r
--
in
-ja
in
-a
[
rə̀ rə̀ja
in
èr êra
]
m
(
ə̏; ȅ ȇ
)
osemnajsta črka slovenske abecede:
napisati r
;
veliki R
;
z malim r
;
zveza dveh r-jev
;
trije r-i
//
soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje:
izgovoriti r
♦
jezikosl.
uvularni r
tvorjen z jezičkom
;
zlogotvorni r
rába
-e
ž
(
á
)
1.
opravljanje funkcije pripomočka, sredstva:
po dolgi rabi je kožuhovina izgubila neprijeten vonj
;
ponev je bila zaradi pogoste rabe črna
/
dati navodila za rabo slovarja
;
prepovedati rabo pšenice za krmo
uporabo
;
šele raba tega zdravila bo pokazala njegovo primernost
uporabljanje
/
izročiti skakalnico v rabo
;
na Nizozemskem je bilo tedaj v rabi še dosti mlinov na veter
je delovalo
;
ta zakon ni več v rabi
v veljavi
//
v zvezi
biti za rabo
biti sposoben opravljati svojo funkcijo:
ta sod ni več za rabo
/
perje na farmah vzrejenih živali ni za rabo
ni uporabno
/
ko ni bil več za rabo, so ga odpustili
ko ni mogel več delati
;
ekspr.
ta fant ni za nobeno rabo
nobene stvari ne naredi uspešno
2.
nastopanje, pojavljanje kje, pri kom v funkciji pripomočka, sredstva:
ni mogel dokazati rabe tega orodja že v navedenem času
;
sklicevati se na dosedanjo rabo znaka
/
nekatera škropiva so vzeli iz rabe
jih ne uporabljajo, delajo več
;
to gnojilo prihaja v rabo
se začenja uporabljati
;
spiralni grelci so bolj v rabi kot drugi
so bolj razširjeni
//
jezikosl.
nastopanje, pojavljanje v sporočilu:
raba te besede narašča, peša
/
napačna raba veznikov
;
pravila o rabi predlogov
/
brezosebna raba glagola
;
samostalniška raba pridevnika
3.
s prilastkom,
v zvezi z
za
potreba
,
namen
:
narediti violino za domačo rabo
;
prirediti knjigo za šolsko rabo
;
predmeti za vsakdanjo rabo
/
ekspr.
ta pesem ni za današnjo rabo
primerna za današnje razmere
/
publ.
predmeti osebne rabe
za osebno rabo
●
zastar.
vsaka doba ima svoje rabe
navade, običaje
;
zastar.
zapustil je igralsko rabo
igralski poklic, igralstvo
rabárbara
-e
ž
(
á
)
vrtna rastlina z velikimi listi in užitnimi mesnatimi listnimi peclji:
gojiti, saditi rabarbaro
/
kompot iz rabarbare
rabárbarin
-a -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na rabarbaro:
rabarbarina stebla
/
rabarbarin zavitek
;
rabarbarina marmelada
rabárbarov
-a -o
prid.
(
á
)
rabarbarin
:
rabarbarov kompot
rabát
-a
m
(
ȃ
)
trg.
popust pri ceni blaga, ki ga da proizvajalec navadno trgovskemu
podjetju:
dati, odobriti rabat
;
20-odstotni rabat
/
trgovinski rabat
♦
ekon.
količinski rabat
glede na veliko količino blaga
rabáta
-e
ž
(
ȃ
)
vrtn.
obrobna gredica, navadno za rože:
na rabatah so gojili vrtnice
rabáten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na rabat:
rabatni sistem
/
rabatne cene
;
rabatno blago
rabelaisovski
-a -o
[
rablêjeu̯ski
]
prid.
(
ȇ
)
tak kot pri Rabelaisu:
rabelaisovski humor
rábelj
-blja
m
(
á
)
kdor (poklicno) izvršuje smrtno kazen:
rabelj mu je odsekal glavo
/
izročiti koga rablju
//
ekspr.
kdor preganja, terorizira, ubija ljudi, zlasti med vojno:
rablji so morili po deželi
;
rablji in žrtve
rábeljski
-a -o
[
rabəljski
]
prid.
(
á
)
nanašajoč se na rablje:
rabeljsko delo
/
rabeljski plašč
/
rabeljsko ravnanje
rábeljstvo
-a
[
rabəljstvo
]
s
(
á
)
dejavnost rabljev:
opravljati rabeljstvo
/
ekspr.
rabeljstvo okupatorjev
ráben
-bna -o
prid.
(
á ā
)
knjiž.
uporaben
,
primeren
:
pozimi je ta pot rabna le s sankami
/
taki ljudje niso rabni za težko delo
//
uporabljiv
,
poraben
:
to orodje ni več rabno
rábi
-ja
m
(
ȃ
)
pri judih
1.
spoštljivo
naslov za mojstra, verskega učitelja:
rabi in učenci
/
kot nagovor
rabi, razloži to
;
kot pristavek k imenu
rabi Jakob
2.
rabin
:
poročil ju je rabi
rabiáten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
besen
,
divji
:
rabiaten duševni bolnik
/
ekspr.
rabiatni ideologi
rábičen
-čna -o
prid.
(
á
)
med.,
vet.
ki ima steklino:
rabični bolnik
rábies
-a
m
(
ȃ
)
med.,
vet.
steklina
:
cepiti proti rabiesu
;
širjenje rabiesa
rabín
-a
m
(
ȋ
)
pri judih
razlagalec Svetega pisma in judovskega prava:
zapisovati odgovore in razlage rabinov
/
o njuni ločitvi je razpravljal svet rabinov
//
verski vodja ali predstojnik verske skupnosti:
svečanosti ob prazniku je vodil rabin
rabinát
-a
m
(
ȃ
)
pri judih
1.
verska skupnost, ki ima rabina:
ta rabinat ima najmočnejši položaj v državi
//
urad rabina:
dokument je potrdil na rabinatu
2.
naslov rabina:
dobiti rabinat
/
opravljati rabinat
poklic, službo rabina
3.
skupnost, zbor rabinov:
sestal se je rabinat
rabínec
-nca
m
(
ȋ
)
zastar.
rabin
:
nauki rabincev
rabíti
in
rábiti -im
nedov.
(
ī á
)
1.
delati, da kaj opravlja določeno delo, nalogo in s tem zadovoljuje
potrebe koga;
uporabljati
:
stroj dosti rabijo
;
plug je zarjavel, ker se ni rabil
/
to orodje še danes rabijo po hribovitih kmetijah
;
to zdravilo se že dolgo rabi proti malariji
/
pri prevajanju ni smel rabiti slovarja
;
dereze se rabijo pri hoji po ledenih strminah
/
pšenico rabijo za kruh
;
kavčuk se rabi za izolatorje
/
lahkomiselno rabiti denar
trošiti, zapravljati
;
preudarno rabiti naravna bogastva
izkoriščati
/
videlo se je, da zna rabiti sekiro
delati z njo
//
delati, da kaj nastopa v sporočilu:
govornik je rabil same domače besede
;
ta izraz rabimo le v strokovnih besedilih
;
ta zveza se ne rabi več
/
vsak ima pravico rabiti svoj materni jezik
imeti za sredstvo sporazumevanja
2.
knjiž.
biti koristen, dober pripomoček:
uničevali so vse, kar je rabilo sovražniku
;
ti članki so mu rabili pri sestavljanju knjige
;
nahrbtnik mu je dobro rabil
/
ta knjiga bo rabila njegovim namenom
koristila, pomagala
;
to mu je rabilo za napredovanje, pri napredovanju
//
biti uporaben, koristen:
vse je urejeno tako, da bo olimpijski kompleks rabil tudi kasneje
/
noge mu ne rabijo več
ne more več hoditi
3.
z oslabljenim pomenom,
v zvezi s
kot, za
izraža namenskost, kot jo določa samostalnik:
ta del hiše rabijo za skladišče
;
lubje te rastline se rabi kot dišava
/
kot orožje so jim rabili kiji
so uporabljali kije
//
z glagolskim samostalnikom
izraža, da je kaj predmet dejavnosti, ki jo določa samostalnik:
kamen so rabili za obtežitev
;
stole rabimo za sedenje
;
ta ključ se rabi za odpiranje vhodnih vrat
/
elipt.
te skodelice rabimo za čaj
so za serviranje čaja
4.
pog.
potrebovati
:
za gradnjo hiše bi rabil še veliko cementa
;
da bi delo opravila, rabi čas in prostor
;
za to pecivo rabite moko, sladkor in maslo
/
otroci rabijo vitaminsko hrano
;
te rože rabijo veliko vode
/
za v šolo rabi novo obleko
/
kadar ga rabi, ga pokliče
/
tovarna rabi nove delavce
5.
zastar.,
s prislovnim določilom
delati
,
ravnati
:
slabo rabiti z ujetniki
/
grdo rabijo z jezikom
●
pog.
posestva nimam za kaj rabiti
mi ni potrebno
;
bal se je, da bo moral rabiti silo
ravnati s silo; prisiliti koga, da kaj stori
;
ekspr.
še ne zna rabiti svoje pameti
samostojno misliti
;
ekspr.
zna spretno rabiti jezik
govoriti
;
pog.,
ekspr.
ničesar ne rabim od vas
ne maram, ne želim
;
pog.,
ekspr.
zdaj se ne da pomagati, drugič pa pamet rabi
ravnaj, misli pametno, preudarno
;
pog.
dolgo (časa) si rabil, da si se spomnil
nisi se hitro spomnil
;
pog.
avtomobil veliko rabi
porabi veliko goriva
♦
jezikosl.
pridevnik rabimo, se rabi v stavku za prilastek ali povedkovo
določilo
je v stavku prilastek ali povedkovo določilo
rabíti se
in
rábiti se
navadno s prislovnim določilom
postajati poškodovan, obrabljati se:
pri pisanju se svinčnik rabi
;
avtomobilske gume se na slabih cestah hitro rabijo
;
tkanina se na komolcih zelo rabi
rábljen
-a -o
1.
deležnik od rabiti:
pogosto rabljene besede
;
splošno rabljeno ime
2.
ki se je že uporabljal, uporabil:
kupim rabljen avtomobil
;
prodaja rabljenega pohištva
/
rabljena znamka
rábljev
-a -o
(
á
)
pridevnik od rabelj:
rabljev pomočnik
rabljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
knjiž.
uporabljiv
,
poraben
:
vzeli so vse rabljive stvari
/
ta človek je rabljiv za vsako delo
uporaben, primeren
rábnik
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
uporabnik
:
rabniki prometnih sredstev
rábnost
-i
ž
(
á
)
knjiž.
uporabnost
,
primernost
:
preizkusiti rabnost novih strojev
;
stvari cenimo po njihovi rabnosti
/
človekova rabnost za delo
rabokúp
-a
m
(
ȗ
)
pravn.
najem ali zakup:
pogajati se o rabokupu
/
dati v rabokup
rabokúpen
-pna -o
prid.
(
ū
)
nanašajoč se na rabokup:
rabokupen predmet
/
rabokupna pogodba
rabóta
tudi
rábota -e
ž
(
ọ̑; á
)
star.
1.
tlaka
:
graščaki so tlačanom povečevali raboto
;
iti na raboto, v raboto
●
občinska rabota
nekdaj
obvezno neplačano delo, zlasti pri delanju, popravljanju cest,
poti
2.
težko delo, garanje:
rabota v rudniku jih je izčrpala
;
vsakodnevna rabota prevajalca
rabótati
-am
nedov.
(
ọ̑
)
star.
1.
opravljati tlako:
tlačani so morali rabotati fevdalcem
2.
težko delati, garati:
ves dan rabotati v gozdu
/
uprli so se, ker niso hoteli rabotati okupatorju
rábski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na Rab:
rabski zalivi
/
okupator ga je interniral v eno od rabskih taborišč
rabúka
-e
ž
(
ȗ
)
pog.
glasen, bučen prepir, pretep:
nenadoma je na cesti nastala rabuka
;
izzvati rabuko
;
dijaška, fantovska rabuka
/
nemiri in rabuke po deželi
spopadi, spori
rabulíst
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
kdor spretno, zvito spreminja smisel besed, zakonov:
ta odvetnik je pravi rabulist
rabulístika
-e
ž
(
í
)
knjiž.
spretno, zvito spreminjanje smisla besed, zakonov:
v poklicu si je večkrat pomagal z rabulistiko
;
v njegovem spisu je mnogo protislovij in rabulistike
rabútanje
-a
s
(
ȗ
)
glagolnik od rabutati:
rabutanje v sosedovem sadovnjaku
rabútati
-am
nedov.
(
ȗ
)
pog.
trgati, nabirati na tujem:
rabutati češnje
ráca
-e
ž
(
á
)
1.
srednje velika domača ali divja ptica s ploščatim kljunom in krajšim
vratom:
gojiti race
;
gaganje rac
;
lov na race
;
hodi na široko in se ziblje kot raca
/
divje, domače race
/
pekinška raca
navadno farmsko, zaradi mesa gojena raca
//
račja samica:
race in racman
2.
nav. ekspr.
izmišljena novica v časopisu:
izmišljati si race
;
v današnjem časopisu je več rac
/
časnikarska, novinarska raca
●
star.
raca na vodi, ta pa zna
izraža začudenje, občudovanje
♦
zool.
belooka
ali
kostanjeva raca
katere samica ima na starost bele oči, Nyroca nyroca
;
velika divja raca
z bleščečo vijoličasto liso na perutih, Anas platyrhynchos
;
polarna raca
racák
-a
m
(
á
)
račji samec:
po jezeru je plaval racak
;
raca in racak
;
hodi kakor racak
racárnik
-a
m
(
ȃ
)
zaprt prostor za race;
račjak
:
na kmetijskem posestvu so zgradili nov racarnik
rácast
-a -o
prid.
(
á
)
ekspr.
po hoji podoben raci:
racasti koraki
/
ima velika, racasta stopala
rácasto
prisl.
:
racasto hoditi
racáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
zibaje se, na široko hoditi:
račke so racale po dvorišču
/
ekspr.:
debela natakarica je racala med mizami
;
njena hčerkica že raca
//
slabš.
hoditi
:
ves dan so racali po prašni cesti
racáje
:
žival se je racaje zibala po poti
racajóč
-a -e:
racajoč otrok
;
racajoča hoja
racàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
ekspr.
ki raca:
racav človek
;
racava kuharica je stregla pri kosilu
/
racav korak
♦
med.
racava hoja
hoja pri izpahu kolka
racávo
prisl.
:
racavo hoditi
rácija
-e
ž
(
á
)
v nekaterih državah
nenadna policijska ali vojaška akcija z namenom najti, ujeti določene
ljudi:
izmakniti se raciji
;
v raciji so zajeli nekaj ilegalcev
/
narediti racijo
/
policijska racija
racionálen
-lna -o
prid.
, racionálnejši
(
ȃ
)
knjiž.
1.
ki temelji na razumu, razumski:
racionalne metode, odločitve
;
racionalno razlaganje sveta
;
racionalen in emocionalen
/
kritik ne uporablja racionalnega jezika
/
racionalno izbiranje poklica
premišljeno
2.
ki zaradi skladnosti z razumom omogoča najugodnejše ali še
sprejemljivo razmerje med delom, porabo in učinkom, koristjo:
racionalna organizacija gospodarstva
/
kopanje rude v tem premogovniku ni več racionalno
♦
mat.
racionalno število
število, ki se da izraziti v obliki ulomka, v katerem sta števec
in imenovalec celi števili
racionálno
prisl.
:
racionalno obdelana zemlja
racionalíst
-a
m
(
ȋ
)
1.
kdor sprejema razum kot edino vodilo pri mišljenju, ravnanju:
slovel je kot velik racionalist
;
v svojih odločitvah je bil vedno racionalist
2.
filoz.
predstavnik racionalizma:
ideje racionalistov
;
racionalisti in empiristi
racionalístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na racionaliste ali racionalizem:
racionalistična razlaga pojava
/
racionalistična filozofija
racionalístično
prisl.
:
racionalistično usmerjen človek
racionalizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od racionalizirati:
racionalizacija proizvodnje
;
posvetovanje o racionalizaciji
/
racionalizacija gradiva
racionalizátor
-ja
m
(
ȃ
)
kdor naredi, da se zaradi skladnosti z razumom doseže najugodnejše ali
še sprejemljivo razmerje med delom, porabo in učinkom, koristjo:
postal je večkratni racionalizator
;
spremeniti odnos do racionalizatorjev, novatorjev in iznajditeljev
racionalizátorski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na racionalizatorje ali racionalizacijo:
prejeli so veliko racionalizatorskih predlogov
racionalizátorstvo
-a
s
(
ȃ
)
dejavnost racionalizatorjev:
podpirati racionalizatorstvo
;
novatorstvo in racionalizatorstvo
racionalízem
-zma
m
(
ī
)
1.
sprejemanje razuma kot edino vodilo pri mišljenju, ravnanju:
zanj je značilen racionalizem
/
z racionalizmom se ne da vsega urediti
2.
filoz.
filozofska smer, po kateri je najvišji ali edini vir spoznanja razum,
neodvisen od čustev in čutnih zaznav:
doba, ideje racionalizma
3.
razumskost
:
racionalizem pesmi
racionalizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
uskladiti z razumom:
racionalizirati dokaze, trditve
;
po začetnem navdušenju se je življenje vse bolj racionaliziralo
2.
narediti, da se zaradi skladnosti z razumom doseže najugodnejše ali še
sprejemljivo razmerje med delom, porabo in učinkom, koristjo:
racionalizirati delo, proizvodnjo
/
racionalizirati podjetje
3.
razumsko razložiti, razstaviti:
poezija se ne da racionalizirati
4.
psih.
zanikati ali zmanjšati kaj neprijetnega, slabega z izmišljanjem
opravičljivih razlogov:
racionalizirati neuspeh, strah
♦
mat.
odpraviti koren
racionalizíran
-a -o:
racionaliziran postopek
racionálnost
-i
ž
(
ȃ
)
knjiž.
lastnost, značilnost racionalnega, razumskost:
racionalnost metod, odločitev
;
racionalnost v arhitekturi, umetnosti
/
znan je bil zaradi svoje racionalnosti
/
skrbeti za večjo racionalnost v poslovanju
;
racionalnost preskrbe, proizvodnje
racioníranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od racionirati:
racioniranje živil
;
strogi ukrepi racioniranja
racionírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
z načrtno in enakomerno razdelitvijo življenjskih potrebščin omejiti
njihovo porabo:
racionirati zalogo mesa, olja
/
racionirati preskrbo prebivalstva
racioníran
-a -o:
sladkor je bil racioniran
;
racionirana preskrba
rácka
-e
ž
(
á
)
zastar.
račka
:
racke plavajo po vodi
/
raca z rackami
rácman
-a
m
(
ȃ
)
račji samec:
racman in race
ráček
1
-čka
m
(
ȃ
)
ekspr.
1.
račji mladič:
gaganje račka
2.
v zvezi
grdi raček
kdor je sprva grd, manj uspešen, kasneje pa se kljub drugačnim
pričakovanjem izkaže za lepega, uspešnega:
danes ena najprivlačnejših žensk na svetu je bila v mladosti grdi
raček
//
kdor ali kar ima navadno med vsemi najbolj neprimerne,
nesprejemljive lastnosti:
ob ocenjevanju se je izkazal za grdega račka
ráček
2
-čka
m
(
ȃ
)
rakec
:
klešče mladega račka
/
morski rački
ráčica
-e
ž
(
á
)
manjšalnica od raca:
pisana račica je skočila na breg
;
dekleti sta stikali glavi in čebljali kakor račici
ráčič
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
manjšalnica od rak, žival:
račiči se skrivajo pod rečnim kamenjem
ráčina
-e
ž
(
ā
)
račja luknja:
izkopati račino
;
rak v račini
ráčiti
-im
nedov. in dov.
(
á ȃ
)
zastar.,
z nedoločnikom, spoštljivo
milostno, dobrohotno kaj delati:
račil ga je počastiti z obiskom
/
račite stopiti v mojo skromno hišo
ráčiti se
ljubiti se:
ni se mu račilo iti
/
prigriznite, če se vam rači
račják
-a
m
(
á
)
zaprt prostor za race:
postaviti račjak
;
kokošnjak in račjak
ráčji
1
-a -e
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na race:
kupila je račji puh
;
račje jajce
/
račja farma
/
ob praznikih so jedli račjo pečenko
;
račje meso
♦
bot.
račja zel
vodna kuga
;
med.
račja hoja
racava hoja
;
mont.
stresalke z račjim kljunom
stresalke z lopatasto razširjenim žlebom
ráčji
2
-a -e
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na rake:
račje klešče
/
pod bregom je našel nekaj račjih lukenj
/
hoditi na račji lov
na lov na rake
;
račje meso je okusno
♦
zool.
račja kuga
nalezljiva glivična bolezen potočnega raka
;
račja vrečica
pod zadkom rakovice živeči zajedavec rak vitičnjak, Sacculina
carcini
ráčka
-e
ž
(
á
)
1.
manjšalnica od raca:
raca je učila račke iskati hrano
/
ekspr.
lisica je ponoči odnesla dve rački
2.
igrača, ki predstavlja raco:
za rojstni dan je dobila rumeno plišasto račko
;
najraje se igra z račko
//
plavalni obroč, katerega del predstavlja račjo glavo:
ker še ni znal plavati, so mu za v vodo kupili račko
račún
1
-a
m
(
ȗ
)
1.
skupek med seboj povezanih števil, znakov, s katerimi se po določenem
postopku ugotavlja novo število:
izračunati, rešiti, sestaviti račun
;
rezultat računa je pravilen
/
preveriti račun
;
v računu je napaka
/
pomožni račun
//
nav. mn.,
publ.
rezultat računanja:
računi kažejo, da je tak način gradnje najcenejši
/
ekspr.
vse se je končalo po računih na papirju
2.
pisno sporočilo dolžnega zneska za kupljeno blago ali naročeno
storitev:
izdati,
pisar.
izstaviti, napisati račun
/
brez računa blaga ne zamenjamo
;
pog.
račun za elektriko, vodo
//
tak dolžni znesek:
račun je visok,
ekspr.
masten
;
plačati, povedati račun
//
v zvezi
na račun
izraža, da dolžni znesek plača oseba, kot jo določa prilastek:
piti na prijateljev račun
;
delati na račun soseda
;
stroški na račun podjetja so veliki
/
živeti na tuj račun
//
pog.,
v zvezi
dati, vzeti na račun
dati, vzeti del plačila vnaprej:
dati, vzeti petsto evrov na račun
/
na račun jim je dal avtomobil
//
pog.,
v zvezi
vzeti v račun
vzeti, upoštevati kot del plačila:
pri nakupu novega šivalnega stroja vzamejo starega v račun
3.
ekon.,
v zvezi
zaključni račun
prikaz prihodkov, odhodkov in poslovnega izida v določenem obdobju ter
sredstev in obveznosti do njihovih virov:
sestavljati, sprejeti zaključni račun
4.
v zvezi
na račun
izraža
a)
predmet glagolskega dejanja, kot ga določa prilastek:
smejati se na svoj, tuj račun
;
zavrniti očitek na račun direktorja
b)
odvisnost glagolskega dejanja od njegovega, po vrednosti nasprotnega
določila:
obogateti na račun tujega dela
;
na račun pritrgovanja kupljeno stanovanje
/
publ.
pomota na račun naglice
zaradi naglice
5.
nav. mn.,
ekspr.
načrt, cilj, zlasti glede na koristi:
ljudje imajo pri tem svoje račune
;
prekrižati komu kake račune
/
ne mešaj se v moje račune
●
pog.
delati račun brez krčmarja
ne upoštevati vseh okoliščin
;
ekspr.
polagati račun za kako dejanje
zagovarjati se, odgovarjati
;
ekspr.
poravnati medsebojne, osebne, stare račune
obveznosti, spore, zadeve
;
pog.
v trgovini jemati na račun
tako, da se dolžni zneski zapisujejo ter plačajo pozneje skupaj
;
ekspr.
to mi ne gre v račun
ni v skladu z mojimi načrti, mislimi, koristmi
;
ekspr.
to niso čisti računi
ni vse v redu, pravilno
;
pisar.
ne vodijo dovolj računa o družbeni pomembnosti teh pojavov
ne upoštevajo jih dovolj
;
čisti računi, dobri prijatelji
poravnane medsebojne obveznosti omogočajo prijateljske odnose
♦
adm.
račun je plačljiv v osmih dneh
;
ekon.
ekonomski račun
račun gospodarnosti, po katerem morajo biti stroški manjši od
prihodkov ali vsaj kriti z njimi
;
fin.
obremeniti račun
vknjižiti v breme
;
prevzeti izpolnjevanje vplačil in izplačil na transakcijski račun
za določeno osebo
;
bančni račun
v bančnih knjigah vpisana evidenca imetja in plačilnega prometa
posamezne stranke
;
čekovni, devizni račun
;
knjigovodski račun
sistematičen pregled spreminjanja premoženjskega stanja
;
tekoči račun
nekdaj
ki ga odpre banka ali kaka druga organizacija za medsebojne
obračune s strankami; bančni račun, s katerega izplačuje banka
tudi na kredit
;
transakcijski račun
ki imetniku omogoča prejemanje prilivov, dvigovanje gotovine in
nakazovanje (denarja) tretjim osebam
;
žiro račun
nekdaj
bančni račun, s katerega izplačuje banka samo toliko, kot je
vloženo
;
mat.
diferencialni račun
računanje, ki temelji na odvajanju funkcij
;
infinitezimalni račun
ki sestoji iz diferencialnega in integralnega računa
;
integralni račun
računanje, ki temelji na integriranju funkcij
;
obrestni, obrestnoobrestni račun
;
sklepni račun
pri katerem se računa iz treh znanih količin četrta količina
račún
2
-a
m
(
ȗ
)
nar.
priprava za sekanje, obsekovanje, navadno z ukrivljenim koncem;
klestilnik
:
sekati z računom
računálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na računanje:
računalni postopki
;
računalne metode
♦
rač.
računalni stroj
računalnik
računálnica
-e
ž
(
ȃ
)
učilnica, prostor, opremljen z računalniki:
v multimedijskem prostoru sta združeni knjižnica in računalnica
;
pouk poteka v računalnici
računálničar
-ja
m
(
ȃ
)
strokovnjak za računalništvo:
uspešen računalničar
;
računalničar je napisal nov program
računálničarka
-e
ž
(
ȃ
)
strokovnjakinja za računalništvo:
zaposlili so računalničarko
;
podjetna računalničarka
računálnik
-a
m
(
ȃ
)
1.
priprava za avtomatsko opravljanje računskih operacij:
računati z računalnikom
/
žepni računalnik
2.
elektronska naprava za reševanje nalog na osnovi nameščenih programov:
računalnik hrani, obdeluje podatke
;
programirati, uporabljati računalnik
;
zmogljiv računalnik
;
pomnilnik računalnika
;
zagon računalnika
;
datoteke, podatki na računalniku
;
delo z računalnikom
;
povezava z računalnikom
/
digitalni računalnik
pri katerem so podatki predstavljeni v obliki niza ločenih
numeričnih vrednosti
;
hišni računalnik
;
namizni računalnik
osebni računalnik, ki za delovanje potrebuje zunanje napajanje,
zaslon pa je ločen od ohišja
;
osebni računalnik [PC]
z operacijskim sistemom za enega uporabnika
;
paralelni računalnik
računalnik ali mreža računalnikov z velikim številom procesorjev,
ki so zmožni delovati skupaj, z namenom, da rešijo računski
problem
;
potovalni računalnik
ki kaže čas vožnje, trenutno in povprečno hitrost, porabo goriva
in se vgrajuje v avtomobile kot dodatna oprema
;
prenosni računalnik
osebni računalnik, ki v enem ohišju združuje vse enote namiznega
računalnika in zaslon, lahko deluje na polnilne baterije in se da
prenašati
;
procesni računalnik
;
tablični računalnik
majhen prenosni računalnik v obliki ploščice z zaslonom na dotik
;
izhod, vhod računalnika
/
elektronski računalnik
računálnikar
-ja
m
(
ȃ
)
strokovnjak za računalništvo:
šolati računalnikarje
;
potrebe po računalnikarjih se večajo
računálniški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na računalnike ali računalništvo:
računalniška oprema, tehnika
/
računalniški strokovnjak, tehnik
/
računalniški center
;
računalniški čas
čas, ki ga porabi računalnik za neposredno obdelavo podatkov
;
računalniški program
;
računalniški sistem
;
računalniška beseda
niz znakov, ki jih ima računalnik za eno podatkovno enoto
;
računalniška igrica
nav. mn.
igra na osebnem računalniku, pri kateri igralec upravlja s
podobami na zaslonu
♦
med.
računalniški tomograf [CT]
naprava za rentgensko slikanje organov v različnih presekih z
uporabo računalnika
;
računalniški tomogram [CT]
rentgenska slika organov v različnih presekih, sestavljena s
pomočjo računalnika
;
računalniška tomografija [CT]
rentgensko slikanje organov v različnih presekih z uporabo
računalnika
računálniško
prisl.
:
računalniško obdelati podatke
računálništvo
-a
s
(
ȃ
)
veda o računalnikih in njihovi uporabi:
hiter razvoj računalništva
/
diplomirani inženir računalništva
;
komisija za računalništvo in informatiko
računálo
-a
s
(
á
)
1.
priprava s kroglicami kot pripomoček za računanje:
vsak učenec je imel svoje računalo
;
računati na računalo, z računalom
/
šolsko računalo
2.
knjiž.,
nekdaj
(elektronski) računalnik:
sestaviti program za računalo
/
elektronsko računalo
♦
mat.
logaritemsko računalo
ravnilu podobna priprava za računanje, temelječa na logaritmih
račúnanje
-a
s
(
ȗ
)
glagolnik od računati:
končati računanje
;
rezultati računanja so pravilni
/
pisno računanje
;
računanje na pamet, na prste
;
računanje na računalniku, z računalnikom
/
danes imajo v šoli računanje
matematiko
/
po njegovem računanju je bil oče že doma
♦
mat.
logaritemsko računanje
;
okrajšano računanje
;
računanje s celimi števili, z ulomki
račúnar
-ja
m
(
ȗ
)
1.
ekspr.
matematik
:
teorija znanega računarja
/
bil je najboljši računar v razredu
2.
slabš.
preračunljiv človek:
je hladen, pretkan, velik računar
;
ne mara računarjev
;
imajo ga za računarja
račúnarka
-e
ž
(
ȗ
)
1.
ekspr.
matematičarka
:
dobra, hitra računarka
2.
slabš.
preračunljiva ženska:
njene oči so bile oči hladne računarke
račúnarski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
slabš.
preračunljiv
:
računarski človek
/
računarsko vedenje
račúnarsko
prisl.
:
njegove besede zvenijo računarsko
račúnarstvo
-a
s
(
ȗ
)
slabš.
preračunljivost
:
ni ga marala zaradi njegovega računarstva
;
računarstvo in pohlep
račúnati
-am
nedov.
(
ȗ
)
1.
opravljati računske operacije:
zna brati in računati
;
hitro, počasi računati
/
računati hitrost, površino
;
računa, koliko denarja mu bo ostalo
/
računati na pamet, na prste, z računalnikom
♦
mat.
računati koren, logaritem
;
računati na pet decimalk natančno
2.
dov. in nedov.
napisati, povedati dolžni znesek za kaj:
računati naročniku blago, prevoz
;
računati sto evrov
/
računati komu visoke obresti
/
na uro računa petsto evrov
3.
ugotavljati
,
določati
:
računati mesece po luni
/
potomstvo se ponekod računa po materini liniji
/
računal je, kaj mora še narediti
mislil, razmišljal
4.
na osnovi določenih dejstev, domnev imeti, kar izraža dopolnilo, za
uresničljivo, verjetno:
letos računajo na večji obisk turistov
;
računam, da bom čez en teden doma
/
nihče ni računal na uspeh, z uspehom
ni mislil nanj, ga pričakoval
5.
misliti na kaj kot na dejstvo in ravnati v skladu s tem:
računal je na denar od prodaje, pa se je uštel
;
računaj, da nas bo pri kosilu najmanj pet
/
s tem dejstvom je treba računati
to dejstvo je treba upoštevati
račúnati se
star.
šteti se, imeti se:
računata se med njegove znance
računajóč
-a -e:
jamstvo velja, računajoč od dneva prodaje
;
spremenil se je v hladno računajočega moža
račúnan
-a -o:
promet, računan v evrih
;
približno,
ekspr.
okroglo računano stane izdelek tristo evrov
račúnček
-čka
m
(
ȗ
)
ekspr.
manjšalnica od račun:
za domačo nalogo imam samo tri računčke
/
ta računček boš že plačal
račúnica
-e
ž
(
ȗ
)
1.
nekdaj
učbenik za učenje matematike v nižjih razredih osnovne šole:
kupiti računico
/
računica za prvi razred
;
naloge iz računice
2.
publ.
račun
1
,
izračun
:
že preprosta računica pove, kakšne bodo koristi
;
njegova računica je nepravilna
/
ekonomska računica
●
publ.
to, kar dela, je sama računica
preračunljivost, koristoljubje
račúniti
-im
nedov.
(
ū ȗ
)
zastar.
računati
:
pisati in računiti
/
računiti na dobro letino
računovódja
-e
tudi
-a
m
(
ọ̑
)
kdor se poklicno ukvarja z računovodstvom:
biti računovodja v velikem podjetju
♦
ekon.
finančni, stroškovni računovodja
računovódkinja
-e
ž
(
ọ̑
)
ženska, ki se poklicno ukvarja z računovodstvom:
računovodkinja je obrazložila zaključni račun
računovódski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na računovodje ali računovodstvo:
računovodsko delo
/
nadzorovanje računovodske službe
računovódstven
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
računovodski
:
računovodstveni predpis
/
računovodstvena služba
računovódstvo
-a
s
(
ọ̑
)
dejavnost, ki se ukvarja z vrednostnim izražanjem poslovnih dogodkov
in njihovo analizo:
imajo dobro organizirano računovodstvo
/
pravilnik o računovodstvu
♦
ekon.
finančno, stroškovno računovodstvo
//
oddelek v delovni organizaciji, ki opravlja to dejavnost:
več let je delal v računovodstvu
račúnski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na račun ali računanje:
reševanje računskih problemov
/
odkriti računsko napako
/
računski center
center, ki z računalniško tehniko opravlja računska dela
;
računski stroj
naprava za mehansko opravljanje štirih osnovnih računskih operacij
;
računski znak
;
računski zvezek
zvezek za matematiko, navadno karirast
;
napisati domačo računsko nalogo
;
računska tablica
pri starih Grkih in Rimljanih
plošča za mehanično računanje
♦
fin.
računsko leto
proračunsko leto, ki se more podaljšati za nekaj mesecev, da se
upoštevajo še dohodki in izdatki teh mesecev
;
mat.
računska operacija
postopek, po katerem dobimo iz enega ali več danih števil novo
število
;
osnovne računske operacije
seštevanje, odštevanje, množenje, deljenje
račúnsko
prisl.
:
naloge je treba rešiti še računsko
račúnstvo
-a
s
(
ȗ
)
nauk o računanju s števili:
osnovni pojmi računstva
;
računstvo in geometrija
/
pri računstvu se učijo o deljenju in množenju
;
učbenik računstva
/
obvladati računstvo
računanje
rád
1
-a
m
(
ȃ
)
fiz.,
do 1980
enota za merjenje absorbirane doze ionizirajočega sevanja:
meriti sevanje v radih
ràd
2
ráda -o
stil.
-ó -í
prid.
,
m., ž., s.
rájši
in
ráje
stil.
ráj,
stil.
rájši -a -e
(
ȁ á
)
v prislovni rabi
1.
izraža pripravljenost koga opravljati kako dejanje z veseljem,
zadovoljstvom:
on rad dela
;
otroci se radi igrajo
;
vsakomur rad pomaga
;
zelo rada pleše
;
ekspr.:
fant se res rad uči
;
iz srca rad ti verjamem
;
elipt.:
ali greš z menoj? Rad
;
uboga, pa ne rad
2.
navadno v zvezi z
bi
izraža voljo, željo osebka, kot jo določa sobesedilo:
rad bi nastopil pred javnostjo
;
rad bi bil zdrav
;
zelo rada bi se poročila
;
rada, prerada bi ga spoznala
;
elipt.:
domov bi rad
;
saj imaš vse, le kaj bi še rad
/
z odvisnim stavkom:
imam rad, da prideš
;
nima rad, če ga obiskuješ
;
ne vidi rada, da kadiš
3.
v zvezi
imeti rad
ljubiti
:
rad ima sosedovo hčer
;
rada se imata
/
rad ima oba, mater in očeta
;
otroci imajo babico zelo radi
/
te rastline imajo rade sončno lego
//
imeti nagnjenje, veselje do česa:
rad ima glasbo, knjige
/
rad ima dobro hrano
;
ekspr.
na obrazu se mu pozna, da ima rad žganje
4.
izraža
a)
nagnjenost k določenemu ravnanju, dogajanju:
fant rad laže
;
ne dajaj mu denarja, preveč rad zapravlja
/
ta konj se rad plaši
/
v brezosebni rabi:
na ladji mu je rado slabo
;
v topol rado trešči
;
zelo rado jo zebe
;
kaj takega se rado zgodi
b)
pogostnost dejanja:
prve češnje so rade črvive
;
suha koža rada razpoka
5.
izraža, da se dejanje opravlja z lahkoto, brez težav:
mandarine se rade lupijo
/
suha drva rada gorijo
6.
ekspr.,
v členkovni zvezi
rad ali nerad
izraža nujnost česa:
to moraš narediti rad ali nerad
;
rada ali nerada, vrnila se bo
●
rade volje narediti
z veseljem, prostovoljno
;
pog.
rada se gledata, vidita
zaljubljena sta drug v drugega
;
ekspr.
pojdi že, bog te nima rad
izraža nejevoljo, nestrpnost
;
ekspr.
polente pa res ne bom jedel. Še rad jo boš
prišel boš v tak položaj, da jo boš moral jesti
;
ekspr.
preveč rad se ima
pretirano skrbi zase;
prim.
rajši
ràd
3
ráda -o
prid.
(
ȁ á
)
nar. vzhodno,
v zvezi z
biti
srečen
,
vesel
:
bodi rad, da imaš še starše
;
rada sem, da si prišel
rádar
-ja
m
(
ā
)
naprava za določanje razdalje, smeri kakega predmeta s pomočjo
oddajanja in sprejemanja odbitih radijskih valov:
namestiti radar na ladjo, opazovalnico
;
iskati, odkriti z radarjem
;
antena radarja
;
občutljiv kot radar
/
daljinski, iskalni, kontrolni radar
♦
meteor.
vremenski radar
s katerim je mogoče zaznati padavine v širši okolici
;
teh.
laserski radar
radaríst
-a
m
(
ȋ
)
teh.
kdor je usposobljen za delo z radarjem:
radarist na letališču
rádarski
-a -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na radar:
radarski zaslon
;
snop radarskih žarkov
;
radarska antena
/
radarske meritve
;
radarsko nadzorstvo nad določenim ozemljem
/
radarska opazovalnica, postaja
/
radarske naprave
rádarsko
prisl.
:
radarsko vodeni izstrelki
rádenski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na Radence:
radenski vrelci
/
radenska slatina
;
sam.:,
pog.
dva deci radenske
dva decilitra gazirane vode znamke Radenska
rádgonski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na (Gornjo) Radgono:
radgonski prebivalci
♦
agr.
radgonski biser
peneče se belo vino iz okolice (Gornje) Radgone
;
radgonska ranina
rádi
in
radi
predl.
(
ȃ
)
zastar.,
z rodilnikom
zaradi
:
radi bolezni ni mogel priti
/
reda radi se je opravičil
zaradi reda
●
radi upokojitve je imel nekaj pomislekov
glede upokojitve
radiácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
sevanje
:
telo se z radiacijo ohlaja
/
sončna, toplotna radiacija
/
radiacija uničuje vse živo
radioaktivno sevanje
radiacíjski
tudi
radiácijski -a -o
prid.
(
ȋ; á
)
knjiž.
sevalen
:
radiacijski vir
/
radiacijska zaščita
♦
kem.
radiacijska kemija
kemija, ki proučuje kemične učinke radioaktivnega sevanja
;
meteor.
radiacijska megla
megla, ki nastane ob ohladitvi zemljine površine in prizemnih
zračnih plasti zaradi oddajanja toplote
radiálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
knjiž.
podoben obliki žarkov, izhajajočih iz središča na vse strani;
žarkast
:
radialna oblika česa
/
radialna mreža ulic in cest
;
radialna razporeditev krakov morske zvezde
2.
les.
ki gre iz središča ali skozi središče v smeri polmera:
radialne razpoke v lesu
/
radialni prerez
3.
teh.
pravokoten na os:
radialna smer
/
radialna obremenitev, sila
/
radialni ležaj
ležaj za prestrezanje sil, ki delujejo pravokotno na gred
♦
avt.
radialna guma
guma z vgrajenim, mreži podobnim žičnatim pasom na tekalni ploskvi
in mehko bočno stranjo, pasasta guma
;
biol.
radialna simetrija
simetrija, glede na umišljene črte, izhajajoče iz glavne osi
živalskega telesa ali stebla, cveta rastline, zvezdasta somernost
radiálno
prisl.
:
razvrstiti radialno
radiálka
-e
ž
(
ȃ
)
avt. žarg.
radialna guma:
menjati radialko
;
tovarna radialk
radián
-a
m
(
ȃ
)
mat.
enota za merjenje kotov, določena s središčnim kotom kroga, katerega
lok je enak polmeru:
izmeriti kot v radianih
radiáren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
radialen
,
žarkast
:
radiarna oblika
/
radiarna razvrstitev
radiátor
-ja
m
(
ȃ
)
grelna naprava iz votlih, med seboj povezanih reber:
radiator je mrzel, vroč
;
namestiti radiatorje po hiši
/
odpreti, zapreti radiator
/
električni, plinski radiator
;
radiator na paro
radicírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
mat.
koreniti
:
radicirati kvadratno enačbo
2.
pravn.,
nekdaj
vezati kaj na lastništvo določene nepremičnine:
radicirati obrt
/
radicirati pravice
radicíran
-a -o:
radicirana obrt
radìč
-íča
m
(
ȉ í
)
solata z navadno dlakavimi listi:
rezati, sejati radič
/
jesti radič v solati
/
glavnati radič
;
rdeči, zeleni radič
♦
vrtn.
rdeči goriški radič
s krhkimi rdečimi listi v glavicah
radíčev
-a -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na radič:
radičevo seme
/
radičeva solata
rádičevec
-vca
m
(
ȃ
)
zgod.
član hrvaške kmečke stranke, imenovan po politiku Stjepanu Radiću:
radičevci in frankovci
radiestezíja
-e
ž
(
ȋ
)
občutenje, ugotavljanje s fizikalnimi napravami nezaznavnih
energijskih valovanj na osnovi domnevnih posebnih sposobnosti:
z radiestezijo ugotavljati bolezen
;
radiestezija z bajanico, nihalom
radiestezíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na radiesteziste ali radiestezijo:
radiestezijski pregled
;
radiestezijske meritve
;
radiestezijsko delo
/
radiestezijsko nihalo
radiestezíst
-a
m
(
ȋ
)
kdor se ukvarja z radiestezijo:
radiestezist je odkril mesto, ki je ugodno za počutje
rádij
1
-a
m
(
ā
)
1.
geom.
razdalja med točko na krožnici ali na površju krogle in njenim
središčem;
polmer
:
izračunati radij kroga, krogle
/
radij vektor točke
razdalja točke od pola ali od izhodišča koordinatnega sistema
2.
teh.,
v zvezi
akcijski radij
prostorski obseg delovanja:
akcijski radij razstreliva
/
akcijski radij letala
največja razdalja, ki jo lahko preleti letalo brez pristanka in se
spet vrne na kraj vzleta
rádij
2
-a
m
(
ā
)
kem.
redka radioaktivna kovina bele barve, ki se v temi sveti, element Ra:
zdravljenje z radijem
;
radij in polonij
rádijec
-jca
m
(
ā
)
radijski delavec:
radijci in televizijci
rádijev
-a -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na radij
2
:
radijevi žarki
;
radijevo sevanje
/
radijeva emanacija
radon
rádijka
-e
ž
(
á
)
radijska delavka:
radijka si je prizadevala za lep jezik
;
postala je radijka
;
izkušena radijka in televizijka
rádijski
-a -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na radio:
a)
radijska navigacija
;
radijsko usmerjanje izstrelka
/
razvoj radijske tehnike
b)
imeti radijsko zvezo z ladjo, letalom
/
motnje pri radijskem sprejemu
/
radijski aparat
;
radijski oddajnik, sprejemnik
;
radijska postaja
/
radijski naročniki
c)
radijski prenos tekme
/
radijske novice, oddaje
/
radijska igra
/
radijski poslušalci
č)
radijski napovedovalec, novinar
/
radijski orkester
;
radijski studio
♦
astron.
radijski teleskop
elektronska naprava z anteno za sprejemanje radijskega sevanja iz
vesolja
;
radijska astronomija
astronomija, ki raziskuje radijsko sevanje nebesnih teles
;
fiz.
radijski valovi
elektromagnetni valovi z valovno dolžino od 1 mm do 10 km
;
radijsko sevanje
;
teh.
radijski lokator
radar
radikál
-a
m
(
ȃ
)
1.
radikalec
:
radikali in oportunisti
/
radikali niso hoteli sodelovati v vladi
♦
zgod.
(narodni) radikal
pristaš Tavčarjeve in Hribarjeve narodno odločnejše frakcije v
kranjskem deželnem zboru v osemdesetih letih 19. stoletja
2.
mat.
količina, ki jo določujeta korenska osnova in korenski eksponent;
koren
1
:
izračunati radikal
3.
kem.
atomska skupina, ki nastopa navadno v organskih spojinah in je sama
zelo redko obstojna:
razpad molekule v radikale
/
prosti radikali
ki niso vezani v molekulo
radikálec
-lca
m
(
ȃ
)
človek radikalnih nazorov, dejanj:
postati radikalec
;
radikalci in nazadnjaki
//
pripadnik radikalne skupine, stranke:
radikalci so izstopili iz vlade
♦
zgod.
(narodni) radikalec
(narodni) radikal
radikálen
-lna -o
prid.
, radikálnejši
(
ȃ
)
1.
ki zadeva bistvo, temelj česa in se uresničuje odločno, brez
popuščanja;
korenit
,
temeljit
:
radikalne spremembe
/
radikalni ukrepi
;
radikalne metode
♦
med.
radikalna operacija
operacija, pri kateri se popolnoma izreže bolno tkivo
//
ki zagovarja, zahteva tako uresničevane spremembe bistva, temelja
česa:
postati radikalen
;
je najradikalnejši med politiki
/
radikalna stranka
/
radikalen nazor
2.
ekspr.
(zelo) velik, pomemben:
med njima je radikalna razlika
;
to je radikalna zmota
radikálno
prisl.
:
radikalno rešiti problem
;
radikalno usmerjen politik
radikalizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od radikalizirati:
radikalizacija stranke
;
proces radikalizacije v političnem in gospodarskem življenju države
/
nadaljnja radikalizacija problema ne bi bila koristna
radikalízem
-zma
m
(
ī
)
1.
miselnost, ravnanje, ki si prizadeva za radikalne spremembe:
zagovarjati radikalizem
;
širjenje radikalizma
/
odklanja radikalizme
2.
lastnost, značilnost radikalnega:
radikalizem nazora
/
radikalizem kritike
radikalizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
narediti, da postane kaj (bolj) radikalno:
radikalizirati svoj nazor
;
politične zahteve gibanja so se radikalizirale
/
pomanjkanje ali zatiranje radikalizira množice
radikalizíran
-a -o:
radikalizirana misel
radikálnež
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
radikalen človek:
imajo ga za radikalneža
radikálnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost radikalnega:
radikalnost spremembe
/
radikalnost političnih strank
/
biti znan po svoji radikalnosti
po radikalnem mišljenju, ravnanju
radikálstvo
-a
s
(
ȃ
)
zastar.
radikalizem
:
radikalstvo se je hitro širilo
/
njegovo radikalstvo je znano med ljudmi
radikánd
-a
m
(
ā
)
mat.
število, iz katerega se računa koren, korenska osnova:
rádio
-a
m
(
ā
)
1.
naprava za oddajanje in sprejemanje električnih impulzov, signalov po
radijskih valovih:
opremiti balon, raketo z radiem
/
usmerjati izstrelek po radiu, z radiem
2.
radijski oddajnik, radijska postaja:
biti po radiu povezan s pilotom
/
v mestu deluje ilegalni radio
/
radio predvaja zabavno glasbo
;
poiskati radio Maribor
valovno dolžino radijskega oddajnika
3.
radijski sprejemnik:
izključiti,
pog.
ugasniti, zapreti radio
/
v sobi igra radio
/
naročnina za radio
/
prenosni, tranzistorski radio
♦
elektr.
radio na baterije
4.
ed.
sredstvo za javnosti namenjeno oddajanje zvočnih sporočil po radijskih
valovih:
radio, televizija in tisk so poročali o dogodku
/
prirediti igro za radio
;
nastopati na radiu, v radiu
;
govoriti po radiu
//
dejavnost, vezana na tako sredstvo:
ministrstvo je zagotovilo denar za radio
5.
ustanova, ki se ukvarja s tako dejavnostjo:
v mestu deluje radio in več gledališč
;
direktor, novinarji radia
/
delati na radiu
/
radio Ljubljana
/
trg pred radiem
poslopjem te ustanove
radio...
1
ali
rádio...
prvi del zloženk
(
ā
)
nanašajoč se na radijske valove ali njihovo uporabo
a)
s tujko v drugem delu:
radioamater, radioaparat, radiomehanik, radiotaksi, radioteleskop
b)
z domačo besedo v drugem delu:
radiooddajnik
in
radio oddajnik
;
radiozveza
in
radio zveza
radio...
2
ali
rádio...
prvi del zloženk
(
ā
)
nanašajoč se na žarke, ki nastajajo ob razpadu atomskih jeder:
radioaktiven, radiobiologija, radioizotop
rádioaktíven
-vna -o
prid.
(
ā-ȋ
)
nanašajoč se na oddajanje žarkov, ki nastajajo ob razpadu atomskih
jeder:
radioaktivne snovi
/
radioaktivno razpadanje
/
radioaktivne padavine
;
po eksploziji atomske bombe je ozračje radioaktivno
/
radioaktivna analiza
ugotavljanje starosti zelo starih organskih snovi z radioaktivnim
izotopom ogljika
♦
fiz.
radioaktivni izotopi
;
radioaktivno sevanje
;
kem.
radioaktivni elementi
;
teh.
radioaktivni odpadki
radioaktivni izotopi, ki se izločijo iz izrabljenega jedrskega
goriva
;
voj.
radioaktivna kontaminacija
okuženje z radioaktivnimi snovmi
rádioaktívno
prisl.
:
radioaktivno okužen
rádioaktívnost
-i
ž
(
ā-ȋ
)
lastnost, značilnost radioaktivnega:
naravna, umetno povzročena radioaktivnost
;
radioaktivnost snovi
/
meriti radioaktivnost
♦
kem.
radioaktivnost elementov
rádioamatêr
-ja
m
(
ā-ȇ
)
kdor se nepoklicno ukvarja z oddajanjem in sprejemanjem sporočil po
radijskih valovih:
tekmovanje radioamaterjev
rádioamatêrski
-a -o
prid.
(
ā-ȇ
)
nanašajoč se na radioamaterje ali radioamaterstvo:
radioamaterski tečaj
;
radioamatersko tekmovanje
/
radioamaterske postaje
rádioamatêrstvo
-a
s
(
ā-ȇ
)
dejavnost radioamaterjev:
veseli ga radioamaterstvo
rádioaparát
-a
m
(
ā-ȃ
)
radijski aparat:
popraviti radioaparat
;
tovarna radioaparatov
/
tranzistorski radioaparat
rádioastronomíja
-e
ž
(
ā-ȋ
)
astron.
radijska astronomija:
razvoj radioastronomije
rádioastronómski
-a -o
prid.
(
ā-ọ̑
)
nanašajoč se na radioastronomijo:
radioastronomsko opazovanje
/
radioastronomski observatorij
rádiobiologíja
-e
ž
(
ā-ȋ
)
biol.,
kem.
veda, ki se ukvarja s proučevanjem delovanja ionizirajočih žarkov na
žive organizme:
razvoj radiobiologije
rádiobudílka
-e
ž
(
ā-ȋ
)
naprava z uro in radiem ter vgrajenim časovnikom, ki omogoča časovno
nastavitev za začetek igranja radia:
radiobudilka ga je zbudila točno ob sedmih
/
digitalna radiobudilka
rádiodifúzen
-zna -o
prid.
(
ā-ȗ
)
nanašajoč se na radiodifuzijo:
radiodifuzni oddajnik
;
zakon o radiodifuznih postajah
/
radiodifuzni program
;
radiodifuzna oddaja
rádiodifuzíja
-e
ž
(
ā-ȋ
)
rad.
1.
dejavnost, ki se ukvarja z javnosti namenjenim oddajanjem zvočnih
sporočil po radijskih valovih:
napredek na področju radiodifuzije in televizije
2.
omrežje radijskih oddajnih postaj za tako dejavnost:
prireditev bo prenašala radiodifuzija
;
slovenska radiodifuzija
rádiofármak
-a
m
(
ā-ȃ
)
farm.
izdelek, ki vsebuje enega ali več radioaktivnih izotopov in je
namenjen za diagnostiko ali zdravljenje:
injekcija radiofarmaka
;
priprava radiofarmaka
;
vnos radiofarmakov v tumorje
;
preiskave z radiofarmaki
radiofoníja
-e
ž
(
ȋ
)
teh.
prenašanje zvokov, spremenjenih v električne impulze, signale, z
radijskimi valovi:
izumiti radiofonijo
;
razvoj radiofonije
//
dejavnost, ki se ukvarja s takim prenašanjem:
področja radiofonije
;
tednik za radiofonijo
radiofónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na radiofonijo:
radiofonska zveza z ladjo
/
radiofonski oddajnik
/
radiofonska oblika drame
rádiogoniométer
-tra
m
(
ā-ẹ̄
)
teh.
naprava za določanje položaja česa z ugotavljanjem kotov sprejetih
radijskih signalov:
določati položaj ladje z radiogoniometrom
/
radiogoniometer je odkril skrivno radijsko postajo
radiografíja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
rentgensko slikanje:
radiografija pljuč
♦
teh.
z radiografijo odkrivati napake pri varjenju stikov
radiográm
-a
m
(
ȃ
)
ptt
radiotelegram
:
poslati, prejeti radiogram
;
kablogram in radiogram
rádioindustríja
-e
ž
(
ā-ȋ
)
industrija, ki izdeluje radijske naprave in sestavne dele zanje:
proizvodi radioindustrije
rádioizotóp
-a
m
(
ā-ọ̑
)
fiz.
radioaktivni izotop:
pridobivanje radioizotopov
rádiokasétnik
-a
m
(
ā-ẹ̑
)
radiokasetofon
:
poslušati glasbo z radiokasetnika
rádiokasetofón
-a
m
(
ā-ọ̑
)
radijski sprejemnik s pripravo za zapisovanje in predvajanje zvoka z
(magnetofonskimi) kasetami:
vključiti radiokasetofon
;
prenosni radiokasetofon
rádiokirurgíja
-e
ž
(
ā-ȋ
)
med.
neinvazivna metoda zelo natančnega obsevanja možganskih tumorjev iz
več smeri hkrati:
aparat za radiokirurgijo
;
terapija z radiokirurgijo
/
robotska radiokirurgija
rádiokómpas
tudi
rádiokompás -a
m
(
ā-ọ̑; ā-ȃ
)
teh.
navigacijska naprava z iglo za določanje smeri premikanja, položaja
česa z ugotavljanjem kotov sprejetih radijskih signalov:
na ladji so namestili nov radiokompas
radiolárij
-a
m
(
á
)
nav. mn.,
zool.
morske praživali z različno oblikovanim kremenastim ogrodjem;
mreževec
:
radiolariji in foraminifere
radiológ
-a
m
(
ọ̑
)
strokovnjak za radiologijo:
kongres evropskih radiologov
radiologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o uporabi ionizirajočega sevanja zlasti v medicini:
hiter razvoj radiologije
/
inštitut za medicinsko radiologijo
rádiolokácija
-e
ž
(
ā-á
)
teh.
določanje kraja, lege česa s pomočjo radijskih valov:
radiolokacija z radarjem, radiogoniometrom
radiolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na radiologijo:
radiološke preiskave
;
radiološko zdravljenje
/
radiološki inštitut, laboratorij
/
radiološki detektor
aparat za odkrivanje radioaktivnega sevanja
;
radiološka zaščita
zaščita pred radioaktivnim okuženjem
rádiomateriál
-a
m
(
ā-ȃ
)
material za izdelovanje radijskih aparatov, naprav:
pri svojem delu porabi veliko radiomateriala
rádiomehánik
-a
m
(
ā-á
)
mehanik za izdelovanje in popravljanje radijskih aparatov:
izučiti se za radiomehanika
radiométer
-tra
m
(
ẹ̄
)
1.
naprava za merjenje intenzivnosti radioaktivnega sevanja:
z radiometrom so ugotavljali okuženost ozračja
2.
fiz.
naprava za merjenje tlaka v valovanju:
z radiometrom ugotoviti tlak zvoka
/
svetlobni, zvočni radiometer
radiométričen
-čna -o
prid.
(
ẹ́
)
teh.
nanašajoč se na merjenje radioaktivnosti:
radiometrične preiskave
♦
mont.
radiometrična separacija
ločevanje radioaktivnih rudnin od jalovine po stopnji
radioaktivnosti
radiometríja
1
-e
ž
(
ȋ
)
raziskovanje, merjenje vpliva radijskih medijev na določene ciljne
skupine:
kodeks za izvajanje radiometrije
;
poslušanost programa po podatkih telemetrije
radiometríja
2
-e
ž
(
ȋ
)
veda, ki se ukvarja z merjenjem celotnega spektra elektromagnetnega
sevanja, pomembna tudi za medicinsko diagnostiko:
inštitut za radiometrijo
;
specialist za radiometrijo
/
medicinska radiometrija
;
mikrovalovna radiometrija
//
med.
preiskovalna metoda, ki meri telesu lastno sevanje toplote v območju
mikrovalovnega spektra in omogoča zaznavanje že manjših sumljivih
sprememb:
radiometrija v ambulanti
;
preiskava dojk z radiometrijo
rádionavigácija
-e
ž
(
ā-á
)
navigacija s pomočjo radijskih valov:
antene, naprave za radionavigacijo
rádionavigátor
-ja
m
(
ā-ȃ
)
strokovnjak za radionavigacijo:
letalski radionavigator
rádiooddájen
-jna -o
prid.
(
ā-ȃ
)
nanašajoč se na radijsko oddajanje:
radiooddajna naprava
/
radiooddajna postaja
rádiooddájnik
in
rádio oddájnik -a
m
(
ā-ȃ
)
radijski oddajnik:
sporočiti novico po radiooddajniku
rádiooperatêr
-ja
m
(
ā-ȇ
)
radijski operater:
ekipa radiooperaterjev
rádiopostája
in
rádio postája -e
ž
(
ā-ȃ
)
radijska postaja:
obveščevalci so imeli radiopostajo
;
ladijska radiopostaja
rádiorelêjen
-jna -o
prid.
(
ā-ȇ
)
ptt,
rad.
ki ojači in prenese sprejeti radijski signal dalje:
radiorelejni oddajnik
/
radiorelejne postaje
rádiosignál
-a
m
(
ā-ȃ
)
radijski signal:
sprejemati radiosignale iz vesolja
rádiosónda
-e
ž
(
ā-ọ̑
)
meteor.
sonda, ki po radijskem oddajniku pošilja podatke o temperaturi,
pritisku, vlagi v višjih zračnih plasteh:
spustiti radiosondo
rádiosprejémnik
in
rádio sprejémnik -a
m
(
ā-ẹ̑
)
radijski sprejemnik:
radiosprejemnik se je pokvaril
/
poslušali so radiosprejemnik
rádiotéhnik
-a
m
(
ā-ẹ́
)
strokovnjak za radiotehniko s srednjo izobrazbo:
po poklicu biti radiotehnik
rádiotéhnika
-e
ž
(
ā-ẹ́
)
1.
tehnika prenašanja signalov z radijskimi valovi:
zanima ga radiotehnika
;
razvoj radiotehnike
2.
izdelovanje, uporaba in popravljanje radijskih aparatov:
ukvarjati se z radiotehniko
rádiotelefón
-a
m
(
ā-ọ̑
)
ptt
telefon, pri katerem posredujejo sporočila radijski valovi, brezžični
telefon:
radiotelefon na ladji se je pokvaril
;
vključiti radiotelefon
rádiotelefoníja
-e
ž
(
ā-ȋ
)
ptt
telefonija z radijskimi valovi, brezžična telefonija:
ukvarjati se z radiotelefonijo
/
razvoj radiotelefonije
rádiotelefónski
-a -o
prid.
(
ā-ọ̑
)
nanašajoč se na radiotelefon:
radiotelefonska zveza s kopnim
/
radiotelefonska postaja
rádiotelegráf
-a
m
(
ā-ȃ
)
ptt
električna naprava za prenašanje dogovorjenih znakov na daljavo z
radijskimi valovi, brezžični brzojav:
namestiti radiotelegraf
rádiotelegrafíja
-e
ž
(
ā-ȋ
)
ptt
telegrafija z radijskimi valovi, brezžična telegrafija:
ukvarjati se z radiotelegrafijo
;
strokovnjak za radiotelegrafijo
rádiotelegrafíst
-a
m
(
ā-ȋ
)
kdor se (poklicno) ukvarja s sprejemanjem in oddajanjem sporočil po
radiotelegrafu:
radiotelegrafist je oddal sporočilo
;
izučiti se za radiotelegrafista
rádiotelegrafístka
-e
ž
(
ā-ȋ
)
ženska, ki se (poklicno) ukvarja s sprejemanjem in oddajanjem sporočil
po radiotelegrafu:
radiotelegrafistka pri štabu
rádiotelegrám
-a
m
(
ā-ȃ
)
ptt
telegram, poslan po radijskih valovih, brezžična brzojavka:
poslati radiotelegram na ladjo
rádioteleskóp
tudi
rádioteleskòp -ópa
m
(
ā-ọ̑; ā-ȍ ā-ọ́
)
astron.
elektronska naprava z anteno za sprejemanje radijskega sevanja iz
vesolja:
namestiti, usmeriti radioteleskop
;
proučevanje Sonca z radioteleskopom
rádiotelevizíja
in
rádiotelevízija -e
ž
(
ā-ȋ; ā-í
)
dejavnost, ki se ukvarja z javnosti namenjenim oddajanjem zvočnih in
slikovnih sporočil po radijskih valovih:
novi dosežki radiotelevizije
;
razvoj radiotelevizije
//
ustanova za tako dejavnost:
direktor radiotelevizije
/
prireditev je prenašala jugoslovanska radiotelevizija
jugoslovanske radijske in televizijske postaje
/
Radiotelevizija [RTV] Slovenija
rádiotelevizíjski
in
rádiotelevízijski -a -o
prid.
(
ā-ȋ; ā-í
)
nanašajoč se na radiotelevizijo:
radiotelevizijski oddajnik
;
radiotelevizijska postaja
;
radiotelevizijsko omrežje
/
radiotelevizijski delavci
rádioterapíja
-e
ž
(
ā-ȋ
)
med.
zdravljenje z radijevimi ali rentgenskimi žarki:
kemoterapija in radioterapija
rádioúra
-e
ž
(
ā-ȗ
)
naprava z uro in radiem ter vgrajenim časovnikom, ki omogoča časovno
nastavitev za začetek igranja radia:
nakup radioure
;
budilka in radioura
rádiozvéza
in
rádio zvéza -e
ž
(
ā-ẹ̑
)
radijska zveza:
skrbeti za radiozvezo
radíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od radirati:
od radiranja preluknjan papir
radíranka
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
grafična tehnika, pri kateri jedkanje bakrene ali cinkove plošče
omogoča črtno risbo;
jedkanica
:
tehnični problemi radiranke
//
odtis v tej tehniki:
na stenah je viselo nekaj radirank
radírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
1.
navadno z radirko brisati, odstranjevati napisano, narisano:
piše domačo nalogo in kar naprej radira
;
na lahko radirati
/
packo je radiral kar z nožičkom
2.
dov. in nedov.
zradirati
:
radirati pomožne črte
;
pren.,
ekspr.
ta narod so hoteli radirati z zemljevida
radírka
-e
ž
(
ȋ
)
manjši izdelek, navadno iz gume, za brisanje, odstranjevanje
napisanega, narisanega:
uporabljati radirko
/
mehka, trda radirka
;
radirka za črnilo
radíst
-a
m
(
ȋ
)
voj. žarg.
radiotelegrafist
:
radist je sprejel šifrirano sporočilo
rado...
prvi del zloženk
nanašajoč se na rad:
radodaren, radovednež, radovoljen
radobeséden
-dna -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
zgovoren
:
biti radobeseden
;
radobesedna ženica
radodájka
-e
ž
(
ȃ
)
ekspr.
ženska, ki z lahkoto, rada privoli v spolni odnos:
ves denar je zapravil za cenene radodajke
;
obnaša se kot radodajka
radodáren
-rna -o
prid.
, radodárnejši
(
á ā
)
ki rad daruje, da:
radodaren človek
;
dobra in radodarna gostiteljica
;
bil je radodarnejši kot navadno
/
ekspr.
ima radodarne roke
/
ekspr.:
z obljubami, pohvalami so zelo radodarni
radi obljubljajo, hvalijo
;
radodarna zemlja
rodovitna
●
ekspr.
narava je bila pri tej ženski radodarna
ta ženska je lepa, pametna
radodárno
prisl.
:
radodarno je razdajal, kar je imel
●
ekspr.
radodarno namazan kruh
na debelo
radodárnež
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
radodaren človek:
ne poznam večjega radodarneža od njega
radodárnost
-i
ž
(
á
)
lastnost radodarnega človeka:
znan je po svoji radodarnosti
/
ekspr.
z radodarnostjo je delil nauke in nasvete
radogléden
-dna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
knjiž.
ki rad gleda, opazuje:
njegove radogledne oči niso bile prikrajšane za lepoto starodavnega
mesta
//
radoveden
:
skrival se je pred pogledi radoglednih žensk
rádon
in
radón -a
m
(
ȃ; ọ̑
)
kem.
redek radioaktivni žlahtni plin, ki nastane pri razpadanju urana,
element Rn:
uporaba radona v medicini
;
ksenon in radon
rádost
stil.
radóst -i
ž
(
á; ọ̑
)
knjiž.
veselje
,
sreča
:
a)
ob uspehu ga je prevzela radost
;
radost ustvarjanja
;
solze radosti
/
iz oči mu sije radost
/
to mu je v radost
/
radost in veselje
b)
otrok je njena največja radost
/
življenjske radosti
●
pog.
pasja radost
navadna salama
rádosten
stil.
radósten -tna -o
prid.
(
á; ọ̑
)
knjiž.
vesel
,
srečen
:
radosten človek
;
biti, postati radosten
/
radosten glas, pogled
/
obšle so ga radostne misli
rádostno
stil.
radóstno
prisl.
:
radostno govoriti
radostíti
-ím
nedov.
, radoščèn
(
ī í
)
knjiž.
veseliti
,
osrečevati
:
vse to človeka radosti
;
novi sneg radosti otroke
/
radosti me, da se je vse dobro končalo
radostíti se
veseliti se:
radostiti se počitnic
rádostnica
tudi
radóstnica -e
ž
(
á; ọ̑
)
knjiž.,
v zvezi
solza radostnica
solza veselja, sreče:
po licu so ji stekle solze radostnice
radosúmen
-mna -o
prid.
(
ú ȗ
)
knjiž.
ki rad, hitro sumi:
radosumen človek
;
ne bodi do vseh radosumen, pač pa previden
radovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od radovati:
radovanje je bilo kratko
;
otroško radovanje
radováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
veseliti
,
osrečevati
:
prijazne besede ga radujejo
;
pridni otroci radujejo starše
radováti se
veseliti se:
radovati se nagrade, obiska
radujóč
-a -e:
radujoča se srečanja, je veselo prepevala
;
lepa, radujoča knjiga
radovéden
-dna -o
prid.
, radovédnejši
(
ẹ́ ẹ̄
)
ki bi rad vedel, izvedel stvari, ki mu jih ni nujno potrebno vedeti:
radoveden otrok
;
ne bodi tako radoveden
/
ekspr.
skrivati se radovednim očem, pogledom
●
ekspr.
radovedni spol
ženske
//
v povedni rabi
ki bi rad vedel, kar izraža dopolnilo:
radoveden sem, kako se bo to končalo
/
zastar.:
radovedni so vsake malenkosti
zanima jih vsaka malenkost
;
ni bila radovedna na druge ženske
niso je zanimale; ni bila ljubosumna nanje
radovédno
prisl.
:
radovedno gledati, vprašati
;
sam.:
vedno več radovednih se je zbiralo ob ponesrečencu
radovéditi
-im
nedov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
knjiž.,
ekspr.
radovedno spraševati:
soseda je radovedila, zakaj nas ni nikoli doma
/
vaščani so radovedili skozi okna, ko so peljali ujetnike
radovedno gledali
radovédje
-a
s
(
ẹ̑
)
knjiž.
radovednost
:
obšlo ga je radovedje
radovédnež
-a
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
radoveden človek:
radovedneži so se zbirali okoli novega avtomobila
;
policisti so odganjali radovedneže
/
mali radovednež
radoveden otrok
radovédnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
ekspr.
radovedna ženska:
radovednice so se zbrale okrog predavatelja
/
rad se je pogovarjal z malo radovednico
radovédnik
-a
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
radoveden človek:
radovedniki so gledali, kako se peče vol na ražnju
radovédnost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, značilnost radovednega človeka:
njena radovednost je zelo znana
;
zaradi njegove radovednosti ga nihče ne mara
/
ekspr.
sama radovednost te je
//
želja vedeti, izvedeti stvari, ki jih ni nujno potrebno vedeti:
obšla, premagala ga je radovednost
;
vzbujati radovednost
;
to je naredil iz radovednosti
/
oči se mu svetijo od radovednosti
/
slabš.
babja radovednost
;
raziskovalna radovednost
●
ekspr.
pasti radovednost
zadrževati se kje in si radovedno ogledovati kaj
radovéren
-rna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
knjiž.
lahkoveren
:
s svojimi obljubami je goljufal radoverne ljudi
radovóljec
-jca
m
(
ọ̑
)
star.
prostovoljec
:
radovoljci so šli prvi v napad
;
polk radovoljcev
/
radovoljci so šli v gozd pripravljat drva
radovóljen
-jna -o
prid.
(
ọ́ ọ̄
)
star.
prostovoljen
:
radovoljna odločitev
/
iz radovoljne samote se je le malokdaj odpravil med ljudi
●
zastar.
dati z radovoljnim srcem
rad, z veseljem
radovóljno
prisl.
:
radovoljno je odšel z njim
radoznàl
-ála -o
[
radoznau̯
]
prid.
(
ȁ ā
)
knjiž.
radoveden
:
radoznal otrok
/
radoznali pogledi
radoználo
prisl.
:
radoznalo se ozirati
radoználost
-i
ž
(
á
)
knjiž.
radovednost
:
premagala jo je radoznalost
/
radoznalost žensk
/
z radoznalostjo se poglabljati v knjige
z željo po znanju
radožív
-a -o
prid.
(
ȋ í
)
knjiž.
ki rad živi, uživa:
radoživi mladi mož je vedno bolj zanemarjal svojo ženo
/
radoživa renesansa
/
radoživ nasmeh
/
radoživ plevel
radožívo
prisl.
:
radoživo pogledovati za dekleti
radožívec
-vca
m
(
ȋ
)
knjiž.
radoživ človek:
njegov prijatelj je pravi radoživec
radožívka
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
radoživa ženska:
bila je radoživka in velika radovednica
radožívost
-i
ž
(
í
)
knjiž.
lastnost radoživega človeka:
znan je po svoji radoživosti
/
to je naredil iz same radoživosti
;
čutna radoživost
/
ekspr.
življenje je vzplamtelo z novo radoživostjo
rádža
-e
in
-a
m
(
ȃ
)
v Indiji
knez, vladar, za stopnjo nižji od maharadže:
oblast radže
;
maharadže in radže
raeljánec
-nca
m
(
ȃ
)
pripadnik raeljanstva:
sekta raeljancev
;
vodja raeljancev
;
srečanje raeljancev
raeljánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na raeljance ali raeljanstvo:
raeljanska sekta
;
raeljansko društvo, gibanje
/
raeljanski biotehnolog
raeljánstvo
-a
s
(
ȃ
)
ateistični nazor, gibanje, ki zagovarja, da so življenje na Zemlji
ustvarila civilizacijsko visoko razvita bitja z drugega planeta:
filozofija, načela raeljanstva
;
simbol raeljanstva
rafál
-a
m
(
ȃ
)
skupina hitro si sledečih strelov iz avtomatskega orožja:
po dolini odmevajo rafali
;
dolg, kratek rafal
;
mitralješki rafal
;
posamezni streli in rafali
/
streljati v rafalih
/
ekspr.
podrl, posekal ga je rafal
;
rafal ga je zadel v glavo
;
izstreliti,
pog.,
ekspr.
izpustiti rafal na sovražnika
;
pren.
izpustiti rafal besed, kletvic
;
ni se zmedel pod rafalom vprašanj
♦
meteor.
burja piha v rafalih
v močnih, nenadnih sunkih
rafálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na rafal:
rafalno streljanje
♦
meteor.
rafalni veter
veter, ki piha v posameznih trenutkih s povečano hitrostjo, v
sunkih
ráfija
-e
ž
(
á
)
1.
bot.
palma, iz listov katere se pridobivajo vlakna ličja, Raphia vinifera:
nasad rafij
2.
taka vlakna, ki se uporabljajo za vezanje, pletenje:
kupiti kilogram rafije
;
privezati z rafijo
;
pisana rafija
;
copate iz rafije
//
izdelek iz takih vlaken, navadno v obliki preproge:
obložiti steno z rafijo
rafinácija
-e
ž
(
á
)
rafiniranje
:
posodobiti rafinacijo
;
rafinacija aluminija, nafte
;
rafinacija sladkorja
rafinacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na rafinacijo:
rafinacijski postopek
/
rafinacijska peč
rafinátor
-ja
m
(
ȃ
)
les.
stroj za fino drobljenje lesa v vlakna, razvlaknjevalnik:
defibrator in rafinator
rafinêr
-ja
m
(
ȇ
)
les.
stroj za fino drobljenje lesa v vlakna, razvlaknjevalnik:
defibrator in rafiner
rafineríja
-e
ž
(
ȋ
)
tovarna za rafiniranje:
zgraditi rafinerijo
;
delati v rafineriji
;
sladkorna rafinerija
;
rafinerija bakra, nafte, olja
rafiníranec
-nca
m
(
ȋ
)
knjiž.
rafiniran človek:
ta rafiniranec jo je prepričal, da mu je verjela
rafiníranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od rafinirati:
rafiniranje bakra
;
postopek rafiniranja
/
rafiniranje izražanja
♦
teh.
elektrolitsko rafiniranje
rafiníranka
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
rafinirana ženska:
lepa rafiniranka ga je znala pridobiti za svoj načrt
rafiníranost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost rafiniranega:
rafiniranost sladkorja
/
knjiž.:
pod navidezno grobostjo se je skrivala rafiniranost okusa
;
rafiniranost v vedenju in izražanju
rafinírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
odstranjevati primesi;
čistiti
,
prečiščevati
:
rafinirati surovi baker
;
rafinirati sladkor
;
rafinirati nafto
2.
knjiž.
delati, da postane kaj izbrano, uglajeno:
rafinirati svoje izražanje, vedenje
;
oblike meščanske drame so se rafinirale in dopolnjevale
rafiníran
-a -o
1.
deležnik od rafinirati:
rafiniran človek
;
rafiniran jezik, okus
;
sladkor je rafiniran
;
rafinirana nafta
2.
knjiž.
premeten
,
zvit
:
rafiniran politik
/
izmišljal si je najbolj rafinirana ponižanja
;
prisl.:
rafinirano se izražati
;
rafinirano mučiti
rafinmá
-ja
tudi
raffinement -a
[
rafinmá -ja
]
m
(
ȃ
)
knjiž.
rafiniranost
:
brez tega rafinmaja njegova poezija ne bi bila toliko vredna
/
kultiviranje oblik se je pri kiparju stopnjevalo v rafinma
ráft
-a
m
(
ȃ
)
gumijast čoln za plovbo, spust po divjih vodah, brzicah:
sedeti na, v raftu
;
spust, vožnja z raftom
;
rafti, kajaki in kanuji
/
gumijast raft
//
plovba, spust s takim čolnom po divjih vodah, brzicah;
raftanje
,
rafting
:
dovolilnica za raft
/
tekmovanje v raftu
ráftanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od raftati:
odpravili so se na raftanje po Soči
;
ukvarjati se z raftanjem
;
oprema za raftanje
;
kajakaštvo in raftanje
ráftar
-ja
m
(
ȃ
)
kdor rafta:
raftarji so se spustili po reki
;
kajakaši in raftarji
//
športnik, ki se ukvarja z raftanjem:
raftarji se se pomerili v slalomu in šprintu
ráftarski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na raftarje ali rafting:
raftarski čoln
;
raftarski izlet
;
raftarska nesreča
;
raftarsko podjetje
;
raftarsko prvenstvo
ráftati
-am
nedov.
(
ȃ
)
pluti, spuščati se z gumijastim čolnom po divjih vodah, brzicah:
raftati po reki
ráfting
-a
m
(
ȃ
)
plovba, spust z gumijastim čolnom po divjih vodah, brzicah:
odpravili so se na rafting po Soči
;
karta, oprema za rafting
;
zanimanje, zveza za rafting
/
državno prvenstvo v raftingu
;
v prid. rabi:
rafting klub
;
rafting ekipa
;
rafting društvo
ráftinški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
raftarski
:
raftinški čoln
;
raftinška sezona
;
raftinška zveza, tekma
ragáda
-e
ž
(
ȃ
)
med.
razpoka na koži ali sluznici, navadno boleča:
zdraviti ragade
;
ragade na prsni bradavici, ustnicah
rágbi
tudi
rugby -ja
[
rágbi
]
m
(
ȃ
)
športna igra, pri kateri igralci z nošenjem, metanjem in brcanjem
spravljajo žogo jajčaste oblike na določeno mesto:
igrati ragbi
;
igrišče za ragbi
ragbijáš
-a
m
(
á
)
ragbist
:
ragbijaši so v polfinalu premagali nasprotnika
;
bejzbolist in ragbijaš
rágbijski
tudi
rugbyjski
-a -o
[
rágbijski
]
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na ragbi:
ragbijski klub
;
ragbijska reprezentanca, zveza
;
ragbijsko tekmo so odpovedali
;
ragbijska žoga
;
ragbijsko moštvo
/
ragbijski navdušenci
ragbíst
in
ragbijíst
tudi
rugbyjist -a
[
tretja oblika
ragbijíst
]
m
(
ȋ
)
športnik, ki se ukvarja z ragbijem:
ragbisti in nogometaši
raglán
-a
m
(
ȃ
)
obl.
plašč z rokavi, ki imajo poševen šiv od vratnega izreza do podpazduhe
na sprednjem in zadnjem delu:
nositi, sleči raglan
;
v prid. rabi:
raglan izrez
;
raglan rokavi
raglánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
obl.
ki ima poševen šiv od vratnega izreza do podpazduhe:
raglanski rokavi
/
raglanska jopica
ráglja
-e
ž
(
ȃ
)
1.
lesena priprava za proizvajanje enakomerno se ponavljajočih rezkih
glasov:
raglje drdrajo
;
vrteti ragljo
;
glas ima kakor raglja
/
ekspr.
streli iz nemških ragelj
strojnic
♦
strojn.
ročica z zaskočnim mehanizmom, ki dopušča prenos sile samo v eno
smer, navadno za privijanje in odvijanje vijakov, matic
2.
slabš.
kdor hitro in mnogo govori:
njegova sestra je raglja
/
kot psovka
bodi tiho, raglja ragljasta
ragljánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od ragljati:
ragljanje ragelj je odmevalo po vasi
/
ženino ragljanje mu je že presedalo
●
rad je poslušal žabje ragljanje
regljanje
rágljast
-a -o
prid.
(
ȃ
)
slabš.
ki hitro in mnogo govori:
ragljasta ženska
/
govorila je z ragljastim glasom
ragljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
1.
povzročati enakomerno se ponavljajoče rezke glasove, navadno z ragljo:
ragljati z velikimi ragljami
/
ekspr.
treskalo je in ragljalo, nato se je ulil dež
2.
slabš.
hitro in mnogo govoriti:
ženske so kar naprej ragljale
ragljáje
:
ura je ragljaje odbila polnoč
rágljica
-e
ž
(
ȃ
)
manjšalnica od raglja:
otroci so vrteli ragljice
ragtime
-a
[
rêktajm
in
réktajm
]
m
(
ȇ; ẹ̑
)
glasb.,
ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja
ameriška plesna glasba z izrazitim sinkopiranim ritmom:
plesati ob ragtimu
;
ritem ragtima
;
ragtime in jazz
//
ples v tem ritmu:
plesati ragtime
;
v prid. rabi:
ragtime orkester
ragú
-ja
m
(
ȗ
)
gastr.
gostejša dušena jed iz (kosov) mesa z dodatkom blagih začimb:
skuhati ragu
;
ragu s cmoki
/
piščančji, ribji, telečji ragu
;
v prid. rabi:
ragu juha
ragújev
-a -o
(
ȗ
)
pridevnik od ragu:
telečja ragujeva juha
ráhel
-hla -o
[
rahəu̯
]
prid.
, ráhlejši
(
á
)
1.
ki ni trdno sprijet, gost:
rahel skupek vlaken
;
rahel sneg
;
rahla zemlja
/
rahel kruh
;
rahlo testo
/
ima že rahle kosti
/
rahla tančica
//
ki ni trdno, tesno nameščen:
rahel vozel
;
delala je rahle zanke
2.
ki se ne pojavlja v izraziti obliki:
rahla vlaga
;
ekspr.
rahle sence
/
cesta zavija v rahlem loku
;
rahla izboklina
/
obšel ga je rahel dvom, nemir
;
rahla pijanost
;
rahlo spanje
/
biti rahlega zdravja
/
v njenem glasu je bil rahel očitek, posmeh
/
med njima je le rahla podobnost
//
ki dosega nizko stopnjo
a)
glede na učinek, posledico:
rahel dež, veter
;
rahla oblačnost
b)
glede na čutno zaznavnost:
rahel dotik, sunek, udarec
;
rahel šum
;
pri srcu čuti rahlo zbadanje
/
zahvalil se je z rahlim poklonom, smehljajem
3.
nav. ekspr.
ki daje videz šibkosti, neodpornosti:
bil je rahel otrok
;
preveč je rahla za take napore
/
ima rahle roke
/
odgovoril mu je rahel glas
/
duševno rahli ljudje
občutljivi, neodporni
●
ekspr.
imeti rahlo prednost pred kom
majhno
ráhlo
prisl.
:
rahlo drhteti
;
začelo je rahlo rositi
;
rahlo čuteča žena
●
ekspr.
to mi že rahlo preseda
tega sem se že naveličal;
prim.
narahlo
rahítičen
-čna -o
prid.
(
í
)
1.
ki ima rahitis:
rahitičen otrok
;
postati rahitičen
;
rahitično tele
/
rahitične spremembe na kosteh
2.
ekspr.
šibek
,
slaboten
:
ob cesti so rastli rahitični topoli
/
rahitična svetloba je razsvetljevala sobo
rahítičnost
-i
ž
(
í
)
stanje rahitičnega:
preprečevati rahitičnost
rahítik
-a
m
(
í
)
med.
rahitičen človek:
zdraviti rahitike
rahítis
-a
m
(
ȋ
)
bolezen z motnjami v rasti in razvoju kosti zaradi pomanjkanja
vitamina D:
rahitis se pojavlja zlasti pri dojenčkih
;
preboleti, zdraviti rahitis
ráhla
-e
ž
(
ȃ
)
nar.
fižolovka
,
prekla
:
ostriti, postavljati rahle
/
z rahlo klatiti sadje
ráhlece
[
rahləce
]
prisl.
(
ȃ
)
ekspr.,
zastar.
rahlo
,
na rahlo
:
začelo je rahlece pršeti
ráhlica
in
rahlíca -e
ž
(
á; í
)
agr.
rahla rodovitna prst:
saditi v rahlico
rahljáč
-a
m
(
á
)
star.
rahljalnik
rahljálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
namenjen za rahljanje:
rahljalno sredstvo
/
rahljalni stroj
rahljálnik
-a
m
(
ȃ
)
1.
tekst.
stroj za rahljanje prediva:
mikalnik in rahljalnik
2.
agr.
priprava za rahljanje zemlje, ki se priključi traktorju:
rahljati zemljo z rahljalnikom
rahljánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od rahljati:
rahljanje zemlje
/
rahljanje blazin
/
rahljanje družinskih vezi
rahljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
1.
delati, da kaj ni več
a)
trdno sprijeto, gosto:
rahljati zemljo
;
rahljati z grabljami, rokami
/
rahljati testo s pecilnim praškom
/
rahljati volno
/
rahljati blazine
;
rahljati posteljo
♦
agr.
globoko, plitvo rahljati
b)
trdno, tesno nameščeno:
rahljati obvezo, vezi
;
začeli so si rahljati pasove
2.
nav. ekspr.
delati, da postane kaj manj močno, izrazito:
rahljati disciplino, moralo
;
njihova oblast se je začela rahljati
/
prepiri so rahljali vezi med njimi
●
ekspr.
rahljati komu možgane
pripravljati ga za učenje, razmišljanje
;
ekspr.
živci se mu rahljajo
postaja živčen, razdražljiv
rahločúten
-tna -o
prid.
, rahločútnejši
(
ū
)
ki v ravnanju, vedenju kaže občutljiv, razumevajoč odnos:
rahločuten človek
;
celo do sovražnikov je rahločuten
;
z njo je zelo rahločuten
/
ima rahločutno srce
/
rahločutno ravnanje
rahločútno
prisl.
:
rahločutno komu kaj povedati
rahločútje
-a
s
(
ȗ
)
knjiž.
rahločutnost
:
njeno nežno rahločutje ga je privlačilo
/
branila se je iz rahločutja
rahločútnež
-a
m
(
ȗ
)
ekspr.
rahločuten človek:
ta film ni primeren za rahločutneže
;
rahločutneži in bojazljivci
rahločútnost
-i
ž
(
ū
)
lastnost rahločutnega človeka:
dobro pozna njeno rahločutnost
;
pomanjkanje rahločutnosti
/
iz rahločutnosti do nje ni več omenjal minule nesreče
/
z rahločutnostjo mu je pripovedoval o napakah
rahločutno
ráhlost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost rahlega:
rahlost zemlje
/
ekspr.
skrival je svojo rahlost
ráhtati
-am
nedov.
(
ȃ
)
nar. dolenjsko
oglašati se s kratkimi, enakomernimi, zateglimi glasovi:
kokoši so rahtale in stopicale po dvorišču
●
ekspr.
avtomobil je rahtal po slabi cesti
ropotal
raison d'être
-a
in
--
[
rezóndêtər
]
m
(
ọ̑, ȇ
)
knjiž.
smisel, upravičenost, razlog obstoja:
dobiti, izgubiti svoj raison d'être
;
ta festival ima svoj raison d'être;
prim.
rezon
ráj
1
in
ràj rája
m
(
ȃ; ȁ á
)
1.
v nekaterih religijah
kraj popolnega veselja, ugodja, kamor pridejo za nagrado pravični,
dobri ljudje po smrti:
ona bo gotovo prišla v raj
/
janičarji so se srdito borili, da bi po junaški smrti prišli v raj
//
v krščanstvu
kraj, kjer prebivajo Bog, zveličani;
nebesa
:
iti, priti v raj
;
zaslužiti (si) raj
;
pekel, vice, raj
/
nebeški raj
/
pri omenjanju pokojnega
Bog mu daj sveti raj
//
po bibliji
kraj na zemlji, kjer sta živela Adam in Eva:
izgnati iz raja
;
ptice, živali v raju
;
tu je lepo kot v raju
;
živi kakor v raju
/
zemeljski raj
2.
ekspr.
velika sreča, ugodje, udobje:
obljubljal ji je raj
/
sanjal je o raju ljubezni
/
tu je raj za otroke
●
ekspr.
imeti raj na zemlji
dobro, srečno živeti
;
knjiž.
želi si v planinski raj
v planine, kjer se počuti srečnega
ràj
2
in
ráj rája
m
(
ȁ á; ȃ
)
star.
ples
:
godci so zaigrali za raj
;
raj pod lipo
/
ljudski raji
/
iti na raj
♦
etn.
raj
vsak ljudski ples v Ziljski dolini na Koroškem
;
prvi raj
ples v Ziljski dolini, na katerem prvič plešejo pravkar dorasla
dekleta
rája
-e
ž
(
á
)
1.
zgod.,
v turškem okolju
nemuslimanski podložniki:
izkoriščati, zatirati rajo
;
raja se je upirala agam
2.
ekspr.
revnejši ljudje, ki nimajo možnosti, pravice odločanja:
raja se vodstvu ni upala upreti
;
brezpravna, lačna, nevedna raja
;
gospoda in raja
/
tlačanska, uradniška raja
rajálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na rajanje:
rajalno razpoloženje
/
otroške rajalne igre, pesmi
♦
šport.
rajalni pohod
slikovito korakanje telovadcev na telovadišče in razvrščanje za
nastop
rajalíšče
-a
s
(
í
)
knjiž.
prostor za plesanje, rajanje:
rajališče otrok
rájanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od rajati
1
:
rajanje je trajalo dolgo v noč
/
ljudsko rajanje
;
novoletno, pustno rajanje
/
opazoval je rajanje snežink
rájati
1
-am
nedov.
(
ȃ
)
knjiž.
plesati, izražajoč veselje:
rajali so do jutra
/
otroka sta od sreče rajala in se objemala
/
rajati v kolu
plesati
/
ekspr.
snežinke rajajo po zraku
rájati
2
-am
nedov.
(
á
)
zastar.
rojevati
,
roditi
:
rajala je fanta za fantom
/
lakomnost raja nesrečo
/
v njej se je rajala huda slutnja
rájčica
-e
ž
(
ȃ
)
nav. mn.,
zool.
vrani podobne ptice z močnimi nogami in zelo pisanim perjem, živeče na
Novi Gvineji, Paradiseidae:
lepo perje rajčic
/
modra, rumena, velika rajčica
rájda
-e
ž
(
ȃ
)
nižje pog.
vrsta
:
po cesti se je premikala dolga rajda voz
●
ekspr.
v vasi je cela rajda gostiln
veliko
rájden
-dna -o
prid.
(
ȃ
)
avt.,
navadno v zvezi
rajdni krog
najmanjši krog, ki ga lahko naredi avtomobil pri zavijanju:
ta avtomobil ima prevelik rajdni krog
rájfájznovka
-e
ž
(
ȃ-á
)
v nekaterih državah
kreditna zadruga za podpiranje gospodarskega razvoja svojih članov,
imenovana po ustanovitelju Raiffeisnu:
kmetje in obrtniki so ustanavljali rajfajznovke
rájh
-a
m
(
ȃ
)
nav. slabš.
nemška država zlasti v obdobju nacizma:
propad rajha
;
zloglasna koncentracijska taborišča rajha
/
tretji rajh
od 1933 do 1945
rájhovec
-vca
m
(
ȃ
)
nav. slabš.
nemški državljan, živeč v mejah Nemčije pred letom 1938:
rajhovci in besarabski Nemci
rájhovski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na rajh:
rajhovske meje
/
rajhovski Nemci
rájica
-e
ž
(
ā
)
nar. vzhodnoštajersko
fižolovka
,
prekla
:
trgati fižol z rajic
rájkelj
-klja
m
(
á
)
nar.
tanjše sveže deblo za napenjanje verige, vrvi, s katero je povezan z
drvmi, s senom naložen voz:
porinil je rajkelj pod verigo in ga nekajkrat zavrtel
rájna
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
drog, ki stoji prečno na zgornjem delu jambora in vleče jadro navzgor;
križ
:
privezati jadro k rajni, na rajno
rájni
-a -o
prid.
(
ȃ
)
star.
ki je umrl;
pokojen
:
njena rajna mati
;
sam.:
spominjati se rajnih
;
njegova rajna je bila dobra žena
rájnica
-e
ž
(
ȃ
)
star.
ženska, ki je umrla;
pokojnica
:
pogovarjali so se o rajnici
/
zelo je pogrešal rajnico mater
rájnik
-a
m
(
ȃ
)
star.
kdor je umrl;
pokojnik
:
dolgo je žalovala za rajnikom
/
hvaležen je bil rajniku očetu za vse, kar ga je naučil
rájniš
-a
m
(
ȃ
)
goldinar
:
darovati petsto rajnišev
/
žvenketati z rajniši
♦
num.
zlatnik, kovan od konca 14. stoletja v zahodni Nemčiji, renski
goldinar
rájnki
-a -o
prid.
(
ȃ
)
star.
ki je umrl;
pokojen
:
dokler je živel rajnki oče, jim je bilo dobro
;
pren.,
ekspr.
rajnka Avstrija
;
sam.:
z rajnko sta bila dobra prijatelja
rájnšek
-ška
m
(
ȃ
)
star.
goldinar
:
za delo na njivi je dobil nekaj rajnškov
rájnški
-ega
m
(
ȃ
)
star.
goldinar
:
plačati nekaj rajnških
rajón
-a
m
(
ọ̑
)
1.
navadno s prilastkom
(manjše) območje:
pomagati gospodarsko nerazvitim rajonom
/
policijska patrulja je obšla svoj rajon
;
delovni, dostavni rajon
;
monterjev, natakarjev rajon
2.
med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945
upravna enota, večja od terena:
razdeliti mesto na rajone
;
razprave po rajonih
/
dela na rajonu
//
organi te enote:
pritožil se je na rajon
/
poslali so ga na rajon
na sedež teh organov
rajónec
-nca
m
(
ọ̑
)
med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945
družbenopolitični delavec v rajonu:
k njim so večkrat prihajali rajonci
rajoníranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od rajonirati:
rajoniranje mesta
/
rajoniranje kmetijske proizvodnje
rajonírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
publ.
razdeliti na rajone:
rajonirati mesto
♦
agr.
rajonirati vinogradništvo, živinorejo
določiti območja za vinogradništvo, živinorejo
rajonizácija
-e
ž
(
á
)
publ.
razdelitev na rajone:
rajonizacija države, mesta
♦
agr.
rajonizacija kultur, živinoreje
določitev območij za kulture, živinorejo
rajónski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na rajon:
spreminjati rajonske meje
/
rajonski monter
;
rajonska transformatorska postaja
/
sekretar rajonskega komiteja
;
rajonski ljudski odbor
;
sam.:,
pog.
prišel je rajonski
rájski
-a -o
prid.
(
ā
)
1.
nanašajoč se na raj, nebesa:
rajski prebivalci
/
odtrgati rajski sadež
;
rajski vrt
/
rajska ptica
v pravljicah
ptica, ob katere petju človek pozabi na čas
2.
ekspr.
ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki:
rajska lepota, sreča
/
to so rajski kraji
zelo lepi
;
to vino je rajsko
zelo dobro
rájsko
prisl.
:
rajsko lepo poje
;
rajsko lep obraz
rájši
in
ráje
prisl.
(
ȃ
)
1.
primernik od rad:
rajši pospravlja, kot kuha
/
rajši bi bil učitelj kot knjižničar
/
elipt.
kaj bi rajši: čaj ali limonado
/
otroci imajo rajši mater kot očeta, najrajši pa babico
/
opero ima rajši kot dramo
/
kaj takega se najrajši zgodi
2.
izraža željo po nasprotnem:
ne govori toliko, rajši poslušaj
;
ne hodi ven, rajši se uči
/
rajši bi bil tam ostal, saj vidiš, da te tu ne marajo
;
ali greš z menoj? Rajši ne
3.
v členkovni rabi
izraža večjo verjetnost:
verjame rajši tebi kakor meni
/
rajši bi se dal ubiti, kakor da bi se premaknil
/
sod drži okoli dvesto litrov, rajši več
●
ekspr.
reši se tega bremena rajši danes kakor jutri
čim prej
;
vsakdo ima sebe najrajši;
prim.
rad
2
rájtar
-ja
m
(
ā
)
zastar.
konjenik
:
v vas so prijezdili rajtarji
rájtati
-am
nedov.
(
á
)
zastar.
računati
:
rajtati na pamet
/
veliko mu je rajtal
/
stara je, rajtam, dvajset let
mislim
rájtelj
-tlja
m
(
á
)
nar.
tanjše sveže deblo za napenjanje verige, vrvi, s katero je povezan z
drvmi, s senom naložen voz:
vozniki so pod klancem popravljali verige in rajtlje
rájža
-e
ž
(
ȃ
)
star.
potovanje
:
rajža je trajala več dni
/
oditi na rajžo
●
star.
še nobeno rajžo niso bili tako prijazni kot danes
nobenkrat
rájžati
-am
nedov.
(
ȃ
)
star.
potovati
:
dva dni rajžati
/
ker ni bilo dela, so morali rajžati drugam
iti
rájželjc
-a
[
rajžəljc
]
m
(
ȃ
)
gastr.
del tankega črevesa z oporkom in pečico, zlasti pri teletu:
kupiti rajželjc
/
telečji rajželjc
/
pripraviti rajželjc
ràk
1
ráka
m
(
ȁ á
)
1.
morska ali sladkovodna žival s podolgovatim apnenčastim oklepom in
kleščami, ki plava navadno nazaj:
rak se levi
;
kuhati, loviti rake
;
oklep raka
/
morski, sladkovodni raki
/
jesti rake
2.
kdor je rojen v astrološkem znamenju raka:
samski rak
;
biki, raki in škorpijoni
●
rdeč kot kuhan rak
zelo
;
rojen v znamenju raka
v času od 22. junija do 22. julija
;
ekspr.
vse njegovo prizadevanje je šlo rakom žvižgat
je bilo zaman, brez uspeha
;
ekspr.
kmalu bi bili šli vsi rakom žvižgat
bi umrli, se ubili
♦
astron.
Rak
četrto ozvezdje živalskega kroga
;
zool.
raki
vodni členonožci, ki dihajo s škrgami in imajo dva para tipalnic,
Crustacea
;
potočni rak
večji sladkovodni rak s širokim glavoprsjem in z dolgim repom,
Astacus astacus
ràk
2
ráka
m
(
ȁ á
)
1.
bolezen, pri kateri se izrojene celice nezadržno množijo, pri čemer
nastajajo maligne bule, razjede:
dobiti, imeti raka
;
zdraviti raka
;
umreti, zboleti za rakom
/
ekspr.
rak mu razžira pljuča
/
kostni, kožni, pljučni rak
;
krvni rak
levkemija, belokrvnost
;
rak na dojki, pljučih, želodcu
/
črni rak
melanom
//
maligna bula, razjeda pri taki bolezni:
obsevati, operirati raka
2.
rastlinska bolezen, pri kateri nastajajo na obolelih mestih bule,
razjede:
z rakom okužena drevesa so požagali in sežgali
/
drevesni rak
;
kostanjev, krompirjev rak
♦
med.
rak
skupek izrojenih malignih celic tkiva povrhnjice
;
rak metastazira
;
vet.
kopitni rak
vnetje kopitne usnjice
ráka
-e
ž
(
á
)
1.
nar.
leseno korito, umetna struga, po kateri je speljana voda na mlinsko
kolo, do žage:
popraviti rako
;
voda teče po rakah
2.
zastar.
grob
1
,
grobnica
:
spustiti krsto v rako
rákar
-ja
m
(
ȃ
)
kdor lovi rake:
spreten rakar
♦
zool.
rumenkasto rjava močvirska ptica z belo progo nad očmi,
Acrocephalus arundinaceus
rákast
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na rak
2
:
zdraviti rakaste bolnike
;
rakasto tkivo
/
rakaste veje drevesa
/
ekspr.
rast mesta ni organska, ampak rakasta
●
publ.
to je rakasta rana vzgoje
velika, nevarna slabost, napaka
rákav
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na rak
2
:
zdravljenje rakavih bolezni
;
zgodnje odkrivanje rakavih sprememb na materničnem vratu
;
nastanek, razvoj rakavih obolenj
/
rakavo drevo
●
publ.
alkoholizem je rakava rana našega časa
velika, nevarna slabost, napaka
♦
med.
rakava celica
rákavec
-vca
m
(
á
)
ekspr.
rakav človek:
zdraviti rakavce
;
bolnišnica za rakavce
rakavína
in
rákavina -e
ž
(
í; á
)
knjiž.
rakavo tkivo:
rákavost
-i
ž
(
á
)
značilnost rakavega:
rakavost telesa
/
pri njem so opazili znamenja rakavosti
raka
rákec
-kca
m
(
ȃ
)
manjšalnica od rak, žival:
loviti drobne rakce
/
morski rakci
/
jesti rakce
;
rakci v omaki
rákel
-kla
m
(
á
)
tisk.
nožu podoben del stroja za bakrotisk, s katerim se posnema barva z
gravure:
kakovost tiska je v glavnem odvisna od rakla
rakéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
izstrelek, ki ga potiskajo reaktivno delujoči plini:
raketa vzleti
;
izstreliti raketo
/
lunarne, vesoljske rakete
;
zaviralne rakete
;
rakete proti toči
;
rakete na tekoče gorivo
//
tak izstrelek s pirotehničnimi snovmi za razsvetlitev ali
signaliziranje:
raketa se razleti, švigne
/
rdeča, zelena raketa
;
signalna raketa
;
pištola za rakete
//
tak izstrelek, napolnjen z eksplozivom, za streljanje na
oddaljenejše cilje:
raketa je zadela tank
;
z raketami oborožena enota
/
balistična raketa
;
publ.
globalna raketa
ki lahko doseže poljubno točko zemeljske površine
;
jedrske, medcelinske, strateške rakete
●
šport. žarg.
igrati v raketi
v prostoru, označenem s črtami, pod košem na košarkarskem igrišču
♦
teh.
enostopenjska raketa
z eno pogonsko napravo
;
dvostopenjska raketa
ki ima dva med seboj neodvisna sistema raketnih pogonskih
motorjev, ki delujeta časovno drug za drugim
;
nosilna raketa
ki ponese vesoljsko ladjo, satelit, izstrelek na določen tir,
mesto
;
voj.
protiletalska, protitankovska raketa
;
raketa zemljazrak
ki se izstreli z zemlje na cilj v zraku
rakétar
-ja
m
(
ẹ̑
)
kdor se ukvarja z izdelovanjem, izstreljevanjem raket:
raketarji so izstrelili v vesolje novo raketo
/
raketar amater
rakétarski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na raketarje ali raketarstvo:
raketarska dejavnost
/
raketarska velesila
rakétarstvo
-a
s
(
ẹ̑
)
dejavnost raketarjev:
ukvarjati se z raketarstvom
;
amatersko raketarstvo
rakéten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na raketo:
raketni deli
;
raketno gorivo
;
raketno izstrelišče
/
raketni klub
klub, ki se ukvarja z izdelovanjem in izstreljevanjem raket
;
raketni motorji
;
raketna industrija
/
raketna pištola
/
raketne konice z jedrskim nabojem
;
raketna oborožitev
;
raketno oporišče
♦
voj.
raketni čoln
čoln za izstreljevanje raket
raketír
-ja
m
(
ī
)
v ameriškem okolju
kdor si pridobiva denar z varanjem, izsiljevanjem, prepovedanimi
posli:
postati raketir
raketírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
voj.
izstreljevati raketo, rakete na cilj:
raketirati vojaške objekte
;
raketirati z ladje, letala
raketomèt
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
voj.
orožje za izstreljevanje raket iz cevi ali s tirnih ramp:
streljati z raketometom
/
32-cevni raketomet
raketoplán
-a
m
(
ȃ
)
aer.
vozilo za polete v orbito in nazaj, vesoljsko letalo:
raketoplan je obkrožil zemljo in se vrnil na vzletišče
rákev
-kve
ž
(
ā
)
knjiž.
krsta
:
spustiti rakev v zemljo
;
kovinska, lesena rakev
rákica
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, rojena v astrološkem znamenju raka:
simpatična rakica
rákija
-e
ž
(
ā
)
zastar.
žganje
2
:
piti rakijo
rakíta
-e
ž
(
í
)
bot.
do tri metre visok vrbov grm s kratkimi vejami, ki raste po močvirjih
in gozdovih, Salix aurita:
ob potoku raste več rakit
;
upogljive veje rakit
/
plot iz rakite
iz rakitovega protja, šibja
rakíten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
zastar.
rakitov
:
narediti lok iz rakitne veje
/
rakitni grm
rakítje
-a
s
(
ȋ
)
rakitovo grmovje:
potok je obraščen z rakitjem
/
vezati palice z rakitjem
z rakitovim protjem, šibjem
rakítov
-a -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na rakito:
rakitov grm
;
rakitovo cvetje, listje
/
hišo so ogradili z rakitovim plotom
s plotom iz rakitovega protja, šibja
rakítovec
-vca
m
(
í
)
bot.
trnat grm s črtalastimi listi, rjavkastimi cveti in oranžnimi plodovi,
Hippophaë rhamnoides:
z rakitovci porasel travnik
/
nabirati rakitovec
rakítovje
-a
s
(
í
)
rakitovo grmovje:
iz rakitovja je vzletel fazan
rákla
-e
ž
(
ȃ
)
nar.
fižolovka
,
prekla
:
rakle s fižolom
/
z raklo klatiti kostanj
;
biti dolg in suh kot rakla
rakolôvka
-e
ž
(
ȏ
)
past za rake:
v večjih globinah lovijo rake z rakolovko
rakotvóren
-rna -o
prid.
(
ọ̄
)
med.
ki povzroča raka:
rakotvorna snov
rákov
1
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na rak
1
:
rakove klešče
;
rakovo meso je zelo okusno
/
rakova rižota
●
ekspr.
vse gre rakovo pot
nazaduje, propada
♦
geogr.
rakov povratnik
severni povratnik
;
glasb.
rakov postop
kompozicijska tehnika, pri kateri se uporablja obrnjeno zaporedje
tonov od konca do začetka
;
obrt.
rakov vbod
petlja (pri kvačkanju), pri kateri se kvačka brez ovijanja niti
vbode v nasprotno smer kot običajno
;
prisl.:
konj je začel stopati po rakovo
nazaj
rákov
2
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na rak
2
:
rakov oddelek
/
knjiž.
rakova celica
rakava celica
rákovica
-e
ž
(
á
)
1.
morska žival z okroglim apnenčastim oklepom in kleščami, ki se po
kopnem premika postrani:
loviti, opazovati rakovice
/
jesti rakovice
2.
mreža za lovljenje rakov:
loviti z rakovicami
♦
zool.
rakovice
višje razviti raki s petimi pari nog hodilk in slabo razvitim
zadkom, Brachyura
;
žel.
rakovica
del podolžnega lokomotivnega kotla ob prehodu v pokončni kotel
rákovičast
-a -o
prid.
(
á
)
nav. mn.,
zool.,
v zvezi
rakovičasti pajki
rakovici podobni majhni pajki z velikimi bodičastimi sprednjimi
nogami, Thomisidae:
rákovičji
-a -e
prid.
(
á
)
nanašajoč se na rakovice:
rakovičje klešče
/
jesti rakovičje meso
rakovína
in
rákovina -e
ž
(
í; á
)
knjiž.
rakavo tkivo:
rakovina se širi
rákovka
-e
ž
(
á
)
samica raka:
rak in rakovka
ràkrána
in
ràk rána -e
ž
(
ȁ-á
)
publ.
velika, nevarna slabost, napaka:
nizka produktivnost je rakrana našega gospodarstva
rakún
-a
m
(
ȗ
)
1.
zool.
majhnemu medvedu podoben ameriški sesalec, Procyon:
rakuni plezajo po drevju
2.
krzno te živali:
ovratnik iz rakuna
rakúnji
-a -e
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na rakune:
gosta rakunja dlaka
/
opazoval je moškega v rakunjem kožuhu
rakúnov
-a -o
(
ȗ
)
pridevnik od rakun:
rakunova koža
rakúrz
-a
m
(
ȗ
)
film.
kot filmskega snemanja:
režiser je določil rakurze snemanja
;
plani in rakurzi
/
spodnji, zgornji rakurz
rákvar
-ja
m
(
ȃ
)
knjiž.
izdelovalec krst:
delati pri rakvarju
rákvast
-a -o
prid.
(
ā
)
knjiž.
podoben krsti:
rakvasti zaboji
rákvica
-e
ž
(
ā
)
knjiž.
krstica
:
otroška rakvica
rál
1
-a
m
(
ȃ
)
nekdaj
ploščinska mera, 57,55 a;
oral
1
:
obdelati ral vinograda
rál
2
-í
[
rau̯
tudi
ral
]
ž
(
ȃ
)
star.
1.
oranje
:
goniti vole pri rali
2.
orna zemlja;
ornica
2
:
megla pokriva ral
rálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na ralo:
ralna ročica
/
ralno obdelovanje polja
♦
zgod.
ralno poljedelstvo
poljedelstvo, za katero je značilno obdelovanje zemlje z ralom
rally
tudi
réli -ja
[
prva oblika
rêjli
in
réli
]
m
(
ȇ; ẹ̑
)
šport.
športno tekmovanje, navadno avtomobilsko, ki se začne v različnih
krajih, cilj pa je skupen:
udeležiti se rallyja
;
tekmovati na rallyju
;
dolg, naporen rally
/
rally v motornem letenju
;
v prid. rabi:
rally voznik
;
rally tekmovanje
rálo
-a
s
(
á
)
orodje, priprava za oranje, ki zemlje ne obrača:
orati z ralom
;
leseno ralo
;
najdbe keltskih ral
/
vpreči v ralo
/
slabš.
kaj boš s tem ralom
plugom
♦
anat.
koščeni, zadnji del nosnega pretina
RÁM
in
rám -a
in
RÁM
in
rám --
m
(
ȃ
)
rač.,
krat.
delovni pomnilnik:
64-bitni operacijski sistemi lahko trenutno učinkovito izkoristijo
do 8 GB RAM-a
;
RAM za prenosnike
;
proizvajalci RAM-a
;
procesor, trdi disk in RAM
ráma
-e
stil.
-é
ž
(
á
)
1.
stranski zgornji del trupa nad prsnim košem, kjer se začne roka:
rama ga boli
;
dvigniti, povesiti rame
;
preložiti tovor z rame na ramo
;
naslonil je puško k rami in ustrelil
;
obesiti puško čez ramo, na ramo
;
bil je ranjen v ramo
;
desna, leva rama
;
ima široke rame
/
čez ramo gledati
z nazaj obrnjeno glavo
;
ekspr.
od strahu je stisnil glavo med rame
;
star.
stala sta si ramo ob rami
z ramo ob rami
/
pri izražanju
a)
žalosti, zadrege:
povesiti rame
b)
nevednosti, nezanimanja, dvoma:
majati, skomigniti, zmigniti z ramami
;
pren.,
ekspr.
vzeti križ na svoje rame
//
del oblačila, ki pokriva ta del trupa:
podložiti ramo
/
podaljšati, skrajšati rame
;
všitki na ramah
/
obleka je v ramah preozka
2.
krak
1
,
ročica
:
rama žerjava
;
svečnik s tremi ramami
●
ekspr.
nihče mu ne sega do rame
po kaki pozitivni lastnosti, značilnosti mu ni enak, enakovreden
;
pog.
vreči skrbi čez ramo
ne ukvarjati se z njimi
;
star.
tako govori, da ni ne za na ramo ne za na voz
nesmiselno, neumno
;
ekspr.
dvigniti koga na rame
izraziti s tem navdušenje, veselje navadno zaradi uspeha, zmage
;
ekspr.
pasti komu na rame
postati breme koga
;
ekspr.
prevzeti krivdo, odgovornost na svoje rame
nase
;
ekspr.,
elipt.
zdaj pa noge na rame
treba je začeti hitro hoditi, teči
;
ekspr.
vsa skrb leži na mojih ramah
za vse moram skrbeti jaz
;
ekspr.
naše slovstvo stoji ob rami svetovni literaturi
ji je enakovredno
;
publ.
bojevala sta se z ramo ob rami
skupaj, složno
♦
alp.
rama
ravna zareza v grebenu, kjer se njegov nagib zmanjša
;
arhit.
stopniščna rama
stopnice, ki povezujejo etažo s podestom ali s kako drugo etažo
;
voj.
na (desno) ramo
izraža povelje za namestitev strelnega orožja na desno ramo
ramadán
-a
m
(
ȃ
)
ramazan
:
zgodilo se je v času ramadana
ramazán
-a
m
(
ȃ
)
deveti mesec muslimanskega leta, ko je predpisan strogi post od zore
do mraka:
nastopil je ramazan
;
zadnji dan ramazana
//
post v tem mesecu:
držati se ramazana
ramazánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na ramazan:
ramazanski post
/
izpolnjevati ramazanske obveznosti
rámbo
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
neustrašen moški, ki s svojo močjo vedno premaga nasprotnika, pri
čemer je fizična sila navadno upravičena z bojem za preživetje:
obnaša se kot rambo
;
mišičasti, oboroženi rambo
rambútan
-a
m
(
ȗ
)
visoko zimzeleno tropsko drevo, po izvoru iz jugovzhodne Azije, ali
njegov podolgovati koščičasti sad z rdečo lupino in bodicami:
velik, visok rambutan
;
slasten, sočen rambutan
;
kokos in rambutan
ráme
-éna
s
,
ed. stil.
rámena
(
á ẹ́
)
im., tož. ed. star.,
nav. mn.
stranski zgornji del trupa nad prsnim košem, kjer se začne roka:
ramena ga bolijo
;
od joka so se mu tresla ramena
;
lasje ji segajo do ramen
;
naramnica mu je zdrknila z ramena
;
zgrabil ga je za ramena
;
biti širok v ramenih
/
eno rame ima povešeno
ramo
/
ekspr.
preplašen je potegnil glavo med ramena
/
pri izražanju
a)
žalosti, zadrege:
stala sta ob grobu in povešala ramena
b)
nevednosti, nezanimanja, dvoma:
v odgovor je migal, skomigal z rameni
♦
arheol.
rame
del posode na prehodu iz trebuha v vrat
;
šport.
stoja na ramenih
;
zool.
rame morske zvezde
vsak od petih podaljšanih delov sploščenega osrednjega telesa
morske zvezde, ki se proti koncu polagoma zožuje
rámen
-mna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na ramo:
močne ramne kosti
/
ramni deli obleke
ramenonóžec
-žca
m
(
ọ̑
)
nav. mn.,
zool.
morske živali, po zunanjosti podobne školjki, Brachiopoda:
plaščarji in ramenonožci
raménski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na ramo, rame:
ramenske mišice
;
ramenski sklep
/
ramenski všitek
♦
anat.
ramenski obroč
del telesnega ogrodja iz dveh ključnic in dveh lopatic, ki veže
zgornje okončine s trupom
;
šport.
ramenska stoja
stoja na ramenih na bradlji
rámija
-e
ž
(
á
)
bot.
tropska rastlina, katere vlakna se uporabljajo za izdelovanje sukanca,
vrvi, tkanine, Boehmeria nivea:
gojiti ramijo
//
tekst.
vlakna te rastline:
presti ramijo
rámnica
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
epoleta
:
potrgali so mu ramnice in mu odvzeli čin
rámpa
-e
ž
(
ȃ
)
1.
pog.
umetno narejena, nekoliko nagnjena površina za lažji dostop na nižji
ali višji nivo;
klančina
:
sezidati rampo
/
zapeljati avto na rampo
/
bočna, čelna rampa
//
ožja vodoravna ploščad pred objektom v višini tal vagona za lažje
nakladanje in razkladanje:
vlak je zapeljal k rampi
2.
pog.
zapornica
,
pregrada
:
dvigniti, spustiti rampo
;
čakati pred rampami
;
rampe na mejnem, železniškem prehodu
/
delati na cestni rampi
3.
teh.
naprava, s katere se izstreljujejo rakete:
postaviti rampo
;
rampa z raketo
;
vojaška vozila z rampami
/
izstrelitvena rampa
;
vzletna rampa za vesoljsko ladjo
/
raketne rampe
4.
gled.
sprednji rob gledališkega odra, navadno z napravami za osvetljevanje
prizorišča:
plesalci so plesali vzdolž rampe
/
stal je na rampi in se priklanjal
/
odrska rampa
rámstek
tudi
rumpsteak -a
[
rámstek
]
m
(
ȃ
)
zrezek iz mesa govejega hrbta:
naročiti ramstek
;
ramstek s prilogo
ramšéla
-e
ž
(
ẹ̑
)
bot.
grmičasta rastlina z usnjatimi zimzelenimi listi in rumenimi ali
rdečimi cveti;
žanjevec
:
ramšela cvete
/
nabirati ramšelo
rámšelj
-šlja
m
(
á
)
nar.
žanjevec
:
na travniku je zadišal ramšelj
;
regrat, kislica in ramšelj
rán
-a -o
prid.
, ránejši
(
ȃ á
)
star.
zgodnji jutranji:
vstajati ob rani uri
;
rano sonce
//
zgoden, zgodnji sploh:
bila je še rana pomlad
/
delati od (ranega) jutra do (poznega) večera
ves dan
/
bil je zelo ran, zato je moral počakati
/
rani krompir
;
rane in pozne sorte
●
preg.
rana ura – zlata ura
če se začne zgodaj delati, se veliko naredi
♦
agr.
rana magdalenka
trta z zgodaj zorečimi belimi grozdi
;
bot.
rani mošnjak
rastlina suhih travnikov z belimi cveti v socvetjih, Thlaspi
praecox
ráno
prisl.
:
vstati rano
;
rano zjutraj
●
preg.
kdor rano vstaja, mu kruha ostaja
kdor je delaven, prizadeven, dobro živi
rána
-e
ž
(
á
)
1.
kar nastane na mestu, kjer se tkivo pretrga:
rana se celi, se gnoji
;
rana krvavi, peče
;
rana se je znova odprla
;
dobiti, imeti rane po vsem telesu
;
obvezati, razkužiti, zdraviti rano
;
globoka, gnojna, krvava rana
;
rana od ugriza, vboda
;
rana na čelu, hrbtu
;
pokrit z ranami
;
krasta na rani
/
ekspr.
biti ves v ranah
imeti veliko ran
/
čista rana
ki se ne gnoji
;
prisadna rana
;
smrtna rana
;
ekspr.
živa rana
;
rana na pljučih
kaverna
;
rana na želodcu
razjeda
/
pes si liže rano
/
rane na sadnem drevju
2.
ekspr.
kar nastane zaradi duševne bolečine, trpljenja:
otrokova smrt ji je vsekala globoko rano
;
v pogovoru se ni dotaknil njegove boleče, stare rane
;
ob spominu nanjo se mu je v prsih spet odprla rana
je spet začel trpeti
/
moralne, srčne rane
;
nezaceljiva rana nesrečne ljubezni
●
publ.
to je rakava rana v razvoju industrije
velika, nevarna slabost, napaka
;
ekspr.
mesto je med vojno pretrpelo strašne rane
je bilo zelo poškodovano
;
čas celi rane
♦
farm.
posip za rane
;
med.
rana
kar nastane na mestu, kjer se tkivo zaradi zunanje sile pretrga
;
rana se čisti
se manj gnoji
;
izžigati rane
;
očistiti rano
odstraniti gnoj, tujke
;
izstrelna rana
ki jo naredi krogla ob izstopu iz telesa
;
odprta rana
;
vbodna rana
;
zaprta rana
zašita, povita, zaceljena
;
vet.
ugrizna rana
ránar
-ja
m
(
ȃ
)
ranocelnik
:
ranar mu je prevezal rano, puščal kri
/
vaški ranar
ránarstvo
-a
s
(
ȃ
)
ranocelništvo
:
spozna se na ranarstvo
/
preganjati ranarstvo
ránast
-a -o
prid.
(
á
)
ki ima rane:
ranaste dlani
/
bil je ves ranast
ránca
-e
ž
(
ȃ
)
etn.
dolg ploščat splavarski čoln:
splav z ranco
ránč
-a
m
(
ȃ
)
1.
v ameriškem okolju
veliko živinorejsko posestvo:
na ranču gojiti govedo
;
farme in ranči
2.
turistična kmetija, kjer se ukvarjajo z živinorejo in je v ponudbo
navadno vključena možnost jahanja:
ranč je odprt vse leto
3.
počitniška hiša na deželi s pripadajočim travnikom:
kupiti razkošen ranč
;
ob koncu tedna gre navadno na svoj ranč
ránčar
-ja
m
(
ȃ
)
v ameriškem okolju
lastnik ranča ali delavec na njem:
rančar je prodal veliko živine
;
rančarji in farmarji
ránčarski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na rančarje ali ranč:
rančarski voz
;
rančarska družina
/
rančarski delavec
rándati
-am
nedov.
(
ȃ
)
star.
nerodno, okorno hoditi:
počasi randati čez travnik
randevú
-ja
in
rendez-vous -a
[
randevú -ja
]
m
(
ȗ
)
knjiž.
ljubezenski sestanek, zmenek:
šel je na svoj prvi randevu
/
publ.
vesoljski randevu
združitev vesoljskih ladij
rándi
-ja
m
(
ȃ
)
pog.
ljubezenski sestanek, zmenek:
imeti randi z dekletom
;
iti na randi
ráng
-a
m
(
ȃ
)
publ.
mesto, položaj koga glede na naslov, ugled:
ljudje različnega ranga
/
biti po rangu prvi, zadnji
/
umetnik najvišjega ranga
najvišje kakovostne skupine
♦
soc.
razvrstitev glede na višjo ali nižjo stopnjo, količino
//
navadno s prilastkom
stopnja, enaka stopnji, določeni s prilastkom:
ta šola ima rang fakultete
/
dvigniti diplomatsko predstavništvo na rang veleposlaništva
na stopnjo
;
v prid. rabi:
rang lestvica priljubljenosti
;
rang lista najboljših strelcev
rangíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od rangirati:
rangiranje tekmovalcev
/
družbeno rangiranje poklicev
rangírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
publ.
razvrstiti po mestu, položaju glede na naslov, ugled:
rangirati povabljene
/
ta poklic visoko rangira
je ugleden
♦
soc.
razvrstiti glede na višjo ali nižjo stopnjo, količino
ránica
1
-e
ž
(
á
)
manjšalnica od rana:
ranice si je razkužil z alkoholom
;
na roki je imel polno ranic
/
slabe novice so povzročale ranice v njegovem srcu
raníca
2
-e
ž
(
í
)
rabi se samostojno ali kot prilastek
rastlina, ki zgodaj dozori, ali njen sad:
ranica že cveti
/
češnja, hruška ranica
ranína
-e
ž
(
í
)
1.
trta, katere grozdje zgodaj dozori, ali grozdje te trte:
zasaditi ranino
/
ranino so že obrali
;
mošt iz ranine
2.
agr.,
v zvezi
radgonska ranina
trta s srednje velikimi, podolgovatimi grozdi z okroglimi, rumeno
zelenimi jagodami, ki se goji v okolici Gornje Radgone:
gojiti šipon in radgonsko ranino
//
kakovostno belo vino iz grozdja te trte:
izpiti liter radgonske ranine
ranítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od raniti:
ob ranitvi navadno priteče kri
;
ranitev z ostrim predmetom
/
duševne ranitve
raníti
in
rániti -im,
tudi
rániti -im
dov.
(
ī á ā; á ȃ
)
povzročiti rano, rane:
med pretepom je ranil več ljudi
;
raniti žival
;
raniti do krvi
;
raniti se ob oster rob
;
raniti v roko
;
raniti z nožem, ugrizom
;
krogla ga je močno,
ekspr.
težko ranila
/
smrtno se raniti
/
raniti drevo
//
ekspr.
povzročiti duševno bolečino, trpljenje:
ranil jo je z nepremišljenimi besedami
;
njen posmeh ga je ranil do živega, do dna srca
zelo
/
raniti nečimrnost, ponos koga
prizadeti
ránjen
-a -o:
biti ranjen v roko
;
ranjen ponos
;
ranjen vojak
;
iz ranjene smreke teče smola
;
od ljubezni ranjeno srce
;
smrtno ranjen
;
sam.:
pomagati ranjenemu
ránjak
-a
m
(
ȃ
)
bot.
travniška rastlina s pernatimi listi in rumenimi ali rdečkastimi
metuljastimi cveti v socvetju, Anthyllis:
ranjak raste na manj rodovitnih tleh
;
ranjak in nokota
ránjati
-am
nedov.
(
á
)
zastar.
ranjevati
:
med plezanjem so mu skale ranjale roke
/
s svojimi besedami mu je ranjal srce
ránjenec
-nca
m
(
ā
)
kdor je ranjen:
ranjenec je vso noč stokal, tožil
/
četa je imela pet ranjencev
ránjenje
-a
s
(
ā
)
ranitev
:
ranjenje pri težkem delu
/
ranjenje z besedo
ránjenka
-e
ž
(
ā
)
ženska, ki je ranjena:
ranjenka je v nezavesti
;
operirati ranjenko
ránjenost
-i
ž
(
ā
)
stanje ranjenega:
njegova huda ranjenost jo je skrbela
;
ranjenost živali
/
ekspr.
ranjenost ponosa se mu je kazala na obrazu
ranjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
povzročati, delati rane:
ob trganju cvetja so ga ranjevali ostri trni
/
ekspr.
njegovi pogledi so jo ranjevali
ránko
prisl.
(
ȃ
)
nar. dolenjsko
za izražanje približne, dozdevne podobnosti;
kakor
2
:
ustavil se je, ranko da bi se rad nekaj pogovoril
/
ranko nejevoljen
nekako, nekam
ranljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da (lahko) raniti:
ranljiva mesta na telesu
;
oko je zelo ranljivo
//
ekspr.
ki se mu hitro povzroči duševna bolečina, trpljenje:
ne draži ga, saj veš, kako ranljiv je
/
ranljivo srce
●
ekspr.
dobro pozna njegove ranljive točke, ranljiva mesta
ve, kaj ga najbolj boli, prizadene
;
ekspr.
ranljiva mesta obrambe, utrdbe
mesta, na katerih se more obramba, utrdba najbolj prizadeti
ranljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost ranljivega:
ranljivost organa, telesa
/
ekspr.
duševna ranljivost
/
ekspr.
ranljivost nasprotnikove obrambe
/
ranljivost okolja
občutljivost narave in okolja za posege, ki spreminjajo kakovost
in ravnovesje pojavov v njem
ráno...
prvi del zloženk
(
á
)
nanašajoč se na ran, zgodnji:
ranojesenski, ranoklasicističen
ranocélnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
nekdaj
ženska, ki se ukvarja z zdravljenjem in operiranjem, navadno z nižjo
poklicno izobrazbo:
ranocelnica mu je obvezala krvavečo roko
ranocélnik
-a
m
(
ẹ̑
)
nekdaj
kdor se ukvarja z zdravljenjem in operiranjem, navadno z nižjo
poklicno izobrazbo:
ranocelnik mu je obvezal rano, povil zlomljeno kost
/
izprašani ranocelnik
ranocélniški
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na ranocelnike ali ranocelništvo:
ranocelniška dela
/
ranocelniško orodje
ranocélništvo
-a
s
(
ẹ̑
)
nekdaj
dejavnost ranocelnikov:
razlagal jim je osnove ranocelništva
/
treba bo poklicati pravega zdravnika, ker taki rani s svojim
ranocelništvom ne bo kos
ránost
-i
ž
(
á
)
star.
zgodnost
:
ranost ure
/
ranost krompirja
ránta
-e
ž
(
ȃ
)
debelejši drog:
pritrditi klopotec na ranto
;
privzdigniti hlod z ranto
/
pred gostilno privezati konja k ranti
;
rante kozolca
late
●
nar. koroško
sekati rante
drevesa z debli za drogove
ranžíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od ranžirati:
ranžiranje vagonov, vlaka
ranžírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
žel.
razstavljati in sestavljati vlake:
ranžirati s staro lokomotivo
/
ranžirati vagone, vlak
●
publ.
ranžirati pred kom drugim
biti glede na naslov, ugled pred njim
ranžíren
-rna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na ranžiranje:
ranžirne zmogljivosti železniške postaje
/
ranžirna lokomotiva
;
ranžirna postaja
rap
-a
[
rêp
]
m
(
ȇ
)
zvrst popularne glasbe, za katero je značilno govorjeno besedilo z
navadno družbenokritično vsebino z ritmičnim glasbenim ozadjem:
poslušati rap in hiphop
;
v prid. rabi:
rap zvezdnik
raperski zvezdnik
;
rap glasba
raperska glasba
;
rap skupina
raperska skupina
rapálski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
zgod.,
navadno v zvezi
rapalska pogodba
12. novembra 1920 sklenjena pogodba v Rapallu o določitvi mej med
Italijo in Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev:
rapanje
in
rêpanje
-a
[
rêpanje
]
s
(
ȇ
)
glagolnik od rapati:
povezovati program z rapanjem
;
improvizirano rapanje
;
rapanje o težkem življenju
;
različni slogi rapanja
/
prvenstvo, tekmovanje v rapanju
rapati
-am
in
rêpati
-am
[
rêpati
]
nedov.
(
ȇ
)
izvajati zvrst popularne glasbe, za katero je značilno govorjeno
besedilo z navadno družbenokritično vsebino z ritmičnim glasbenim
ozadjem:
med nastopom je rapala vsa dvorana
;
rapati je začel na zabavah
;
rapati o kriminalu, težkem življenju
/
rapati Zdravljico
rápe
ráp
ž
mn.
(
á ȃ
)
star.
kožno vnetje, navadno na bicljih zadnjih nog;
mahovnice
:
konj je dobil rape
raper
in
rêper
-ja
[
rêper
]
m
(
ȇ
)
kdor izvaja rap:
nastopati, peti v duetu z mladim raperjem
;
kontroverzen, razvpit raper
;
priljubljen, slaven, znan raper
;
album, koncert uspešnega raperja
;
raperji in rokerji
raperski
in
rêperski
-a -o
[
rêperski
]
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na rap in raperje:
raperski album
;
raperski zvezdnik
;
raperska glasba, pesem
;
raperska skupina, zasedba
;
raperska besedila
/
raperska kariera
rapíden
-dna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
hiter
,
nagel
:
rapidna rast cen
;
rapidno poslabšanje bolezni
rapídno
prisl.
:
vročina bolniku rapidno narašča
rapidográf
-a
m
(
ȃ
)
teh.
nalivnemu peresu podobna priprava za pisanje, risanje s tušem:
risati z rapidografom
;
znamke rapidografov
rapír
-ja
m
(
ī
)
nekdaj
ozek, ostro koničast, navadno lahek meč, zlasti za vbadanje:
potegniti rapir iz nožnice
;
dvobojevati se z rapirjem
;
pren.
rapir kritike je usmeril na moderne pesnike
rapóntika
-e
ž
(
ọ́
)
bot.
alpska rastlina z rožnatimi ali škrlatnimi cveti v koških,
Rhaponticum:
tam rastejo košutniki, jegliči in rapontike
rapórt
-a
m
(
ọ̑
)
1.
kratko, ustno uradno poročanje nadrejenemu, zlasti v vojski:
biti navzoč pri raportu
;
parada se je začela z raportom komandantu
/
dnevni, jutranji raport
//
kratko uradno poročilo nadrejenemu, zlasti v vojski:
poslušati,
ekspr.
zdrdrati raport
/
imeti,
voj. žarg.
dati raport
;
napisati raport štabu
2.
kratek uraden pogovor z nadrejenim zaradi kake nepravilnosti, prošnje,
zlasti v vojski:
zahtevati raport pri upravniku zavoda
;
zaradi prekrška je moral na raport h komandantu
3.
knjiž.
povezava
,
odnos
:
raport generacij
/
park v raportu ulic in trgov
/
biti v raportu s hipnotizerjem
v duševni povezavi, stiku
♦
tekst.
raport na preprogi, tapeti
ponavljajoči se del vzorca, sosledje
rapórten
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na raport:
raportni postopek
/
raportna knjiga
raportíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od raportirati:
raportiranje poveljniku
raportírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
kratko, ustno uradno poročati nadrejenemu, zlasti v vojski:
padalci so raportirali svojemu inštruktorju
;
poveljnik častne čete je raportiral
;
raportirati štabu o akciji
/
vsak dan je moral raportirati o svojem delu
●
pog.,
ekspr.
ko pride iz službe, ženi o vsem raportira
pripoveduje
rapovski
in
rêpovski
-a -o
[
rêpou̯ski
]
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na rap in raperje:
rapovski glasbenik, zvezdnik
;
rapovska glasba, pesem
;
rapovska izvedba skladbe
;
rapovska skupina, zasedba
;
rapovsko tekmovanje
rapsód
-a
m
(
ọ̑
)
1.
pri starih Grkih
potujoči pevec ali recitator epskih pesmi:
rapsod je pel Homerjevo Iliado
;
poslušati rapsoda
2.
knjiž.,
navadno s prilastkom
umetnik, ki na široko, oblikovno svobodno izraža zanos, navdušenje:
imajo ga za narodovega rapsoda
/
ta pesnik je rapsod življenjske radosti
rapsódičen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na rapsodijo:
rapsodična snov
/
rapsodičen opis pokrajine
;
rapsodična drama
/
rapsodična skladba
rapsódično
prisl.
:
pisati rapsodično
rapsodíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
v stari Grčiji
epska pesem rapsoda:
peti, recitirati rapsodije
2.
knjiž.
literarno delo, ki na široko, oblikovno svobodno izraža zanos,
navdušenje:
njegova pesniška zbirka je prava rapsodija
/
rapsodija dvajsetega stoletja
/
roman obsega deset rapsodij
tako napisanih delov
3.
glasb.
zlasti instrumentalna skladba svobodne oblike, navadno na osnovi
ljudskih glasbenih motivov:
igrati rapsodijo
;
rapsodija za violino in klavir
raritéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
redkost
:
rariteta teh znamk je velika
/
zbirka starin in raritet
/
ta roman je knjižna rariteta
rárog
-a
m
(
ȃ
)
zool.
velik morski rak brez klešč, Palinurus vulgaris:
loviti raroge
;
okusno meso rarogov
;
rarogi in jastogi
rás
-a
m
(
ȃ
)
v etiopskem okolju,
nekdaj
knez
rása
-e
ž
(
á
)
1.
skupnost ljudi z določenimi skupnimi značilnimi telesnimi znaki, ki se
dedujejo:
določiti raso
;
pripadati določeni rasi
;
mešanje ras
;
raziskovati značilnosti ras
/
človeška rasa
♦
antr.
alpska rasa
bela rasa srednje rasti s temnimi lasmi in srednje širokim obrazom
;
bela rasa
z belo, svetlo rjavo barvo kože
;
črna rasa
s temno rjavo ali črno barvo kože
;
dinarska rasa
bela rasa višje rasti s temnimi lasmi in srednje širokim ali ozkim
obrazom
;
rumena rasa
z rumenkasto ali rjavkasto barvo kože
2.
knjiž.,
navadno s prilastkom
skupnost ljudi, ki jih druži določeno dejstvo, značilnost:
tradicija angleške rase
/
prišteval se je h gosposki rasi
3.
zool.,
navadno s prilastkom
živali iste vrste, ki se v več lastnostih razlikujejo od drugih živali
iste vrste:
križati rase
;
pasje rase in zvrsti
/
vsako naselje gamsov tvori posebno geografsko raso
4.
gozd.
prostorsko ločena populacija, ki se od druge populacije iste vrste
razlikuje po eni ali več dednih lastnostih:
nižinska smrekova rasa
rásel
-sla -o
tudi
rástel -tla -o
[
rasəu̯; rastəu̯
]
prid.
(
ā á
)
navadno s prislovnim določilom
ki je rastel, kot izraža določilo:
plast enakomerno raslega lesa
;
njeni zobje so redki in slabo rasli
/
atletsko rasel mornar
raščen;
prim.
rasti
rásen
-sna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na raso:
ugotavljati rasni izvor
;
rasna čistost
;
rasne značilnosti
/
rasni tipi
;
rasne skupine
/
rasni nemiri
;
rasna diskriminacija
;
bati se rasnega preganjanja
;
rasno razlikovanje
♦
polit.,
soc.
rasna teorija
na biologizmu temelječa teorija, po kateri so značilnosti,
lastnosti in pravice ljudi določene z njihovo raso
rásno
prisl.
:
rasno mešano prebivalstvo
rasíst
-a
m
(
ȋ
)
pristaš rasizma:
nacisti so bili rasisti
/
napadi belih rasistov na črnce
rasístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na rasiste ali rasizem:
rasistična gonja
;
rasistična ideologija, organizacija
/
odklanjati stike z rasistično vlado
rasízem
-zma
m
(
ī
)
miselnost ali ravnanje, ki temelji na rasnem razlikovanju, zlasti
glede na družbeno vrednost, pravice:
obsojati rasizem
;
boj proti rasizmu
ráska
-e
ž
(
ā
)
zastar.
praska
:
raska na kolenu ga ni bolela
/
na vratih omare je bilo videti nekaj rask
ráskati
-am
nedov.
(
ā
)
knjiž.
1.
potegovati po čem s kakim (ostrim) predmetom;
praskati
:
raskati po pohištvu
//
delati raskavo:
raskati površino
2.
dajati ostre, neprijetne glasove:
pero je raskalo in škrtalo
raskajóč
-a -e:
raskajoče hropenje bolnikov
ráskav
-a -o
prid.
(
á
)
1.
ki ni gladek:
raskav omet
;
zgladiti raskavo površino
;
skorja hrasta je raskava
/
krava ga je polizala z raskavim jezikom
;
ima raskavo kožo
;
od dela ima čisto raskave roke
/
vedno je nosil moder, raskav predpasnik
2.
hripav
,
hreščeč
:
govoril je z raskavim glasom
;
iz sobe se je slišalo raskavo smrčanje
/
ekspr.
nekateri pravijo, da je nemščina raskav jezik
ráskavo
prisl.
:
raskavo govoriti
ráskavec
-vca
m
(
á
)
knjiž.
zelo trden papir, na eni strani posut z drobci stekla, za brušenje,
glajenje lesa;
stekleni papir
:
obrusiti, zgladiti rob odžagane deske z raskavcem
/
papir raskavec
raskavína
-e
ž
(
í
)
zastar.
raskava površina:
otipal je raskavino stene
ráskavost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost raskavega:
raskavost debla, površine
/
raskavost dlani, kože
/
raskavost je izginila iz njegovega glasu
rást
-í
ž
(
ȃ
)
1.
glagolnik od rasti:
a)
nadzorovati, pospeševati rast
;
hitra, počasna rast
;
rast drevja, živali
;
rast kosti je končana
;
čas rasti
/
rast v debelino, višino
b)
številčna rast društva
/
rast mest
/
rast dolgov, temperature
naraščanje
c)
spremljati rast baletnega ansambla
/
duhovna, strokovna, ustvarjalna rast
2.
navadno s prilastkom
telo glede na velikost, višino, doseženo z naravnim, življenjskim
razvojem:
sosed je moje rasti
;
dekle lepe rasti
/
z oslabljenim pomenom
biti močne, visoke rasti
močen, visok
/
rože so grmičaste, plazeče rasti
3.
knjiž.
kar raste, navadno na polju:
rast na poljih lepo uspeva
/
ob jezeru je gozdna rast razredčena
♦
bot.
blazinasta rast
nizka, s stebelci ali z listi gosto skupaj
;
interkalarna
ali
vmesna rast
ob ponovni delitvi celic na že oblikovanih organih
;
ekon.
gospodarska rast
stopnja rasti bruto domačega proizvoda
;
gozd.
valovita rast lesa
;
zasukana rast debla
pojav, da lesna vlakna ne potekajo vzporedno z daljšo osjo debla
;
rast lesa
potek letnic, razpored žil v drevesu
rásten
-tna -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na rast:
ugodni rastni pogoji
;
rastni in starostni procesi
/
vsaka sadika naj ima primeren rastni prostor
;
dodajati hrani rastne snovi
♦
agr.
rastni les
poganjek, vejica z lesnimi ali listnimi brsti
;
biol.
rastni hormoni
hormoni, ki pospešujejo rast
;
bot.
rastni vršiček
embrionalne celice, ki omogočajo rast stebla
;
rastna doba
čas, ko rastlina raste in se razvija
;
gozd.
rastno drevo
drevo, ki hitro raste v višino in debelino
;
vet.
rastna žival
žival, ki hitro raste, se debeli
ráster
-tra
m
(
á
)
1.
tisk.
steklena plošča ali folija s črtasto, pikčasto pravilno mrežo za
dobivanje tonskih odtenkov:
fotografirati skozi raster
;
z rastrom razdeljevati poltone
/
barvni, zrnati raster
//
mreža, nastala z uporabo take plošče, folije:
fotografija, cinkova plošča z rastrom
;
gost, redek raster
2.
urb.,
navadno s prilastkom
tlorisna mreža česa:
raster starega mestnega jedra
;
iz letala je lepo viden raster istrskih polj
/
urbanistični raster
rasterizácija
-e
ž
(
á
)
priprava, izdelava rastra:
natančna rasterizacija slike
;
kakovost rasterizacije
;
algoritem, krmilnik za rasterizacijo barv
;
senčenje in rasterizacija
rasterizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
narediti raster:
rasterizirati dokumente, slike v tiskalniku, tiskalniškem vmesniku
rásti
rástem
tudi
rásem
nedov.
,
stil.
rastó; rástel
in
rásel
(
á
)
1.
postajati večji, višji zaradi naravnega, življenjskega razvoja:
človek raste približno dve desetletji
;
drevo, žival lepo raste
;
lasje, nohti hitro rastejo
;
raste kot konoplja
hitro
/
rasti v dolžino, višino
;
rasti krivo, naravnost
//
nastajati, kazati se zaradi takega razvoja:
fantu že raste brada
;
gobe rastejo najbolj po dežju
;
ptiču raste novo perje
;
otroku so začeli rasti zobje
//
v zvezi z
v
zaradi takega razvoja se razvijati v to, kar izraža dopolnilo:
grm že raste v drevo
;
dekle raste v močno, postavno žensko
/
rasti iz fanta v moža
//
ekspr.
postajati starejši, zrelejši:
fant hitro raste, kmalu bo cel mož
2.
s prislovnim določilom
preživljati čas rasti, zorenja:
rastla je brez staršev, pri babici, v mestu
;
rastli so med vojno
;
ti otroci rastejo kot koprive za plotom
brez varstva, vzgoje
/
rasti v revščini
3.
s prislovnim določilom
biti kje, nahajati se v stanju, značilnem za živo rastlino:
lišaji rastejo navadno na severni strani dreves
;
na njivi raste pšenica
/
ekspr.
v teh krajih raste dobro vino
trta, katere grozdje daje dobro vino
/
pri nas palme ne rastejo
ne uspevajo
4.
nav. ekspr.
postajati večji
a)
po obsegu:
trebuh mu raste
;
pleša mu je rastla daleč proti tilniku
/
mesto raste na vse strani
se širi
;
zaradi močnega deževja je reka rastla
naraščala
;
testo je lepo rastlo
vzhajalo
;
knjiž.
dan se je nagibal in sence so rastle
se daljšale
/
dan raste
postaja daljši
b)
po številu:
naša družina je iz leta v leto rastla
;
mestno prebivalstvo raste hitreje kot vaško
narašča
5.
dosegati višjo stopnjo
a)
glede na intenzivnost, jakost:
hrup okoli njega je vse bolj rastel
;
temperatura raste
/
od jeze mu je glas vedno bolj rastel
/
ekspr.:
njena ljubezen do glasbe je rastla
;
upanje, žalost raste
;
v njem raste prepričanje, da bo ozdravel
b)
glede na količino:
dohodki, dolgovi rastejo
;
proizvodnja, promet raste
narašča
c)
glede na možni razpon:
cene rastejo
;
nasilje v mestih raste
/
nesnost pri kokoših je začela rasti
se je začela večati
//
prihajati na višji ton, večjo glasnost:
glas harmonike je rastel in padal
;
melodija je rastla
/
mrmranje je rastlo v godrnjanje
//
ekspr.
razvijati se, napredovati:
ta slikar raste od razstave do razstave
/
gospodarsko, umetniško rasti
/
rasti v razumnosti
/
rasti v dobrega nogometaša
6.
ekspr.
v vedno večji meri nastajati, kazati se kot posledica dela:
izpod noža mu je iz kosa lesa rastla figurica
/
v okolici rastejo nove hiše
;
zidovi so rastli kar pred njihovimi očmi
/
ob pripovedovanju je pred nami rastla podoba domovine
7.
nav. ekspr.
postajati viden, opazen v vedno večjem obsegu:
iz megle, mraka so rastle hiše
/
luna raste
8.
ekspr.
z naraščanjem glasu, odločnejšim vedenjem kazati jezo, razburjenje:
ker mu sin ni odgovarjal, je oče vedno bolj rastel
/
kam spet gresta, je rastel
//
navadno s prislovnim določilom
postajati bolj samozavesten, ponosen:
od sreče, ob pohvalah je kar rastel
●
ekspr.
greben mu raste
postaja domišljav, prevzeten
;
ekspr.
kupček mu raste
premoženje, zlasti količina denarja se mu veča
;
ekspr.
minute so rastle v ure, njega pa še ni bilo
minilo, preteklo je že več ur, veliko časa
;
knjiž.
vsa ta spoznanja rastejo iz pisateljevega notranjega življenja
izvirajo
;
ekspr.
videti travo rasti in slišati planke žvižgati
videti in slišati stvari, ki jih v resnici ni
;
pog.
čez glavo mu raste
prenehava se ga bati, meniti se za njegove opomine
;
ekspr.
raste v njenih očeh
vedno bolj ga ceni, spoštuje
;
ekspr.
delo mu kar raste pod rokami
vedno več ga ima
;
ekspr.
tak človek ne raste za vsakim plotom
težko je srečati, spoznati takega človeka
;
preg.
iz malega raste veliko
rastóč
-a -e:
rastoč na podeželju, je dobro poznal kmečko življenje
;
v vodi rastoči mahovi
;
rastoče potrebe industrije
♦
jezikosl.
rastoča intonacija
nekdaj
z dvigajočim se ali nizkim tonskim potekom naglašenega zloga in
s tonsko višjim naslednjim nenaglašenim zlogom
;
lit.
rastoči ritem
ritem, pri katerem so poudarki na koncu govorne enote
ráščen
-a -o:
iztegnil je svoje krivo raščene noge
;
za pleme izbiramo lepo raščena teleta;
prim.
rasel
rastíka
-e
ž
(
í
)
zastar.
rastlina
:
poganjki mlade rastike
rastílo
-a
s
(
í
)
nar.,
navadno v zvezi
na rastilu
izraža stanje, ko rastlina še raste, stoji:
ni dobro ločil mlade pšenice na rastilu od rži
;
prodati travo na rastilu
/
prodati les na rastilu
na panju
rastíšče
1
-a
s
(
í
)
kraj, prostor, kjer kaj raste:
planika ima rastišče visoko v gorah
;
pripraviti rastišče za novo sadno drevje
/
naravna rastišča školjk
rastíšče
2
-a
s
(
í
)
lov.
kraj, prostor, kjer se rastijo divji petelini ali ruševci:
na rastišču divji petelin kleplje, poje
rastíščen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na rastišče
1
:
rastiščne značilnosti
♦
gozd.
rastiščna toleranca
sposobnost prilagajanja različnim rastiščem
rastítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od rastiti:
čas rastitve
rástiti
-im
nedov.
, rásten
in
ráščen
(
á ā
)
vet.,
pri perutnini
oplojevati
:
petelin rasti kokoš
rástiti se
pri pticah
spolno se združevati, pariti se:
divji petelin se rasti aprila
rástje
-a
s
(
ā
)
več rastlin, rastline:
populiti rastje
;
pisano, uvelo rastje
/
močvirsko, sredozemsko rastje
rastlíka
-e
ž
(
í
)
zastar.
rastlina
:
hodil je po gorski poti med lepimi, zdravimi rastlikami
rastlína
-e
ž
(
í
)
organizem, navadno z listi, cveti in koreninami:
rastline že cvetijo, venejo
;
vse na novo posajene rastline so se prijele
;
okopavati, presajati, sejati, zalivati rastline
;
deli, organi rastlin
;
rastline in živali
/
divje, gojene rastline
;
gorske, travniške, tropske, vodne, vrtne rastline
;
grmičaste, zimzelene rastline
;
industrijske, krmne, oljne rastline
;
lončne, parkovne, sobne rastline
;
okrasne, strupene, zdravilne, začimbne rastline
;
rastline trajnice, zajedavke
/
ovijalna rastlina
ovijalka
;
plevelna rastlina
plevel
♦
agr.
rastlina se osemeni
;
materinska
ali
materna rastlina
ki je pri križanju oprašena
;
matična rastlina
ki se uporablja za pridobivanje potaknjencev, semena
;
očetna rastlina
ki pri križanju opraši in oplodi drugo rastlino
;
pionirska rastlina
ki ustvarja razmere, ustrezne za uspevanje gospodarsko
pomembnejših vrst
;
varovalne rastline
;
biol.
enocelične, mnogocelične rastline
;
bot.
rastlina
organizem, ki gradi telo iz anorganskih snovi s fotosintezo
;
brezcvetne rastline
;
dvokalična rastlina
ki ima v kalčku dva klična lista
;
dvoletna rastlina
;
enodomna rastlina
ki ima moške in ženske cvete na isti rastlini
;
kulturna rastlina
s človekovim namernim izborom vzgojena rastlina
;
lesna
ali
lesnata rastlina
ki ima olesenelo steblo
;
moška rastlina
z moškimi cveti
;
nižje rastline
ki nimajo razvitega stebla, listov in korenin
;
zelnata rastlina
ki nima olesenelega stebla
;
čeb.
medovita rastlina
ki daje med, medičino
rastlínica
-e
ž
(
í
)
manjšalnica od rastlina:
iz tal že poganjajo rastlinice
;
presajati rastlinice
;
mlade rastlinice
rastlinják
-a
m
(
á
)
pokrit prostor za gojenje rastlin:
ogrevati rastlinjak
;
gojiti rastline v rastlinjaku
;
streha rastlinjaka
rastlínje
-a
s
(
ȋ
)
več rastlin, rastline:
rastlinje na vrtu že zeleni
/
gozdno, sredozemsko, vrtno rastlinje
rastlinogójstvo
-a
s
(
ọ̑
)
agr.
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z vzgojo novih rastlinskih sort:
semenogojstvo in rastlinogojstvo
rastlinojéd
1
-a
m
(
ẹ̑ ẹ̄
)
rastlinojeda žival:
prebavila rastlinojedov
;
rastlinojedi in mesojedi
rastlinojéd
2
-a -o
prid.
(
ẹ̑ ẹ̄
)
ki se hrani z rastlinami:
ribe, žuželke in druge rastlinojede živali
rastlinojédec
-dca
m
(
ẹ̑
)
rastlinojeda žival:
zobovje rastlinojedcev
;
rastlinojedci in mesojedci
/
ekspr.
ta človek ne je mesa, je rastlinojedec
vegetarijanec
rastlinoslôvec
-vca
m
(
ȏ
)
knjiž.
botanik
:
te rastline vzbujajo pozornost rastlinoslovcev
rastlínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na rastlino:
rastlinski deli
;
rastlinski sokovi
/
rastlinski škodljivci
;
rastlinske bolezni
/
uživati rastlinsko hrano
;
rastlinska barvila
/
rastlinske vrste
/
ornament z rastlinskimi motivi
♦
biol.
rastlinska hrana
rudninske snovi, iz katerih rastlina gradi organske snovi
;
rastlinske populacije
;
rastlinska združba
skupnost različnih rastlinskih vrst, ki živijo na določenem
prostoru v enakih življenjskih razmerah
;
biol.,
kem.
rastlinska beljakovina
;
bot.
rastlinska geografija
veda, ki ugotavlja razširjenost rastlin na zemlji
;
rastlinska odeja
vse rastline, ki rastejo na določenem območju
;
jezikosl.
rastlinsko ime
ime rastline
;
usnj.
rastlinsko strojilo
rastlínstvo
-a
s
(
ȋ
)
rastline kot celota:
proučevati rastlinstvo
;
varstvo rastlinstva
/
alpsko, vodno rastlinstvo
♦
biol.
sistematska kategorija rastlinstva
rastljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
knjiž.
ki bujno, rad raste:
rastljiva drevesa
/
ekspr.
to je rastljiva zemlja
rodovitna
rástnost
-i
ž
(
ā
)
sposobnost za rast:
gnojila vplivajo na rastnost
;
raziskovati rastnost rastlin, živali
;
pomanjkljiva rastnost semena
rastrírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
tisk.
s presvetljevanjem narediti, da na poltonskem posnetku nastane raster:
rastrirati fotografijo
//
s strojem natisniti črte na papir:
rastrirati papir za zvezke
rastríran
-a -o:
rastrirani papir
rástrski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na raster:
rastrski postopek
/
rastrska folija, plošča
;
rastrska mreža
/
večbarvni rastrski plakati
;
rastrski tisk
/
rastrski kliše
kliše, ki izkazuje poltone
;
rastrska pika
delček reproducirane slike, ki nastane pri fotografiranju skozi
rastrsko mrežo
ráš
-a
m
(
ȃ
)
zastar.
raševina
:
nosila je obleko iz raša
/
oblekla je star raš in odšla delat
rášast
-a -o
prid.
(
á
)
raševinast
:
rašast suknjič
rášč
-í
ž
(
ȃ
)
star.
rast
:
uravnavati rašč dreves
/
duhovna rašč
/
močvirska rašč
rášča
-e
ž
(
á
)
star.
rast
:
rašča novih poganjkov
;
čas rašče
/
nekateri otroci zaostajajo v rašči
/
po rašči je velik
/
bujna rašča okrog vode
♦
med.
rašča maligne bule
ráščav
-a -o
prid.
(
á
)
knjiž.
ki bujno, rad raste:
raščave rastline
/
begonija je tako raščava, da na odrezanih mestih lista razvije
nove poganjke
ráščavost
-i
ž
(
á
)
knjiž.
lastnost raščavega:
boljšati, preizkušati raščavost sort
;
raščavost in cvetivost
ráščenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od raščiti:
raščenje perjadi na dvorišču
ráščenost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost raščenega:
krepka raščenost telesa
ráščiti
-im
nedov.
(
á ā
)
vet.,
pri perutnini
oplojevati
:
petelin rašči kokoš
ráščiti se
pri pticah
spolno se združevati, pariti se:
na dvorišču so se raščili golobi
ráščen
-a -o:
raščena jajca
rašeljíka
-e
ž
(
í
)
agr.
grm ali drevo z belimi cveti v grozdih in črnimi plodovi:
cepiti češnjo, višnjo na rašeljiko;
prim.
rešeljika
rášev
-a -o
prid.
(
á
)
zastar.
raševinast
:
nositi raševo obleko
ráševen
-vna -o
prid.
(
á
)
zastar.
raševinast
:
nosil je cokle in raševne hlače
raševína
in
ráševina -e
ž
(
í; á
)
1.
grobo domače sukno:
tkati raševino
;
obleka iz raševine
/
biti oblečen v sivo raševino
/
jetniška raševina
2.
etn.
jed iz kaše in moke, znana na Gorenjskem:
jesti, zabeliti raševino
raševínast
in
ráševinast -a -o
prid.
(
í; á
)
ki je iz raševine:
raševinasta obleka, srajca
●
ekspr.
govoril je trd, kmečko raševinast jezik
grob, nekultiviran
ráševnat
-a -o
prid.
(
á
)
raševinast
:
doma so moški nosili raševnate hlače
ráševnik
-a
m
(
á
)
star.
obleka iz raševine:
menihi v dolgih raševnikih
rašílo
-a
s
(
í
)
star.
greblja
,
grebljica
:
z rašilom čistiti pepel iz peči
rášiti
-im
nedov.
(
á ā
)
star.
drezati
,
grebsti
:
rašil je po žerjavici in kmalu je zagorelo
rášpa
-e
ž
(
ȃ
)
orodje z drobnimi zobci po površini za obdelovanje nekovinskih
predmetov:
z rašpo zgladiti ostre robove
;
pile in rašpe
/
čevljarska, lesna rašpa
;
ploščata, polokrogla rašpa
rášpati
-am
nedov.
(
ȃ
)
z rašpo obdelovati nekovinske predmete:
rašpati les, usnje
rášpla
in
rášplja -e
ž
(
ȃ
)
1.
rašpa
:
odžagane robove deske je zgladil z rašplo
2.
etn.
hiter ljudski ples z raznožnimi poskoki na mestu:
plesati rašplo
rášplati
-am
in
rášpljati -am
nedov.
(
ȃ
)
rašpati
:
rašplati konju kopito
;
pren.,
ekspr.
veter je vso noč rašplal po slamnati strehi
ratáj
-a
m
(
ȃ
)
zastar.
orač
:
rataj je spet začel orati
ratán
-a
m
(
ȃ
)
tropska vzpenjalka z visokim polnim steblom in zelo lahkim, trdim,
prožnim lesom:
pohištvo iz ratana
;
bambus in ratan
/
lakirani, naravni, umetni ratan
ratár
-ja
m
(
á
)
zastar.
orač
:
ratar je stopal za plugom
/
vsakdanje življenje slovenskega ratarja
kmeta
ràtatà
medm.
(
ȁ-ȁ
)
posnema glas bobna, trobente:
četa je korakala po taktu: ratata, ratata
/
ratata, se je spet oglasila strojnica
rátati
-am
dov.
(
ȃ
)
nižje pog.
1.
postati
1
:
ratati lačen
;
ratalo mu je dolgčas
/
zaradi njegovega vprašanja je ratala rdeča
je zardela
2.
nastati, razviti se:
ni vedel, kaj bo ratalo iz tega
3.
posrečiti se, uspeti:
to nama bo gotovo ratalo
ráteški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na Rateče:
rateški prebivalci
♦
lit.
rateški rokopis
in
Rateški rokopis
več zapisov molitvenih obrazcev v slovenskem jeziku iz druge
polovice 14. stoletja
ratificírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
pravn.
potrditi
,
priznati
:
državni zbor je ratificiral arbitražni sporazum o meji
;
ratificirati mirovno pogodbo
ratificíran
-a -o:
pogodba je ratificirana
ratifikácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od ratificirati:
ratifikacija pogodbe, sporazuma
;
besedilo je bilo predloženo v ratifikacijo vsem vladam držav
;
akt o ratifikaciji
ratifikacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na ratifikacijo:
ratifikacijski postopek
/
ratifikacijske listine
ratiné
-êja
m
(
ẹ̑ ȇ
)
tekst.
rahlo, debelo blago, kosmateno na licu:
obleka iz ratineja
rating
in
rêjting
-a
[
rêjting-
]
m
(
ȇ
)
1.
položaj, uvrstitev na primerjalni ocenjevalni lestvici, zlasti v očeh
javnosti, poslovnih partnerjev:
dvigati, reševati rating države, stranke
;
kreditni rating banke, države
;
mednarodni rating agencije, podjetja
;
nizek, povprečen, visok rating
;
rating gledanosti
/
javnomnenjski rating
2.
šport.
število točk, s katerimi se glede na rezultate, dosežene v določenem
obdobju, določi moč igralca:
dobiti visok rating
;
ta teniški igralec, šahist je po ratingu na desetem mestu
;
v prid. rabi:
rating lista
ratio
-a
[
rácijo
]
m
(
ȃ
)
knjiž.
razum
:
v njem prevladuje ratio nad čustvom
/
ratio preprečuje pristop k umetniškemu jedru literarnega dela
ratíšče
-a
s
(
í
)
nar. vzhodno
držaj
:
ratišče sekire
/
nasaditi koso na ratišče
kosišče
♦
alp.
ratišče cepina
rátluk
-a
m
(
ȃ
)
gastr.
orientalska slaščica iz kuhanega škroba in sladkorja z dodatkom dišav
in barvil:
jesti, kupiti ratluk
;
ratluk z orehi
raván
1
-i
ž
(
ȃ
)
zastar.
ravnina
:
peljati se po ravani
raván
2
-vní
ž
(
ȃ
)
knjiž.
ravnina
:
živeti na ravni, v ravni
;
po ravneh tekoče reke
;
leteti nizko nad ravnjo
;
močvirna, travnata ravan
/
Četena Ravan
/
ekspr.
bojna ravan
●
knjiž.
dvigati življenjsko ravan
raven, nivo
ravan
3
prid.
,
gl.
raven
3
ravánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
ravninski
:
ravanski prebivalci
/
ravanska vas
rávbar
-ja
m
(
á
)
nižje pog.
ropar
,
razbojnik
:
pridružil se je ravbarjem
♦
etn.
ravbarji in žandarji
otroška igra, pri kateri ena skupina otrok lovi drugo
rávbarski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na ravbarje:
bali so se ravbarskih tolp
/
ravbarski napadi
●
pog.
narediti komu ravbarsko lojtrico, ravbarske lojtrice
nastaviti komu sklenjene roke, ramena, da nanje stopi in se tako
povzpne
rávbšic
-a
m
(
ȃ
)
nižje pog.
divji lovec:
ravbšic je nastavil srnam zanko
;
lovci in ravbšici
rave
in
rêjv
-a
[
rêjv-
]
m
(
ȇ
)
zvrst elektronske plesne glasbe, popularne zlasti v devetdesetih
letih, za katero je značilna mešanica tehna, trancea, hardcora, housa:
rave jih popolnoma prevzame
;
poslušati rave
;
ljubitelji rava
;
metal, tehno in rave
//
glasbena prireditev, na kateri udeleženci plešejo na tako glasbo:
iti na rave
;
plesati, zabavati se na ravu
;
izbrati obleko za rave
;
v prid. rabi:
rave party
rave zabava
;
rave glasba
;
rave kultura, scena
;
rave zabava
glasbena prireditev, na kateri udeleženci plešejo na tako glasbo
ráven
1
-vní
in
-vni
ž
(
ā
)
star.,
navadno v imenovalniku in tožilniku ednine
ravnina
:
priti s hriba na raven, v raven
;
na ravneh so se pasle črede krav
ráven
2
tudi
ravèn -vní
ž
,
or. ed.
rávnijo
tudi
ravnjó
(
á; ə̏ ȋ
)
navadno s prilastkom
1.
kar opredeljuje kvalitativno vrednost pojava:
dvigati izobrazbeno, kulturno, življenjsko raven prebivalstva
;
duševna raven učencev
;
zdrkniti na raven, pod raven povprečnosti
;
biti na visoki umetniški ravni
//
kar opredeljuje kvantitativno vrednost pojava:
ohraniti raven dohodkov
;
izvoz je presegel pričakovano raven
2.
publ.
stopnja v razvrstitvi po položaju, pristojnosti, pomembnosti:
razpravljali bodo na vseh ravneh
;
analize so opravili na ravni občine
/
konferenca na najvišji ravni
konferenca vodilnih oseb, navadno šefov držav
●
publ.
prehajati z estetske na sociološko raven
z estetskega področja na sociološko
;
publ.
biti na ravni
biti dober, kvaliteten
;
publ.
pojava sta na isti ravni
sta enakovredna; sta istovrstna
;
publ.
biti pod ravnijo
biti podpovprečen, nekvaliteten, slab
ráven
3
stil.
raván rávna -o
tudi
-ó
prid.
(
á ȃ á
)
1.
ki se ne odklanja, ne izstopa iz osnovne smeri:
potegniti ravno črto
;
stati v ravni vrsti
;
cesta je ravna, brez ovinkov
/
ravna drevesa
/
pred njim se je razprostiral raven svet, travnik
;
ravne ploskve
;
tla so popolnoma ravna
brez vboklin ali izboklin
;
morje je bilo ravno kot miza
/
ravni lasje
lasje, ki niso kodrasti, skodrani
//
ki je tak zaradi svojega namena:
raven nož
;
dleto mora biti ravno
//
ki ima naravno, pravilno obliko:
ima ravne noge
;
bil je raven kot jelka, sveča
/
ima grški, raven nos
nos v isti črti s čelom
2.
zastar.
enak
,
enakovreden
:
najina položaja sta ravna
;
ni jima raven
/
ni ji ravna po lepoti
3.
zastar.
dosleden
,
načelen
:
je vzkipljiv, a raven človek
/
ima raven značaj
4.
zastar.
sod
3
,
paren
2
:
ravne in neravne hišne številke
♦
arhit.
ravna streha
streha, ki je vodoravna ali nagnjena za manj kot šest stopinj
;
fiz.
ravno zrcalo
gladka ravna ploskev, ki odbija vpadajoče valovanje
;
geom.
ravna ploskev
ravnina ali del ravnine
;
min.
ravni prelom
prelom, pri katerem je ploskev zaradi enake debeline posameznih
zrn ravna, gladka
;
pravn.
sorodniki v ravni črti
sorodniki, ki neposredno ali posredno izhajajo drug od drugega
;
teh.
ravno ozobje
ozobje, pri katerem so zobje ravni
;
ravno steklo
;
vet.
ravna glava
glava s čelom in nosnim grebenom v isti ravnini
;
zool.
ravno vretence
vretence, ki je spredaj in zadaj ravno
rávno
tudi
ravnó
prisl.
:
ravno se držati, hoditi
;
ravno potegnjena črta
;
sam.:
hiša stoji na ravnem
raver
ipd.
gl.
rejver
ipd.
raviól
-a
m
(
ọ̑
)
nav. mn.,
gastr.
izdelek iz rezančnega testa trikotne ali obročaste oblike z nadevom,
navadno iz sesekljanega mesa:
preliti raviole s paradižnikovo omako
;
zakuhati raviole v juho
rávna
-e
ž
(
á
)
zastar.
ravnina
:
hodil je po gorah in po ravnah, preden je prišel na cilj
ravnálec
-lca
[
rau̯nalca
in
rau̯nau̯ca
]
m
(
ȃ
)
nekdaj
delavec, ki kaj ravna:
zaposlen je kot ravnalec kož
♦
teh.
premakljiva priprava na pisalnem stroju, ob kateri se vlaga papir
ravnálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
teh.
nanašajoč se na ravnanje:
ravnalna letev, miza, plošča
;
ravnalno kladivo, nakovalo
/
ravnalni stroj za pločevino
/
ravnalne naprave v vesoljski ladji
krmilne naprave
ravnálka
-e
[
tudi
rau̯nau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
nekdaj
delavka, ki kaj ravna:
dela kot ravnalka časopisov
♦
teh.
ravnalna letev, plošča
ravnálnik
-a
m
(
ȃ
)
teh.
stroj za ravnanje pločevine:
ravnati palice na ravnalniku, z ravnalnikom
/
pločevinski ravnalnik
♦
agr.
stroj z ravno desko za ravnanje, izravnavanje tal
ravnálo
-a
s
(
á
)
1.
priprava za ravnanje:
za ravnalo je uporabil desko
//
grad.
priprava za določanje, ugotavljanje vodoravnosti:
z ravnalom ugotoviti ravnost zidu
/
cevno ravnalo
;
vodno ravnalo
vodna tehtnica
2.
knjiž.
regulator
:
naravnati ravnalo glasnosti, pritiska
3.
knjiž.
kar kaj uravnava sploh:
pelin je ravnalo za želodec
/
ugotoviti osnovna ravnala proizvodnje
♦
žel.
parno ravnalo
naprava parne lokomotive, s katero se uravnava pritisk pare med
kotlom in cilindri
ravnánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od ravnati:
a)
ravnanje pločevine, žice
/
ravnanje ljudi v vrste
/
ravnanje zlomljene roke je bolelo
b)
tako ravnanje ni bilo pravično
;
utemeljevati, zagovarjati svoje ravnanje
;
ne strinja se z njegovim ravnanjem
;
prijazno, surovo, vljudno ravnanje
c)
ravnanje s temi aparaturami je preprosto
;
vadil se je v ravnanju s puško, sabljo
/
slabo ravnanje z denarjem ga je privedlo na rob propada
ravnátelj
-a
m
(
ȃ
)
kdor vodi šolo, zavod ali ustanovo:
imenovali so ga za ravnatelja
/
šolski ravnatelj
;
ravnatelj drame, galerije
;
pomočnik ravnatelja
/
bančni ravnatelj
;
ravnatelj premogokopne družbe
♦
šol.
ukor ravnatelja
nekdaj
vzgojni ukrep, za dve stopnji višji od ukora razrednika
ravnáteljev
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na ravnatelje:
ravnateljeva pisarna
♦
šol.
ravnateljev dan
nekdaj
dan, ki ga ravnatelj šole enkrat na leto določi kot pouka prost
dan, zlasti za kulturne, športne dejavnosti
ravnateljevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od ravnateljevati:
med njegovim ravnateljevanjem je prišlo do mnogih sprememb v zavodu
ravnateljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
biti ravnatelj:
ravnateljeval je petnajst let
ravnáteljica
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki vodi šolo, zavod ali ustanovo:
dolgoletna ravnateljica
;
gospa ravnateljica
;
ravnateljica gimnazije, osnovne šole, vrtca
ravnáteljski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na ravnatelje:
ravnateljske dolžnosti
;
dobiti ravnateljsko mesto
/
ravnateljski sestanek
ravnáteljstvo
-a
s
(
ȃ
)
1.
služba ravnatelja:
sprejeti ravnateljstvo v novem zavodu
/
ravnateljstvo mu je povzročalo precej skrbi
2.
urad ravnatelja:
ravnateljstvu opere se je prijavilo na razpis več pevcev, kot so jih
potrebovali
;
prostori ravnateljstva
ravnáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
1.
delati ravno:
ravnati žeblje, žico
;
upognjeni listi koruze so se začeli ravnati
/
zadaj za hišo so z buldožerjem ravnali zemljo
;
kar naprej si je ravnala gube na obleki
/
ravnala je perilo in ga dajala v omaro
zlagala
//
delati, da pride kaj v naraven, pravilen položaj:
ravnati komu izpahnjeno nogo
2.
s prislovom
kazati do česa določen odnos, ki se izraža zlasti v dejanjih:
ne ravnaj tako s knjigami
;
ljubeznivo, prijazno, surovo ravnati s kom
;
ekspr.
ravnati s kom v rokavicah
obzirno, previdno
;
ravnati s čim kot svinja z mehom
grdo, malomarno
/
vedel je, kako mora ravnati ob nesreči
;
na tvojem mestu bi ravnal drugače
;
ravnati po pameti, proti volji drugih
;
ravnal je pravilno, po svoje
/
ravna v skladu s predpisi
/
ravnati po pogodbi
3.
v zvezi z
z
delati s čim tako, da opravlja svojo vlogo, da se dosega določen
namen:
naučil ga je ravnati s kompasom, puško
;
ne zna ravnati s temi stroji
/
ne zna ravnati s konji
;
negospodarno ravnati z odpadki, surovinami
/
slabo ravna z denarjem
;
previdno ravnaj z ognjem, da ne bo požara
4.
star.
voditi
1
,
usmerjati
:
ravnati vole, voz
/
ravnati koga na pravo pot
/
pogovor so ravnale ženske
5.
star.
voditi, biti vodja:
postavljanje mlaja je ravnal oče
/
to kmetijo ravna preudaren gospodar
●
ekspr.
ravnati komu s palico kosti
tepsti ga
;
star.
gospodinja je ravnala večerjo
pripravljala
ravnáti se
1.
v zvezi s
po
imeti za vodilo pravilnosti svoje dejavnosti dejavnost osebe,
stvari, ki jo izraža dopolnilo:
zmeraj se je ravnal po drugih
;
ladje v konvoju naj se ravnajo po prvi ladji
/
njihova politika se ravna po uradni
2.
v zvezi s
po
delati, vesti se v skladu s tem, kar izraža dopolnilo:
ravnati se po navodilih, ukazih
;
ravnati se po vremenu
3.
star.,
v zvezi z
z
primerjati se, enačiti se:
ona se ne more ravnati s teboj
;
njena obleka se po kroju ravna z najlepšimi na reviji
/
ded se je pri košnji ravnal z vnuki
tekmoval z njimi
4.
star.,
s prislovnim določilom
pripravljati se na odhod, odpravljati se:
že navsezgodaj se je ravnala od doma, k prijateljem
/
ravnal se je na boj, na vojsko
●
zastar.
ozka cesta se ravna v gozd
pelje, vodi
;
zastar.
živina se jim dobro ravna
uspeva
;
zastar.
ravna se oblastno
vede se
♦
jezikosl.
pridevniške besede se ravnajo po samostalniku
imajo enak spol, sklon in število kot samostalnik, s katerim se
vežejo
;
voj.
na desno, na levo ravnaj se
izraža povelje, naj se vojaki, osebe ob obratu glave na desno,
na levo postavijo, poravnajo v čim bolj ravno vrsto
ravníca
-e
ž
(
í
)
manjši raven svet:
pred njim se je razprostirala ravnica
;
obdelal je vsako ravnico med skalnatimi griči
;
ustavili so se na ravnici pod vrhom hriba
;
plodna, travnata ravnica
/
naplavinska ravnica
ravník
in
rávnik -a
m
(
í; ā
)
1.
knjiž.
umišljen krog na zemeljski površini, ki deli zemljo na severno in
južno polovico;
ekvator
:
pokrajine ob ravniku
;
ladja je plula južno od ravnika
2.
geogr.
ostanek nekdaj uravnanega površja:
ob vrhu tega hribovja so vidni ostanki ravnika
/
kraški ravnik
uravnano kraško površje, ki ga lahko razčlenjujejo manjše ali
srednje velike kraške kotanje
ravnílce
-a
s
(
ī
)
manjšalnica od ravnilo:
kovinsko, leseno ravnilce
ravnílo
-a
s
(
í
)
1.
priprava za delanje, risanje ravnih črt:
podčrtati z ravnilom
;
kovinsko, leseno ravnilo
;
ravnilo z označenimi centimetri
/
risati s šestilom in ravnilom
♦
agr.
sadilno ravnilo
lesena letev za določanje sadilnega mesta sadike
;
teh.
nastavno ravnilo
;
priložno ravnilo
s kratko prečko na koncu, ki se položi ob rob risalne deske
2.
star.
vzor
,
vodilo
:
to mu je postavil za zgled in ravnilo
/
očetove besede so mu bile življenjsko ravnilo
ravnína
-e
ž
(
í
)
1.
navadno večji raven svet:
prehoditi, prevoziti ravnino
;
sredi ravnine leži vas
;
naselili so se na ravnini
;
cesta se je z griča spustila v ravnino
;
rodovitna, travnata ravnina
/
ekspr.
okoli njega se je razprostirala široka morska ravnina
ravan
2.
višina (ravne) površine česa:
ta roža ima cvete v isti ravnini
;
ravnina oken
3.
zastar.,
navadno s prilastkom
kar opredeljuje kvalitativno vrednost pojava;
raven
2
:
dvigati izobrazbeno, kulturno, življenjsko ravnino prebivalstva
4.
publ.,
s prilastkom
stopnja v razvrstitvi po položaju, pristojnosti, pomembnosti:
vprašanje so že obravnavali na različnih ravninah
5.
geom.
ploskovna tvorba, na kateri leži premica, ki poteka skozi različni
točki tvorbe:
določati točke na ravnini
;
lega likov v ravnini
;
z ravnino presekati kroglo
;
navpična, vodoravna ravnina
/
dotikalna ravnina
ki se dotika ploskve na določenem mestu
;
narisna, tlorisna ravnina
;
prava ravnina
na kateri so končne, dostopne točke
;
projekcijska, risalna, simetrijska ravnina
♦
fiz.
polarizacijska ravnina
pravokotna na smer električnega polja
;
jezikosl.
glasoslovna, pomenska, skladenjska ravnina jezika
;
lit.
pripovedna ravnina
;
šport.
ciljna ravnina
ravni del tekmovalne steze pred ciljem
ravnínec
-nca
m
(
ȋ
)
kdor živi na ravnini ali je doma z ravnine:
ravninci in hribovci
ravnínica
-e
ž
(
í
)
manjšalnica od ravnina:
na ravninici so se pasle krave
;
travnata ravninica na robu gozda
ravnínje
-a
s
(
ȋ
)
geom.
množica ravnin v prostoru:
skupna točka ravnin v ravninju
/
osno ravninje
ravnine, ki potekajo skozi isto premico
;
središčno ravninje
ravnine, ki potekajo skozi isto točko
ravnínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na ravnino:
ravninski prebivalci
/
ravninski gozdovi
;
ravninske reke
/
ravninski svet
♦
geom.
ravninski lik
lik na ravnini
;
ravninski koordinatni sistem
koordinatni sistem za določanje lege točke v ravnini
;
ravninska geometrija
geometrija, ki se ukvarja z ravninskimi tvorbami; planimetrija
;
ravninska tvorba
geometrijska tvorba, katere elementi so vsi na isti ravnini
ravníški
in
rávniški -a -o
prid.
(
ȋ; ā
)
nanašajoč se na ravnik:
ravniški del Afrike
/
rastlinstvo v ravniškem pasu
rávno
člen.
(
á
)
1.
izraža odsotnost kakršnekoli omejitve:
ravno on je to storil
/
ravno tisto obleko bom kupil
;
avtomobil je ustavil ravno pred hišo
/
ravno tak je kot oče
;
ravno tako govori kot njegov brat
;
danes sem ga ravno tam srečal kot včeraj
;
ravno toliko vem kot ti
/
v vezniški rabi:
siten je, ravno zato ga ne maram
;
to bo treba natančno razložiti. Ravno tako ni jasno vprašanje
rokov
/
v povedni rabi
premalo delamo, to je ravno
/
ravno prav, takoj pridem
//
z oslabljenim pomenom
poudarja pomen besede, na katero se veže:
ne grem s teboj, ravno nalašč ne
;
obleka mu je ravno prav
;
ravno toliko časa imava, da greva v trgovino
//
navadno v zvezi s
še
izraža omejitev za uresničitev dejanja:
zdaj bo ravno še čas, da prideva na ta vlak
;
skril se je v travi, tako da se je ravno glava še videla
/
ravno deset evrov imam še za avtobus
samo, le
2.
v nikalnih stavkih
izraža rahlo omejitev:
ravno klical te nisem, pa če si že tu, tudi prav
;
dež ni ravno potreben
;
ravno sprti nismo, prav radi se pa nimamo
//
izraža nezadostno stopnjo:
hrana ni ravno dobra
;
dekle ni ravno lepo
;
ni ravno najbolj pameten, je pa priden
3.
izraža, da se je dejanje zgodilo v najbližji, neposredni preteklosti:
vlak je ravno odpeljal
/
v vezniški rabi
zalotili so ga, ravno ko je vdrl v blagajno
4.
izraža sočasnost dogajanja v preteklosti ali sedanjosti, gledano s
stališča govorečega:
ravno odhajal je, ko sem prišel
/
v vezniški rabi
ravno ko je hotel vstopiti, ga je nagovoril neznanec
5.
natančno
,
natanko
:
danes je ravno pet let od očetove smrti
;
ravno tri metre blaga potrebujem za plašč
●
ekspr.
zakaj naj plačam ravno jaz
izraža nezadovoljstvo, očitek
;
pog.
to ravno ne
izraža, da trditev sogovornika ni v celoti sprejemljiva
;
iron.
ti se pa ravno spoznaš na te stvari
nič se ne spoznaš
;
ekspr.
ravno treba ti je bilo iti v kino
izraža nejevoljo, očitek
;
star.
kozarček ti ne bo škodoval, če ga ravno nisi vajen
čeprav
ravno...
prvi del zloženk
nanašajoč se na raven
3
:
ravnočrten, ravnokrilec, ravnostropen, ravnotežje
ravnočŕten
-tna -o
prid.
(
ȓ
)
1.
nanašajoč se na ravno črto:
ravnočrtni vzorci na blagu
/
ravnočrtni bliski
/
ravnočrten razvoj dramskega dejanja
premočrten
2.
knjiž.
dosleden
,
načelen
:
ravnočrtno gledanje na vzgojo
ravnodúšen
-šna -o
prid.
(
ū ȗ
)
ki nima, ne kaže zanimanja, zavzetosti za kaj:
ravnodušen človek
;
do teh idej, ljudi je ravnodušen
/
popolnoma ravnodušen je do teh težav, za te težave
ga ne vznemirjajo
/
pripovedoval je z ravnodušnim glasom
;
jezile so jo bratove ravnodušne pripombe
●
ekspr.
ni ravnodušen do nje
čuti do nje naklonjenost, ljubezen
ravnodúšno
prisl.
:
ravnodušno gledati, govoriti
ravnodúšje
-a
s
(
ȗ
)
knjiž.
ravnodušnost
:
ohraniti ravnodušje
/
novice so poslušali s hladnim ravnodušjem
ravnodúšnež
-a
m
(
ȗ
)
ekspr.
ravnodušen človek:
ni ravnodušnež, vsaka malenkost ga skrbi
ravnodúšnost
-i
ž
(
ū
)
stanje ravnodušnega človeka:
njena ravnodušnost ob njegovi nesreči ga je bolela
;
nič jih ne spravi iz ravnodušnosti
;
za navidezno ravnodušnostjo se je skrivala radovednost
/
poslušala ga je s hladno ravnodušnostjo
/
ekspr.
očitali so mu politično ravnodušnost
rávnokar
prisl.
(
á
)
1.
izraža, da se je dejanje zgodilo v najbližji, neposredni preteklosti:
vlak je ravnokar odpeljal
;
ravnokar je stopila v hišo
;
sonce je ravnokar zašlo
/
ravnokar nakošena trava
2.
izraža sočasnost dogajanja v preteklosti ali sedanjosti, gledano s
stališča govorečega:
četa se je ravnokar pripravljala h kosilu, ko je trobentač zatrobil
alarm
/
otroci ravnokar vstajajo
ravnokrílec
-lca
m
(
ȋ
)
nav. mn.,
zool.
žuželke z dvema paroma neenakih kril in močnim grizalom, Orthoptera:
strigalice, bogomolke in drugi ravnokrilci
ravnoméren
-rna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
knjiž.
enakomeren
:
ravnomeren razvoj
/
pripoved v romanu je stilno izenačena in ravnomerna
/
ravnomerna površina
ravna
ravnomérno
prisl.
:
v hrib je treba hoditi ravnomerno
ravnoprávnost
-i
ž
(
á
)
zastar.
enakopravnost
:
uzakoniti ravnopravnost
;
boriti se za ravnopravnost
/
državljanska, verska ravnopravnost
ravnorásel
-sla -o
[
rau̯norasəu̯
]
prid.
(
ā á
)
knjiž.
ki je ravne rasti:
les mora biti ravnorasel, brez grč in razpok
/
občudoval je lepo, ravnoraslo dekle, ki je hodilo pred njim
rávnost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost ravnega:
ravnost črte
/
ravnost nog
ravnôta
-e
ž
(
ó
)
zastar.
ravnina
:
s hriba so se kmalu spustili na ravnoto
ravnotéžen
-žna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na ravnotežje:
ravnotežna lega
/
ravnotežne spretnosti
/
imeti dober ravnotežni čut
♦
anat.
ravnotežni kamenčki
drobci anorganskih snovi v ravnotežnem organu
;
ravnotežni organ
čutilo v notranjem ušesu za zaznavanje položaja glave
;
les.
ravnotežna vlažnost lesa
stanje lesa, da pri določeni temperaturi in določeni relativni
vlažnosti zraka ne sprejema niti ne oddaja vlage
;
zool.
ravnotežni mešiček
mešiček na korenu tipalnice potočnega raka s čutnimi dlačicami in
drobnimi peščenimi zrnci za vzdrževanje ravnotežja
ravnotéžje
-a
s
(
ẹ̑
)
1.
stanje, v katerem je sila teže telesa, teles na obeh straneh enaka:
izgubiti, obdržati ravnotežje
;
stopal je po ozki brvi in lovil ravnotežje
;
ladja je zaradi močnega sunka vetra prišla iz ravnotežja
;
skodelici tehtnice sta v ravnotežju
/
vrvohodec s palico za ravnotežje
2.
navadno s prilastkom
stanje, v katerem so
a)
nasprotujoče si sile enako velike, močne:
prizadevati si za politično, vojaško ravnotežje
/
posledice porušenega ravnotežja v naravi
b)
nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene:
pisatelj je znal ustvariti ravnotežje med dogodki in opisi
;
ravnotežje med dohodki in izdatki
/
ekspr.
barve na sliki so v ravnotežju
//
stanje umirjenosti, duševne skladnosti:
novica je v njem porušila ravnotežje
/
izgubiti duševno ravnotežje
/
ekspr.
slabo vreme ga je vrglo iz ravnotežja
♦
anat.
organ za ravnotežje
ravnotežni organ
;
ekon.
gospodarsko ravnotežje
stanje, ko so gospodarske dejavnosti in panoge v določenem
časovnem obdobju usklajene
;
načelo proračunskega ravnotežja
načelo, da morajo biti proračunski izdatki enaki proračunskim
prejemkom
ravnotéžnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
drog za vzdrževanje ravnotežja:
vrvohodec z ravnotežnico v rokah
ravnotéžnosten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na ravnotežje:
ravnotežnostne vaje
/
s telovadbo izboljšati ravnotežnostni čut
čut za ravnotežje
ravnovésen
-sna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na ravnovesje:
ravnovesne motnje v naravi
/
ravnovesni politični položaj
/
spraviti predmet iz ravnovesnega položaja
ravnotežnega
♦
fiz.
ravnovesna lega
lega, v kateri telo vztraja, dokler ne nastopi nova zunanja sila
ravnovésje
-a
s
(
ẹ̑
)
1.
stanje, v katerem je teža telesa, teles na obeh straneh enaka;
ravnotežje
:
loviti ravnovesje na gredi
;
čoln so težko držali v ravnovesju
2.
navadno s prilastkom
stanje, v katerem so
a)
nasprotujoče si sile enako velike, močne:
vzpostavitev ravnovesja političnih, vojaških sil v svetu
/
ohranjevati, porušiti ravnovesje v naravi
b)
nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene:
posamezne zgodbe romana so v ravnovesju
/
ekspr.
slikarju se je posrečilo ustvariti ravnovesje v barvah
/
bilančno, proračunsko ravnovesje
//
stanje umirjenosti, duševne skladnosti:
po teh besedah se mu je vrnilo ravnovesje
/
poskušal je najti duševno, notranje ravnovesje
/
spraviti,
ekspr.
vreči koga iz ravnovesja
♦
fiz.
stanje, v katerem telo vztraja, dokler ne nastopi nova zunanja
sila
rávs
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
spopad, pretep, zlasti s potegovanjem krempljev, zob po nasprotniku:
opazovati ravs mačkov, petelinov
/
v tej hiši je večen ravs in kavs
prepir, prerekanje, pretep
rávsanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od ravsati:
ravsanje mačkov
/
dovolj mu je bilo njihovega prepiranja in ravsanja
;
pri ravsanju se je ranil v roko
rávsast
-a -o
prid.
(
ȃ
)
ekspr.
grob
2
,
pretepaški
:
ni se dobro počutil med ravsastimi otroki
/
bil je pravi človek za tiste težke, ravsaste čase
rávsati
-am
nedov.
(
ȃ
)
zastar.
praskati
,
potegovati
:
ne ravsaj z žebljem po steni
/
ko se je plazil skozi grmovje, mu je trnje ravsalo roke in obraz
rávsati se
ekspr.
spopadati se, tepsti se, zlasti s kremplji, zobmi:
pes in mačka se spet ravsata
;
petelini se kavsajo in ravsajo
/
otroka se ravsata za igrače
/
ravsati se za dediščino
grdo se prepirati
rávsniti
-em
dov.
(
á ȃ
)
prasniti
,
potegniti
:
ravsniti z žebljem po pohištvu
/
hotel je prijeti mačko, pa ga je ravsnila
rávsniti se
ekspr.
spopasti se, stepsti se, zlasti s kremplji, zobmi:
psa sta se renčeč znova ravsnila
/
fantje se bodo vsak čas ravsnili
rávš
-a
m
(
ȃ
)
nar.
sleč
,
rododendron
:
pobočje je bilo poraslo z ravšem
rávšelj
-šlja
in
-na
[
rau̯šəlj
]
m
(
á
)
1.
star.
iz vrbovih vej ali žice pletena košu podobna priprava za lovljenje
rib, rakov;
vrša
:
nastaviti ravšelj v vodo
//
taki pripravi podobna mreža, past za ptiče, polhe:
loviti z ravšljem
2.
nav. slabš.
grob, neolikan človek:
ne mara imeti opravka s tem ravšljem
;
ta ženska je pravi ravšelj
rávšje
-a
s
(
ȃ
)
nar.
sleč
,
rododendron
:
rdeči cveti ravšja
rávt
-a
m
(
ȃ
)
star.
(slovesen) sprejem, družabna prireditev, navadno zvečer:
povabiti na ravt
;
ravt pri grofici
ràz
1
ráza
m
(
ȁ á
)
alp.
skalnat greben v steni:
preplezati raz
;
severni raz Mojstrovke
ráz
2
-í
ž
(
ȃ
)
knjiž.
raza
:
na šipi so razi
/
čoln je puščal za seboj ravno raz
brazdo
raz
3
predl.
,
s tožilnikom, tudi z rodilnikom, stil. v zvezi z enklitično obliko
osebnega zaimka
ráz-
(
ȃ
)
knjiž.
za izražanje premikanja od zgornje strani česa, tako da preneha
neposreden dotik, ali dosege takega položaja;
z
2
:
vzeti čepico raz glavo
;
pasti raz mizo
/
vreči odejo raz sebe
/
megle se dvigujejo raz morje
iznad morja
ràz...
1
predpona v sestavljenkah
(
ȁ
)
za izražanje stanja osebe, ki je bila v kakem stanju, poklicu,
funkciji, pa ni več;
nekdanji
,
bivši
:
razjezuit, razkralj
raz...
2
predpona
1.
v glagolskih sestavljenkah
za izražanje
a)
premikanja ali usmerjenosti v več krajev, smeri:
razgnati, raznesti, razvoziti
/
razgrniti, razložiti po mizi
/
razblebetati, razglasiti novico
/
v zvezi s
se
razbežati se, raziti se, razleteti se
/
glas se razlega po dolini
b)
dejstva, da kaj ni več skupaj, v prvotnem položaju:
razgrebsti, razriniti, razsuti
/
razpustiti, razširiti, raztegniti
/
razkoračiti se
c)
delitve, ločitve na več delov:
razcepiti, razdeliti, razrezati, razstaviti
č)
nastopa stanja, navadno v veliki meri:
razbesneti, razjeziti, razžariti
/
v zvezi s
se
razboleti se, razgovoriti se, razživeti se
d)
dosege zaželenega namena, cilja:
razgreti, razmehčati
/
razhoditi nove čevlje
/
razbrati
e)
prenehanja obstajanja, stanja:
razbliniti, razkrojiti, raztopiti
/
razdišati se
f)
nasprotnosti tega, kar pomeni glagol z drugo predpono:
razbarvati, razčlovečiti, razelektriti, razorožiti, raztovoriti,
razvezati
g)
same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka):
razbistriti, razcefrati, raztrgati
/
razcvesti se
2.
v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora
za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol:
razbarvanje, razcepitev, razglasen, razhod
ráza
-e
ž
(
á
)
1.
manjša povrhnja poškodba v obliki črte:
s piljenjem narediti raze
;
raze na pohištvu, v lošču
;
kamen z razami
2.
črta
,
guba
:
okrog oči je imela drobne raze
;
raze na čelu
/
ladja je puščala za seboj globoko razo
brazdo
●
knjiž.
zapomnil si ga je zaradi rdeče raze na licu
brazgotine
;
skozi razo v vratih je gledala na cesto
razpoko, špranjo
♦
zool.
škržna raza
vsaka od petih odprtin pred prsnimi plavutmi, skozi katere odteka
voda, ki obliva škrge
razálo
-a
s
(
á
)
geod.
priprava z dvema cevkama, delno napolnjenima s tekočino, za določanje
višinskih razlik med točkami na terenu:
rázan
-a -o
prid.
(
ā
)
knjiž.
do roba poln:
razana žlica moke
rázano
prisl.
:
razano poln lonec
razánten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
ki poteka skoraj ravno, vzporedno s površino:
razanten let lastovk
/
razanten izstrelek
razapníti
-ím
in
razápniti -im
dov.
, razápnil
(
ī í; ā ȃ
)
odvzeti, odstraniti apnenec iz česa:
razapniti vodo, zemljo
razapníti se
,
in
razápniti se
med.,
v zvezi s
kosti, zobje
izgubiti kalcij:
zaradi pomanjkanja vitamina D se kosti razapnijo
razapnjèn
-êna -o
in
razápnjen -a -o:
razapnjena voda
rázast
-a -o
prid.
(
á
)
ki ima raze:
razasta površina
razbárvanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razbarvati:
sredstvo za razbarvanje
razbárvati
-am
dov.
(
ȃ
)
narediti, da kaj nima več kake barve:
razbarvati les, tkanino
;
sod, v katerem je bilo rdeče vino, je treba razbarvati
;
razbarvati z alkoholom
/
razbarvati lase
/
to sredstvo razbarva
;
pulover se je pri pranju razbarval
;
knjiž.
obleka se je na soncu razbarvala
je obledela
razbárvan
-a -o:
razbarvana jopica
razbásati
-bášem
tudi
-básam
dov.
,
tudi
razbasájte;
tudi
razbasála
(
á ȃ
)
zastar.
izprazniti
:
razbasati puško
razbásati se
nar.
zrediti se:
preveč se je razbasala
razbegávati se
-am se
nedov.
(
ȃ
)
knjiž.
bežeč se razhajati:
ob vpadih sovražne vojske so se ljudje razbegavali
;
pren.
njegove misli so se razbegavale
razbégel
-gla -o
[
razbegəu̯
]
prid.
(
ẹ́
)
knjiž.
ki se je razbežal:
iskati razbegle otroke
/
razbegla čreda
razbégniti se
-em se
dov.
,
tudi
razbegníte se;
tudi
razbegníla se
(
ẹ́ ẹ̑
)
knjiž.
razbežati se:
množica se je prestrašena razbegnila
/
čreda se je razbegnila na vse strani
/
vsi dvomi, upi so se razbegnili
razbelíti
in
razbéliti -im
dov.
(
ī ẹ́
)
1.
močno segreti:
razbeliti olje, železo
;
razbeliti peč za peko
;
razbeliti v ognju
;
s kurjenjem razbeliti
;
pečnice so se razbelile
/
ekspr.
poletno sonce je razbelilo ozračje
2.
nav. ekspr.
povzročiti občutek velike toplote:
pripeka mu je razbelila glavo
razbéljen
-a -o:
hladiti si razbeljen obraz
;
od sonca razbeljene skale
;
razbeljeno jeklo
razbéljati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
močno segrevati:
razbeljati železo
;
pečnice so se hitro razbeljale
razbéljenost
-i
ž
(
ẹ́
)
stanje razbeljenega:
razbeljenost jekla
/
razbeljenost puščavskega peska
razberljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da razbrati:
težko razberljiv napis
/
publ.
delo ima razberljiv naslov
poveden, pomenljiv
razberljívo
prisl.
:
s kakšnim namenom je bilo delo izdano, je razberljivo iz uvoda
razbeséditi se
-im se
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
1.
knjiž.
razgovoriti se:
razbesedil se je o fotografiranju
;
preveč, zelo si se razbesedil
2.
nar.
spreti se, sporeči se:
razbesedila sta se zaradi zemlje
razbesnélost
-i
ž
(
ẹ́
)
stanje razbesnelega:
v razbesnelosti ga je hotel ubiti
razbesnéti
-ím
dov.
, razbêsni
in
razbésni
(
ẹ́ í
)
spraviti v besnost:
očitki so ga razbesneli
;
poraz je gledalce zelo razbesnel
razbesnéti se
1.
začutiti, izraziti bes:
množica se je razbesnela
;
zaradi nepomembnih stvari se je razbesnel
;
razbesneti se na koga, nad kom
;
ob njegovih besedah se je žena razbesnela,
zastar.
je razbesnela
/
kaj pravzaprav hočeš, se je razbesnel
;
pren.
morje se je razbesnelo
2.
ekspr.
nastopiti, pojaviti se z veliko silo:
boj, trušč se je razbesnel
;
proti večeru se je razbesnel vihar
/
manjši spopadi so se razbesneli v vojno
razbesnèl
in
razbesnél -éla -o:
razbesneli valovi
;
razbesnela množica
razbesnévati se
-am se
nedov.
(
ẹ́
)
ekspr.
postajati (bolj) silovit:
boj, nevihta se razbesneva
razbesníti
-ím
dov.
, razbêsni
in
razbésni; razbésnil
(
ī í
)
razbesneti
:
posmeh ga je razbesnil
/
tako se je razbesnila, da ga je udarila
razbezljáti se
-ám se
[
razbəzljati se
in
razbezljati se
]
dov.
(
á ȃ
)
bezljajoč oditi na več strani:
krave so se razbezljale
razbežáti se
-ím se
dov.
, razbéži se; razbéžal se
tudi
razbêžal se
(
á í
)
1.
zbežati na več strani:
ob prihodu policistov so se napadalci razbežali
;
glasno kričeč se razbežati
/
otroci se ob poku razbežijo na vse strani
/
ekspr.
ko so ga dekleta zagledala, so se smejoč razbežala
razšla
2.
ekspr.
izginiti
,
miniti
:
žalostne misli so se hitro razbežale
;
sanje o sreči se bodo kmalu razbežale
●
ekspr.
zgradili so novo tovarno za ljudi, ki se še niso razbežali po
svetu
odselili
;
knjiž.,
ekspr.
novica se je razbežala po mestu
hitro razširila
razbíčati
-am
dov.
(
ī ȋ
)
1.
z bičanjem (zelo) raniti:
razbičati upornikom hrbte
;
pren.,
ekspr.
trpljenje mu je razbičalo srce
2.
knjiž.,
ekspr.
razburkati
,
razpeniti
:
veter je razbičal morje
//
vznemiriti
,
razvneti
:
knjiga mu je razbičala domišljijo
;
razbičati strasti
razbíčan
-a -o:
razbičan človek
;
od bolečine razbičan obraz
;
razbičana domišljija
razbijáč
-a
m
(
á
)
kdor razbija:
razbijač skal
/
skupina razbijačev je napadla sedež stranke
/
ekspr.
razbijač delavske solidarnosti
razbijálec
-lca
[
razbijau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor razbija:
razbijalec skal, starega železa
/
ekspr.
razbijalec enotnosti
razbijálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na razbijanje:
razbijalno orodje
/
razbijalna dejavnost, politika
razbijálski
-a -o
[
razbijau̯ski
tudi
razbijalski
]
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na razbijalce:
razbijalsko orodje
/
razbijalska tolpa
/
razbijalsko delovanje nekaterih političnih skupin
razbíjanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od razbijati:
kladivo za razbijanje kamenja
/
razbijanje kozarcev
/
slišalo se je razbijanje po vratih
/
razbijanje po klavirju
/
razbijanje srca se je umirilo
/
razbijanje enotnosti v stranki
/
razbijanje iluzij
razbijáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na razbijače:
razbijaške tolpe
/
razbijaško delovanje
/
razbijaška kritika
razbijáško
prisl.
:
razbijaško delovati
razbijáštvo
-a
s
(
ȃ
)
slabš.
razbijaško ravnanje ali dejanje:
obsojati razbijaštvo demonstrantov
/
nekateri člani so bili zaradi razbijaštva izključeni iz
organizacije
razbíjati
-am
nedov.
,
stil.
razbijála
(
í
)
1.
z udarcem, udarci delati iz česa majhne, drobne dele:
razbijati skalo
;
razbijati s kladivom
;
skala se je kotalila po bregu in se razbijala
/
razbijati na manjše dele
;
pren.,
ekspr.
s svojim delovanjem razbija temelje naše družbe
♦
fiz.
razbijati atome
//
nasilno delati, da se kaj zelo poškoduje:
stavkajoči delavci so razbijali stroje
;
v pijanosti razbija
//
delati, povzročati, da kaj zaradi udarca, padca
a)
razpade na majhne, drobne dele:
nerodna je, pri pomivanju pogosto razbija posodo
;
tanki kozarci se radi razbijajo
b)
se zelo poškoduje, uniči:
otroci pri igri razbijajo igrače
;
razbijati pohištvo
2.
udarjati z nogo, z roko ob kaj:
konji so razbijali ob tla
;
razbijati s pestjo po vratih
;
močno razbijati
//
nav. ekspr.
s takim udarjanjem delati, povzročati (velik) hrup:
pijanec je kričal in razbijal
;
ne razbijaj, saj boš zbudil celo hišo
3.
ekspr.
glasno igrati, močno tolči:
vsako popoldne sede za klavir in razbija
;
razbijati na boben
/
glasba mu razbija po glavi, v ušesih
zaradi prevelike glasnosti neprijetno učinkuje nanj
4.
ekspr.
močno biti, utripati:
srce ji je razbijalo od strahu
/
žila na senceh mu razbija
;
brezoseb.
v glavi mi divje razbija
5.
nav. ekspr.
delati, povzročati, da kaka celota preide v dele:
razbijati prevelika obdelovalna zemljišča
/
razbijati skupine v več manjših
//
delati, povzročati, da kaj prenehava obstajati:
s svojim vmešavanjem rada razbija zakone
/
razbijati sovražnikove patrulje
/
razbijati enotnost
6.
ekspr.
jemati pomen, veljavo, vrednost:
razbijati iluzije
;
z dokazovanjem razbijati zmotne teorije
●
ekspr.
strokovnjaki si že dolgo razbijajo glave s tem problemom
veliko razmišljajo o njem
;
ekspr.
s tem si ne bom razbijal glave
delal skrbi
;
sveti Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi
okoli 24. februarja se vreme navadno spremeni iz zimskega v
zgodnjepomladno ali obratno
razbijáje
:
razbijaje po vratih, je zbudil otroke
razbijajóč
-a -e:
umiriti razbijajoče srce
razbíranje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od razbirati:
razbiranje starih pisav
/
kritično razbiranje podrobnosti
razbírati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
razpoznavati znak, znake za glas, glasove in jih povezati v besedo:
s prstom je kazal črke in razbiral besede
;
razbirati napise
/
nezaupno ga je opazovala, ko je razbiral pismo
bral
;
razbirati podatke z instrumentov
odčitavati
//
razumevati ustaljene, dogovorjene znake;
brati
:
zidar mora znati razbirati gradbeni načrt
;
razbirati šifrirano besedilo
2.
knjiž.
z gledanjem, opazovanjem česa ugotavljati, spoznavati kaj:
iz urejenosti izložb je razbiral okus, znanje aranžerja
/
razbirati posamezne predmete
razločevati
//
ugotavljati, spoznavati sploh:
iz njegovih besed razbiram, da je zelo nezadovoljen
/
znanstveniki razbirajo skrivnosti narave
odkrivajo, razkrivajo
/
z njenega obraza razbira, kaj misli
●
knjiž.
zdelo se je, kot da razbira nasprotnikovo ponudbo
presoja, ocenjuje
;
knjiž.
razbiral je, kaj naj reče
premišljeval, pretehtaval
;
publ.
razbirati zrno od plev
ločevati
razbistrítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od razbistriti:
razbistritev vprašanj
/
prihod čet OZN bo pripomogel k razbistritvi položaja
razbistríti
-ím
dov.
, razbístril; razbistrèn
(
ī í
)
razviti sposobnost za mišljenje:
razbistriti komu duha
;
počasi se mu je razum razbistril
//
narediti kaj bolj jasno, miselno izoblikovano:
študija je razbistrila nekatera pravna vprašanja
;
pojmi so se popolnoma razbistrili
●
hladen zrak mu je razbistril glavo
ga je naredil sposobnega mišljenja
;
publ.
pogovori so razbistrili položaj
naredili, da so postala določena dejstva in odnosi med njimi
jasna, urejena
razbistríti se
postati bister, zelo prozoren:
voda se je razbistrila
/
ekspr.
popoldne se je ozračje razbistrilo
razbítek
-tka
m
(
ȋ
)
nav. mn.,
knjiž.
razbitina
:
razbitki ponesrečene ladje
/
zbirati razbitke lončenih posod
črepinje
razbíti
-bíjem
dov.
, razbìl
(
í ȋ
)
1.
z udarcem, udarci narediti iz česa majhne, drobne dele:
razbiti kamen, skalo
;
s kladivom razbiti
/
razbiti oreh
;
ekspr.
razbiti na drobne koščke
čisto, popolnoma
/
razbiti na veliko drobcev
;
udaril je in led se je razbil
;
pren.,
ekspr.
razbiti temelje družbenega reda
//
nasilno zelo poškodovati:
demonstranti so razbili poslopje, spomenik
;
s sekiro razbiti vrata
/
granata je razbila bunker
//
narediti, povzročiti, da kaj zaradi udarca, padca
a)
razpade na majhne, drobne dele:
vse kozarce je že razbila
;
s fračo je razbil šipo
;
zrcalo je padlo na tla in se razbilo
/
vsa jajca so se razbila
b)
se zelo poškoduje, uniči:
otrok bo igrače hitro razbil
;
razbiti avtomobil
;
čoln se je razbil ob čereh
;
razbiti si koleno
/
v pretepu mu je razbil nos
2.
nav. ekspr.
narediti, povzročiti, da kaka celota preide v dele:
razbiti veliko posestvo
;
prostor razbijemo s primerno namestitvijo pohištva
;
z nastankom nove države se je ozemlje razbilo
/
razbiti vojaško enoto
;
skupino bo treba razbiti zaradi negativnih vplivov na druge učence
/
razbiti razred v dva manjša
//
narediti, povzročiti, da kaj preneha
a)
obstajati:
s svojim vmešavanjem je razbila prijateljevo družino
;
njuno prijateljstvo se je razbilo
/
razbiti stari družbeni red
/
razbiti enotnost
/
tujčev prihod je razbil dobro razpoloženje
/
razbiti upanje
b)
delovati:
aretacije so razbile organizacijo, stranko
c)
biti, potekati:
policija je razbila demonstracije
;
nasprotna skupina si bo prizadevala razbiti sestanek
3.
ekspr.
vzeti pomen, veljavo, vrednost:
razbiti ideale
;
razbiti teorijo
;
v trenutku so se razbile vse iluzije
/
razbiti predsodke
odpraviti
●
ekspr.
ta dogodek mu je razbil vse načrte
preprečil, onemogočil
;
ekspr.
glavo ti bom razbil, če ne umolkneš
kaznoval te bom; tepen boš
♦
fiz.
razbiti atom
;
šah.
razbiti obrambo
doseči, da kralj nasprotnega igralca zaradi premaknitve ali izgube
figure ni več zavarovan
razbívši
zastar.
:
razbivši vrata, so vdrli v hišo
razbít
-a -o:
razbita družina
;
skleda je razbita ležala na tleh
;
razbito okno
;
jedro društva je razbito
●
knjiž.
odgovarjal je z razbitim glasom
žalostnim
;
publ.
ozemlje je zelo razbito in nepregledno
razčlenjeno
;
knjiž.
pesnik je postajal vedno bolj razbit
razdvojen, razklan
razbitína
-e
ž
(
í
)
1.
nav. mn.
ostanki razbitega večjega predmeta, predmetov:
morje je naplavilo razbitine
;
potegniti truplo izpod razbitin
;
med razbitinami iskati ponesrečence
/
ladijske, letalske razbitine
/
razbitine starih posod
črepinje
;
pren.,
ekspr.
razbitine sreče, življenja
●
ekspr.
razbitina že dolgo leži ob cesti
poškodovano vozilo
;
knjiž.
razbitine uporniške vojske
ostanki
2.
ekspr.,
navadno v povedni rabi
duševno in telesno propadel človek:
njen mož je samo še razbitina
razbítje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od razbiti:
preprečiti razbitje letala
/
odkriti načrte za razbitje organizacije
/
razbitje enotnosti
razbítost
-i
ž
(
ȋ
)
dejstvo, da je kaj razbito:
razbitost pohištva
/
gospodarska in politična razbitost dežele
;
razbitost kmetijstva
●
knjiž.
duševna, notranja razbitost
razdvojenost, razklanost
razblažíti
-ím
dov.
, razblážil
(
ī í
)
knjiž.
narediti kaj blago, plemenito:
ljubezen ga je razblažila
razblažíti se
postati zelo srečen:
kadar je govorila o svojem otroku, se je razblažila
/
ob spominih se mu je obraz razblažil
razblebetáti
-ám
in
-éčem
dov.
(
á ȃ, ẹ́
)
slabš.
na več krajih nepremišljeno reči, povedati:
novico o poroki je hitro razblebetala
razblebetáti se
razgovoriti se:
v pijanosti se je razblebetal
razblestéti
-ím
dov.
, razblésti
in
razblêsti
(
ẹ́ í
)
knjiž.
povzročiti, da se kaj blešči, lesketa:
luna je razblestela morsko gladino
razblestéti se
postati bleščeč:
zvezda se razblesti
/
nebo se je razblestelo v siju lune
;
pren.
pri Prešernu se je slovenska beseda mogočno razblestela
razbleščáti
-ím
dov.
, razbléšči
tudi
razblêšči; razbléščal
(
á í
)
knjiž.
povzročiti, da se kaj blešči, lesketa:
sonce je razbleščalo kapljice rose
razbleščáti se
postati bleščeč:
nebo se je razbleščalo od zvezd
●
knjiž.
luč se je razbleščala po sobi
bleščeč se razširila
razblíniti
-im
dov.
(
í ȋ
)
nav. ekspr.
1.
narediti, povzročiti, da česa ni več:
njegove besede so razblinile dvome, pomisleke
2.
knjiž.
narediti, da kaj ni zgoščeno, jedrnato:
taki vložki pripoved razblinijo
razblíniti se
1.
prenehati biti, obstajati:
megla se je že razblinila
/
obrisi gor so se razblinili v večernem mraku
/
privid se je razblinil v nič
//
izginiti
,
miniti
:
sanje o sreči so se razblinile
;
njegova slava se bo hitro razblinila
/
jeza, navdušenje se razblini
2.
knjiž.
postati neizrazit, nejasen:
v nekaterih umetnostnih smereh se forma razblini
razblínjen
-a -o:
razblinjeno veselo pričakovanje
;
nekateri opisi so zelo razblinjeni
razblínjanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od razblinjati:
razblinjanje megle
/
razblinjanje upov
razblínjati
-am
nedov.
(
í
)
nav. ekspr.
1.
delati, povzročati, da česa ni več:
razblinjati iluzije, utvare
2.
knjiž.
delati, da kaj ni zgoščeno, jedrnato:
različni opisi razblinjajo zgodbo
razblínjati se
1.
prenehavati biti, obstajati:
dim se je začel razblinjati
;
prijeten občutek se razblinja kot milni mehurčki
/
vse se razblinja v nič
//
izginjati
,
minevati
:
naše upanje se razblinja
/
napetost in nemir sta se počasi razblinjala
2.
knjiž.
postajati neizrazit, nejasen:
v sodobnih umetnostnih smereh se forma razblinja
razblinjajóč
-a -e:
razblinjajoče se meglice
razblínjenje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od razbliniti:
razblinjenje predsodkov, utvar
/
razblinjenje dima, megle
razblínjenost
-i
ž
(
ȋ
)
knjiž.
dejstvo, da kaj ni zgoščeno, jedrnato:
kritiki očitajo delu razblinjenost
/
razblinjenost pripovedi
razblóden
-dna -o
prid.
(
ọ́
)
zastar.
razuzdan
,
razvraten
:
razbloden človek
/
razblodno življenje
razbóbnati
-am
dov.
(
ọ̑
)
1.
star.
ob bobnanju naznaniti:
birič je razbobnal, da bo v nedeljo dražba
2.
slabš.
na več krajih povedati, razglasiti:
novico so hitro razbobnali
razbóbnan
-a -o:
v nekaj dneh bo stvar razbobnana
razbohotáti se
-ám se
tudi
-óčem se
dov.
(
á ȃ, ọ́
)
knjiž.
bujno in hitro se razrasti:
po njivi se je razbohotal plevel
/
bula se razbohota
razbohôtenje
in
razbohotênje -a
s
(
ō; é
)
glagolnik od razbohotiti se:
razbohotenje osata
/
preprečiti razbohotenje negativnih idej
razbohotéti se
-ím se
dov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.
bujno se razrasti:
po stezah se je razbohotela trava
/
rakasto tkivo se je razbohotelo
razbohôtiti se
-im se
in
razbohotíti se -ím se
dov.
, razbohôtil se
in
razbohótil se
(
ó ō; ī í
)
knjiž.
bujno se razrasti:
na poseki se je razbohotilo malinovo grmičevje
;
po njivah se razbohoti plevel
;
pren.
administrativni aparat se je preveč razbohotil
;
v njem se je razbohotila želja po oblasti
●
knjiž.
v tistem času se je naturalizem razbohotil v vodilno umetnostno
smer
je postal vodilna umetnostna smer
razbohôten
-a -o
in
razbohotèn -êna -o:
razbohoten osat
;
razbohoteno sovraštvo
razbòj
-ôja
m
(
ȍ ó
)
zastar.
razbojništvo
:
kaznovali so ga zaradi razboja
razbójen
-jna -o
prid.
(
ọ̑
)
zastar.
razbojniški
:
razbojna tolpa
/
razbojne zgodbe
razbójnica
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
ženska, ki napada, ropa in ubija ljudi:
razbojniki in razbojnice
2.
ekspr.
ničvredna, malovredna ženska:
ulična razbojnica
//
neugnana, razposajena ženska, zlasti deklica:
s sestro dvojčico sta bili pravi razbojnici
razbójnik
-a
m
(
ọ̑
)
1.
kdor napada, ropa in ubija ljudi:
v teh krajih je bilo veliko razbojnikov
;
poveljnik razbojnikov
/
cestni, morski razbojnik
/
ekspr.
ponoči se okoli naselja potika razbojnik tiger
●
ekspr.
gleda kot levi razbojnik (na križu)
grdo, hudobno
2.
ekspr.
ničvreden, malovreden človek:
to so razbojniki, ne pa sosedje
/
kot psovka
sram te bodi, razbojnik
//
neugnan, razposajen človek, zlasti otrok:
ti razbojniki so spet razbili šipo
;
postal je pravi razbojnik
razbojnikováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
delovati, živeti kot razbojnik:
razbojnikovali so po gozdovih in cestah
razbójniški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na razbojnike:
razbojniško skrivališče, zbirališče
/
razbojniški napad
/
razbojniška tolpa
/
razbojniški fantje
●
ekspr.
bal se je njegovega razbojniškega pogleda
hudobnega
razbójništvo
-a
s
(
ọ̑
)
dejavnost razbojnikov:
kaznovati zaradi razbojništva
/
zatirati razbojništvo
//
ekspr.
ničvredno, malovredno dejanje:
to razbojništvo ti bom le težko oprostila
razbójstvo
-a
s
(
ọ̑
)
star.
razbojništvo
:
kaznovali so ga zaradi razbojstva
/
poročila o razbojstvih upornikov
razbolélost
-i
ž
(
ẹ́
)
stanje razbolelega:
razbolelost zapestja
/
v razbolelosti je pozabil na trpljenje drugih
/
duševna, notranja razbolelost
razbolênost
-i
ž
(
é
)
stanje razbolenega:
zaradi razbolenosti celega telesa ni mogel spati
/
občutek razbolenosti
/
čustvena, notranja razbolenost
razboléti
-ím
dov.
, razbôlel
(
ẹ́ í
)
1.
nav. 3. os.
povzročiti, da kaj postane (zelo) boleče:
mazilo je rano razbolelo
;
tresljaji bodo nogo še bolj razboleli
2.
knjiž.
povzročiti, da kdo postane zaradi močnega čustva zelo prizadet,
vznemirjen:
ne povej mu, to bi ga samo razbolelo
;
ob tej novici se je razbolel
razboléti se
nav. 3. os.
postati (zelo) boleč:
grlo se je čez noč razbolelo
;
vse telo se mi je razbolelo
;
pren.
srce se ji je razbolelo zaradi sinove nesreče
;
v njem se je razbolela zavest krivde
razbôlel
tudi
razbolèl
in
razbolél -éla -o:
razbolela glava
;
od premočne svetlobe razbolele oči
razbolèn
-êna -o:
žalosten in razbolen človek
;
razboleni živci
;
razbolen se je premetaval po postelji
;
potrla ga je materina razbolena pripomba
;
razboleno koleno
razbolévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
nav. 3. os.
povzročati, da kaj postane (zelo) boleče:
dvigovanje težkih predmetov ramo razboleva
2.
knjiž.
povzročati, da kdo postane zaradi močnega čustva zelo prizadet,
vznemirjen:
z njim se je težko pogovarjati, vse ga razboleva
;
razboleva se ob misli na dom
razbolévati se
nav. 3. os.
postajati (zelo) boleč:
koleno se že spet razboleva
razbòr
-ôra
m
(
ȍ ó
)
knjiž.
razčlenjevanje
,
analiza
:
tako kaže razbor
;
kritičen, nepopoln, podroben razbor
;
na začetku je razbor sodobne lirike
;
razbor gospodarskih razmer
/
ta razbor je preveč oseben
presoja, ocena
●
zastar.
nič ne reci brez razbora
premisleka
;
knjiž.
razbor pesmi je pomanjkljiv
izbor
razbóren
-rna -o
prid.
(
ọ̄
)
zastar.
preudaren
,
pameten
:
njegov oče je razboren človek
/
razborna poraba blaga
premišljena, pretehtana
razborít
-a -o
prid.
, razborítejši
(
ȋ
)
1.
ekspr.
nagel
,
vročekrven
:
ta človek je preveč razborit
/
odpusti mu, je v razboritih letih
//
zelo živahen, nemiren:
danes so otroci preveč razboriti
/
razborita domišljija
2.
zastar.
bistroumen
,
pameten
:
župan je bil izobražen in razborit
razborítež
-a
m
(
ȋ
)
ekspr.
zelo živahen, nemiren človek:
le s težavo je mirila male razboriteže
razborítost
-i
ž
(
ȋ
)
1.
ekspr.
naglost
,
vročekrvnost
:
zaradi svoje razboritosti med sodelavci ni bil priljubljen
//
živahnost
,
nemirnost
:
razboritost otrok jo je izčrpavala
2.
zastar.
bistroumnost
,
pametnost
:
ponosen je na sinovo razboritost
razbôsti
-bôdem
dov.
, razbôdel
in
razbódel razbôdla,
stil.
razbòl razbôla
(
ó
)
narediti vbode, vbodljaje na več mestih:
razbosti blago z iglo
razbodèn
-êna -o:
razboden suknjič
razbožánstviti
-im
dov.
(
ā ȃ
)
knjiž.
odvzeti božanskost:
Prometej je s svojim dejanjem razbožanstvil boga
/
razbožanstviti umetnost
razbráti
-bêrem
dov.
,
stil.
razberó; razbrál
(
á é
)
1.
razpoznati znak, znake za glas, glasove in jih povezati v besedo:
na spomeniku je razbral le še ime
;
list je popackan, zato se nekaterih besed ne da razbrati
;
s težavo je razbral napis
/
razbrati skrivnostne znake
●
knjiž.
razbrati med vrsticami
uganiti prikrito misel
//
razumeti ustaljene, dogovorjene znake;
prebrati
:
razbrati šifrirano besedilo
2.
knjiž.
z gledanjem, opazovanjem česa ugotoviti, spoznati kaj:
razbrati simbolični pomen slike
/
bilo je temno, da nisem razbral, koliko jih je bilo
razločil
//
ugotoviti, spoznati sploh:
razbrati pomen besede iz sobesedila
;
iz zadnjega pisma je razbrala, da je v tujini nesrečen
;
iz statistike razberemo, da se poraba povečuje
/
iz njenega vedenja je razbral, da je zaskrbljena
;
na njegovem obrazu je skušala razbrati, kaj misli
razbráti se
zastar.
spoznati se, znajti se:
v mojih zapiskih se ne bo nihče razbral
razbrán
-a -o:
ta pisava je že razbrana
●
knjiž.
kritično razbrane pesmi
izbrane
razbrázdanost
-i
ž
(
ȃ
)
ekspr.
lastnost, značilnost razbrazdanega:
razbrazdanost površine kamna
razbrázdati
-am
dov.
(
ā ȃ
)
ekspr.
narediti brazdi podobne zareze:
motorni čoln je razbrazdal morje
;
nalivi so razbrazdali pobočje
/
skrbi in bolezni človeku razbrazdajo obraz
razbrázdan
-a -o:
razbrazdan obraz
;
razbrazdana cesta
;
razbrazdano čelo
razbrbráti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
na več krajih nepremišljeno reči, povedati:
nič ne zamolči, vse razbrbra
razbrbráti se
razgovoriti se:
ob kavi sta se razbrbrala
razbŕcati
-am
dov.
(
r̄
)
1.
z brcanjem narediti, da kaj ni več skupaj, urejeno:
v jezi je razbrcal čevlje po predsobi
;
v spanju razbrcati odejo
2.
nar. vzhodno
raztrositi
:
razbrcati gnoj, seno
razbŕcati se
ekspr.
razodeti se, razkriti se:
otrok se je ponoči razbrcal
razbremenílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
ki razbremeni, razbremenjuje:
razbremenilna opora
/
razbremenilna priča
/
razbremenilna izjava
/
razbremenilne okoliščine
/
razbremenilna cesta
cesta, na katero se preusmeri del prometa s kake zelo prometne
ceste
♦
grad.
razbremenilni kanal
kanal za dodatno odvajanje vode ob velikih pretokih
;
pravn.
razbremenilni dokaz
razbremenílnik
-a
m
(
ȋ
)
1.
teh.
naprava za zmanjšanje vodnega tlaka v dovodnih ceveh:
vodovod ima dva razbremenilnika
2.
grad.
kanal za dodatno odvajanje vode ob velikih pretokih:
gradnja razbremenilnikov
razbremenítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od razbremeniti:
razbremenitev vozila
/
razbremenitev motorja
/
z oporo doseči razbremenitev poškodovane roke
/
prizadevanja za razbremenitev zaposlene žene
razbremeníti
-ím
dov.
, razbreménil
(
ī í
)
1.
(od)vzeti breme, težek predmet s česa:
razbremeniti avtomobil
;
vozilo je treba dvigniti, da se razbremenijo vzmeti
/
z berglami je razbremenil bolno nogo
/
razbremeniti motor
;
pren.
odkrit pogovor ga je razbremenil
2.
narediti, da ima kdo manj dela, dolžnosti:
otrok bo zbolel, če ga ne boste razbremenili
;
družine ne moremo popolnoma razbremeniti gospodinjskega dela
●
obvoznica bo razbremenila ceste skozi mesto
na njih bo manj prometa
♦
pravn.
razbremeniti posestvo hipotek
razbremenjèn
-êna -o:
ukvarjal se je z otroki, da je bila žena razbremenjena
razbremenjênost
-i
ž
(
é
)
1.
stanje razbremenjenega:
razbremenjenost vozila
2.
dejstvo, da je kdo razbremenjen:
za sodobni čas sta značilni telesna razbremenjenost in duševna
obremenjenost človeka
razbremenjeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na razbremenjevanje:
razbremenjevalno razkladanje
/
razbremenjevalne okoliščine
razbremenjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
jemati breme, težek predmet s česa:
razbremenjevati tovorno vozilo
;
pren.
s pripovedovanjem si je razbremenjeval vest
2.
delati, da ima kdo manj dela, dolžnosti:
gospodinjski stroji razbremenjujejo zaposlene ženske
/
razbremenjevati koga skrbi
razbrízgati
-am
dov.
(
ȋ
)
z brizganjem narediti, da pride kaj na večjo površino:
razbrizgati vodo po cesti
razbrizgávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
z brizganjem delati, da pride kaj na večjo površino:
razbrizgavati vodo
;
blato se razbrizgava na vse strani
/
ekspr.
iskre so se razbrizgavale po kovačnici
razprševale
razbrízgniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
z brizganjem narediti, da pride kaj na večjo površino:
kolo je razbrizgnilo blato
;
olje se je razbrizgnilo na vse strani
/
ekspr.
iskre se razbrizgnejo po kovačnici
razpršijo
razbrózgati
-am
dov.
(
ọ̑
)
razriti, razmešati z rokami, z nogami:
razbrozgati blato
/
otroci so razbrozgali lužo
razbrózgan
-a -o:
razbrozgan sneg
razbŕskati
-am
dov.
(
r̄ ȓ
)
1.
razkopati s kremplji, s prsti:
kokoši so razbrskale gnoj
/
razbrskati gredo
/
s palico je razbrskal žerjavico
2.
ekspr.
spraviti v nered:
ko je iskala jopico, je vse razbrskala
razbrskávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
razkopavati s kremplji, s prsti:
vrane so razbrskavale odpadke
/
z grabljami razbrskavati krtine
razbrstéti se
-ím se
dov.
(
ẹ́ í
)
narediti brste:
kostanji se bodo kmalu razbrsteli
/
zapuščeni park se je razbrstel
;
pren.
v njem se je razbrstela ljubezen
razbrstíti se
-ím se
dov.
, razbŕstil se
(
ī í
)
zastar.
razbrsteti se:
drevje in grmovje se je razbrstilo
razbrzdánec
-nca
m
(
á
)
ekspr.
razbrzdán človek:
veseljak in razbrzdanec
razbrzdánka
-e
ž
(
á
)
ekspr.
razbrzdána ženska:
mlada razbrzdanka
razbŕzdanost
1
-i
ž
(
ȓ
)
lastnost, značilnost razbŕzdanega:
razbrzdanost konja
/
razbrzdanost domišljije
razbrzdánost
2
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost razbrzdánega človeka:
razbrzdanost mladine
/
razbrzdanost domišljije
/
spolna razbrzdanost
razbŕzdati
-am
dov.
(
r̄
)
1.
sneti, odstraniti brzdo:
razbrzdati konja
2.
knjiž.
sprostiti
:
igra jih je razbrzdala
/
razbrzdati domišljijo
●
knjiž.
v teh razmerah se je človeški egoizem zelo razbrzdal
povečal, razmahnil
razbŕzdan
-a -o:
razbrzdan konj
;
razbrzdani otroci
;
razbrzdane misli
razbrzdáti se
-ám se
dov.
(
á ȃ
)
priti v stanje čustvene, čutne neobvladanosti, zlasti v želji po
zadovoljevanju spolne ljubezni:
mladina se je razbrzdala
;
v tem okolju se je popolnoma razbrzdal
razbrzdán
-a -o:
razbrzdan starec
;
razbrzdana domišljija
;
razbrzdana mladina
;
razbrzdano popivanje, veseljačenje
;
razbrzdano življenje
;
prisl.:
razbrzdano se smejati, živeti
razbrzdávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
snemati, odstranjevati brzdo:
hlapec razbrzdava konja
razbúbiti se
-im se
dov.
(
ú ȗ
)
knjiž.
priti, nastati iz bube:
metulj se je razbubil
;
pren.
debelušno in mozoljavo dekle se je razbubilo v lepotico
razbučáti se
-ím se
dov.
(
á í
)
ekspr.
v bučanju doseči (zelo) visoko stopnjo:
morje, vihar se razbuči
razbúhniti se
-em se
dov.
(
ú ȗ
)
knjiž.
razpočiti se:
krompir se pri kuhanju razbuhne
/
v bližini se je razbuhnila granata
je eksplodirala
razbúriti
-im
dov.
(
ū ȗ
)
1.
povzročiti stanje velike vznemirjenosti:
odločitev bo ljudi razburila
;
pok konja razburi
;
zelo razburiti
/
publ.
novica je razburila duhove
;
ekspr.
to mu je razburilo kri
/
film mu je razburil domišljijo
razvnel
//
povzročiti nezadovoljstvo, ogorčenost:
pristranska kritika, krivica jih je razburila
2.
knjiž.
narediti razgibano, valovito:
veter je razburil morsko gladino
;
proti večeru se je morje razburilo
razbúriti se
začutiti, izraziti veliko vznemirjenost:
bolnik se ne sme razburiti
;
če se razburi, mu lahko škoduje
;
ekspr.
za vsako malenkost se razburi
;
hitro se razburiti
//
izraziti nezadovoljstvo, ogorčenost:
razburiti se zaradi slabega gospodarjenja
;
razburil se je nad sinovimi neuspehi
;
glasno, javno se razburiti
/
tega ne bom poslušal, se je razburil
razbúrjen
-a -o:
razburjen človek
;
spregovoril je z razburjenim glasom
;
bil je tako razburjen, da ni mogel zaspati
;
razburjena je prišla domov
;
prisl.:
razburjeno govoriti, oditi
razbúrjanje
-a
s
(
ú
)
glagolnik od razburjati:
njegovo ravnanje je povzročalo razburjanje
razbúrjati
-am
nedov.
(
ú
)
povzročati stanje velike vznemirjenosti:
nove ideje ljudi razburjajo
;
ta misel ga razburja
/
ekspr.
ženske mu razburjajo kri
/
skrivnost je razburjala našo radovednost
razvnemala
//
povzročati nezadovoljstvo, ogorčenost:
krivica ga razburja
;
s svojim ravnanjem je razburjala starše
razbúrjati se
čutiti, izražati veliko vznemirjenost:
bolnik se ne sme razburjati
;
ne razburjajte se zaradi nepomembnih stvari
;
ekspr.
razburja se za vsako malenkost
;
ne razburjaj se po nepotrebnem
;
rad se razburja
//
izražati nezadovoljstvo, ogorčenost:
razburjati se zaradi slabe kvalitete, nepoštenosti
/
spet se je vse podražilo, se je razburjala žena
razburjajóč
-a -e:
razburjajoči se ljudje
razbúrjenec
-nca
m
(
ȗ
)
ekspr.
razburjen človek:
pomiriti razburjenca
razbúrjenje
-a
s
(
ȗ
)
stanje razburjenega človeka:
hotel je prikriti svoje razburjenje
;
drhteti, tresti se od razburjenja
;
besede, izrečene v razburjenju
/
z velikim razburjenjem jo je poslušal
/
vsako razburjenje je za bolnika nevarno
razbúrjenost
-i
ž
(
ȗ
)
stanje razburjenega človeka:
hotel je prikriti svojo razburjenost
;
zardela je od razburjenosti
;
v razburjenosti sta se sprla
razbúrkanost
-i
ž
(
ȗ
)
stanje razburkanega:
razburkanost morja
/
ekspr.
razburkanost čustev
vznemirjenost, razvnetost
razbúrkati
-am
dov.
(
ȗ
)
narediti razgibano, valovito:
burja je razburkala morje
;
proti večeru se je morje razburkalo
//
ekspr.
vznemiriti
,
razvneti
:
knjiga bo razburkala javnost
;
novica je razburkala vaščane
/
doživetje je razburkalo njegovo domišljijo
razbúrkan
-a -o
deležnik od razburkati:
razburkano morje
//
ekspr.
nemiren
,
buren
1
:
razburkani časi
/
razburkano življenje
razburkávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
delati razgibano, valovito:
razburkavati morsko gladino
//
ekspr.
vznemirjati
,
razvnemati
:
močna čustva ga razburkavajo
razburljív
-a -o
prid.
, razburljívejši
(
ī í
)
1.
ki se (rad) razburja:
razburljiv človek
;
bolnik je postal razburljiv
/
biti razburljive narave
2.
ki razburi:
razburljiv dogodek
;
razburljiva novica, zgodba
//
ki je poln vznemirljivih dogodkov:
razburljiv dan, sestanek
;
tekma je bila zelo razburljiva
/
razburljivo življenje
/
razburljiv poklic
razburljívo
prisl.
:
razburljivo živeti
razburljívec
-vca
m
(
ȋ
)
ekspr.
razburljiv človek:
s takim razburljivcem se je težko pogovarjati
razburljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost razburljivega človeka:
moti ga fantova razburljivost
;
bolestna razburljivost
/
razburljivost tekme
razcapán
-a -o
prid.
(
á
)
ekspr.
raztrgan
,
ponošen
:
berač v razcapanem plašču
/
umazani in razcapani otroci
razcapánček
-čka
m
(
á
)
ekspr.
otrok, oblečen v zelo raztrgano, ponošeno obleko:
mali razcapanček se je vsem smilil
razcapánec
-nca
m
(
á
)
ekspr.
kdor je oblečen v zelo raztrgano, ponošeno obleko:
nihče ni hotel prisesti k razcapancu
//
postopač
,
potepuh
,
berač
1
:
kaj se potikaš po svetu kot kak razcapanec
razcapánka
-e
ž
(
á
)
ekspr.
ženska, ki je oblečena v zelo raztrgano, ponošeno obleko:
kakšna razcapanka je
razcapánost
-i
ž
(
á
)
ekspr.
lastnost, značilnost razcapanega:
razcapanost obleke
razcedíti se
-ím se
dov.
, razcêdi se
in
razcédi se; razcédil se; razcejèn
(
ī í
)
1.
cedeč se priti na večjo površino:
smetana iz razbite skodelice se je razcedila po mizi
2.
ekspr.
prenehati biti, obstajati:
zaradi pomanjkanja se ji je razcedil dvojni podbradek
3.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik:
kar razcedila se je od prijaznosti
/
razcedil se je v samo vljudnost
postal je pretirano vljuden
razcefedráti
-ám
[
rascefedrati
in
rascəfedrati
]
dov.
(
á ȃ
)
star.
razcefrati
:
razcefedrati rob obleke
razcefedrán
-a -o:
razcefedrana podloga
razcefránost
-i
[
rascefranost
in
rascəfranost
]
ž
(
á
)
lastnost, značilnost razcefranega:
razcefranost hlač
razcefráti
-ám
[
rascefrati
in
rascəfrati
]
dov.
(
á ȃ
)
1.
raztrgati na koščke, nitke:
jezno je razcefrala pismo
;
rob plašča se je razcefral
/
razcefrati na drobne koščke, v lističe
/
toča je razcefrala liste
;
pren.
veter je razcefral oblake
2.
ekspr.
zelo negativno oceniti, zelo skritizirati:
kritika je delo razcefrala
;
na sestanku bodo načrt verjetno popolnoma razcefrali
razcefrán
-a -o:
razcefrane čipke
;
hlače so že razcefrane
razcêjati se
-am se
nedov.
(
é
)
cedeč se prihajati na večjo površino:
voda, ki odteka iz korita, se razceja po dvorišču
/
v soncu se razceja sneg
topi
razcèp
-épa
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
glagolnik od razcepiti:
povzročiti, preprečiti razcep
;
po razcepu je postal predsednik na novo nastale organizacije
;
svetovnonazorski razcep
;
razcep stranke
;
razcep sveta na bloke
;
pisatelj prikazuje razcep med starimi in mladimi
/
razcep ogljikovodikov
;
razcep števila
2.
razcepljenost
:
razcep v društvu se je še poglobil
;
razcep škoduje ugledu stranke
3.
reža, ki nastane pri cepljenju:
zabiti zagozdo v razcep
4.
vsaka od cest, prog, ki nastane z razcepitvijo ceste, proge:
voziti po desnem razcepu
//
kraj, prostor, kjer se cesta, proga razcepi:
na razcepu je kažipot
5.
psiht.
nenormalna, navadno bolezenska zveza, povezava med duševnimi
dejavnostmi:
razcep mišljenja
/
razcep osebnosti
pojav, da se kdo čuti in vede kot dvojna, večkratna osebnost
●
knjiž.
razcep med osebnimi in skupnimi interesi
nasprotje
♦
anat.
razcep arterije, sapnika
;
fiz.
razcep
jedrska reakcija, pri kateri se cepijo jedra z veliko atomsko maso
in se sprošča energija
razcépek
-pka
m
(
ẹ̑
)
1.
del, ki nastane z razcepitvijo, razdelitvijo:
stranka je razpadla na tri razcepke
♦
fiz.
pri cepitvi urana nastali razcepki
;
kem.
razcepki citronove kisline
2.
vsaka od cest, prog, ki nastane z razcepitvijo ceste, proge;
razcep
:
zaviti na desni razcepek
/
na razcepku je kažipot
razcépen
1
-pna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na razcep ali razcepitev:
razcepne tendence v društvu
/
razcepni postopek v rafinerijah
♦
fiz.
razcepni produkti
izotopi, ki nastanejo pri cepitvi urana v jedrskem reaktorju
razcépen
2
-pna -o
prid.
(
ẹ̄
)
ki se da razcepiti, razdeliti:
težko razcepno poleno
♦
mat.
razcepni polinom
polinom, ki ga je mogoče razstaviti na faktorje
razcepíšče
-a
s
(
í
)
anat.
mesto, kjer se kaj razcepi, razdeli:
razcepišče aorte, sapnika
razcepítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od razcepiti:
razcepitev debla, polena
/
razcepitev je stranko zelo oslabila
/
razcepitev države
/
razcepitev ogljikovodikov
;
razcepitev števila
razcepíti
in
razcépiti -im
dov.
(
ī ẹ́
)
1.
po dolgem razsekati, razklati:
razcepiti deblo, panj
;
s sekiro razcepiti
;
udaril je in hlod se je razcepil
/
vihar je razcepil vrh macesna
preklal, razklal
;
noht se mu je razcepil
/
razcepiti na dvoje
;
pren.,
ekspr.
blisk je razcepil noč
//
narediti, da kaj začne potekati v dve ali več smeri:
razcepiti cesto
;
v dolini se proga razcepi
/
reka se razcepi v rokave
;
vejasto se razcepiti
2.
ločiti v dele, skupine:
stalni spori bodo razcepili organizacijo
;
prej enotno delavstvo se je razcepilo
/
razcepiti državo
razdeliti
♦
fiz.
razcepiti jedro uranovega izotopa
;
kem.
razcepiti molekulo
;
mat.
razcepiti polinom
razstaviti ga na faktorje
razcépljen
-a -o:
razcepljen jezik
;
razcepljeni lasje
;
razcepljeni smo na več taborov
;
drevesasto, viličasto razcepljen
●
knjiž.
duševno, notranje razcepljen človek
razdvojen, razklan
♦
bot.
razcepljeni list
razcépka
-e
ž
(
ẹ̑
)
teh.
zatič iz dvojne žice polkrožnega prereza, ki ima na enem koncu zanko,
na drugem pa se razpre:
podložke in razcepke
razcépljati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
cepiti
,
deliti
:
gibanje razcepljajo notranja nasprotja
razcépljenec
-nca
m
(
ẹ́
)
knjiž.
razdvojen, razklan človek:
duševni razcepljenec
razcépljenost
-i
ž
(
ẹ́
)
stanje razcepljenega:
razcepljenost debla
/
razcepljenost las, nohtov
/
razcepljenost živčnih vlaken
/
regionalna razcepljenost sveta
;
jezikovna, strankarska razcepljenost
/
razcepljenost naroda na več dežel
●
knjiž.
notranja razcepljenost sodobnega človeka
razdvojenost, razklanost
♦
psiht.
duševna razcepljenost
shizofrenija
razcepljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
1.
ki se da razcepiti, razklati:
razcepljiv les
2.
fiz.
v katerem se lahko doseže cepitev:
razcepljivi izotopi
razcmériti se
-im se
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
slabš.
razjokati se:
razcmeril se je, kot da so mu naredili veliko krivico
razcoklán
-a -o
prid.
(
á
)
ekspr.
razhojen
:
razcoklane blatne poti so se poleti osušile
razcúfati
-am
dov.
(
ȗ
)
pog.
razcefrati
,
razrahljati
:
razcufati žimo
/
toča je razcufala koruzo
razcúfan
-a -o:
razcufana obleka
razcúkati
-am
dov.
(
ú ȗ
)
pog.
raztrgati
,
razcefrati
:
trnje mu je razcukalo obleko
razcúkan
-a -o:
razcukan predpasnik
razcúnjati
-am
dov.
(
ū ȗ
)
ekspr.
raztrgati
,
razcefrati
:
razcunjati zaveso
razcúnjan
-a -o:
razcunjana obleka
razcvèlost
in
razcvêlost -i
[
prva oblika
rascvəlost
]
ž
(
ə̀; é
)
stanje razcvelega:
razcvelost vrtnic
/
ekspr.
ženska razcvelost
razcvèsti se
tudi
razcvestì se -cvetèm se,
in
razcvêsti se -cvêtem se
[
rascvəsti se
in
rascvesti se
]
dov.
, razcvèl se razcvelà se
in
razcvêla se
in
razcvetèl se razcvetlà se
in
razcvêtel se razcvêtla se
(
ə̀ ȉ ȅ; é
)
navadno sedanji čas
1.
narediti cvet, cvete:
zaradi tople pomladi se sadno drevje zgodaj razcvete
/
ekspr.
vrt se razcvete
/
cvet se razcvete
se odpre
2.
ekspr.
dobiti (zelo) zdrav, lep videz:
njen obraz se je razcvel
;
po porodu se je spet razcvela
3.
ekspr.
postati gospodarsko uspešen:
po vojni se je mesto spet razcvelo
//
pojaviti se v veliki meri:
razcvelo se je zanimanje za antično dramatiko
/
med njima se je razcvela ljubezen
4.
ekspr.
raztrgati se, razcefrati se:
hlačni rob se hitro razcvete
●
ekspr.
od zadrege so se ji razcvela lica
je zardela
;
ekspr.
od pika se mu je razcvel nos
postal temno rdeč
;
ekspr.
ustnice so se ji razcvele v nasmeh
nasmehnila se je
razcvèsti
tudi
razcvestì,
in
razcvêsti
knjiž.
povzročiti, da kaj naredi cvet, cvete:
pomlad razcvete češnje
razcvèl
-à -ò
in
razcvèl -a -o
in
razcvèl -êla -o:
razcvela šmarnica
;
razcvelo dekle;
prim.
razcveteti se
razcvèt
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
glagolnik od razcvesti se ali razcveteti se:
razcvet tulipanov, zvončkov
/
prizadevati si za ponoven razcvet dežele
;
razcvet obrti je bil razmeroma počasen
/
kulturni razcvet
;
razcvet znanosti
2.
ekspr.
stanje, ko je kaj na visoki stopnji razvoja:
razcvet je trajal nekaj let
;
mesto je zaradi turizma doživelo razcvet
;
doba razcveta
/
gospodarstvo dežele je v razcvetu
●
ekspr.
vrt je v razcvetu
vse v njem cveti
;
ekspr.
je v polnem razcvetu
je zelo lepa, mlada
;
vznes.
umrl je v razcvetu let
mlad
♦
ekon.
(gospodarski) razcvet
doba, obdobje velike gospodarske dejavnosti
razcvétanje
-a
s
(
ẹ̄
)
glagolnik od razcvetati se:
pozno razcvetanje sadnega drevja
/
razcvetanje kulture
razcvétati se
-am se
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
1.
začenjati cveteti:
ajda se razcveta
;
na prisojnih pobočjih so se razcvetale trobentice
;
pozno se razcvetati
/
cvet se že razcveta
se odpira
;
pren.,
ekspr.
dan se je razcvetal
2.
ekspr.
dobivati (zelo) zdrav, lep videz:
niti opazil ni, kako se dekle razcveta
3.
ekspr.
postajati gospodarsko uspešen:
mesto se veča in razcveta
//
pojavljati se v veliki meri:
v devetnajstem stoletju so se razcvetale čitalnice
/
upanje v rešitev se je vedno bolj razcvetalo
razcvétati
knjiž.
povzročati, da kaj naredi cvet, cvete:
topli dnevi razcvetajo tulipane
razcvetajóč se
-a -e:
razcvetajoča se marjetica
;
razcvetajoče se mesto
razcvetélost
-i
ž
(
ẹ́
)
stanje razcvetelega:
razcvetelost sadnega drevja
/
ekspr.
njegovo dekle je bilo v polni razcvetelosti
razcvetéti se
-ím se
dov.
(
ẹ́ í
)
1.
narediti cvet, cvete:
češnja se je razcvetela
;
vrtnice se bodo kmalu razcvetele
/
ekspr.
travniki so se že razcveteli
/
cvet se je razcvetel
se je odprl
;
pren.,
ekspr.
pomlad se je razcvetela
;
v meni se je razcvetelo novo upanje
2.
ekspr.
dobiti (zelo) zdrav, lep videz:
hitro si je opomogla od bolezni in se spet razcvetela
/
od ljubezni se je kar razcvetel
/
razcvetela se je v lepotico
3.
ekspr.
postati gospodarsko uspešen:
mesto se je razcvetelo v srednjem veku
;
obrt in trgovina sta se zelo razcveteli
//
pojaviti se v veliki meri:
razcveteli sta se prevodna in izvirna književnost
/
ob reki so se razcveteli šotori
/
med njima se je razcvetela ljubezen
4.
ekspr.
raztrgati se, razcefrati se:
ker so hlače predolge, se je rob hitro razcvetel
●
ekspr.
na obrazu se ji je razcvetela rdečica
zelo je zardela
razcvetèl
in
razcvetél -éla -o:
komaj razcvetelo dekle
;
razcvetelo drevo
razcvetèn
-êna -o:
razcvetena jablana, glogova vejica;
prim.
razcvesti se
razcvétje
-a
s
(
ẹ̑
)
knjiž.
razcvet
:
pozno razcvetje rož
/
novo razcvetje gospodarstva
/
prizadevati si za razcvetje kulturne dejavnosti
●
zastar.
letos imajo sončnice malo razcvetja
cvetov
♦
bot.
čašasto, latasto razcvetje
čašasto, latasto socvetje
razcvétkati
-am
dov.
(
ẹ̑
)
razdeliti socvetje na posamezne cvetove, manjše dele:
razcvetkati brokoli, cvetačo
razcvít
-a
m
(
ȋ
)
star.
razcvet
:
razcvit vrtnic
/
razcvit dežele
/
prizadevati si za razcvit šolstva
/
gospodarski razcvit je trajal le nekaj let
razcvítati se
-am se
nedov.
(
ȋ
)
star.
razcvetati se:
lipa se že razcvita
/
dekle se razcvita
/
mesto se vedno bolj razcvita
/
zaradi ugodnih razmer se je razcvitala umetnost
razcvréti
-cvrèm
dov.
, razcvŕl
(
ẹ́ ȅ
)
raztopiti maščobo:
razcvreti surovo maslo, mast
razčárati
-am
dov.
(
ȃ
)
knjiž.
odčarati
:
začaranega dečka je čarovnik spet razčaral
/
njeno življenje se ji je naenkrat zazdelo žalostno, kakor bi ga
bil kdo hipoma razčaral
razčeháti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
zastar.
raztrgati
,
razcefrati
:
volk je psu razčehal uhelj
;
žice so se razčehale
razčehán
-a -o
1.
deležnik od razčehati:
razčehani listi
2.
razmršen
,
razkuštran
:
mož z razčehano brado
♦
zool.
razčehana kosmača
del ptičjega peresa iz nesprijetih res, resic
razčehljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
zastar.
raztrgati
,
razcefrati
:
razčehljati list
razčehlján
-a -o
1.
deležnik od razčehljati:
razčehljan trak
2.
razmršen
,
razkuštran
:
veverica s košatim, razčehljanim repom
razčêhniti
-em
in
razčehníti -čéhnem
dov.
(
é ȇ; ī ẹ̑
)
nar.
1.
razklati
,
preklati
2
:
strela je razčehnila drevo
;
z ostrim kamnom razčehniti
;
kol se je razčehnil
2.
razpreti
,
odpreti
:
zver je razčehnila čeljusti
razčemériti
1
-im
tudi
razčmériti -im
[
prva oblika
rasčəmeriti
in
rasčemeriti
]
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
knjiž.
povzročiti, da postane kdo čemeren:
slabo vreme ljudi razčemeri
razčemériti se
tudi
razčmériti se
postati čemeren:
hitro se razčemeri
/
ob slabi novici se mu je razčemeril obraz
razčemeríti
2
-ím
dov.
,
tudi
razčeméril
(
ī í
)
nar. vzhodno
razjeziti
:
z lažjo ga je razčemeril
;
mati se je zelo razčemerila
razčenčáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
na več krajih nepremišljeno reči, povedati:
ne zaupaj ji tega, vse bo razčenčala
razčenčáti se
razgovoriti se:
razčenčal se je o vseh mogočih neumnostih
razčepériti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
nav. ekspr.
1.
postaviti v pokončen, štrleč položaj:
razčeperiti dlako, perje
//
s postavljanjem perja v pokončen, štrleč položaj narediti kaj bujno,
košato:
pav je razčeperil rep
2.
razširiti
,
razmakniti
:
žaba je razčeperila krake
razčepériti se
1.
dobiti pokončno, štrleče perje:
papiga se razčeperi
2.
oblastno, prevzetno se postaviti, namestiti:
razčeperil se je pri vratih, da ni mogel nihče vstopiti
/
v kupeju se je razčeperil, kot da je sam
udobno se namestil, ne glede na druge
//
postati oblasten, prevzeten:
odkar je direktorjeva žena, se je zelo razčeperila
3.
postati jezen, užaljen:
čemu si se zaradi nekaj besed tako razčeperil
/
sosed se je razčeperil, da je zemlja njegova
je jezno, užaljeno rekel
razčepérjen
-a -o:
razčeperjeno perje
razčesáti
-čéšem
dov.
, razčêši razčešíte; razčêsal
(
á ẹ́
)
1.
s česanjem narediti, da kaj ni več sprijeto, razmršeno:
razčesati brado
;
razčesati si lase
/
razčesati otroka
;
zvečer se je dobro razčesala
/
razčesati s krtačo, z glavnikom
/
zastar.
razčesati na prečo
počesati na prečo
2.
s česanjem narediti, da kaj ne obstaja več:
razčesati kite
;
razčesala si je pričesko
3.
ekspr.
sunkovito raztrgati v trakove, pramene:
razčesati papir
/
pri plezanju sem si razčesal hlače
razčesán
-a -o:
razčesani lasje
;
od burje razčesana drevesa
razčesávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
s česanjem delati, da kaj ni več sprijeto, razmršeno:
razčesavati brado
;
razčesavati si lase
/
razčesavati predivo
;
pren.,
ekspr.
veter razčesava travo
2.
s česanjem delati, da kaj ne obstaja več:
razčesavati kite
;
razčesavala si je pričesko, ki so ji jo naredili pri frizerju
3.
ekspr.
sunkovito trgati v trakove, pramene:
razčesavati krpo
/
razčesavati na kose
razčêsniti
-em
in
razčesníti -čésnem
dov.
(
é ȇ; ī ẹ̑
)
ekspr.
razklati
,
preklati
2
:
strela je razčesnila drevo
;
razčesniti volku glavo
;
zaradi udarca ob skalo se je čoln razčesnil
/
razčesniti na dvoje
●
ekspr.
glavo ti bom razčesnil, če ne umolkneš
kaznoval te bom; tepen boš
;
ekspr.
ne dovolim ti, pa če se razčesneš
sploh ne
;
ekspr.
skoraj razčesnil se je od jeze
bil je zelo jezen
razčêsnjen
in
razčésnjen -a -o:
razčesnjeno deblo
razčetŕtiti
-im
dov.
(
r̄ ȓ
)
1.
razkosati zaklano žival na četrti:
razčetrtiti vola
●
knjiž.
razčetrtiti pomarančo
razdeliti jo na štiri dele
2.
zastar.
usmrtiti z razsekanjem, raztrganjem telesa;
razčetveriti
:
uporne kmete so razčetrtili
razčetvériti
-im
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
1.
razkosati zaklano žival na četrti:
mesar je zaklanega prašiča razčetveril
2.
usmrtiti z razsekanjem, raztrganjem telesa:
Gubca so mučili in razčetverili
razčetvérjen
-a -o:
razčetverjena ovca
razčetvérjati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
razkosavati zaklano žival na četrti:
klavec je razčetverjal zaklane prašiče
2.
usmrčevati z razsekanjem, raztrganjem telesa:
uporne kmete so razčetverjali in obešali
razčetvóriti
-im
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
zastar.
razčetveriti
:
razčetvoriti zaklano tele
/
upornike so mučili in nato razčetvorili
razčistítev
-tve
ž
(
ȋ
)
razčiščenje
:
prizadevali so si za razčistitev problemov
razčístiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
z razpravljanjem, raziskovanjem ugotoviti pravo vsebino, bistvo česa:
razčistiti bo treba še nekaj podrobnosti
;
razčistiti poglede, stališča
;
učitelj bi moral problem, zadevo razčistiti z učenci
/
posvetovanje je razčistilo nekaj bistvenih vprašanj
/
publ.
treba bo razčistiti, zakaj nastajajo izgube
●
publ.
na sestanku so razčistili položaj
naredili, da so postala določena dejstva in odnosi med njimi
jasna, urejena
;
publ.
razčistiti s predsodki
otresti se, znebiti se jih
;
publ.
nujno je, da razčistimo s preteklostjo
jo kritično presodimo
;
ekspr.
sam s seboj je že razčistil
spoznal je, kakšen je v resnici
razčíščen
-a -o:
počakati je treba, da bodo razčiščena nekatera sporna vprašanja
●
publ.
o tej stvari nima razčiščenih pojmov
stvari ne razume pravilno, ne pozna je dobro
razčíščati
-am
nedov.
(
í
)
razčiščevati
:
z razgovori so razčiščali nekatere probleme
razčíščenje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od razčistiti:
ideološko razčiščenje
;
razčiščenje problemov, stališč
razčíščenost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost razčiščenega:
idejna razčiščenost
;
razčiščenost pogledov
razčiščeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
s katerim se razčiščuje:
razčiščevalni pogovori v društvu
razčiščevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razčiščevati:
razčiščevanje pogledov, stališč
;
razčiščevanje spornih vprašanj
razčiščeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
z razpravljanjem, raziskovanjem ugotavljati pravo vsebino, bistvo
česa:
razčiščevati probleme, vprašanja
;
take zadeve se razčiščujejo samo v navzočnosti prič
razčlémba
-e
ž
(
ẹ̑
)
glagolnik od razčleniti:
razčlemba kaže, potrjuje
;
kritična, podrobna razčlemba
;
slogovna razčlemba
;
razčlemba pesmi, podatkov
/
v razčlembi so navedeni tudi statistični podatki
♦
alp.
razpoka, izboklina v steni
razčlémben
-bna -o
in
razčlémben -a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na razčlembo:
razčlembni postopek
/
občudoval je njegove razčlembne sposobnosti
♦
gled.
razčlembna vaja
vaja, pri kateri dramaturg in režiser predstavita dramsko delo in
razložita zamisel uprizoritve
razčlenítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od razčleniti:
razčlenitev prostora s pregradami
/
idejna, vsebinska razčlenitev
;
natančna, podrobna razčlenitev
;
razčlenitev pesmi, romana
/
razčlenitev stavka
razčléniti
-im
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
1.
razdeliti celoto na zaključene dele, enote:
razčleniti parcelo
;
razčleniti prostor s premičnimi stenami
/
hribi razčlenijo pokrajino v tri dele
//
narediti kaj členovito:
delovanje morja je razčlenilo jadransko obalo
;
doline, gorovja in reke razčlenijo relief dežele
2.
ugotoviti sestavne dele česa:
nekateri elementi umetnine se ne dajo razčleniti
;
razčleniti roman
;
razčleniti do najmanjših podrobnosti
;
kritično razčleniti
●
v govoru je razčlenil njegovo revolucionarno delovanje
prikazal, predstavil
;
publ.
hitro so morali razčleniti nastali položaj
presoditi, oceniti
♦
arhit.
z lizenami razčleniti fasado
;
jezikosl.
razčleniti stavek
;
šol.
razčleniti učni načrt
razčlénjen
-a -o:
dobro razčlenjen problem
;
naša obala je zelo razčlenjena
♦
alp.
plezati po dobro razčlenjenem kaminu
razčlenítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na razčlenitev:
razčlenitvene sposobnosti
♦
mat.
razčlenitveni zakon
distributivnostni zakon
razčlénjati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
razčlenjevati
:
doline razčlenjajo gorovje
/
podrobno razčlenjati vsebinske in oblikovne prvine dela
razčlénjenost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost razčlenjenega:
razčlenjenost jadranske obale
/
narečna razčlenjenost slovenskega jezika
razčlenjeválec
-lca
[
rasčlenjevau̯ca
tudi
rasčlenjevalca
]
m
(
ȃ
)
kdor ugotavlja sestavne dele česa:
dober, površen razčlenjevalec
;
razčlenjevalec razmer
razčlenjeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na razčlenjevanje:
razčlenjevalna metoda
/
kritično razčlenjevalni opis razmer
razčlenjevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razčlenjevati:
razčlenjevanje prostora s stebri, premičnimi stenami
/
razčlenjevanje je potrdilo domnevo
;
kritično, podrobno razčlenjevanje
;
razčlenjevanje vsebine in zgradbe dramskega dela
razčlenjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
deliti celoto na zaključene dele, enote:
reke razčlenjujejo pokrajino
//
delati kaj členovito:
morje s svojim delovanjem razčlenjuje obalo
2.
ugotavljati sestavne dele česa:
v članku razčlenjuje sodobno poezijo
;
izčrpno, natančno razčlenjevati
;
razčlenjevati do podrobnosti
●
pravilnik razčlenjuje določila zakona
jih podrobneje določa
;
publ.
pravilno razčlenjevati položaj
presojati, ocenjevati
razčlenjujóč
-a -e:
površno razčlenjujoč probleme, je marsikdaj napačno sklepal
;
razčlenjujoč človek
razčlenljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da razčleniti:
težko razčlenljiva struktura drame
razčlovéčenje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od razčlovečiti:
roman prikazuje razčlovečenje človeške družbe
;
razčlovečenje zdravniške etike v nacistični Nemčiji
;
boj proti razčlovečenju
razčlovéčenost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost razčlovečenega:
razčlovečenost sodobne potrošniške družbe
/
film prikazuje nasilje in razčlovečenost
razčlovečeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
odvzemati, odstranjevati človeške vrednote, dostojanstvo:
vojne človeštvo razčlovečujejo
razčlovečujóč
-a -e:
razčlovečujoče posledice potrošniške miselnosti
razčlovéčiti
-im
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
odvzeti, odstraniti človeške vrednote, dostojanstvo:
potrošniška miselnost človeka razčloveči
/
razčlovečiti odnose med ljudmi
/
delo ob tekočem traku lahko človeka razčloveči
razčlovéčen
-a -o:
razčlovečen človek
;
razčlovečena družba
razčŕtati
-am
dov.
(
ŕ r̄
)
s črtami razdeliti:
razčrtati ploskev na četverokotnike
;
razčrtati v manjše dele
/
ekspr.
električne žice so razčrtale zemljišče po dolgem in počez
razčŕtan
-a -o:
razčrtan papir
razčúpati
-am
dov.
(
ȗ
)
nar.
raztrgati
:
volk je razčupal ovci kožuh
razčustvovánost
-i
ž
(
á
)
knjiž.
močna čustvena vznemirjenost:
njena navidezna hladnost je prikrivala notranjo razčustvovanost
razčustvováti
-újem
dov.
(
á ȗ
)
knjiž.
močno čustveno vznemiriti:
dekletovo pripovedovanje ga je razčustvovalo
;
starec se je razčustvoval
razčustvován
-a -o:
razčustvovan človek
;
postal je razčustvovan
;
prisl.:
razčustvovano je zajokala
razčvekáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
slabš.
na več krajih nepremišljeno reči, povedati:
ne povej ji, vse bo razčvekala
razčvekáti se
razgovoriti se:
razčvekali sta se o vseh mogočih stvareh
razdájanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razdajati:
razdajanje denarja
/
razdajanje življenjskih moči
razdájati
1
-am
nedov.
(
ȃ
)
dajati po delih:
razdajati svoje bogastvo
;
razdajala je, dokler je bilo kaj v kašči
;
preveč razdaja, da bi kaj imela
/
ekspr.
svoje znanje je nesebično razdajal
//
podarjati
:
svojih slik ni prodajal, ampak razdajal prijateljem
razdájati se
s požrtvovalnim, nesebičnim delom porabljati svoje sposobnosti za
druge:
mati se razdaja družini
;
vse življenje se je samo razdajala
/
pesnik se razdaja
●
knjiž.
v ljubezni sta se razdajala
se drug drugemu predajala
razdajajóč
-a -e:
razdajajoča se ženska
razdajáti
2
-dájem,
tudi
razdájati
in
razdajáti -em,
stil.
razdajáti -èm
dov.
, razdajàj razdajájte
tudi
razdájaj razdájajte; razdajál
tudi
razdájal
(
á á; á á á; á ȅ
)
knjiž.
razdati
:
vse svoje imetje je razdajal revežem
/
nekaj svojih slik je prodala, večino pa razdajala
razdálja
-e
ž
(
ȃ
)
dolžina najkrajše črte med dvema predmetoma ali točkama:
razdalja se veča
;
izmeriti razdaljo
;
kilometrska, majhna, velika razdalja
;
krajevna razdalja
;
prenos energije na večje razdalje
;
razdalja do sto metrov
;
razdalja od vrat do postelje
;
razdalja med kolesoma
;
kažipot z označbo razdalj
/
strelna, vidna razdalja
/
prehoditi razdaljo v eni uri
/
stati v primerni,
ekspr.
spoštljivi razdalji
;
streljati (i)z razdalje petnajstih metrov
;
približati se na razdaljo desetih korakov
/
avtobus ima v razdalji dveh kilometrov dve postaji
na relaciji
//
časovna dolžina, ki loči dva dogodka:
razdalja nam pomaga, da odločitve pravičneje ocenimo
/
časovna razdalja
/
iz razdalje so vsi dogodki drugačni
●
ekspr.
v sodobnem času se razdalje manjšajo
z novimi prevoznimi, obveščevalnimi sredstvi se svet lažje,
hitreje spoznava
;
zna varovati razdaljo do podrejenih
ni z njimi preveč prijazen, domač
;
pog.
držati ljudi v razdalji
ne biti z njimi preveč prijazen, domač
;
knjiž.
med tema filozofskima sistemoma je nepremostljiva razdalja
sta si zelo različna, nasprotna
;
knjiž.
med očetom in sinom je velika razdalja
ni čustvene povezanosti, duhovne sorodnosti
♦
avt.
varnostna razdalja
;
zavorna razdalja
ki jo prevozi vozilo od začetka zaviranja do takrat, ko se ustavi
;
fiz.
goriščna razdalja
;
fot.
predmetna razdalja
;
teh.
medosna razdalja
razdáljnik
-a
m
(
ȃ
)
adm.
priprava na mehanskem pisalnem stroju za nastavljanje razdalje med
vrsticami:
razdaníti se
-ím se
dov.
, razdánil se
(
ī í
)
nav. 3. os.,
zastar.
zdaniti se:
ko se je razdanilo, je vstala
razdáti
-dám
dov.
,
2. mn.
razdáste
in
razdáte; razdál
(
á
)
dati po delih:
denar je razdal revežem
;
vse je razdala
;
postopoma razdati
/
ekspr.
vse svoje moči je razdal
//
podariti
:
nekaj vina smo prodali, nekaj pa razdali
razdáti se
s požrtvovalnim, nesebičnim delom porabiti svoje sposobnosti za
druge:
razdati se družini, za otroke
;
v svojem kratkem življenju se je razdal
/
ekspr.
razdati se za plemenite cilje
●
knjiž.
dekle se mu je popolnoma razdalo
predalo
;
ekspr.
kar zasluži, razda za hrano
porabi
razdán
-a -o:
razdan denar
;
bogastvo je bilo hitro razdano
razdedíčiti
-im
in
razdédičiti -im
dov.
(
í ȋ; ẹ̑
)
zastar.
razdediniti
:
razdedičiti hčer
razdedíniti
-im
dov.
(
í ȋ
)
odvzeti pravico do dedovanja:
oče ga je razdedinil
;
pren.,
knjiž.
zavzemal se je za ljudi, ki jih je življenje razdedinilo
razdedínjen
-a -o:
razdedinjena hči
razdedínjenec
-nca
m
(
ȋ
)
kdor je razdedinjen:
razdedinjenec se je pritožil na sodišče
;
pren.,
knjiž.
boj razdedinjencev proti zatiralcem
razdedínjenje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od razdediniti:
razdedinjenje sina
;
to je bil vzrok za razdedinjenje
♦
pravn.
delno, popolno razdedinjenje
razdehtéti se
-ím se
[
razdəhteti se
tudi
razdehteti se
]
dov.
, razdehtì se
tudi
razdêhti se
(
ẹ́ í
)
knjiž.
razdišati se:
po vsej hiši se je razdehtel vonj cvetoče lipe
/
utrgani cvet se kmalu razdehti
razdejálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
razdiralen
,
uničevalen
:
razdejalna moč vetra
/
razdejalni bes
razdejánje
-a
s
(
ȃ
)
1.
glagolnik od razdejati:
razdejanje gradu
/
razdejanje duševnosti
2.
kar je posledica nasilnega poškodovanja:
povzročiti razdejanje
;
vojno razdejanje
/
ekspr.
razdejanje na mizi, v sobi
nered
razdejánost
-i
ž
(
á
)
stanje razdejanega:
razdejanost mesta
/
duševna razdejanost
;
obup in razdejanost
razdejáti
-dêjem
dov.
,
tudi
razdém;
2. mn.
razdêjete
tudi
razdéste,
3. mn. tudi
razdejó; razdêj
in
razdèj; razdejál
(
á ȇ
)
navadno kot nedoločnik in deležnik na -l
nasilno zelo poškodovati:
neznanci so razdejali spomenik
;
potres je razdejal mesto
/
deželo je razdejala vojna
//
ekspr.
spraviti v nered;
razmetati
:
otroci vse razdenejo
●
knjiž.
bolezen in trpljenje sta ji razdejala obraz
povzročila, da je zguban, upadel
;
nar.
razdejati slamoreznico
razstaviti, razdreti
;
nar.
razdejati zaklano žival
razkosati
;
knjiž.
ne more ga pozabiti, čeprav ji je razdejal življenje
uničil
razdeján
-a -o:
razdejan grad
;
razdejana cesta
;
po hiši je bilo vse razdejano
;
duševno razdejan človek;
prim.
razdeti
razdél
-a
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
prostorsko ločen, omejen del česa;
predelek
:
v posebnem razdelu denarnice hrani račune
/
zastar.
zapisati podatek v določen razdel
rubriko
●
zastar.
njegovo premoženje bo šlo na razdel
se bo razdelilo
razdélati
-am
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
podrobno, postopno obdelati, proučiti:
razdelati idejo, projekt, zamisel
;
razdelati pojme, teorijo
;
razdelati sistem, strategijo, tehnologijo
;
natančno, podrobno, sistematično, temeljito razdelati
razdeláva
-e
ž
(
ȃ
)
glagolnik od razdelati ali razdelovati:
podrobnejša razdelava projekta
;
sistematična razdelava modela, teorije
;
razdelava ideje, koncepta
;
razdelava strategije, taktike
razdélba
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
teh.
označitev merske priprave s črticami, navadno tudi s številkami;
graduacija
:
razdelba termometra
//
črtice, navadno tudi številke na merski pripravi:
razdelba se že slabo vidi
2.
star.
razdelitev
:
razdelba zemljišča
razdélek
-lka
m
(
ẹ̑
)
1.
navadno grafično ločen, vsebinsko zaključen del v okviru kake celote:
ta razdelek vsebuje opombe in kazalo
;
knjiga ima več razdelkov
;
nekatere pesmi bi lahko uvrstili v samostojen razdelek
/
zastar.
drugi razdelek romana mi je bil res všeč
drugo poglavje
2.
navadno s črtami omejen prostor v obrazcih, poslovnih knjigah za
vpisovanje podatkov;
rubrika
:
razdeliti list na razdelke
;
vpisati podatek v ustrezni razdelek
//
knjiž.
stalni oddelek, stran s specializirano vsebino v časopisu, reviji:
urednik jezikovnega razdelka
3.
teh.
razdalja med zaporednima črticama na merski pripravi:
živo srebro se je dvignilo za dva razdelka
//
črtice, navadno tudi številke na merski pripravi;
graduacija
:
razdelki so že slabo vidni
●
zastar.
umetnikovo življenje se deli na več razdelkov
obdobij
♦
strojn.
razdalja med ponavljajočimi se oblikami ali elementi na delih
stroja; delitev
razdélen
-lna -o
prid.
(
ẹ̄
)
knjiž.
razdeljiv
:
kmetije ne smejo biti razdelne
♦
min.
razdelna ploskev
ploskev, po kateri kristal pod pritiskom razpade v dele
razdelílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na razdeljevanje:
razdelilna črta
/
razdelilni načrt
/
razdelilna mreža za plin
♦
avt.
razdelilna kapa
vrhnji del razdelilnika
;
elektr.
razdelilna doza
;
razdelilna omara
omari podobna naprava za razdeljevanje električne energije na
posamezne tokokroge
;
razdelilna postaja
postaja za razdeljevanje električne energije v omrežju
;
razdelilno omrežje
omrežje za razdelitev električne energije odjemalcem
razdelílnica
-e
ž
(
ȋ
)
prostor za razdeljevanje:
urediti razdelilnico hrane
♦
elektr.
razdelilna postaja
;
rad.
prostor za zbiranje signalov in njihovo posredovanje oddajnikom
razdelílnik
-a
m
(
ȋ
)
1.
seznam, ki določa, kako se kaj razdeli:
narediti razdelilnik
;
razdelilnik živil
2.
teh.
priprava, ki omogoča pretok plina, vode v več smeri:
vdelati razdelilnik
;
razdelilnik v obliki črke T
3.
avt.
priprava, ki omogoča dovajanje vžigalne napetosti posameznim svečkam
bencinskega motorja:
pregledati razdelilnik
razdelítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od razdeliti:
razdelitev zemljišča na parcele
/
glasovati proti razdelitvi podjetja
/
razdelitev učencev v več skupin
/
razdelitev dobička, hrane, plena
/
po proslavi bo razdelitev spričeval
/
regionalna razdelitev sveta
razdelíti
-ím
dov.
, razdélil
(
ī í
)
1.
iz celote narediti dele
a)
glede na prostor, površino:
razdeliti zemljišče
;
s pregradami so razdelili hlev
;
z rezanjem razdeliti hlebec na štiri dele
b)
glede na enoto, skupino:
razdeliti deželo na upravne enote
;
razdeliti po starosti
/
učitelj je razdelil učence v tri skupine glede na učni uspeh
;
razdeliti pesmi po vsebini
/
razdeliti blago po kakovosti
//
narediti, da kaj ni več enotno, strnjeno:
okupator je razdelil slovensko deželo
;
množica se je ob zdravnikovem prihodu razdelila
/
novica jih je razdelila v dva tabora
2.
narediti, da je kaj na celotni površini, v celotnem prostoru:
rože je razdelila po vsej gredi
;
enakomerno razdeliti
3.
od večje količine dati po delih:
mati jim je razdelila kruh in sadje
;
zemljo je razdelil med sinove
/
razdeliti darove, miloščino
/
razdelili so karte in začeli igrati
●
učitelj je razdelil učencem spričevala
dal, izročil
;
režiser je že razdelil glavne vloge
izbral igralce glavnih vlog
razdeljèn
-êna -o:
na več delov razdeljeno zemljišče
♦
bot.
dlanasto razdeljeni list
razdelítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na razdelitev:
razdelitveni ključ, načrt
/
razdelitvena komisija
razdelívec
-vca
in
razdelílec -lca
[
razdeliu̯ca
]
m
(
ȋ
)
1.
teh.
priprava, ki omogoča pretok plina, vode v več smeri:
vdelati razdelivec
/
razdelivec plina
2.
avt.
priprava, ki omogoča dovajanje vžigalne napetosti posameznim svečkam
bencinskega motorja:
pregledati razdelivec
3.
priprava z vtičem in dvema ali več vtičnicami,
elektr.
razvodnica
:
v sobi je premalo vtičnic, zato potrebujemo razdelivec
razdeljênost
-i
ž
(
é
)
lastnost, značilnost razdeljenega:
razdeljenost zemljišča
/
boriti se proti ekonomski razdeljenosti sveta
/
neenakomerna razdeljenost naravnih bogastev
razdeljeválec
-lca
[
razdeljevau̯ca
tudi
razdeljevalca
]
m
(
ȃ
)
kdor razdeljuje:
razdeljevalec časopisov, hrane
razdeljeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na razdeljevanje:
dobro organizirati razdeljevalno mrežo
/
razdeljevalne naprave
razdeljeválka
-e
[
razdeljevau̯ka
tudi
razdeljevalka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki razdeljuje:
razdeljevalka malice
razdeljeválnica
-e
ž
(
ȃ
)
prostor za razdeljevanje:
urediti razdeljevalnico mleka
razdeljevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razdeljevati:
razdeljevanje prostora z vmesnimi stenami
;
razdeljevanje na dele, v skupine
/
razdeljevanje knjig učencem
;
organizirano razdeljevanje surovin
razdeljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
iz celote delati dele
a)
glede na prostor, površino:
pregrada razdeljuje prostor na dva dela
;
z rezanjem razdeljevati
b)
glede na enoto, skupino:
razdeljevati učence v oddelke
;
razdeljevati po starosti
/
razdeljevati blago po kakovosti
2.
delati, da je kaj na celotni površini, v celotnem prostoru:
razdeljevati namaz po testu
;
enakomerno razdeljevati sadike
3.
od večje količine dajati po delih:
ljudem, ki jih je prizadel potres, so razdeljevali hrano in obleko
;
organizirano razdeljevati
/
razdeljevati miloščino
/
podjetje kupuje in razdeljuje filme
razdeljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da, sme razdeliti:
to posestvo ni razdeljivo
razdeljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost razdeljivega:
razdeljivost posestva
razdélnost
-i
ž
(
ẹ̄
)
knjiž.
razdeljivost
:
razdelnost zemljišča
♦
min.
značilnost rudnine, da njen kristal pod pritiskom razpade v dele
po določenih ploskvah
razdelováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
podrobno, postopno obdelovati, proučevati:
vsaka skupina razdeluje svoje vsebinsko področje
;
razdelovati koncept, tezo
;
natančno, podrobno razdelovati
;
analizirati in razdelovati
razdéti
-dénem
dov.
, razdêni razdeníte
(
ẹ́
)
1.
zastar.
razložiti
:
razdela je kupljeno blago po mizi
2.
star.
razdejati
,
porušiti
:
sovražnik je razdel mesto
●
nar.
otrok je razdel uro
razstavil, razdrl
;
star.
neurejeno življenje razdene živce
uniči
razdét
-a -o:
razdet stroj
razdévanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od razdevati:
razdevanje nakupljenega po mizi
/
razdevanje prašiča
razdévati
-am
stil.
-ljem
nedov.
(
ẹ́
)
1.
razlagati
:
takoj je začela razdevati stvari po mizi
2.
star.
rušiti
:
uporniki so razdevali gradove in mesta
●
star.
bolezen mu razdeva telo
uničuje
;
nar.
mesar razdeva zaklanega prašiča
razkosava
;
nar.
razdevati stroj
razstavljati, razdirati
razdevíčenje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od razdevičiti:
obredno razdevičenje
;
razdevičenje dekleta
/
ekspr.
razdevičenje naroda
razdevíčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
pretrgati deviško kožico:
razdevičiti pri spolnem odnosu
razdevíčen
-a -o:
razdevičeno dekle
razdiráč
-a
m
(
á
)
kdor razdira:
razdirač stroja
/
ekspr.
razdirač enotnosti
razdirálec
-lca
[
razdirau̯ca
tudi
razdiralca
]
m
(
ȃ
)
kdor razdira:
razdiralec starih motornih vozil
/
ekspr.
boriti se proti razdiralcem enotnosti
razdirálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na razdiranje:
razdiralna moč sodobnega orožja
;
razdiralno delovanje vetra
/
razdiralne ideje
;
razdiralna kritika
/
razdiralno delovanje vohunskih skupin
razdirálno
prisl.
:
razdiralno delovati
;
ti dogodki razdiralno vplivajo na razvoj
razdirálnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost razdiralnega:
razdiralnost naravnih sil
/
ekspr.
razdiralnost kritike
razdirálski
-a -o
[
razdiralski
in
razdirau̯ski
]
prid.
(
ȃ
)
razdiralen
:
razdiralsko delovanje naravnih sil
razdíranje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od razdirati:
razdiranje motorja, stroja
/
razdiranje prijateljstva
/
razdiranje že sklenjenih pogodb
/
razdiranje šal
razdiráštvo
-a
s
(
ȃ
)
slabš.
razdiralno ravnanje ali dejanje:
kar počneš, je pravo razdiraštvo
razdírati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
dajati kaj na sestavne dele:
razdirati puško, stroj
/
razdirati na sestavne dele
2.
s silo delati, da kaj razpade na dele, kose:
ne razdirajte ptičjih gnezd
;
reka razdira jezove, mostove
podira, ruši
/
nalivi razdirajo ceste
uničujejo
;
medved rad razdira mravljišča
;
pren.
razdirati temelje družbenega reda
//
odstranjevati z določenega mesta zlasti z razstavljanjem:
delavci razdirajo leseno konstrukcijo
/
razdirati šotore
podirati
3.
pog.
parati
:
razdirati staro krilo
/
razdirati pulover
4.
ekspr.
delati, povzročati, da kaj preneha obstajati:
ne razdiraj najinega prijateljstva
;
s svojim vmešavanjem razdira zakone
/
razdirati upanje
5.
ekspr.
jemati pomen, veljavo, vrednost:
razdirati ideale
/
razdirati oblast
//
razveljavljati
:
razdirati sklenjene pogodbe
6.
ekspr.
govoriti
,
pripovedovati
:
zakaj razdirate neumnosti
;
danes pa prazne razdiraš
;
razdirati šale
●
pog.,
ekspr.
razdirati jih
pripovedovati šale, zganjati burke
razdirajóč
-a -e:
razdirajoča moč narave
razdiràv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
zastar.
razdiralen
:
razdiravo delovanje vetra
/
razdirava kritika je škodljiva
razdišáti se
-ím se
dov.
(
á í
)
1.
prenehati dišati:
rože v vazi so se hitro razdišale
/
če škatla ni dobro zaprta, se kava razdiši
2.
dišeč se razširiti:
vonj njenega parfuma se je razdišal po sobi
razdišáviti
-im
dov.
(
ā ȃ
)
narediti, da kaj ni več dišeče:
razdišaviti preveč odišavljeno obleko
razdivjánec
-nca
m
(
á
)
ekspr.
kdor v dejanju kaže (veliko) jezo, togoto:
razdivjanec je povzročil veliko škodo
razdivjánost
-i
ž
(
á
)
značilnost, stanje razdivjanega človeka:
razdivjanost fantov
/
v razdivjanosti jo je udaril
razdivjáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
povzročiti, da kdo postane divji, razposajen:
igral se je z otrokom in ga popolnoma razdivjal
2.
spraviti v stanje, ko se ne obvladujejo negativne lastnosti:
slaba družba človeka razdivja
/
očitki so jo razdivjali
3.
ekspr.
povzročiti, da se kaj pojavlja v visoki stopnji in z veliko
intenzivnostjo:
različne govorice so sovraštvo še razdivjale
razdivjáti se
1.
v dejanju pokazati svojo (veliko) jezo, togoto:
ob neprijetni novici se je žena razdivjala,
star.
je razdivjala
;
razdivjal se je nad otroki
;
razdivjati se kot zver
2.
ekspr.
nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo:
burja, nevihta, veter se razdivja
/
stari prepiri so se spet razdivjali
;
pren.
v srcu se mu je razdivjal vihar
razdivján
-a -o:
potok je razdivjan
;
razdivjana množica
razdóbje
-a
s
(
ọ̑
)
navadno s prilastkom
1.
omejeno trajanje
a)
v katerem se kaj dogaja, zgodi:
za poletje so značilna daljša sušna razdobja
/
zimsko razdobje
b)
v življenju, bivanju:
razdobje rasti, staranja
/
to je bilo najplodnejše razdobje njenega ustvarjanja
2.
omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred:
razdobje povojne obnove dežele
;
prehodno razdobje med starim in novim načinom poslovanja
3.
omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja;
čas
:
njegovo stanje se je v tem kratkem razdobju zelo izboljšalo
/
v razdobju dveh let bo hiša vseljiva
v dveh letih
razdolgočásiti
-im
[
raznodou̯gočasiti
]
dov.
(
á ȃ
)
knjiž.
povzročiti, da komu ni več dolgčas:
poišči si dobro družbo, da te razdolgočasi
razdólje
-a
s
,
rod. mn. tudi
razdólij
(
ọ̑
)
geogr.
stikališče dveh ali več dolin:
razdolje in razvršje
●
zastar.
po razdolju teče potok
po dolini
razdolževáti
-újem
[
razdou̯ževati
]
nedov.
(
á ȗ
)
delati, povzročati, da kdo nima več dolga:
razdolževati kmete
/
kmetije so se počasi razdolževale
razdolžítev
-tve
[
razdou̯žitəu̯
]
ž
(
ȋ
)
glagolnik od razdolžiti:
razdolžitev kmetov
razdolžíti
-ím
[
razdou̯žiti
]
dov.
, razdôlži; razdôlžil
(
ī í
)
narediti, povzročiti, da kdo nima več dolga:
razdolžiti kmete
/
ob ugodnih cenah poljskih pridelkov so se kmetije hitro razdolžile
razdonéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
zastar.
izzveneti
:
ko je razdonel zadnji akord, so prižgali luči
razdòr
-ôra
m
(
ȍ ó
)
1.
stanje, za katero so značilni prepiri, spori:
razdor se je še poglobil
;
razdor v družini
;
razdor med sosedoma že dolgo traja
;
poiskati vzroke razdora
;
ekspr.
kal razdora
/
delati, povzročati,
ekspr.
sejati razdor
2.
glagolnik od razdreti:
razdor prijateljstva
/
razdor pogodbe, zaroke
●
zastar.
v tleh je bilo veliko razdorov
razpok
razdóren
-rna -o
prid.
(
ọ́ ọ̄
)
knjiž.
razdiralen
:
razdorna moč bombe, granate
/
razdorno delovanje protidržavnih skupin
razdrábljati
-am
nedov.
(
á
)
zastar.
drobiti
:
razdrabljati snov
/
z nepremišljeno zazidavo razdrabljati prostor
razdráhati
-am
dov.
(
ā
)
zastar.
razvozlati
,
razvezati
:
razdrahati vrv
/
vozla ni mogel razdrahati
razdráhan
-a -o
1.
deležnik od razdrahati:
razdrahan pas
2.
knjiž.
ponošen
,
obrabljen
,
raztrgan
:
berač v razdrahani obleki
●
knjiž.
stala je pred njim razdrahana in objokana
neskrbno oblečena, neurejena
razdrápanost
-i
ž
(
ā
)
značilnost razdrapanega:
razdrapanost ceste
/
knjiž.
notranja razdrapanost človeka
razdrápati
-am
in
-ljem
dov.
(
ā
)
1.
ekspr.
poškodovati
,
uničiti
:
močno deževje je razdrapalo cesto
;
pren.
stiske so razdrapale njegovo dušo
2.
star.
razpraskati
:
razdrapati obraz
;
z nohti razdrapati
3.
nar.
raztrgati
,
razcefrati
:
razdrapati blago, papir
razdrápan
-a -o:
razdrapani čevlji
;
ves je razdrapan
;
razdrapana pot
;
od trnja razdrapane roke
●
star.
razdrapano lubje starega bora
hrapavo, raskavo
razdrásati
-am
dov.
(
ā
)
zastar.
razrahljati
,
razvezati
:
razdrasati pas
//
razplesti
:
zanimalo ga je, kako bo pisatelj zgodbo razdrasal
razdrástiti
-im
dov.
(
á ā
)
knjiž.
razdražiti
,
razvneti
:
kaj te je tako razdrastilo
razdrážba
-e
ž
(
ȃ
)
zastar.
1.
razdraženje
:
preprečiti razdražbo kože
2.
razdraženost
:
čustvena razdražba
razdráženje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od razdražiti:
razdraženje živcev
razdráženost
-i
ž
(
ā
)
stanje razdraženega človeka:
pomiriti materino razdraženost
;
spraviti koga v razdraženost
/
v razdraženosti mu je ostro odgovoril
/
živčna razdraženost
;
razdraženost kože
/
spolna razdraženost
razdraževáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
dražiti
2
:
razdraževati živce
/
nepomembne malenkosti ga razdražujejo
razdražujóč
-a -e:
razdražujoč hrup
razdražíti
in
razdrážiti -im,
in
razdrážiti -im
dov.
(
ī á; á ā
)
1.
delovati na organizem tako, da nastane reakcija:
alkohol je rano še bolj razdražil
;
oko se mu je zasolzilo, ker ga je razdražila premočna svetloba
;
hrup ji je razdražil živce
/
spolno razdražiti
//
razvneti
,
podžgati
:
njegovo pripovedovanje jim je razdražilo domišljijo
2.
spraviti v razburjenost, jezo:
neprimerne pripombe so ga razdražile
;
pazi, da ga ne razdražiš
;
z lažjo jih je zelo razdražila
/
razdražiti psa, sršene
3.
zastar.
nahujskati
,
naščuvati
:
razdražili so jo proti staršem
razdražíti se
in
razdrážiti se,
in
razdrážiti se
začutiti, izraziti veliko vznemirjenost:
za vsako malenkost se razdraži
razdrážen
-a -o:
biti, postati razdražen
;
razdražen je odšel
;
razdražena žival
;
prisl.:
razdraženo odgovoriti
razdražljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
1.
ki se (rad) razdraži:
razdražljiv človek
;
zjutraj je zmeraj zelo razdražljiv
/
zbudila se je razdražljive volje
2.
ki razdraži, razburi:
srečne spomine je skalila razdražljiva misel
●
knjiž.
razdražljiv vonj
dražljiv
;
knjiž.
rad bere razdražljive knjige
čutno vznemirljive
razdražljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost razdražljivega človeka:
skušala je premagati svojo razdražljivost
/
razdražljivost živcev
razdréti
-drèm
in
-dêrem
dov.
,
stil.
razderó; razdríte
in
razderíte; razdŕl
(
ẹ́ ȅ, é
)
1.
dati kaj na sestavne dele:
razdreti kosilnico, stroj
;
uro je razdrl in očistil
;
postelja se ni dala razdreti
/
razdreti kito
razplesti
;
razdreti vozel
razvezati
/
razdreti na sestavne dele
2.
s silo narediti, da kaj razpade na dele, kose:
otroci so razdrli ptičje gnezdo
;
vihar je razdrl slamnato streho
;
razdreti zid
podreti, porušiti
/
naliv je razdrl cesto
poškodoval, uničil
//
odstraniti z določenega mesta zlasti z razstavljanjem:
po končanem delu so razdrli zidarski oder
/
razdreti šotor
3.
pog.
sparati
1
:
razdreti krilo
/
razdreti pulover
4.
ekspr.
narediti, povzročiti, da kaj preneha obstajati:
s svojim vmešavanjem boš razdrla njegovo družino
;
razdreti prijateljstvo
;
njegovo razmerje s sodelavko se je kmalu razdrlo
/
novica je razdrla dobro razpoloženje
5.
ekspr.
vzeti pomen, veljavo, vrednost:
hotel mu je razdreti vse iluzije
//
razveljaviti
:
razdreti pogodbo
;
razdreti zaroko
6.
ekspr.
reči
,
povedati
:
pridi k nam, bomo kakšno pametno razdrli
;
razdreti šalo
●
pog.
najbolje bi bilo, da razdreva
prenehava biti v ljubezenskem odnosu
;
ekspr.
že večkrat napovedana poroka se je razdrla
je ni bilo
;
ekspr.
ženina smrt mu je razdrla načrte
preprečila, onemogočila
♦
etn.
razdreti prejo
imeti pojedino s pitjem in plesom po končani preji
razdŕt
-a -o:
razdrto kolo
;
razdrto ravnotežje
;
upanje je bilo razdrto
●
ekspr.
postelja je še poležana in razdrta
razmetana
razdŕmati
-am
dov.
(
r̄ ȓ
)
star.
razmajati
,
poškodovati
:
potres je razdrmal staro hišo
/
težko delo razdrma zdravje
razdŕman
-a -o:
razdrmani živci
razdrobínčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
knjiž.
razdrobiti
,
razdeliti
:
razdrobinčiti posestvo
razdrobítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od razdrobiti:
razdrobitev obdelovalnih zemljišč
razdrobíti
-ím
dov.
, razdróbil
(
ī í
)
narediti iz česa majhne, drobne dele:
razdrobiti kos kruha
;
z udarcem razdrobiti skalo
;
kvas se je razdrobil
/
z zobmi hrano razdrobimo
zdrobimo
/
razdrobiti na koščke
//
iz celote narediti dele, manjše enote:
razdrobiti podjetje, posestvo
;
obdelovalna zemlja se je postopoma razdrobila
/
dežela se je razdrobila v več državic
//
knjiž.
narediti kaj manj trdno, močno:
dogodek je razdrobil našo vero v pravičnost
;
njuno prijateljstvo se je kmalu razdrobilo
●
nar.
prosil ga je, naj mu razdrobi bankovec za petdeset evrov
menja
;
knjiž.
podoba idealnega sveta se je razdrobila
je izginila
razdrobljèn
-êna -o:
razdrobljena kmečka posest
;
razdrobljeno steklo
;
podjetja so majhna in razdrobljena
;
politično razdrobljen
razdrobljênost
-i
ž
(
é
)
značilnost razdrobljenega:
ozemeljska razdrobljenost
;
razdrobljenost gospodarstva
;
razdrobljenost kmečke posesti
/
jezikovna, politična razdrobljenost
razdŕsati
-am
dov.
(
ȓ
)
z drsanjem poškodovati:
drsalci so razdrsali led
/
s hojo in premikanjem pohištva so razdrsali parket
razdrtíja
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
podrtija
:
njihova hiša je prava razdrtija
●
zastar.
z njegovo smrtjo so se končale razdrtije
spori, nesoglasja
razdŕtje
-a
s
(
ȓ
)
glagolnik od razdreti:
razdrtje jeza
/
razdrtje pogodbe
●
zastar.
hiša je pravo razdrtje
podrtija
razdŕtost
-i
ž
(
ȓ
)
knjiž.
razdvojenost
,
razklanost
:
razdrtost sodobnega človeka
razdrúžbiti
-im
dov.
(
ū ȗ
)
knjiž.
izločiti iz družbenega življenja:
postopoma so ga razdružbili
razdruževálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na razdruževanje:
razdruževalni procesi
/
boriti se proti razdruževalnim prizadevanjem
razdruževánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razdruževati:
razdruževanje pred leti združenih organizacij
;
proces razdruževanja
/
združevanje in razdruževanje ljudi
;
težnje po razdruževanju
razdruževáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
delati, da kaka celota preide v sestavne enote:
razdruževati in združevati delovne organizacije
;
podjetji se razdružujeta
♦
mat.
razdruževati množico na delne množice
2.
knjiž.
ločevati
:
odreči se posebnostim, ki nas razdružujejo
/
različni pogledi, predsodki ljudi razdružujejo
razdružítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od razdružiti:
razdružitev delovne organizacije
●
knjiž.
razdružitev zakona
razveza
razdružíti
in
razdrúžiti -im,
tudi
razdrúžiti -im
dov.
(
ī ú ū; ū ȗ
)
1.
narediti, da kaka celota preide v sestavne enote:
pred leti združeni podjetji so spet razdružili
/
razdružiti občino na, v dve novi
razdeliti
♦
mat.
razdružiti množico na delne množice
2.
knjiž.
ločiti
:
razdružiti zlepljene liste
/
s silo razdružiti pretepača
/
vsakdanje težave so prej dobra prijatelja razdružile
●
knjiž.
po nekaj letih zakona sta se razdružila
razvezala
;
zastar.
s prijateljskim stiskom rok smo se razdružili
razšli, poslovili
razdrúžen
-a -o:
v preteklosti so bili naši narodi razdruženi
;
razdruženo podjetje
razdružítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na razdružitev:
razdružitveni postopek, proces
;
razdružitvena pogodba
/
razdružitvene razprtije
razdružljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da razdružiti, ločiti:
razdružljive sestavine
/
knjiž.
v nekaterih državah zakonska zveza ni razdružljiva
razvezljiva
razdržáviti
-im
dov.
(
á ȃ
)
družbeno, kolektivno spremeniti v zasebno:
razdržaviti gledališča
;
razdržaviti kulturo, šolstvo
razdržávljenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od razdržaviti:
razdržavljenje filmske proizvodnje
/
koncept razdržavljenja javnega šolstva
razduhôvljenje
-a
s
(
ȏ
)
knjiž.
odvzem, odstranitev duhovnih lastnosti, značilnosti:
boriti se proti razduhovljenju sodobnega človeka
razdvájanje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od razdvajati:
razdvajanje prijateljev
/
razdvajanje narodov
razdvájati
-am
nedov.
(
ā
)
1.
ločevati v dele, skupine:
spori so začeli razdvajati stranko
;
zaradi različnih pogledov se razdvajajo
/
naše moči se razdvajajo
cepijo
//
spravljati narazen:
razdvajati pretepače
;
gruča se je začela razdvajati
//
knjiž.
ločevati
:
razdvajati meso od kosti
/
potok razdvaja njuno zemljo
2.
publ.,
z oslabljenim pomenom
izraža stanje, kot ga določa samostalnik:
deželo, svet razdvajajo velike socialne razlike
razdvajajóč
-a -e:
spor, razdvajajoč obe družini, je že pozabljen
razdvòj
-ôja
m
(
ȍ ó
)
knjiž.
razdvojenost
:
v razdvoju ni vedela, kaj naj stori
/
razdvoj med ljubeznijo in sovraštvom
/
duševni, notranji razdvoj
razdvojênec
-nca
m
(
é
)
knjiž.
razdvojen človek:
bil je tipičen razdvojenec, vedno razpet med dvema skrajnostma
razdvojênost
-i
ž
(
é
)
stanje razdvojenega človeka:
v njegovem glasu je čutila razdvojenost
;
v razdvojenosti ni vedela, kaj bi storila
;
pesnikova razdvojenost
;
razdvojenost mladostnika
;
nemir in razdvojenost
/
duševna, notranja razdvojenost
●
knjiž.
zaradi razdvojenosti so bili uporniki premagani
neenotnosti
;
knjiž.
razdvojenost človekove narave
dvojnost
razdvojítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od razdvojiti:
razdvojitev stranke
/
razdvojitev pretepačev
razdvojíti
-ím
dov.
, razdvójil
(
ī í
)
ločiti v dele, skupine:
nasprotja, spori so razdvojili stranko
;
podjetje se je razdvojilo
/
naše moči so se razdvojile
razcepile
●
knjiž.
razdvojiti deželo
razdeliti, razkosati
//
spraviti narazen:
razdvojiti pretepača
//
knjiž.
ločiti
:
razdvojiti meso od kosti
/
tudi smrt naju ne more razdvojiti
/
skušal je ugotoviti, kaj je prijatelja razdvojilo
razdvojíti se
zastar.
spreti se:
večkrat se je razdvojil s sosedi
razdvojèn
-êna -o
1.
deležnik od razdvojiti:
razdvojena stranka
2.
ki je v stanju velike notranje napetosti zaradi nasprotujočih si
čustev, hotenj:
razdvojen človek
;
biti, postati razdvojen
/
duševno, notranje razdvojen
razedíniti
-im
dov.
(
ī ȋ
)
knjiž.
narediti, da kaj ni več enotno, složno:
okupator si je prizadeval, da bi razedinil slovenski narod
razeléktrenje
in
razelektrênje -a
s
(
ẹ̑; é
)
glagolnik od razelektriti:
razelektrenje pogosto spremljajo svetlobni pojavi
;
razelektrenje delcev
/
prebojno razelektrenje
razelektrenje skozi izolator
razelektrítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od razelektriti:
razelektritev tkanine
;
motnje pri radijskem sprejemu zaradi razelektritve v atmosferi
/
razelektritev baterije
razeléktriti
-im
tudi
razelektríti -ím
dov.
, razeléktri; razeléktril; razeléktren
in
razelektrèn
(
ẹ̑; ī í
)
elektr.
narediti, da kaj ni več naelektreno:
razelektriti elektroskop, pogonske jermene
;
letalo, oblak se razelektri
/
razelektriti kondenzator
izprazniti
●
ekspr.
ozračje, razpoloženje v dvorani se je počasi razelektrilo
je postalo nenapeto
rázen
1
-zna -o
prid.
(
ā
)
1.
mn.
ki izraža večje število
a)
nedoločenih oseb ali stvari iz določene vrste:
prišli so ljudje iz raznih krajev domovine
;
glasba raznih narodov
;
sodelujejo tekmovalci iz raznih evropskih držav
;
to je značilno za razna zgodovinska obdobja
b)
oseb ali stvari, ki so znane, a se nočejo, ne morejo imenovati:
to so mi povedali razni ljudje
;
o njem govorijo razne stvari
//
ki izraža večje število oseb ali stvari
c)
ki niso iste vrste:
prodaja razne predmete
;
opravlja razna dela
/
razne vrste sadja
č)
ki niso enake:
trakovi raznih barv
;
pecivo raznih oblik
2.
star.
različen
:
besedi imata razen pomen
/
vračala sta se po raznih poteh
rázno
prisl.
,
star.
različno
:
razno oblikovani predmeti
;
sam.:
preiti k točki razno
k zadnji točki dnevnega reda, pri kateri se obravnavajo manj
pomembna vprašanja
rázen
2
[
razən
]
člen.
(
ȃ
)
1.
izraža izvzemanje:
prišel je vsak dan razen včeraj
/
piše se tudi z vejico:
lokal je odprt vse dni, razen v nedeljo
;
te mravlje so podobne našim, razen glede velikosti
//
z nikalnico
izraža omejenost na določeno, navedeno:
ni ga mogoče slišati razen ponoči
/
piše se tudi z vejico
z nikomer nisem govoril, razen z bratom
2.
v vezniški rabi,
navadno z nikalnico
v pomenih kakor pod 1:
gremo v hribe, razen če se ne bojiš
;
pride, razen če se ne premisli
pride, če se ne premisli; pride, razen če se premisli
/
v kino ne boš šla, razen če greš s prijateljico
;
drugega mu ne kaže, razen da molči
rázen
3
in
razen
[
razən
]
predl.
(
ȃ
)
z rodilnikom
1.
za izražanje izvzemanja:
prišli so vsi razen enega
;
ves les razen vej so porabili
//
z nikalnico
za izražanje omejenosti na določeno, navedeno:
nima sorodnikov razen brata
;
ne uživa ničesar razen čaja
2.
publ.
za izražanje dodajanja;
poleg
2
:
odbor šteje razen predsednika še pet članov
/
v vezniški rabi
v tovarni dela, razen tega pa študira pravo
rázenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od raziti:
z razenjem ugotavljati trdoto diamanta
;
razenje stekla
;
razenje z nohti
razenôtiti
-im
dov.
(
ō ȏ
)
knjiž.
narediti, da kaj ni več enotno:
skušali so razenotiti odporniško gibanje
razformíranje
-a
s
(
ȋ
)
knjiž.
razpustitev
,
ukinitev
:
razformiranje nogometnega kluba
razformírati
-am
dov.
(
ȋ
)
knjiž.
razpustiti
,
ukiniti
:
razformirati društvo, organizacijo
;
podjetje se je razformiralo
♦
voj.
razformirati enoto
razformíran
-a -o:
razformirana zadruga
;
komisija je že razformirana
razfračkáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
pog.,
ekspr.
zapraviti, razmetati (denar):
plačo je kar hitro razfračkal
razfrčáti se
-ím se
dov.
(
á í
)
ekspr.
frčeč se razleteti:
galebi so se razfrčali na vse strani
/
otroci se prestrašeni razfrčijo
razbežijo
razfrčkáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
pog.,
ekspr.
zapraviti, razmetati (denar):
hitro je razfrčkal podedovani denar
razfrčkávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
pog.,
ekspr.
zapravljati, razmetavati (denar):
za nepotrebne reči je razfrčkaval denar
razgáditi
-im
dov.
(
ā ȃ
)
knjiž.
razjeziti
,
razdražiti
:
ravnodušnost nekaterih ljudi ga je razgadila
;
zakaj si se tako razgadil
razgáden
-a -o:
bil je zelo razgaden
razgáliti
-im
dov.
(
á ā
)
1.
z odstranitvijo obleke narediti golo:
položil je bolnika na posteljo in mu razgalil prsi
;
razgaliti roke
;
ko se je sklonila, so se ji razgalile rame
;
razgalil si je prsi in pokazal rano
/
ekspr.
razgaliti glavo
razkriti
;
pren.
nikomur ni razgalil svoje notranjosti
//
knjiž.
razkriti
,
odkriti
:
voda je razgalila drevesne korenine
/
ko se je zasmejal, je razgalil svoje lepe zobe
pokazal
2.
ekspr.
narediti, da se pokaže pravo, resnično bistvo, podoba česa:
pred vsemi ga je razgalil
;
s tem dejanjem se je razgalil
;
moralno, popolnoma se razgaliti
/
govornik je razgalil politiko nekaterih strank
//
razkriti
,
pokazati
:
razgaliti napake, nepoštenost
/
ni hotel razgaliti svojih namenov
/
razgaliti skrivnost
razgáljen
-a -o:
razgaljen hrbet
;
prehladil se boš, ker si razgaljen
;
razgaljene prsi
;
spala je razgaljena
●
slike razgaljenih žensk
v oblekah z globokimi dekolteji; pomanjkljivo oblečenih
razgáljanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od razgaljati:
razgaljanje in razkazovanje telesa
;
bolezensko nagnjenje do razgaljanja spolovil
/
razgaljanje očetovega življenja mu je bilo neprijetno
razgáljati
-am
nedov.
(
á
)
1.
z odstranitvijo obleke delati golo:
razgaljati noge, prsi
;
ni se ti treba razgaljati
;
ne razgaljajte si rok
;
pren.
te besede razgaljajo njeno notranjost
//
knjiž.
razkrivati
,
odkrivati
:
megla se je dvigala in razgaljala vas
2.
ekspr.
delati, da se pokaže pravo, resnično bistvo, podoba česa:
to pismo te razgalja
;
pisec popolnoma razgalja svoje sodobnike
//
razkrivati
,
kazati
:
razgaljati nepravilnosti
razgáljati se
knjiž.
postajati viden, kazati se:
na prisojnih pobočjih se že razgalja prvo cvetje
razgáljenec
-nca
m
(
ā
)
gol ali pomanjkljivo oblečen človek:
razgaljenec se je umaknil od okna
razgáljenje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od razgaljati:
razgaljenje telesa
/
razgaljenje spletk
razgáljenka
-e
ž
(
ā
)
gola ali pomanjkljivo oblečena ženska:
dolgolasa razgaljenka
razgáljenost
-i
ž
(
ā
)
lastnost, značilnost razgaljenega:
razgaljenost prsi na sliki
/
otrok uživa v razgaljenosti
razgaljevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razgaljevati:
razgaljevanje prsi
/
drzno razgaljevanje družbe
razgaljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
z odstranitvijo obleke delati golo:
razgaljevati noge
;
ne razgaljuj se preveč
2.
ekspr.
delati, da se pokaže pravo, resnično bistvo, podoba česa:
v delu pisatelj razgaljuje sodobnega človeka
/
razgaljevati porabniško miselnost
//
razkrivati
,
kazati
:
razgaljevati nepoštenost
/
nočem razgaljevati svojih načrtov
razganíti
in
razgániti -em
dov.
(
ī á
)
1.
narediti, da kaj ni več zganjeno, preganjeno:
razganil je list in prebral sporočilo
;
razganiti ruto
/
iz žepa je vzela kos zmečkanega papirja in ga razganila
2.
star.
razmakniti
:
nekoliko je razganila zaveso, da je videla na cesto
;
veje so se razganile
razgánjen
-a -o:
postaviti čevlje na razganjen časopis
razgánjati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
delati, povzročati, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da
več oseb, živali ni več skupaj, na enem mestu:
redarji so razganjali demonstrante
/
ekspr.
razganjati zborovanje
//
ekspr.
delati, da česa ni več:
burja razganja meglo
2.
s pritiskom od znotraj povzročati, da kaj poči, razpade:
led in korenine razganjajo skale
/
mlado vino razganja sod
3.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa osebek:
jeza, radovednost ga razganja
/
ne zamerite ji, mladost jo razganja
//
brezoseb.,
v zvezi z
od
izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik:
razganja ga od ljubosumnosti, zdravja
/
kar razganjalo ga je od smeha
●
ekspr.
denar mu je kar razganjal denarnico
imel je veliko denarja
;
ekspr.
bil je v tistih letih, ko ga je razganjalo
ko je bil poln moči; ko je čutil močno spolno slo
;
ekspr.
otroci so se tako najedli, da jih kar razganja
zelo
razgáziti
-im
dov.
, razgázila
in
razgazíla
(
á ȃ
)
narediti gaz (v sneg):
morali so razgaziti sneg, da so prišli do sosedov
razgážen
-a -o:
razgažen sneg
razgíb
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
razgibanost
:
drama nima dramatičnega razgiba
●
knjiž.
človekovi notranji razgibi
vzgibi
razgibálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
namenjen za razgibanje:
razgibalne igre, vaje
razgíbanje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od razgibati
1
:
vaje za razgibanje telesa
/
razgibanje politične dejavnosti
razgíbanost
-i
ž
(
ī
)
lastnost, značilnost razgibanega:
razgibanost prstov, telesa
/
razgibanost morske gladine
/
politična razgibanost študentov
;
razgibanost učencev pri pouku
/
čustvena, notranja razgibanost
/
razgibanost odrskega dogajanja
/
razgibanost turistične dejavnosti
;
razgibanost gospodarske rasti
/
razgibanost pročelij
/
knjiž.
razgibanost pokrajine
razgíbati
1
-am
in
-ljem
dov.
(
ī
)
1.
z gibanjem, premikanjem narediti kaj bolj gibljivo, bolj prožno:
razgibati hrbet, telo
;
s hojo, telovadbo razgibati
;
šel je na sprehod, da bi se nekoliko razgibal
;
razgibati si odrevenele prste
2.
povzročiti, narediti, da se kaj z enim delom pritrjenega začne
premikati sem in tja;
razmajati
:
lahen veter je razgibal listje, veje
//
povzročiti, narediti, da kaj začne valovati, se gibati:
burja razgiba morsko gladino
/
krik je razgibal množico
;
ob eksploziji so se ljudje razgibali
3.
spraviti v živahnejšo dejavnost:
društvo je vaščane razgibalo
;
razgibati mladino
;
duševno, notranje razgibati
/
knjiga je razgibala otrokovo domišljijo
//
povzročiti, da kaj živahneje poteka:
režiser bi moral filmsko dogajanje razgibati
;
ta učitelj zna razgibati pouk
;
s šalami in petjem razgibati prireditev
//
povzročiti, da kaj poteka v večjem obsegu, intenzivneje:
delo organizacije bo treba razgibati
;
razgibati delovanje društva
;
razgibati turistično dejavnost
/
razgibati gospodarsko rast
4.
nav. ekspr.
povzročiti, da kdo postane bolj sproščen, živahen:
dogodek je bolnika poživil in razgibal
/
vino nam je razgibalo kri
/
mesto bo treba nekoliko razgibati
5.
narediti kaj bolj pestro, zanimivo:
razgibati poglavje z dialogi
/
arhitekt je z različnimi elementi razgibal pročelje hiše
razgíban
-a -o
1.
deležnik od razgibati:
razgiban pogovor
;
razgiban promet
;
dobro razgibani prsti
;
ritem skladbe je razgiban
;
razgibane barve
;
opazovati razgibano gručo
2.
ki je poln vznemirljivih, razburljivih dogodkov:
razgibano leto, življenje
/
ta dežela ima razgibano zgodovino
●
to je zelo razgiban človek
poln sil, živahen
;
knjiž.
razgibana pokrajina
gričevnata, hribovita
;
prisl.:
razgibano živeti
♦
glasb.
razgibano
označba za hitrost izvajanja
mosso
razgíbati
2
-am
in
-ljem
nedov.
(
ī
)
star.
razgrinjati
,
razprostirati
:
razgibati prt
/
čebela razgiba krila
razgibávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razgibavati:
razgibavanje telesa
;
prostor, vaje za razgibavanje
/
razgibavanje kulturne dejavnosti
razgibávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
z gibanjem, premikanjem delati kaj bolj gibljivo, bolj prožno:
razgibavati mišice, noge
;
z igranjem nogometa se razgibavati
;
razgibavati se pred začetkom tekmovanja
;
pren.
matematika razgibava razum
2.
povzročati, delati, da se kaj z enim delom pritrjenega premika sem in
tja;
majati
:
veter razgibava veje
//
povzročati, delati, da kaj valovi, se giba:
burja razgibava morsko gladino
3.
spravljati v živahnejšo dejavnost:
kulturno društvo ljudi razgibava
/
take zgodbe razgibavajo domišljijo
//
povzročati, da kaj živahneje poteka:
igro razgibavajo različni glasbeni in plesni vložki
//
povzročati, da kaj poteka v večjem obsegu, intenzivneje:
razgibavati kulturno dejavnost
4.
nav. ekspr.
povzročati, da kdo postane bolj sproščen, živahen:
njegove šale razgibavajo družbo
;
gostje se že razgibavajo
5.
delati kaj bolj pestro, zanimivo:
z različnimi elementi razgibavati stene
/
ta del mesta razgibavajo gledališča in prijetni lokali
●
knjiž.
pisatelja so razgibavala zlasti etična vprašanja
vznemirjala, razvnemala
razglabljáč
-a
m
(
á
)
knjiž.
kdor (rad) razglablja:
ta človek je razglabljač
razglábljanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od razglabljati:
zmotil jo je v razglabljanju
;
globoko, teoretično razglabljanje o življenju
/
na koncu razglabljanja je navedel nekatera nova spoznanja
razglábljati
-am
nedov.
(
á
)
intenzivno usmerjati dejavnost v zavesti v kaj, da bi prišlo do
jasnosti, zaključkov:
razglabljati o svojem življenju
;
resno, zavzeto razglabljati o problemih
/
med delom veliko razglablja
premišlja, razmišlja
/
knjiž.
razglabljati jezikovna vprašanja
obravnavati, reševati
razglabljajóč
-a -e:
razglabljajoč mogoče rešitve problema, je prišel do novih spoznanj
;
razglabljajoč človek
razglabljávec
-vca
in
razglabljálec -lca
[
razglabljau̯ca
]
m
(
ȃ
)
knjiž.
kdor (rad) razglablja:
vztrajen razglabljavec
razglàs
-ása
m
(
ȁ á
)
1.
glagolnik od razglasiti, sporočiti:
razglas rezultatov
2.
uradno sporočilo javnosti:
napisati, objaviti, prebrati razglas
;
razglas o obveznem cepljenju
/
uradni razglas
//
list s takim sporočilom:
raznašati, razobesiti razglase
razglásen
-sna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na razglas ali razglašanje:
ljudje so stali okrog razglasnega odra
//
v zvezi
razglasna deska
deska, navadno v veži stavb, na katero se pritrjujejo obvestila,
objave:
pribiti obvestilo na razglasno desko
razglasítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od razglasiti, sporočiti:
slovesna razglasitev rezultatov
/
razglasitev splošne stavke
/
razglasitev zakona
/
uradna razglasitev dokumenta za neveljavnega
razglasíti
1
-ím
dov.
, razglásil
(
ī í
)
narediti, da glasbilo ni (več) uglašeno:
razglasiti klavir
;
glasbilo se je med prevozom razglasilo
razglašèn
-êna -o:
razglašen klavir
●
glasb. žarg.
zbor je razglašen
ne poje, ne igra usklajeno, ubrano
;
knjiž.
razglašeno tiktakanje ure
neskladno, neubrano
;
prisl.:
razglašeno igrati
razglasíti
2
-ím,
tudi
razglasíti
in
razglásiti -im
dov.
, razglásil
(
ī í; ī á
)
1.
uradno sporočiti javnosti:
razglasiti izid volitev
;
razglasiti rezultate
;
razglasiti sodbo
;
na koncu delovne akcije so razglasili udarnike
;
po radiu so razglasili, da bo cesta zaradi popravil zaprta
/
javno razglasiti
//
ekspr.
povedati, sporočiti veliko ljudem:
novico je takoj razglasil
;
povsod je razglasila, da se bo poročila
2.
uradno sporočiti javnosti, da kaj začne
a)
obstajati, potekati:
razglasiti republiko
/
razglasiti mobilizacijo
;
v vsej državi so razglasili vojno stanje
;
razglasiti stavko
b)
veljati:
razglasiti ustavo, zakon
//
v zvezi z
za
uradno sporočiti javnosti, da ima kdo določen položaj, naziv:
razglasili so ga za častnega doktorja ljubljanske univerze
;
razglasiti za kralja
;
razglasil se je za predsednika
/
razglasiti območje za narodni park
3.
uradno priznati določeno dejstvo, ugotovitev:
dal je razglasiti, da je njegov sin mrtev
/
razglasiti za neprištevnega, polnoletnega
4.
z oslabljenim pomenom,
v zvezi z
za
izraža omejevanje lastnosti, značilnosti na navedbo koga:
kritiki so film razglasili za pornografski
;
razglasiti imenovanje za neveljavno
;
izraz so razglasili za germanizem
;
razglasiti koga za goljufa
;
javno razglasiti trditev za neresnično
5.
nekdaj
javno prebrati, navadno mestne, občinske uredbe:
birič je pred cerkvijo razglasil nove predpise
6.
zastar.
objaviti
:
pesmi je razglasil nekaj let pred svojo smrtjo
♦
pravn.
razglasiti za mrtvega
razglasiti, da pogrešana oseba velja pravno za mrtvo
;
rel.
razglasiti za dogmo
;
razglasiti za svetnika
razglašèn
-êna -o
tudi
razglášen -a -o
1.
deležnik od razglasiti:
bila je razglašena za najboljšo športnico leta
2.
knjiž.
znan
,
slaven
:
igrati delo najbolj razglašenega sodobnega dramatika
3.
knjiž.
razvpit
:
v mladosti je bil razglašen ženskar
/
razglašeno zabavišče
razglásje
-a
s
(
ȃ
)
knjiž.
neskladje
,
nasprotje
:
razglasje med idealom in resničnostjo
/
med njima je prišlo do razglasja
/
to je v razglasju z mojimi načeli
to ni v skladu
●
knjiž.
čutiti v sebi močno razglasje
razdvojenost, razklanost
;
zastar.
pogovor se je končal z neprijetnim razglasjem
prepirom, sporom
razglašálec
-lca
[
razglašau̯ca
tudi
razglašalca
]
m
(
ȃ
)
knjiž.
glasnik
2
,
oznanjevalec
:
razglašalec novih idej
razglášanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od razglašati:
prepovedati razglašanje novice
razglášati
-am
nedov.
(
á
)
1.
uradno sporočati javnosti:
razglašati rezultate glasovanja
;
razglašati po radiu, v časopisu
/
kresovi so razglašali nevarnost
;
sirene razglašajo alarm
/
napis razglaša, da je cesta zaprta
opozarja
//
ekspr.
razširjati
,
učiti
:
razglašati nove ideje
;
ne razglašaj krivih naukov
//
ekspr.
pripovedovati, sporočati veliko ljudem:
ne razglašaj svojih težav
;
povsod je razglašal, da se bo poročil
;
razglašala je, kar bi moralo ostati skrivnost
/
ne razglašajte vsem, kaj se je zgodilo
/
pesmi bodo razglašale tvojo lepoto
2.
uradno sporočati javnosti, da kaj začne
a)
obstajati, potekati:
razglašati splošno mobilizacijo
b)
veljati:
razglašati ustavo
//
v zvezi z
za
uradno sporočati javnosti, da ima kdo določen položaj, naziv:
razglašati za predsednika republike, za vladarja
3.
uradno priznavati določeno dejstvo, ugotovitev:
po določenem času razglašajo pogrešane za mrtve
/
razglašati dokumente za neveljavne
;
razglašati trditev za neresnično
4.
z oslabljenim pomenom,
v zvezi z
za
izraža omejevanje lastnosti, značilnosti na navedbo koga:
nekatere ljudi so razglašali za manjvredne
;
ne razglašaj me za lažnivca
;
vsega ne smeš razglašati za napako
;
začeli so se razglašati za Slovence
5.
nekdaj
javno prebirati, navadno mestne, občinske uredbe:
birič je razglašal, kdaj in kje bo semenj
6.
zastar.
objavljati
:
kritike je razglašal v različnih časopisih
razglášati se
star.
slišati se:
zvonjenje se je razglašalo po vsej dolini
razglášan
-a -o:
pogosto razglašana obvestila
razglašênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od razglasiti, sporočiti:
razglašenje republike
♦
rel.
razglašenje Gospodovo
praznik v spomin na tri kralje, ki so počastili in obdarovali
novorojenega Kristusa, 6. januarja
razglašênost
-i
ž
(
é
)
lastnost, značilnost razglašênega:
razglašenost klavirja
/
knjiž.
razglašenost mnenj
neskladnost, neenotnost
/
knjiž.
v sebi je čutil močno razglašenost
razdvojenost, razklanost
razglaševálec
-lca
[
razglaševau̯ca
tudi
razglaševalca
]
m
(
ȃ
)
1.
knjiž.
glasnik
2
,
oznanjevalec
:
razglaševalec naprednih načel
2.
nekdaj
kdor javno prebira, razglaša, navadno mestne, občinske uredbe:
mestni razglaševalec
razglaševáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
razglašati
:
razglaševati sodbo
/
ne razglašuj lažnih novic
/
birič je razglaševal uredbe pred mestno hišo
rázgled
1
-a
in
razglèd -éda
m
,
tož. mn. tudi
rázgledi
(
á; ȅ ẹ́
)
nav. tož. in mest. ed. in mn.,
etn.,
navadno v zvezi
iti na razgled
iti s starši na obisk na nevestin, ženinov dom zaradi ugotovitve
gospodarskih razmer:
v nedeljo bodo šli na razgled
razglèd
2
-éda
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
kar je predmet zaznavanja z razgledovanjem, gledanjem:
z vrha hriba je zelo lep razgled
;
visoke stavbe preprečujejo razgled
;
razgled na mesto in okolico
;
razgled po dolini
;
kraj z lepim razgledom
;
soba z razgledom na morje
iz katere se vidi morje
2.
obseg izobrazbe, znanja:
bogatiti, pridobiti si razgled
;
razširiti svoj razgled po svetovni literaturi
/
ima velik razgled po sodobni glasbi
veliko ve o njej, dobro jo pozna
;
manjka jim razgleda po svetu
premalo vedo o njem, premalo ga poznajo
●
zastar.
natančen razgled zemljišča
ogled, pregled
;
knjiž.
njegov oče je človek s širokimi razgledi
široko razgledan
razglédanost
-i
ž
(
ẹ̑
)
značilnost razgledanega človeka:
njegova razgledanost nas je presenetila
;
ugotoviti razgledanost kandidatov
;
razgledanost v stroki
/
široka, velika, vsestranska razgledanost
razglédati se
-am se
dov.
, razglêj se
in
razglèj se razglêjte se,
stil.
razglédi se razglédite se
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
pogledati na vse strani z namenom, da se kaj vidi, ugotovi:
večkrat se je ustavil in se razgledal
;
splezal je na drevo, da bi se razgledal
;
dobro se razgledati
;
najprej so se morali razgledati, kje so
/
razgledati se po nebu, pokrajini
/
razgledal se je okrog in sedel
2.
prilagoditi se gledanju v neugodnih okoliščinah:
saj ni tako temno, samo da se razgledaš
;
zaradi dima so se v začetku komaj razgledali
3.
z opazovanjem, proučevanjem seznaniti se s čim, spoznati kaj:
s potovanji se je razgledal po različnih deželah, po svetu
;
z branjem se je zelo razgledal
izobrazil
/
razgledati se po književnosti, umetnosti
;
razgledati se v filozofiji, politiki
4.
poiskati, ogledati se:
razgledati se po primernem zemljišču za sadovnjak
/
dovolj si star, da se razgledaš za nevesto
razglédati
zastar.
ogledati
,
pregledati
:
razgledati hišo, orodje
;
razgledati si prostrani trg
razglédan
-a -o
1.
deležnik od razgledati se:
razgledan po jezikoslovju
;
biti politično, strokovno razgledan
2.
ki dosti ve z različnih področij:
razgledan človek
;
fant je zelo razgledan
;
široko razgledan
razgledávati se
-am se
nedov.
(
ȃ
)
star.
razgledovati se:
planinci so se na vrhu razgledavali
/
razgledavati se po svojem posestvu
/
hiša se razgledava po dolini
iz nje, od nje je razgled po dolini
razgledavajóč se
-a -e:
razgledavajoč se po okolici, je opazil sledi konjskih kopit
razgléden
1
-dna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na razgled:
postaviti razgledni stolp
;
razgledna ploščad
/
koča je na razglednem kraju
;
razgledna točka
razgléden
2
-dna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
knjiž.
razgledan
:
zelo razgleden človek
●
razgledna pot
pregledna
razgledíšče
-a
s
(
í
)
1.
kraj, prostor, od koder je dober razgled:
ob cesti so uredili razgledišče
;
grad stoji na razgledišču
;
razgledišče nad mestom
2.
knjiž.
stališče
,
gledišče
:
glede nekaterih vprašanj imamo različna razgledišča
razglédnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
kartonček s sliko na eni strani za krajša sporočila po pošti:
dobiti, napisati, poslati razglednico
/
barvna, pokrajinska razglednica
;
panoramska razglednica
večja od navadne
♦
filat.
analogična razglednica
ki ima nalepljeno znamko z enako sliko in ustrezen poštni žig
razglédnik
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
razgledni stolp:
na vrhu so postavili razglednik
2.
ekspr.
gora, hrib, s katerega je dober razgled:
Krn je čudovit razglednik
/
Vodnikov razglednik
3.
knjiž.
izvidnik
:
četa je poslala naprej razglednike
razglédniški
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na razglednico:
razgledniška velikost fotografij
/
razgledniški posnetki
razglédniško
prisl.
:
razgledniško lepe slike
razgledovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razgledovati se:
razgledovanje po pokrajini
/
razgledovanje po strokovni literaturi
;
to je bil čas razgledovanja in učenja
/
razgledovanje razvalin
razgledováti se
-újem se
nedov.
(
á ȗ
)
1.
gledati na vse strani z namenom, da se kaj vidi, ugotovi:
pogosto sva se ustavila in se razgledovala
;
z vrha smo se dolgo razgledovali
;
razgledoval se je, kam bi postavil kip
/
razgledovati se po okolici
;
pren.,
ekspr.
pogosto se je razgledoval po svojem življenju
2.
prilagajati se gledanju v neugodnih okoliščinah:
ko so ugasnile luči, so se nekaj časa razgledovali
3.
z opazovanjem, proučevanjem seznanjati se s čim, spoznavati kaj:
v mladosti se je veliko razgledoval po svetu
/
razgledovati se po sodobni umetnosti, zgodovini
4.
iskati, ogledovati se:
ko je prišel od vojakov, se je razgledoval po primerni službi
/
čas je, da se začneš razgledovati za ženo
●
ekspr.
nad ravnino se razgleduje grad
je, stoji
;
ekspr.
hiša se razgleduje po poljih
iz nje, od nje je razgled po poljih
razgledujóč se
-a -e:
razgledujoč se po dolini, je zagledal čredo gamsov
razglobíti
-ím
dov.
, razglóbil
(
ī í
)
knjiž.
premisliti
,
razmisliti
:
vso stvar mora še razglobiti
razglódati
-am
tudi
-glójem,
tudi
razglôdati -am
dov.
, razglódaj razglódajte
tudi
razglóji razglójite
tudi
razglôdaj razglôdajte
tudi
razglodájte;
tudi
razglodála
(
ọ́; ó
)
glodajoč zelo poškodovati, uničiti:
črvi so razglodali pohištvo
;
miši so razglodale krompir
/
knjiž.
bolezen ji je razglodala obraz
razgnáti
-žênem
dov.
,
stil.
razženó
(
á é
)
1.
narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da
več oseb, živali ni več skupaj, na enem mestu:
policija je razgnala demonstrante
;
pes razžene kokoši
/
zavedne učitelje so med vojno razgnali v različne kraje
/
ekspr.
razgnati zborovanje
//
ekspr.
narediti, da česa ni več:
veter razžene oblake
/
doživetje mu bo razgnalo žalost
pregnalo
2.
s pritiskom od znotraj povzročiti, da kaj poči, razpade:
voda je zmrznila in razgnala cevi
;
brezoseb.
vazo je razgnalo
;
pren.,
ekspr.
izpovej se, sicer te bo razgnalo
3.
brezoseb.,
ekspr.,
v zvezi z
od
izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik:
razgnalo ga bo od jeze, ljubosumnosti
●
ekspr.
vojaki so ob umiku razgnali most
razstrelili
;
zastar.
razgnati parlament
razpustiti
;
ekspr.
tako sem žalosten, da mi bo razgnalo srce
zelo
razgnécan
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
razvožen
,
razhojen
:
voz se je počasi premikal po blatni in razgnecani cesti
razgnéviti
-im
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
knjiž.
razjeziti
,
razburiti
:
njene besede so ga zelo razgnevile
;
samo na videz se je razgnevil
razgnévljen
-a -o:
razgnevljen je odšel od doma
razgnojíti se
-ím se
dov.
, razgnójil se
(
ī í
)
nav. 3. os.
zelo se ognojiti:
rana se je razgnojila
rázgon
1
-óna
in
-a
m
(
á ọ́; á
)
nar. vzhodno
razor
:
metati plevel v razgon
;
hoditi po razgonu
razgòn
2
-ôna
m
(
ȍ ó
)
glagolnik od razgnati:
razgon demonstrantov
razgonétiti
-im
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
knjiž.
razrešiti
,
doumeti
:
razgonetiti bistvo problema
;
razgonetiti uganko
/
šele zdravnik je razgonetil njegovo smrt
ugotovil vzroke smrti
razgórčiti
-im
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
zastar.
ogorčiti
:
krivica ga je razgorčila
razgórčen
-a -o:
razgorčen človek
razgoréti se
-ím se
dov.
, razgôrel se
(
ẹ́ í
)
1.
začeti močneje goreti:
suha drva so se hitro razgorela
;
grmada, kres se razgori
;
preveč, zelo se razgoreti
/
ko se je ogenj razgorel, je postalo toplo
/
ekspr.
iskra se je razgorela v močen plamen
;
brezoseb.
pusti, saj se bo samo razgorelo
;
pren.,
ekspr.
plamen upora se je razgorel
//
začeti dajati močno svetlobo:
sveča se bo kmalu razgorela
//
knjiž.
začeti močneje žareti:
na nebu se je razgorela večerna zarja
2.
ekspr.
pojaviti se v veliki meri:
med njima se je razgorela stara ljubezen
;
v njem so se razgorele strasti
/
v njihovih srcih se je razgorelo novo upanje
●
knjiž.,
ekspr.
od napetosti se ji je razgorel obraz
zelo je zardela
;
knjiž.,
ekspr.
po vrtovih so se spet razgorele vrtnice
razcveteli so se njihovi rdeči cveti
razgôrel
tudi
razgorèl
in
razgorél -éla -o:
razgorel ogenj
razgorévati se
-am se
nedov.
(
ẹ́
)
1.
začenjati močneje goreti:
polena se razgorevajo
;
hitro se razgorevati
/
opazoval je, kako se ogenj razgoreva
//
začenjati dajati močno svetlobo:
petrolejka se je razgorevala in kmalu smo dobro videli
//
knjiž.
začenjati močneje žareti:
na nebu se že razgorevajo zvezde
/
njene oči so se razgorevale od pričakovanja
2.
ekspr.
pojavljati se v veliki meri:
strasti se razgorevajo
/
boji za svobodo so se vedno bolj razgorevali
razgorevajóč se
-a -e:
počasi se razgorevajoč ogenj
razgovárjanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razgovarjati se:
razgovarjanje o mednarodnih vprašanjih
/
živahno razgovarjanje
razgovárjati se
-am se
nedov.
(
ȃ
)
uradno izmenjavati mnenja, stališča:
delegaciji sta se razgovarjali o vprašanjih, ki zanimajo obe državi
●
publ.
predsednika sta se razgovarjala za zaprtimi vrati
imela sta pogovore, z vsebino katerih javnost ni bila seznanjena
//
star.
izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem;
pogovarjati se
:
sošolci se veselo razgovarjajo
;
starši se razgovarjajo o otrokovi prihodnosti
razgovarjáje se
:
hitro sta prišla domov, razgovarjaje se o svojih doživetjih
razgovarjajóč se
-a -e:
sprehajala sta se, prijateljsko se razgovarjajoč
;
veselo razgovarjajoči se otroci
razgôvor
-a
m
(
ȏ
)
1.
nav. mn.
uradna izmenjava mnenj, stališč:
razgovori med predsednikoma so bili uspešni
;
razgovori potekajo v prijateljskem ozračju
;
poslovni, uradni razgovori
;
razgovori o razorožitvi in zmanjšanju napetosti
/
imeti razgovore
2.
izmenjava mnenj, misli;
pogovor
:
razgovor se pretrga, se začne
;
obrniti, usmeriti razgovor na druge stvari
;
poseči v razgovor
;
glasen, sproščen, zaupen razgovor
;
prijateljski razgovor
;
razgovor o sodobni umetnosti
;
predmet razgovora
/
telefonski razgovor
/
v živahnem razgovoru sta hitro prišla na vrh
●
razgovor je potekal med štirimi očmi
brez prič, zaupno
;
publ.
razgovori na najvišji ravni
med najvišjimi uradnimi predstavniki države
;
publ.
razgovor za okroglo mizo
odkrit, sproščen pogovor o določenem vprašanju, problemu
♦
ped.
hevristični razgovor
metoda razgovora, ki navaja učence k samostojnemu pridobivanju
novih spoznanj
;
katehetski razgovor
v obliki vnaprej določenih vprašanj in odgovorov
;
metoda razgovora
pri kateri učenci pridobivajo nova spoznanja v pogovoru z
učiteljem
razgôvoren
1
-rna -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na razgovor:
zanimiva razgovorna tema
●
razgovorni jezik
pogovorni jezik
♦
ped.
razgovorna metoda
metoda, pri kateri učenci pridobivajo nova spoznanja v pogovoru z
učiteljem
razgovóren
2
-rna -o
prid.
(
ọ́ ọ̄
)
zastar.
zgovoren
:
razgovoren človek
;
je zelo prijetna in razgovorna
razgovoríti se
-ím se
dov.
, razgovóril se;
nam.
razgovôrit se
in
razgovorít se
(
ī í
)
začeti dosti in sproščeno govoriti:
sopotnika sta se razgovorila
;
razgovorili so se o zemlji in letini
;
preveč, na široko se razgovoriti
/
kar brez strahu se razgovorite
povejte, kar želite
//
knjiž.
pogovoriti se:
veliko stvari je, o katerih bi se rad razgovoril s teboj
razgovoríti
knjiž.
povzročiti, da kdo začne dosti in sproščeno govoriti:
dobro vino je družbo razgovorilo
razgrabíti
in
razgrábiti -im,
in
razgrábiti -im
dov.
(
ī á ȃ; á ȃ
)
1.
z grabljenjem
a)
spraviti narazen:
razgrabiti pesek, žaganje
b)
odstraniti, izravnati:
spomladi so razgrabili krtine
2.
ekspr.
s hlastnim, hitrim jemanjem narediti, da kje česa ni več:
ponujeno pecivo so otroci takoj razgrabili
//
pokupiti
:
kupci so blago v kratkem času razgrabili
;
jutranjo izdajo časopisa hitro razgrabijo
3.
ekspr.
pohlepno si prisvojiti dobrine:
ko je umrl, so razgrabili njegovo premoženje
razgrábljen
-a -o:
razgrabljene krtine
;
plošča je bila kmalu razgrabljena
razgrábljati
-am
nedov.
(
á
)
1.
z grabljenjem
a)
spravljati narazen:
razgrabljati prst
b)
odstranjevati, izravnavati:
razgrabljati krtine
2.
ekspr.
pohlepno si prisvajati dobrine:
tujci so razgrabljali naše bogastvo
razgradítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od razgraditi:
razgraditev beljakovin
razgradíti
-ím
dov.
, razgrádil
(
ī í
)
1.
narediti, povzročiti, da snov preide v svoje sestavine:
želodčni sokovi razgradijo hrano
;
organske snovi se razgradijo
/
s kuhanjem razgradimo vitamine
uničimo
//
kem.
narediti, povzročiti, da snov preide v enostavne spojine ali
elemente:
encimi razgradijo beljakovine
;
razgraditi vodo na vodik in kisik
;
s kislinami razgraditi
;
biološko razgraditi
♦
biol.
razstaviti organske snovi v celici
2.
razstaviti odsluženo napravo, objekt na dele:
razgraditi avtomobil
/
razgraditi elektrarno
razgrajèn
-êna -o:
razgrajena snov
razgradljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da razgraditi:
razgradljiva snov
;
biološko razgradljivi pralni praški
razgrádnja
-e
ž
(
ā
)
glagolnik od razgraditi:
razgradnja organskih snovi
/
razgradnja beljakovin, maščob
/
financirati razgradnjo jedrske elektrarne
;
razgradnja vozil
;
po podpisu sporazuma so začeli usklajevati program razgradnje
razgrajáč
-a
m
(
á
)
ekspr.
kdor (rad) razgraja:
umiriti razgrajača
;
razgrajači in pretepači
razgrájanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od razgrajati
1
:
razgrajanje ga moti
;
otroško razgrajanje
;
razgrajanje v gostilni
razgrajáški
-a -o
prid.
(
á
)
ki (rad) razgraja:
razgrajaški fantje
/
razgrajaško vedenje
razgrajáštvo
-a
s
(
ȃ
)
razgrajaško ravnanje ali dejanje:
zaradi razgrajaštva so ga policisti pridržali
;
popivanje, vandalizem in razgrajaštvo
razgrájati
1
-am
nedov.
(
á
)
1.
povzročati hrup, nemir zlasti z vedenjem:
otroci radi razgrajajo
;
v sosednjem stanovanju že vse popoldne razgrajajo
;
razgrajajo, kot bi bili nori
2.
v dejanju kazati notranjo napetost, jezo:
na sestanku si tiho, doma pa razgrajaš
/
šla je pogledat, zakaj pes tako razgraja
laja
●
star.
ponoči je razgrajal vihar
divjal
razgrajajóč
-a -e:
razgrajajoči šolarji so se umirili
razgrájati
2
-am
nedov.
(
á
)
kem.
razgrajevati
:
razgrajati škrob v enostavne sladkorje
razgrajeválec
-lca
[
drugi pomen
razgrajevau̯ca
tudi
razgrajevalca
]
m
(
ȃ
)
1.
kem.
pomožna snov, ki po stiku s tekočino povzroči, da druga snov, navadno
v obliki tablete, razpade na osnovne sestavine:
čistilno sredstvo z razgrajevalcem pene
/
razgrajevalec apnenca
;
razgrajevalci organskih snovi
2.
kdor se ukvarja z razstavljanjem starih, rabljenih predmetov in
prodajo še uporabnih delov za rezervne dele:
razgrajevalec vozil
razgrajevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razgrajevati:
razgrajevanje mrtvih organizmov
/
razgrajevanje velikih molekul
/
razgrajevanje beljakovin
razgrajeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
delati, povzročati, da snov preide v svoje sestavine;
razkrajati
:
razgrajevati odpadne snovi
;
hrana se v želodcu razgrajuje
/
toplota razgrajuje vitamine
uničuje
//
kem.
delati, povzročati, da snov preide v enostavne spojine ali elemente:
razgrajevati celulozo
;
razgrajevati velike molekule v manjše
♦
biol.
razstavljati organske snovi v celici
razgrápati
-am
dov.
(
ā
)
knjiž.
razriti
,
poškodovati
:
voda je razgrapala cesto
razgrápan
-a -o:
razgrapana pot
razgrébanje
-a
s
(
ẹ̄
)
glagolnik od razgrebati:
razgrebanje pepela, žerjavice
/
razgrebanje po preteklosti
razgrébati
-am
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
1.
z grebenjem delati, da kaj ni več skupaj, na kupu:
razgrebati žerjavico
;
razgrebati s prsti
/
večkrat je razgrebal ogenj in nalagal drva
2.
z grebenjem delati, da kaj zavzame večjo površino:
razgrebati žerjavico po peči
3.
z grebenjem povzročati, da je kaj poškodovano, uničeno:
pazil je, da kokoši ne razgrebajo gred
//
ekspr.
povzročati, da je kaj poškodovano, uničeno sploh:
ljudje s čevlji razgrebajo parket
;
pren.
trpljenje ji je razgrebalo obraz
4.
nar.
(močno) praskati:
rane ne smemo razgrebati
;
razgrebati z nohti
●
knjiž.
zakaj razgrebaš stare rane
znova povzročaš bolečine
;
knjiž.
razgrebati po pesku
grebsti
razgrêbsti
-grêbem
dov.
, razgrébel razgrêbla
(
é
)
1.
z grebenjem narediti, da kaj ni več skupaj, na kupu:
kokoši so razgreble gnoj
;
razgrebla je suho listje in našla kostanj
;
razgrebsti sneg
/
z roko je razgrebel krtine
2.
z grebenjem narediti, da kaj zavzame večjo površino:
pesek nasujemo na tla in ga razgrebemo
;
razgrebsti žerjavico po kurišču
;
enakomerno razgrebsti
3.
z grebenjem poškodovati, uničiti:
kokoši so razgreble gredo
//
ekspr.
povzročiti, da je kaj poškodovano, uničeno sploh:
delo ji je razgreblo roke
;
da ne bi razgrebli še svežega betona, položimo čezenj deske
;
pren.
žalost je materi razgrebla obraz
4.
nar.
(močno) opraskati:
obuj se, trnje ti bo razgreblo noge
razgrebèn
-êna -o
tudi
razgrêben -a -o:
na razgrebeno žerjavico je naložil drva
;
razgrebeno čelo
razgreníti
-ím
dov.
(
ī í
)
narediti, povzročiti, da kaj ni več grenko:
razgreniti jajčevce, kumare, oljke, orehova jedrca
razgrétež
-a
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
kdor zlasti z nasilnim vedenjem kaže svojo razburjenost, jezo, ne
obvladuje svojih negativnih lastnosti:
miriti, pomiriti razgreteže
;
razgreteži na tribunah
;
peščica, skupina razgretežev s kamenjem
;
pretep med razgreteži
razgréti
-grêjem
dov.
(
ẹ́ ȇ
)
1.
narediti kaj (zelo) toplo:
razgreti peč
;
s kurjenjem razgreti
/
razgreti mast
/
poletno sonce je razgrelo ozračje
;
kamen se je na soncu razgrel
2.
povzročiti občutek (velike) toplote:
sonce jih je razgrelo
;
med hojo so se razgreli
/
živahna igra otroke razgreje
3.
ekspr.
razvneti
:
glasba jih je razgrela
;
ljudje so se razgreli in govorili drug čez drugega
/
film jim je razgrel domišljijo
//
zelo razburiti, razjeziti:
krivični očitki človeka razgrejejo
;
tako se je razgrel, da so ga komaj pomirili
/
molči že, se je razgrel
●
ekspr.
vino je družbo razgrelo
zaradi popitega vina so postali bolj živahni, zgovorni
;
ekspr.
s petjem borbenih pesmi jih je hotel razgreti
spodbuditi, navdušiti
razgrét
-a -o:
razgret obraz
;
pomiriti preveč razgrete razpravljavce
;
streha je razgreta
;
iz kuhinje je prišla vsa razgreta
;
razgret od hitre hoje
razgrétje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od razgreti:
razgretje peči
/
z razgretjem preprečiti, da bi se živilo pokvarilo
razgrétost
-i
ž
(
ẹ̑
)
stanje razgretega:
razgretost ozračja
/
od razgretosti se mu je orosilo čelo
;
razgretost obrazov
/
čustvena razgretost
/
govoril je brez vsake razgretosti
;
z veliko razgretostjo razlaga svoje načrte
razgrévanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od razgrevati:
razgrevanje peči
/
razgrevanje domišljije
razgrévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
delati kaj (zelo) toplo:
razgrevati peč
/
poletno sonce razgreva zemljo
;
skale se razgrevajo
2.
povzročati občutek (velike) toplote:
naporna hoja razgreva
3.
ekspr.
razvnemati
:
taka glasba razgreva strasti
;
razgrevati zavist
;
med pripovedovanjem se je vse bolj razgreval
/
razgrevati domišljijo
/
častihlepje jih razgreva
//
zelo razburjati, jeziti:
krivica človeka razgreva
;
ne razgrevaj se zaradi stvari, ki jih ni mogoče spremeniti
/
domov pojdi, se je razgreval
razgrínjanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od razgrinjati:
razgrinjanje prta
/
razgrinjanje bistva problemov
razgrínjati
-am
nedov.
(
í
)
1.
delati, da kaj pride v položaj, ko ima veliko, največjo površino:
razgrinjati preprogo, zemljevid
/
ekspr.
tulipani že razgrinjajo popke
odpirajo; se razcvetajo
/
metulj razgrinja krila
//
delati, da kaj v takem položaju pride na kako površino:
razgrinjati prt na mizo, papir po tleh
;
pren.,
pesn.
noč je razgrinjala temno odejo čez polje
2.
delati, da kaj zavzame čim večjo površino:
razgrinjati krhlje po lesi, da se sušijo
3.
delati, da kaj ni več skupaj, na kupu:
ko je iskala orehe, je morala razgrinjati listje
//
razmikati
:
razgrinjati veje
4.
knjiž.
kazati
,
razkrivati
:
v delu razgrinja svoje poglede na čas in sodobnike
●
publ.
pred nami je razgrinjal svoje vtise o pravkar končani konferenci
obširno nam je pripovedoval o njih
razgrínjati se
nav. ekspr.,
s prislovnim določilom
1.
biti, obstajati na razmeroma veliki površini:
po prisojni strani hriba se razgrinjajo vinogradi
;
za hišo se razgrinja vrt
/
nad dolino se razgrinja zvezdnato nebo
2.
prihajati na kako površino, navadno veliko:
nad jezero se že razgrinja megla
razgrísti
-grízem
dov.
(
í
)
z grizenjem razdeliti na več delov:
razgristi bonbon, tableto
//
z grizenjem raniti, poškodovati:
veverica je, braneč mladiče, razgrizla in razpraskala skobcu prsi
;
v zadregi si je razgrizla ustnice
//
ekspr.
poškodovati
,
uničiti
:
vlaga je razgrizla stare dokumente
;
lug razgrize roke
●
ekspr.
najraje bi se razgrizel od jeze
zelo sem jezen
razgrízen
-a -o:
izpljunil je drobce razgrizene bilke
;
razgrizena pasja ušesa
razgrméti se
-ím se
dov.
(
ẹ́ í
)
ekspr.
grmeč se razširiti:
nevihta se je razgrmela po nebu
razgrnítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od razgrniti:
razgrnitev zemljevida
/
javna razgrnitev razvojnih programov
razgrníti
in
razgŕniti -em
dov.
(
ī ŕ
)
1.
narediti, da kaj pride v položaj, ko ima veliko, največjo površino:
razgrniti časopis, zemljevid
;
razgrnil je pismo in ga začel brati
//
narediti, da kaj v takem položaju pride na kako površino:
razgrniti pregrinjalo čez kip
;
razgrniti preprogo pred posteljo
;
razgrniti papir po pohištvu
;
pren.,
pesn.
noč je razgrnila svoja krila nad mesto
2.
narediti, da kaj zavzame čim večjo površino:
razgrniti seme, žerjavico
;
razgrniti hruške, krhlje na leso
3.
narediti, da kaj ni več skupaj, na kupu:
ko je razgrnila suho listje, je zagledala gobe
//
razmakniti
:
nekoliko so razgrnili zavese, da so videli na cesto
/
razgrniti veje
/
razgrniti tančico
odgrniti
4.
publ.
dati, postaviti na ogled:
razgrniti načrte za nov poslovni center
;
javno razgrniti
♦
urb.
razgrniti zazidalni načrt
5.
knjiž.
pokazati
,
razkriti
:
v uvodu pisec razgrne tragedijo pesnikovega življenja
;
življenje se mu je razgrnilo v vsej svoji lepoti
/
film nam bo razgrnil mesto in njegovo zgodovino
predstavil
razgrníti se
in
razgŕniti se
nav. ekspr.,
s prislovnim določilom
1.
priti na kako površino, navadno veliko:
čez dolino so se razgrnile megle
2.
postati viden, pokazati se:
nenadoma se je pred izletniki razgrnila vsa vas
/
pred nami se je razgrnil lep razgled
;
pren.
vsa mladost se mu je razgrnila pred očmi
●
knjiž.
otrok se je v spanju razgrnil
razkril, odkril
;
knjiž.
medtem se je razgrnil mrak
se je zmračilo
razgŕnjen
-a -o:
razgrnjen prt
;
pred nami je bilo razgrnjeno celo naselje
;
pismo leži razgrnjeno na mizi
razgúbati
-am
dov.
(
ū
)
knjiž.
1.
narediti, da kaj ni več nagubano, zgubano:
razgubati krilo
/
oddahnil se je in razgubal čelo
2.
nagubati
,
zgubati
:
trpljenje mu je razgubalo obraz
razgúban
-a -o:
razgubana koža
razgubíti se
-ím se
dov.
, razgúbil se
(
ī í
)
nav. ekspr.
1.
raziti se, navadno neopazno:
radovedneži so se hitro razgubili
/
razgubili so se na svoje domove
;
fantje so se razgubili po hišah
/
ko bo prenehalo deževati, se bodo ljudje razgubili
//
s prislovnim določilom
z oddaljevanjem postati
a)
neviden:
otroci so se razgubili med drevjem
b)
neslišen:
klic se je razgubil v daljavi
/
koraki se razgubijo v noč
2.
prenehati biti, obstajati:
ko je vzšlo sonce, se je megla razgubila
/
posmehljiv izraz na njegovem obrazu se je razgubil
razgubíti
ekspr.
izgubiti
:
žep se mu je raztrgal, zato je razgubil denar
;
dokumenti se ne smejo razgubiti
razgúbljati se
-am se
nedov.
(
ú
)
nav. ekspr.
1.
razhajati se, navadno neopazno:
že pred koncem predstave so se začeli gledalci razgubljati
/
počasi se razgubljajo iz sobe
;
ljudje se razgubljajo po trgovinah in gostilnah
//
s prislovnim določilom
z oddaljevanjem postajati
a)
manj viden:
otroci se razgubljajo v visoki travi
;
steza se razgublja med skalami
b)
manj slišen:
pesem se je razgubljala v noč
2.
približevati se koncu obstajanja:
dim, megla se razgublja
/
spomini se razgubljajo v pozabo
razgúbljati
ekspr.
izgubljati
:
kar naprej je razgubljal robce
razgúgati
-am
tudi
-ljem
dov.
(
ū
)
ekspr.
1.
razgibati
1
:
razgugati telo
;
kar sede se je razgugal
/
težko ga je bilo razgugati, ker je bil zelo plašen
2.
razmajati
:
razgugati stol
razgúgan
-a -o:
razgugana miza
razhájanje
-a
s
(
ȃ
)
1.
glagolnik od razhajati se:
razhajanje gledalcev, množice
/
razhajanje mnenj, pogledov
2.
nav. mn.,
publ.
razlika (v pogledih, nazorih):
razhajanja med njimi so se večala
/
načelna, svetovnonazorska razhajanja
;
razhajanja v stališčih
/
tudi v teoretičnem pogledu se pojavljajo razhajanja
različna mnenja
razhájati se
-am se
nedov.
(
ȃ
)
1.
odhajati na več strani:
množica se razhaja
;
po tekmi so se gledalci zadovoljni razhajali
;
hitro, molče se razhajati
/
zborovalci se počasi razhajajo po domovih
/
ekspr.
proti poldnevu so se megle začele razhajati
2.
ne potekati več blizu skupaj, v isti smeri:
od tu naprej se cesta in železniška proga razhajata
;
žarki se pri prehodu skozi lečo razhajajo
;
pahljačasto se razhajati
/
živci se razhajajo na vse strani
3.
biti ali postajati vedno bolj različen:
slovenska narečja so se razhajala
;
življenjske poti nekdanjih sodelavcev se razhajajo
//
publ.
biti različen, razlikovati se:
najini interesi se popolnoma razhajajo
;
mnenja strokovnjakov se razhajajo
/
razhajati se med seboj
/
razhajati se v mišljenju, pogledih
●
publ.
dirigent in solist se večkrat razhajata
nista usklajena
;
ekspr.
njegove besede se razhajajo z dejanji
se ne skladajo
;
ekspr.
z možem se vedno bolj razhajata
ne čutita več medsebojne naklonjenosti, ljubezni
♦
biol.
razvijati se v različne smeri
razhajajóč se
-a -e:
razhajajoč se so veselo prepevali
;
razhajajoči se ljudje
razhájkanec
-nca
m
(
ȃ
)
med narodnoosvobodilnim bojem
vsak od razhajkanih ljudi:
razhajkanci so se počasi zbirali
razhájkati
-am
dov.
(
ȃ
)
1.
med narodnoosvobodilnim bojem
s hajkanjem razgnati, razpoditi:
razhajkati bataljon, četo
2.
pog.
razgnati
,
razpoditi
:
razhajkati roparsko tolpo
●
pog.
razhajkati pretepače
ločiti, razgnati
;
pog.
vodstvo kluba so razhajkali
razpustili
razhájkan
-a -o:
razhajkani borci
razhladíti
-ím
dov.
, razhládil; razhlajèn
(
ī í
)
ohladiti
:
razhladiti vrelo vodo
/
veter je precej razhladil ozračje
/
juha se je razhladila
/
skočil je v vodo, da bi se malo razhladil
razhlájati
-am
nedov.
(
á
)
ohlajati
:
razhlajati vino
/
veter razhlaja ozračje
razhlapéti se
-ím se
dov.
(
ẹ́ í
)
ekspr.
izhlapeti
:
vsa voda se je razhlapela
razhòd
-óda
m
(
ȍ ọ́
)
1.
glagolnik od raziti se:
povzročiti, ukazati razhod
;
ob razhodu so se veselo pozdravljali
;
razhod množice, vojakov
/
razhod po domovih
/
medsebojna nesoglasja so povzročila razhod društva
/
njen razhod s fantom je bil dokončen
2.
nav. mn.,
publ.
razlika (v pogledih, nazorih):
gre za razhode v metodah, ne pa v ciljih
razhódek
-dka
m
(
ọ̑
)
nav. mn.,
knjiž.
stroški v zvezi s prodanim blagom, opravljenimi storitvami, ki že
vplivajo na finančni izid delovne organizacije;
odhodek
:
izračunati razhodke
razhóden
-dna -o
prid.
(
ọ̄
)
1.
nanašajoč se na razhod:
razhodni vrvež
/
razhodno razpoloženje
2.
nar. zahodno
prostran
:
razhodno dvorišče, polje
razhodíti
-hódim
dov.
(
ī ọ́
)
1.
s hojo, hojenjem poteptati, steptati:
razhoditi sneg
/
razhoditi pot
●
otroci so razhodili blato po vsej hiši
raznesli
2.
s hojo, rabo razširiti:
pretesne čevlje bo treba razhoditi
//
s hojo, hojenjem poškodovati, uničiti:
razhoditi pete pri čevljih
/
ljudje so travo popolnoma razhodili
razhodíti se
s hojo, hojenjem se razgibati:
razhoditi se po dolgi vožnji
;
šel je na sprehod, da bi se razhodil
;
razhoditi (si) noge
razhójen
-a -o:
razhojeni čevlji
;
blatna razhojena pot
;
razhojena tla
;
žito je razhojeno
razhódnica
-e
ž
(
ọ̑
)
prireditev, pogostitev ob razhodu, slovesu:
prirediti razhodnico
●
zastar.
piti razhodnico
piti alkoholno pijačo ob razhodu, slovesu
;
ekspr.
pozno v noč so proslavljali razhodnico
razhod, slovo
razhódnja
-e
ž
(
ọ̑
)
star.
razhodnica
:
prirediti razhodnjo
/
gospodar je prinesel razhodnjo
alkoholno pijačo, ki se pije ob razhodu, slovesu
razhomotáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
star.
razmotati
:
razhomotati štreno
●
star.
midva ne bova tega razhomotala
rešila, razrešila
razhrébati
-am
dov.
(
ẹ̄
)
star.
povzročiti, da kaj razpoka, se poškoduje:
potres je razhrebal hiše
;
stene so se razhrebale
/
nalivi razhrebajo cesto
razhréban
-a -o:
razhreban štedilnik
;
razhrebana kruhova skorja
razhroščeválnik
-a
m
(
ȃ
)
sistemsko orodje za ugotavljanje in odpravljanje napak v računalniških
programih:
vgraditi razhroščevalnik
;
program vsebuje razhroščevalnik
;
grafični razhroščevalnik
razhroščevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razhroščevati:
razhroščevanje aplikacij, programov
razhroščeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
ugotavljati in odpravljati napake v računalniških programih:
razhroščevati program
razhrôščiti
-im
dov.
(
ó ȏ
)
ugotoviti in odpraviti napako v računalniških programih:
razhroščiti program, sistem
razhúditi
-im
tudi
razhudíti -ím
dov.
, razhúdil
(
ú ȗ; ī í
)
ekspr.
razjeziti
:
otrokova trmoglavost ga ni razhudila
;
razhudil se je in ga ozmerjal
;
učitelj se je razhudil nad predrznimi učenci
;
hitro, zelo se razhuditi
/
drama je občinstvo razhudila
razhúden
-a -o:
razhuden človek
;
razhuden je odšel
razhúdnik
-a
m
(
ȗ
)
bot.
rastlina s celorobimi listi in vijoličastimi, rdečkastimi ali belimi
cveti, Solanum:
družina, rod razhudnikov
;
jajčevci, krompir, paradižnik in drugi razhudniki
razhúdnikovka
-e
ž
(
ȗ
)
nav. mn.
skupina rastlin iz reda Solanales, v katero spadajo tudi jajčevci,
krompir, paprika, paradižnik in ki vsebujejo solanin ali druge
toksične alkaloide:
gojiti razhudnikovke
razhújskati
-am
dov.
(
ȗ
)
ekspr.
zelo nahujskati:
razhujskati delavce
razhújskan
-a -o:
razhujskana množica
rázica
-e
ž
(
á
)
manjšalnica od raza:
razice na steklu
razíd
-a
m
(
ȋ
)
glagolnik od raziti se:
razid množice
/
pogosta nesoglasja so povzročila razid društva
razigránost
-i
ž
(
á
)
stanje razigranega človeka:
obšla ga je razigranost
;
svojo razigranost je težko prikrival
;
velika,
ekspr.
mladostna razigranost
/
otrok je vrisnil od razigranosti
/
ekspr.
razigranost pomladnega sonca
razigráti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
povzročiti, da postane kdo zelo vesel, dobro razpoložen, sproščen:
prijetna družba nas je razigrala
;
dobro vino je vse razigralo
;
razigral se je kot otrok
/
ekspr.
dobra novica mu je razigrala srce
2.
knjiž.
narediti, povzročiti, da se kaj pojavi z veliko silo, intenzivnostjo;
razvneti
:
film je razigral njeno domišljijo
;
v njem se je razigrala velika ustvarjalna moč
●
publ.
nogometaši so se razigrali šele proti koncu tekme
začeli zelo uspešno, dobro igrati
razigrán
-a -o:
razigrani gostje, otroci
;
razigran obraz
;
razigrane tekmece je bilo težko premagati
;
biti, postati razigran
;
mladostno razigran
●
ekspr.
razigran ples
živahen, hiter
;
ekspr.
biti razigrane volje
zelo vesel, dobro razpoložen
;
prisl.:
razigrano se smejati
razigrávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
povzročati, da postane kdo zelo vesel, dobro razpoložen, sproščen:
znal je razigravati družbo
;
gostje so se počasi razigravali
/
ekspr.
novica mu razigrava dušo
razílo
-a
s
(
í
)
priprava za razenje:
dleta in razila
razína
-e
ž
(
í
)
zastar.
raven
2
,
nivo
:
razina talne vode
/
izobrazbena razina članov društva je različna
razírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
pog.
briti
:
brivec ga razira
;
vsak dan se razira
raziskánost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost raziskanega:
raziskanost zgodovinsko pomembnega področja
raziskáti
-íščem
dov.
, razíščite
in
raziščíte
(
á í
)
s temeljitim, načrtnim delom, opazovanjem zbrati podatke, ugotoviti
dejstva o čem:
arheologi so raziskali grobišče
;
raziskati jamo, zaliv
;
tega zgodovinarji še niso raziskali
;
popolnoma, do podrobnosti raziskati
/
načrtno raziskati
/
raziskati skrivnost
pojasniti
raziskán
-a -o:
raziskan pojav
;
izvor te družine še ni raziskan
;
popis raziskanih podzemeljskih jam
raziskáva
-e
ž
(
ȃ
)
glagolnik od raziskati ali raziskovati:
načrtovati, opraviti raziskavo
;
natančna, sistematična, temeljna raziskava
;
raziskava lesa, materiala
/
hidrološke, meteorološke, podvodne, vesoljske raziskave
;
izsledki znanstvenih raziskav
♦
geogr.
glaciološke raziskave
;
voj.
operacijske raziskave
raziskávanje
-a
s
(
ȃ
)
raziskovanje
:
ukvarjati se z raziskavanjem kovin
;
dolgotrajno raziskavanje
/
jezikovno, zgodovinsko raziskavanje
raziskávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
raziskovati
:
raziskavati gozdni sestav
raziskoválčev
-a -o
[
raziskovau̯čev-
tudi
raziskovalčev-
]
(
ȃ
)
pridevnik od raziskovalec:
ocena raziskovalčevega dela
raziskoválec
-lca
[
raziskovau̯ca
tudi
raziskovalca
]
m
(
ȃ
)
1.
kdor se (poklicno) ukvarja z raziskovanjem:
bil je velik raziskovalec
;
raziskovalec duševnosti, ljudskih običajev
;
potopisi raziskovalcev
/
medicinski, pedagoški, terenski raziskovalec
;
samostojni raziskovalec
/
mladi raziskovalec
z javnimi sredstvi financiran študent doktorskega študija,
zaposlen v znanosti, izobraževanju ali gospodarstvu
2.
računalniški program za lažje, preglednejše delo z datotekami, mapami:
odpreti raziskovalca
/
datoteke je označil v raziskovalcu in jih prenesel iz ene mape v
drugo
;
pregledati vsebino mape v raziskovalcu
raziskoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na raziskovanje:
raziskovalna metoda, tehnika
;
na pot ga je gnala velika raziskovalna vnema
/
raziskovalni predmet
;
raziskovalni pripomočki
;
raziskovalni satelit
;
raziskovalna ladja
;
jamarska raziskovalna odprava
/
raziskovalni center, inštitut
/
raziskovalna naloga
;
raziskovalno delo
/
raziskovalni novinar
;
raziskovalna novinarka
;
raziskovalno novinarstvo
/
raziskovalni sodelavec
;
raziskovalna skupnost
skupnost, v kateri izvajalci in uporabniki načrtujejo in
usklajujejo razvoj posameznih znanstvenih disciplin in razvoj
raziskovalne dejavnosti nasploh
raziskoválka
-e
[
raziskovau̯ka
tudi
raziskovalka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki se (poklicno) ukvarja z raziskovanjem:
neutrudna, sposobna raziskovalka
;
zbiralka in raziskovalka ljudskega blaga
;
raziskovalka na biološkem inštitutu
/
mlada raziskovalka
z javnimi sredstvi financirana študentka doktorskega študija,
zaposlena v znanosti, izobraževanju ali gospodarstvu
raziskoválski
-a -o
[
raziskovalski
in
raziskovau̯ski
]
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na raziskovalce ali raziskovanje:
raziskovalska vnema
/
raziskovalski zaključki
raziskovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od raziskovati:
nadaljevati, usmerjati raziskovanje
;
ukvarjati se z raziskovanjem mikrobov
;
do teh zaključkov so prišli po dolgotrajnem, natančnem raziskovanju
;
znanstveno raziskovanje
;
raziskovanje jezika, starih kultur, vesolja
;
metode, predmet raziskovanja
/
raziskovanje tržišča
/
geološka, politološka, statistična raziskovanja
/
Inštitut za raziskovanje krasa
♦
mat.
operacijsko raziskovanje
panoga ekonomske znanosti, ki uporablja matematične metode
raziskováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
s temeljitim, načrtnim delom, opazovanjem zbirati podatke, ugotavljati
dejstva o čem:
znanstveniki ta pojav še raziskujejo
;
raziskovati jezik, kulturo, zakone narave
;
statistično, znanstveno raziskovati
/
raziskovati tržišče
/
to področje raziskujeta matematika in fizika
raziskujóč
-a -e:
raziskujoči človek
;
raziskujoče oči
raziskován
-a -o:
raziskovani predmet
raziskríti
-ím
dov.
, razískril
in
raziskríl; raziskrèn
(
ī í
)
povzročiti, da se kaj iskri:
raziskriti kremen
/
lunina svetloba je raziskrila sneg
raziskríti se
1.
postati iskriv:
ponoči se je morje raziskrilo
2.
pesn.
prenehati iskriti se:
nekoč se bodo zvezde raziskrile in ugasnile
ráziti
-im
nedov. in dov.
, rázen
in
rážen
(
á ȃ
)
delati raze:
raziti steklo
;
raziti po plošči
;
raziti z nohti, nožem
razíti se
-ídem se
dov.
, razšèl se razšlà se razšlò se
tudi
razšló se
(
í
)
1.
oditi na več strani:
gledalci, ljudje so se razšli
;
razšli so se razočarani in utrujeni
;
razšla sta se brez pozdrava
;
množica se je hitro, molče, mrmraje razšla
;
razšli so se kot prijatelji
/
razšli se bodo na vse strani
/
ekspr.
ostala sta sama, otroci so se razšli po svetu
2.
prenehati potekati blizu skupaj, v isti smeri:
na ravnini se železniška proga in cesta razideta
/
poti se razidejo na vse strani
3.
publ.,
z orodnikom
prenehati imeti zvezo, stike s kom:
z njim smo se razšli zaradi različnih pogledov na življenje
/
s takimi nazori smo se že razšli
/
s poezijo se je že v mladosti razšel
ne piše in ne bere več pesmi
4.
publ.
prenehati delovati, obstajati:
zaradi nesoglasij se je društvo razšlo
;
ker so poslovala z izgubo, so se morala nekatera podjetja raziti
●
star.
dim se je hitro razšel
razkadil
;
publ.
moštvi sta se razšli z neodločenim rezultatom
sta igrali neodločeno
;
publ.
orkester in pevec sta se večkrat razšla
nista bila usklajena
;
ekspr.
v mladosti so bili nerazdružljivi, potem pa so se njihove poti
razšle
niso več živeli skupaj; niso bili več v prijateljskih odnosih
;
ekspr.
s fantom se je razšla
ni več v ljubezenskem odnosu z njim
;
ekspr.
po dveh letih zakona sta se razšla
sta se razvezala
razjáditi
-im
dov.
(
ā ȃ
)
zastar.
razjeziti
,
razsrditi
:
njihova nepravičnost jo je razjadila
;
kadar se je razjadil, so se ga vsi bali
razjáhati
-am
tudi
-jášem
dov.
(
ā
)
stopiti, skočiti z živali, na kateri je kdo jahal:
vojak je razjahal
/
razjahati konja, osla
●
ekspr.
hitro je zavrl in razjahal kolo
stopil, skočil z njega
razjáriti
-im
dov.
(
ā ȃ
)
ekspr.
zelo razjeziti, razdražiti:
novica je vaščane razjarila
;
s posmehovanjem ga je še bolj razjarila
;
fant se je razjaril in le težko so ga pomirili
;
razjariti se na koga, nad kom
/
še tega ne zasluži, se je razjaril
razjárjen
-a -o:
razjarjen človek
;
razjarjen je odšel domov
;
razjarjena žival
;
prisl.:
razjarjeno odgovarjati
razjárjati
-am
nedov.
(
á
)
ekspr.
zelo jeziti, dražiti:
stalni prepiri ga razjarjajo
;
pogosto se razjarja
razjárjenec
-nca
m
(
ȃ
)
ekspr.
zelo jezen, razdražen človek:
razjarjenca niso mogli pomiriti
razjárjenost
-i
ž
(
ȃ
)
ekspr.
velika jeza, razdraženost:
skušali so pomiriti njegovo razjarjenost
/
v razjarjenosti jo je udaril
razjasnílo
-a
s
(
í
)
zastar.
pojasnilo
:
tako razjasnilo jih ni zadovoljilo
;
natančno, pisno razjasnilo
razjasnítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od razjasniti:
nenadna razjasnitev
/
novejše študije so pripomogle k razjasnitvi nekaterih vprašanj
/
jutri bo oblačno s kratkotrajnimi razjasnitvami
razjásniti
1
-im
in
razjasníti -ím
dov.
, razjásnil
(
ā ȃ; ī í
)
1.
narediti, da postane komu kaj (bolj) jasno, razumljivo:
nekatere podrobnosti bo še treba razjasniti
;
razjasni jim, kar je še nejasno
;
stvari so se razjasnile
/
preiskava bo razjasnila stanje
/
to uganko smo težko razjasnili
rešili, razrešili
;
skušal ji je razjasniti sanje
razložiti
//
narediti, da kdo izve, spozna, kar je potrebno, zaželeno:
razjasnil jim je svoje razloge za odpoved
;
natančno razjasniti, kako je prišlo do napake
2.
narediti, da postane kaj vzročno, logično utemeljeno:
to dejstvo nam razjasni, zakaj je prišlo do spremembe
/
razjasniti pesnikov odnos do življenja
razjásniti se
,
in
razjasníti se
s smiselnim osebkom v dajalniku
priti do spoznanja, začeti razumevati:
zdaj se nam je razjasnilo, kdo je krivec
razjásnjen
-a -o:
vse podrobnosti še niso razjasnjene
razjasníti
2
-ím
dov.
, razjásnil
(
ī í
)
narediti, da je kaj brez oblakov:
burja je razjasnila nebo
;
nebo se je že razjasnilo
;
brezoseb.
razjasnilo se je, zato pusti dežnik doma
//
knjiž.
narediti kaj bolj svetlo:
razjasniti temno noč
●
ekspr.
obraz se mu je razjasnil
z mimiko je izrazil, da ni več v negotovosti, strahu
;
ekspr.
njegovo oblačno čelo se je ob teh besedah razjasnilo
prenehal je biti negativno, neugodno razpoložen
razjasnjèn
-êna -o
in
razjásnjen -a -o:
razjasnjeno nebo
razjásnjenje
tudi
razjasnjênje -a
s
(
ȃ; é
)
glagolnik od razjasniti:
potrebno bi bilo razjasnjenje nekaterih podrobnosti
/
v razjasnjenje povedati
razjasnjevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razjasnjevati:
razjasnjevanje dejstev, stališč
/
njegovo razjasnjevanje se nam ni zdelo verjetno
razjasnjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
delati, da je kaj brez oblakov;
jasniti
:
burja razjasnjuje nebo
;
nebo se razjasnjuje
;
brezoseb.
se že razjasnjuje
2.
delati, da postane komu kaj (bolj) jasno, razumljivo:
razjasnjevati naravne pojave
;
počasi so se mi stvari razjasnjevale
/
knjiga razjasnjuje človekovo duševnost
//
delati, da kdo izve, spozna, kar je potrebno, zaželeno:
razjasnjeval jim je dobre in slabe strani naprave
3.
delati, da postane kaj vzročno, logično utemeljeno:
ta dogodek razjasnjuje vse nadaljnje dogajanje
razjéda
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
vdolbina, ki jo naredi voda:
razjede na kraških tleh
;
razjeda v skali
2.
poškodba kovine zaradi kemičnega delovanja:
razjede na železu
3.
med.
poškodba, ki jo povzročijo jedke snovi:
kisline povzročajo razjede
;
razjede in opekline
//
razpadanje tkiva na koži ali sluznici:
razjeda na koži, nogi, očesu
/
golenja razjeda
razpadanje tkiva na goleni zaradi prehranitvenih motenj pri
krčnih žilah
;
želodčna razjeda
razjédanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od razjedati:
zavarovati cevi pred razjedanjem
/
razjedanje zemeljskega površja zaradi delovanja tekoče vode
razjédati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
z grizenjem uničevati:
molji razjedajo volnene tkanine
;
nekatere mravlje razjedajo les
/
ekspr.
težko delo mu razjeda zdravje
uničuje
;
pren.
sovraštvo mu razjeda srce
2.
s kemičnim delovanjem povzročati, da je kaj poškodovano:
rja, sol razjeda železo
/
ta plin razjeda kožo, sluznico
//
s svojim delovanjem povzročati, da je kaj poškodovano:
ledeniki razjedajo zemeljsko površje
;
valovi razjedajo obalo
3.
ekspr.
vznemirjati
,
mučiti
:
domotožje, ljubosumje, obup ga razjeda
;
zakaj bi se razjedal s takimi dvomi
;
ne razjedaj si duše
razjedajóč
-a -e:
razjedajoča morska voda
;
razjedajoče hrepenenje
razjedàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
zastar.
jedek
:
razjedava snov
razjédek
-dka
m
(
ẹ̑
)
zastar.
razjeda
:
razjedki in razpoke
razjéden
1
-dna -o
(
ẹ̑
)
pridevnik od razjeda:
razjedna rana
razjéden
2
-dna -o
prid.
(
ẹ̄
)
zastar.
jedek
:
razjedna snov, tekočina
razjedenína
-e
ž
(
í
)
med.
razjeda
:
kisline povzročajo razjedenine
/
razjedenina na koži
razjédenost
-i
ž
(
ẹ̑
)
stanje razjedenega:
razjedenost kože, rok
/
ekspr.
duševna razjedenost sodobnega človeka
razjedljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
star.
jedek
:
razjedljiva snov, tekočina
razjésti
-jém
dov.
,
2. mn.
razjéste,
3. mn.
razjedó
tudi
razjêjo; razjêj
in
razjèj razjêjte; razjédel razjédla,
stil.
razjèl razjéla
(
ẹ́
)
1.
z grizenjem uničiti:
pohištvo so razjedli črvi
;
volneno blago razjedo molji
;
pren.
častihlepje mu bo razjedlo dušo
2.
s kemičnim delovanjem povzročiti, da je kaj poškodovano:
lug razje kožo
;
rja je razjedla kovinsko ograjo
//
s svojim delovanjem povzročiti, da je kaj poškodovano:
hudournik je razjedel pobočje
/
vrv, žica mu je do krvi razjedla roko
razjéden
-a -o:
od črvov razjedena omara
;
razjedena pločevina
razjézditi
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
stopiti, skočiti z živali, na kateri je kdo jezdil:
vojaki so razjezdili
/
razjezditi konja
razjezíti
-ím
dov.
, razjézil
(
ī í
)
spraviti v jezo, razdraženost:
z nesramnim govorjenjem jih je zelo razjezil
/
razjezilo bi me, če ne bi prišli
//
povzročiti nezadovoljstvo:
nestrokovna in pristranska kritika je igralce razjezila
razjezíti se
začutiti, izraziti veliko jezo:
ko je to slišal, se je razjezil
;
oče se je razjezil nanj, ker ni izdelal
;
ekspr.
za vsako malenkost se razjezi
;
hitro, rada se razjezi
//
izraziti nezadovoljstvo, ogorčenost:
razjeziti se zaradi slabe kvalitete blaga
/
razjezil se je, da mu ne bo več dajal denarja
/
pusti me pri miru, se je razjezila
razjezèn
-êna -o:
razjezen človek
;
razjezen je odšel spat
razjezljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se (rad) razjezi:
hitro razjezljiv človek
razjókati se
tudi
razjokáti se -am se,
in
razjókati se
tudi
razjokáti se -jóčem se
dov.
, razjókajte se
tudi
razjokájte se
in
razjóčite se
(
ọ́ á ọ́
)
izraziti veliko čustveno prizadetost, zlasti žalost, ali telesno
bolečino s solzami ali glasovi:
razjokala se je in bilo ji je lažje
;
ob slovesu se je razjokal
;
od jeze, žalosti se razjokati
;
glasno, tiho se razjokati
/
razjokati se nad svojo usodo
razjókan
-a -o:
skušal je potolažiti razjokanega otroka
●
knjiž.
ima bled obraz in razjokane oči
objokane
razkáčenost
-i
ž
(
ȃ
)
ekspr.
velika jeza, razdraženost:
razkačenost ga je minila
;
posmehovanje jo je spravilo v razkačenost
/
v razkačenosti ga je udaril
razkáčiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
zelo razjeziti, razdražiti:
objestno govorjenje ga je razkačilo
;
zajokala je, kar je očeta še bolj razkačilo
;
zelo se je razkačila
razkáčen
-a -o:
razkačen starec
;
ves razkačen udari s pestjo po mizi
;
prisl.:
razkačeno pogledati
razkadíti
-ím
dov.
, razkádil; razkajèn
(
ī í
)
narediti, povzročiti, da česa iz drobnih delcev, hlapov v zraku ni
več:
veter je razkadil meglo
;
pren.
njegove besede so razkadile vse dvome
razkadíti se
1.
prenehati biti, obstajati:
dim se je že razkadil
;
ko so se oblaki razkadili, smo zagledali vrhove gor
;
brezoseb.
odpri okno, da se razkadi
//
ekspr.
izginiti
,
miniti
:
pomisleki, predsodki so se razkadili
;
njegova slava se je brez sledu razkadila
2.
ekspr.,
z dajalnikom
izraža prenehanje stanja, razpoloženja, kot ga določa samostalnik:
počakal je, da se ji je jeza razkadila
;
navdušenje se mu je kmalu razkadilo
;
na svežem zraku se jim je pijanost razkadila
razkájati
-am
nedov.
(
á
)
delati, povzročati, da česa iz drobnih delcev, hlapov v zraku ni več:
veter razkaja dim
razkájati se
prenehavati biti, obstajati:
proti poldnevu se je megla začela razkajati
razkájfati
-am
dov.
(
ȃ
)
nižje pog.
zelo razjeziti, razdražiti:
njene besede so ga razkajfale
razkalíti
-ím
dov.
, razkálil
(
ī í
)
narediti, povzročiti, da kaljeno jeklo ni več (tako) trdo:
toplota rezilo razkali
;
pri vrtanju se sveder lahko razkali
razkápati
-am
in
-ljem
nedov.
(
ȃ
)
nar.
kopati
2
,
razkopavati
:
ves dan so razkapali in odvažali zemljo
razkápati se
-am se
in
-ljem se
dov.
(
ā ȃ
)
ekspr.
v presledkih drug za drugim oditi:
ljudje so se počasi razkapali domov
rázkar
-ja
m
(
ā
)
les.
skobljič z nazobčanim rezilom za čiščenje lesa pred furniranjem:
brazdar in razkar
razkávsati
-am
dov.
(
ȃ
)
nav. ekspr.
s kljuvanjem zelo poškodovati, uničiti:
kokoši so razkavsale solato
razkázati
tudi
razkazáti -kážem
dov.
(
á á á
)
1.
drugega za drugim pokazati:
razkazali so jim knjige, slike
;
razkazati sobe
//
pokazati po delih:
gostom so najprej razkazali hišo in vrt
;
razkazati komu mesto
2.
zastar.
pokazati
:
v boju je razkazal veliko moč
/
v prvem poglavju pisatelj razkaže življenje na podeželju
opiše, prikaže
razkazoválec
-lca
[
raskazovau̯ca
in
raskazovalca
]
m
(
ȃ
)
kdor kaj razkazuje:
razkazovalec mesta, posestva
razkazoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
ki s kazanjem svoje spretnosti, dovršenosti vzbuja pozornost,
občudovanje:
razkazovalno vedenje otrok
razkazovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razkazovati:
razkazovanje hiše
/
nasprotovati javnemu razkazovanju čustev
razkazováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
drugega za drugim kazati:
prodajalka razkazuje kupcem obleke
;
razkazovati pohištvo, stroje
//
kazati po delih:
razkazovati kmetijo, mesto
2.
nav. ekspr.
delati, da postane kaj vidno, opazno:
nosi oprijete obleke, da razkazuje svojo lepo postavo
3.
z določenimi dejanji delati, da kdo lahko kaj vidi, spozna:
javno razkazovati bogastvo
/
razkazovati svojo oblast, vplivnost
4.
delati vidno, opazno
a)
razpoloženje, stanje:
razkazovati svoja čustva, ljubezen
;
povsod je razkazovala svojo potrtost
b)
lastnost, značilnost:
človek rad razkazuje svojo moč in pogum
/
ekspr.
razkazovala je svoje čare
razkazováti se
s kazanjem svoje spretnosti, dovršenosti vzbujati pozornost,
občudovanje:
otroci se radi razkazujejo
;
razkazovati se pred obiskovalci
;
bahavo se razkazovati
/
razkazovala se je v novi obleki
razkazujóč
-a -e:
razkazujoč ji mesto, jo je peljal v gledališče
razkipéti se
-ím se
dov.
,
tudi
razkípel se
(
ẹ́ í
)
1.
začeti močno kipeti:
voda se je razkipela
;
pren.,
ekspr.
mladost se razkipi
2.
ekspr.
razburiti se, razjeziti se:
zakaj si se tako razkipel
razkipèl
in
razkipél
tudi
razkípel -éla -o:
razkipela juha
razkísanje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od razkisati:
razkisanje jedi z dodajanjem vode
/
razkisanje vina
razkísati
-am
dov.
(
ȋ
)
narediti, da kaj ni več (tako) kislo:
z izpiranjem razkisati kislo zelje
♦
agr.
razkisati tla z apnom
;
razkisati vino
zmanjšati količino vinske kisline v njem
;
kem.
razkisati z lugom
razkisávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
razkisovati
:
razkisavati preveč kislo jed
/
razkisavati tla
razkislíti
-ím
in
razkísliti -im
dov.
, razkíslil
(
ī í; ī ȋ
)
agr.
razkisati
:
razkisliti tla
;
razkisliti vino
razkisováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
delati, da kaj ni več (tako) kislo:
z dodajanjem vode razkisovati
♦
agr.
razkisovati tla z apnom
razkladáč
-a
m
(
á
)
razkladalec
:
razkladači so hitro izpraznili ladjo
razkladálec
-lca
[
raskladau̯ca
]
m
(
ȃ
)
delavec, ki razklada:
razkladalci in šoferji
/
razkladalec vagonov
razkladálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na razkladanje:
razkladalna naprava
/
razkladalna postaja
;
razkladalno pristanišče
/
skrajšati razkladalni čas
razkladalíšče
-a
s
(
í
)
kraj, prostor, kjer se razklada:
urediti razkladališče
/
razkladališče lesa
razkládanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razkladati:
razkladanje lesa, tovora
/
naprave za razkladanje ladij
/
dolgočasila ga je z razkladanjem svojih težav
razkládati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
spravljati kaj z vozila, živali:
razkladati deske, vreče
/
delavci že razkladajo
;
razkladati ladjo, vagon
2.
delati, da pride kaj na več mest;
razlagati
:
razkladati listine po mizi
/
začela je razkladati kupljeno blago
3.
ekspr.
govoriti
,
pripovedovati
:
razkladati svoje modrosti
;
vsakomur je razkladala o svojih težavah
/
avtor razklada v članku svoje nazore
4.
star.
razlagati
,
tolmačiti
:
razkladati naravne pojave, sanje
;
natančno razkladati
razklánec
-nca
m
(
á
)
knjiž.
razklan, razdvojen človek:
glavni junak romana je tipičen razklanec
razklánjati
-am
nedov.
(
ȃ
)
fiz.
razstavljati na spektralne barve:
razklanjati curek bele svetlobe
;
sončna svetloba se lomi in razklanja
razklánost
-i
ž
(
á
)
stanje razklanega:
razklanost debla
/
razklanost na različne države je bila za narod usodna
;
ekspr.
razredna razklanost buržoazne družbe
/
njegova razklanost se je še večala
;
v sebi je čutila veliko razklanost
;
živeti v razklanosti
;
moralna razklanost
/
duševna, notranja razklanost
●
knjiž.
razklanost med resničnostjo in ideali
neskladnost, nasprotje
razkláti
-kóljem
dov.
, razkôlji razkoljíte
(
á ọ́
)
1.
s sekiro ali zagozdo (po dolgem) dati kaj na dva ali več delov:
razklati klado, štor
;
močno je udaril in poleno se je razklalo
/
razklati na dvoje, na pol
2.
narediti podolgovato odprtino, zarezo v kaj:
strela je razklala vrh drevesa
;
z nožem razklati lubje
;
brezoseb.
smreko je razklalo
;
pren.,
ekspr.
slepeč blisk je razklal nebo
3.
nav. ekspr.
ločiti v dele, skupine:
taka politika bo stranko razklala
;
zaradi sporov se je organizacija razklala
/
razklati se v dva tabora
4.
ekspr.
povzročiti prenehanje česa, navadno za krajši čas:
tuljenje sirene je razklalo tišino
/
približujoči se koraki so razklali mir
●
ekspr.
ne povejte tega materi, bolečina ji bo razklala srce
preveč jo bo prizadelo
;
ekspr.
ne dovolim ti, pa če se razkolješ
sploh ne
razklán
-a -o
1.
deležnik od razklati:
razklano deblo
;
čez pol razklana ladja
2.
ki je v stanju velike notranje napetosti zaradi nasprotujočih si
čustev, hotenj:
razklan človek
;
biti, postati razklan
/
duševno, notranje razklan
;
ekspr.
bil je sam v sebi razklan
●
ekspr.
odgovoril je z razklanim glasom
hripavim, drhtečim
razklejíti
-ím
tudi
razklêjiti -im
dov.
, razklêjil
(
ī í; ȇ
)
odstraniti lepljive, klejaste snovi iz česa:
razklejiti kosti
♦
les.
razklejiti spah
odstraniti iz njega klej
;
tekst.
razklejiti surovo svilo
degumirati
razkleníti
-klénem
dov.
(
ī ẹ́
)
1.
narediti, da se konca česa ne stikata več:
razkleniti členek pri verigi
;
s silo razkleniti obroč
/
ob zdravnikovem prihodu so ljudje razklenili krog
;
kólo se je razklenilo
2.
narediti, da prilegajoči se deli česa niso več drug ob drugem:
razkleniti klešče
;
razklenil je past in dal vanjo vabo
/
razkleniti čeljusti
;
razkleniti živali gobec
/
razklenil je pest in pokazal denar
;
razkleniti roke
dati jih v položaj, da se dlani in prsti ne dotikajo ali ne
prepletajo več
;
knjiž.
razkleniti oči
odpreti
3.
(s silo) narediti, da kdo česa z rokami, prsti ne drži, ne stiska več:
lovec je razklenil šape mrtve samice in vzel mladiča
;
prsti so se razklenili in nož je padel na tla
4.
knjiž.
narediti, da kdo ni več vklenjen:
razkleniti ujetnika
●
knjiž.,
ekspr.
hoja ga je razklenila
sprostila
;
star.
ob potresu se je zemlja razklenila
v njej je nastala razpoka
razklénjen
-a -o:
razklenjene čeljusti
razklépati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
1.
delati, da se konca česa ne stikata več:
razklepati členke pri verigi
2.
delati, da prilegajoči se deli česa niso več drug ob drugem:
razklepali so školjke in jih jedli
/
počasi je razklepal pest
;
sklepala in razklepala je roke od obupa
jih dajala v položaj, da se dlani in prsti ne dotikajo ali ne
prepletajo več
;
knjiž.:
razklepati oči
odpirati
;
cvetni listi se že razklepajo
odpirajo
3.
(s silo) delati, da kdo česa z rokami, prsti ne drži, ne stiska več:
razklepal je prijateljeve prste, ki so trdno držali njegovo roko
4.
knjiž.
delati, da kdo ni več vklenjen:
razklepati ujetnika
●
knjiž.
razklepati veje
razmikati
razklepetáti
-ám
in
-éčem
dov.
(
á ȃ, ẹ́
)
ekspr.
na več krajih nepremišljeno reči, povedati:
kar je slišala, je razklepetala
razklepetáti se
razgovoriti se:
pri kosilu so se otroci razklepetali o šoli
razkléščiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
nar.
razpreti
,
odpreti
:
razkleščil je usta, da so se mu pokazali rumeni zobje
razklícati
-klíčem
dov.
, razklícala
in
razklicála
(
í ȋ
)
knjiž.
razglasiti
2
:
razklicati republiko
/
razklicali so jo za narodno junakinjo
razklicávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
knjiž.
razglašati
:
razklicavati novice, uredbe
razkliceváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
razglašati
:
razklicevati nove uredbe
●
zastar.
prodajalci so razklicevali svoje blago
glasno ponujali
razklíčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
agr.
uničiti bakterije, klice:
razkličiti vino
/
razkličiti sod z žveplovim dioksidom
razkljúvati
-am
in
-kljújem
tudi
razkljuváti -kljúvam
in
-kljújem
dov.
, razkljúval
tudi
razkljuvál
(
ú; á ú
)
s kljuvanjem zelo poškodovati, uničiti:
truplo poginule živali so razkljuvali jastrebi
razkljúvan
tudi
razkljuván -a -o:
razkljuvane gozdne jagode
razklòn
-ôna
m
(
ȍ ó
)
fiz.
razstavitev na spektralne barve:
proučevati razklon
;
razklon svetlobnega curka, svetlobe
●
publ.
anketa je pokazala velike razklone v načinu preživljanja prostega
časa
razlike
razkloníti
-klónim
dov.
(
ī ọ́
)
fiz.
razstaviti na spektralne barve:
razkloniti svetlobo
;
bela svetloba se pri prehodu skozi optično prizmo razkloni
razklónjen
-a -o:
razklonjena svetloba
razklòp
-ópa
in
-ôpa
m
(
ȍ ọ́, ó
)
glagolnik od razklopiti:
razklop pasti
/
avtomatičen razklop naprave
/
razklop rude
;
razklop s kislino
razklópen
-pna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na razklop:
razklopne naprave
/
razklopna miza
raztegljiva miza
razklopíti
in
razklópiti -im
dov.
(
ī ọ̄
)
knjiž.
razkleniti
,
odpreti
:
lovec je razklopil past in jo spet nastavil
/
razklopiti posteljo, stol
raztegniti
/
razklopiti napravo
izklopiti
♦
kem.
s kemičnimi postopki spremeniti netopne snovi v topne
razklopotáti
-ám
tudi
-óčem
dov.
(
á ȃ, ọ́
)
ekspr.
razmajati
:
slaba pot je voz razklopotala
razklopotáti se
slabš.
razgovoriti se:
razklopotal se je, da se ni dal ustaviti
razklopotán
-a -o:
razklopotan avtobus
razkmétiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
knjiž.
narediti, povzročiti, da kdo ni več kmet:
razkmetiti prebivalstvo
razknjížba
-e
ž
(
ȋ
)
pravn.
izknjižba
razknjížiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
pravn.
izknjižiti
:
razknjižiti dolg na posestvu
razkódranček
-čka
m
(
ọ̑
)
ljubk.
razmršen, kodrast otrok:
mali razkodranček
razkódrati
-am
dov.
(
ọ̑
)
ekspr.
razmršiti
:
veter ji je razkodral lase
♦
friz.
oblikovati drobno nakodrane lase v pričesko brez kodrov
razkódran
-a -o:
razkodran in raztrgan se je vrnil domov
razkokodájsati
-am
dov.
(
ȃ
)
nizko
na več krajih reči, povedati:
novico je razkokodajsala po vasi
razkokodájsati se
glasno se razgovoriti:
poglej jo, kako se je razkokodajsala
razkokodákati
-am
dov.
(
ȃ
)
nizko
na več krajih reči, povedati:
ne povej ji, ker bo vse razkokodakala
razkokodákati se
glasno se razgovoriti:
razkokodakala se je, da so nas bolela ušesa
razkòl
-ôla
m
(
ȍ ó
)
1.
ločitev v dele, skupine:
nasprotujoča si stališča so povzročila razkol
;
razkol cerkve
;
razkol v stranki
/
politični, verski razkol
♦
rel.
vzhodni razkol
razcepitev prvotne krščanske cerkve na Katoliško in Pravoslavno
leta 1054
//
stanje po taki ločitvi:
razkol je trajal več let
2.
knjiž.
razdvojenost
,
razklanost
:
v sebi je čutila razkol
/
duševni, notranji razkol
●
knjiž.
razkol med teorijo in prakso
neskladje, neskladnost
;
cepljenje v razkol
pri katerem se cepič vtakne v zarezo debelejše podlage
razkólek
-lka
m
(
ọ̑
)
min.
odklani del kristala, omejen z razkolnimi ploskvami:
razkólen
1
-lna -o
prid.
(
ọ́ ọ̄
)
ki se da razklati:
ta les je razkolen
♦
min.
razkolna ploskev
ploskev, po kateri se kristal loči v dele
razkólen
2
-lna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na razkol:
razkolne težnje
/
razkolna cerkev
razkólnik
-a
m
(
ọ̑
)
1.
za pripadnike določene krščanske veroizpovedi
pripadnik cerkve, ki se je odcepila od določene cerkve:
preganjati razkolnike
;
razkolniki in krivoverci
/
vzhodni razkolniki
●
knjiž.
upam, da me zaradi tega ne boste razglasili za razkolnika
človeka, čigar nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo,
normami, navadami
2.
pripadnik ruske cerkve, ki se je v 17. stoletju odcepila od
Pravoslavne cerkve:
razkolniki so ohranili stare obrede
razkólniški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na razkolnike:
razkolniška cerkev
●
knjiž.
razkolniški nauki, nazori
nauki, nazori, ki niso v skladu z določeno ideologijo, normami,
navadami
razkólništvo
-a
s
(
ọ̑
)
za pripadnike določene krščanske veroizpovedi
pripadnost cerkvi, ki se je odcepila od določene cerkve:
preganjali so ga zaradi razkolništva
/
knjiž.
prepovedati širjenje razkolništva
krive vere
●
knjiž.
raje vam zdaj povem, da mi pozneje ne boste očitali razkolništva
da moji nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo,
normami, navadami
razkólnost
-i
ž
(
ọ̑
)
lastnost, značilnost razkolnega, cepljivega:
razkolnost hrastovega lesa
♦
min.
značilnost rudnine, da se da njen kristal zaradi svoje zgradbe
ločiti v dele po določenih ploskvah
razkomatáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
sneti komat z živali:
razkomatati konja
//
ekspr.
sneti
:
razkomatati vrečo z ramen
;
razkomatal si je koš in se zravnal
2.
ekspr.
sleči
:
otrok je tako trdno spal, da ga je komaj razkomatala
;
ko so prišli v kočo, so se razkomatali
razkomóditi se
-im se
tudi
razkomótiti se -im se
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
pog.
narediti, urediti si tako, da je udobno, prijetno:
rad se razkomodi
/
razkomodil se je v naslanjaču in bral
/
kot vljudnostna fraza
kar razkomodite se, prosim
razkopanína
-e
ž
(
í
)
knjiž.
razkopano zemljišče:
na razkopanini so začeli graditi blok
razkopáti
-kópljem
tudi
-ám
dov.
, razkôplji razkopljíte
tudi
razkôpaj razkopájte; razkôpal
(
á ọ́, ȃ
)
1.
s kopanjem narediti, da kaj ni več skupaj, na kupu:
razkopati zemljo
;
razkopati s krampom, prsti
//
narediti, da kaj ni več skupaj, na kupu sploh:
razkopal je slamo in iz nje potegnil zavitek
;
kokoši so razkopale gnoj
razbrskale
/
razkopati kup
2.
s kopanjem poškodovati, uničiti:
ko so napeljevali vodovod, so razkopali ves vrt
//
ekspr.
poškodovati, uničiti sploh:
nalivi razkopljejo gorske ceste
/
otroci so razkopali ptičje gnezdo
razdrli
3.
ekspr.
spraviti v nered:
razkopati knjige, perilo
/
ko so bili otroci sami doma, so razkopali vso hišo
razkopán
-a -o:
razkopan vrt
;
razkopana zemlja
;
postelja je še razkopana
razkopávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razkopavati:
razkopavanje zemlje
/
razkopavanje cest
razkopávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
s kopanjem delati, da kaj ni več skupaj, na kupu:
razkopavati zemljo
;
razkopavati z motiko, s prsti
//
delati, da kaj ni več skupaj, na kupu sploh:
razkopavati pepel, sneg
;
delavci previdno razkopavajo razvaline
2.
s kopanjem delati, da je kaj poškodovano, uničeno:
razkopavati ceste
//
ekspr.
delati kaj poškodovano, uničeno sploh:
težki tovornjaki razkopavajo asfalt
/
razkopavati mravljišča
razdirati
3.
ekspr.
spravljati v nered:
ne razkopavaj omare
razkoráčen
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
šport.,
v zvezi
razkoračna stoja
stoja, narejena s hkratno razmaknitvijo obeh nog:
poskoki iz spetne v razkoračno stojo
razkoráčiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
v zvezi z
noge
široko razmakniti:
razkoračiti noge
razkoráčiti se
1.
široko razmakniti noge:
razkoračiti se in se vzravnati
;
žival se razkorači
/
široko se razkoračiti
//
s prislovnim določilom
s široko razmaknjenimi nogami se postaviti, namestiti:
prekrižala je roke in se razkoračila na pragu
;
zmagoslavno se je razkoračil vrh skale
//
ekspr.
oblastno, prevzetno se postaviti, namestiti:
razkoračil se je sredi sobe, kot bi bila njegova
2.
ekspr.
postati oblasten, prevzeten:
v zadnjem času se je preveč razkoračila
●
ekspr.
vse to je naše, se je razkoračil
oblastno, prevzetno rekel
3.
ekspr.
razjeziti se, razburiti se:
razkoračiti se nad otroki
;
tako se je razkoračil, da so onemeli
razkoráčen
-a -o:
razkoračen položaj
;
razkoračene noge
;
sedel je razkoračen
;
prisl.:
razkoračeno stati
razkorák
-a
m
(
ȃ
)
1.
široka razmaknitev nog:
razkorak se mu ni posrečil
;
narediti, povečati razkorak
/
iztegniti noge v razkorak
razkoračiti jih
;
postaviti se v razkorak
razkoračiti se
2.
publ.
neskladje
,
neskladnost
:
razkorak v gospodarskem razvoju dežele
;
razkorak med besedami in dejanji
;
razkorak med rastjo proizvodnje in kupno močjo
/
moje pojmovanje ni v razkoraku s tvojim
je enako, ni nasprotno tvojemu
razkoreníniti se
-im se
dov.
(
í ȋ
)
agr.
narediti, pognati korenine v različne smeri:
v primerno zemljo vsajeno drevo se hitro razkorenini
razkósanje
-a
s
(
ọ̑
)
glagolnik od razkosati:
razkosanje posestva
/
razkosanje živali
razkósanost
-i
ž
(
ọ̑
)
lastnost, značilnost razkosanega:
upravna razkosanost ozemlja
razkósati
-am
dov.
(
ọ̑
)
iz celote narediti kose, dele:
razkosati zemljišče
/
razkosati na več delov
/
razkosati jabolko, pomarančo
/
mesar je razkosal zaklano žival
razkósan
-a -o:
razkosan piščanec
;
razkosano posestvo
razkosávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razkosavati:
razkosavanje zemljišč
/
razkosavanje perutnine
razkosávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
iz celote delati kose, dele:
razkosavati zemljo
/
klavec je pravkar razkosaval zaklanega prašiča
razkosmáti
-ám
tudi
razkósmati -am
dov.
(
á ȃ; ọ̄ ọ̑
)
zastar.
raztrgati v kosme, nitke:
razkosmati volneno ruto
//
razmršiti
,
razkuštrati
:
veter mu je razkosmal brado
razkosmán
tudi
razkósman -a -o:
razkosmani lasje
razkošátiti se
-im se
dov.
(
á ȃ
)
nav. ekspr.
1.
košato, bujno se razrasti:
hrast se je razkošatil
/
polja in travniki se spomladi razkošatijo
/
mladika se je razkošatila v drevo
;
pren.
fantova samozavest se bo ob uspehih preveč razkošatila
2.
postati debel, zrediti se:
z leti se je razkošatila
3.
oblastno, prevzetno se postaviti, namestiti:
razkošatil se je vrh stopnic, da nihče ni mogel mimo
/
prižgal si je cigareto in se razkošatil v naslanjaču
udobno, prijetno se namestil ne glede na druge
4.
postati oblasten, prevzeten:
v zadnjem času se je zelo razkošatil
●
ekspr.
ne maram je, se je razkošatil
je oblastno, prevzetno rekel
razkošáten
-a -o:
razkošatene veje
razkoščíčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
gastr.
odstraniti koščico iz sadeža:
razkoščičiti češnje, marelice
razkoščíčen
-a -o:
razkoščičeno sadje
razkóšen
-šna -o
prid.
, razkóšnejši
(
ọ́ ọ̄
)
1.
ki ima sestavine, lastnosti, ki presegajo zadovoljevanje potreb
povprečnega človeka:
stanovati v razkošnem hotelu
;
kupiti si razkošen plašč
;
razkošna palača, sprejemnica
;
prirediti razkošno večerjo
;
opremiti hišo z razkošnim pohištvom
/
kupuje ji razkošna darila
dragocena
/
razkošno življenje
2.
nav. ekspr.
ki vsebuje mnogo raznovrstnih elementov:
blago ima razkošen vzorec
/
razkošne jesenske barve
3.
ekspr.,
s širokim pomenskim obsegom
ki ima zaželene lastnosti, kakovosti v veliki meri:
razkošen gozd
/
razkošna svetloba
/
lase si je česala v razkošno kito
zelo debelo
;
do vile je bila speljana razkošna pot
zelo široka, lepo urejena
/
razkošen občutek sreče
zelo velik
razkóšno
prisl.
:
razkošno živeti
;
razkošno opremljeno stanovanje
razkóšje
-a
s
(
ọ̑
)
1.
kar presega zadovoljevanje potreb povprečnega človeka:
odpovedati se razkošju
;
privoščiti si razkošje
/
nav. ekspr.,
v povedni rabi:
avtomobil ni razkošje, ampak potreba
;
to je drago, nepotrebno razkošje
;
imeti vrt je pravo razkošje
;
pren.
trdil je, da so otroci razkošje
2.
stanje, za katero je značilen obstoj take količine materialnih dobrin,
ki presega zadovoljevanje potreb povprečnega človeka:
v tej hiši je bilo razkošje
;
to razkošje ne bo dolgo trajalo
;
občutek razkošja
/
živeti v razkošju
3.
razkošnost
:
presenetilo nas je razkošje te knjige
;
razkošje stanovanja
4.
razkošna oprema, razkošni predmeti:
stanovanje je brez razkošja, a udobno
;
preproge, slike in drugo razkošje
5.
ekspr.
velika in raznovrstna količina, množina:
svetlobno razkošje
;
razkošje barv
/
občudovati razkošje las
razkóšnež
-a
m
(
ọ̑
)
ekspr.
kdor razkošno živi:
bil je znan razkošnež
razkóšnica
-e
ž
(
ọ̑
)
ekspr.
ženska, ki razkošno živi:
ona je prava razkošnica
razkóšnost
-i
ž
(
ọ́
)
1.
značilnost, lastnost razkošnega:
razkošnost hotela, stanovanja
/
ekspr.
razkošnost pomladi
2.
knjiž.
razkošje
:
v tej hiši je razkošnost
/
živeti v razkošnosti
razkotalíti
-ím
dov.
, razkotálil
(
ī í
)
s kotaljenjem narediti, da kaj ni več skupaj, na enem mestu:
razkotaliti frnikole po sobi
;
kamni so se razkotalili
razkováti
-kújem
dov.
, razkovál
(
á ú
)
1.
odstraniti podkev:
kovač je konja najprej razkoval
2.
s kovanjem razširiti, spremeniti:
razkovati palico v tanko ploščo
3.
nekdaj
sneti okove:
razkovati jetnika
razkrajálec
-lca
[
raskrajau̯ca
in
raskrajalca
]
m
(
ȃ
)
razkrojevalec
:
razkrajalci snovi
/
knjiž.
boj proti razkrajalcem enotnosti
razkrajálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
razkrojevalen
:
razkrajalno delovanje bakterij
;
razkrajalno sredstvo
razkrájanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od razkrajati:
razkrajanje lesa
;
proces razkrajanja
/
kemično razkrajanje
;
razkrajanje beljakovin
/
razkrajanje starih družbenih oblik
razkrájati
-am
nedov.
(
á
)
1.
delati, povzročati, da snov preide v svoje sestavine:
kačji strup razkraja kri
;
razkrajati les, listje
;
hranilne snovi se v telesu razkrajajo
;
hitro, počasi se razkrajati
/
s kuhanjem vitamine razkrajamo
uničujemo
//
kem.
delati, povzročati, da snov preide v enostavne spojine ali elemente:
bakterije razkrajajo beljakovine
;
mlečna kislina se razkraja v vodo in ogljikov dioksid
/
kemično razkrajati
2.
knjiž.
povzročati, da kaj preneha zadovoljivo opravljati svojo osnovno
dejavnost:
nesoglasja razkrajajo organizacijo
;
pren.
to je razkrajalo okupatorjevo bojno moralo
3.
knjiž.
delati, povzročati, da česa ni več:
svetloba je začela razkrajati temo
;
megla se je začela razkrajati
;
pren.
njihova dobra volja se je razkrajala
razkrajajóč
-a -e:
razkrajajoče delovanje bakterij
;
razkrajajoče se listje
razkrákati se
-am se
dov.
(
ȃ
)
1.
začeti (zelo) krakati:
vrane so se razkrakale
2.
slabš.
razgovoriti se:
preveč si se razkrakala, utihni
ràzkrálj
-a
m
(
ȁ-á
)
knjiž.
kdor ni več kralj:
razkramljáti se
-ám se
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
prijazno, lahkotno se razgovoriti:
stari prijateljici sta se razkramljali o svoji mladosti
razkrampáti
-ám
in
razkrámpati -am
dov.
(
á ȃ; ȃ
)
nar.
razpraskati
:
mačka mu je razkrampala obraz
razkrápljati
-am
nedov.
(
á
)
delati, povzročati, da več oseb, živali ni več skupaj, na enem mestu:
jastreb razkraplja kokoši
;
ovce so se prestrašile in se začele razkrapljati
;
gledalci se že razkrapljajo
razkréčenost
-i
ž
(
ẹ̑
)
ekspr.
razširjenost
,
razmaknjenost
:
razkrečenost nog, prstov
razkréčiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
ekspr.
razširiti
,
razmakniti
:
razkrečiti noge, prste
;
na široko, zelo razkrečiti
;
parklji se razkrečijo
/
razkrečiti kolena
/
ekspr.
zver je razkrečila čeljusti
odprla, razprla
razkréčen
-a -o
1.
deležnik od razkrečiti:
razkrečeni prsti
;
razkrečene noge
;
razkrečen je stal sredi sobe
2.
široko razrasel:
razkrečene veje
/
jelen z razkrečenim rogovjem
♦
bot.
razkrečena krhlika
nizek trnat grm z zelenkastimi dišečimi cveti, Rhamnus saxatilis
;
prisl.:
razkrečeno sedeti
razkréhniti
-em
tudi
razkrêhniti -em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑; é ȇ
)
nav. ekspr.
razklati
,
preklati
2
:
razkrehniti palico
;
potres je razkrehnil zid
;
podboj se je razkrehnil
/
razkrehniti se na dvoje
●
ekspr.
zver je razkrehnila gobec
odprla, razprla
;
ekspr.
ne dovolim ti, pa če se razkrehneš
sploh ne
razkréhniti se
tudi
razkrêhniti se
poškodovati si sklep v kolku ali kolenu zaradi prevelikega razmika
nog:
junček, ki se je razkrehnil na ledu, je poginil
razkréka
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
široka razmaknitev nog:
narediti razkreko
♦
alp.
plezati v razkreki
z razkoračenimi nogami
razkrempljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
nar.
razpraskati (s kremplji):
mačka mu je razkrempljala roko
razkreníti
-krénem
dov.
(
ī ẹ́
)
star.
dati narazen, razmakniti:
razkreniti noge, prste
/
razkreniti veje
/
od začudenja je razkrenil usta
odprl, razprl
razkŕhniti se
-em se
dov.
(
ŕ ȓ
)
star.
razbiti se, zdrobiti se:
kozarec je padel na tla in se razkrhnil
razkričáti
-ím
dov.
(
á í
)
ekspr.
na več krajih reči, povedati, zlasti kaj, kar je za koga neugodno,
neprijetno:
zagrozila mu je, da bo razkričala njegovo nepoštenost
/
razkričati koga za goljufa, pijanca
razkričáti se
izraziti jezo, nejevoljo z zelo glasnim govorjenjem:
ko se je razkričala, ji je odleglo
;
razkričati se na koga, nad kom
razkričáti si
s kričanjem utruditi, pokvariti:
če si grlo razkričiš, ne bo nič boljše
razkričán
-a -o:
razkričan ženskar
;
razkričana gostilna, knjiga
razkričávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
ekspr.
kriče razglašati:
razkričavati novice
/
tako je razkričaval svoje poznavanje stvari, da je vsem presedalo
●
ekspr.
prodajalci so razkričavali svoje blago
kriče ponujali
razkričeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
ekspr.
kriče razglašati:
razkričevati novice, razglas
/
preveč je razkričeval svoje zasluge
razkríliti
-im
dov.
(
í ī
)
knjiž.
razprostreti
,
razširiti
:
ptica je razkrilila peruti
/
razkrilila je roke in ga objela
razkríljen
-a -o:
razkriljene roke
razkrínkanje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od razkrinkati:
razkrinkanje maškar
/
razkrinkanje in aretacija vohuna
razkrínkati
-am
dov.
(
ȋ
)
sneti krinko:
razkrinkati pustno šemo
;
maškare so se razkrinkale
//
ekspr.
narediti, da se pokaže pravo, resnično bistvo, podoba česa:
na sestanku so ga razkrinkali
;
z govorjenjem se je sam razkrinkal
/
razkrinkati imperialistično politiko
/
članek je razkrinkal nepoštenost nekaterih sodelavcev
razkril
;
razkrinkati zaroto
odkriti
;
policija je končno razkrinkala nevarnega zločinca
našla, odkrila
razkrínkan
-a -o:
razkrinkan goljuf
;
razkrinkani sovražni načrti
razkrinkávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razkrinkavati:
razkrinkavanje maškar
/
razkrinkavanje sovražnih gesel
razkrinkávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
snemati krinke:
razkrinkavati maškare
;
drug za drugim so se razkrinkavali
//
ekspr.
delati, da se pokaže pravo, resnično bistvo, podoba česa:
razkrinkavati nasprotnike
/
razkrinkavati sovražne načrte
razkrinkoválec
-lca
[
raskrinkovau̯ca
tudi
raskrinkovalca
]
m
(
ȃ
)
knjiž.
kdor dela, da se pokaže pravo, resnično bistvo, podoba česa:
dramatik je duhovit razkrinkovalec malomeščanstva
/
razkrinkovalec pristranske kritike
razkrinkoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
s katerim se pokaže pravo, resnično bistvo, podoba česa:
razkrinkovalne listine
razkrinkováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
snemati krinke:
razkrinkovati pustne šeme
//
ekspr.
delati, da se pokaže pravo, resnično bistvo, podoba česa:
razkrinkovati nasprotnike
/
pisec v delu razkrinkuje fašistično politiko
razkrinkujóč
-a -e:
zameril se jim je, razkrinkujoč njihove namene
razkristjániti
-im
dov.
(
á ȃ
)
narediti, da kaj ni več krščansko:
razkristjaniti prebivalstvo
;
v novem okolju so se hitro razkristjanili
/
razkristjaniti deželo
razkristjánjen
-a -o:
razkristjanjena družba
razkríti
-kríjem
dov.
, razkrìl
tudi
razkríl
(
í ȋ
)
1.
odstraniti s česa, kar je položeno nanj zlasti zaradi varstva,
zaščite:
razkriti gredo
/
razkriti glavo
odstraniti pokrivalo z nje
;
razkriti spečega otroka
odstraniti odejo z njega
;
med spanjem se je razkril
//
s strehe odstraniti kritino:
vihar je razkril streho
2.
nav. ekspr.
z odstranitvijo česa narediti kaj vidno:
megla se je izgubila in razkrila hiše
/
smeh ji je razkril bele zobe
3.
narediti znano kaj prikritega, skrivnega:
razkril je njeno nepoštenost
;
razkriti tatvino
/
storilca še niso razkrili
našli, odkrili
//
narediti znano sploh:
mikroskop je razkril zgradbo živčnega vlakna
/
v svojem delu je razkril znamenitosti tega kraja
/
razkriti resnico
4.
narediti, da kaj izve kdo drug:
razkrila mu je svoje misli, načrte
;
razkriti komu skrivnost
;
razkril ji je svojo ljubezen
izpovedal
;
razkriti komu svoje želje
povedati
●
ekspr.
razkriti komu svoje srce
izpovedati mu svoja čustva, misli
;
ekspr.
nikomur se ni razkrila
izpovedala svojih čustev, misli
razkríti se
ekspr.
postati viden, pokazati se:
zjasnilo se je in razkrila se nam je vsa lepota pokrajine
razkrít
-a -o:
razkrita skrivnost
;
streha je že razkrita
razkrítje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od razkriti:
razkritje tatvine
/
razkritje ljubezni
razkrítost
-i
ž
(
ȋ
)
dejstvo, da je kaj razkrito:
razkritost spečega bolnika
/
razkritost resnice
razkriválec
-lca
[
raskrivau̯ca
tudi
raskrivalca
]
m
(
ȃ
)
knjiž.
kdor kaj razkriva, razkrije:
razkrivalec zgodovine
♦
psih.
razkrivalec laži
aparat, ki zapisuje fiziološke procese, nastale v telesu
zasliševanega, kadar ta ne govori resnice
razkrívanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od razkrivati:
razkrivanje grede
/
razkrivanje napak sodobne družbe
/
razkrivanje lastnih čustev
razkrívati
-am
nedov.
(
í
)
1.
odstranjevati s česa, kar je položeno nanj zlasti zaradi varstva,
zaščite:
razkrivati grede
/
pokrivati in razkrivati otroka
;
med spanjem se razkriva
//
s strehe odstranjevati kritino:
razkrivati streho
2.
nav. ekspr.
z odstranitvijo česa delati kaj vidno:
prekratko krilo ji razkriva noge
3.
delati znano kaj prikritega, skrivnega:
razkrivati prave cilje vojne
;
razkrivati nepoštenost ljudi
//
delati znano sploh:
razkrivati učencem lepote domače poezije
4.
delati, da kaj izve kdo drug:
razkrivati komu svoje misli, načrte
;
razkrivati skrivnosti
5.
biti zunanji izraz, znamenje česa:
pisateljevo pripovedovanje razkriva dobro poznavanje zgodovine
razkrívati se
1.
zastar.
odkrivati se:
ljudje so vstopali in se razkrivali
2.
ekspr.
postajati viden, kazati se:
pred izletniki so se začeli razkrivati vrhovi gor
razkrížati
-am
dov.
(
ī
)
knjiž.
narediti, da kaj ni več prekrižano:
razkrižal je noge in vstal
razkrížje
-a
s
(
ȋ
)
knjiž.
razpotje
,
križišče
:
spremiti koga do razkrižja
;
ustaviti se na razkrižju
razkrohotáti se
-ám se
in
-óčem se
dov.
(
á ȃ, ọ́
)
ekspr.
začeti se zelo glasno smejati:
pošteno so se razkrohotali
razkròj
-ôja
m
(
ȍ ó
)
glagolnik od razkrojiti:
pospeševati, povzročiti razkroj kake snovi
;
hiter, počasen razkroj
;
razkroj gnoja
;
razkroj hranilnih snovi v telesu
;
produkti razkroja
/
razkroj beljakovin
;
razkroj škroba v sladkor
/
začel se je razkroj sovražne vojske
;
zaradi nesoglasij je prišlo do razkroja stranke
/
moralni, politični, socialni razkroj
/
biti v razkroju
razkrójek
-jka
m
(
ọ̑
)
kar nastane pri razkroju:
razkrojki hranilnih snovi
;
škodljivost razkrojkov
razkrójen
-jna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na razkroj:
razkrojni proces
/
razkrojni produkti
/
preprečiti sovražnikovo razkrojno delo
♦
kem.
razkrojna destilacija lesa
suha destilacija lesa
razkrojênost
-i
ž
(
é
)
stanje razkrojenega:
razkrojenost snovi, trupla
/
knjiž.
razkrojenost organizacije
/
politična razkrojenost
neenotnost
●
knjiž.
notranja razkrojenost sodobnega človeka
razdvojenost, razklanost
razkrojeválec
-lca
[
raskrojevau̯ca
tudi
raskrojevalca
]
m
(
ȃ
)
kdor razkraja:
razkrojevalci odmrlih rastlin in živali
/
knjiž.
razkrojevalci delavske enotnosti
razkrojeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na razkrojevanje:
razkrojevalni proces
/
razkrojevalno delovanje bakterij
/
razkrojevalne ideje
razkrojeválka
-e
[
raskrojevau̯ka
in
raskrojevalka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki razkraja:
razkrojevalka dobrih medčloveških odnosov
//
rastlinski, živalski organizem, ki razkraja:
bakterije so razkrojevalke organskih snovi
razkrojevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razkrojevati:
razkrojevanje snovi
;
proces razkrojevanja
/
razkrojevanje enotnosti
razkrojeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
delati, povzročati, da snov preide v svoje sestavine:
razkrojevati hranilne snovi
2.
knjiž.
povzročati, da kaj preneha zadovoljivo opravljati svojo osnovno
dejavnost:
to je začelo razkrojevati stranko
/
razkrojevati delavsko enotnost
razkrojílo
-a
s
(
í
)
kem.
sredstvo za razkrajanje:
uporaba razkrojil
razkrojína
-e
ž
(
í
)
kar nastane pri razkroju:
razkrojine beljakovin
;
zastrupitev z razkrojinami
razkrojíti
-ím
dov.
, razkrójil
(
ī í
)
1.
narediti, povzročiti, da snov preide v svoje sestavine:
želodčna kislina razkroji hrano
;
kačji strup razkroji kri
;
les, listje se razkroji
;
truplo se počasi razkroji
/
s kuhanjem vitamine razkrojimo
uničimo
//
kem.
narediti, povzročiti, da snov preide v enostavne spojine ali
elemente:
bakterije razkrojijo beljakovine
;
voda se pri visoki temperaturi razkroji v vodik in kisik
/
kemično razkrojiti
2.
povzročiti, da kaj preneha zadovoljivo opravljati svojo osnovno
dejavnost:
nesoglasja so razkrojila stranko
;
pren.
nasprotja so razkrojila naše moči
3.
narediti, povzročiti, da česa ni več:
sonce je razkrojilo meglo
;
megla se je že razkrojila
/
razkrojiti se v nič
;
pren.
njena čustva so se razkrojila
razkrojèn
-êna -o:
razkrojena snov
;
organizacija je razkrojena
●
knjiž.
duševno, notranje razkrojen človek
razdvojen, razklan
razkrojljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da razkrojiti:
razkrojljiva snov
;
ta gnojila so težko razkrojljiva
razkrojljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost razkrojljivega:
razkrojljivost snovi
razkrojnína
-e
ž
(
ī
)
kar nastane pri razkroju:
škodljive razkrojnine
;
kopičenje razkrojnin v mišicah
razkrójnost
-i
ž
(
ọ̑
)
lastnost, značilnost razkrojnega:
razkrojnost snovi
razkrónati
-am
dov.
(
ọ̑
)
knjiž.
odvzeti komu vladarski naslov:
razkronati vladarja
;
pren.
razkronati pesnika
razkrónan
-a -o:
razkronan kralj
razkropítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od razkropiti:
razkropitev demonstrantov
;
razkropitev prebivalstva
razkropíti
-ím
dov.
, razkrópil
(
ī í
)
narediti, povzročiti, da več oseb, živali ni več skupaj, na enem
mestu:
jastreb razkropi kokoši
;
množica se je razkropila
;
razkropiti se na vse strani
/
ekspr.
otroci so se razkropili po vsem svetu
se razšli, se razselili
//
ekspr.
narediti, da česa ni več:
veter je razkropil oblake
;
meglice so se razkropile
/
razkropiti dvome
razkropljèn
-êna -o:
razkropljena čreda
;
razkropljene ovce
;
po svetu razkropljeni rojaki
razkropljênec
-nca
m
(
é
)
ekspr.
vsak od razkropljenih ljudi:
vsi ti razkropljenci so se znova zbrali
razkropljênost
-i
ž
(
é
)
stanje razkropljenega:
razkropljenost črede
/
ekspr.
razkropljenost naselij
razkúhati
-am
dov.
(
ú ȗ
)
s predolgim kuhanjem povzročiti, da živilo razpade, se preveč zmehča:
razkuhati fižol
;
krompir se je razkuhal
♦
gastr.
razkuhati prežganje
s kuhanjem povzročiti, da se moka enakomerno porazdeli v tekočini
razkúhan
-a -o:
razkuhan krompir
;
riž je popolnoma razkuhan
razkuhávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
s predolgim kuhanjem povzročati, da živilo razpade, se preveč zmehča:
razkuhavati krompir
razkuríti
in
razkúriti -im
dov.
(
ī ú
)
1.
močno razgreti:
razkuriti peč
2.
ekspr.
razvneti
,
razgibati
1
:
glasba je razkurila plesalce
//
zelo razjeziti, razdražiti:
kdo te je tako razkuril
;
ob njegovih besedah se je še bolj razkuril
razkúrjen
-a -o:
kaj si tako razkurjen
;
razkurjena peč
razkúštranček
-čka
m
(
ȗ
)
ljubk.
razmršen, kodrast otrok:
mali razkuštranček
razkúštranec
-nca
m
(
ȗ
)
ekspr.
razmršen človek:
bosi razkuštranci
razkúštrati
-am
dov.
(
ȗ
)
ekspr.
narediti kaj neurejeno, neporavnano, zlasti lase;
razmršiti
:
razkuštrati lase
razkúštran
-a -o:
razkuštrani lasje
;
razkuštrana brada
razkuzmáti
-ám
tudi
razkúzmati -am
dov.
(
á ȃ; ȗ
)
star.
razmršiti
,
razkuštrati
:
veter mu je razkuzmal brado
razkuzmán
tudi
razkúzman -a -o:
razkuzmani lasje
;
razkuzmana brada
razkúžba
-e
ž
(
ȗ
)
star.
razkužitev
,
razkuženje
:
razkužba predmetov
razkúženje
-a
s
(
ȗ
)
glagolnik od razkužiti:
razkuženje pitne vode
razkuževálec
-lca
[
raskuževau̯ca
tudi
raskuževalca
]
m
(
ȃ
)
kdor opravlja razkuževanje:
delo razkuževalcev
razkuževálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na razkuževanje:
razkuževalna priprava
;
razkuževalno sredstvo
/
razkuževalna postaja
razkuževálka
-e
[
raskuževau̯ka
in
raskuževalka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki opravlja razkuževanje:
delo razkuževalk
razkuževálnica
-e
ž
(
ȃ
)
prostor za razkuževanje:
odnesti okužene predmete v razkuževalnico
razkuževálnik
-a
m
(
ȃ
)
priprava za razkuževanje:
uporaba razkuževalnikov
razkuževánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razkuževati:
razkuževanje obleke, rok
;
sredstvo za razkuževanje
razkuževáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
uničevati kužne klice:
razkuževati obleko, roke, vodo
;
razkuževati z arniko
razkužílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na razkužitev:
razkužilni učinek
/
razkužilno sredstvo
razkuževalno sredstvo
razkužílnik
-a
m
(
ȋ
)
steklenica, posodica, navadno plastična, s sredstvom za razkuževanje:
kupili so nove razkužilnike za roke
razkužílo
-a
s
(
í
)
sredstvo za razkuževanje:
uporaba razkužil
razkužítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od razkužiti:
razkužitev rok
razkúžiti
-im
dov.
(
ú ȗ
)
uničiti kužne klice:
razkužiti obleko, roke, vodo
;
razkužiti rano
;
razkužiti sobo
;
razkužiti z alkoholom
razkúžen
-a -o:
razkuženi predmeti
razkvásiti
-im
tudi
razkvasíti -ím
dov.
, razkvásil
(
ā ȃ; ī í
)
zastar.
razmočiti
:
dež je razkvasil navoženo zemljo
razkvásiti se
,
tudi
razkvasíti se
nar.
zrediti se:
žena se je preveč razkvasila
razkvášen
-a -o
tudi
razkvašèn -êna -o:
razkvašena zemlja
razlága
-e
ž
(
ȃ
)
1.
kar kaj razlaga, tolmači:
razumeti, zapomniti si razlago
;
kratka, natančna, preprosta razlaga
;
vsebinska razlaga
;
razlaga pojma
/
iskati, najti razlago za neuspeh
/
razlaga literarnega besedila
;
pravilna razlaga predpisa
♦
jezikosl.
pomenska, sinonimna razlaga v slovarju
;
posredna
ali
sklicevalna razlaga
ki se sklicuje, opira na razlage izhodiščne besede
;
razvezovalna razlaga
razlaga besede z besedami, ki jo sestavljajo
;
pravn.
ekstenzivna razlaga zakona
ki daje zakonu širšo vsebino
;
gramatična razlaga zakona
razlaga zakonskega besedila po gramatičnih, jezikoslovnih pravilih
;
logična razlaga zakona
razlaga zakonskega besedila po pravilih logike
2.
glagolnik od razlagati 3–6:
s tem je končal razlago vprašanj
/
po spraševanju je učitelj začel z razlago
/
razlaga učne snovi
/
metoda razlage
razlagálec
-lca
[
razlagau̯ca
tudi
razlagalca
]
m
(
ȃ
)
kdor razlaga:
razlagalec pesnikovega dela, Svetega pisma
/
avtor in razlagalec glasbene oddaje
razlagálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na razlaganje:
razlagalni postopek
/
razlagalna metoda
♦
jezikosl.
razlagalni slovar
;
lit.
razlagalna pripovedka
razlagálka
-e
[
razlagau̯ka
tudi
razlagalka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki razlaga:
razlagalka sanj
;
razlagalka in presojevalka sodobne slovenske poezije
razláganje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razlagati:
razlaganje tovora
/
razlaganje novih pojmov
/
končati z razlaganjem svojih načrtov
/
razlaganje naravnih pojavov
/
razlaganje predpisov, zakonov
razlágati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
delati, da pride kaj na več mest:
razlagati knjige po policah
2.
dajati, spravljati kaj s kakega vozila, živali:
razlagati blago, tovor
/
razlagati voz
3.
delati, da postane komu kaj jasno, razumljivo:
razlagati komu nejasna vprašanja
;
počasi, podrobno razlagati
//
delati, da kdo izve, spozna, kar je potrebno, zaželeno:
razlagati komu svoje načrte
;
razlagal jim je, kaj se je zgodilo
/
čisto drugačni so od nas, je razlagal
//
ped.
podajati učno snov:
učitelj je najprej spraševal, potem pa je začel razlagati
;
dobro razlagati
/
razlagati učno snov
4.
delati, da postane kaj vzročno, logično utemeljeno:
razlagati naravne pojave
;
tega si ni znal razlagati
5.
delati, povzročati, da se dojame, spozna pomen, vsebina česa:
razlagati predpise, zakone
/
publ.
te probleme napačno razlaga
gleda nanje, jih pojmuje
6.
podajati opis pojma z navedbo njegovih bistvenih znakov:
natančno razlagati
;
razlagati in definirati
/
razlagati besede v slovarju
razlagajóč
-a -e:
stopal je ob njem, razlagajoč mu svoje načrte
;
razlagajoč novo učno snov
razlájati
-am
dov.
(
ȃ
)
nizko
na več krajih reči, povedati:
spraševal se je, kdo je vse to razlajal
/
razlajali so ga za lenuha
razglasili
razlájati se
ekspr.
začeti močno lajati:
ko je zagledal prišleca, se je pes razlajal
razlámljati
-am
nedov.
(
á
)
lomiti
:
odsekal je suho vejo in jo začel razlamljati
razlastítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od razlastiti:
razlastitev veleposestnikov
/
razlastitev zemljišč za gradnjo stanovanjskega naselja
/
revolucionarna razlastitev vladajočega razreda
razlastíti
-ím
dov.
, razlástil
(
ī í
)
uradno odvzeti lastninsko pravico v korist družbe:
razlastiti veleposestnike
/
razlastiti gozdove
//
odvzeti lastništvo, položaj, določene pravice enemu družbenemu sloju
v korist drugega:
razlastiti vladajoči razred
razlaščèn
-êna -o:
razlaščena buržoazija
;
razlaščena zemljišča
razlastítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na razlastitev:
razlastitveni načrt
♦
pravn.
razlastitveni postopek
razlastníniti
-im
dov.
(
í ȋ
)
pravno veljavno odvzeti lastninsko pravico:
razlastniniti delničarje, tajkune, vojne dobičkarje
/
razlastniniti cesto, objekt
razlastnínjenje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od razlastniniti:
možnosti razlastninjenja
;
postopek, predlog za razlastninjenje
/
razlastninjenje premoženja, zemlje
razláščanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od razlaščati:
razlaščanje veleposestnikov
/
razlaščanje zemljišč
razláščati
-am
nedov.
(
á
)
uradno odvzemati lastninsko pravico v korist družbe:
razlaščati dosedanje lastnike
/
razlaščati tovarne
razlaščênec
-nca
m
(
é
)
kdor je razlaščen:
plačilo odškodnine razlaščencem
razlaščeválec
-lca
[
razlaščevau̯ca
tudi
razlaščevalca
]
m
(
ȃ
)
kdor razlaščuje:
država v vlogi razlaščevalca
//
soc.,
po Marxu
privatni lastnik proizvajalnih sredstev ali zemlje:
razlaščanje razlaščevalcev
razlaščevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razlaščevati:
razlaščevanje veleposestnikov
/
razlaščevanje zemlje
razlaščeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
uradno odvzemati lastninsko pravico v korist družbe:
razlaščevati veleposestnike
/
razlaščevati zemljišča
razléči se
-léžem se
dov.
, razlézi se razlézite se; razlégel se razlêgla se;
nam.
razléč se
in
razlèč se
(
ẹ́ ẹ̑
)
navadno s prislovnim določilom
1.
razširjajoč se postati slišen:
po dolini se je razleglo grmenje topov
;
iz hiše se je razleglo petje
;
po dvorani se je razlegel vesel smeh
;
brezoseb.
zavriskal je, da se je razleglo daleč naokoli
2.
knjiž.
pojaviti se, razprostreti se na razmeroma veliki površini:
po dolini se je razlegla siva megla
//
z oslabljenim pomenom
izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik:
tišina se je razlegla po prostoru
razlégati se
-am se
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
navadno s prislovnim določilom
1.
razširjajoč se postajati slišen:
ob napadu so se razlegali bojni kriki
;
petje se je razlegalo daleč naokoli
;
iz hiše se je razlegalo vpitje
;
zvonjenje se je razlegalo po dolini
;
brezoseb.
zavpil je, da se je razlegalo po hiši
;
pren.,
knjiž.
pesnikov glas se je razlegal po vsej domovini
2.
knjiž.,
z oslabljenim pomenom
izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik:
po zemlji se je razlegal mir
/
grenkoba se mu je razlegala po obrazu
razlégniti se
-em se
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
razleči se:
iz hiše se je razlegnilo kričanje
;
po dvorani se je razlegnila pesem
razlékniti
-em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
zastar.
razprostreti
,
razširiti
:
stopila je iz hiše in razleknila roke
razlékniti se
zlekniti se:
udobno se je razleknil po travi
razlepíti
in
razlépiti -im,
tudi
razlépiti -im
dov.
(
ī ẹ́; ẹ́ ẹ̑
)
narediti, da kaj ni več zlepljeno:
razlepiti zlepljeni znamki
razlésti se
-lézem se
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
z lezenjem prenehati biti skupaj, na enem mestu:
mravlje so se razlezle
/
razlesti se na vse strani
//
z lezenjem priti na večjo površino, na več mest:
gosenice so se razlezle po njivi
/
vojaki so se previdno razlezli po grapah
;
pren.
po nebu so se razlezli temni oblaki
2.
počasi tekoč, polzeč se razširiti po površini:
polita barva se razleze po papirju
;
raztopljeno maslo se razleze po ponvi
/
premehko testo se med peko razleze
/
madež se je razlezel po vsej steni
//
nav. ekspr.
razširiti se sploh:
prijetna toplota se razleze po sobi
/
utrujenost se mu je razlezla po telesu
/
po hiši se je razlezel prijeten vonj
●
pog.
blago se je razlezlo
je postalo tanjše, se je na več mestih raztrgalo
;
ekspr.
lica so se mu razlezla od zadovoljstva
poteze na obrazu so pokazale, da je zadovoljen
;
ekspr.
obraz se mu je razlezel v nasmeh
nasmehnil se je
;
ekspr.
staro zidovje se je sčasoma čisto razlezlo
je razpadlo
;
pog.
od preobilne hrane se je kar razlezel
je postal zelo debel
razlézel
-zla -o:
razlezlo testo
razlézen
-a -o:
dežne kaplje, razlezene po steklu
;
megla, razlezena po dolini
razlèt
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
glagolnik od razleteti se:
razlet bombe, stroja
razlétati se
1
-am se
nedov.
(
ẹ̑
)
zastar.
razletavati se:
granate so se razletale z močnim pokom
razlétati se
2
-am se
dov.
,
tudi
razletájte se;
tudi
razletála se
(
ẹ́
)
pog.
s tekanjem se razgibati:
otroci so se razletali
razletávati se
-am se
nedov.
(
ȃ
)
1.
odletavati na več strani:
ob strelih pušk so se ptice razletavale
2.
hitro, sunkovito razpadati na dele, kose:
kozarci so padali na tla in se razletavali
/
za njimi so se razletavale granate
razletavajóč se
-a -e:
razletavajoče se bombe
razletéti se
-ím se
dov.
, razlêtel se
(
ẹ́ í
)
1.
odleteti na več strani:
ptice so se razletele
;
hitro se razleteti
//
pog.
razbežati se:
ob njegovem prihodu so se otroci razleteli
/
ko so se ljudje razleteli, se je vrnila na tisti kraj
se razšli, se razkropili
/
njeni otroci so se razleteli po svetu
se razšli, se razselili
2.
hitro, sunkovito razpasti na dele, kose:
udaril je po igrači, da se je razletela
;
posoda ji je padla iz rok in se razletela
/
ekspr.
ogledalo se je razletelo na drobne kose
/
granata se je v zraku razletela
;
s pokom se razleteti
●
ekspr.
novica se je razletela po vsem mestu
hitro razširila
razletováti se
-újem se
nedov.
(
á ȗ
)
zastar.
razletavati se:
bombe se razletujejo
razlézati se
-am se
nedov.
(
ẹ̄
)
razlezovati se:
mravlje so se začele razlezati
/
uši so se razlezale po obleki
/
olje se je razlezalo po ponvi
/
utrujenost se razleza po telesu
/
dim se razleza po sobi
razlezljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se (rad) razleze:
mehka, razlezljiva snov
razlezováti se
-újem se
nedov.
(
á ȗ
)
1.
z lezenjem prenehavati biti skupaj, na enem mestu:
kače so se začele razlezovati
//
z lezenjem prihajati na večjo površino, na več mest:
gosenice so se razlezovale po listju
2.
počasi tekoč, polzeč se širiti, razširjati po površini:
raztopljeno maslo se razlezuje po ponvi
//
nav. ekspr.
širiti, razširjati se sploh:
utrujenost se razlezuje po telesu
/
dim se razlezuje po sobi
razlíček
-čka
m
(
ȋ
)
knjiž.
različica
,
varianta
:
najstarejši različek drame
;
ta motiv je znan v več različkih
♦
biol.
vsak od organizmov, ki se po eni ali več lastnostih razlikuje od
matičnega organizma
;
min.
vsak od kristalov ali zrn istega minerala, ki se med seboj ločijo
zlasti po barvi
razlíčen
-čna -o
prid.
, razlíčnejši
(
í ī
)
1.
ki se po lastnostih, značilnostih razlikuje
a)
med seboj:
različni pojavi, pojmi
;
stavbi sta različni
;
popolnoma, zelo različen
b)
pri dveh ali več osebah, stvareh:
ločijo jih različni cilji, interesi
;
obleki sta različnih barv, velikosti
;
prijatelja sta različne starosti
;
različni so po izobrazbi, značaju
c)
od določenega, primerjanega:
različen je od brata
;
tedanje razmere so bile zelo različne od sedanjih
//
ki ni isti:
besedi sta različnega izvora
;
sta različne narodnosti
;
vrnila sta se po različnih poteh
/
naglas je v sedanjiku in nedoločniku na različnih zlogih
2.
mn.
razen
1
:
prebivalci iz različnih delov dežele
;
pripovedoval jim je različne zgodbe
/
o tem sem slišal različne stvari
/
prodaja različne vrste sadja
●
okusi so različni
ljudje se glede na okus razlikujejo
razlíčno
prisl.
:
različno kaj pojmovati
;
različno dolgi trakovi
;
različno oblikovani predmeti
;
sam.:
zanimivost in privlačnost različnega
razlíčica
-e
ž
(
ȋ
)
vsaka od nebistveno različnih oblik kakega pojava ali stvari, zlasti
umetniškega dela:
ohranile so se številne različice te pesmi
;
različica napeva, plesa
/
ta filozofska smer je le različica pozitivizma
/
pomenske različice pojma
/
v prislovni rabi:
napisati kaj v dveh različicah
;
ta mit se pojavlja v več različicah
razlíčnost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost različnega:
različnost pojavov, pojmov
;
različnost stališč
/
različnost pomena besed
/
ugotavljati različnosti med ljudmi
razlike
razlíka
-e
ž
(
ȋ
)
1.
kar kaže na neenakost med primerjanimi stvarmi:
razlika nastane, obstaja, se poveča
;
odpraviti razlike
;
spoznati, ugotoviti razlike
;
bistvena, majhna, opazna, velika razlika
;
razlika med človekom in živaljo
;
razlike med spoloma
;
razlika v barvi, obliki, velikosti
;
razlike v ceni, kakovosti izdelkov
;
razlike v izobrazbi, vzgoji
;
razlike v pogledih
/
pomenske in stilne razlike med besedami
/
časovna razlika
;
družbene, politične, socialne razlike
;
podnebne, temperaturne razlike
;
višinska razlika
/
razlika je, če dobiš dobro ali slabo oceno
2.
znesek, za katerega je zmanjšan, presežen določeni, potrebni znesek:
dobiti, izplačati razliko
3.
mat.
število, ki se dobi pri odštevanju:
izračunati razliko dveh števil
;
razlika in vsota
4.
ekspr.,
v prislovni rabi,
v zvezi z
brez
izraža podkrepitev trditve:
povabil je vse, brez razlike
5.
publ.,
v prislovni rabi,
v zvezi
z razliko
izraža omejevanje prej povedanega:
brata sta si zelo podobna, z razliko, da je mlajši nekoliko večji
●
on dela razlike
ne ravna z vsemi enako
;
publ.
v razliko od drugih moštev je naše dobro
v primerjavi z drugimi moštvi
;
publ.
za razliko od prve tekme so naši tekmovalci drugo tekmo dobili
prvo tekmo so izgubili, v drugi pa so zmagali
♦
šport.
izenačiti razliko v golih
;
premagati nasprotnika z dvema goloma razlike
razlíkati
-am
dov.
(
ȋ
)
obrt.
z likanjem, navadno na narobni strani, narediti gladko:
razlikati gube, rob obleke
/
razlikati šiv
z likanjem na narobni strani razdeliti robove šiva
razlíkan
-a -o:
razlikan šiv
;
razlikana guba
razlikávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
obrt.
z likanjem, navadno na narobni strani, delati gladko:
razlikavati gube
/
razlikavati šive
z likanjem na narobni strani razdeljevati robove šivov
razlikoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
s katerim se označuje, da je kaj različno, drugačno od drugega:
razlikovalne črtice
/
razlikovalna znamenja
//
po katerem je kaj različno, drugačno od drugega:
razlikovalne lastnosti rastlin
/
spoznati kaj po razlikovalnih znakih
2.
jezikosl.
ki izraža različnost, drugačnost:
pomensko razlikovalna vloga jezikovnega sredstva
●
knjiž.
razlikovalna politika
diskriminacijska politika
;
razlikovalna sposobnost
sposobnost za ugotavljanje razlik
razlikoválnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost razlikovalnega:
razlikovalnost znakov
razlikovánje
-a
s
(
ȃ
)
1.
glagolnik od razlikovati:
sposobnost razlikovanja barv
;
natančno razlikovanje med posameznimi pojavi, predmeti
/
pomensko razlikovanje
;
razlikovanje pojmov
2.
dajanje, priznavanje manjših pravic ali ugodnosti komu v primeri z
drugimi:
bolelo ga je učiteljevo razlikovanje med otroki
/
rasno, socialno razlikovanje
♦
jezikosl.
izgovorna oddaljitev enega izmed dveh enakih ali podobnih glasov
od drugega; disimilacija
razlikovánost
-i
ž
(
á
)
knjiž.
razmejenost, opredeljenost česa glede na razlike:
razlikovanost organov
;
razlikovanost med bistvom človeka in stvari
razlikováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
videti, občutiti različnost med čim:
razlikovati barve
;
razlikovati užitne in neužitne gobe
;
razlikovati kak predmet od drugih
;
razlikovati med posameznimi glasovi
;
med temi stvarmi moramo dobro razlikovati
;
razlikovati po obliki
/
razlikovati pomene besed
//
z oslabljenim pomenom
izraža navzočnost, obstajanje česa različnega:
ta narečja ne razlikujejo več padajoče in rastoče intonacije
/
ta literarni zgodovinar razlikuje naslednja obdobja
2.
knjiž.
povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega;
ločiti
:
ta lastnost ga razlikuje od drugih ljudi
;
to ga zelo razlikuje od bratov
razlikováti se
biti različen, drugačen:
človek se razlikuje od živali
/
naša doba se razlikuje od prejšnjih
;
razlikovati se po izobrazbi, po zunanjosti
/
mnenja o tem se zelo razlikujejo
;
razlikovati se med seboj
razlikujóč
-a -e:
razlikujoči znaki
;
sodba, razlikujoča se od drugih
razlíti
-líjem
dov.
(
í
)
1.
nehote spraviti kaj tekočega iz posode na večjo površino:
razliti juho, kavo po mizi
;
padla je in razlila mleko po tleh
;
kozarec se je prevrnil in vino se je razlilo
/
nesi previdno, da ne razliješ
poliješ
2.
knjiž.,
ekspr.
oddati, razširiti v velikih količinah:
sonce je razlilo svoje žarke po dolini
;
svetilka je razlila močno svetlobo po sobi
;
čez nebo se je razlila rdečkasta svetloba
/
prijetna glasba se je razlila po prostoru
/
noč je razlila svoj mir na zemljo
razlíti se
1.
tekoč čez rob se pojaviti na razmeroma veliki površini:
reka se je ob povodnji razlila
;
razliti se čez bregove
2.
ekspr.
množično se premakniti z enega mesta na več mest:
ljudje so se usuli iz dvorane in se razlili po cestah
;
množica se je razlila po trgu
/
čreda se je razlila po travniku in se začela pasti
3.
ekspr.
postati opazen, viden:
veselje se mu je razlilo po obrazu
/
po licih se mu je razlila rdečica
zardel je
●
oko se mu je razlilo
tekoča vsebina je iztekla iz njega
;
žolč se mu je razlil
je iztekel iz žolčnega mehurja
razlít
-a -o:
mir, razlit nad vasjo
;
razlita kava, voda
;
po sobi je bila razlita močna svetloba
;
vino, razlito po tleh
razlítje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od razliti:
razlitje vode po tleh
/
razlitje reke
razlítost
-i
ž
(
ȋ
)
dejstvo, da je kaj razlito:
razlitost tekočine
razlív
-a
m
(
ȋ
)
1.
kraj, kjer se potok ali reka razliva čez bregove:
tam se razliv zoži
/
razliv reke
2.
glagolnik od razliti:
preprečiti razliv tekočine
razlívanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od razlivati:
razlivanje vina po mizi
razlívati
-am
nedov.
,
tudi
razlivájte;
tudi
razlivála
(
í
)
1.
nehote spravljati kaj tekočega iz posode na večjo površino:
razlivati vodo po tleh
;
juha se mu je razlivala po prtu
/
posoda je bila prepolna, zato je pri prenašanju razlival
2.
knjiž.,
ekspr.
oddajati, razširjati v velikih količinah:
luč je razlivala svetlobo po sobi
;
čez nebo se je razlivala bledo rumena svetloba
/
po dolini se je razlivala pesem zvonov
razlívati se
1.
tekoč čez rob se pojavljati na razmeroma veliki površini:
nekoč se je tu razlivala lava
;
potok se razliva čez bregove
/
voda je kipela in se razlivala čez rob posode
2.
ekspr.
množično se premikati z enega mesta na več mest:
množica je bežala in se razlivala po ulicah
3.
ekspr.
biti opazen, viden:
preko njenega obraza se je razlival nenavaden mir
4.
knjiž.,
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža stanje, kot ga nakazuje osebek:
občutek ugodja se mu je razlival po vsem telesu
razlivajóč
-a -e:
držal je žlico, razlivajoč juho po obleki
;
svetloba, razlivajoča se po pokrajini
razlíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na razliv:
ureditev razlivnih površin
;
razlivno območje reke
razljúčenost
-i
ž
(
ȗ
)
zastar.
jeza
:
nič ni moglo pomiriti njegove razljučenosti
razljúditi
-im
dov.
(
ú ȗ
)
knjiž.
narediti, povzročiti, da kaj ni več naseljeno, poseljeno:
vojna je opustošila in razljudila deželo
razljúden
-a -o:
razljudeni kraji
razljudováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
delati, povzročati, da kaj ni več naseljeno, poseljeno:
vojna razljuduje dežele
razljútiti
-im
dov.
(
ū ȗ
)
zastar.
razjeziti
:
njeno godrnjanje ga je razljutilo
;
ko je to slišal, se je zelo razljutil
razljúčen
tudi
razljúten -a -o:
biti razljučen
;
razljučena množica
razlóčati
-am
nedov.
(
ọ́
)
razločevati
:
bilo je tako tiho, da je lahko razločal let ptiča
;
s prostim očesom tega ne moremo razločati
/
razločati kak pojav od drugih
razlóček
-čka
m
(
ọ̑
)
1.
kar kaže na neenakost med primerjanimi stvarmi:
ugotoviti, zmanjšati razloček
;
majhen, velik razloček
;
razloček v barvi, obliki
;
razloček v značaju
;
razločki med ljudmi, pojavi
/
pomenski razločki med besedami
/
ni razločka, če se odločiš tako ali drugače
2.
ekspr.,
v prislovni rabi,
v zvezi z
brez
izraža podkrepitev trditve:
kaznoval je vse, brez razločka
3.
publ.,
v prislovni rabi,
v zvezi
z razločkom
izraža omejevanje prej povedanega:
po značaju sta si sestri podobni, s tem razločkom, da je starejša
bolj družabna
razlóčen
-čna -o
prid.
, razlóčnejši
(
ọ́ ọ̄
)
1.
ki se dobro vidi ali sliši:
govori z razločnim glasom
;
obrisi predmetov so postajali vedno razločnejši
;
ti znaki so premalo razločni
/
razločna izgovarjava, pisava
/
njegove besede so bile dovolj razločne, da jih je lahko vsakdo
razumel
jasne
2.
knjiž.
ki se da razločiti;
razločljiv
:
stemnilo se je in drevje je bilo komaj razločno
/
glasovi teh živali so težko razločni
●
zastar.
začel se je razločni boj
odločilni
;
zastar.
razločna snov
deljiva, ločljiva
razlóčno
prisl.
:
govori počasi in razločno
;
razločno pisati
;
razločno slišati, videti
razločeník
tudi
razlóčenik -a
m
(
í; ọ́
)
zastar.
odpadnik
:
očitali so mu, da je razločenik
razločeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
s katerim se označuje, da je kaj različno, drugačno od drugega:
razločevalna sredstva
;
razločevalno znamenje
//
po katerem je kaj različno, drugačno od drugega:
razločevalni element
;
razločevalne značilnosti pojavov
/
iskati razločevalne znake med dvema rastlinskima vrstama
2.
jezikosl.
ki izraža različnost, drugačnost:
razločevalni pomen jezikovnega sredstva
razločevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razločevati:
sposobnost razločevanja barv
;
razločevanje glasov po višini
;
razločevanje med pravimi in navideznimi vrednotami
/
rasno razločevanje
rasno razlikovanje
razločeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
videti, slišati kaj kot posameznost:
s hriba je dobro razločeval ljudi na dvorišču
;
v temi ni mogel več razločevati predmetov na mizi
;
razločevati kaj s prostim očesom
;
iz te razdalje se predmeti še dobro razločujejo
//
z gledanjem, poslušanjem jasno zaznavati:
stemnilo se je in ni mogla več razločevati njegovega obraza
/
s težavo je razločeval pot
videl
2.
videti, občutiti različnost med čim:
razločevati barve
;
črke, pisane s tem strojem, težko razločujemo od tiskanih
;
dobro razločevati kak pojav od drugega
//
z oslabljenim pomenom
izraža navzočnost, obstajanje česa različnega:
ta narečja več ne razločujejo padajoče in rastoče intonacije
/
ta literarni zgodovinar razločuje tri vrste pesnikov
3.
knjiž.
povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega;
ločiti
:
to ga razločuje od drugih ljudi
;
kaj razločuje človeka od živali
razločeváti se
knjiž.
biti različen, drugačen;
ločiti se
:
mlajši brat se je zelo razločeval od starejšega
;
razločevati se po zunanjosti
razločujóč
-a -e:
govoril je zmedeno, ne razločujoč bistveno od nebistvenega
;
razločujoči znaki
razločítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od razločiti:
natančna razločitev med temi področji ni mogoča
razločíti
in
razlóčiti -im
dov.
(
ī ọ́
)
1.
videti, slišati kaj kot posameznost:
slišal je govorjenje, a ni mogel razločiti posameznih besed
;
z okna ni mogel razločiti otrok na igrišču
;
kljub mraku je razločil predmete v sobi
;
razločiti kaj z mikroskopom, s prostim očesom
;
bilo je svetlo, da so se razločili vsi predmeti na mizi
//
z gledanjem, poslušanjem jasno zaznati:
v mraku ni mogla razločiti njegovega obraza
;
v daljavi je že lahko razločil obris koče
;
zaradi megle ni mogel razločiti, kdo stoji pred hišo
/
komaj je razločil cesto pred seboj
videl
2.
videti, občutiti različnost med čim:
ni razločil rdeče barve od oranžne
;
komaj je razločil obraze
;
težko je bilo razločiti, kaj je dobro in kaj slabo
;
razločiti ljudi po glasu, zunanjosti
3.
star.
napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim;
ločiti
:
hoteli so ju razločiti
/
šele smrt ju je razločila
razločíti se
in
razlóčiti se
star.
raziti se, posloviti se:
razločila sta se brez pozdrava
;
po teh besedah sta se razločila
razlóčen
-a -o:
nekoč razločeni narodi so bili zdaj spet združeni
razločljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da razločiti:
razločljivi glasovi, znaki
;
komaj, težko razločljiv
razlóčnost
-i
ž
(
ọ́
)
lastnost, značilnost razločnega:
razločnost izgovarjave, pisave
rázlog
-óga
m
(
á ọ́
)
navadno s prilastkom
kar utemeljuje, podpira kako ravnanje, odločitev:
kaj je bil glavni razlog, da je tako dolgo okleval
;
to ni zadosten razlog, da tako ravnaš
;
imeti, navesti razloge za odpoved
;
pravi, prepričljiv, tehten razlog
;
razlogi za in proti
/
ekonomski, politični, verski razlogi
;
storiti kaj iz osebnih razlogov
;
publ.
ni mogel priti iz zdravstvenih razlogov
zaradi bolezni
/
kaj je bil razlog za njegov nenaden uspeh
vzrok
/
brez razloga se jeziš
♦
pravn.
ničnostni razlog
;
oprostilni, sodbeni razlogi
rázloka
-e
ž
(
á
)
lit.
odmor v verzu na koncu stopice;
diereza
razlomíti
-lómim
dov.
(
ī ọ́
)
z lomljenjem razdeliti na več delov:
razlomiti kruh, prepečenec
;
razlomiti palico
/
vihar je razlomil staro hruško
;
žarki so se razlomili v čudovite barve
razlomíti se
knjiž.,
ekspr.
izgubiti trdnost, moč:
njegova upornost se je razlomila
/
ves se je razlomil
razlómljen
-a -o:
razlomljena palica
razlopútniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
glasno odpreti, zlasti vrata:
planil je k vratom in jih razloputnil na stežaj
razlóžba
-e
ž
(
ọ̑
)
zastar.
razlaga
:
natančna razložba
razložítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od razložiti:
razložitev tovora
/
natančnejša razložitev problema
/
razložitev načrtov
razložíti
-ím
dov.
, razlóžil
(
ī í
)
1.
narediti, da pride kaj na več mest:
razložil je svoje orodje po mizi
/
vso prtljago je razložil
2.
dati, spraviti kaj s kakega vozila, živali:
razložiti blago, tovor
;
razložiti prtljago z voza
/
razložiti vagon
3.
narediti, da postane komu kaj jasno, razumljivo:
vprašanja ni razumel, zato mu ga je moral razložiti
;
na kratko, podrobno razložiti
//
narediti, da kdo izve, spozna, kar je potrebno, zaželeno:
razložiti komu svoj načrt
;
razložil mu je, kako je bilo
4.
narediti, da postane kaj vzročno, logično utemeljeno:
tega pojava še ne znamo razložiti
;
neprijetnega občutka si ni znal razložiti
/
to dejstvo nekoliko razloži njeno odločitev
5.
narediti, povzročiti, da se dojame, spozna pomen, vsebina česa:
razložiti literarno besedilo
;
razložiti določbo, predpis
6.
podati opis pojma z navedbo njegovih bistvenih znakov:
natančno razložiti
;
razložiti in definirati
/
razložiti besedo v slovarju
;
razložiti pojem družina
●
star.
razložiti svoje izdelke
razstaviti, dati na ogled
razložèn
-êna -o:
pojem ni jasno razložen
;
papirji, razloženi po mizi
;
poljudno razložena beseda
♦
glasb.
razloženi akord
zaporedno izvedeni toni akorda
razložljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da razložiti:
težko razložljiv pojav
;
njegova dela so razumljiva in razložljiva
razložljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost razložljivega:
razložljivost pojava
razlúknjati
-am
dov.
(
ȗ
)
narediti luknje, luknjice na več mestih:
razluknjati pločevino
razlúknjan
-a -o:
razluknjani podplati
razluščíti
in
razlúščiti -im
dov.
(
ī ú
)
knjiž.
izluščiti
:
razluščiti fižol
/
razluščiti jedro problema
●
knjiž.
razluščiti uganko
rešiti, razrešiti
razlúžiti
-im,
in
razlužíti
in
razlúžiti -im
dov.
(
ū ȗ; ī ú
)
usnj.
namočiti kože v raztopini organskih kislin, navadno z dodatkom
amonijeve soli:
rázma
-e
ž
(
ȃ
)
navt.
lesena letev, ki utrjuje, povišuje ali zaključuje vrh boka pri čolnu:
razmagnétenje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od razmagnetiti:
sistem za razmagnetenje zaslona
;
magnetenje in razmagnetenje
razmagnétiti
-im
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
narediti, da kaj ni več magnetno:
namagnetiti in razmagnetiti železo
razmàh
-áha
m
(
ȁ á
)
glagolnik od razmahniti se:
skrbeti za razmah proizvodnje
/
hiter razmah kakega gibanja
/
razmah znanosti in tehnike
●
ekspr.
dati razmaha svojim čustvom
sproščeno izraziti svoja čustva
;
publ.
žetev je v polnem razmahu
povsod, vsi žanjejo
razmáhati
-am,
in
razmáhati
tudi
razmaháti -am
dov.
(
á; á á á
)
z mahanjem razgibati:
ptič je razmahal peruti in zletel
razmahedrán
-a -o
prid.
(
á
)
ekspr.
neskrbno oblečen, neurejen:
vsa razmahedrana je stala pri oknu
/
strgana in razmahedrana obleka
razmahnítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od razmahniti se:
razmahnitev kake dejavnosti
/
občutil je željo po razmahnitvi lastne osebnosti
razmáhniti
-em,
in
razmahníti
in
razmáhniti -em
dov.
(
á ȃ; ī á ȃ
)
zastar.
zamahniti
:
ptič je razmahnil s perutmi
/
razmahniti z roko
razmahníti se
in
razmáhniti se -em se
dov.
(
ī á
)
nav. ekspr.
doseči večji obseg, večjo stopnjo razvoja:
gradnja teh objektov se je hitro razmahnila
;
sodelovanje med državama se je razmahnilo
;
podjetje je razmahnilo svojo dejavnost
/
to gibanje se je hitro razmahnilo
/
industrija se je zelo razmahnila
;
znanost se je na vseh področjih razmahnila
;
gospodarsko, kulturno se razmahniti
/
neurje se je razmahnilo
●
ekspr.
fant se je v zadnjih letih zelo razmahnil
je zrasel, se je razvil
;
ekspr.
v veseli družbi se je hitro razmahnil
razživel
razmáhnjen
-a -o:
razmahnjena dejavnost
;
sodelovanje med državama je že zelo razmahnjeno
razmáhnjenost
-i
ž
(
á
)
nav. ekspr.
lastnost, značilnost razmahnjenega:
razmahnjenost stikov med državama
/
velika razmahnjenost industrije
razmahovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razmahovati se:
razmahovanje športa
/
ovirati človeka pri njegovem razmahovanju
razmahováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zastar.
zamahovati
:
ptič je razmahoval s perutmi
/
razmahovati z rokami
razmahováti se
-újem se
nedov.
(
á ȗ
)
nav. ekspr.
dosegati večji obseg, večjo stopnjo razvoja:
proizvodnja teh strojev se razmahuje
/
znanost se vedno bolj razmahuje
/
meščanstvo se je v tej dobi najbolj razmahovalo
razmajánost
tudi
razmájanost -i
ž
(
á; ā
)
dejstvo, da je kaj razmajano:
razmajanost stopnic
;
pren.,
ekspr.
razmajanost starega družbenega reda
razmajáti
-májem
tudi
razmájati -em
tudi
-am
dov.
, razmájaj razmájajte
tudi
razmajájte; razmajál
tudi
razmájal
(
á á; á; ā
)
1.
povzročiti, narediti, da kaj ni več trdno, stabilno:
razmajati mizo, stol
;
razmajati zob
/
razmajati vijak
/
potres je razmajal hišo
;
vlaki so razmajali most
;
eksplozija je razmajala stene bunkerja
;
stopnice so se razmajale
;
pren.,
ekspr.
dolgovi so razmajali njihovo gospodarstvo
;
stari družbeni red se je razmajal
2.
povzročiti, narediti, da se kaj z enim delom pritrjenega začne
premikati sem in tja:
močen veter je razmajal veje
3.
ekspr.
razgibati
1
:
razmajati odrevenele prste
;
vstal je, da bi se razmajal
;
razmajati si roke
●
ekspr.
pijača jim je razmajala jezike
je povzročila, da so začeli dosti in sproščeno govoriti
;
ekspr.
zgodaj zjutraj so se razmajali zvonovi
so začeli zvoniti
razmaján
tudi
razmájan -a -o:
star, razmajan stol
;
razmajan voz
;
razmajani zobje
;
razmajana disciplina
;
njeno zdravje je razmajano
razmajávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
povzročati, delati, da kaj ni več trdno, stabilno:
razmajavati stole
razmàk
-áka
m
(
ȁ á
)
razmik
:
povečati, zmanjšati razmak
;
razmak med kolesi, stebri
/
korakali so v majhnih razmakih
/
časovni razmak
časovna oddaljenost
♦
žel.
blokovni razmak
odsek proge med dvema blokoma, blokovnicama
razmákati
-am
nedov.
(
ȃ
)
delati kaj zelo mokro, mehko, navadno z vodo:
nalivi razmakajo zemljo
razmaknítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od razmakniti:
razmaknitev miz, stolov
/
razmaknitev nog, prstov
razmakníti
in
razmákniti -em
dov.
(
ī á
)
spraviti kaj v večjo medsebojno oddaljenost:
razmakniti klopi, stole
;
ležišči razmaknemo za vmesni prehod
;
razmakniti zavese
;
nekoliko razmakniti
;
razmakniti se za nekaj korakov
/
razmakniti noge, prste
/
cesti se tam razmakneta
//
narediti, da kaj ni več skupaj, strnjeno:
razmaknil je veje, da je mogel naprej
;
množica se je razmaknila pred njim
/
knjiž.
tam se gozd razmakne
se razredči
●
knjiž.
razmakniti meje kake države
povečati, razširiti
razmáknjen
-a -o:
malo razmaknjene zavese
;
klopi so preveč razmaknjene
♦
tisk.
razmaknjeni tisk
tisk z večjimi razmiki med vrstami
razmáknjenost
-i
ž
(
á
)
stanje razmaknjenega:
razmaknjenost predmetov
/
razmaknjenost prstov
razmálhati se
-am se
[
razmau̯hati se
]
dov.
(
ȃ
)
ekspr.
razvleči se, raztegniti se:
suknjič se je ves razmalhal
razmálhan
-a -o:
razmalhan žep
razmastíti
-ím
dov.
, razmástil
(
ī í
)
odstraniti mast, maščobo iz česa:
razmastiti kosti
/
milo razmasti kožo
;
razmastiti lasišče
/
dobro razmastiti žico pred barvanjem
razmaščèn
-êna -o:
očiščena in razmaščena volna
razmaščeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
s katerim se odstranjuje mast, maščoba iz česa:
razmaščevalno sredstvo
razmaščeválnica
-e
ž
(
ȃ
)
obrat za razmaščevanje:
gradnja razmaščevalnice v tovarni kleja
razmaščevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razmaščevati:
razmaščevanje volne
;
sredstvo za razmaščevanje
razmaščeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
odstranjevati mast, maščobo iz česa:
razmaščevati kosti za izdelavo kleja
razmàz
-áza
m
(
ȁ á
)
plast snovi, razmazane po čem:
gost razmaz
//
med.
tanka plast krvnih celic, celic v gnoju, izcedku, razmazana na
objektnem stekelcu za mikroskopiranje:
obarvati razmaz
/
krvni razmaz
razmázati
-mážem
dov.
, razmázala
in
razmazála
(
á ȃ
)
narediti, da se mastna ali tekoča snov porazdeli po površini:
razmazati marmelado, maslo
;
razmazati nadev po testu
/
brisalci so razmazali blato po avtomobilski šipi
//
narediti, povzročiti, da se kaj razširi, razleze po površini:
dež je razmazal barve na sliki
;
črnilo se je razmazalo
/
solze so ji razmazale ličilo
razmázan
-a -o:
dobro razmazano lepilo
razmazljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da razmazati:
razmazljiva snov
razmazováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
delati, da se mastna ali tekoča snov porazdeli po površini:
razmazovati lepilo po papirju
razmečíti
-ím
in
razméčiti -im
dov.
, razméči
tudi
razmêči; razméčil
(
ī í; ẹ̄ ẹ̑
)
star.
razmehčati
:
dež je razmečil cesto
/
te besede so mu razmečile srce
razmeglíti
-ím
[
razməgliti
]
dov.
, razmeglì
in
razmègli; razmèglil
(
ī í
)
knjiž.
razpršiti
:
razpršilec razmegli vodo
razmeglíti se
postati jasen, viden:
gore so se razmeglile
●
knjiž.
njena podoba se mu je razmeglila
razblinila
razmehčánost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost razmehčanega:
razmehčanost tal
/
ekspr.
ob poslušanju glasbe se ga je polastila razmehčanost
razmehčáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
narediti, povzročiti, da postane kaj (zelo) mehko:
dež je razmehčal tla
/
razmehčati vosek
/
razmehčati usnje
razmehčáti se
ekspr.
postati zelo ganjen:
ob poslušanju glasbe se je čisto razmehčal
razmehčán
-a -o:
razmehčan sneg
;
razmehčana tla
razmehkúžiti
-im
dov.
(
ú ȗ
)
pomehkužiti
:
razmehkužiti otroka
;
čisto se je razmehkužil
razmehkúžen
-a -o:
razmehkužen človek
razmêjek
-jka
m
(
ȇ
)
knjiž.
meja, mejna črta:
razmejki med vasmi
razmejênost
-i
ž
(
é
)
lastnost, značilnost razmejenega:
razmejenost zemljišč
/
razmejenost duševnih pojavov
razmejevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razmejevati:
razmejevanje zemljišč
/
razmejevanje duševnih pojavov
;
razmejevanje med umskim in fizičnim delom
razmejeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
določati, označevati mejo med čim:
razmejevati zemljišča
/
razmejevati duševne pojave med seboj
/
razmejevati dobro od slabega
ločevati
razmejíšče
-a
s
(
í
)
knjiž.
prelom
:
lik slovenskega pisatelja na razmejišču dveh dob
razmejítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od razmejiti:
razmejitev zemljišč
/
upravna razmejitev
;
razmejitev med državama
/
razmejitev književnih zvrsti
razmejíti
-ím
dov.
, razmêjil
(
ī í
)
določiti, označiti mejo med čim:
razmejiti zemljišča
/
razmejiti države
/
razmejiti realizem in naturalizem
/
razmejiti dobro od slabega
ločiti
razmejítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na razmejitev:
razmejitvena črta
/
razmejitvena komisija
razmejljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
knjiž.
ki se da razmejiti:
ti pojavi so težko razmejljivi
razmêjnica
-e
ž
(
ȇ
)
knjiž.
meja, mejna črta:
razmejnica med dvema območjema
/
razmejnica med likovno umetnostjo in književnostjo
razmendráti
-ám
[
razməndrati
]
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
pomendrati
:
razmendrati žito
/
razmendrati gredo
ràzmeníh
tudi
ràzmenìh -íha
[
tudi
razmənih
]
m
(
ȁ-í; ȁ-ȉ ȁ-í
)
knjiž.
kdor ni več menih:
razménjati
tudi
razmenjáti -am,
in
razménjati -am
dov.
(
ẹ́ á ẹ́; ẹ́
)
knjiž.
menjati
,
zmenjati
:
razmenjati bankovec
razmenjáva
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
menjava
:
svobodna razmenjava materialnih in duhovnih dobrin
razméra
-e
ž
(
ẹ̑
)
nav. mn.,
navadno s prilastkom
1.
kar je opredeljeno z določenimi dejstvi, odnosi, ki vplivajo na
življenje, dejavnost koga:
razmere se spreminjajo
;
prilagoditi se razmeram
;
v takih razmerah ni mogoče delati
;
živeti v dobrih, slabih razmerah
;
razmere v družbi, državi, tovarni
;
razmere v njegovi družini so zelo težke
/
delovne razmere
;
gmotne, stanovanjske razmere
;
gospodarske, kulturne, politične razmere
;
razmere v znanosti
//
kar je opredeljeno z določenimi dejstvi na kakem območju in more
vplivati na kako dejavnost:
podnebne, vremenske razmere
;
poročilo o snežnih razmerah
/
prometne razmere v turistični sezoni
2.
publ.
mera
,
razsežnost
:
bazen olimpijskih razmer
/
stavka je zavzela velike razmere
●
zastar.
njuna razmera je bila skrivnost
njuno ljubezensko razmerje
;
publ.
v razmerah popolne svobode in neodvisnosti
v popolni svobodi in neodvisnosti
;
publ.
narediti kaj po sili razmer
ker ni (bilo) druge izbire
razméren
-rna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
knjiž.
sorazmeren
:
to je bil čas razmerne blaginje
razmérno
prisl.
:
razmerno bogata zbirka
;
razmerno visoka stopnja
razmeroma
razmérica
-e
ž
(
ẹ̑
)
ekspr.
manjšalnica od razmera:
malomeščanske razmerice
razmériti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
z merjenjem razdeliti:
razmeriti zemljišče
razmérjen
-a -o:
razmerjeni gozdovi
razmérjati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
z merjenjem deliti na dele:
razmerjati zemljišče
razmérje
-a
s
(
ẹ̑
)
1.
kar izraža medsebojno odvisnost, povezanost količin, vrednosti, ki
imajo kaj skupnega:
ugotoviti razmerje med časom in dolžino poti
;
formula kaže elemente v spojini in njihovo medsebojno razmerje
;
mehanska energija je v stalnem razmerju s toplotno energijo
/
razdeliti vsoto v razmerju 1 : 5
/
določiti razmerja med domačimi in tujimi cenami
/
razmerje sil v svetu se je spremenilo
/
človek podira razmerja v naravi
sorazmerja
/
z oslabljenim pomenom
biti v sorodstvenem razmerju
v sorodstvu
2.
navadno s prilastkom
kar obstaja med posamezniki, skupinami
a)
ob skupni dejavnosti:
družbeno, produkcijsko razmerje
;
razmerje med delovno organizacijo in skupnimi službami
b)
v osebnem življenju:
bratsko, prijateljsko razmerje
/
publ.
stopiti v osebno razmerje s kom
imeti osebne stike s kom
/
napeto razmerje v družini ga je zelo težilo
napeti odnosi
/
intimno, ljubezensko, spolno razmerje
//
zunajzakonski odnosi dveh oseb, navadno nasprotnega spola, temelječi
na spolnosti:
razmerja z njo ni skrival
;
imela je razmerje s poročenim moškim
3.
kar se izraža, kaže v ravnanju s kom, vedenju do koga;
odnos
:
urediti razmerje med državo in Cerkvijo
/
dobra medčloveška razmerja
//
v zvezi z
do
kar se izraža, kaže v ocenjevanju, presojanju česa:
opredeliti razmerje do življenja
//
v prislovni rabi,
navadno v zvezi
v razmerju do
izraža omejitev, izhodišče pri opredeljevanju:
vsak človek v razmerju do drugih ljudi
;
oblast v razmerju do ljudstva
/
beseda je v razmerju do sinonima precej redka
4.
v prislovni rabi,
navadno s prilastkom,
v zvezi
v razmerju
izraža primerjanje, vrednotenje, presojanje:
zastavljeni načrti niso bili v pravem razmerju s sposobnostmi
delavcev
;
biti v ustreznem razmerju
5.
star.
razmere
,
okoliščine
:
ostro so kritizirali razmerje v tej deželi
♦
fiz.
kompresijsko razmerje
;
geom.
delilno razmerje
število, značilno za medsebojno lego treh točk na premici
;
jezikosl.
frekvenčno razmerje med besedami
;
posledično, sklepalno, vzročno razmerje
;
mat.
razmerje
kvocient dveh količin
;
pravn.
delovno razmerje
pravno razmerje med delavci pri delu z družbenimi sredstvi ali med
delodajalcem in delojemalcem
;
obligacijsko
ali
obveznostno razmerje
pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena
zahtevati od druge določeno dajatev, storitev; obveznost
;
pogodbeno razmerje
;
pravno razmerje
urejeno s pravnimi normami
;
posledično, sklepalno, vzročno razmerje
razmérnik
-a
m
(
ẹ̑
)
obrt.
tabela s podatki o merah in sorazmerjih pri posameznih krojih:
narediti razmernik
;
delati po razmerniku
razmérnost
-i
ž
(
ẹ́
)
knjiž.
sorazmernost
,
skladnost
:
razmernost figur na sliki
razméroma
prisl.
(
ẹ̑
)
izraža visoko mero, stopnjo glede na primerjano:
dežela je razmeroma bogata z gozdovi
;
promet v mestu je razmeroma gost
;
v pokoj je stopil razmeroma zgodaj
/
taki primeri so razmeroma redki
;
zrak je razmeroma vlažen
precej
razmesáriti
-im
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
povzročiti komu hude rane, poškodbe, navadno z rezilom, konico:
v pretepu so ga čisto razmesarili
;
razmesariti na drobne kose
razmesárjen
-a -o:
razmesarjen obraz
;
razmesarjeno truplo
razmestítev
-tve
ž
(
ȋ
)
1.
glagolnik od razmestiti:
razmestitev predmetov v prostoru
/
razmestitev vojaških enot po mestih
/
pravilna razmestitev industrije
2.
položaj, v katerem je kaj kje glede na druge stvari:
vretenčasta razmestitev listov po steblu
razmestíti
-ím
tudi
razméstiti -im
dov.
, razmésti; razméstil
(
ī í; ẹ̄ ẹ̑
)
narediti, da pride kaj na več mest:
razmestiti predmete po polici
/
razmestiti delavce po delovišču
;
gostje so se razmestili po sobah
razmeščèn
-êna -o
tudi
razméščen -a -o:
zavoji, razmeščeni po mizi
;
letala so razmeščena na raznih krajih
;
vretenčasto razmeščeni listi
razméšati
tudi
razmešáti -am
dov.
(
ẹ́ á ẹ́
)
z mešanjem narediti, da se kaka snov enakomerno porazdeli v drugi:
razmešati moko v malo mrzle vode
/
dobro razmešati jed
premešati
razméščanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od razmeščati:
razmeščanje pohištva
/
razmeščanje gostov po sobah
razméščati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
delati, da pride kaj na več mest:
razmeščati stole okoli mize
;
razmeščati zvezke po klopi
/
razmeščati otroke po sobi
razmeščênost
tudi
razméščenost -i
ž
(
é; ẹ̑
)
položaj, v katerem je kaj kje glede na druge stvari:
razmeščenost pohištva
razmèt
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
glagolnik od razmetati:
razmet kart
razmetánost
-i
ž
(
á
)
značilnost razmetanega:
razmetanost stanovanja
/
za navidezno razmetanostjo besed in pojmov je vendar red
razmetáti
-méčem
dov.
, razmêči razmečíte; razmêtal
(
á ẹ́
)
1.
z metanjem narediti, da pride kaj na večjo površino, na več mest:
razmetati gnoj, seno
;
razmetati z vilami
;
enakomerno razmetati
2.
spraviti v nered:
razmetati igrače, knjige
/
razmetati sobo
;
ekspr.
vse stanovanje mi je razmetal
3.
nav. ekspr.
pretirano, nepremišljeno porabiti dobrine:
lahkomiselno razmetati denar
;
ves zaslužek razmeče za obleko
♦
tisk.
razmetati stavek
razstaviti stavek in zložiti črkovni material na ustrezna mesta
razmetán
-a -o:
papirji, razmetani po mizi
;
razmetana postelja
;
razmetano stanovanje
;
seno je že razmetano
;
imajo zelo razmetano
razmetávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razmetavati:
razmetavanje sena
/
razmetavanje igrač
/
razmetavanje denarja
razmetávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
z metanjem delati, da pride kaj na večjo površino, na več mest:
razmetavati gnoj, seno
2.
spravljati v nered:
razmetavati igrače
/
razmetavati sobo
3.
nav. ekspr.
pretirano, nepremišljeno porabljati dobrine:
razmetavati denar za pijačo
razmetoválec
-lca
[
razmetovau̯ca
tudi
razmetovalca
]
m
(
ȃ
)
tisk.
stavec, ki razstavlja stavek in zlaga črkovni material na ustrezna
mesta:
biti, postati razmetovalec
razmezgáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
pomendrati
,
poteptati
:
razmezgati svež beton
/
razmezgati mokro zemljo
razmígati
-am
dov.
(
ȋ
)
ekspr.
1.
razgibati
1
:
razmigati roke
;
pri telovadbi smo se pošteno razmigali
/
skušal ga je razmigati, da bi povedal kaj o sebi
2.
razmajati
:
burja je razmigala stebre
razmigávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
ekspr.
razgibavati
:
razmigavati roke
;
počasi so se razmigavali
razmík
-a
m
(
ȋ
)
1.
medsebojna oddaljenost med predmeti, navadno manjša:
povečati, zmanjšati razmik
;
razmik med deskami, hišami, vrstami
/
hodili so v koloni v majhnih razmikih
/
časovni razmik med dogodkoma
presledek
2.
glagolnik od razmakniti:
poveljnik je ukazal razmik
♦
adm.
razmik
razdalja med (natipkanimi) besedami ali znaki; razdalja med
(tipkanimi) vrsticami
;
elektr.
kontaktni razmik
največja možna razdalja med kontaktnima elementoma
razmikáč
-a
m
(
á
)
avt.
del zavornega mehanizma, ki pri zaviranju razmakne zavorne čeljusti:
razmíkanje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od razmikati:
razmikanje plošč
/
razmikanje vrst
razmíkati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
spravljati kaj v večjo medsebojno oddaljenost:
razmikati klopi, stole
;
razmikati zavese
;
vrste plesalcev so se počasi razmikale
/
razmikati prste
♦
tisk.
razmikati vrste
//
delati, da kaj ni več skupaj, strnjeno:
razmikali so veje, da so lažje hodili
razmikajóč
-a -e:
stopal je spredaj, razmikajoč veje
razminíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od razminirati:
reševalci, policisti in ekipa za razminiranje so prispeli na ozemlje
s pehotnimi minami
;
sklad za razminiranje
razminírati
-am
dov.
(
ȋ
)
1.
odstraniti mine, zlasti z minskih polj:
razminirati dve tretjini ozemlja države
2.
razstreliti kaj z minami, eksplozivom:
razminirati bunker, most
razmíslek
-a
[
razmislək
]
m
(
ȋ
)
usmeritev dejavnosti v zavesti v kaj
a)
da bi prišlo do jasnosti, zaključkov:
te pesnikove besede so vredne razmisleka
/
podrobnejši razmislek je to pokazal
podrobnejša presoja, analiza
b)
da bi se spoznala primernost, posledice česa:
za odločitev je potreben razmislek
;
imeti čas za razmislek
/
storiti kaj brez razmisleka
razmísliti
-im
dov.
(
í ȋ
)
1.
usmeriti dejavnost v zavesti v kaj
a)
da bi prišlo do jasnosti, zaključkov:
vso stvar bo treba še razmisliti
;
skušal je razmisliti, kaj se dogaja z njim
;
o teh vprašanjih moramo dobro razmisliti
b)
da bi se spoznala primernost, posledice česa:
razmisli, kaj bi bilo potrebno storiti
;
razmislite tudi o tem
/
dobro razmisli, preden se odločiš
//
presoditi, oceniti:
skušali so razmisliti svoj položaj
2.
knjiž.
povzročiti, da kdo preneha intenzivno misliti na kaj:
delo človeka potolaži in razmisli
razmíšljen
-a -o
1.
deležnik od razmisliti:
dobro razmišljeno vprašanje
2.
ki z mislimi ne spremlja dogajanja okrog sebe:
razmišljen učenjak
;
biti razmišljen
/
razmišljen obraz, pogled
/
učenci so preveč razmišljeni
raztreseni
;
prisl.:
razmišljeno odgovoriti
razmíšljanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od razmišljati:
navajati učence na razmišljanje
;
ekspr.
potopil se je v razmišljanje
;
kritično, poglobljeno razmišljanje
;
razmišljanje o vzgojnih vprašanjih
/
odgovoril mu je brez razmišljanja
;
po dolgem razmišljanju se je odločil
razmíšljati
-am
nedov.
(
í
)
usmerjati dejavnost v zavesti v kaj
a)
da bi prišlo do jasnosti, zaključkov:
razmišlja, zakaj se je to zgodilo
;
razmišljati o življenjskih vprašanjih
;
o njem,
star.
njega velikokrat razmišlja
/
vso noč je razmišljal
b)
da bi se spoznala primernost, posledice česa:
dolgo je razmišljal, kaj naj stori, kako naj se odloči
c)
sploh:
razmišlja o sreči, ki ga čaka
razmišljajóč
-a -e:
razmišljajoč o tem, kam naj gre, je stopil na ulico
;
razmišljajoč človek
;
njegov razmišljajoči značaj
razmíšljenec
-nca
m
(
ȋ
)
ekspr.
razmišljen človek:
ta človek je velik razmišljenec
razmíšljenost
-i
ž
(
ȋ
)
stanje razmišljenega človeka:
to je bila posledica njegove razmišljenosti
/
storiti kaj v razmišljenosti
razmišljeválec
-lca
[
razmišljevau̯ca
tudi
razmišljevalca
]
m
(
ȃ
)
knjiž.
kdor (rad) razmišlja:
samoten razmišljevalec
razmišljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
razmišljati
:
razmišljevati o umetnosti
/
hodil je po sobi in razmišljeval
/
dolgo je razmišljeval, kaj naj stori
razmišljujóč
-a -e:
razmišljujoč o tem, je hodil po cesti
;
razmišljujoč človek
razmnóžek
-žka
m
(
ọ̑
)
knjiž.
izdelek, ki nastane pri razmnoževanju besedila:
razmnožek predsednikovega govora
razmnoženína
-e
ž
(
í
)
knjiž.
izdelek, ki nastane pri razmnoževanju besedila:
tiskovine in razmnoženine
razmnoževálec
-lca
[
razmnoževau̯ca
tudi
razmnoževalca
]
m
(
ȃ
)
1.
kdor se (poklicno) ukvarja z razmnoževanjem besedila:
razpisati delovno mesto razmnoževalca
2.
zastar.
razmnoževalni stroj:
kupiti razmnoževalec
razmnoževálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na razmnoževanje:
razmnoževalni postopek
/
razmnoževalni stroj
/
razmnoževalna sposobnost
razmnoževalíšče
-a
s
(
í
)
knjiž.
kraj, prostor, kjer se živali, rastline razmnožujejo:
v vrtnariji imajo razmnoževališče
;
podrte smreke so razmnoževališče lubadarja
razmnoževálnica
-e
ž
(
ȃ
)
delavnica, obrat za razmnoževanje besedila:
delati v razmnoževalnici
razmnoževálnik
-a
m
(
ȃ
)
razmnoževalni stroj:
izdelava razmnoževalnikov
razmnoževánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razmnoževati:
ukvarjati se z razmnoževanjem cvetlic
;
razmnoževanje rastlin z gomolji
/
razmnoževanje tiskovin
;
stroj za razmnoževanje
/
proučevati razmnoževanje živali
/
čezmerno razmnoževanje
ki ni v skladu z možnostmi za preživljanje
;
nespolno, spolno razmnoževanje
razmnoževáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
delati, da nastanejo novi organizmi iz že obstoječih:
razmnoževati rastline
;
razmnoževati s potaknjenci, semenom
2.
izdelovati več kopij besedila, slike:
razmnoževati letake
;
razmnoževati na ciklostilu
razmnoževáti se
1.
postajati številnejši z nastankom novih organizmov iz že obstoječih:
bakterije se hitro razmnožujejo
2.
nastajati kot nov organizem iz že obstoječih:
rastline se razmnožujejo na različne načine
♦
biol.
nespolno
brez oploditve
, spolno se razmnoževati
z oploditvijo
;
bot.
razmnoževati se s sporami
razmnoževán
-a -o:
rokopisna in preprosto razmnoževana glasila
razmnožítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od razmnožiti:
razmnožitev rastlin s potaknjenci
/
razmnožitev tiskovin
/
hitra razmnožitev bakterij
razmnožíti
-ím
dov.
, razmnóžil
(
ī í
)
1.
narediti, da nastanejo novi organizmi iz že obstoječih:
razmnožiti rastlino
;
razmnožiti ribe v akvariju
;
razmnožiti s potaknjenci, semenom
2.
izdelati več kopij besedila, slike:
razmnožiti okrožnico, tiskovino
;
razmnožiti na pisalnem stroju
razmnožíti se
postati številnejši z nastankom novih organizmov iz že obstoječih:
v teh okoliščinah se bakterije hitro razmnožijo
;
te živali so se v zadnjem času zelo razmnožile
//
ekspr.
postati številnejši sploh:
saloni so se takrat zelo razmnožili
razmnožèn
-êna -o:
ciklostilno razmnoženi letaki
;
okrožnice so že razmnožene
razmočíti
-móčim
dov.
(
ī ọ́
)
narediti kaj zelo mokro, mehko, navadno z vodo:
dež je razmočil zemljo
/
razmočiti kruh v mleku
razmóčen
-a -o:
razmočena glina
;
razmočena tla
;
popolnoma razmočen
razmòk
-ôka
in
-óka
m
(
ȍ ó, ọ́
)
knjiž.
tinktura
:
razmok arnike
razmókel
-ôkla -o
[
razmokəu̯
]
prid.
(
ọ́ ó
)
knjiž.
razmočen
:
razmokla tla
;
polja so razmokla od dežja
razmontírati
-am
dov.
(
ȋ
)
razstaviti (na dele), razdreti:
razmontirati omaro, stroj
razmótati
-am
tudi
razmotáti -ám
dov.
(
ọ̄; á ȃ
)
1.
narediti, da kaj preneha biti nepravilno prepleteno, zvito:
s težavo je razmotal vrvi
●
ekspr.
upajmo, da bomo to vprašanje kmalu razmotali
rešili, razrešili
2.
knjiž.
odviti
:
razmotati paket
/
razmotati papir
razmotávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razmotavati:
razmotavanje zapletene vrvi
/
razmotavanje stare pisave
razmotávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
delati, da kaj preneha biti nepravilno prepleteno, zvito:
potrpežljivo je razmotaval mrežo
●
knjiž.
razmotavati staro pisavo
spoznavati, razkrivati
2.
knjiž.
odvijati
:
razmotavati pakete
/
razmotavati obvezo
/
razmotavati volno s klobčiča
razmotríti
-ím
dov.
, razmótril; razmotrèn
(
ī í
)
star.
ogledati si, pogledati:
učenci naj natančno razmotrijo predmet, ki ga bodo risali
//
premisliti
,
razmisliti
:
razmotriti o umetnosti
/
skušal je razmotriti zadnje dogodke
//
presoditi
,
oceniti
:
razmotriti nastali položaj
razmotrívanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od razmotrivati:
razmotrivanje okolice
/
razmotrivanje o bistvu umetnosti
/
kritično razmotrivanje nastalega položaja
razmotrívati
-am
nedov.
(
í
)
star.
opazovati
,
gledati
:
pozorno razmotrivati kip
//
premišljevati
,
razmišljati
:
razmotrivati o bistvu življenja
/
dolgo so razmotrivali zadnje dogodke
//
presojati
,
ocenjevati
:
razmotrivali so nastali položaj
;
začeli so razmotrivati njegovo ravnanje
razmrcváriti
-im
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
povzročiti komu hude rane, poškodbe:
krogla mu je razmrcvarila roko
razmrcvárjen
-a -o:
biti razmrcvarjen
;
razmrcvarjena noga
razmrčésiti
-im
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
knjiž.
sistematično uničiti, zatreti mrčes:
razmrčesiti perilo
razmréžiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
knjiž.
narediti, da je kaj načrtno razporejeno na kakem območju:
razmrežiti zračni promet po vsej državi
razmréžiti se
rastoč se mrežasto razširiti v čem:
koreninice so se razmrežile v zemlji
;
pren.
utrujenost se mu je razmrežila po obrazu
razmréžen
-a -o:
razmrežene korenine
razmŕšenec
-nca
m
(
r̄
)
ekspr.
razmršen človek:
dolgolas razmršenec
razmŕšenost
-i
ž
(
r̄
)
značilnost razmršenega:
razmršenost brade
/
moti ga dekletova razmršenost in neurejenost
razmŕšiti
-im
dov.
(
ŕ r̄
)
narediti kaj neurejeno, neporavnano, zlasti lase:
razmršil ji je lase
/
veter mu je razmršil brado
razmŕšen
-a -o:
razmršeni lasje
;
bil je ves umazan in razmršen
;
razmršena brada
razmŕviti
-im
dov.
(
ŕ ȓ
)
narediti iz česa majhne, drobne dele;
razdrobiti
:
razmrviti cigaro
razmŕvljen
-a -o:
razmrvljena skuta
raznarodítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od raznaroditi:
nevarnost raznaroditve
raznarodíti
-ím
dov.
, raznaródil
(
ī í
)
vzeti narodno zavest in znake narodnosti:
raznaroditi narod
;
ta del prebivalstva se je raznarodil
raznarodoválec
-lca
[
raznarodovau̯ca
tudi
raznarodovalca
]
m
(
ȃ
)
nav. ekspr.
kdor raznaroduje:
boriti se proti raznarodovalcem
raznarodoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na raznarodovanje:
raznarodovalna politika
/
raznarodovalna organizacija
raznarodoválnica
-e
ž
(
ȃ
)
nav. ekspr.
ustanova, navadno šola, ki pospešuje raznarodovanje:
ta šola je bila raznarodovalnica naše mladine
raznarodovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od raznarodovati:
raznarodovanje narodnih manjšin
;
boj proti raznarodovanju
;
nasilno raznarodovanje in vsestransko preganjanje
raznarodováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
jemati narodno zavest in znake narodnosti:
fašizem je sistematično raznarodoval naše kraje
;
raznarodovati narodne manjšine
raznašálec
-lca
[
raznašau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor kaj raznaša:
raznašalec časopisov, knjig
/
raznašalec bolezni
raznašálka
-e
[
raznašau̯ka
tudi
raznašalka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki kaj raznaša:
raznašalka časopisov
/
raznašalka bolezni
raznášanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od raznašati:
raznašanje mleka, pošte
/
raznašanje bolezni
raznášati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
z nošenjem, prenašanjem delati, da pride kaj na več mest:
raznašati časopise, mleko po hišah
/
s čevlji raznašati blato po stanovanju
/
ptice raznašajo seme
/
raznašati bolezni
širiti, razširjati
//
z nošenjem, prenašanjem delati, da kaj ni več skupaj, na enem mestu:
raznašati veje
/
evfem.
ugotovili so, da nekdo raznaša blago
krade
2.
nav. ekspr.
razširjati
,
razglašati
:
raznašati čenče
;
raznašati novice po vasi
raznêsti
-nêsem
dov.
, raznésel raznêsla
(
é
)
1.
z nošenjem, prenašanjem narediti, da pride kaj na več mest:
raznesti vabila po hišah
/
s čevlji raznesti blato
/
veter je raznesel seme
//
z nošenjem, prenašanjem narediti, da kaj ni več skupaj, na enem
mestu:
otroci so raznesli igrače
/
evfem.
vdrli so v trgovino in raznesli, kar se je dalo
pokradli
2.
nav. ekspr.
razširiti
,
razglasiti
2
:
raznesti novico po vasi
;
povsod je raznesel, da se je vrnila
;
to se je hitro razneslo po mestu
;
brezoseb.
razneslo se je, da je umrl
3.
s pritiskom od znotraj povzročiti, da kaj poči, razpade:
vino je razneslo sod
;
brezoseb.
cev, parni kotel je razneslo
4.
brezoseb.,
ekspr.,
v zvezi z
od
izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik:
razneslo jo bo od jeze, radovednosti
raznesèn
tudi
raznešèn -êna -o:
razneseni časopisi
;
novica, raznesena po vasi
raznétiti
-im,
tudi
raznetíti
in
raznétiti -im
dov.
(
ẹ́ ẹ̄; ī ẹ́
)
narediti, povzročiti, da kaj začne močneje goreti:
raznetiti ogenj
;
pren.
skušal je raznetiti njeno ljubezen
raznéženec
-nca
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
raznežen človek:
taka glasba je za raznežence
raznéženost
-i
ž
(
ẹ̑
)
stanje razneženega človeka:
prevzela ga je razneženost
razneževáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
vzbujati pri kom nežnost:
ta misel ga je razneževala
2.
knjiž.
razvajati
:
razneževati otroka
razneževáti se
čutiti, izražati nežnost:
ob pogledu nanjo se je razneževal
raznéžiti
-im
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
1.
vzbuditi pri kom nežnost:
pogled nanjo ga je raznežil
2.
knjiž.
razvaditi
:
mati je otroka raznežila
raznéžiti se
začutiti, izraziti nežnost:
ob tej misli se je raznežil
/
glas se mu je raznežil
raznéžen
-a -o:
biti raznežen
;
ves raznežen jo je objel
;
razneženo dekle
;
prisl.:
razneženo govoriti
razníčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
knjiž.
vzeti pomen, veljavo, vrednost:
skušali so razničiti to legendo
;
ideja se je razničila
razníhanost
-i
ž
(
ī
)
knjiž.
razmajanost
:
raznihanost vrat
/
raznihanost vej
●
knjiž.
duševna raznihanost
razdvojenost, razklanost
razníhati
-am
dov.
(
ī
)
knjiž.
razmajati
:
raznihati vrata
/
veter je raznihal veje
razno...
ali
rázno...
prvi del zloženk
(
ā
)
nanašajoč se na razen
1
:
raznobarven, raznoglasen, raznopolt, raznovrstnost
raznobárven
-vna -o
prid.
(
ȃ
)
ki je različnih barv:
raznobarvni balončki, trakovi
;
raznobarvno cvetje
♦
šah.
raznobarvna lovca
lovca bele in črne barve, ki se premikata po poljih različne barve
raznobárvnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost raznobarvnega:
raznobarvnost cvetja
raznočásen
-sna -o
prid.
(
á
)
knjiž.
ki se pojavi, poteka ob različnem času:
raznočasni dogodki
raznočásje
-a
s
(
ȃ
)
knjiž.
raznočasnost
:
raznočasje dogodkov
♦
jezikosl.
obstajanje, spreminjanje jezikovne lastnosti, značilnosti v
njihovem časovnem razvoju; diahronija
raznočásnost
-i
ž
(
á
)
knjiž.
lastnost česa, kar se pojavlja, poteka ob različnem času:
raznočasnost dogodkov
raznoglásen
-sna -o
prid.
(
ā
)
1.
ki je iz različnih glasov:
raznoglasen otroški smeh
;
raznoglasno oglašanje siren
2.
knjiž.
neskladen
,
neenoten
:
stilno raznoglasen tekst
raznoglásje
-a
s
(
ȃ
)
knjiž.
neskladnost
,
neenotnost
:
stilno raznoglasje dramske predstave
/
raznoglasje v stranki
neenotnost, nesoglasje
raznoglásnost
-i
ž
(
ā
)
knjiž.
neskladnost
,
neenotnost
:
stilna raznoglasnost teksta
raznoiménski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
v zvezah:
fiz.
raznoimenski magnetni pol
južni ali severni magnetni pol v odnosu do drugega; nasprotnoimenski
magnetni pol
;
mat.
raznoimensko število
količina, ki se izrazi z več merskimi enotami
raznojezíčen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
ki zna in redno uporablja različne jezike:
raznojezično prebivalstvo
/
raznojezične prireditve
raznolíčen
-čna -o
prid.
(
ī
)
knjiž.
1.
ki je različnih oblik:
raznolični predmeti
2.
raznovrsten
,
mnogovrsten
:
raznolični pojavi
●
knjiž.
raznolično razlaganje dejstev
različno
raznolíčje
-a
s
(
ȋ
)
knjiž.
raznovrstnost
,
mnogovrstnost
:
presenetilo ga je raznoličje vsega, kar je videl
;
doseči harmonijo v raznoličju
raznolíčnost
-i
ž
(
ī
)
knjiž.
raznovrstnost
,
mnogovrstnost
:
raznoličnost stvari
/
narodnostna raznoličnost prebivalstva
/
raznoličnost obeh pesnikov
različnost
♦
biol.
pojav, da ima živo bitje iste vrste razne oblike
raznolík
-a -o
prid.
(
ȋ ī
)
knjiž.
1.
ki je različnih oblik:
raznoliki kapniki
/
raznolike oblike
2.
raznovrsten
,
mnogovrsten
:
raznoliki pojavi
/
raznolika hrana
/
raznolika pokrajina
●
knjiž.
raznolike razlage kakega pojava
različne
raznolíkost
-i
ž
(
ī
)
knjiž.
1.
lastnost, značilnost raznolikega:
raznolikost kapnikov
2.
raznovrstnost
,
mnogovrstnost
:
raznolikost pojavov, stvari
/
raznolikost pokrajine
raznolísten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
ki ima liste različnih oblik:
raznolistna rastlina
♦
bot.
raznolistni osat
rastlina z enostavnimi ali pernato deljenimi listi in škrlatnimi
cveti, Cirsium heterophyllum
raznonároden
-dna -o
prid.
(
á
)
knjiž.
večnacionalen
:
raznonarodna država
raznoobrázen
-zna -o
prid.
(
ā
)
knjiž.
raznovrsten
,
mnogovrsten
:
raznoobrazni načini dela
raznopoménka
-e
ž
(
ẹ̑
)
jezikosl.
beseda, ki ima enako pisno podobo kot druga beseda, a drugačen pomen:
nadpomenke, podpomenke, sopomenke in raznopomenke
raznopoménski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
jezikosl.
ki ima enako pisno podobo kot druga beseda, a drugačen pomen:
raznopomenski izrazi
;
raznopomenske besede
raznopoménskost
-i
ž
(
ẹ̑
)
jezikosl.
lastnost, značilnost besede, ki ima enako zvočno in pisno podobo kot
druga beseda, a drugačen pomen:
pomenska različnost temelji na protipomenskosti in raznopomenskosti
ráznorázen
-zna -o
prid.
(
ā-ā
)
publ.
različen
,
raznovrsten
:
prihajali so raznorazni ljudje
;
uporabljati raznorazne metode zdravljenja
raznoróden
-dna -o
prid.
(
ọ̄
)
ki je različnega rodu, različne narodnosti:
raznorodno prebivalstvo
//
knjiž.
raznovrsten
,
mnogovrsten
:
raznorodni pojavi
/
raznorodna dela
različna
raznoródnost
-i
ž
(
ọ̄
)
lastnost raznorodnega:
raznorodnost prebivalstva
/
knjiž.
raznorodnost pojavov
raznovrstnost, mnogovrstnost
♦
zool.
zaporedno menjavanje enospolnega zaroda z obojespolnim;
heterogonija
raznosíti
-nósim
dov.
, raznóšen
(
ī ọ́
)
z nošenjem, prenašanjem narediti, da pride kaj na več mest:
raznositi pisma
/
ptice raznosijo seme po gozdu
raznosméren
-rna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
ki poteka v različnih smereh:
raznosmerni nasipi
;
raznosmerne črte
/
raznosmerne težnje
raznospôlen
-lna -o
prid.
(
ȏ
)
knjiž.
ki je različnega spola:
skupina raznospolnih vrstnikov
ráznost
-i
ž
(
ā
)
knjiž.
različnost
:
raznost značajev
raznostrán
in
raznostràn -ána -o
prid.
(
ȃ; ȁ á
)
knjiž.
različen
,
raznovrsten
:
raznostrani razlogi za kako dejanje
raznostráničen
-čna -o
prid.
(
á
)
geom.
ki ima različno dolge stranice:
raznostranični četverokotnik, trikotnik
raznotér
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
raznovrsten
,
mnogovrsten
:
v sobi je raznotero pohištvo
/
raznotere dejavnosti
/
raznotere misli
različne
raznotérost
-i
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
raznovrstnost
,
mnogovrstnost
:
raznoterost pojavov
/
vsebinska raznoterost filmov
različnost
raznovŕsten
-tna -o
prid.
, raznovŕstnejši
(
ȓ
)
ki je različnih vrst:
raznovrstni pojavi, predmeti
;
raznovrstne rastline, živali
/
raznovrstne dejavnosti
;
raznovrstna opravila
/
raznovrstni načini dela
//
ki je različnih sestavin:
raznovrstna hrana, snov
raznovŕstno
prisl.
:
raznovrstno oblikovani predmeti
raznovŕstnost
-i
ž
(
ȓ
)
lastnost, značilnost raznovrstnega:
biotska raznovrstnost
;
raznovrstnost predmetov
;
raznovrstnost pesniških oblik
/
raznovrstnost zahtev
/
raznovrstnost hrane
raznozlóžen
-žna -o
prid.
(
ọ̄
)
jezikosl.
1.
ki pripada drugemu zlogu:
raznozložni glas
2.
ki nima enakega števila zlogov:
raznozložne besede
raznóžen
-žna -o
prid.
(
ọ̄
)
šport.
pri katerem so noge raznožene:
raznožna stoja
/
raznožni korak
hoja s smučmi navkreber, pri kateri sta sprednja konca smuči
narazen, zadnja pa skupaj
♦
vet.
raznožna stoja
stoja pri živalih z ravnimi, spodaj razmaknjenimi nogami
raznožênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od raznožiti:
odnoženje, prinoženje in raznoženje
raznožíti
-ím
dov.
, raznóžil
(
ī í
)
šport.
dati obe nogi hkrati narazen:
raznožiti med skokom
raznožèn
-êna -o:
raznožene noge
raznóžka
-e
ž
(
ọ̑
)
šport.
seskok s telovadnega orodja ali preskok tega orodja z raznoženimi
nogami:
narediti raznožko
razobésiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
obesiti na več krajev, mest:
razobesiti letake, vabila
;
razobesiti slike po steni
;
razobesiti zastave
/
razobesiti perilo
obesiti
razobéšen
-a -o:
po mestu so razobešene zastave
razobéšanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od razobešati:
razobešanje zastave
razobéšati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
obešati na več krajev, mest:
razobešati zastave
/
razobešati perilo
obešati
razobéšenje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od razobesiti:
razobešenje zastav
razoblíčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
knjiž.
skaziti
,
iznakaziti
:
bolezen je razobličila njeno telo
/
pisatelj je realnost razobličil
●
knjiž.
pri pranju se je obleka razobličila
izgubila pravilno obliko
razoblikováti
-újem
dov.
(
á ȗ
)
knjiž.
skaziti
,
iznakaziti
:
to je razoblikovalo njeno postavo
/
ekspresionisti so realnost razoblikovali
●
knjiž.
na soncu so se plošče razoblikovale
izgubile pravilno obliko
razočáranec
-nca
m
(
ȃ
)
ekspr.
razočaran človek:
življenje razočaranca
;
zagrenjenci in razočaranci
razočáranje
-a
s
(
ȃ
)
neugodno duševno stanje, ki ga povzroči neizpolnitev želj,
pričakovanj:
prevzelo ga je razočaranje
;
ekspr.
ljudi se je polastilo razočaranje
;
ni skrival svojega razočaranja
;
doživeti hudo, veliko,
ekspr.
grenko razočaranje
;
ljubezensko razočaranje
/
ekspr.
kljub vsem razočaranjem je ostal idealist
/
to je storil iz razočaranja
razočáranost
-i
ž
(
ȃ
)
stanje razočaranega človeka:
pesnikova razočaranost nad svetom
/
prevzela ga je razočaranost
razočaranje
razočárati
-am
dov.
(
ȃ
)
vzbuditi pri kom neugoden čustveni odnos zaradi neizpolnitve želj,
pričakovanj:
igralec je gledalce razočaral
;
prijatelj ga je zelo razočaral
;
razočarati se nad sodelavci
/
razstava je obiskovalce razočarala
;
tako življenje ga je razočaralo
●
publ.
naši igralci so na prvenstvu razočarali
so zelo slabo igrali; niso dosegli pričakovanega uspeha
razočáran
-a -o:
razočarani obiskovalci
;
razočaran obraz
;
nad njim je bil zelo razočaran
razočarljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
knjiž.
ki koga razočara:
razočarljiv odgovor
;
življenje je bilo zanj razočarljivo
razodênje
-a
s
(
é
)
zastar.
razodetje
:
razodenje skrivnosti
razodéten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na razodetje:
razodetna vsebina
♦
pravn.
razodetna prisega
zaprisežena napoved dolžnika o njegovem premoženjskem stanju
razodéti
-dénem
dov.
, razodêni razodeníte
(
ẹ́
)
1.
odstraniti zlasti odejo z ležeče osebe:
razodeti spečega otroka
;
bolnik se je v spanju razodel
2.
ekspr.
narediti, da kaj izve kdo drug:
razodeti komu svoje misli
;
razodeti resnico, skrivnost
;
nikomur se ni razodela
/
razodel ji je svojo ljubezen
izpovedal
;
razodeti komu svoje želje
povedati
●
ekspr.
razodeti komu svoje srce
izpovedati mu svoja čustva, misli
;
ekspr.
razodelo se bo, kdo je kriv
postalo bo jasno, očitno
3.
ekspr.
biti zunanji izraz, znamenje česa:
njen glas jim je razodel, kako zelo trpi
;
njen pogled mu je vse razodel
razodéti se
knjiž.,
z oslabljenim pomenom,
s povedkovim določilom
izraža lastnost ali stanje osebka, kot ga nakazuje določilo:
to stališče se je razodelo kot oportunistično
razodét
-a -o:
razodeta skrivnost
;
otrok je bil vso noč razodet
razodétje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od razodeti:
preprečiti komu razodetje resnice, skrivnosti
//
kar se razodene, pove:
to razodetje je vse zelo presenetilo
;
nenavadno razodetje
●
ekspr.
to je bilo zanj pravo razodetje
nekaj popolnoma novega
;
ekspr.
ta igralec je bil resnično razodetje
proti pričakovanju zelo dober, uspešen
♦
rel.
Razodetje
zadnja svetopisemska knjiga z videnji apostola Janeza o koncu
sveta
;
(božje) razodetje
kar je znano o Bogu, izvoru in zadnjih ciljih življenja in sveta,
zlasti iz Svetega pisma
razodévanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od razodevati:
razodevanje otrok
/
razodevanje misli, načrtov
/
razodevanje humanističnih idej v umetniškem delu
razodévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
odstranjevati zlasti odejo z ležeče osebe:
razodevati otroka
;
nemiren bolnik se je vso noč razodeval
2.
ekspr.
delati, da kaj izve kdo drug:
razodevati komu svoje misli, načrte
;
ne razodeva rad svojih skrivnosti
/
v pesmih je razodeval svoja čustva
izpovedoval
3.
ekspr.
biti zunanji izraz, znamenje česa:
glas je razodeval, da je razburjena
;
njegov obraz je razodeval grozo, žalost
;
v njenem pogledu se razodeva milina
/
njegove besede so razodevale, da je bister človek
razodévati se
nav. ekspr.
biti viden, kazati se:
v vsem njegovem delu se razodeva globok humanizem
//
postajati jasen, očiten:
v tem obdobju se vse bolj razodeva, da je otrok socialno bitje
razodevajóč
-a -e:
stopal je ob njem, razodevajoč mu svojo skrivnost
;
obraz, razodevajoč trpljenje
razodtujevánje
-a
s
(
ȃ
)
knjiž.
odpravljanje, prenehanje odtujevanja:
razodtujevanje človeka
razoglàv
tudi
razogláv -áva -o
prid.
(
ȁ á; ȃ
)
ki je brez pokrivala:
razoglav fant
;
hodila je bosa in razoglava
razoglávost
-i
ž
(
ā
)
lastnost, značilnost razoglavega človeka:
razoglavost mladih fantov
razogljíčenje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od razogljičiti:
razogljičenje spojin
razogljíčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
metal.
odstraniti, odvzeti ogljik iz jekel in zlitin:
razonegáviti
-im
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.,
s širokim pomenskim obsegom
izraža dovršno dejanje, ki je znano, a se noče, ne more imenovati:
razonegaviti komu načrt
;
vse se je razonegavilo
/
ta človek je vedno tako mrk, vojska ga je vsega razonegavila
razopážiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
knjiž.
odstraniti opaž:
razopažiti stene
rázor
-óra
m
(
á ọ́
)
pri oranju nastali jarek, ko se ena brazda odreže na levo, druga pa na
desno stran:
očistiti, poglobiti razor
;
metati plevel v razor
;
iti po razoru
●
knjiž.
ladja je puščala za seboj globok razor
brazdo
;
knjiž.
drobni razori na obrazu
gube
razoránost
-i
ž
(
á
)
ekspr.
lastnost, značilnost razoranega:
razoranost gorskih vrhov
/
razoranost obraza
razoráti
-ôrjem
in
-órjem
dov.
, razôrji razorjíte; razorál
(
á ó, ọ́
)
1.
zorati tako, da se odreže ena brazda na levo, druga pa na desno stran:
razorati njivo, ogon
2.
ekspr.
narediti brazdi podobne zareze:
vozovi so razorali cesto
/
skrbi so ji razorale obraz
razorán
-a -o:
razoran obraz
;
razorani gorski vrhovi
;
razorana zemlja
razorávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
orati tako, da se odreže ena brazda na levo, druga pa na desno stran:
razoravati njivo, ogon
2.
ekspr.
delati brazdi podobne zareze:
divje svinje razoravajo polje
/
skrbi ji razoravajo čelo
razorožênec
-nca
m
(
é
)
knjiž.
razorožen človek:
streti odpor razorožencev
razorožênost
-i
ž
(
é
)
lastnost, stanje razoroženega:
razoroženost ujetnikov
razoroževálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na razoroževanje:
razoroževalni proces, program
;
razoroževalna akcija, vojna
/
razoroževalni sporazum
;
razoroževalni inšpektor, strokovnjak
;
razoroževalna komisija
razoroževánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razoroževati:
razoroževanje ujetnikov
razoroževáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
odvzemati orožje:
razoroževati ujetnike
;
pren.,
ekspr.
njen molk ga je počasi razoroževal
razorožujóč
-a -e:
razorožujoč pogled
razorožítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od razorožiti:
razorožitev nasprotnikovih vojakov
/
prizadevanje za razorožitev
razorožíti
-ím
dov.
, razoróžil
(
ī í
)
odvzeti orožje:
razorožiti nasprotnikovo četo
;
razorožiti ujetnike
;
pren.,
ekspr.
njeno ravnanje ga je zmedlo in ga popolnoma razorožilo
razorožíti se
prenehati biti oborožen:
vojaki so se razorožili
/
države naj se razorožijo
razorožèn
-êna -o:
razoroženi ujetniki
;
po tem pogovoru je bil razorožen in strt
razorožítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na razorožitev:
razorožitveni postopek
/
razorožitvena konferenca
razosebítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od razosebiti:
vzroki za razosebitev človeka
razosébiti
-im
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
odvzeti zavest o lastni osebnosti:
razosebiti človeka
;
v takih razmerah se človek razosebi
/
razosebiti delo
razosébljen
-a -o:
razosebljeni junaki drame
;
biti razosebljen
razosébljanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od razosebljati:
razosebljanje človeka
/
kulturno razosebljanje
razosébljati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
odvzemati zavest o lastni osebnosti:
stroj delavca razoseblja
;
v takih razmerah se človek razoseblja
/
razosebljati delo
razosébljenje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od razosebiti:
razosebljenje človeka
;
proces razosebljenja
/
razosebljenje dela
razosébljenost
-i
ž
(
ẹ̑
)
značilnost razosebljenega človeka:
razosebljenost junakov drame
rázoven
-vna -o
prid.
(
á
)
šport.,
v zvezi
razovna stoja
stoja na rokah, izvedena počasi z uleknjenim telesom:
narediti razovno stojo
rázovno
prisl.
:
stoja razovno
rázovka
-e
ž
(
á
)
šport.
element orodne, parterne telovadbe, pri katerem je telo v vodoravnem
položaju:
narediti razovko
/
razovka stojno
pri kateri ima telovadec eno nogo na podlagi, drugo pa visoko
zanoženo
razovníca
-e
ž
(
í
)
nar.
red
2
:
arnica je ležala v dolgih ravnih razovnicah po senožetih
(C. Kosmač)
razpacáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
razmazati
:
razpacati črnilo po zvezku
razpàd
-áda
m
(
ȁ á
)
glagolnik od razpasti:
razpad zidovja
/
razpad trupla
/
razpad beljakovin
/
preprečiti razpad države, vojske
♦
fiz.
radioaktivni razpad atomskega jedra
pojav, pri katerem odda atomsko jedro enega ali dva delca
razpádanje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od razpadati:
razpadanje kamenja, skal
/
razpadanje lesa, listja
;
razpadanje trupel
/
razpadanje organskih snovi
/
razpadanje rimskega cesarstva
razpádati
-am
nedov.
(
ā ȃ
)
1.
prehajati v dele, kose:
kamen, skala razpada
;
trdnjava je že začela razpadati
;
hitro, počasi razpadati
/
razpadati na, v več delov
2.
prehajati v svoje sestavine:
listje začne razpadati
;
truplo že razpada
//
kem.
prehajati v enostavne spojine ali elemente:
organske snovi razpadajo
;
ogljikov dioksid razpada v ogljikov oksid in kisik
;
razpadati pri visoki temperaturi
3.
približevati se prenehanju obstajanja, opravljanja svoje dejavnosti
zaradi nediscipline, notranje nepovezanosti:
armada, država začne razpadati
/
njun zakon že razpada
razpadajóč
-a -e:
razpadajoč grad
;
razpadajoča armada
;
smrad po razpadajoči mrhovini
razpádek
-dka
m
(
ȃ
)
kar nastane pri razpadu:
razpadek bolnega tkiva
razpáden
-dna -o
prid.
(
ā
)
nanašajoč se na razpad:
razpadni procesi
♦
fiz.
razpadni čas
razpadlína
-e
ž
(
í
)
kar nastane pri razpadu:
razpadline beljakovin
razpadljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki (rad) razpade:
razpadljiva snov
;
lahko, težko razpadljiv
razpádlost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost razpadlega:
razpadlost snovi
razpahníti
in
razpáhniti -em,
tudi
razpáhniti -em
dov.
(
ī á; á ā
)
sunkovito odpreti, zlasti vrata:
razpahniti oknice, vrata
;
razpahniti nastežaj
●
ekspr.
razpahniti oči, usta
široko odpreti
razpáhnjen
-a -o:
razpahnjena vrata
razpahováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
sunkovito odpirati, zlasti vrata:
razpahovati vrata
razpalíti
in
razpáliti -im,
in
razpáliti -im
dov.
(
ī á; á
)
star.
1.
raznetiti
:
razpalil je ogenj, da se je prikazal visok plamen
2.
razvneti
,
podžgati
:
skušal je razpaliti njihovo ljubezen do domovine
/
to je razpalilo njegovo domišljijo
//
zelo razburiti, razjeziti:
ta krivica ga je razpalila
;
ko je to slišal, se je razpalil
3.
spodbuditi
,
navdušiti
:
razpaliti ljudi k uporu
razpáljen
-a -o
1.
deležnik od razpaliti:
kaj si tako razpaljen
;
razpaljena domišljija
2.
razbeljen, močno razgret:
hladiti si razpaljeni obraz z vodo
;
od sonca razpaljena zemlja
;
razpaljeno ozračje
razpáljati
-am
nedov.
(
á
)
star.
1.
razvnemati
,
podžigati
:
razpaljal je njihovo sovraštvo
2.
spodbujati
,
navduševati
:
misel o pravičnosti jih je razpaljala
razpáljenost
-i
ž
(
á
)
star.
razvnetost
,
razgretost
:
njen obraz je žarel od čustvene razpaljenosti
razpaljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
star.
1.
razvnemati
,
podžigati
:
to je razpaljevalo njihove strasti
2.
spodbujati
,
navduševati
:
s svojimi besedami je razpaljeval ljudi k delu
razparáč
-a
m
(
á
)
ekspr.
divja, krvoločna žival:
tiger razparač
razpárati
-am
dov.
(
ȃ
)
1.
s prerezovanjem, pretrgavanjem niti narediti, da posamezni deli
tkanine, oblačila ne tvorijo več celote:
razparati obleko, plašč
//
s potegovanjem, vlečenjem niti narediti, da pletenina kot celota ne
obstaja več:
razparati pulover
2.
navadno z vzdolžnim rezanjem, trganjem narediti, da kaj ni več celo:
razparati živali trebuh
3.
ekspr.
s silo prekiniti določeno stanje:
blisk je razparal nebo
/
streli so razparali tišino
4.
ekspr.
povzročiti velik občutek neugodja, bolečino:
ta misel mu je razparala srce
razpárati se
priti v stanje, ko šiv (na nekaterih mestih) ne drži več:
hlače so se razparale
razpáran
-a -o:
razparan trebuh
;
razparana obleka
razparcelíranost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost razparceliranega:
razparceliranost posestva
/
zaradi razparceliranosti zemljišč ni mogoča strojna obdelava
razparcelírati
-am
dov.
(
ȋ
)
razdeliti na parcele:
razparcelirati zemljišče
razparcelíran
-a -o:
razparcelirano posestvo
razpásati
-pášem
dov.
(
ȃ
)
odstraniti komu pas:
razpasati otroka
;
razpasal se je in se slekel
razpásan
-a -o:
razpasan človek
razpasováti se
-újem se
nedov.
(
á ȗ
)
star.
širiti se, razširjati se:
ta navada se vedno bolj razpasuje
razpásti
-pádem
dov.
,
stil.
razpàl razpála
(
á ā
)
1.
preiti v dele, kose:
kamen, led pod udarci razpade
;
stol je razpadel
;
trdnjava, zidovje razpade
/
po očetovi smrti je posestvo razpadlo na, v več delov
2.
preiti v svoje sestavine:
odmrle rastline razpadejo
;
truplo razpade,
zastar.
se razpade
//
kem.
preiti v enostavne spojine ali elemente:
organska snov v zemlji razpade
;
dušikov dioksid razpade v dušikov oksid in kisik
3.
prenehati obstajati, opravljati svojo dejavnost zaradi nediscipline,
notranje nepovezanosti:
država, vojska razpade
;
društvo je kmalu razpadlo
/
družinsko življenje je razpadlo
♦
fiz.
atomsko jedro razpade
razpádel
-dla -o:
ostanki razpadlega planeta
;
stara, razpadla hiša
;
njihova družba je kmalu razpadla
;
truplo je že razpadlo
razpásti se
-pásem se
dov.
(
á
)
1.
pasoč se oditi na več strani:
ovce so se razpasle po pobočju
2.
ekspr.
razširiti se:
plevel se je razpasel po njivi
/
rak se je razpasel po vsem telesu
●
ekspr.
ta mrčes se je zelo razpasel
razmnožil
;
ekspr.
v mestu so se razpasle tatvine
so številčno narasle
razpášen
-šna -o
prid.
(
ā
)
star.
1.
razuzdan
,
razvraten
:
razpašen starec
;
biti razpašen
/
razpašno življenje
2.
razposajen
,
objesten
:
skupina razpašnih mladeničev
razpášno
prisl.
:
razpašno živeti
razpášnež
-a
m
(
ȃ
)
star.
razuzdanec
,
razvratnež
:
bil je pijanec in razpašnež
razpášnost
-i
ž
(
ā
)
star.
razuzdanost
,
razvratnost
:
jezila jo je njegova razpašnost
/
živeti v razpašnosti
razpecljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
agr.
potrgati jagode s pecljevine:
pred stiskanjem grozdje razpecljajo
razpečáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
narediti, da zlasti kaj prepovedanega dobi več oseb:
razpečati ponarejene bankovce, mamila
2.
knjiž.
razdeliti
,
razposlati
:
založba je razpečala knjige
●
zastar.
vse blago so že razpečali
razprodali
razpečátiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
narediti, da kaj preneha biti zapečateno:
razpečatiti pismo
razpečávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razpečavati:
razpečavanje mamil
/
razpečavanje knjig
razpečávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
razpečevati
:
razpečavati ukradeno blago, mamila
;
razpečavati ilegalno literaturo
/
razpečavati filme, knjige
razdeljevati, razpošiljati
●
zastar.
živino so razpečavali v druge kraje
prodajali
razpečeválec
-lca
[
raspečevau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor razpečuje:
razpečevalci mamil
/
knjiž.
ta knjigarnar je vnet razpečevalec slovenskega tiska v Ameriki
razširjevalec
razpečeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na razpečevanje:
razpečevalna sredstva
/
razpečevalna mreža
razpečeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
delati, da zlasti kaj prepovedanega dobi več oseb:
razpečevati ponarejene bankovce, mamila
2.
razdeljevati
,
razpošiljati
:
razpečevati filme, knjige
razpeháti
-ám
[
raspəhati
]
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
s silo, z močnimi sunki spraviti narazen:
razpehala je radovedneže in se prerinila v sobo
razpeljánček
-čka
m
(
á
)
ptič, goden za letanje:
mladi razpeljančki so skušali vzleteti
//
ekspr.
mlad, dozorevajoč človek, ki poskuša samostojno živeti:
fant je neizkušen razpeljanček
razpeljáti
-péljem
tudi
-ám
dov.
, razpêlji razpeljíte; razpêljal
(
á ẹ̄, ȃ
)
1.
z vlečenjem spraviti navadno kaj dolgega, podolgovatega na več mest:
razpeljati vrvi, žice
/
razpeljati trto po zidu
2.
narediti, da godni mladiči zapustijo gnezdo:
kos je razpeljal mladiče (iz gnezda)
;
siničke so se razpeljale
;
pren.,
ekspr.
otroci so se že razpeljali
3.
razvoziti
:
razpeljati blago po trgovinah
razpelján
-a -o:
lepo razpeljana vinska trta
;
vrvi so že razpeljane
razpeljáva
-e
ž
(
ȃ
)
glagolnik od razpeljati:
razpeljava žice
razpeljávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
zastar.
razpeljevati
:
razpeljavati žico
/
lastovka razpeljava mladiče
/
razpeljavati moko po vasi
razvažati
razpeljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
z vlečenjem spravljati navadno kaj dolgega, podolgovatega na več mest:
razpeljevati vrvi
/
razpeljevati vinsko trto po zidu
2.
delati, da godni mladiči zapustijo gnezdo:
lastovka je razpeljevala mladiče
3.
razvažati
:
razpeljevati gnoj
razpêlo
in
razpélo -a
s
(
é; ẹ́
)
knjiž.
križ s podobo Jezusa Kristusa:
v kotu je viselo razpelo
;
leseno razpelo
razpéniti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
povzročiti nastanek pen na tekočini:
vihar je razpenil morje
;
razpeniti milnico
razpéniti se
1.
postati penast:
voda se razpeni
2.
postati slinast okrog ust, zlasti zaradi jeze, bolezni:
bolnik se je razpenil
/
ustnice so se mu razpenile (od jeze)
/
konji so se razpenili
//
pog.,
ekspr.
razjeziti se, razburiti se:
nihče ni pričakoval, da se bo tako razpenil
;
razpeniti se nad kom
razpénjen
-a -o:
konji so bili mokri in razpenjeni
;
razpenjena voda
razpenjálo
-a
s
(
á
)
agr.
priprava za razpenjanje in obešanje zaklanih živali:
razpenjala in obešala
razpénjanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od razpenjati:
razpenjanje ribiških mrež
/
razpenjanje peruti
razpénjati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
1.
delati, da kaj pride v položaj, ko ima veliko, največjo površino
zaradi opravljanja svoje funkcije:
razpenjati dežnike, senčnike
;
razpenjati jadra
;
ribiči razpenjajo mreže
/
razpenjati šotore po ravnini
2.
delati, da prilegajoči se deli česa pridejo v položaj, ko so (najbolj)
oddaljeni drug od drugega:
razpenjati roke
/
ptič razpenja peruti
/
razpenjati zaklano žival
3.
delati, da kaj ni več zapeto, speto:
razpenjati srajco
;
bolnik se je začel razpenjati
●
pesn.
noč razpenja svoja krila
noči se
;
ekspr.
policija je razpenjala mrežo čez vso deželo
povsod je imela svoje zaupnike, vse je nadzirala
;
ekspr.
drevo razpenja svoje veje čez obzidje
veje segajo čez obzidje
razpénjati se
knjiž.,
s prislovnim določilom
1.
biti, obstajati, navadno v obliki loka:
čez nebo se razpenja mavrica
;
nad gorami se razpenja modro nebo
/
most se razpenja v loku
2.
razprostirati se:
po dolinah in gričih se razpenja gozd
razperílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
teh.
s katerim se razperja:
razperilna priprava
/
razperilne klešče
razperílo
-a
s
(
í
)
teh.
priprava za razperjanje:
razperilne klešče in druga razperila
razperítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od razperiti:
razperitev zob pri žagi
razpériti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
teh.
upogniti zobe pri žagi na eno in drugo stran:
razperiti žago
/
razperiti zobe pri žagi
razpérjen
-a -o:
zobje niso dovolj razperjeni
razpérjati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
teh.
upogibati zobe pri žagi na eno in drugo stran:
razperjati žago
/
razperjati zobe pri žagi
razpetelíniti
-im
dov.
(
í ȋ
)
ekspr.
povzročiti, da kdo postane domišljav, oblasten:
uspeh ga je razpetelinil
;
fant se je preveč razpetelinil
razpetelíniti se
razburiti se, vznemiriti se:
za vsako malenkost se razpetelini
/
ne bodi otročji, se je razpetelinil
razpéten
in
razpêten -tna -o
prid.
(
ẹ̑; ē
)
vet.,
v zvezi
razpetna stoja
stoja pri živalih z navzven obrnjenimi petami:
razpéti
-pnèm
dov.
, razpél;
nam.
razpét
in
razpèt
(
ẹ́ ȅ
)
1.
narediti, da kaj pride v položaj, ko ima veliko, največjo površino
zaradi opravljanja svoje funkcije:
razpeti dežnik, pahljačo
;
razpeti jadro
;
ribiči so razpeli mreže
;
padalo se ni hotelo razpeti
/
nad plesiščem so razpeli platneno streho
/
razpeti šotore po ravnini
2.
narediti, da prilegajoči se deli česa pridejo v položaj, ko so
(najbolj) oddaljeni drug od drugega:
razpeti roke
/
ptič razpne peruti
/
razpeli so ga na križ
privezali, pribili nanj z razpetimi rokami
3.
narediti, da kaj ni več zapeto, speto:
ranjencu so razpeli obleko, da je lažje dihal
;
razpel se je, ker mu je bilo vroče
/
razpeti (si) lase
●
ekspr.
ladja je že razpela jadra
odplula
;
šalj.
še o pravem času je razpel jadra
odšel
;
pesn.
noč je razpela svoja krila
znočilo se je
;
ekspr.
povsod je razpel svoje mreže
povsod si je pripravil ugodne okoliščine, razmere za dosego
določenega cilja
razpéti se
knjiž.,
s prislovnim določilom
1.
pojaviti se, navadno v obliki loka:
nad dolino se je razpela mavrica
2.
razprostreti se:
čez nebo se je razpel črn oblak
razpét
-a -o:
razpet dežnik
;
razpeti lasje
;
šotori, razpeti po ravnini
;
fant v razpeti srajci
;
nad mestom je bila razpeta mavrica
●
knjiž.
pesnik je bil vse življenje razpet med dvema skrajnostma
je trpel zaradi neskladja, nasprotij
razpetína
-e
ž
(
í
)
knjiž.
razpon
:
izmeriti razpetino
;
razpetina kril
;
velikost razpetine
/
majhna razpetina barvne skale
/
časovna razpetina
♦
grad.
razpetina mostu
razdalja med opornikoma
razpéti se
-pôjem se
dov.
, razpój se razpójte se
tudi
razpôj se razpôjte se; razpél se
(
ẹ́ ó
)
nav. ekspr.
začeti glasno peti:
šele proti koncu prireditve so se pevci razpeli
/
proti večeru so se zvonovi mogočno razpeli
//
izraziti misli v vezani besedi, navadno v veliki meri:
pesnik se je razpel o lepoti narave
/
v teh sonetih se razpoje vsa pesnikova notranjost
razpétje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od razpeti:
razpetje dežnika
/
držati roke v razpetju
razpétost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, stanje razpetega:
razpetost jadra
/
knjiž.
pesnikova razpetost med resničnostjo in sanjami
razpévati se
-am se
nedov.
(
ẹ́
)
nav. ekspr.
začenjati glasno peti:
počasi so se pevci razpevali
razpíhati
-am
dov.
,
tudi
razpihájte;
tudi
razpihála
(
í
)
1.
s pihanjem povzročiti, da kaj močneje zagori, zažari:
razpihati ogenj, žerjavico
//
ekspr.
z govorjenjem, ravnanjem povzročiti, da postane kaj slabega,
negativnega močnejše, večje:
to je samo razpihalo njegovo jezo, strast
2.
s pihanjem povzročiti, da kaj ni več skupaj, na enem mestu:
veter je razpihal oblake
;
razpihati kosme vate po prostoru
razpíhan
-a -o:
razpihana žerjavica
razpihávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
razpihovati
:
razpihavati ogenj, žerjavico
/
veter je razpihaval požar
razvnemal, širil
/
razpihavati sovraštvo
/
veter je razpihaval prah po cesti
razpíhniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
1.
s pihom povzročiti, da kaj močneje zagori, zažari:
razpihniti ogenj, žerjavico
;
pren.,
ekspr.
razpihnil je sovraštvo med njima
2.
s pihom povzročiti, da kaj ni več skupaj, na enem mestu:
veter je razpihnil oblake
razpihoválec
-lca
[
raspihovau̯ca
]
m
(
ȃ
)
ekspr.
kdor razpihuje:
razpihovalec ognja
/
razpihovalci upora
razpihovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razpihovati:
razpihovanje ognja
/
razpihovanje sovraštva
razpihováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
s pihanjem povzročati, da kaj močneje zagori, zažari:
razpihovati ogenj, žerjavico
//
ekspr.
z govorjenjem, ravnanjem povzročati, da postane kaj slabega,
negativnega močnejše, večje:
razpihovati sovraštvo
2.
s pihanjem povzročati, da kaj ni več skupaj, na enem mestu:
veter je razpihoval seme
razpiráč
-a
m
(
á
)
zastar.
razpornik
,
razpora
:
razpreti stene v rovu z razpirači
razpirálec
-lca
[
raspirau̯ca
in
raspiralca
]
m
(
ȃ
)
tisk.
razpiralo
razpirálo
-a
s
(
á
)
1.
tisk.
manjša svinčena ploščica za večanje presledka med črkami, besedami pri
ročnem stavljenju:
razpreti črke z razpirali
2.
grad.
strešno povezje, pri katerem se obtežba preko poševnih opor prenaša na
poveznik:
trapezno, trikotno razpiralo
razpíranje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od razpirati:
razpiranje in upogibanje vej
/
škarje ob vsakem razpiranju zacvilijo
/
razpiranje črk, vrst
razpírati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
delati, da sosednji deli pridejo v položaj
a)
ko tvorijo med seboj določen kot:
razpirati in upogibati veje
b)
ko niso več drug ob drugem:
razpirati opornike v rudniku
;
razpirati z zagozdami
2.
delati, da prilegajoči se deli česa pridejo v položaj
a)
ko tvorijo med seboj določen kot:
razpirati klešče
b)
ko so najbolj oddaljeni drug od drugega:
komaj je še razpiral veke
/
široko razpirati oči
c)
ko niso več drug ob drugem sploh:
rože že razpirajo cvete
;
plodovi so se začeli razpirati
/
pav je počasi razpiral rep
●
knjiž.
razpiral mu je nove vidike
prikazoval, predstavljal
;
knjiž.
vprašanja so se razpirala pred njo drugo za drugim
pojavljala, nastopala
♦
tisk.
večati presledke med črkami v okviru besede
razpírati se
ekspr.
biti, nahajati se:
nad njim so se razpirali oboki vej
/
pokrajina se razpira v soncu
razpís
-a
m
(
ȋ
)
javna objava, s katero se iščejo kandidati
a)
za opravljanje del in nalog:
objaviti razpis za direktorja, učitelja
;
prijaviti se na razpis
;
razpis v Delu
/
javni razpis
b)
za prevzem določenega dela:
razpis gradbenih del
/
razpis za radijsko igro
/
udeležiti se razpisa
//
javna objava, da bo kaj potekalo v določenem času, pozivajoč k
udeležbi:
razpis tekmovanja
//
list s tako objavo:
pritrditi razpis na oglasno desko
razpísati
in
razpisáti -píšem
dov.
, razpíšite
(
í á í
)
javno objaviti, da se iščejo kandidati
a)
za opravljanje del in nalog:
razpisati mesto upravnika
b)
za prevzem določenega dela:
razpisati gradbena dela
/
razpisati štipendije
/
razpisati natečaj
//
javno objaviti, da bo kaj potekalo v določenem času, pozivajoč k
udeležbi:
razpisati šahovsko prvenstvo za posameznike
;
razpisati volitve
/
razpisati sejo, zbor
sklicati
●
razpisati nagrado za najboljšo radijsko igro
javno objaviti, da bo najboljša radijska igra nagrajena
♦
pravn.
razpisati obravnavo
;
razpisati posojilo
javno pozvati organizacije, posameznike k dajanju posojila
razpísati se
in
razpisáti se
nav. ekspr.
veliko napisati:
v svojem zadnjem pismu se je razpisal
;
razpisal se je o teh vprašanjih
;
na dolgo in široko se razpisati
razpísan
-a -o:
prijaviti se na razpisani natečaj
;
potegovati se za razpisana dela in naloge
●
na njegovo glavo je razpisana nagrada
kdor bo omogočil, da bo iskani aretiran, bo dobil nagrado
razpísen
-sna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na razpis:
razpisni pogoji
;
razpisni rok
/
razpisna komisija
razpísnik
-a
m
(
ȋ
)
razpisovalec
:
razpisnik natečaja
razpisoválec
-lca
[
raspisovau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor kaj razpisuje:
razpisovalec natečaja
razpisováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
javno objavljati, da se iščejo kandidati
a)
za opravljanje del in nalog:
razpisovati nova, prosta delovna mesta
b)
za prevzem določenega dela:
razpisovati gradbena dela
/
razpisovati štipendije
//
javno objavljati, da bo kaj potekalo v določenem času, pozivajoč k
udeležbi:
razpisovati tekmovanja
;
razpisovati volitve
razpisováti se
nav. ekspr.
veliko pisati:
v knjigi se avtor razpisuje o teh vprašanjih
;
na dolgo in široko se razpisovati
razpištóliti se
-im se
dov.
(
ọ̄ ọ̑
)
pog.,
ekspr.
razburiti se, razjeziti se:
kaj si se pa tako razpištolil
razplahníti
in
razpláhniti -em
dov.
(
ī á
)
knjiž.
uplahniti
,
upasti
:
zaradi bolezni ji je telo razplahnilo
razplájanje
-a
s
(
á
)
knjiž.
razmnoževanje
:
preprečiti razplajanje kake živali
razplájati
-am
nedov.
(
á
)
knjiž.
razmnoževati
:
razplajati živali
;
razplajati se z jajčeci
razplájhati
-am
dov.
(
ȃ
)
nar.
razburkati
,
razpljuskati
:
veter je razplajhal morje
/
razplajhati vodo v vedru
razplákati se
-am se
in
-pláčem se
dov.
(
ā
)
knjiž.
razjokati se:
deklica se je razplakala
razplamenéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
narediti, povzročiti, da kaj začne močno plameneti:
razplameneti ogenj
;
bakle so se razplamenele
;
pren.
njegove strasti so se razplamenele
razplamenèl
in
razplamenél -éla -o:
razplamenela ljubezen
razplamenévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
delati, povzročati, da kaj začne močno plameneti:
veter je razplameneval kresove
;
ogenj se razplameneva
;
pren.
zbirali so somišljenike in razplamenevali boj na tem ozemlju
;
upor se je čedalje bolj razplameneval
razplameníti
-ím
dov.
, razplaménil
(
ī í
)
narediti, povzročiti, da kaj začne močno plameneti:
razplameniti ogenj
;
drva so se razplamenila
;
pren.
te besede so razplamenile njegovo ljubezen do domovine
razplamtéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
narediti, povzročiti, da kaj začne močno plamteti:
veter je razplamtel kresove
;
bakla se je razplamtela
;
pren.
to je razplamtelo njegovo strast
razplamtévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
delati, povzročati, da kaj začne močno plamteti:
veter je razplamteval ogenj
;
po hribu so se razplamtevali kresovi
;
pren.
s tem so razplamtevali sovraštvo med narodi
razplastênost
in
razplástenost -i
ž
(
é; ȃ
)
knjiž.
razslojenost
:
družbena razplastenost prebivalstva
razplastíti
-ím
in
razplástiti -im
dov.
, razplástil
(
ī í; ā ȃ
)
knjiž.
razdeliti na plasti:
veter je razplastil meglo
/
uprizoritev so razplastili na več jasno ločenih plasti
/
gospodarski razvoj je razplastil kmečko prebivalstvo
razslojil
razplastèn
in
razplaščèn -êna -o
in
razplásten -a -o:
razplastena družba
razpláti
-póljem
dov.
, razpôlji razpoljíte; razplál
in
razplàl
(
á ọ́
)
knjiž.
razburkati
,
vzvaloviti
:
veter je razplal morje
●
knjiž.
to mu je razplalo kri
ga je vznemirilo, razvnelo
razplatíti
-ím
tudi
razplátiti -im
dov.
, razplátil
(
ī í; ā ȃ
)
knjiž.
razkosati
,
razsekati
:
razplatiti zaklanega prašiča
/
razplatiti poleno
razcepiti, razklati
razplatèn
-êna -o
tudi
razpláten -a -o:
razplatena riba
razplávati se
-am se
dov.
(
ȃ
)
s plavanjem se razgibati:
razplavati se pred tekmovanjem
razpláviti
-im
tudi
razplavíti -ím
dov.
, razplávil
(
ā ȃ; ī í
)
knjiž.
s tokom raznesti:
povodenj je razplavila pokošeno travo
razplávljati
-am
nedov.
(
á
)
knjiž.
s tokom raznašati:
voda razplavlja pokošeno travo
razplêsti
-plêtem
dov.
, razplêtel
in
razplétel razplêtla,
stil.
razplèl razplêla
(
é
)
1.
narediti, da kaj ni več spleteno:
razplesti lase
/
razplesti kito, venček
2.
narediti, da se kaj (mrežasto) razširi v čem:
drevo je razpletlo korenine
;
korenine so se razpletle na vse strani
3.
lit.
postopno končati dogajanje:
avtor razplete zgodbo v romanu
/
zaplesti in razplesti dramsko dogajanje
●
ekspr.
razplesti kako misel
razviti
;
ekspr.
razplesti uganko
rešiti, razrešiti
razplêsti se
ekspr.
iziti se, končati se:
vsi so čakali, kako se bo stvar razpletla
;
vse se je srečno razpletlo
//
postati jasen, razjasniti se:
položaj se je končno razpletel
●
ekspr.
ob tem dogodku se je razpletla anekdota
je nastala, se je razširila
;
ekspr.
po večerji se je razpletel pogovor
začeli so govoriti, se pogovarjati
razpletèn
-êna -o:
razpleteni lasje
;
korenine so razpletene globoko v tleh
;
žile so razpletene po telesu
razplèt
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
glagolnik od razplesti:
razplet las
/
koreninski razplet
/
čakati na razplet dogodkov
;
predvideti razplet bolezni
2.
lit.
zaključni del literarnega dela, v katerem se dogajanje postopno
končuje:
zaplet in razplet
razplétanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od razpletati:
razpletanje las
/
razpletanje in zapletanje dramatičnih situacij
/
razpletanje dogodkov
razplétati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
1.
delati, da kaj ni več spleteno:
razpletati lase
;
stala je pred ogledalom in se razpletala
/
razpletati kite, vence
2.
delati, da se kaj (mrežasto) razširi v čem:
drevo razpleta korenine
;
korenine se razpletajo globoko v tleh
/
v jetrih se razpletajo žile
3.
lit.
postopno končevati dogajanje:
avtor zapleta in razpleta dramatične situacije
4.
ekspr.
govoriti, pripovedovati veliko, s številnimi podrobnostmi:
začel je razpletati zgodbo, ki so jo že vsi poznali
/
razpletati pogovor o čem
govoriti, pogovarjati se
●
ekspr.
začel je razpletati svoje misli
razvijati
;
ekspr.
v glavi je začel razpletati načrt
delati, snovati
;
ekspr.
razpletati uganko
reševati, razreševati
razplétati se
ekspr.
potekati, razvijati se:
razmišljala je, kako se bo stvar dalje razpletala
;
vse se razpleta po načrtu
//
postajati jasen, jasniti se:
položaj se je začel razpletati
●
ekspr.
niti so se začele razpletati
potek dogodka je postajal jasen, znan
;
ekspr.
o tem se razpletajo čudne zgodbe
nastajajo, se širijo
razplétek
-tka
m
(
ẹ̑
)
star.
razplet
:
razpletek spora
/
razpletek zgodbe
razpletênost
-i
ž
(
é
)
značilnost razpletenega:
razpletenost las
/
razpletenost korenin
razplézati se
-am se
dov.
(
ẹ̑
)
razrasti se, razširiti se:
trte so se razplezale po tleh
razplíniti
-im
dov.
(
í ȋ
)
1.
teh.
odstraniti pline iz česa:
razpliniti jeklo, premog
2.
knjiž.
upliniti
:
razpliniti tekočo snov
;
gorivo se je razplinilo
●
knjiž.,
ekspr.
njegovi načrti so se razplinili
se niso uresničili
razplínjen
-a -o:
razplinjen premog
razplinjáč
-a
m
(
á
)
knjiž.
uplinjač
:
očistiti razplinjač
razplínjenje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od razpliniti:
razplinjenje jekla
razplinjevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razplinjevati:
razplinjevanje jekla
razplinjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
teh.
odstranjevati pline iz česa:
razplinjevati jeklo
razpljúskati
-am
dov.
(
ȗ
)
1.
s pljuskanjem razliti:
otrok je razpljuskal vso vodo
2.
povzročiti, da kaj pljuska:
veter je razpljuskal morje
razpljúskan
-a -o:
razpljuskana voda
razpljuskávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
s pljuskanjem razlivati:
razpljuskavati vodo po tleh
2.
povzročati, da kaj pljuska:
veter razpljuskava morje
razpljúskniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
s pljuskom razliti:
razpljuskniti vodo po tleh
razpljúsniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
s pljuskom razliti:
razpljusnil je vodo po tleh
razplòd
-óda
m
(
ȍ ọ́
)
knjiž.
razmnoževanje
:
preprečiti prehiter razplod kake živali
;
sposobnost za razplod
razplódba
-e
ž
(
ọ̑
)
zastar.
razmnoževanje
:
skrbeti za razplodbo
razplóden
-dna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na razplod:
razplodni čas
/
razplodni organi
spolni organi
razplodíšče
-a
s
(
í
)
knjiž.
leglo
,
kotišče
:
mlake so razplodišče komarjev
razplodítev
-tve
ž
(
ȋ
)
knjiž.
razmnoževanje
:
poskrbeti za razploditev kake živali
/
način razploditve
razplodíti
-ím
dov.
, razplódil; razplojèn
(
ī í
)
knjiž.
razmnožiti
:
razploditi kunce
;
te živali so se hitro razplodile
razplojeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
razmnoževalen
:
razplojevalna sposobnost
razplojevánje
-a
s
(
ȃ
)
knjiž.
razmnoževanje
:
razplojevanje zajcev
/
načini razplojevanja
razplojeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
razmnoževati
:
razplojevati živali
;
te vrste se hitro razplojujejo
razplôščiti
-im
tudi
razploščíti -ím
dov.
, razplôščil
tudi
razplóščil
(
ō ȏ; ī í
)
knjiž.
narediti kaj plosko, sploščeno:
razploščiti kroglice
;
razploščiti kaj z udarcem
razplôščen
-a -o
tudi
razploščèn -êna -o:
razploščeno železo
razpóčen
-čna -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
nanašajoč se na razpok:
razpočna odprtina
/
razpočna snov
eksplozivna
razpóčenje
-a
s
(
ọ̑
)
glagolnik od razpočiti se:
razpočenje balonov, mehurčkov
razpóčiti se
-im se
dov.
(
ọ́ ọ̑
)
1.
zaradi sile, pritiska preiti v dele, kose:
nekaj krompirjev se je pri kuhanju razpočilo
/
mehur se razpoči
/
granata se je razpočila
je eksplodirala
2.
prenehati imeti prilegajoče se dele drugega ob drugem:
zrel strok se je razpočil
/
ekspr.
ob potresu se je zemlja razpočila
je nastala razpoka, jama v njej
3.
ekspr.,
v zvezi z
od
izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik:
razpočil se bo od jeze, radovednosti, zavisti
;
od smeha bi se skoraj razpočil
●
ekspr.
ne dam ti, pa če se razpočiš
sploh ne
razpóčen
-a -o:
razpočen plod
;
razpočena krogla
razpóčnik
-a
m
(
ọ̑
)
žel.
z razstrelivom napolnjena priprava, ki se pritrdi na tirnice, da s
pokom opozori strojevodjo na nevarnost pri nadaljnji vožnji:
škatla z razpočniki
razpodelítev
-tve
ž
(
ȋ
)
knjiž.
razdelitev
,
porazdelitev
:
razpodelitev zemlje
/
umetniška razpodelitev barv
razpodelíti
-ím
dov.
, razpodélil
(
ī í
)
knjiž.
razdeliti
,
porazdeliti
:
razpodeliti zemljo
/
enakomerno razpodeliti seme po površini
razpodíti
-ím
dov.
, razpódil
(
ī í
)
nav. ekspr.
narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da
več oseb, živali ni več skupaj, na enem mestu:
razpoditi gručo radovednežev
;
razpoditi kokoši
//
narediti, da česa ni več:
veter razpodi megle
/
vino je razpodilo žalostne misli
razpòk
-óka
m
(
ȍ ọ́
)
glagolnik od razpočiti se:
razpok balona, mehurja
/
razpok granate
eksplozija
razpóka
-e
ž
(
ọ̑
)
kar nastane na mestu, kjer se snov zaradi sile, pritiska prelomi, ni
več strnjena:
razpoka nastane, se širi, se veča
;
zadelati razpoko
;
ledeniške, skalne razpoke
;
navpična, prečna, vzdolžna razpoka
;
prelomna razpoka
;
razpoke v lesu, zidu
;
dolžina, globina razpoke
;
pren.,
ekspr.
med sosedi, ki so prej živeli v slogi, je zazijala globoka razpoka
♦
les.
mrazna razpoka
pravokotno na letnice ležeča razpoka na debelejšem delu debla,
nastala zaradi nizkih temperatur
razpókanost
-i
ž
(
ọ̑
)
lastnost, značilnost razpokanega:
razpokanost lesa, skale
razpókati
-am
dov.
(
ọ́ ọ̑
)
dobiti razpoke, špranje:
deska, kamen, led razpoka
;
ob potresu so zidovi razpokali
;
koža razpoka zaradi vetra
;
prečno razpokati
razpókan
-a -o:
razpokan les, zid
;
razpokana skala
;
razpokana drevesna skorja
;
razpokane ustnice
;
lubje je razpokano
razpókel
-kla -o
[
raspokəu̯
]
prid.
(
ọ́
)
knjiž.
razpokan
:
razpokla koža
;
razpokle pečine
razpókica
-e
ž
(
ọ̑
)
manjšalnica od razpoka:
razpokice v lesu
;
kot las tanka razpokica
razpoklína
-e
ž
(
í
)
razpoka
:
v lesu, zidu so nastale razpokline
;
široke razpokline
razpokljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki (rad) razpoka:
razpokljiv les
♦
metal.
razpokljivo jeklo
razpokljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost razpokljivega:
razpokljivost lesa
♦
metal.
razpokljivost jekla
rázpol
tudi
razpòl -ôla
[
tudi
raspou̯
]
m
(
á ó; ȍ ó
)
zastar.
vrsta
,
skupina
:
rastline je razdelil v dva razpola
/
besedni razpoli
razpolága
-e
ž
(
ȃ
)
1.
v prislovni rabi,
v zvezi
na razpolago
izraža možnost uporabe ali izkoriščanja česa:
dati, imeti kaj na razpolago
/
malo časa je na razpolago
/
kot vljudnostna fraza:
na razpolago sem vam
;
vse ti je na razpolago
●
to blago je pri nas še na razpolago
ga še imamo, prodajamo
2.
razpolaganje
:
razpolaga s premoženjem
razpolagálec
-lca
[
raspolagau̯ca
tudi
raspolagalca
]
m
(
ȃ
)
kdor s čim razpolaga:
pravice razpolagalcev
razpolagálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
pravn.,
navadno v zvezi
razpolagalna pravica
pravno priznana pravica do razpolaganja s stvarjo:
razpoláganje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razpolagati:
samostojno razpolaganje s premoženjem
;
razpolaganje s proizvajalnimi sredstvi
●
star.
dati komu kaj na razpolaganje
na razpolago
razpolágati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
imeti možnost uporabljati ali izkoriščati kaj:
razpolagati s premoženjem
;
razpolagati z družbenimi sredstvi
;
s stanovanjem lahko razpolagate
;
prosto, samostojno razpolagati s čim
/
razpolagati s časom
/
kot vljudnostna fraza
razpolagajte z menoj
2.
publ.
imeti
,
premoči
:
razpolaga z nekaj gotovine
/
podatki, s katerimi razpolagamo
/
razpolagati z veliko močjo
razpolávljanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od razpolavljati:
razpolavljanje zaklanih živali
razpolávljati
-am
nedov.
(
á
)
deliti na dva enaka dela:
razpolavljati sadeže
/
cesta je razpolavljala vas
razpolôven
-vna -o
prid.
(
ȏ
)
kem.,
navadno v zvezi
razpolovni čas, razpolovna doba
čas, v katerem razpade polovica atomov radioaktivne snovi:
razpolovíšče
-a
s
(
í
)
geom.
točka, ki deli daljico na dva enaka dela:
razpolovítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od razpoloviti:
razpolovitev deske, sadeža
razpolovíti
-ím
dov.
, razpolôvil
(
ī í
)
razdeliti na dva enaka dela:
razpoloviti jabolko, kredo, zaklano žival
;
sadeži se razpolovijo
/
razpoloviti kako časovno obdobje
●
vihar je razpolovil ladjo
razbil (na dva dela)
;
zastar.
ljudje so se razpolovili na dve stranki
razdelili
razpolovljèn
-êna -o:
razpolovljeni sadeži
●
knjiž.
razpolovljena osebnost
razdvojena, razklana
razpolovljênost
-i
ž
(
é
)
knjiž.
razdvojenost
,
razklanost
:
razpolovljenost nastopajoče osebe v drami
razpolôvnica
-e
ž
(
ȏ
)
geom.
črta, ki kaj razpolavlja:
narisati razpolovnico
/
razpolovnica kota
premica, ki deli kot na dva enaka kota; simetrala kota
razpoložênje
-a
s
(
é
)
navadno s prilastkom
1.
duševno stanje kot posledica celotnega čustvenega doživljanja:
prevzelo ga je prijetno razpoloženje
;
zna obvladati svoje razpoloženje
;
povzročiti, vzbuditi slabo razpoloženje
;
dobro, veselo,
ekspr.
sončno razpoloženje
;
nestalno, spremenljivo razpoloženje
;
trenutno razpoloženje
/
pokvariti komu razpoloženje
dobro razpoloženje
/
biti v dobrem razpoloženju
/
duševno razpoloženje
//
kar izraža, kaže tako duševno stanje v umetnini:
otožno razpoloženje pesmi
/
pri slikanju imeti smisel za razpoloženje
;
ekspr.
v filmu je prikazana cela lestvica razpoloženj
2.
kar nastane zaradi dogajanja, okoliščin:
na ulicah vlada novoletno, pustno razpoloženje
;
v dvorani je svečano razpoloženje
/
avtor je skušal v romanu prikazati razpoloženje tistega časa
//
kar nastane zaradi ravnanja drugega z drugim, vedenja drugega do
drugega:
gostiteljica je ustvarila domačnostno razpoloženje
/
delovno razpoloženje v podjetju
3.
publ.
usmerjenost
,
naravnanost
:
ni skrival svojega revolucionarnega razpoloženja
;
protidemokratično razpoloženje
●
ekspr.
prijateljsko razpoloženje do soseda
naklonjenost
razpoložênjski
-a -o
prid.
(
ē
)
nanašajoč se na razpoloženje:
ugotavljati pesnikove razpoloženjske značilnosti
/
razpoloženjska glasba
;
razpoloženjsko slikarstvo
/
hitro minljiva razpoloženjska stanja
♦
lit.
razpoloženjska lirika
razpoložênjsko
prisl.
:
razpoloženjsko zasnovani portreti
razpoložênost
-i
ž
(
é
)
stanje razpoloženega človeka:
to je povzročilo pri gostih veselo razpoloženost
/
razpoloženost za delo
/
duševna razpoloženost
razpoložíti
-ím
dov.
, razpolóžil
(
ī í
)
1.
knjiž.
spraviti v dobro razpoloženje, v dobro voljo:
trudili so se, da bi ga razpoložili
;
bil je slabe volje, nič ga ni moglo razpoložiti
/
to ga je dobro razpoložilo
2.
star.
razložiti
,
razpostaviti
:
odprla je kovček in razpoložila stvari po mizi
razpoložíti se
star.
udobno, sproščeno leči:
utrujen popotnik se je razpoložil po klopi
razpoložèn
-êna -o
navadno s prislovnim določilom
1.
ki je v takem duševnem stanju, kot ga nakazuje določilo:
veselo razpoloženi ljudje
;
biti dobro, neugodno, slabo razpoložen
/
zbudil se je razpoložen
dobro razpoložen, dobre volje
//
v danem času pripravljen, sposoben za kaj:
na predstavi igralec ni bil razpoložen
/
biti razpoložen za delo, igro
2.
publ.
usmerjen
,
naravnan
:
antifašistično razpoloženi ljudje
;
biti revolucionarno razpoložen
●
ekspr.
do soseda je prijateljsko razpoložen
mu je naklonjen
razpoložljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
s katerim se razpolaga:
dobro izkoristiti razpoložljivi prostor
/
prebral je vse razpoložljive knjige
;
zbrati večino razpoložljivega gradiva
/
podatki o razpoložljivih sredstvih
♦
pravn.
razpoložljivi del zapuščine
del zapuščine, ki ni pridržan nujnim dedičem
razpoložljívost
-i
ž
(
í
)
dejstvo, da je kaj na razpolago:
razpoložljivost časopisov, knjig v knjižnici
/
razpoložljivost sredstev
razpoméniti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
knjiž.
odvzeti pomen, smisel:
pesnik je v svojih pesmih svet razpomenil
razpòn
-ôna
m
(
ȍ ó
)
1.
razdalja med skrajnima točkama česa:
izmeriti, oceniti razpon
;
to letalo ima majhen razpon kril
;
velik razpon
;
razpon rogovja pri govedu
/
peruti tega ptiča imajo en meter razpona
2.
navadno s prilastkom
razsežnost
:
a)
glede na začetno in končno mejo:
barvni razpon
;
razpon človeškega glasu
/
časovni razpon
b)
glede na število sestavin:
njegova angleščina ima širok razpon, saj sega od knjižnega do
pouličnega jezika
●
publ.
zmanjšati razpon med najvišjimi in najnižjimi osebnimi dohodki
razliko
♦
grad.
razpon mostu
razdalja med opornikoma
razpòr
-ôra
m
(
ȍ ó
)
1.
zastar.
razporek
:
razpor pri krilu
/
razpor v zavesi
/
skozi razpor v oblakih je posijalo sonce
2.
knjiž.
neskladje
,
nasprotje
:
razpor med njima se poglablja
;
med očetom in sinom je prišlo do popolnega razpora
/
razpor med čustvenim in razumskim dojemanjem sveta
●
star.
razpori med sosedi
spori, prepiri
razpóra
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
podolgovat predmet, ki omogoča, da kaj je, ostane razprto:
razpreti lesene stebričke z razporami
/
bočne razpore v rudniku
♦
grad.
zgornji vodoravni tram povezja
2.
knjiž.
razporek
:
tunika z razporo na bokih
razporèd
-éda
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
kar vnaprej določa kraj, čas, v katerem naj bi kako dejanje potekalo:
narediti razpored tekmovanj
;
natančen razpored izpitov
/
udeležiti se kake akcije po objavljenem razporedu
2.
razporeditev
:
razpored pisalnih miz v prostoru
;
razpored straž in patrulj
/
določati kaj po razporedu zvezd
♦
voj.
vojni razpored
določitev dolžnosti državljanov v oboroženem boju in neoboroženih
oblikah odpora
razporédba
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
razporeditev
:
razporedba predmetov v prostoru
/
kronološka razporedba snovi
razporéden
-dna -o
prid.
(
ẹ̑
)
žel.,
navadno v zvezi
razporedna postaja
postaja, na kateri se razporejajo vlaki za vožnjo v različne smeri:
razporedítev
-tve
ž
(
ȋ
)
1.
glagolnik od razporediti:
razporeditev knjig, slik
/
razporeditev člankov v zborniku
/
razporeditev tekmovanj
/
razporeditev prebivalstva po narodnosti
/
razporeditev delavcev na gradbišču
2.
položaj, v katerem je kaj kje glede na druge stvari:
premišljena razporeditev pohištva v stanovanju
/
prostorska razporeditev
♦
voj.
bojna razporeditev
razporedíti
-ím
dov.
, razporédil
(
ī í
)
1.
narediti, da pride kaj na več mest v določenem redu:
razporediti predmete po omari
;
na novo razporediti pohištvo v stanovanju
/
režiser je razporedil igralce v prostoru
;
razporediti vojaške enote, straže
;
vojaki so se razporedili ob obeh straneh ceste
2.
narediti, da je kaj v določenem zaporedju:
razporediti članke v knjigi
/
razporediti tekmovanja
3.
določiti skupine glede na enake ali podobne lastnosti:
razporediti tekmovalce
/
razporediti učence v skupine
/
ekspr.
hitro zna razporediti ljudi v predalčke
4.
določiti delavcu dela in naloge glede na njegovo izobrazbo ali z delom
pridobljene sposobnosti:
razporedili so ga na mesto gradbenega tehnika
♦
ekon.
razporediti finančna sredstva
razdeliti jih glede na namen uporabe
razporejèn
-êna -o:
smotrno razporejen nasad rastlin
;
otroci so razporejeni po starosti
;
vasi so razporejene ob cesti
;
kronološko razporejeno gradivo
♦
bot.
list z mrežasto razporejenimi žilami
razporedítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na razporeditev:
razporeditven način
/
razporeditvene enote
razporédje
-a
s
(
ẹ̑
)
knjiž.
razporeditev
:
časovno razporedje
;
razporedje elementov umetniškega dela
razporêjanje
-a
s
(
é
)
glagolnik od razporejati:
razporejanje predmetov po policah
/
razporejanje vojaških enot
/
tematsko razporejanje snovi
/
razporejanje učencev po uspehu
/
razporejanje delavcev na delo
/
razporejanje dohodka in čistega dohodka
razporêjati
-am
nedov.
(
é
)
1.
delati, da pride kaj na več mest v določenem redu:
razporejati predmete v prostoru
/
razporejati potnike na ladji
;
vojaki so se začeli razporejati na desnem bregu reke
2.
delati, da je kaj v določenem zaporedju:
razporejati tekmovanja
3.
določati skupine glede na enake ali podobne lastnosti:
razporejati učence po uspehu
/
razporejati tekmovalce v skupine
4.
določati delavcem dela in naloge glede na njihovo izobrazbo ali z
delom pridobljene sposobnosti:
razporejati pripravnike
♦
ekon.
razporejati sredstva po posameznih postavkah
razporejênost
-i
ž
(
é
)
položaj, v katerem je kaj kje glede na druge stvari:
razporejenost prostorov
/
razporejenost zdravstvenih organizacij
/
razporejenost otrok po starosti
razporejeválec
-lca
[
rasporejevau̯ca
tudi
rasporejevalca
]
m
(
ȃ
)
kdor razporeja:
razporejevalec del
razpórek
-rka
m
(
ọ̑
)
podolžna odprtina na oblačilu za lažje oblačenje, gibanje:
narediti razporke na rokavih
;
zapenjati razporek z gumbi
;
razporek za zadrgo
;
hlače brez razporka
;
krilo z razporkom ob strani
//
podolžna odprtina kje sploh:
na zavesi se je naredil razporek
;
zamašiti razporke v steni
razpoke, špranje
/
ekspr.
skozi razporek med oblaki je posijalo sonce
♦
fot.
razmik zavesic pri (zavesnem) zaklopu
razpóren
-rna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na razpiranje:
razporni klin, vložek
♦
fot.
razporni zaklop
zaklop na razporek
razpórnik
-a
m
(
ọ̑
)
1.
podolgovat predmet, ki omogoča, da kaj je, ostane razprto:
namestiti razpornike v pravi višini
;
okrogli leseni razporniki
2.
tisk.
svinčena ploščica za večanje prostora med vrsticami pri ročnem
stavljenju:
razpreti vrste z razporniki
razporóčen
-čna -o
prid.
(
ọ̑
)
star.
razvezen
,
ločitven
:
razporočna obravnava
razporočênec
-nca
m
(
é
)
star.
razvezanec
,
ločenec
:
težave razporočencev
razporočênka
-e
ž
(
é
)
star.
razvezanka
,
ločenka
:
razporočenka je ostala sama z otrokom
razporočíti se
-ím se
dov.
, razporóčil se
(
ī í
)
star.
razvezati se, ločiti se:
pred kratkim sta se razporočila
razporóka
-e
ž
(
ọ̑
)
star.
razveza
,
ločitev
:
vzrok za razporoko
razposadíti
-ím
dov.
, razposádil; razposajèn
(
ī í
)
posaditi na več mest:
razposaditi otroke po sedežih
/
razposadila je goste okrog mize;
prim.
razposajen
razposájati
-am
nedov.
(
á
)
posajati na več mest:
razposajati otroke po stolih
razposajèn
-êna -o
prid.
(
ȅ é
)
ki zaradi velike sproščenosti (rad) naredi, povzroči kaj neprijetnega,
neprimernega, navadno za šalo:
razposajeni fantje, otroci
;
biti, postati razposajen
//
ki izraža veliko sproščenost:
razposajen smeh
;
razposajena pesem
/
razposajeno dejanje
razposajêno
prisl.
:
razposajeno se smejati;
prim.
razposaditi
razposajênček
-čka
m
(
é
)
ljubk.
manjšalnica od razposajenec:
pravi razposajenček je
razposajênec
-nca
m
(
é
)
ekspr.
razposajen človek, zlasti otrok:
opomniti razposajenca
;
fant je pravi razposajenec
razposajênka
-e
ž
(
é
)
ekspr.
razposajena ženska, zlasti deklica:
je prava razposajenka
razposajênost
-i
ž
(
é
)
lastnost razposajenega človeka:
skrbi ga fantova razposajenost
;
mladostna razposajenost
/
storiti kaj iz razposajenosti
/
počenjati razposajenosti
razposajena dejanja
razposésti
-sédem
dov.
,
stil.
razposèl razposéla
(
ẹ́ ẹ̑
)
posesti na več mest:
razposedla je otroke po stolih
/
razposesti goste okrog mize
;
ljudje so se razposedli po vagonu
razposláti
-póšljem
dov.
, razpôšlji razpošljíte
(
á ọ́
)
poslati na več krajev, naslovov:
razposlati naročene knjige
;
razposlati pisma
/
razposlali so sle po vaseh
razposlán
-a -o:
vabila so že razposlana
razposodíti
in
razposóditi -im
dov.
(
ī ọ́
)
posoditi več ljudem:
razposoditi denar, knjige
razpostáva
-e
ž
(
ȃ
)
razpostavitev
:
razpostava predmetov po sobi
/
razpostava vojaških čet
razpostavítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od razpostaviti:
razpostavitev pohištva
/
razpostavitev vojaških enot
razpostáviti
-im
dov.
(
á ȃ
)
narediti, da pride kaj na več mest:
razpostaviti krožnike po mizi
/
razpostaviti straže okoli hiše
;
vojaki so se razpostavili na desnem bregu reke
●
zastar.
te izdelke bodo razpostavili
razstavili
;
zastar.
razpostaviti kaj soncu, vetru
izpostaviti
razpostávljen
-a -o:
po mizi razpostavljeni predmeti
;
razpostavljene straže
;
pohištvo je že razpostavljeno
razpostávljati
-am
nedov.
(
á
)
delati, da pride kaj na več mest:
razpostavljati kozarce po mizah
/
razpostavljati stražarje po vasi
razpostávljenost
-i
ž
(
ȃ
)
stanje razpostavljenega:
razpostavljenost predmetov v prostoru
razpošiljálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na razpošiljanje:
razpošiljalni oddelek
♦
čeb.
razpošiljalna matičnica
razpošiljálnica
-e
ž
(
ȃ
)
zastar.
ekspedit
:
odpreti razpošiljalnico
razpošíljanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od razpošiljati:
razpošiljanje knjig, vabil
razpošíljati
-am
nedov.
(
í
)
pošiljati na več krajev, naslovov:
razpošiljati pisma
/
razpošiljati straže
razpotakníti
in
razpotákniti -em
dov.
(
ī á
)
ekspr.
drugega za drugim dati, spraviti na več mest:
razpotakniti kaj po žepih
/
razpotaknili so jih v različne čete
razpotegníti
in
razpotégniti -em
dov.
(
ī ẹ́
)
1.
narediti, da prilegajoči se deli česa niso več drug ob drugem:
razpotegniti živali gobec
/
skoraj bi ga razpotegnili, tako so ga vlekli
2.
raztegniti
:
s težavo je razpotegnil naslanjač
/
razpotegniti ustnice v nasmeh
/
frontno črto so razpotegnili do hiš
/
kolona se je razpotegnila
/
trenutki se razpotegnejo v celo uro
/
sence so se razpotegnile
●
ekspr.
obraz se mu je razpotegnil, ko je to slišal
ostre, podolgovate poteze na obrazu so pokazale njegovo
razočaranje, žalost
;
ekspr.
razpotegnil se je v dolgega fanta
zelo je zrasel
razpotégnjen
-a -o
1.
deležnik od razpotegniti:
razpotegnjen obraz
;
med njivami razpotegnjeni travniki
;
film je preveč razpotegnjen
;
bolestno razpotegnjena usta
2.
ekspr.
dolg
2
,
podolgovat
:
letalo z razpotegnjenim trupom
/
razpotegnjena vas
razpotegováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
delati, da prilegajoči se deli česa niso več drug ob drugem:
razpotegovati živalim čeljusti
2.
raztegovati
:
razpotegoval je vzmet, dokler ni počila
/
razpotegovati usta
/
razpotegovati pomenek
/
na vzhodu se razpotegujejo hrbti gor
so, se vidijo
razpóten
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na razpotje:
razpoten kraj
/
razpotna vloga dežele
razpotíti se
-ím se
dov.
, razpótil se
(
ī í
)
zastar.
spotiti se:
med hojo se je razpotil
razpotèn
-êna -o:
z robcem si je brisal razpoten obraz
razpótje
-a
s
(
ọ̑
)
kraj, prostor, kjer se pot razcepi v več poti:
priti do razpotja
;
obstati, ustaviti se na razpotju
;
pren.
biti, stati na razpotju življenja
razpovédati
-povém
dov.
(
ẹ́
)
star.
povedati
:
razpovedal mu je vse, kar je vedel
/
po vsej vasi je razpovedala, da se je vrnil
razglasila
razpoznáti
-znám
dov.
(
á ȃ
)
1.
ugotoviti različnost med osebami, stvarmi, pojmi:
razpoznati predmete, znake
;
razpoznala jih je po glasu
/
razpoznati bolezen
/
knjiž.
razpoznati dobro od zlega
ločiti
2.
videti kaj kot posameznost:
kljub mraku je razpoznal predmete v prostoru
3.
prepoznati
:
razpoznati ponesrečenca
/
razpoznati rokopis
razpoznáti se
knjiž.
določiti svojo lego, položaj glede na določene točke, znamenja;
orientirati se
:
le s težavo se je razpoznal v prostoru
razpoznáva
-e
ž
(
ȃ
)
glagolnik od razpoznati ali razpoznavati:
razpoznava znakov
/
zgodnja razpoznava rakavih obolenj
razpoznaválnik
-a
m
(
ȃ
)
računalniški program za prepoznavanje različnih zunanjih pojavov:
uporabljati razpoznavalnik
;
samodejni razpoznavalnik
/
razpoznavalnik govora, jezika, pisave
razpoznávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razpoznavati:
razpoznavanje barv, znakov
;
razpoznavanje po glasu
;
sposobnost razpoznavanja
;
znak za razpoznavanje
/
razpoznavanje bolezni
/
razpoznavanje dobrega od zlega
/
razpoznavanje ponesrečencev
♦
rač.,
nekdaj
postopek, s katerim računalnik ugotavlja znake na karticah glede
na postavljeno nalogo
razpoznávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
ugotavljati različnost med osebami, stvarmi, pojmi:
otrok je začel razpoznavati stvari okoli sebe
;
razpoznavati ljudi po glasu
;
zanesljivo razpoznavati znake
/
razpoznavati bolezni
/
knjiž.
razpoznavati resnico od neresnice
ločevati
2.
videti kaj kot posameznost:
zdanilo se je in lahko je razpoznaval drevesa
;
v mraku je težko razpoznavati predmete v sobi
3.
prepoznavati
:
razpoznavati ponesrečence
razpoznávati se
knjiž.
določati svojo lego, položaj glede na določene točke, znamenja;
orientirati se
:
počasi se je začel razpoznavati v prostoru
;
pren.
razpoznavati se po moderni umetnosti
razpoznáven
-vna -o
prid.
(
á ā
)
1.
ki se da razpoznati:
lahko razpoznavni portreti
;
predmet na sliki je težko razpoznaven
/
obrisi gor so bili komaj razpoznavni
2.
s katerim se razpoznava:
razpoznavni postopek
/
razpoznavni znak
;
razpoznavno geslo
♦
med.
razpoznavno cepljenje
cepljenje za ugotovitev bolezni, proti kateri se cepi
razpráskati
-am
dov.
,
tudi
razpraskála
(
á
)
s praskanjem raniti, poškodovati:
mačka mu je razpraskala roke
;
razpraskati se do krvi
razpráskan
-a -o:
razpraskan obraz
;
razpraskana miza
;
razpraskane roke
razprasketáti se
-ám se
tudi
-éčem se
dov.
(
á ȃ, ẹ́
)
začeti močno prasketati:
s kolom je dregnil v ogenj, da se je razprasketal
razprášati
tudi
razprašáti -am
dov.
,
tudi
razprášala
(
á á á
)
star.
povprašati
,
poizvedeti
:
podrobno razprašaj, kakšen je
;
razprašali so se pri ljudeh
razpraševálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
teh.
s katerim se odstranjuje prah:
razpraševalna naprava
razpraševáti
1
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
odstranjevati prah s česa:
razpraševati obleke
2.
zastar.
razprševati
:
razpraševati škropivo
razpraševáti
2
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
star.
povpraševati
,
poizvedovati
:
razpraševal je o vsem
razprašíti
-ím
dov.
, razprášil
(
ī í
)
1.
odstraniti prah s česa:
razprašiti knjige, obleko
2.
zastar.
razpršiti
:
razprašiti škropivo po rastlinah
razpráti
-pórjem
dov.
, razpôrji razporjíte; razprál
(
á ọ́
)
star.
razparati
,
raztrgati
:
razprati obleko
;
razprati po šivu
/
jelen je razpral volku trebuh
razprán
-a -o:
razpran rokav
razpráva
-e
ž
(
ȃ
)
1.
izmenjava mnenj o kaki pomembnejši stvari:
začela se je razprava
;
udeležiti se razprave
;
publ.
poseči v razpravo
;
sodelovati v razpravi
;
dolga, temeljita razprava
;
ideološka, politična razprava
;
razprava o gledališkem programu
;
izhodišče za razpravo
2.
sestavek, ki strokovno obravnava in rešuje kako (še ne rešeno)
vprašanje:
napisati, objaviti, prebrati razpravo
;
predmet, vsebina razprave
;
članki, knjige in razprave
/
knjižna, tipkopisna razprava
/
znanstvena razprava
3.
pravn.
upravni ali sodni postopek, pri katerem se razčiščujejo zadeve v
navzočnosti strank:
razprava bo ob devetih
;
odložiti, prekiniti razpravo
;
priti na razpravo
;
zapisnik o razpravi
/
sodna, zapuščinska razprava
razpráven
1
-vna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na razpravo:
razpravna tehnika
/
razpravni zapisnik
/
določiti razpravni dan
/
razpravna dvorana
razpráven
2
-vna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na razpravljanje:
razpravni jezik na kongresu je bila tudi ruščina
razprávica
-e
ž
(
ȃ
)
manjšalnica od razprava 2:
napisati razpravico
;
poljudna razpravica
razpráviti
-im
dov.
(
á ȃ
)
star.
sleči
:
razpraviti otroka
;
hitro se je razpravil in legel
razprávljen
-a -o:
vsi so bili že razpravljeni, ko je nekdo potrkal
razpravljálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na razpravljanje:
razpravljalni esej, spis
;
razpravljalna vloga parlamenta
razprávljanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od razpravljati
1
:
začeti razpravljanje
;
sodelovati v razpravljanju
;
načrtno, prijateljsko, znanstveno razpravljanje
;
razpravljanje o umetnosti
●
ekspr.
vsako razpravljanje o tem je odveč
o tem ni vredno razpravljati; to je že odločeno
razprávljati
1
-am
nedov.
(
á
)
1.
izmenjavati mnenja o kaki pomembnejši stvari:
odgovor je jasen in o tem ni treba več razpravljati
;
na sestanku so razpravljali o delitvi dohodka
;
razpravljati s predsednikom društva
;
podrobno, živahno razpravljati
/
javno razpravljati o čem
2.
načrtno podajati določeno vsebino:
v članku razpravlja pisec o problemu izseljenstva
razpravljajóč
-a -e:
razpravljajoč o razvoju kmetijstva, so predlagali nekaj sprememb
zakona
razprávljati
2
-am
nedov.
,
stil.
razpravljájte;
stil.
razpravljála
(
á
)
star.
slačiti
:
razpravljati otroka
;
začela se je razpravljati
razpravljávec
-vca
in
razpravljálec -lca
[
rasprau̯ljau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor razpravlja:
razpravljavci so temo pogovora razširili
;
izjave razpravljavcev
razprčkáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
pog.,
ekspr.
zapraviti, razmetati (denar):
hitro je razprčkal vse svoje imetje
razpréči
-préžem
dov.
, razprézi razprézite
in
razprezíte; razprégel razprégla;
nam.
razpréč
in
razprèč
(
ẹ́
)
1.
odpeti vprežno žival:
razpreči konje
/
razpreči voz
2.
narediti, da je kaj mrežasto razporejeno na površini:
razpreči trto po zidu
/
knjiž.
razpreči spise po mizi
razpostaviti
//
ekspr.
narediti, da je kaj načrtno razporejeno na kakem območju:
razpreči telegrafsko omrežje po državi
razpréči se
1.
rastoč (mrežasto) prekriti:
plevel se je razpregel po njivi
2.
ekspr.
pojaviti se na kaki površini:
po nebu so se razpregli sivi oblaki
;
pren.
njihova moč se je razpregla čez vso Evropo
razpréžen
-a -o:
razprežen konj
;
plevel, razprežen po njivi
razpréčiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
zastar.
razpreti
,
razmakniti
:
razprečiti veje
razpréčen
-a -o:
razprečene veje
razprédanje
-a
s
(
ẹ̄
)
glagolnik od razpredati:
razpredanje žičnih ovir
/
razpredanje trgovske mreže po državi
/
potrpežljivo je poslušala njegovo dolgovezno razpredanje
razprédati
-am
nedov.
(
ẹ̄
)
1.
delati, da je kaj mrežasto razporejeno na površini:
razpredati žične ovire pred bunkerjem
/
pajek razpreda pajčevino
//
ekspr.
delati, da je kaj načrtno razporejeno na kakem območju:
razpredati električno omrežje po državi
2.
ekspr.
premišljevati
:
dolgo je razpredal sam pri sebi, kaj naj stori
/
razpredati misel
3.
ekspr.
govoriti
,
pripovedovati
:
na dolgo in široko so razpredali o tem
razprédati se
1.
rastoč (mrežasto) prekrivati:
trnje se razpreda po skalah
2.
ekspr.
biti
2
,
obstajati
1
:
a)
načrtno razporejen na kakem območju:
na vse strani se razpredajo jarki
b)
na kaki površini:
temni oblaki se razpredajo po nebu
//
biti, nahajati se v prostoru:
po pobočju so se razpredale meglice
/
povsod se razpreda tišina
razpredajóč
-a -e:
šli so po poti, razpredajoč dalje svoje misli o tem
razpredélba
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
razporeditev
,
razvrstitev
:
razpredelba sob in hodnikov
/
časovna razpredelba dogodkov
razpredélek
-lka
m
(
ẹ̑
)
navadno s črtami omejen prostor v obrazcih, poslovnih knjigah za
vpisovanje podatkov;
rubrika
:
vpisati kaj v napačen razpredelek
//
stalni oddelek, stran s specializirano vsebino v časopisu, reviji:
kulturni, športni razpredelek
razpredelítev
-tve
ž
(
ȋ
)
knjiž.
razporeditev
,
razvrstitev
:
razpredelitev zvezd na nebu
/
slaba razpredelitev snovi v učnem načrtu
razpredelíti
-ím
dov.
, razpredélil
(
ī í
)
knjiž.
razporediti
,
razvrstiti
:
razpredeliti gradivo
/
razpredeliti posamezne vrednote po pomembnosti
razpredeljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
razporejati
,
razvrščati
:
razpredeljevati teorije po medsebojni podobnosti ali različnosti
razpredélnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
pregledno razporejeni podatki o čem, sestavljeni po določenih
kriterijih:
razpredelnica kaže rast gospodarske dejavnosti te delovne
organizacije
;
sestaviti razpredelnico
//
navadno s črtami omejen prostor za vpisovanje takih podatkov:
narisati razpredelnico
;
vpisati kaj v razpredelnico
/
pritrditi razpredelnico na steno
●
ekspr.
njega ni mogoče spraviti v nobeno razpredelnico
zaradi individualnih značilnosti ga ni mogoče uvrstiti v nobeno
skupino
razpredélničen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na razpredelnico:
razpredelnična ureditev podatkov
/
razpredelnični del razprave
razprédenost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost razpredenega:
razpredenost žičnih ovir
/
ekspr.
razpredenost trgovske mreže po državi
razpredmétenje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od razpredmetiti:
razpredmetenje stvarnosti
razpredmétiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
knjiž.
narediti, da se kaj predmetnega, čutno zaznavnega začne kazati na
nepredmeten način:
ta umetnost je skušala razpredmetiti stvarnost
razprégati
-am
nedov.
(
ẹ̄
)
1.
odpenjati vprežno žival:
razpregati konje
2.
ekspr.
delati, da je kaj načrtno razporejeno na kakem območju:
razpregati cestno omrežje po deželi
razprégati se
rastoč (mrežasto) prekrivati:
grmovje se razprega od meje do meje
razprêjati
-am
nedov.
(
ē
)
knjiž.
razpredati
:
pajek razpreja pajčevine
/
razprejati kako misel
razpréma
-e
ž
(
ẹ̑
)
glagolnik od razpremiti:
razprema stare ladje
/
dati ladjo v razpremo
razprémiti
-im
dov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
navt.,
navadno v zvezi z
ladja
odstraniti z ladje prenosno opremo:
razpremiti staro, neuporabno ladjo
razprémljen
-a -o:
razpremljen parnik
razprêsti
-prêdem
in
razprésti -prédem
dov.
,
stil.
razprèl razprêla
in
razpréla
(
é; ẹ́
)
narediti, da je kaj mrežasto razporejeno na površini:
razpresti žične ovire pred bunkerjem
/
pajek je razpredel mreže po vseh kotih
//
ekspr.
narediti, da je kaj načrtno razporejeno na kakem območju:
razpresti gosto železniško omrežje po deželi
/
razpresti obveščevalno mrežo po vsem mestu
razprêsti se
in
razprésti se
1.
rastoč (mrežasto) prekriti:
divja trta se je razpredla po zidovju
//
rastoč (mrežasto) razširiti se v čem:
korenine so se gosto razpredle v zemlji
2.
ekspr.
pojaviti se
a)
načrtno razporejen na kakem območju:
ta organizacija se je razpredla po vsem svetu
b)
na kaki površini:
po nebu so se razpredli oblaki
//
biti, pojaviti se v prostoru:
po dolini so se razpredle meglice
/
tišina se je razpredla po prostoru
razpredèn
-êna -o
in
razpréden -a -o:
jarki, gosto razpredeni po dolini
;
pajčevine so bile razpredene po vseh kotih
;
dobro razpredena trgovina
●
ekspr.
povsod je imel razpredene svoje mreže
povsod si je pripravil ugodne okoliščine, razmere za dosego
določenega cilja
razpréti
-prèm
dov.
, razpŕl
(
ẹ́ ȅ
)
1.
narediti, da sosednji deli pridejo v položaj
a)
ko tvorijo med seboj določen kot:
preklal je palico in dele razprl
;
razpreti veje sadnega drevja
/
razpreti roke v objem
razširiti
b)
ko niso več drug ob drugem:
razpreti opornike v rudniku
;
razpreti s klinom, z zagozdo
2.
narediti, da prilegajoči se deli česa pridejo v položaj
a)
ko tvorijo med seboj določen kot:
razpreti klešče
;
razpreti pahljačo
b)
ko so najbolj oddaljeni drug od drugega:
kača je razprla gobec
;
razpreti veke
/
razpreti dlan, pest
/
oči je široko razprla
c)
ko niso več drug ob drugem sploh:
roža razpre cvet
;
zrel strok se je razprl
/
pav je razprl rep
3.
star.
spreti
1
:
razpreti sosede
;
razpreti se s prijateljem
●
knjiž.
razprl se mu je smisel tega trpljenja
spoznal je
♦
tisk.
povečati presledke med črkami v okviru besede
razpŕt
-a -o:
razprti cveti
;
razprti sosedje
;
razprte dlani
;
opore morajo biti razprte z močnimi razporami
;
široko razprte oči
♦
tisk.
razprti tisk
tisk z večjimi presledki med črkami, da je beseda bolj opazna
;
prisl.:
razprto tiskane besede
razprézanje
-a
s
(
ẹ̄
)
glagolnik od razprezati:
razprezanje vrvi, žic
/
motilo jo je njegovo razprezanje pred drugimi
razprézati
-am
nedov.
(
ẹ̄
)
1.
delati, da je kaj mrežasto razporejeno na površini:
razprezati žice po zidu
//
ekspr.
delati, da je kaj načrtno razporejeno na kakem območju:
razprezati trgovsko mrežo po deželi
2.
star.
razpregati
:
razprezati konje
●
ekspr.
ne bo jih nazaj, je razprezal sam pri sebi
premišljeval
razprézati se
rastoč (mrežasto) prekrivati:
bršljan se razpreza po zidu
//
rastoč (mrežasto) širiti se v čem:
korenine se razprezajo v zemlji
●
knjiž.
rad se je razprezal pred njim
bahal, postavljal
♦
agr.
glavice lanu se razprezajo
se odpirajo, pokajo
razprhávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
s pihom, prhanjem delati, da kaj ni več skupaj, na enem mestu:
razprhavati seme
razprhávati se
ekspr.
hitro se razhajati:
ob strelih so se ljudje razprhavali
razpŕhniti
-em
dov.
(
ŕ ȓ
)
s pihom, prhanjem narediti, da kaj ni več skupaj, na enem mestu:
razprhniti seme, žerjavico
razpŕhniti se
hitro, slišno se razleteti:
ptice se ob poku razprhnejo
;
razprhniti se na vse strani
/
ekspr.
ljudje so se razprhnili
hitro razšli
;
pren.
misli se razprhnejo
razprhútati se
-am se
dov.
,
tudi
razprhutála se
(
ū
)
prhutajoč se razleteti:
kokoši so se razprhutale po kurniku
razprodája
-e
ž
(
ȃ
)
glagolnik od razprodati ali razprodajati:
razprodaja blaga
/
posezonska razprodaja
/
kupiti plašč na razprodaji
razprodájati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
prodajati po delih:
mladi gospodar je začel razprodajati posestvo
2.
prodajati določeno količino blaga po znižanih cenah:
razprodajati plašče
razprodánost
-i
ž
(
á
)
dejstvo, da je kaj razprodano:
razprodanost knjige
razprodáti
-dám
dov.
,
2. mn.
razprodáste
in
razprodáte; razprodál
(
á
)
1.
prodati po delih:
mladi gospodar je razprodal vse, kar je imel
2.
prodati celotno zalogo:
to blago so že razprodali
;
razprodati vse vstopnice za predstavo
;
hitro razprodati
razprodán
-a -o:
knjiga je že razprodana
;
vstopnice so razprodane
razprostírati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
delati, da kaj pride v položaj, ko ima veliko, največjo površino:
razprostirati posteljnino
;
prodajalka je razprostirala pred njo prt za prtom
/
orel razprostira krila, da bi vzletel
/
razprostirati roke v objem
širiti
;
pren.,
pesn.
noč razprostira svoj temni pajčolan
//
delati, da kaj v takem položaju pride na kako površino:
razprostirati pregrinjala po posteljah
●
ekspr.
lipa daleč razprostira svoje veje
ima dolge, široke veje
2.
delati, da kaj zavzame čim večjo površino:
razprostirati lan, zrnje, da se suši
razprostírati se
s prislovnim določilom
1.
biti, obstajati na razmeroma veliki površini:
nad vasjo se razprostira gozd
;
na ravnini se razprostirajo žitna polja
;
razprostirati se v daljavo, širino
/
nad gorami se je razprostiralo modro nebo
;
pren.
mir se razprostira nad pokrajino
2.
nav. ekspr.
prihajati na kako površino, navadno veliko:
megla se razprostira po dolini
;
čez senožeti se razprostirajo vedno daljše sence
razprostirajóč
-a -e:
okoli gradu razprostirajoči se vrtovi
razprostrán
-a -o
prid.
(
ā á
)
zastar.
prostran
:
razprostran gozd
;
pred njimi je bila razprostrana vas
razprostránjen
-a -o
prid.
(
ā
)
1.
ki je, se nahaja na razmeroma veliki površini:
razprostranjeno mesto
/
kmetijsko posestvo je razprostranjeno po vsej dolini
2.
knjiž.
razširjen
:
po vseh celinah razprostranjena živalska vrsta
/
to mnenje je precej razprostranjeno
razprostránjenost
-i
ž
(
ā
)
1.
lastnost, značilnost razprostranjenega:
razprostranjenost obdelovalnih površin
/
razprostranjenost po površini
2.
knjiž.
razširjenost
:
razprostranjenost posameznih živalskih vrst
/
razprostranjenost idej, misli
razprostránost
-i
ž
(
á
)
zastar.
1.
prostranost
:
razprostranost gozdov
2.
razširjenost
:
razprostranost določenih pojavov
razprostréti
-strèm
dov.
, razprostŕl
(
ẹ́ ȅ
)
1.
narediti, da kaj pride v položaj, ko ima veliko, največjo površino:
razprostreti zemljevid
/
ptič je razprostrl peruti in vzletel
/
razprostreti dlani
;
razprostrla je roke v objem
razširila
/
knjiž.
tulipan je razprostrl cvet
se je razcvetel
//
narediti, da kaj v takem položaju pride na kako površino:
razprostreti odejo po travi
●
ekspr.
drevo je široko razprostrlo veje
ima dolge, široke veje
2.
narediti, da kaj zavzame čim večjo površino:
razprostreti lan, zrnje, da se suši
razprostréti se
nav. ekspr.,
s prislovnim določilom
1.
priti na kako površino, navadno veliko:
čez senožeti so se razprostrle velike sence
/
po nebu so se razprostrli temni oblaki
;
pren.
nad trgom se je razprostrla noč
2.
postati viden, pokazati se:
pred njim se je razprostrl nov svet
/
tukaj se razprostre najlepši del doline
je
razprostŕt
-a -o:
razprostrt časopis
;
razprostrt pavji rep
;
razprostrte peruti
;
razprostrta preproga
♦
bot.
razprostrta relika
;
razprostrta zvončnica
travniška rastlina z modrimi cveti v latastem socvetju,
Campanula patula
razprostŕtost
-i
ž
(
ȓ
)
lastnost, značilnost razprostrtega:
razprostrtost peruti
●
knjiž.
zemljepisna razprostrtost posameznih ras
razširjenost
razprožíti
in
razpróžiti -im
dov.
(
ī ọ́
)
zastar.
razširiti
,
razmakniti
:
razprožiti noge
razpróžen
-a -o:
razprožene roke
razpŕsiti se
-im se
dov.
(
r̄ ȓ
)
ekspr.
pobahati se, postaviti se:
gospodar se rad razprsi
●
ekspr.
razprsil se je, da se spozna na te stvari
samozavestno, bahavo je rekel, povedal
razpŕsniti se
-em se
dov.
(
ŕ ȓ
)
knjiž.
razbiti se, razleteti se:
čoln se je razprsnil ob skalah
razpŕšek
-ška
m
(
ȓ
)
nav. mn.,
knjiž.
kar nastane pri razpršitvi:
drobni razprški snega
razpršênost
-i
ž
(
é
)
stanje razpršenega:
razpršenost snovi v drugi snovi
/
razpršenost prebivalstva po številnih krajih
razprševálec
-lca
[
raspərševau̯ca
in
raspərševalca
]
m
(
ȃ
)
razpršilec
:
razprševalec vode
razprševálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
namenjen za razprševanje:
razprševalna priprava
razprševálnik
-a
m
(
ȃ
)
razpršilnik
:
škropiti z razprševalnikom
/
pritrditi razprševalnik na cev
razprševánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razprševati:
razprševanje vode
;
nastavek, priprava za razprševanje
/
razprševanje gnojila, škropiva
/
razprševanje svetlobe
razprševáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
delati iz česa tekočega, sipkega drobne kapljice, delce:
razprševati mleko, olje
;
voda pada v tolmun in se razpršuje
/
razprševati v obliki dežja
//
delati, da kaj kam pride v drobnih kapljicah, delcih:
razprševati kolonjsko vodo
;
razprševati škropivo po listih
2.
odbijati v različnih smereh:
ta tkanina razpršuje svetlobo
;
v megli se svetloba razpršuje
3.
delati, da pridejo zlasti denar, naložbe na več mest, se porazdelijo
na več enot:
razprševati premoženje med delnice različnih podjetij
;
razprševati sredstva vlagateljev
/
pri uravnoteženih produktih se naložbe razpršujejo čim bolj široko
/
razprševati naložbeno tveganje
4.
ekspr.
delati, da kaj preneha obstajati:
razprševati dvome
;
groza se je polagoma razprševala
razpršujóč
-a -e:
razpršujoče se iskre
razpršílec
-lca
[
raspəršilca
in
raspəršiu̯ca
]
m
(
ȋ
)
1.
priprava za razprševanje:
nanašati barvo, lak z razpršilcem
;
razpršilec za plinsko olje
/
hrbtni, ročni razpršilec
/
parfumski razpršilec
//
nastavek za razprševanje:
pritrditi razpršilec na cev
;
posoda z razpršilcem
2.
manjša posoda s kemičnim sredstvom, shranjenim pod tlakom, ki se pri
uporabi razpršuje:
razpršilec je že prazen
;
kupiti tri razpršilce proti mrčesu
;
razpršilec z lakom za lase
/
zaščitno sredstvo v obliki razpršilca
razpršílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na razpršitev ali razprševanje:
razpršilna priprava
/
razpršilno sredstvo
♦
fiz.
razpršilne leče
leče, ki so ob robu debelejše kot na sredini
;
teh.
razpršilna komora
razpršílka
-e
[
tudi
raspəršiu̯ka
]
ž
(
ȋ
)
priprava za razprševanje:
vlaženje rastlin z razpršilko
/
parfumska razpršilka
//
nastavek za razprševanje:
posoda z razpršilko
razpršílnik
-a
m
(
ȋ
)
priprava za razprševanje:
vlažiti rastline z razpršilnikom
;
razpršilnik za gnojnico
//
nastavek za razprševanje:
pritrditi razpršilnik na pipo
/
vrtljivi razpršilnik
razpršílo
-a
s
(
í
)
1.
sredstvo, ki se pri uporabi razpršuje:
izdelovati razpršila
;
barvati, škropiti z razpršilom
;
uporaba razpršil v kmetijstvu
2.
kemično sredstvo, shranjeno v manjši posodi pod tlakom, ki se pri
uporabi razpršuje:
razpršilo proti mrčesu
/
lak v obliki razpršila
//
posoda s takim kemičnim sredstvom:
razpršilo je prazno
razpršítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od razpršiti:
razpršitev vode
/
razpršitev zaščitnega sredstva
razpršíti
-ím
dov.
, razpŕšil
(
ī í
)
1.
narediti iz česa tekočega, sipkega drobne kapljice, delce:
razpršiti mleko, olje, vodo
;
razpršiti moko
;
sneg se v zraku razprši
;
valovi se ob skalah razpršijo
;
hitro se razpršiti
/
razpršiti na drobne kapljice
//
narediti, da kaj kam pride v drobnih kapljicah, delcih:
razpršiti parfum, razkužilo
;
razpršiti škropivo po rastlinah
2.
odbiti v različnih smereh:
megla razprši svetlobo
;
ob steklu se žarki razpršijo
3.
narediti, da pridejo zlasti denar, naložbe na več mest, se porazdelijo
na več enot:
razpršiti premoženje med več bank
;
razpršiti sredstva vlagateljev med delnice različnih podjetij
/
razpršiti portfelj
;
razpršiti naložbeno tveganje
/
razpršiti naložbe
4.
ekspr.
narediti, da kaj preneha obstajati:
razpršiti dvome, negotovost, strah
;
razpršiti predsodke
;
moreče misli so se razpršile
●
ekspr.
ptice so se razpršile
so hitro odletele v več smeri
;
ekspr.
misli so se mu razpršile
postal je raztresen
razpršèn
-êna -o:
razpršen curek vode
;
razpršeni drobci granat
;
v mleku razpršena maščoba
;
razpršena svetloba
;
zmes razpršenega goriva
;
zdravilo v razpršenem stanju
razpršljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da razpršiti:
razpršljiva snov
/
ekspr.
težko razpršljivi dvomi
razprtíja
-e
ž
(
ȋ
)
stanje nenormalnih medsebojnih odnosov zaradi izražanja nesoglasja,
nasprotovanja:
razprtija med njimi traja že več let
;
živeti v razprtiji
;
hude, notranje razprtije
/
delati razprtije
razpŕtje
-a
s
(
ȓ
)
glagolnik od razpreti, razširiti:
razprtje precepa
/
razprtje med sosedi
razpŕtost
-i
ž
(
ȓ
)
lastnost, stanje razprtega:
razprtost vej
/
razprtost cvetov
♦
geom.
razprtost med dvema poltrakoma
razpúhniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
zastar.
razpihniti
,
razplamteti
:
veter je razpuhnil ogenj
razpuhtéti se
-ím se
dov.
(
ẹ́ í
)
nav. ekspr.
prenehati biti, obstajati:
megla po dolini se je že razpuhtela
/
vonj se je kmalu razpuhtel
/
hude misli se razpuhtijo v nič
//
izginiti
,
miniti
:
njen čar se je takoj razpuhtel
razpuhtévati se
-am se
nedov.
(
ẹ́
)
nav. ekspr.
prenehavati biti, obstajati:
meglica nad dolino se je razpuhtevala
/
premoženje se mu hitro razpuhteva
razpúkati
-am
dov.
(
ū
)
nar.
raztrgati
,
razcefrati
:
razpukati predivo
razpúkan
-a -o:
razpukano perje
razpúst
-a
m
(
ȗ
)
glagolnik od razpustiti:
po razpustu parlamenta so razpisali volitve
;
razpust društva
razpustítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od razpustiti:
razpustitev društva, kluba, skupščine
/
razpustitev tablete v vodi
razpustíti
-ím
dov.
, razpústil
(
ī í
)
1.
narediti, da kaj ni več skupaj, v prvotni obliki:
razpustiti kite, lase
;
gube na krilu so se razpustile
/
plesalci kola so se razpustili
2.
narediti, da kaj preneha delovati, obstajati:
razpustiti društvo, stranko
;
razpustiti parlament
;
razpustiti zbor
/
razpustiti podjetje
;
v tistem času so razpustili veliko samostanov
3.
narediti, povzročiti, da trdna snov v tekočini preide v drobne delce:
razpustiti tableto v vodi
/
kruh se razpusti v mleku
/
sesekljano čebulo dušimo tako dolgo, da se razpusti
//
narediti, povzročiti, da trdna snov zaradi toplote preide v tekoče
stanje:
razpustiti mast, slanino
/
ledena skorja se je na soncu razpustila
raztajala
razpustíti se
1.
ekspr.
prenehati se držati določenih disciplinskih, moralnih načel, norm:
v mestu se je precej razpustil
/
spolno se razpustiti
2.
star.
razpreti se, odpreti se:
cveti, popki so se razpustili
/
prve lipe so se že razpustile
so že začele cveteti
razpuščèn
-êna -o:
razpuščeni lasje
;
razpuščena maščoba
;
razpuščeno življenje
;
društvo je razpuščeno
;
prisl.:
razpuščeno živeti
razpúščati
-am
nedov.
(
ú
)
1.
delati, da kaj ni več skupaj, v prvotni obliki:
razpuščati lase
;
gube na krilu se že razpuščajo
2.
delati, da kaj preneha delovati, obstajati:
razpuščati društva
/
razpuščati samostane
3.
delati, povzročati, da trdna snov v tekočini prehaja v drobne delce:
razpuščati tablete v čaju
//
delati, povzročati, da trdna snov zaradi toplote preide v tekoče
stanje:
razpuščati maslo, mast
razpúščati se
1.
ekspr.
prenehavati se držati določenih disciplinskih, moralnih načel, norm:
v takem okolju se ljudje razpuščajo
/
spolno se razpuščati
2.
star.
razpirati se, odpirati se:
brsti, popki se razpuščajo
/
v rebri se razpušča prvi teloh
začenja cveteti
razpuščênec
-nca
m
(
é
)
ekspr.
kdor se ne drži določenih disciplinskih, moralnih načel, norm:
razuzdanci in razpuščenci
razpuščênost
-i
ž
(
é
)
ekspr.
lastnost, značilnost razpuščenega:
razpuščenost mladih ljudi
;
razpuščenost in podivjanost otrok
/
spolna razpuščenost
●
ekspr.
pri njih vlada precejšnja razpuščenost
precejšen nered
razračúnati
-am
dov.
(
ȗ
)
knjiž.
obračunati
:
razračunati s kom
razračunávanje
-a
s
(
ȃ
)
knjiž.
obračunavanje
:
ni hotel motiti njunega razračunavanja
/
osebno, politično razračunavanje
razračunávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
knjiž.
obračunavati
:
spet razračunavata med seboj
razradostíti
-ím
dov.
, razradóstil; razradoščèn
(
ī í
)
zastar.
razveseliti
:
razradostiti prijatelja
;
razradostil se je ob pogledu na mesto
razrahljánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razrahljati:
razrahljanje vezi
/
razrahljanje discipline
razrahljánost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost razrahljanega:
razrahljanost kamnitih skladov
/
ekspr.
razrahljanost discipline
/
ekspr.
čustvena razrahljanost
razrahljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
narediti, da kaj ni več
a)
trdno sprijeto, gosto:
razrahljati zemljo
/
razrahljati volno, žimo
b)
trdno, tesno nameščeno:
razrahljati obveze, vezi
;
kravata se mu je razrahljala
/
razrahljati vozel
/
potres je razrahljal zidove
2.
nav. ekspr.
narediti, da postane kaj manj močno, izrazito:
razrahljati disciplino
;
organizacija se je razrahljala
●
ekspr.
skrbi so mu razrahljale živce
postal je živčen, razdražljiv
;
ekspr.
zdravje se mu je razrahljalo
ni več tako zdrav
razrahlján
-a -o:
imeti razrahljane živce
;
zdel se mu je postaran in razrahljan
;
razrahljana prst
razrásel
-sla -o
tudi
razrástel -tla -o
[
razrasəu̯; razrastəu̯
]
prid.
(
ā á
)
1.
ki ima več poganjkov, vej:
grmičasto razrasel plevel
;
lepo razraslo drevo
2.
ki se rastoč razširi:
ob poti razraslo robidovje
/
do oči razrasla brada;
prim.
razrasti se
razráslost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost razraslega:
razraslost vej
razràst
1
-ásta
m
(
ȁ á
)
glagolnik od razrasti se:
bujen razrast žita
;
razrast rakavega tkiva
/
velik razrast korupcije
razrást
2
-í
in
-i
ž
(
ȃ
)
1.
glagolnik od razrasti se:
dobra razrast trave, žita
/
z nepravilno uporabo antibiotikov prispevamo k razrasti odpornih
bakterij
2.
način, kako je kaj razraščeno:
po razrasti si je to drevje podobno
/
pahljačasta, vilasta razrast drevesa
razrástek
-tka
m
(
ȃ
)
kar zraste, požene iz istega mesta na steblu, korenini:
bujni razrastki na deblu
/
metličasti, pahljačasti razrastki
//
ekspr.,
navadno s prilastkom
kar je temu podobno:
mesto stoji na enem od razrastkov gore
razrásti se
-rástem se
in
-rásem se
dov.
, razrásel se
in
razrástel se
(
á
)
1.
narediti več poganjkov, vej:
drevo se je razraslo
;
žito se je lepo razraslo
;
bujno, pahljačasto, vilasto se razrasti
;
razrasti se v širino, pri tleh
2.
rastoč priti na večjo površino:
korenine so se mrežasto, na široko razrasle
;
po njivi se je razrasel plevel
/
goba se je razrasla po vsem stanovanju
3.
nav. ekspr.
postati večji
a)
po obsegu:
mesto se je v nekaj letih zelo razraslo
/
gibanje se je hitro razraslo
b)
po intenzivnosti:
strah se je še bolj razrasel
4.
v zvezi z
v
preiti, razviti se v to, kar izraža dopolnilo:
grmovje se je razraslo v gosto živo mejo
/
v nekaj letih se je naselje razraslo v mesto
/
veter se je razrasel v orkan
/
zgodba se je razrasla v roman
●
ekspr.
dekle se je lepo razraslo
razvilo
;
ekspr.
v njunih srcih se je razrasla ljubezen
zelo se imata rada
razráščen
-a -o:
razraščene korenine
;
lepo razraščeno žito;
prim.
razrasel
razráščanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od razraščati se:
razraščanje žita
/
razraščanje plevela po njivi
/
razraščanje problemov
razráščati se
-am se
nedov.
(
á
)
1.
delati poganjke, veje:
drevo se lepo razrašča
;
žito se bujno razrašča
;
vilasto se razraščati
2.
rastoč prihajati na večjo površino:
okrog hiše se razraščajo koprive
/
plesen se hitro razrašča
3.
nav. ekspr.
postajati večji
a)
po obsegu:
mesto se hitro razrašča
/
ta dejavnost se razrašča iz leta v leto
b)
po intenzivnosti:
njen nemir se vedno bolj razrašča
4.
v zvezi z
v
prehajati, razvijati se v to, kar izraža dopolnilo:
grmi se razraščajo v živo mejo
/
gorovje se razrašča v več grebenov
;
naselje se razrašča v mesto
●
ekspr.
deklica se je že začela razraščati
razvijati
;
ekspr.
v njem se je razraščala užaljenost
postajal je vedno bolj užaljen
razráščenost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost razraščenega:
starost in razraščenost dreves
razravnáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
knjiž.
zravnati
,
poravnati
:
razravnati kup zemlje
rázred
-éda
m
(
á ẹ́
)
1.
stopnja, organizacijska enota izobraževanja v osnovnih in srednjih
šolah:
šola ima štiri razrede
;
izdelati razred
;
v sedmem razredu je padel
;
nižji in višji razredi
;
učbenik za peti razred
/
šol. žarg.
izpit čez razred
razredni izpit
//
skupnost učencev, ki imajo navadno pouk hkrati v istem prostoru:
ukiniti, ustanoviti razred
;
predsednik razreda
;
disciplina v razredu
/
razred je šel na izlet
učenci
/
biti vprašan pred razredom
//
prostor, v katerem je ta skupnost:
stopiti v razred
;
ob zvonjenju morajo biti učenci v razredu
2.
soc.,
navadno v zvezi
družbeni razred
ljudje, ki imajo enak odnos do proizvajalnih sredstev in enak delež
pri bogastvu družbe:
odpraviti družbene razrede
;
nasprotja med (družbenimi) razredi
/
gospodujoči, priviligirani, vladajoči družbeni razred
;
ideolog meščanskega (družbenega) razreda
3.
skupina sorodnih znanstvenih ali umetniških področij pri akademiji:
razred za družbene, matematične, naravoslovne vede
;
razred za umetnosti
//
člani akademije, ki pripadajo taki skupini:
o tem sklepa drugi razred (akademije)
4.
šport.,
navadno s prilastkom
tekmovalci, razvrščeni zlasti glede na dosežene rezultate:
priti, uvrstiti se v najvišji svetovni razred
;
vrhunski razred smučarjev
5.
navadno s prilastkom
kar ima v okviru kake razporeditve, razdelitve enake, podobne
značilnosti:
razvrstiti kaj v razrede
;
ta spomenik je uvrščen v najvišji vrednostni razred
/
tarifni razredi
//
stopnja kakovosti in uporabnosti česa:
to blago spada v prvi razred
;
vagon drugega, prvega razreda
/
kakovostni razredi
6.
avt.,
šport.
razdelitev osebnih in dirkalnih avtomobilov ter motornih koles zlasti
glede na gibno prostornino motorja:
deliti avtomobile v razrede
;
nižji, srednji, višji razred
/
tekmovati v razredu do dvestopetdeset kubičnih centimetrov
7.
biol.
sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od debla:
vretenčarji se delijo na šest razredov
;
razred pijavk
♦
aer.,
navt.
določiti ladji, letalu razred
;
ekon.
nevarnostni razredi
v katere so uvrščeni predmeti, ljudje glede na nevarnost,
ogroženost
;
gozd.
debelinski razred drevja
;
navt.,
voj.
razred
stopnja v nekaterih činih
;
kapetan I. razreda
;
pravn.
plačilni, pokojninski razred
do 1965
glede na naziv, kvalifikacijo, delovno dobo določena razvrstitev,
po kateri se odmerja plača, pokojnina
;
volilni razred
v stari Avstriji
razvrstitev prebivalstva za volitve glede na družbeni položaj
posameznika
;
soc.
delavski razred
ljudje, ki se preživljajo kot mezdni delavci v industriji ali
kmetijstvu
;
šol.
ponavljati, preskočiti razred
razrédba
-e
ž
(
ẹ̑
)
zastar.
razvrstitev
,
razporeditev
:
velikost, oblika in razredba atomov
/
znanstvena razredba živali
klasifikacija
razrédčenje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od razredčiti:
razredčenje kisa
/
razredčenje pregostega nasada
razrédčenost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost razredčenega:
razredčenost barve, škropiva
razredčeválec
-lca
[
razretčevalca
in
razretčevau̯ca
]
m
(
ȃ
)
razredčilo
:
razredčevalec za barve
razredčeválka
-e
[
tudi
razretčevau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
strojn.,
v zvezi
zračna razredčevalka
priprava za izsesavanje zraka iz zaprtega prostora;
vakuumska črpalka
:
poveznik zračne razredčevalke
razredčevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razredčevati:
razredčevanje barv
;
razredčevanje sadnega soka z vodo
;
zgoščevanje in razredčevanje
razredčeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
delati bolj redko:
razredčevati barve
;
razredčevati sadni sok z vodo
razredčílo
-a
s
(
í
)
sredstvo za razredčevanje:
razredčiti lak z razredčilom
;
razredčilo za barve
;
topila in razredčila
razredčína
-e
ž
(
í
)
1.
kar je razredčeno:
pripraviti razredčino mlečnega prahu v vodi
/
to škropivo se uporablja v veliki razredčini
2.
fiz.
območje v snovi, kjer je tlak manjši od povprečnega tlaka:
razredčine in zgoščine
razredčítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od razredčiti:
razredčitev kisa
/
razredčitev sadik
;
razredčitev vej
/
razredčitev straž
razrédčiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
narediti bolj redko:
razredčiti kis, sadni sok
;
razredčiti z vodo
/
mah je razredčil travo
;
razredčiti grmovje, veje
;
razredčiti sadike
2.
povzročiti, da se kaka skupnost, skupina številčno zmanjša:
nalezljive bolezni so razredčile prebivalstvo
razrédčiti se
1.
postati bolj redek:
proti vrhu se je gozd razredčil
2.
postati številčno manjši:
gostje v hotelu so se precej razredčili
razrédčen
-a -o:
razredčen alkohol
;
v teh višinah je zrak že razredčen
;
razredčene živalske vrste
razréden
-dna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na razred:
a)
učenci izdajajo svoj razredni časopis
/
razredni učiteljski zbor
;
razredna skupnost
;
razredna ura
ura za reševanje problemov razredne skupnosti
♦
šol.
razredni izpit
izpit iz snovi, predpisane za en razred
;
razredni pouk
pouk v nižjih razredih osnovne šole, pri katerem poučuje v isti
skupini učencev en učitelj vse predmete ali večino predmetov
;
razredni učitelj
b)
razredni boj
;
razredni cilji, interesi
;
ekspr.
razredni sovražnik
;
razredna družba
;
razredna ideologija
;
razredna pripadnost, zavest
;
razredna nasprotja
razrédno
prisl.
:
razredno opredeljeni cilji
;
razredno zaveden
razréditi
1
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̄
)
star.
razredčiti
:
razrediti z vodo
/
razrediti gozd
razréden
in
razrêjen -a -o:
razredene sadike
razredíti
2
-ím
dov.
, razrédil; razrejèn
(
ī í
)
zastar.
razvrstiti
,
razporediti
:
vojake je razredil vzdolž zidu
razrédnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
šol.
uradna knjiga, v katero se vpisuje obravnavana učna snov in odsotnost
učencev;
dnevnik
:
zapisati imena vseh manjkajočih učencev v razrednico
2.
zastar.
razredničarka
:
bila je razrednica tretjega razreda
razrédničarka
-e
ž
(
ẹ̑
)
učiteljica, ki poučuje v razredu in je obenem vodja razreda:
slovenščino jih uči razredničarka
;
razredničarka drugega razreda
razrédnik
-a
m
(
ẹ̑
)
učitelj, ki poučuje v razredu in je obenem vodja razreda:
razrednik je šel z učenci na izlet
;
pogovoriti se z razrednikom
♦
šol.
ukor razrednika
nekdaj
vzgojni ukrep zaradi kršitve discipline ali neizpolnjevanja
obveznosti
razrédniški
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na razrednike:
razredniški posli
;
razredniško delo
/
dobivati razredniški dodatek
razrédništvo
-a
s
(
ẹ̑
)
opravljanje razredniških poslov:
dodatek za razredništvo
razrednobójen
in
razrednobôjen -jna -o
prid.
(
ọ̄; ō
)
knjiž.
nanašajoč se na razredni boj:
razrednobojni položaj v državi
/
razrednobojna usmerjenost literature
razrédnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
soc.
lastnost, značilnost razrednega:
razrednost družbe
razrepénčiti se
-im se
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
ekspr.
zelo se razjeziti, se razburiti:
za vsako malenkost se razrepenči
razreševánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razreševati:
razreševanje šifriranega besedila
/
razreševanje problemov
/
imenovanje in razreševanje članov odbora
razreševáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
delati, da kaj preneha biti neznano, nejasno, zapleteno:
razreševati rebuse
/
razreševati neznano pisavo
//
delati, da kaj preneha obstajati:
razreševati probleme
/
razreševati spore
2.
priznavati, potrjevati prenehanje funkcij, pooblastil, navadno zaradi
izteka mandata:
razreševati koga dolžnosti, obveznosti
/
te organe voli in razrešuje državni zbor
razrešítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od razrešiti:
razrešitev uganke
/
razrešitev aktualnih vprašanj
/
razrešitev predsednika, delavskega sveta
razrešíti
in
razréšiti -im
dov.
(
ī ẹ́
)
1.
narediti, da kaj preneha biti neznano, nejasno, zapleteno:
razrešiti uganko
;
razrešiti znamenja na pergamentu
;
kar ga je dolgo mučilo, se je razrešilo samo od sebe
/
hotel je razrešiti vse skrivnosti narave
spoznati, razkriti
♦
lit.
razrešiti dramski zaplet
;
mat.
razrešiti enačbo
rešiti
//
narediti, da kaj preneha obstajati:
razrešiti problem, vprašanje
/
razrešiti spor
/
razrešiti protislovje
odpraviti
2.
priznati, potrditi prenehanje funkcij, pooblastil, navadno zaradi
izteka mandata:
razrešili so ga dolžnosti sekretarja
;
razrešiti koga obveznosti, odgovornosti
/
razrešiti stari odbor
razréšen
-a -o:
razrešen zaplet
;
biti razrešen dolžnosti, funkcij
razrešljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da razrešiti, rešiti:
težko razrešljiva uganka
/
razrešljiv problem
/
v teh okoliščinah spor ni razrešljiv
razréšnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
razrešitev (od) dolžnosti in odgovornosti:
dati, izglasovati, sprejeti razrešnico upravnemu odboru
;
zaprositi za razrešnico
razrèz
-éza
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
glagolnik od razrezati:
razrez zaklane živali
2.
zlasti prva leta po 1945
razdelitev določene obveznosti, količine po ustreznem ključu, ki ga ni
mogoče poljubno spreminjati:
doseči, narediti pravilen razrez
razrézati
-réžem
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
z rezanjem narediti kose, dele:
razrezati jabolko, kruh
;
razrezati zaklano žival
;
razrezati z nožem, s škarjami
/
razrezati na koščke, krhlje, rezine
;
razrezati počez, po dolgem
;
pren.
reke so razrezale ravnino
♦
navt.
razrezati ladjo za staro železo
//
narediti več urezov, zarez:
rano so mu razrezali in izžgali
;
stopila je na črepinjo in si razrezala stopalo
razrézan
-a -o:
razrezani kosi mesa
;
na koščke razrezana limona
;
razpraskane in razrezane roke
♦
bot.
dlanasto, pernato razrezani list
razrezávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
razrezovati
:
razrezavati jabolka
razrézek
-zka
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
vsak od kosov, delov, nastal pri rezanju:
z razrezki srajce je obvezala rane
razrezljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
z rezljanjem poškodovati, uničiti:
učenci so razrezljali šolske klopi
razrezlján
-a -o:
razrezljana miza
razrezoválec
-lca
[
razrezovau̯ca
tudi
razrezovalca
]
m
(
ȃ
)
kdor razrezuje:
razrezovalec je z ostrim nožem razrezoval meso
razrezováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
z rezanjem delati kose, dele:
mesarji razsekujejo in razrezujejo meso
/
razrezovati hlode
razžagovati
razríniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
z rinjenjem narediti, da kaj ni več skupaj:
razrinil je kozarce na mizi, da je naredil prostor za steklenice
/
razriniti množico
/
sneg, zemljo so razrinili z buldožerjem
razríti
-ríjem
dov.
, razríl
in
razrìl
(
í ȋ
)
narediti rove, jarke, jame z rilcem, gobcem:
krt je razril vrt
;
divji prašiči so razrili njivo
//
narediti rove, jarke, jame sploh:
ta plug zemljo samo razrije
/
pobočja so razrili hudourniki
//
poškodovati
,
uničiti
:
tanki so razrili ceste
/
ekspr.
koze so ji grdo razrile obraz
razrít
-a -o:
od hudournikov razrite poti
;
razrito zemljišče
razritína
-e
ž
(
í
)
razrita zemlja, navadno od divjih prašičev:
razritine na njivi, v gozdu
razrívati
-am
nedov.
(
í
)
1.
delati rove, jarke, jame z rilcem, gobcem:
divji prašiči jim razrivajo njive
//
delati rove, jarke, jame sploh:
prvotni plug je zemljo samo razrival
//
delati škodo, uničevati:
konji so s kopiti razrivali cesto
2.
z rinjenjem delati, da kaj ni več skupaj:
razrivati mize in stole
;
s komolci je razrival ljudi
/
buldožer je razrival sneg, zemljo
razrogáčiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
knjiž.
izbuljiti
:
razrogačiti oči od začudenja
razrogáčen
-a -o:
gledati z razrogačenimi očmi
razrováti
-rújem
dov.
, razrovál
(
á ú
)
star.
razriti
:
divji prašiči so razrovali zemljo
razrován
-a -o:
razrovana cesta
razrúkati
-am
dov.
(
ū ȗ
)
nižje pog.
razmajati
:
potres je razrukal hišo
razrúkan
-a -o:
razrukani zidovi
razrúšenje
-a
s
(
ū
)
glagolnik od razrušiti:
potres je povzročil razrušenje mesta
/
razrušenje moralnih vrednot
razrušítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od razrušiti:
razrušitev trdnjave
razrúšiti
-im,
in
razrušíti
in
razrúšiti -im
dov.
(
ú ȗ; ī ú
)
1.
s silo narediti, da zlasti objekt, objekti razpadejo na dele, kose:
razrušiti hišo
;
potres je razrušil veliko naselij
;
grad se je razrušil
;
ekspr.
razrušiti mesto do tal, v nič
2.
ekspr.
narediti, povzročiti, da zlasti kako stanje preneha:
razrušiti ravnovesje v naravi
/
razrušiti družinsko življenje
razrúšen
-a -o:
razrušena hiša
;
mesto je bilo do tal razrušeno
razruváti
-rújem
tudi
razrúvati -am
dov.
, razruvál
tudi
razrúval
(
á ú; ū
)
z ruvanjem poškodovati, uničiti:
divji prašiči so razruvali žito
//
ekspr.
poškodovati, uničiti sploh:
nalivi so razruvali cesto
razruván
tudi
razrúvan -a -o:
razruvane ceste
razrvánec
-nca
m
(
á
)
ekspr.
razrvan človek:
znašel se je med samimi razrvanci
razrvánost
-i
ž
(
á
)
nav. ekspr.
stanje razrvanega človeka:
pesnikov nemir in razrvanost
/
čustvena, duševna razrvanost
;
živčna razrvanost
/
vojna je povzročila razrvanost družine
razrváti
-rújem
dov.
, razrvál
(
á ú
)
nav. ekspr.
povzročiti notranjo napetost, nemir, neuravnovešenost:
nesoglasja in prepiri so jo razrvali
;
vojna je ljudi tudi duševno razrvala
//
povzročiti, da kaj preneha (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo:
naporno življenje mu je razrvalo živce
/
to je družine gospodarsko in moralno razrvalo
razrván
-a -o:
imeti razrvane živce
;
zadnje čase je zelo razrvan
;
razrvana družinska skupnost
;
duševno razrvani ljudje
;
moralno razrvano življenje
razsàd
-áda
m
(
ȁ á
)
1.
razsaditev
:
pripraviti drevesa za razsad
2.
agr.
zemljišče, na katerem rastejo rastline za razsaditev:
vzdrževanje razsadov
//
rastline, namenjene za razsaditev:
razsad je postal pregost
razsadítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od razsaditi:
razsaditev dreves, sadik
razsadíti
-ím
dov.
, razsádil
(
ī í
)
posaditi na več mest:
razsaditi potaknjence, sadike
razsadíti se
sneti se z ročaja:
sekira se je razsadila
razsajèn
-êna -o:
razsajena motika
;
razsajene rastline
razsádnik
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
razsad
,
drevesnica
:
urediti razsadnik
/
gozdni razsadnik
razsajáč
-a
m
(
á
)
ekspr.
kdor (rad) razsaja:
ukrotiti razsajače
;
razsajač in pretepač
razsajálec
-lca
[
rassajau̯ca
]
m
(
ȃ
)
razsajač
:
razsajalce so komaj ukrotili
razsájanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od razsajati
1
:
vpitja in razsajanja ne more prenašati
/
dolgotrajno razsajanje viharja
/
razsajanje bolezni
razsájati
1
-am
nedov.
(
á
)
1.
v dejanju kazati notranjo napetost, nemir, neuravnovešenost:
duševni bolnik, pijanec razsaja
;
vpili so in razsajali vso noč
;
razsaja kot obseden
2.
ekspr.
nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo:
nevihta razsaja
;
vihar je silovito razsajal
/
letos razsaja gripa
;
takrat so razsajale koze
razsajajóč
-a -e:
miriti razsajajočega človeka
;
razsajajoča bolezen
razsájati
2
-am
nedov.
(
á
)
saditi, posajati na več mest:
razsajati sadike, solato
razsánjati se
-am se
dov.
(
á
)
knjiž.
začeti intenzivneje sanjati, sanjariti:
razsanjal se je o domovini
razsánjan
-a -o:
razsanjan obraz
;
vsa razsanjana je sedela ob njem
razsédati
-am
nedov.
(
ẹ́ ẹ̄
)
delati, da kdo ne sedi več skupaj s kom:
učiteljica nemirne učence pogosto razseda
razsedláti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
sneti, odstraniti sedlo:
razsedlati konja, mulo
razsèg
-éga
m
(
ȅ ẹ́
)
knjiž.
razsežnost
,
velikost
:
ta dolina ima manjši razseg
;
razseg nahajališč premoga
/
razseg jezikovnih pojavov
razsejánost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost razsejanega:
razsejanost rastlin
/
knjiž.
razsejanost industrijskih središč
razsejáti
-sêjem
dov.
, razsêj
in
razsèj; razsejál
(
á ȇ
)
povzročiti, da pride seme na večjo površino, na več mest:
veter je razsejal plevel po vsej njivi
;
mak se je razsejal med žito
;
ta rastlina se razseje sama od sebe
●
ekspr.
razsejati novico po vasi
razširiti
razsejáti se
knjiž.
razširiti se:
izrojene celice so se razsejale po vsem telesu
;
rak se je razsejal že v druge organe
razseján
-a -o:
v žitu je razsejan mak
;
po hribovju razsejane kmetije
;
hiše so razsejane daleč naokrog
razsèk
-éka
m
(
ȅ ẹ́
)
glagolnik od razsekati:
razsek zaklane živali
razsékati
-am
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
s sekanjem narediti kose, dele:
razsekati poleno, veje
;
razsekati žico z dletom
/
razsekati zaklano žival
/
razsekati na drobne kosce
●
ekspr.
z bičem mu je razsekal obraz
naredil, povzročil več ran
razsékan
-a -o:
razsekane veje
;
pokrajina je razsekana s strmimi pobočji
●
ekspr.
govoril je v razsekanih stavkih
v stavkih z ostrimi premori
razsekávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razsekavati:
razsekavanje polen
/
razsekavanje na ražnju pečene živali
razsekávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
s sekanjem delati kose, dele:
veje je razsekaval na kratka polena
/
razsekavati meso
razsekljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
1.
s sekljanjem narediti kose, dele:
razsekljati meso
2.
s sekljanjem poškodovati:
razsekljati mizo
/
ekspr.
toča je razsekljala koruzo
razseklján
-a -o:
razsekljano meso
;
na majhne parcele razsekljano posestvo
razsekováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
s sekanjem delati kose, dele:
razsekovati veje
/
razsekovati meso
razselítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od razseliti:
razselitev slovenskih družin
razselíti
-sélim
dov.
(
ī ẹ́
)
z izseljevanjem, preseljevanjem narediti, da kdo ne živi več skupaj z
drugimi:
prebivalce tega kraja so razselili
/
jetnike so razselili po celicah
razselíti se
odseliti se v več krajev:
vaščani so se po potresu razselili
razséljen
-a -o:
razseljeni ljudje slovenskega rodu
;
del prebivalstva je bil razseljen
;
razseljena oseba
kdor zaradi izselitve, preselitve, zlasti iz političnih razlogov,
ne živi več v svoji domovini
razséljenec
-nca
m
(
ẹ́
)
vsak od razseljenih ljudi:
roman opisuje življenje slovenskih razseljencev
razseljevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razseljevati:
razseljevanje prebivalstva
;
razseljevanje med okupacijo
razseljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
z izseljevanjem, preseljevanjem delati, da kdo ne živi več skupaj z
drugimi:
okupatorji so razseljevali domače prebivalstvo
razseljeváti se
odseljevati se v več krajev:
prebivalci hribovskih vasi so se razseljevali v industrijska
središča
razsésti
-sédem
dov.
,
stil.
razsèl razséla;
nam.
razsést
in
razsèst
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
narediti, da kdo ne sedi več skupaj s kom:
učiteljica učence večkrat razsede
2.
star.
razjahati
:
jezdec je razsedel in se pretegnil
razsésti se
zastar.
razpasti, razkrojiti se:
skalovje po pobočju se je počasi razsedlo
razséden
-a -o:
razpokane in razsedene skale
razsèv
-éva
m
(
ȅ ẹ́
)
med.
razširitev
,
razširjenje
:
preprečevati razsev bacilov
razsévati
1
-am
nedov.
(
ẹ́
)
knjiž.
razširjati
,
raznašati
:
ptice razsevajo seme nekaterih rastlin
/
razsevati vznemirljiva gesla
razsévati
2
-am
nedov.
(
ẹ́
)
knjiž.
razsvetljevati
:
svetilnik razseva noč
razsévek
-vka
m
(
ẹ̑
)
med.
skupek rakastih celic ali bakterij, ki se razširi iz prvotnega žarišča
na drugo mesto v telesu, kjer začne enako bolezen:
obsevati razsevke
;
razsevki v pljučih
razséžen
-žna -o
prid.
, razséžnejši
(
ẹ́ ẹ̄
)
1.
ki zavzema razmeroma veliko površino, velik prostor:
razsežni gozdovi
;
stavba ni visoka, je pa razsežna
;
park zavzema razsežno ozemlje
/
razsežne opekline
/
razsežen prostor
velik
2.
ki zavzema razmeroma veliko področje
a)
glede na delovanje, učinek:
razsežna eksplozija
b)
glede na problematiko, vsebino:
razsežna dejavnost društva
;
to vprašanje je zelo razsežno
/
razsežna zgodba
razséžje
-a
s
(
ẹ̑
)
knjiž.
kar je razsežno, veliko:
pred njim se prikaže široko razsežje barak, streh
/
miselna razsežja
razséžnost
-i
ž
(
ẹ́
)
1.
lastnost, značilnost razsežnega:
razsežnost gozdov
/
razsežnost romana
2.
vsaka od smeri, v katerih telo zavzema prostor:
ploskev ima dve razsežnosti
;
globinska razsežnost
;
ploskovna, prostorska razsežnost
/
časovna razsežnost
;
ustvariti tretjo razsežnost na sliki
globino, plastičnost
//
količina določenih enot, ki jih ima telo v vsaki od teh smeri:
izmeriti, ugotoviti razsežnosti plavalnega bazena
;
ta zaboj ima enake razsežnosti kot oni
;
ekspr.
prostor orjaških razsežnosti
3.
publ.,
s prilastkom
kar je določeno z dejstvi, odnosi tega, kar izraža prilastek:
analizirati družbene razsežnosti romana
;
dati, imeti določene razsežnosti
;
razmišljati o duhovnih razsežnostih življenja
;
politična razsežnost problema
/
gibanje je dobilo zavidljive razsežnosti
se je zelo razširilo
razsijáti
-síjem
dov.
, razsijál
(
á ȋ
)
knjiž.
(močno) obsijati:
sonce je razsijalo polje
/
nasmeh ji je razsijal obraz
razsíp
-a
m
(
ȋ
)
1.
glagolnik od razsuti ali razsipati:
preprečevati razsip zrnja
2.
zastar.
razvalina
:
na hribu je razsip nekdanjega gradu
razsipálnik
-a
m
(
ȃ
)
agr.
stroj za razsipanje, trosenje umetnih gnojil:
razsípanje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od razsipati:
razsipanje zrn
/
lahkomiselno razsipanje denarja, premoženja
razsípati
-am
tudi
-ljem
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
delati, da kaj sipkega, drobnega ni več skupaj:
otrok je razsipal sladkor
;
zrnje se je razsipalo po tleh
/
ognjenik razsipa pepel in kamenje
bruha
//
delati, da kaj sipkega, drobnega pride na večjo površino, na več
mest:
razsipati pesek po dvorišču
2.
ekspr.
oddajati, razširjati, navadno v veliki količini:
sonce razsipa svoje žarke
;
svetilka je razsipala mehko svetlobo po sobi
/
razsipati domislice
3.
nav. ekspr.
pretirano, nepremišljeno porabljati dobrine:
lahkomiselno razsipati denar
;
razsipal je z obema rokama
zelo
;
pren.
razsipati svoje moči
razsipávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razsipavati:
razsipavanje zrnja
/
razsipavanje denarja
;
razsipavanje z družbenimi sredstvi
/
razsipavanje besed
razsipávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
1.
delati, da kaj sipkega, drobnega pride na večjo površino, na več mest:
razsipavati umetna gnojila
;
z lopato je razsipaval pesek
2.
ekspr.
oddajati, razširjati, navadno v veliki količini:
lestenec razsipava svetlobo
/
pomlad razsipava cvetje po travnikih
/
harfa je razsipavala zvoke po dvorani
/
razsipavati domislice, duhovitosti
3.
nav. ekspr.
pretirano, nepremišljeno porabljati dobrine:
razsipavati denar, z denarjem
;
pren.
ne razsipavaj svojih moči za to
●
ekspr.
razsipavati s pohvalo
preveč hvaliti
razsípen
-pna -o
prid.
, razsípnejši
(
ī
)
nav. ekspr.
ki pretirano, nepremišljeno porablja dobrine:
ta človek je preveč razsipen
;
razsipna ženska
/
narava je z energijo zelo razsipna
/
razsipno življenje
●
ekspr.
ne bodi tako razsipen z nauki
ne dajaj toliko nasvetov
//
razkošen
:
razsipna razsvetljava
razsípno
prisl.
:
razsipno ravnati z denarjem
;
razsipno živeti
razsípnež
-a
m
(
ȋ
)
ekspr.
razsipen človek:
bil je velik razsipnež
razsípnica
-e
ž
(
ȋ
)
ekspr.
razsipna ženska:
bila je razsipnica in je vse zapravila
razsípnik
-a
m
(
ȋ
)
ekspr.
razsipen človek:
iz skopuha je postal razsipnik
razsípniški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na razsipnike:
razsipniški človek
/
razsipniško ravnanje, življenje
razsípništvo
-a
s
(
ȋ
)
nav. ekspr.
pretirano, nepremišljeno porabljanje dobrin:
boj proti razsipništvu
razsípnost
-i
ž
(
ī
)
nav. ekspr.
lastnost, značilnost razsipnega človeka:
očital ji je razsipnost
;
skopost in razsipnost
razslojênost
-i
ž
(
é
)
lastnost, značilnost razslojenega:
družbena, socialna razslojenost
;
razslojenost ljudi glede na poklicno pripadnost
razslojevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razslojevati:
razslojevanje družbe, prebivalstva
/
razredno, stanovsko razslojevanje
;
razslojevanje na vasi
razslojeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
povzročati nastanek gospodarskih in družbenih razlik pri kom:
gospodarski razvoj je družbo vedno bolj razslojeval
;
kmečko prebivalstvo se je hitro razslojevalo
//
povzročati nastanek razlik pri čem sploh:
razseljevanje ljudi je razslojevalo prej enoten jezik
razslojítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od razslojiti:
gospodarska, socialna razslojitev družbe
razslojíti
-ím
dov.
, razslójil
(
ī í
)
povzročiti nastanek gospodarskih in družbenih razlik pri kom:
gospodarski razvoj je razslojil kmečko prebivalstvo
;
družba se je razslojila
//
povzročiti nastanek razlik pri čem sploh:
različni interesi članov so stranko kmalu razslojili
/
razseljevanje je prej enoten jezik razslojilo
razslojèn
-êna -o:
razslojeni kmetje
;
žargonsko razslojen jezik
razslovíti se
-ím se
dov.
, razslôvil se
(
ī í
)
knjiž.
posloviti se:
odšel je, ne da bi se razslovil z nami
/
za vselej sta se morala razsloviti
razslúziti
-im
dov.
(
ú ȗ
)
agr.
narediti, da v moštu ni več trdnih, sluzastih delcev:
razsluziti mošt
razsmejáti se
-smêjem se
tudi
-ím se
dov.
, razsmêj se
in
razsmèj se razsmêjte se; razsmejál se
(
á é
)
začeti se zelo smejati:
ob tem prizoru so se vsi razsmejali
/
ekspr.
razsmejati se do solz
razsmejáti
knjiž.
povzročiti, da se kdo zelo smeje:
klovn je razsmejal gledalce
razsmeján
-a -o:
razsmejan otrok
;
razsmejane oči
razsmérnik
-a
m
(
ẹ̑
)
elektr.
naprava za pretvarjanje enosmernega toka v izmenični tok:
usmerniki in razsmerniki
/
tranzistorski razsmernik
ki ima tranzistorje
razsmradíti
-ím
dov.
, razsmrádil; razsmrajèn
(
ī í
)
narediti, da kaj ni več zasmrajeno:
sobe niso mogli razsmraditi
razsnôva
-e
ž
(
ȏ
)
lit.
zaključni del literarnega dela, v katerem se dogajanje postopno
končuje;
razplet
:
zasnova in razsnova
razsnováti
-snújem
dov.
, razsnovál
(
á ú
)
1.
lit.
postopno končati dogajanje;
razplesti
:
avtor razsnuje zgodbo v romanu
2.
zastar.
razčleniti
:
površno razsnovati povedano
;
do podrobnosti razsnovati pogovor
razsôdba
-e
ž
(
ō
)
1.
odločitev razsodišča, sodišča:
pravilna razsodba
/
razsodba razsodišča
♦
pravn.
izdati, izreči razsodbo
2.
glagolnik od razsoditi:
po njuni razsodbi so bile izrečene besede preostre
razsódek
-dka
m
(
ọ̑
)
glagolnik od razsoditi:
pred odločitvijo je potreben razsodek
;
zmagal je trezen razsodek
/
čakali so na njegov razsodek
/
star.
nima nobenega razsodka
nobene razsodnosti
razsóden
-dna -o
prid.
, razsódnejši
(
ọ́ ọ̄
)
ki v težkem položaju ravna razumno, premišljeno:
razsoden človek, mož
;
kljub razburjenju je ostal razsoden
;
dovolj je razsoden, da se bo prav odločil
/
razsodno dejanje, vedenje
razsódno
prisl.
:
razsodno misliti, ravnati
razsodílo
-a
s
(
í
)
knjiž.
merilo
,
kriterij
:
ocenjevati po strogih razsodilih
razsodíšče
-a
s
(
í
)
1.
družbeni organ za reševanje sporov po dogovoru strank:
ustanoviti razsodišče
;
predložiti spor razsodišču
♦
pravn.
haaško razsodišče
stalno meddržavno razsodišče v Haagu, ki poravnava spore med
državami
;
pogodbeno razsodišče
2.
skupina oseb, določena za reševanje nesoglasij, nesporazumov:
razsodišče društva, organizacije
/
častno razsodišče
ki razsoja moralne, etične prestopke
razsodíščen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na razsodišče:
razsodiščni postopek
/
razsodiščna poravnava
razsodíti
in
razsóditi -im
dov.
(
ī ọ́
)
1.
izreči svoje navadno dokončno, odločilno mnenje o določeni stvari:
razsoditi spor
;
sama razsodi o moji prošnji
;
o tem bo že on razsodil
;
pravično, pravilno razsoditi
/
razsodišče je tako razsodilo
♦
pravn.
odločiti v postopku pred razsodiščem, sodiščem
2.
star.
ugotoviti
,
presoditi
:
ne da se razsoditi, koliko je resnice v tem
;
kdo bi mogel to razsoditi
razsójen
-a -o:
zadeva je že razsojena
razsodníca
-e
ž
(
í
)
1.
ženska, ki razsoja:
bila je razsodnica v njihovem sporu
//
članica razsodišča:
izbrana je za stalno razsodnico
2.
knjiž.
ocenjevalka
:
bila je neprizanesljiva razsodnica njegovega dela
razsodník
-a
m
(
í
)
1.
kdor razsoja:
bil je zanesljiv razsodnik
;
poklicati, postaviti koga za razsodnika
//
član razsodišča:
imenovati, izbrati razsodnika
;
stalni razsodnik
2.
knjiž.
ocenjevalec
:
glasbeni, jezikovni razsodnik
razsodníški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na razsodnike ali razsojanje:
razsodniški postopek
/
razsodniška odločba
♦
pravn.
razsodniški izrek
razsodníštvo
-a
s
(
ȋ
)
dejavnost razsodnikov:
organizacija razsodništva
//
razsodniki
:
imenovati glavno razsodništvo
razsódnost
-i
ž
(
ọ́
)
sposobnost v težkem položaju razumno, premišljeno ravnati:
manjka mu razsodnosti
;
izgubiti razsodnost
;
bolečine mu jemljejo,
ekspr.
zamegljujejo razsodnost
;
ekspr.
odpovedala mu je zdrava razsodnost
/
delaj po svoji razsodnosti
/
knjiž.
razsodnost duha
rázsoha
tudi
razsóha -e
ž
(
á; ọ̑
)
nar.
v dva ali več krakov razraslo drevo;
debelna rogovila
:
malo pod razsoho so lipo povezali z jekleno žico
rázsohe
-soh
ž
mn.
(
á ȃ
)
nar. vzhodno
senene vile:
nalagati seno z razsohami
razsója
-e
ž
(
ọ̑
)
glagolnik od razsojati ali razsoditi:
razsojo je prepustil modrejšim
/
ni bil več sposoben jasne razsoje
razsójanje
-a
s
(
ọ́
)
glagolnik od razsojati:
pri razsojanju o teh stvareh noče sodelovati
;
modro, samostojno razsojanje
/
razsojanje v civilnih zadevah
razsójati
-am
nedov.
(
ọ́
)
izrekati svoje navadno dokončno, odločilno mnenje o določeni stvari:
razsojati prepire in kaznovati prestopnike
;
o tem bodo razsojali drugi
;
pravično,
ekspr.
trezno razsojati
♦
pravn.
odločati v postopku pred razsodiščem, sodiščem
razsojeválec
-lca
[
rassojevau̯ca
tudi
rassojevalca
]
m
(
ȃ
)
1.
kdor razsoja:
bil je zanesljiv razsojevalec
2.
knjiž.
ocenjevalec
:
razsojevalec gledaliških del
razsojeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na razsojanje:
razsojevalni kriteriji
/
razsojevalni akt
razsòl
-ôla
[
rassou̯
in
rassol
]
m
(
ȍ ó
)
agr.
zmes (kuhinjske) soli, začimb in drugih dodatkov, s katero se prepoji
meso zlasti pred prekajevanjem:
pripraviti razsol
;
prepojiti meso z razsolom
/
dati v razsol
;
pustiti v razsolu
razsolíca
tudi
rázsolica -e
ž
(
í; á
)
agr.
raztopina razsola v vodi:
dati meso v razsolico
razsolíti
-ím
dov.
, razsólil
(
ī í
)
1.
odstraniti sol iz česa:
razsoliti preslano meso, zelenjavo
//
spremeniti morsko vodo v sladko:
naprava ne razsoli dovolj morske vode
2.
agr.
prepojiti meso z zmesjo (kuhinjske) soli, začimb in drugih dodatkov
zlasti pred prekajevanjem:
razsoliti in prekaditi meso
;
razsoliti ribe
razsoljèn
-êna -o:
razsoljena voda
;
sušiti razsoljeno meso
razsoljeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na razsoljevanje:
razsoljevalni postopek
/
razsoljevalna posoda
razsoljevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razsoljevati:
razsoljevanje morske vode
;
naprave za razsoljevanje
/
razsoljevanje mesa
razsoljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
odstranjevati sol iz česa:
preslano zelenjavo razsoljujejo v vodi
//
spreminjati morsko vodo v sladko:
ta naprava razsoljuje morsko vodo
2.
agr.
prepajati meso z zmesjo (kuhinjske) soli, začimb in drugih dodatkov
zlasti pred prekajevanjem:
razsoljevati in prekajevati meso
razsolzíti se
-ím se
[
rassou̯ziti se
]
dov.
, razsôlzil se
(
ī í
)
knjiž.
postati (zelo) solzen:
ob njegovem pripovedovanju se vsi razsolzijo
/
razsolziti se nad kom
razjokati se
razsrdíti
-ím,
tudi
razsrdíti
in
razsŕditi -im
dov.
, razsŕdil
(
ī í; ī ŕ
)
zelo razjeziti:
njen odgovor ga je razsrdil
;
razsrditi se na koga, nad kom
;
hitro se razsrditi
razsŕjen
-a -o:
razsrjen človek
;
tako je razsrjen, da mu raje ne hodi blizu
razsredíščiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
knjiž.
narediti, da kaj ni več središče, v središču:
razsrediščiti zgodbo
/
samega sebe je hotel popolnoma razsrediščiti
razsredíščen
-a -o:
razsrediščena zgodba
razsŕjenost
-i
ž
(
r̄
)
zelo velika jeza:
nestrpno mrmranje se je spremenilo v razsrjenost
razstánek
-nka
m
(
ȃ
)
zastar.
ločitev
,
odhod
:
razstanek od dekleta je bil težek
razstáti se
-stánem se
dov.
(
á ȃ
)
zastar.
raziti se, ločiti se:
ob mraku so se razstali
/
razstati se s prijatelji
rázstava
1
in
razstáva -e
ž
(
á; ȃ
)
nar.
skupina navadno desetih pokonci postavljenih snopov:
zlagati snope v razstave
;
razstave ječmena, pšenice
razstáva
2
-e
ž
(
ȃ
)
prireditev, na kateri je kaj dano, postavljeno na ogled:
razstava bo prihodnji mesec
;
odpreti, organizirati, pripraviti razstavo
;
mednarodna, svetovna razstava
;
program razstav
/
prodajna razstava risb in slik
;
samostojna razstava
na kateri so razstavljena dela samo enega avtorja
;
skupinska razstava
;
spominska razstava
/
iti na razstavo
//
zbirka predmetov, danih, postavljenih na ogled:
razstava je urejena kronološko, pregledno
;
ogledati si razstavo
/
filatelistična, kulinarična, živinorejska razstava
;
grafična, kiparska razstava
;
pasja razstava
razstava čistokrvnih psov
;
razstava cvetja, ptic
/
retrospektivna razstava
;
stalna razstava
♦
um.
razstava krajin, malih plastik
razstávek
-vka
m
(
ȃ
)
knjiž.
razstavni predmet:
razstavki so izbrani iz množice najdenih predmetov
razstáven
-vna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na razstávo:
razstavni paviljon
;
urediti razstavni prostor
/
razstavni predmet
;
razstavno blago
/
razstavni katalog
/
razstavna galerija
;
stalna razstavna zbirka
razstavíšče
-a
s
(
í
)
prostor ali stavba za razstavljanje:
zgraditi razstavišče
;
iti na razstavišče
;
na razstavišču so odprli razstavo cvetja, pohištva
/
Gospodarsko razstavišče v Ljubljani
;
likovno razstavišče Riharda Jakopiča
razstavíščen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na razstavišče:
razstaviščni prostor
;
razstaviščne dvorane
/
funkcionalna razstaviščna arhitektura
razstavítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od razstaviti:
razstavitev izdelkov
/
razstavitev puške
razstáviti
-im
dov.
(
á ȃ
)
1.
dati, postaviti na ogled:
na koncu leta so učenci razstavili svoje izdelke
;
razstaviti predzgodovinske najdbe
;
v galeriji so razstavili njegove najnovejše slike
//
razpostaviti
,
razporediti
:
razstaviti kozarce po mizi
/
svojo prtljago je razstavil po klopi in stolih
2.
dati kaj na sestavne dele:
postelja se ni dala razstaviti
;
razstaviti puško, stroj
/
razstaviti in sestaviti vlak
/
pesem je razstavil na miselne sestavine
/
razstaviti na sestavne dele
♦
fiz.
razstaviti silo na komponente
;
kem.
razstaviti snov na enostavnejše snovi
;
mat.
razstaviti število na prafaktorje
razstávljen
-a -o:
razstavljeni kipi, modeli, predmeti
;
ladja je razstavljena v pomorskem muzeju
;
razstavljeno blago je tudi naprodaj
●
ekspr.
tako ima razstavljeno, da nimaš kam stopiti
nepospravljeno, razmetano
razstávka
-e
ž
(
ȃ
)
nar.
skupina navadno desetih pokonci postavljenih snopov:
zlagati snope v razstavke
;
omlatili, pospravili so vse razstavke pšenice
razstavljálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na razstavljanje:
razstavljalna dejavnost
/
knjiž.
razstavljalna metoda
razčlenjevalna, analitična metoda
razstávljanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od razstavljati:
muzejsko razstavljanje
;
razstavljanje umetniških del
;
razstavljanje izdelkov na sejmu
/
sestavljanje in razstavljanje pohištva, stroja
razstávljati
-am
nedov.
(
á
)
1.
dajati, postavljati na ogled:
razstavljati kipe, slike
;
razstavljati izdelke na velesejmih
/
samostojno, skupinsko razstavljati
;
razstavlja v likovnem salonu
♦
um.
razstavljati lepljenke, malo plastiko
2.
dajati kaj na sestavne dele:
razstavljati stroj
;
to pohištvo je mogoče poljubno sestavljati in razstavljati
;
pokazal mu je, kako se razstavlja puška
/
razstavljati vlake
razstavljávec
-vca
in
razstavljálec -lca
[
rasstau̯ljau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor kaj razstavlja:
na razstavi ima vsak razstavljavec po tri dela
;
med razstavljavci na velesejmu so večinoma domača podjetja
;
razstavljavec slik
razstavljávka
in
razstavljálka -e
[
rasstau̯ljau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki kaj razstavlja:
letošnje prireditve se je udeležilo dvajset razstavljavk
razstavljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da razstaviti:
razstavljiv oder
;
ležišče je razstavljivo
♦
strojn.
razstavljiva vez, zveza
razstavljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost razstavljivega:
razstavljivost pohištva
razstíljati
-am
nedov.
(
í
)
nar.
trositi
,
metati
:
razstiljati listje
/
razstiljati in obračati seno
/
razstiljati papir po tleh
razstírati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
knjiž.
razgrinjati
:
kamor pride, razstirajo pred njim preproge
//
kazati
,
razkrivati
:
pisatelj v noveli razstira človekovo duševnost
razstláti
-stéljem
dov.
, razstêlji razsteljíte
(
á ẹ́
)
nar.
raztrositi
,
razmetati
:
razstlati listje, slamo
/
razstlati kopice sena
/
razstlati papir po tleh
razstlán
-a -o:
polegli so po razstlani slami
;
grabiti razstlano seno
razstòj
-ôja
m
(
ȍ ó
)
zastar.
vmesna razdalja, razmik:
postaviti kole v primernih razstojih
;
razstoj strelcev je bil osemdeset korakov
razstolíčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
knjiž.
odstraniti, pregnati s prestola:
razstoličiti kralja
razstolíčen
-a -o:
razstoličen vladar
razstòp
-ópa
m
(
ȍ ọ́
)
šport.
odmaknitev enega telovadca od drugega tako, da sta si vštric:
vaje v razstopu
;
razstop in sestop
/
biti v razstopu
razstópati
-am
nedov.
(
ọ̄
)
prenehavati se prilegati drug drugemu, držati se skupaj:
razsušena bruna razstopajo
razstópati se
stopati narazen:
ljudje so se pred sprevodom hitro razstopali
razstopíti se
in
razstópiti se -im se
dov.
(
ī ọ́ ọ̑
)
stopiti narazen:
ljudje so se takoj razstopili in mu naredili prostor
razstrél
-a
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
eksplozija
:
med razstrelom so bili na varnem
/
tam se vsak dan slišijo razstreli
razstrélba
-e
ž
(
ẹ̑
)
star.
razstrelitev
:
razstrelba mostu, trdnjave
/
razstrelba bombe
eksplozija
razstrélek
-lka
m
(
ẹ̑
)
delec, drobec eksplozivnega izstrelka:
ranili so ga razstrelki granate
razstrélen
-lna -o
prid.
(
ẹ̑
)
razstrelilen
:
razstrelne snovi
/
razstrelna vrtina
razstrelílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na razstrelitev, razstreljevanje:
razstrelilna snov
;
razstrelilno sredstvo
/
vrtanje razstrelilnih lukenj
/
napredovanje razstrelilne tehnike
razstrelíšče
-a
s
(
í
)
kraj, prostor, kjer se kaj razstreli, razstreljuje:
ob eksploziji je bil daleč od razstrelišča
razstrelítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od razstreliti:
razstrelitev mostu, trdnjave
;
načrt za razstrelitev
razstrelíti
-ím
dov.
, razstréli
in
razstrêli; razstrélil
(
ī í
)
z razstrelivom povzročiti, da se kaj razleti, uniči:
razstreliti hišo, progo
;
razstreliti tanke s topovi
/
razstreliti skalo
/
razstreliti mino
povzročiti, da eksplodira
razstreljèn
-êna -o:
razstreljen most
razstrelívo
-a
s
(
í
)
eksplozivna snov, ki se uporablja za orožje ali razstreljevanje:
razstrelivo je eksplodiralo
;
izdelovati, uporabljati razstrelivo
;
napolniti rov z razstrelivom
;
razstrelivo z veliko rušilno močjo
;
skladišče razstreliva
;
strokovnjak za razstreliva
♦
kem.
inicialno razstrelivo
s katerim se povzroči eksplozija glavnega naboja
;
jedrsko razstrelivo
;
varnostno razstrelivo
ki zaradi nizke eksplozijske temperature pri eksploziji ne
povzroča eksplozije metana
;
teh.
brizantno razstrelivo
ki ima veliko rušilno moč
;
voj.
plastično razstrelivo
ki se da gnesti in potrebuje za aktiviranje detonator
razstreljeválec
-lca
[
rasstreljevau̯ca
tudi
rasstreljevalca
]
m
(
ȃ
)
kdor kaj razstreljuje:
razstreljevalec v kamnolomu, rudniku
razstreljeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na razstreljevanje:
razstreljevalna snov
/
razstreljevalno delo
razstreljevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razstreljevati:
razstreljevanje mostov, zgradb
;
razstreljevanje z dinamitom
/
v kamnolomu, rudniku so začeli z razstreljevanjem
;
strokovnjak za razstreljevanje
/
razstreljevanje plazov
razstreljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
z razstrelivom povzročati, da se kaj razleti, uniči:
razstreljevati mostove, zgradbe
;
razstreljevati z minami
/
delavci v kamnolomu že ves dan vrtajo in razstreljujejo
;
razstreljevati premog, skale
razstréti
-strèm
dov.
, razstŕl
(
ẹ́ ȅ
)
knjiž.
razgrniti
:
razstrl je časopis in začel brati
;
razstreti preprogo pred posteljo
//
razprostreti
,
razširiti
:
orel je razstrl krila
;
razstreti roke od navdušenja
razstŕt
-a -o:
pred posteljo razstrta koža
razstríči
-strížem
dov.
, razstrízi razstrízite; razstrígel razstrígla
(
í
)
s striženjem narediti kose, dele:
razstriči list papirja
razstrojíti
-ím
dov.
, razstrójil
(
ī í
)
knjiž.
povzročiti razkroj, razpad:
razstrojiti organizacijo
;
harmonija se je sčasoma razstrojila
razstrojèn
-êna -o:
razstrojeni živci
razstrupítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od razstrupiti:
razstrupitev plina
razstrupíti
-ím
dov.
, razstrúpil
(
ī í
)
odstraniti strup iz česa:
kemično razstrupiti pline
razstrúpljanje
-a
s
(
ú
)
glagolnik od razstrupljati:
razstrupljanje izpušnih plinov
;
razstrupljanje jeter, kože
;
razstrupljanje in čiščenje organizma, telesa
razstrúpljati
-am
nedov.
(
ú
)
odstranjevati strup iz česa:
razstrupljati plin
;
razstrupljati organizem, telo
razstrupljeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
namenjen za razstrupljevanje:
razstrupljevalna naprava
razstrupljevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razstrupljevati:
razstrupljevanje plina, odpadne vode
razstrupljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
odstranjevati strup iz česa:
razstrupljevati plin
razsúl
in
razsùl -úla
[
rassuu̯
]
m
(
ȗ ū; ȕ ú
)
knjiž.
razsulo
:
razsul države je bil neizogiben
razsúlo
-a
s
(
ú
)
prenehanje obstajanja, opravljanja dejavnosti kake organizirane
skupnosti zaradi nediscipline, notranje nepovezanosti:
začelo se je razsulo sovražne vojske
;
pospešiti razsulo
/
država se bliža razsulu
;
to pelje, vodi v razsulo
;
gospodarsko, moralno razsulo
/
oblast, vojska je v razsulu
razsušênost
-i
ž
(
é
)
lastnost, stanje razsušenega:
sod zaradi razsušenosti pušča
razsušíti
-ím
dov.
, razsúšil
(
ī í
)
narediti tako suho, da nastanejo razpoke:
sonce je razsušilo deske, zemljo
;
kad se je razsušila in pušča
razsušèn
-êna -o:
razsušen sod, škaf
;
razsušena koža
razsúti
-sújem
dov.
, razsúl
in
razsùl
(
ú ȗ
)
1.
narediti, da kaj sipkega, drobnega ni več skupaj:
razsuti zrnje
;
po nesreči je kovance razsula po tleh
;
vžigalice so se razsule
;
pren.,
knjiž.
misli so se mu razsule kot biseri z niza
//
narediti, da kaj sipkega, drobnega pride na večjo površino, na več
mest:
razsuti pesek po dvorišču
2.
ekspr.
oddati, razširiti, navadno v veliki količini:
sonce je razsulo svoje žarke
;
svetilka je razsula po sobi mehko svetlobo
/
pomlad je razsula cvetje po travnikih
3.
nar.
podreti
,
porušiti
:
komaj so pozidali, kar so jim med vojno razsuli
/
obzidje so razsuli s tanki
/
razsuti šipo
razbiti, zdrobiti
razsúti se
1.
razpasti (na sestavne dele):
razsušeni škaf se je razsul
/
okno se je v hipu razsulo
;
ekspr.:
igrača se je razsula na drobne koščke
;
razsuti se v nič
2.
prenehati obstajati, opravljati svojo dejavnost zaradi nediscipline,
notranje nepovezanosti;
razpasti
:
država, vojska se razsuje
/
njegovo gospodarstvo se je razsulo
je propadlo
razsút
-a -o:
razsuti kovanci
♦
teh.
peljati tovor v razsutem stanju
;
trg.
razsuto blago
nepakirano blago
razsvaljkáti
-ám
in
razsváljkati -am
dov.
(
á ȃ; ȃ
)
narediti svaljke iz česa:
razsvaljkati testo
;
umazanija se je ob brisanju razsvaljkala
razsvečeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zastar.
razsvetljevati
:
luna mu je razsvečevala pot
razsvetíti
1
-ím
dov.
, razsvéti; razsvétil
(
ī í
)
rel.
odvzeti, razveljaviti posvetitev:
razsvetiti oltar
razsvečèn
-êna -o:
razsvečena cerkev
razsvetíti
2
in
razsvétiti -im
dov.
(
ī ẹ́
)
knjiž.
razsvetliti
:
goreča grmada je razsvetila temo
/
ob misli nanjo se mu je obraz razsvetil
razsvetlítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od razsvetliti:
ta svetilka zadostuje za razsvetlitev sobe
;
naravna, umetna razsvetlitev
/
potreboval bi razsvetlitve
razsvetljenja
razsvetlíti
-ím
dov.
, razsvétli
in
razsvêtli; razsvétlil
(
ī í
)
1.
narediti, povzročiti, da postane kaj svetlo, vidno:
razsvetliti mesto, ulico
;
sobo je razsvetlila močna luč
;
kraj snemanja so razsvetlili z reflektorji
;
slavnostno razsvetliti
/
blisk je razsvetlil temo
;
sonce je razsvetlilo zasnežene vrhove
;
nebo se je razsvetlilo
;
brezoseb.
zgodaj se je razsvetlilo
;
pren.,
ekspr.
nasmeh mu je razsvetlil obraz
2.
s poučevanjem, izobraževanjem doseči, da kdo misli, dela brez
predsodkov, razumno:
razsvetliti kmete, mladino
/
knjige naj bi ljudi razsvetlile in poplemenitile
3.
razjasniti
1
,
pojasniti
:
študija skuša razsvetliti nekatere nejasnosti pesnikovega
ustvarjanja
4.
navadno v zvezi s
sveti Duh
, v krščanskem okolju
povzročiti, da kdo kaj (jasno) spozna, se prav odloči:
sveti Duh naj ga razsvetli
razsvetljèn
-êna -o
1.
deležnik od razsvetliti:
pripadal je krogu razsvetljenih ljudi
;
razsvetljene ulice
;
slavnostno razsvetljen
2.
nanašajoč se na razsvetljenstvo:
razsvetljeni vladar
/
razsvetljeni absolutizem
razsvetljáč
-a
m
(
á
)
knjiž.
kdor se (poklicno) ukvarja z osvetljevanjem;
osvetljevalec
:
šepetalec in razsvetljač
razsvetljáva
-e
ž
(
ȃ
)
glagolnik od razsvetljevati:
izboljšati razsvetljavo ulic
;
dobra, pomanjkljiva, slavnostna razsvetljava
;
naravna, umetna razsvetljava
;
razsvetljava s svečami
/
električna, plinska razsvetljava
;
javna razsvetljava
;
neposredna, posredna razsvetljava
;
odrska razsvetljava
♦
elektr.
fluorescenčna razsvetljava
;
pomožna razsvetljava
ki se ob izpadu omrežne napetosti avtomatično preklopi na pomožni
energetski vir
razsvetljáven
-vna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na razsvetljavo ali razsvetljevanje:
slabe razsvetljavne možnosti
;
razsvetljavna tehnika
/
izdelava razsvetljavnega stekla
razsvetljênec
-nca
m
(
é
)
pristaš razsvetljenstva:
razsvetljenci in racionalisti
razsvetljênje
-a
s
(
é
)
jasno, navadno nenadno spoznanje, ki omogoča človeku pravilno
odločitev, ravnanje:
potrebuje razsvetljenja
;
obšlo ga je kakor razsvetljenje
♦
rel.
prejeti razsvetljenje od svetega Duha
razsvetljênost
-i
ž
(
é
)
lastnost, značilnost razsvetljenega:
slaba razsvetljenost delovnih prostorov
/
poudarjati potrebo po razsvetljenosti
razsvetljênski
-a -o
prid.
(
é
)
nanašajoč se na razsvetljence ali razsvetljenstvo:
razsvetljenska miselnost
;
razsvetljenska načela
/
razsvetljenska filozofija
/
razsvetljenski pisatelji
/
razsvetljenska doba
razsvetljênstvo
-a
s
(
ē
)
gibanje v 18. stoletju, ki si prizadeva za človekov in družbeni
napredek na temelju človekovih naravnih pravic in razuma:
ideje razsvetljenstva
//
doba tega gibanja:
razsvetljenstvo in romantika
/
doba razsvetljenstva
razsvetljeválec
-lca
[
rassvetljevau̯ca
in
rassvetljevalca
]
m
(
ȃ
)
knjiž.
1.
kdor se (poklicno) ukvarja z osvetljevanjem;
osvetljevalec
:
razsvetljevalci in drugi odrski delavci
2.
prosvetitelj
:
narodni buditelj in razsvetljevalec
razsvetljeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na razsvetljevanje:
razsvetljevalna priprava
/
razsvetljevalna tehnika
/
razsvetljevalne težnje
;
razsvetljevalno delovanje
razsvetljevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razsvetljevati:
razsvetljevanje javnih prostorov
;
razsvetljevanje z reflektorji
/
razsvetljevanje ljudi
/
razsvetljevanje dejstev
razsvetljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
delati, povzročati, da postane kaj svetlo, vidno:
močna luč razsvetljuje križišče
;
razsvetljevati mesto, ulice
;
razsvetljevati z reflektorji
/
pot mu je razsvetljevala mesečina
;
pren.,
ekspr.
njen obraz je razsvetljeval prijeten nasmeh
●
ekspr.
s svojim tovarištvom nama je razsvetljeval življenje
ga delal lepšega, prijetnejšega
2.
s poučevanjem, izobraževanjem dosegati, da kdo misli, dela brez
predsodkov, razumno:
kot učitelj je razsvetljeval mladino
;
načrtno razsvetljevati ljudi
3.
razjasnjevati
,
pojasnjevati
:
razprava razsvetljuje probleme delavskega gibanja
razsvetljujóč
-a -e:
vse pristanišče razsvetljujoča luč
;
razsvetljujoča moč knjige
razsvít
-a
m
(
ȋ
)
star.
zora
,
svit
:
bliža se razsvit
/
vstajati pred razsvitom
razsvítljati
-am
nedov.
(
ī
)
zastar.
razsvetljevati
:
luna mu razsvitlja pot
razščepériti se
-im se
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
dobiti pokončno, štrleče perje:
vrabec se je razščeperil
razšifrírati
-am
dov.
(
ȋ
)
razbrati s šiframi napisano besedilo:
razšifrirati brzojavko
//
razbrati neznano pisavo ali nerazumljive znake:
razšifrirati mora še nekaj znakov
razširína
-e
ž
(
í
)
razširjeni del česa:
cevka ima na koncu oblasto razširino
;
razširina žile
razširítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od razširiti:
razširitev ceste
;
načrt za razširitev stanovanja
/
bolezenska razširitev srca, žil
/
razširitev programa
/
razširitev in okrajšava besedila
/
razširitev kroga naročnikov
/
razširitev gospodarskega sodelovanja
/
do razširitve te tehnike je prišlo šele v zadnjem času
♦
jezikosl.
razširitev naglašenih samoglasnikov
razšíriti
-im
dov.
(
ī ȋ
)
1.
narediti kaj (bolj) široko:
razširiti cesto, pot
;
razširiti odprtino
;
ulica se proti središču razširi
/
razširiti krilo, obleko
/
predsobo bodo razširili
/
vdih razširi pljuča
//
narediti, povzročiti, da je kaj videti širše:
svetle barve razširijo prostor
;
tak vzorec postavo razširi
2.
narediti, da prilegajoči se deli česa pridejo v položaj, ko so
(najbolj) oddaljeni drug od drugega:
razširiti noge, roke
;
razširiti peruti
/
razširiti nosnice
/
razširiti roke v objem
;
od strahu so se mu razširile oči
3.
narediti, da pride kaj na večjo površino:
razširiti naselje
;
mesto se je razširilo proti jugu
/
razširiti kulturno rastlino
;
ta plevel se hitro razširi
/
padavine se bodo razširile na vso Slovenijo
/
razširiti meje države
;
razširiti oblast na sosednje pokrajine
4.
narediti, da se s čim seznani, da kaj spozna veliko ljudi:
razširiti napredne ideje
;
razširiti novice, lažne vesti
;
ta nauk se je hitro razširil
/
razširiti dobra umetniška dela
5.
narediti, povzročiti, da postane kaj večje glede na obseg, količino:
razširiti izbiro blaga z novimi izdelki
;
razširiti dnevni red seje
;
razširiti gledališki repertoar
/
razširiti črtico v novelo
/
podjetje je razširilo svojo dejavnost
;
razširiti gospodarsko sodelovanje
/
razširiti odbor
povečati število njegovih članov
;
krog sodelavcev se je razširil
/
razširiti in poglobiti znanje
;
s študijskimi potovanji se mu je obzorje razširilo
/
ta beseda, navada se je zelo razširila
/
zaradi vlage se les razširi
6.
biti izvor tega, kar prehaja v okolico:
peč je razširila prijetno toploto po sobi
;
iz gozda se je razširil hlad
/
svoj nemir je razširil na druge
;
borbenost se je razširila na vse moštvo
/
pesmi so razširile njegovo slavo po svetu
/
kugo so razširile podgane
●
ekspr.
kdaj pa kdaj mu je smeh razširil lica
se je nasmejal
;
ulica se razširi v trg
preide
;
njegova slava se je razširila po vsem svetu
postal je zelo slaven
♦
ekon.
razširiti proizvodnjo
z dodatno zaposlenimi delavci in dodatnimi delovnimi sredstvi
povečati obseg proizvodnje
;
pravn.
razširiti obtožbo, zahtevo po uvedbi kazenskega postopka
;
mat.
razširiti ulomek
pomnožiti števec in imenovalec z istim številom
razšíriti se
pojaviti se, nastopiti
a)
na razmeroma veliki površini:
ogenj se je hitro razširil
;
vstaja se je razširila kot požar
/
bobnenje se je razširilo po vsej dolini
;
grmeč se razširiti
/
po sobi se je razširil prijeten vonj
/
izpuščaj se je razširil po vsem telesu
;
rakave celice so se že razširile
b)
v večjem številu:
ta tip ladje se je razširil v srednjem veku
/
knjige so se razširile z iznajdbo tiska
c)
pri večjem številu osebkov:
bolezen se je razširila hitro, po vsej deželi
razšírjen
-a -o:
stopničasto razširjen temelj
;
ta bolezen je zelo razširjena
;
po vsem svetu razširjena rastlina
/
razširjeni plenum odbora
;
knjiga bo izšla v popravljeni in razširjeni izdaji
♦
ekon.
razširjena reprodukcija
obnavljanje produkcije v povečanem obsegu
;
med.
bolezensko razširjena žila
;
razširjeno srce
razširítven
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od razširitev:
dopolnilna ali razširitvena dela
razšírjanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od razširjati:
razširjanje srca pri utripanju
/
navidezno razširjanje prostora z barvami
/
razširjanje programa
/
razširjanje mednarodnega sodelovanja
/
preprečiti razširjanje jedrskega orožja
/
prepoved razširjanja kakega časopisa, knjige
/
razširjanje bacilov po vsem telesu
razšírjati
-am
nedov.
(
í
)
1.
delati kaj (bolj) široko:
razširjati ceste, poti
;
razširjati prehod
/
vdih razširja pljuča
//
delati, povzročati, da je kaj videti širše:
svetle barve prostor razširjajo
2.
delati, da prilegajoči se deli česa pridejo v položaj, ko so (najbolj)
oddaljeni drug od drugega:
razširjati noge, roke
/
razširjati nosnice
/
razširjati roke v objem
3.
delati, da pride kaj na večjo površino:
razširjati kulturne rastline
;
ta semena se razširjajo sama
/
razširjati vojaške operacije na večje ozemlje
4.
delati, da se s čim seznani, da kaj spozna veliko ljudi:
razširjati ideje, nauke
;
razširjati lažne vesti
/
razširjati dobre knjige med ljudi
5.
delati, povzročati, da postane kaj večje glede na obseg, količino:
razširjati izbiro blaga za široko porabo
;
razširjati gledališki repertoar s tujimi deli
/
društvo razširja svoje delovanje
;
razširjati sodelovanje med narodi
/
razširjati in poglabljati znanje
;
z branjem si človek razširja obzorje
6.
biti izvor tega, kar prehaja v okolico:
močvirja razširjajo smrad
;
lilije razširjajo močen vonj
;
peč je razširjala prijetno toploto
;
iz gozda se razširja hlad
/
okuženi razširjajo bolezen
/
svoj nemir razširja na druge
♦
ekon.
razširjati proizvodnjo
;
jezikosl.
razširjati glagolsko podstavo s priponami
razšírjati se
pojavljati se, nastopati na razmeroma veliki površini:
ogenj se je hitro razširjal
;
vstaja se je razširjala kot požar
/
ob povodnji se voda razširja
;
zvonjenje se razširja čez vso dolino
razširjajóč
-a -e:
občudoval je vrtnice, razširjajoče prijeten vonj
;
razširjajoča se izobrazba
;
razširjajoče se vnetje
razšírjenje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od razširiti:
razširjenje rečnega korita
/
bolezensko razširjenje srca, žil
/
razširjenje ozemlja kake države
/
razširjenje pismenosti
/
razširjenje bolezenskih klic po telesu
razšírjenost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost razširjenega:
razširjenost zenic
/
razširjenost bolezni
;
razširjenost slovanskih jezikov
;
zemljepisna razširjenost rastlinskih vrst
razširjeválec
-lca
[
rasširjevau̯ca
]
m
(
ȃ
)
kdor kaj razširja:
razširjevalec novih idej, vere
/
razširjevalec gledališke kulture
;
razširjevalci tiska
/
razširjevalci teh semen so ptice
raznašalci
razširjeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na razširjanje:
razširjevalna priprava
♦
mont.
razširjevalni sveder
razširjeválka
-e
[
rasširjevau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
ženska, ki kaj razširja:
razširjevalka novih idej
razširjevánje
-a
s
(
ȃ
)
širjenje
,
razširjanje
:
razširjevanje lažnih vesti
/
razširjevanje knjig med ljudi
razširjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
širiti
,
razširjati
:
razširjevati nove ideje
/
svoje pesmi je razširjeval v rokopisu
razširljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da razširiti:
razširljiv prikazni oglas
;
razširljiva mapa, torba
/
razširljiv pomnilnik
pomnilnik, ki je nameščen tako, da ga je mogoče dopolnjevati z
dodatnimi (istovrstnimi) kosi pomnilnika
razškatláti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
nar.
razmajati
:
razškatlati voz
razškléban
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nar.
razmajan
,
obrabljen
:
star, razškleban plug
razškropíti
-ím
dov.
, razškrópil
(
ī í
)
narediti, da tekoča snov kam pride v kapljicah, delcih:
razškropiti gnojnico
;
razškropiti škropivo po trtah
razšlapáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
nižje pog.
razhoditi
,
pošvedrati
:
razšlapati čevlje
razšmínkati
-am
dov.
(
ȋ
)
pog.
odstraniti ličilo z obraza:
razšminkati ustnice
/
razšminkati igralce
razšopíriti
-im
dov.
(
í ȋ
)
postaviti v pokončen, štrleč položaj:
vrabca sta razšopirila perje
//
s postavljanjem perja v pokončen, štrleč položaj narediti kaj bujno,
košato:
pav je razšopiril rep
razšopíriti se
1.
dobiti pokončno, štrleče perje:
petelin se je razšopiril in zakikirikal
2.
ekspr.
postati bahav, domišljav:
fant se je prevzel in razšopiril
●
ekspr.
tak tako, se je razšopirila
jezno, prezirljivo rekla
;
ekspr.
razšopirili so se, kakor da so doma
se udobno namestili ne glede na druge
razšopírjen
-a -o:
razšopirjeni labodi
;
razšopirjeno perje
razštéti
-štêjem
dov.
(
ẹ́ ȇ
)
1.
knjiž.
s štetjem razdeliti:
razšteti denar
;
razšteti učence na pare
2.
zastar.
našteti
,
navesti
:
vse napake jim je razštel
razštévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
knjiž.
s štetjem razdeljevati:
razštevati denar
razšuméti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.
narediti, povzročiti, da kaj začne šumeti:
razšumeti listje
;
morje se je razšumelo
razšvedráti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
zelo pošvedrati:
razšvedrati čevlje
razšvedrán
-a -o:
razšvedrane pete sandal
raztájati
-am
dov.
(
ȃ
)
v zvezi z
led, sneg
narediti, da preide v vodo:
sonce je raztajalo led
;
sneg se je že raztajal
raztájati se
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža visoko stopnjo stanja, kot ga nakazuje določilo:
raztajati se od prijaznosti
/
obraz se mu je raztajal od miline
/
kadar jo je pogledal, se je kar raztajala
je občutila veliko ugodje, srečo
raztájan
-a -o:
raztajan sneg
raztákati
-am
nedov.
(
ȃ
)
s točenjem, pretakanjem razdeljevati:
raztakati vino v steklenice
raztákati se
tekoč prihajati na večjo površino:
voda se je začela raztakati po njivah
●
knjiž.
po nebu se raztaka jutranja zarja
se širi, je
raztakníti
in
raztákniti -em
dov.
(
ī á
)
knjiž.
dati narazen, ločiti:
raztakniti staknjene žice
raztalína
-e
ž
(
í
)
knjiž.
talina
:
raztalina se je počasi ohlajala
raztalíti
-ím
dov.
, raztálil
(
ī í
)
1.
narediti, povzročiti, da trdna snov zaradi toplote preide v tekoče
stanje:
raztaliti baker, svinec
;
zaradi prehude vročine so se kovinski deli raztalili
2.
raztajati
:
raztaliti led, sneg
raztaníti
-ím
tudi
raztániti -im
dov.
, raztánil; raztánjen
tudi
raztanjèn
(
ī í; ā ȃ
)
knjiž.
stanjšati
:
raztaniti pločevino
/
raztaniti testo
♦
metal.
raztaniti kovino
dati kovini obliko tankih lističev
raztápljanje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od raztapljati:
raztapljanje sladkorja v čaju
/
raztapljanje organskih snovi
♦
biol.
raztapljanje bakterij s posebnimi snovmi
raztápljati
-am
nedov.
(
ā
)
1.
delati, povzročati, da trdna snov v tekočini preide v zelo majhne
delce:
raztapljati sladkor
;
raztapljati v bencinu
/
voda raztaplja rudninske snovi v zemlji
2.
delati, povzročati, da trdna snov zaradi toplote preide v tekoče
stanje:
raztapljati smolo, vosek
3.
ekspr.
delati, da česa ni več:
tema raztaplja podobe predmetov
;
megla se počasi raztaplja
;
sence so se raztapljale v mraku
/
zvezde se raztapljajo v prvi zarji
postajajo manj vidne
raztápljati se
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža visoko stopnjo stanja, kot ga nakazuje določilo:
raztapljati se v ugodju, veselju
/
kar raztaplja se od solz, v solzah
zelo joka
raztêči se
-têčem se
dov.
, raztêci se raztecíte se; raztékel se raztêkla se
(
é
)
1.
tekoč priti na večjo površino:
polita barva se je raztekla po skali
;
voda se je raztekla na vse strani
2.
knjiž.
v teku se raziti:
ljudje so se hitro raztekli
;
otroci so se raztekli kakor piščeta
raztèg
-éga
m
(
ȅ ẹ́
)
glagolnik od raztegniti:
razteg elastike
;
razteg vrvi
raztégati
-am
nedov.
(
ẹ̄
)
zastar.
raztezati
:
raztegati krila
/
gozd se raztega daleč proti severu
sega
raztegljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
1.
ki se da raztegniti:
raztegljivi del fotoaparata
;
žrelo je pri teh živalih zelo raztegljivo
/
raztegljiva lestev, miza
●
ekspr.
kmalu je zelo raztegljiv pojem
se lahko razume zelo različno
2.
ki se razteguje podobno kot gumi:
raztegljiva vrvica
;
hlače iz raztegljivega blaga
/
nositi raztegljive nogavice
raztegljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost raztegljivega:
raztegljivost kože
/
raztegljivost blaga
/
ekspr.
raztegljivost pojma
raztegnítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od raztegniti:
raztegnitev elastike
/
raztegnitev usnja
raztegníti
in
raztégniti -em
dov.
(
ī ẹ́
)
1.
z vlečenjem povzročiti, da doseže kaj
a)
večjo, največjo dolžino:
raztegniti elastiko, vzmet
;
vrv je raztegnil, kolikor je mogel
;
raztegniti se kot gumi
/
raztegniti anteno, merski trak
;
mizo so morali raztegniti, da je bilo dovolj prostora za vse
/
raztegniti ustnice
;
ekspr.
obraz se mu je raztegnil v nasmeh
nasmehnil se je
/
ekspr.
raztegnil je korak, da bi pravočasno prišel
začel je delati daljše korake
b)
večjo, največjo površino:
raztegniti kožo, usnje
/
raztegniti preozke čevlje
2.
spraviti v položaj, ko sosednji deli tvorijo med seboj določen kot:
raztegniti krake šestila
/
raztegniti roke v objem
razširiti
3.
ekspr.
povzročiti, da traja kaj dalj časa:
raztegniti debato, pripovedovanje
;
govor je raztegnil za celo uro
;
počitnice bodo malo raztegnili
podaljšali
●
ekspr.
raztegniti harmoniko
zaigrati nanjo
;
ekspr.
raztegniti meje kake države
povečati, razširiti
;
star.
raztegniti mošnjico
dobro plačati, dati veliko denarja
;
ekspr.
raztegniti oblast na sosednje dežele
podrediti si jih
;
ekspr.
raztegniti trditev, ugotovitev na celoto
posplošiti
;
ekspr.
veselo je raztegnil usta
se zasmejal
♦
šport.
raztegniti mišice
s posebnimi vajami sprostiti mišice in vezno tkivo
raztegníti se
in
raztégniti se
1.
postati večji po dolžini, širini:
čevlji so se raztegnili
;
majica se je pri pranju raztegnila
;
to blago se rado raztegne
//
postati daljši:
kolona se je raztegnila
/
skozi vas se je sprevod zelo raztegnil
2.
nav. ekspr.
doseči daljšo časovno razsežnost:
pogovor se je raztegnil
/
parjenje se pri teh živalih lahko raztegne v pozno pomlad
3.
nav. ekspr.,
s prislovnim določilom
pojaviti se na razmeroma veliki površini:
po nebu so se raztegnili temni oblaki
●
ekspr.
dan se je raztegnil in noči skoraj ni bilo
podaljšal
;
ekspr.
to se mu bo raztegnil obraz, ko bo to slišal
bo razočaran, neprijetno presenečen
raztégnjen
-a -o:
raztegnjen pas
;
obraz je imel grdo raztegnjen
;
raztegnjena antena
;
raztegnjena elastika
;
dolga, raztegnjena kolona vojakov
;
raztegnjena zgodba
;
ob obali raztegnjeno mesto
raztégnjenost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, značilnost raztegnjenega:
raztegnjenost elastike
/
časovna raztegnjenost zgodbe
/
raztegnjenost romana
razvlečenost
raztegoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
usnj.,
v zvezi
raztegovalni stroj
stroj za raztegovanje usnja:
raztegovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od raztegovati:
raztegovanje elastike
/
stroj za raztegovanje kož, usnja
raztegováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
z vlečenjem povzročati, da doseže kaj
a)
večjo, največjo dolžino:
raztegovati elastiko
;
vrv se ne da poljubno raztegovati
/
raztegovati anteno, raztegljivo lestev
/
raztegovati ustnice
b)
večjo, največjo površino:
raztegovati kože, krzno
;
raztegovati tkanine z likanjem
●
ekspr.
raztegovati harmoniko
igrati nanjo
2.
spravljati v položaj, ko sosednji deli tvorijo med seboj določen kot:
raztegovati krake šestila
3.
ekspr.
povzročati, da traja kaj dalj časa:
raztegovati debato, pripovedovanje
raztegováti se
1.
postajati večji po dolžini, širini:
pulover se je ob vsakem pranju bolj raztegoval
;
to blago se zelo razteguje
2.
nav. ekspr.,
s prislovnim določilom
biti, obstajati na razmeroma veliki površini:
po dolini se razteguje megla
;
polje se razteguje do hribov
sega
raztéhtati
-am
dov.
(
ẹ̑
)
s tehtanjem razdeliti:
raztehtati zlato
raztékati se
-am se
nedov.
(
ẹ̑
)
1.
tekoč prihajati na večjo površino:
mleko se je raztekalo po tleh
;
voda se je začela raztekati po dolini
//
tekoč prihajati kam sploh:
vodna žila se razteka v več cevi
2.
knjiž.
ločevati se, cepiti se:
tu se poti raztekajo
;
rokavi reke se raztekajo in spet stekajo
raztelésiti
-im
dov.
, razteléšen
(
ẹ̄ ẹ̑
)
med.
preiskati truplo z rezanjem zaradi ugotovitve njegove zgradbe,
bolezenskih sprememb:
raztelesiti truplo
razteléšanje
-a
s
(
ẹ́
)
med.
razteleševanje
:
raztelešanje trupel
/
priprave za raztelešanje
razteléšati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
med.
razteleševati
:
raztelešati trupla
razteléšenje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od raztelesiti:
raztelešenje trupel
razteleševálec
-lca
[
rasteleševau̯ca
in
rasteleševalca
]
m
(
ȃ
)
knjiž.
obducent
:
razteleševalec je končal obdukcijo
razteleševálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na razteleševanje:
razteleševalni nož
/
razteleševalni prostori
razteleševálnica
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
secirnica
:
delal je v razteleševalnici
razteleševánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razteleševati:
razteleševanje trupel
razteleševáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
med.
preiskovati truplo z rezanjem zaradi ugotovitve njegove zgradbe,
bolezenskih sprememb:
razteleševati trupla
raztépati
-am
nedov.
(
ẹ̄ ẹ̑
)
1.
z udarci, udarjanjem delati, da kaj ni več v prvotnem stanju, v
prvotni obliki:
raztepati rumenjak z vilicami
2.
nar.
mahati
,
otepati
:
otroci so z rokami navdušeno raztepali po vodi
;
raztepati okrog sebe
raztepênec
-nca
m
(
é
)
ekspr.
vsak od ljudi, ki so se razšli, razkropili:
zbirati raztepence
raztêpsti
-têpem
dov.
, raztépel raztêpla
(
é
)
1.
z udarci, udarjanjem narediti, da kaj ni več v prvotnem stanju, v
prvotni obliki:
raztepsti rumenjak, smetano
/
v mleku raztepemo dve jajci
;
raztepsti jogurt z majonezo
2.
ekspr.
razgnati
:
raztepsti sovražno vojsko
/
burja je raztepla oblake
;
megle so se razteple
raztêpsti se
ekspr.
raziti se, razkropiti se:
otroci so se hitro raztepli
;
raztepli so se na vse strani
/
vsi so se raztepli po službah
raztepèn
-êna -o:
po svetu raztepeni otroci
;
raztepena sovražna vojska
;
raztepeno jajce
●
star.
vrnil se je raztepen do krvi
pretepen
razteptáti
-ám
[
tudi
rastəptati
]
dov.
(
á ȃ
)
1.
s teptanjem narediti, da kaj ni več skupaj, urejeno:
razteptati sneg, zemljo
2.
s teptanjem poškodovati ali uničiti:
konji so razteptali njive
razteptán
-a -o:
razteptan sneg
;
razteptana tla
raztezálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na raztezanje:
raztezalni postopek
/
raztezalna lestev
raztegljiva lestev
♦
tekst.
raztezalni stroj
;
raztezalni valjčki
raztezálka
-e
[
rastezalka
in
rastezau̯ka
]
ž
(
ȃ
)
tekst.
raztezalnik
:
predilnica ima novo raztezalko
raztezálnica
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
natezalnica
:
mučiti koga na raztezalnici
raztezálnik
-a
m
(
ȃ
)
tekst.
stroj za združevanje in raztezanje pramenov:
mikalnik in raztezalnik
raztezálo
-a
s
(
á
)
tekst.
priprava za raztezanje pramenov:
raztézanje
-a
s
(
ẹ̄
)
glagolnik od raztezati:
krčenje in raztezanje kovin
/
raztezanje pare, plina
/
raztezanje elastike
/
stroj za raztezanje usnja
/
dolžinsko raztezanje
po dolžini
;
prečno, prostorninsko raztezanje
raztézati
-am
nedov.
(
ẹ̄
)
1.
delati, povzročati, da postaja kaj večje po prostornini:
raztezati kovino s segrevanjem
;
kovine se različno raztezajo
;
para, plin se razteza
/
toplota razteza vsa telesa
//
z vlečenjem povzročati, da doseže kaj
a)
večjo, največjo dolžino:
raztezati elastiko
/
ta mišica razteza usta
♦
tekst.
raztezati pramene
z nategovanjem, vlečenjem jih daljšati in tanjšati
b)
večjo, največjo površino:
raztezati kože
2.
spravljati v položaj, ko sosednji deli tvorijo med seboj določen kot:
raztezati krake šestila
/
mladiča sta raztezala peruti, vzleteti pa si nista upala
;
mišice se krčijo in raztezajo
3.
povzročati, da traja kaj dalj časa:
raztezati svoje pripovedovanje
●
ekspr.
hrast razteza na široko svoje veje
ima dolge, široke veje
;
slabš.
ne ljubi se mu več raztezati čeljusti
govoriti; bahati se
raztézati se
1.
postajati večji po dolžini, širini:
to blago se rado razteza
//
nav. ekspr.
segati
,
trajati
:
drugo razdobje se razteza do prve svetovne vojne
/
minute so se raztezale v večnost
2.
nav. ekspr.,
s prislovnim določilom
biti, obstajati na razmeroma veliki površini:
po pobočju se razteza gosto borovje
/
gozd se razteza prav do ceste
sega
;
padavinsko območje se razteza čez vse ozemlje
/
vzdolž dvorišča se raztezajo hlevi
so
raztezajóč
-a -e:
ob vznožju hriba raztezajoči se gozd
raztézek
-zka
m
(
ẹ̑
)
fiz.
povečanje dolžine ali prostornine telesa zaradi zunanjih vplivov:
izračunati, ugotoviti raztezek
;
to steklo ima majhen raztezek
/
linearni raztezek
v določeni smeri
;
prostorninski raztezek
povečanje prostornine
;
temperaturni raztezek
zaradi spremembe temperature
raztézen
1
-zna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na raztezanje:
med ploščami pustimo raztezno režo
♦
šport.
raztezne vaje
;
teh.
raztezna posoda
posoda, v katero se prelivajo presežki tekočine pri raztezanju
raztézen
2
-zna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
raztegljiv
:
volna je prožna in raztezna
●
ekspr.
ta pojem je zelo raztezen
se lahko razume zelo različno
raztezljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
raztegljiv
:
te živali imajo zelo raztezljive želodce
raztezljívost
-i
ž
(
í
)
raztegljivost
:
raztezljivost cevi
raztéznost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost snovi, da zaradi zunanje sile spremeni dolžino, obseg:
razteznost in odpornost papirja
//
lastnost telesa, da pri segrevanju spremeni dolžino ali prostornino:
razteznosti kovin so različne
♦
fiz.
temperaturna razteznost telesa
raztéznosten
-tna -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na razteznost:
razteznostne lastnosti kovin
♦
fiz.
razteznostni koeficient
količina, ki pove, kako se pri segrevanju spremeni dolžina ali
prostornina telesa
raztežáj
-a
m
(
ȃ
)
alp.
dolžina vrvi med dvema plezalcema, ki sta navezana:
pet raztežajev tridesetmetrske vrvi
/
za dober raztežaj vrvi
//
razdalja, ki ustreza taki dolžini:
preplezati tri raztežaje
/
zadnji raztežaj je bil zelo težek
raztežílnik
-a
m
(
ȋ
)
teh.
razbremenilnik
:
vodovod ima dva raztežilnika
raztežíti
-ím
dov.
,
tudi
raztéži; raztéžil
(
ī í
)
razbremeniti
:
raztežiti vozilo
raztkáti
-tkèm
dov.
(
á ȅ
)
knjiž.
razparati
,
razstaviti
:
zaradi napake v vzorcu je morala raztkati pol metra blaga
/
raztkati v niti
●
knjiž.
pisatelj je v povesti raztkal dva motiva
uporabil
raztočíti
-tóčim
dov.
(
ī ọ́
)
s točenjem, pretakanjem razdeliti:
spomladi vino raztočijo v manjše sode
/
vse vino je raztočil gostom
raztogotíti
-ím
tudi
raztogôtiti -im
dov.
, raztogótil
tudi
raztogôtil
(
ī í; ō ȏ
)
zelo razjeziti:
njegov odgovor jih je raztogotil
;
raztogotiti očeta
;
raztogotil se je in začel kričati
;
ekspr.
strašno se raztogotiti
raztogotèn
-êna -o
tudi
raztogôten -a -o:
raztogoten človek
;
videti je raztogoten
raztòk
-óka
m
(
ȍ ọ́
)
knjiž.
razlitje
:
ta priprava preprečuje skoraj ves raztok
●
knjiž.
raztok Donave
ustje
raztôlči
-tôlčem
[
rastou̯či
]
dov.
, raztôlci raztôlcite
in
raztolcíte; raztôlkel raztôlkla
(
ó
)
1.
s tolčenjem, udarjanjem narediti iz česa majhne, drobne dele:
raztolči kamenje
/
raztolči vrata
razbiti
2.
s tolčenjem, udarjanjem narediti, da je kaj bolj mehko:
raztolči usnje z lesenim kladivom
raztôlčen
-a -o:
raztolčeno kamenje
raztolmáčiti
-im
dov.
(
á ȃ
)
star.
razložiti
,
pojasniti
:
raztolmačiti učencem težko snov
;
njegove besede si je raztolmačil po svoje
/
raztolmačiti predpis
raztôpen
in
raztópen -pna -o
prid.
(
ó; ọ̄
)
topen
:
raztopne rudnine, snovi
;
raztopen v alkoholu, vodi
raztopílo
-a
s
(
í
)
topilo
:
hitro izhlapevanje raztopila
raztopína
-e
ž
(
í
)
tekočina, v kateri je raztopljena kaka snov:
pripraviti, razredčiti raztopino
;
raztopina mila, soli v vodi
/
alkoholna, vodna raztopina
;
barvilna, hranilna, zdravilna raztopina
;
kemična raztopina
;
kuhati sadje v sladkorni raztopini
♦
biol.
hipertonična raztopina
;
farm.
raztopina novokaina
;
kem.
nasičena raztopina
v kateri se določena snov ne more več raztapljati
;
kem.,
min.
koloidna raztopina
;
med.
fiziološka raztopina
vodna raztopina kuhinjske soli z enako koncentracijo, kot jo imajo
telesne tekočine
raztopítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od raztopiti:
raztopitev soli v vodi
raztopíti
-ím
dov.
, raztópil
(
ī í
)
1.
narediti, povzročiti, da trdna snov v tekočini preide v zelo majhne
delce:
raztopiti sladkor, sol v vodi
/
bencin je raztopil barvo
;
voda raztopi različne soli
2.
narediti, povzročiti, da trdna snov zaradi toplote preide v tekoče
stanje:
raztopiti mast, vosek
;
smola se na vročini raztopi
/
snežinke so se sproti raztopile
raztajale
3.
ekspr.
narediti, da česa ni več:
sonce je raztopilo meglo
;
tema je raztopila podobe predmetov
;
sence so se raztopile v mraku
/
materina bližina je otroku raztopila strah
●
ekspr.
to meso se vam bo kar raztopilo v ustih
je zelo mehko in okusno
raztopíti se
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža visoko stopnjo stanja, kot ga nakazuje določilo:
skoraj raztopil se je od veselja
/
raztopiti se v solzah
zelo jokati
raztopljèn
-êna -o:
raztopljena mast
;
v vodi raztopljene snovi
;
od ganjenosti je bila vsa raztopljena
raztopljênost
-i
ž
(
é
)
stanje raztopljenega:
raztopljenost maščobe
raztopljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
topljiv
:
sladkor je lahko raztopljiv
/
v vodi raztopljive snovi
topne snovi
raztopljívost
-i
ž
(
í
)
topljivost
:
raztopljivost snovi
raztôpnost
in
raztópnost -i
ž
(
ó; ọ̄
)
topnost
:
raztopnost snovi
raztovárjanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od raztovarjati:
pomagati pri raztovarjanju
;
raztovarjanje blaga
/
raztovarjanje ladje
raztovárjati
-am
nedov.
(
á
)
spravljati kaj s prevoznega sredstva:
raztovarjati hlode
;
raztovarjati blago s kamiona
/
raztovarjati ladjo
raztôvor
-óra
in
-ôra
m
(
ó ọ́, ó
)
glagolnik od raztovoriti:
raztovor blaga
/
publ.
ladje čakajo na raztovor
na raztovarjanje
raztovóren
in
raztovôren -rna -o
prid.
(
ọ́; ó
)
nanašajoč se na raztovarjanje:
raztovorni rok
/
raztovorno blago
raztovóriti
-im
tudi
raztovoríti -ím
dov.
, raztovóril
(
ọ̄ ọ̑; ī í
)
spraviti kaj s prevoznega sredstva:
raztovoriti premog
;
raztovoriti žito iz vagona
/
raztovoriti ladjo
raztožíti
in
raztóžiti -im
dov.
(
ī ọ́
)
knjiž.
razžalostiti
:
zelo ga je raztožila
;
pismo jo je užalilo in raztožilo
/
ob novici se je raztožila
/
obraz se mu je raztožil
raztóžen
-a -o:
raztožen obraz
;
vsa je raztožena
raztrančírati
-am
dov.
(
ȋ
)
nižje pog.
razkosati
,
razsekati
:
raztrančirati piščanca, prašiča
raztrésanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od raztresati:
raztresanje moke iz vreče
raztrésati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
delati, da kaj sipkega, drobnega ni več skupaj:
raztresati moko
;
zrnje se raztresa iz vreče
/
veter raznaša in raztresa seme po polju
●
ekspr.
po nepotrebnem raztresati svoje moči
jih porabljati
2.
povzročati, da kdo ni več (miselno) zbran, osredotočen na kaj:
te stvari ga raztresajo pri učenju
;
motiti in raztresati koga
//
povzročati, da kdo preneha intenzivno misliti na kaj:
delo ga raztresa
;
raztresati se z branjem
raztrésenec
-nca
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
raztresen človek:
bil je velik raztresenec in pozabljivec
raztrésenje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od raztresti:
raztresenje moke
/
iskati raztresenje v delu
raztrésenost
-i
ž
(
ẹ̑
)
stanje velikega notranjega nemira, neurejenosti, nezbranosti:
raztresenost učencev narašča
;
trenutna, velika raztresenost
/
v raztresenosti je jed dvakrat solila
/
raztresenost hiš po pobočju
raztrèsk
-éska
m
(
ȅ ẹ́
)
glagolnik od raztreščiti:
raztresk kamenja
/
raztresk granate
raztréskati
-am
dov.
(
ẹ̄
)
ekspr.
razbiti
,
razdrobiti
:
raztreskati pohištvo
;
ob teh čereh se raztreska veliko ladij
/
letala so raztreskala sovražne položaje
uničila z bombardiranjem
raztréskati se
pojaviti se, nastopiti v zelo močni obliki:
nevihta se je izlila in raztreskala
raztréskan
-a -o:
od strel raztreskani vrhovi dreves
;
raztreskane skale
raztreskávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
ekspr.
razbijati
,
drobiti
:
raztreskavati skale
raztreskávati se
razletavati se, eksplodirati:
po pobočju za njimi so se raztreskavale granate
raztrésniti
-em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
ekspr.
razbiti
,
razdrobiti
:
raztresniti kozarec
/
krogla mu je raztresnila lobanjo
raztrésniti se
razleteti se, eksplodirati:
naboj se je raztresnil
raztrésti
-trésem
dov.
, raztrésite
in
raztresíte;
nam.
raztrést
in
raztrèst
(
ẹ́
)
1.
narediti, da kaj sipkega, drobnega ni več skupaj:
raztresti moko, sladkor
;
raztresti kovance po tleh
;
sadje se je raztreslo iz košare
/
konja sta raztresla deteljo
/
veter je raztresel seme po polju
2.
povzročiti, da kdo ni več (miselno) zbran, osredotočen na kaj:
pri učenju ga vsaka stvar raztrese
;
s svojim obiskom sta jo raztresla
//
povzročiti, da kdo preneha intenzivno misliti na kaj:
delo ga raztrese
;
prijatelji so ga skušali raztresti
;
šel je na sprehod, da bi se raztresel
;
raztresti se z branjem
raztrésen
-a -o
1.
deležnik od raztresti:
pobirati raztresene stvari
;
po tleh raztreseno zrnje
●
njegovi članki so raztreseni po revijah
so, se nahajajo v revijah
;
hiše so raztresene po pobočju
so na pobočju neenakomerno oddaljene druga od druge
2.
ki ni sposoben dalj časa biti (miselno) zbran, osredotočen na kaj:
raztresen človek
;
pri učenju je raztresen
;
prisl.:
raztreseno govoriti
raztréščenost
-i
ž
(
ẹ̑
)
ekspr.
1.
stanje velikega notranjega nemira, neurejenosti, nezbranosti;
raztresenost
:
duševna raztreščenost
;
raztreščenost misli
2.
neurejenost
,
razdrobljenost
:
dramaturška raztreščenost
;
raztreščenost znanja
;
raztreščenost zvoka
raztréščiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
ekspr.
razbiti
,
razdrobiti
:
raztreščiti kozarec
;
zrcalo se je raztreščilo na tisoč koščkov
/
grozil mu je, da mu bo raztreščil glavo
/
vihar je raztreščil ladjo
;
čoln se je raztreščil ob skali
raztréščiti se
razleteti se, eksplodirati:
granata se mu je raztreščila v rokah
raztréščen
-a -o:
raztreščena ladja
;
od udarca raztreščena vrata
raztŕg
-a
m
(
ȓ
)
glagolnik od raztrgati:
raztrg tkiva
raztŕganec
-nca
m
(
ȓ
)
1.
ekspr.
kdor je oblečen v raztrgano, ponošeno obleko:
raztrganci in berači
2.
pog.,
slabš.,
med narodnoosvobodilnim bojem
sodelavec gestapa, ki se izdaja za partizana:
v vas so prišli raztrganci
/
skupina policistov, preoblečena v raztrgance
raztrganína
-e
ž
(
í
)
1.
raztrgano mesto, luknja:
popraviti raztrganino v mreži
/
raztrganine na razvaljanem testu
2.
med.
rana, poškodba, povzročena s topim predmetom:
raztrganina kože, notranjega organa
raztŕganje
-a
s
(
ȓ
)
glagolnik od raztrgati:
raztrganje obleke
/
raztrganje na tri dele
/
krvavitev je bila posledica raztrganja žile
raztŕganost
-i
ž
(
ȓ
)
lastnost, značilnost raztrganega:
raztrganost obleke
/
izrazna, oblikovna raztrganost pesmi
/
notranja raztrganost pesnika
raztŕgati
-am
stil.
-tŕžem
dov.
(
ŕ ȓ
)
1.
s trganjem narediti, da kaj ni več celo:
pes mu je raztrgal hlače
;
raztrgati papir
;
ovitek se je hitro raztrgal
;
popolnoma raztrgati
/
raztrgati na koščke, nitke
/
ob padcu si je raztrgal dlan
ranil
//
narediti, da kaj ni več strnjeno, celo:
voda je raztrgala nasip
/
sonce je raztrgalo oblake
//
s trganjem poškodovati, uničiti:
raztrgati knjigo, pismo
;
komaj dokončani rokopis je raztrgal
/
vijaki so raztrgali les
2.
z rabo, uporabo narediti, da kaj ni več celo:
raztrgati jopico na komolcih
;
raztrgal je že drugi par čevljev
;
obleka se je raztrgala po šivih
3.
raniti, poškodovati, navadno s čim ostrim:
lev je žrtvi razparal trebuh in raztrgal boke
/
granata mu je raztrgala nogo
●
ekspr.
člankar ga je raztrgal na kosce
njegovo delo je ocenil zelo negativno
;
ekspr.
kašelj mu je skoraj raztrgal pljuča
zelo je kašljal
;
ekspr.
raztrgati okove, verige
osvoboditi se
;
ekspr.
ne moremo se raztrgati
delati več, kot zmoremo
;
ekspr.
ne morem pomagati, pa če se raztrgaš
sploh ne
;
ekspr.
raztrgal se bo od jeze
zelo je jezen
raztŕgan
-a -o:
raztrgani čevlji
;
skozi raztrgane oblake so se kazale zvezde
;
to je povedal v raztrganih stavkih
;
raztrgana obleka, vreča
;
hodili so v raztrganih skupinah
●
pog.
govori kakor raztrgan dohtar
veliko, spretno
;
žlahta je raztrgana plahta
od sorodstva človek ne more pričakovati pomoči, koristi
;
prisl.:
raztrgano govoriti
raztrgávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
zastar.
trgati
:
raztrgavati obleko, papir
raztrkljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
s trkljanjem narediti, da kaj ni več skupaj:
raztrkljati frnikole
;
kovanci so se raztrkljali po mizi
raztrobéntati
-am
dov.
(
ẹ̑
)
slabš.
na več krajih reči, povedati:
njegove besede je kmalu raztrobentala
●
slabš.
puristi so marsikateri izraz raztrobentali za germanizem
označili
raztrobezljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
slabš.
na več krajih reči, povedati:
novico je takoj raztrobezljala
raztrobíti
in
raztróbiti -im
dov.
(
ī ọ́
)
slabš.
na več krajih reči, povedati:
kar je vedela o njem, je raztrobila po vasi
/
raztrobili so ga za lenuha
raztròs
-ôsa
in
-ósa
m
(
ȍ ó, ọ́
)
knjiž.
razširitev
,
razširjenje
:
raztros bacilov
/
v krvi in organih so se pojavili raztrosi
razsevki, zasevki
/
raztros pepela
obred, pri katerem se pepel pokojnika raztrese na posebnem delu
pokopališča ali posebej določenem prostoru
raztrosíti
in
raztrósiti -im
dov.
(
ī ọ́
)
1.
narediti, da kaj drobnega pride na večjo površino, na več mest:
raztrositi gnoj
;
raztrositi kopice sena
/
raztrositi listke po tleh
/
ptice raztrosijo seme po gozdu
2.
ekspr.
razširiti
,
razglasiti
2
:
raztrositi lažne novice
;
govorice so se hitro raztrosile po vasi
raztrosíti se
in
raztrósiti se
knjiž.
razširiti se:
rakave celice se raztrosijo po vsem telesu
raztróšen
-a -o:
gnoj je raztrošen
;
po pobočjih raztrošene hiše
raztróšati
-am
nedov.
(
ọ́
)
trositi
:
raztrošati gnoj
;
raztrošati pokošeno travo
/
raztrošati laži
raztrúpati
-am
dov.
(
ȗ
)
nar.
razbiti
,
razdejati
:
raztrupati pohištvo, posodo
;
raztrupati voz na kose
raztŕžen
-žna -o
prid.
(
r̄
)
nanašajoč se na raztrganje:
jasno vidna raztržna črta
♦
teh.
raztržna obremenitev
največja mogoča obremenitev, ki jo telo še prenese, ne da bi se
raztrgalo
raztŕžnost
-i
ž
(
r̄
)
lastnost raztržnega:
raztržnost kož
♦
usnj.
preizkus raztržnosti
preizkus, s katerim se ugotovi, pri kakšni obremenitvi se usnje
raztrga
raztvárjati
-am
nedov.
(
á
)
knjiž.
razkrajati
,
razgrajevati
:
raztvarjati hranilne snovi
;
očesne sestavine se začnejo raztvarjati
raztvésti
-tvézem
in
raztvêsti -tvêzem
dov.
, raztvézel; raztvézen
(
ẹ́; é
)
nar.
odvezati
,
razvezati
:
raztvesti krave
;
teliček se je raztvezel in hodil po hlevu
razúdba
-e
ž
(
ȗ
)
zastar.
raztelešenje
:
razudba trupla
razúditi
-im
dov.
(
ú ȗ
)
zastar.
raztelesiti
:
razuditi truplo
razúm
-a
m
(
ȗ
)
sposobnost vključevati, sprejemati v zavest in ugotavljati vzročne,
logične povezave:
razum je njegova odlika
;
zaradi starosti mu peša razum
;
imeti, izgubiti razum
;
vsi so občudovali očetov razum
/
delati z razumom
;
vse presoja s hladnim razumom
;
ekspr.
preblisk zdravega razuma
/
ekspr.:
vse to je ustvaril človekov razum
;
z razumom obdarjeno bitje
človek
●
ekspr.
če je malo več pil, mu je razum ovila megla
ni mogel več logično misliti, trezno presojati
♦
filoz.
čisti razum
spoznavna zmožnost duha, ločena od čutnih zaznav in čustev
//
miselno-spoznavna stran človeka:
pri njem razum prevladuje nad čustvom
;
ekspr.
poslušati razum
;
uskladiti čustva in razum
razúmar
-ja
m
(
ȗ
)
nav. slabš.
kdor sprejema razum kot edino vodilo pri mišljenju, ravnanju:
bil je velik razumar
razúmarski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nav. slabš.
ki sprejema razum kot edino vodilo pri mišljenju, ravnanju:
bil je razumarski človek
;
ne bodi tako razumarski
//
ki izraža tako mišljenje, ravnanje:
razumarski odnos do ljudskega blaga
;
razumarski pouk
/
razumarska kultura
razúmarstvo
-a
s
(
ȗ
)
nav. slabš.
lastnost, značilnost razumarskega:
njegovo razumarstvo mi že preseda
/
zavračati prazno razumarstvo
razúmen
-mna -o
prid.
, razúmnejši
(
ú ū
)
1.
ki ima razum:
razumna in nerazumna bitja
2.
ki ima veliko razuma:
razumen in iznajdljiv človek je
;
bil je razumnejši kot njegovi bratje
//
ki izraža, kaže razum:
razumen obraz
;
gledal ga je z jasnimi, razumnimi očmi
3.
ki je v skladu z razumom:
razumni razlogi
;
to so razumne besede
;
razumno vedenje
/
ekspr.
to presega vse razumne meje
4.
star.
razumljiv
:
govoriti z razumnim glasom
;
to je samo po sebi razumno
razúmno
prisl.
:
razumno delati, gledati, govoriti
razuméti
-úmem
dov. in nedov.
, razúmel
tudi
razumèl
in
razumél
(
ẹ́ ȗ
)
1.
vključiti, sprejeti v zavest in ugotoviti vzročne, logične povezave:
učenci snovi kljub razlagi niso razumeli
;
s svojo bistroumnostjo je problem hitro razumel
;
filma ne razumem popolnoma
/
ti tega ne razumeš
;
ne morem razumeti, kako se je to zgodilo
//
ugotoviti vsebino, smisel:
nekaj je govoril o tem, pa ga nisem razumel
;
če te dobro, prav razumem, prideš prihodnji teden
/
njegovih stališč niso razumeli
2.
s prislovnim določilom
imeti v mislih, v zavesti kaj glede na bistvene lastnosti, vsebino
tako, kot izraža določilo:
tega dela ne smemo razumeti preozko
;
hotel je povedati, kako on razume življenje in svobodo
/
ta arhitekt razume stavbo še precej tradicionalno
3.
imeti, izražati naklonjen, pozitiven odnos do mišljenja, čustvovanja,
ravnanja koga:
samo žena ga razume
;
razumeti mladostnika, otroka
;
čisto, popolnoma te razumem
/
razumeti skrbi, slabosti koga
4.
akustično zaznati tako, da se lahko ugotovi vsebina, smisel:
govori glasneje, nič te ne razumem
;
z mojega sedeža sem vse razumel
;
le s težavo ga razume, ker jeclja
;
po telefonu se slabo razume
5.
biti sposoben dojeti vsebino česa, izraženega v tujem jeziku:
razume poljsko in rusko
;
nekoliko razume tudi francosko
;
nemško sicer razume, govoriti pa ne zna
//
biti sposoben dojeti vsebino česa sploh:
fizike prav nič ne razume
6.
v medmetni rabi
izraža podkrepitev ukaza:
ostal boš lepo doma, razumeš
;
tako bo in nič drugače, si razumela
//
pog.
izraža podkrepitev sploh:
to je tako vsakdanje, razumeš, skoraj banalno
;
pridem tja, razumete, tam pa nikogar
●
razume tudi šalo
je ne vzame za slabo, ni takoj užaljen
;
pod okusom vsakdo razume nekaj drugega
vsak ima drugačen, svoj okus
;
pog.
dal mi je razumeti, da me ne mara
očitno, v neprimerni obliki mi je to pokazal
;
kako naj to razumem
kako je to mišljeno
;
ne razumi me napačno
ne razlagaj si mojih besed drugače, kot sem mislil; ne vzemi tega
za slabo
razuméti se
nedov.
1.
živeti skladno, v slogi:
pri tej hiši se razumejo
;
s starši, z ženo se ne razume
2.
v zvezi z
na
poznavati
,
obvladovati
:
razume se tudi na biologijo
;
na svoje delo se dobro razume
;
na to se razume kakor zajec na boben
prav nič
3.
v medmetni rabi
izraža, da česa ni treba posebej pojasnjevati:
vsi pridemo, se razume
;
prinesi tudi vino, se razume
/
to se razume samo po sebi
razúmljen
-a -o:
napačno razumljene besede
;
nikoli ni prav razumljen
razumétje
-a
s
(
ẹ̑
)
knjiž.
glagolnik od razumeti:
razumetje pesnikovega dela
razumévanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od razumevati ali razumeti:
učiti se brez razumevanja
;
pomagati bralcem k boljšemu razumevanju poezije
;
ekspr.
ključ za razumevanje problema
/
napačno razumevanje predpisov
/
tradicionalno razumevanje družine
/
ženino razumevanje mu veliko pomeni
;
prositi za razumevanje
/
imeti razumevanje za mlade
;
kazati razumevanje za težave drugih
;
publ.
pri njih ne najde razumevanja
;
sprejeti koga z razumevanjem
/
kot vljudnostna fraza
hvala za razumevanje
/
dobro razumevanje angleškega jezika
/
v tej družini ni razumevanja
;
veliko medsebojno razumevanje in prijateljstvo
razumévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
vključevati, sprejemati v zavest in ugotavljati vzročne, logične
povezave:
knjiga bo bralcem pomagala razumevati aktualne procese v naši družbi
;
začenja razumevati, da je življenje resna stvar
●
star.
nič več ni razumevala
se zavedala
2.
s prislovnim določilom
imeti v mislih, v zavesti kaj glede na bistvene lastnosti, vsebino
tako, kot izraža določilo:
svoj položaj napačno razumeva
;
tako so to besedo razumevali tudi njegovi somišljeniki
3.
postajati sposoben dojeti vsebino česa, izraženega v tujem jeziku:
pomalem začenja razumevati tujo govorico
//
postajati sposoben dojeti vsebino česa sploh:
otrok govor vse bolje razumeva in se vedno bolje izraža
/
razumevati duha nove dobe
razumevajóč
-a -e
1.
deležnik od razumevati:
prerekali so se zaradi te besede, razumevajoč jo vsak po svoje
;
dobro razumevajoč svoj položaj
2.
ki izraža, kaže naklonjen, pozitiven odnos do mišljenja,
čustvovanja, ravnanja koga:
hotel je biti razumevajoč predstojnik
;
do hčerke je zelo razumevajoč
/
razumevajoč nasmeh
;
razumevajoče oči
;
prisl.:
razumevajoče pogledati
razuméven
-vna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
star.
razumen
,
pameten
:
razumeven človek
●
star.
to je težko razumevno
razumljivo
razumévno
prisl.
:
razumevno so se pogovorili
razumévnost
-i
ž
(
ẹ́
)
star.
razum
,
pamet
:
občudovali so fantovo razumevnost
razumljív
-a -o
prid.
, razumljívejši
(
ī í
)
ki se da razumeti:
razumljiv pojav
;
razumljiva razlaga
;
zgodba je razumljiva
;
lahko, popolnoma, težko razumljiv
/
moderna umetnost je premalo razumljiva
/
njena skrb za otroke je razumljiva
//
ki se mu da ugotoviti pomen:
razumljivi znaki
;
komaj razumljive besede
/
razumljiva izgovarjava
razločna
razumljívo
prisl.
:
razumljivo pisano besedilo
/
v povedni rabi:
razumljivo je, da se ne more strinjati
;
zdi se razumljivo, da bi rad obiskal te kraje
/
elipt.
nima posluha, razumljivo
;
sam.:
tak pojav je nekaj vsakdanjega, razumljivega
razumljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost razumljivega:
spis se odlikuje po razumljivosti
;
razumljivost razlage
/
razumljivost besed, znakov
/
razumljivost telefonskega pogovora
razločnost
razúmnež
-a
m
(
ȗ
)
ekspr.
razumen človek:
igralec je ustvaril podobo izjemnega razumneža
razúmnica
-e
ž
(
ȗ
)
knjiž.
ženska, ki opravlja umsko, zlasti ustvarjalno delo:
ta pisateljica je velika razumnica
razúmnik
-a
m
(
ȗ
)
knjiž.
kdor opravlja umsko, zlasti ustvarjalno delo:
kritičen, napreden razumnik
;
večji del te literature je dostopen le razumnikom
izobražencem
;
pisatelji, slikarji in drugi razumniki
/
prištevajo ga k največjim razumnikom tistega časa
razúmniški
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na razumnike:
razumniški krogi, poklici
/
razumniški odnos do življenja
razúmništvo
-a
s
(
ȗ
)
knjiž.
razumniki
:
nove ideje so se razširile zlasti med razumništvom
;
napredno razumništvo
/
pedagoško razumništvo
;
posvetno razumništvo
razúmnost
-i
ž
(
ú
)
lastnost, značilnost razumnega človeka:
manjka mu razumnosti
;
občudoval je njeno razumnost
/
ekspr.
razumnost ga je zapustila
razum, razsodnost
razúmski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na razum:
razumsko dojemanje, spoznavanje
;
razumsko gledanje na svet
/
razumska sposobnost
umska
/
razumski dosežki
;
razumska dejavnost
/
razumski človek
;
sošolcem se je zdela preveč razumska
;
razumski in čustven
razúmsko
prisl.
:
razumsko ga ni odklanjala
;
razumsko presojati, utemeljiti
;
razumsko zgrajena pesem
;
sam.:
dajati prednost razumskemu pred domišljijskim
razúmskost
-i
ž
(
ȗ
)
lastnost, značilnost razumskega:
izrazita razumskost teh pesmi
;
razumskost znanstvenega stila
//
uveljavljanje, poudarjanje razuma v kaki dejavnosti, zlasti
ustvarjalni:
v pesnikovi zbirki se očitno kaže razumskost
/
ekspr.
suha razumskost
razúra
-e
ž
(
ȗ
)
knjiž.
radiranje
,
brisanje
:
v dokumentih je razura prepovedana
♦
gled.
z ličilom potemnjen briti del igralčevega obraza
razústen
-tna -o
prid.
(
ú ū
)
knjiž.
bahav
,
širokousten
2
:
razusten človek
/
razustna samohvala
;
razustno govorjenje
razústiti
-im
dov.
(
ú ȗ
)
knjiž.
razširiti
,
razglasiti
2
:
razustiti novico
/
komaj je razustil svojo namero, že so se mu posmehovali
rekel, povedal
razústiti se
pobahati se, pohvaliti se:
rad se razusti pred prijatelji
razústnež
-a
m
(
ȗ
)
knjiž.
bahač
,
širokoustnež
:
bil je ošaben razustnež
razústnik
-a
m
(
ȗ
)
knjiž.
bahač
,
širokoustnež
:
to je velik razustnik
razústnost
-i
ž
(
ú
)
knjiž.
bahavost
,
širokoustnost
:
ne marajo ga zaradi razustnosti
razuševánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razuševati:
med taboriščniki so opravili razuševanje
razuševáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
sistematično odpravljati, uničevati uši:
razuševati s paro
/
razuševati potnike
razušíti
-ím
tudi
razúšiti -im
dov.
, razúšil
(
ī í; ū ȗ
)
sistematično odpraviti, uničiti uši:
razušiti s paro
/
obleke so razušili v posebnem kotlu
razuzdán
-a -o
prid.
(
á
)
ki se v želji po zadovoljevanju spolne ljubezni, sle ne obvladuje, ne
zadržuje:
razuzdana ženska
/
razuzdano vedenje
;
razuzdano življenje
/
razuzdan smeh
razuzdáno
prisl.
:
razuzdano se veseliti, živeti;
prim.
razuzdati
razuzdánec
-nca
m
(
á
)
ekspr.
razuzdan človek:
bil je razuzdanec in zapravljivec
razuzdánka
-e
ž
(
á
)
ekspr.
razuzdana ženska:
bila je velika razuzdanka
razuzdánost
-i
ž
(
á
)
lastnost razuzdanega človeka:
opisovati razuzdanost in izprijenost ljudi
/
spolna razuzdanost
/
živeti v razuzdanosti
razuzdánstvo
-a
s
(
ȃ
)
razuzdanost
:
znan je bil po svojem razuzdanstvu
/
vdajati se razuzdanstvu
razúzdati
-am
dov.
(
ȗ
)
sneti, odstraniti uzdo:
razuzdati konja
;
pren.,
knjiž.
razmere so razuzdale človeški egoizem
razúzdan
-a -o:
razuzdan konj;
prim.
razuzdan
razváda
-e
ž
(
ȃ
)
slaba, neprimerna navada:
sesanje prsta je pogosta otroška razvada
;
skušal se je znebiti stare razvade
;
grde razvade
;
pivska razvada
/
nohte grize iz razvade
razvádica
-e
ž
(
ȃ
)
ekspr.
manjšalnica od razvada:
dobro pozna njegove razvadice
razváditi
-im
dov.
(
á ȃ
)
s pretirano nego, popustljivostjo povzročiti, da postane kdo zelo
zahteven, izbirčen:
moža ne bi smela tako razvaditi
;
razvaditi otroka
;
med boleznijo se je zelo razvadil
//
z dajanjem dobrih, kvalitetnih stvari povzročiti, da postane kdo še
bolj zahteven:
razvadil jo je z dragocenimi oblekami
/
razvaditi psa s klobasami
/
razvaditi okus poslušalcev
razvájen
-a -o:
razvajen otrok
;
ima razvajen želodec
;
niso je marali, ker je bila preveč razvajena
razvájanje
-a
s
(
ā
)
glagolnik od razvajati:
razvajanje otrok
/
prijetno razvajanje
;
razvajanje v lepotilnem salonu
;
razvajanje z masažo
razvájati
-am
nedov.
(
ā
)
1.
s pretirano nego, popustljivostjo povzročati, da postane kdo zelo
zahteven, izbirčen:
starši razvajajo otroke
;
doma ga preveč razvajajo
;
rad se razvaja
//
z dajanjem dobrih, kvalitetnih stvari povzročati, da postane kdo še
bolj zahteven:
razvajati domače živali z dobro hrano
2.
omogočati komu nego, ugodne pogoje, ki pripomorejo k sprostitvi,
poživljanju, občutku telesnega in duševnega dobrega počutja:
razvajati hotelske goste z masažo
razvájenček
-čka
m
(
ȃ
)
manjšalnica od razvajenec:
ta otrok je velik razvajenček
razvájenec
-nca
m
(
ȃ
)
ekspr.
razvajen človek:
fant je razvajenec
;
sebičnež in razvajenec
/
bil je očetov razvajenec
ljubljenec
razvájenka
-e
ž
(
ȃ
)
ekspr.
razvajena ženska:
dekle je prava razvajenka
razvájenost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost razvajenega človeka:
moti ga fantova razvajenost
;
razvajenost otrok
razvál
tudi
razvàl -ála
m
(
ȃ; ȁ á
)
1.
knjiž.
porušenje
,
uničenje
:
potres je povzročil velik razval
2.
zastar.
razvalina
:
na hribu je star razval
razvalína
-e
ž
(
í
)
1.
nav. mn.
ostanki podrte stavbe, stavb:
na hribu so grajske razvaline
;
razvaline naselij
/
mesto je v razvalinah
;
pren.,
ekspr.
za seboj je pustila razvaline
2.
ekspr.,
navadno v povedni rabi
duševno in telesno propadel človek:
oče je prava razvalina
/
postala je telesna, živčna razvalina
razvalíti
-ím
dov.
, razválil
(
ī í
)
1.
z valjenjem narediti, da kaj ni več skupaj, na enem mestu:
razvaliti hlode, sode
;
kamenje se je razvalilo po strmini
2.
zastar.
podreti
,
porušiti
:
kmetje so razvalili grad
;
potres je razvalil mesto
/
razvaliti vrata
razvalíti se
slabš.
zelo se zrediti:
v nekaj letih se je čisto razvalila
razvaljèn
-êna -o:
razvaljen človek
;
stolp je razvaljen
razváljati
-am
dov.
,
tudi
razvaljájte;
tudi
razvaljála
(
á
)
z valjanjem narediti tanko, tanjše:
razvaljati testo
;
razvaljati železo
/
razvaljati v plošče
razváljan
-a -o:
razvaljano testo
razvalováti
-újem
dov.
(
á ȗ
)
zastar.
razvaloviti
:
veter je razvaloval morje
/
ti dogodki so razvalovali množico
vznemirili, razvneli
razvalován
-a -o:
razvalovana gladina
razvalovíti
-ím
dov.
, razvalôvil
(
ī í
)
narediti, povzročiti, da kaj (zelo) valovi:
veter je razvalovil morje
;
razvaloviti vodno gladino s kamnom
//
ekspr.
vznemiriti
,
razvneti
:
predsednikov prihod je razvalovil množico
/
razvaloviti čustva
razvalovljèn
-êna -o:
razvalovljeno morje
razvažálec
-lca
[
razvažau̯ca
tudi
razvažalca
]
m
(
ȃ
)
kdor kaj razvaža:
razvažalec kruha, mleka
razvažálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
namenjen za razvažanje:
razvažalni avtomobil
razvážanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razvažati:
razvažanje blaga
;
avtomobil za razvažanje
razvážati
-am
nedov.
(
ȃ
)
z vožnjo spravljati na več mest:
razvažati blago
;
razvažati z avtomobilom
/
ves dan je razvažal gnoj na njivo
vozil
razvèd
-éda
m
(
ȅ ẹ́
)
knjiž.
ugotavljanje svoje lege, svojega položaja glede na določene točke,
znamenja;
orientacija
:
megle so motile razved
/
imeti dober čut za razved
razvédati se
-am se
nedov.
(
ẹ́
)
knjiž.
določati svojo lego, položaj glede na določene točke, znamenja;
orientirati se
:
razvedati se po drevju
/
tudi v temi se je dobro razvedal
//
določati svoj položaj, svoje stališče glede na kaj:
znal se je razvedati v dejstvih
razvéden
-dna -o
prid.
(
ẹ́ ẹ̄
)
knjiž.
orientacijski
:
razvedna znamenja
/
ima dober razvedni čut
razvédeti se
-vém se
dov.
(
ẹ́
)
1.
postati znan, javen:
novica se je hitro razvedela
;
po vasi se je razvedelo, da krade
2.
knjiž.
določiti svojo lego, položaj glede na določene točke, znamenja;
orientirati se
:
v temi se ni mogel razvedeti
;
razvedeli so se po drevju
//
določiti svoj položaj, svoje stališče glede na kaj:
v hitrih spremembah se ni znal razvedeti
/
razvedeti se v glasbi
razvedováti se
-újem se
nedov.
(
á ȗ
)
knjiž.
določati svojo lego, položaj glede na določene točke, znamenja;
orientirati se
:
razvedovati se v neznanem kraju
razvedrílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na razvedrilo:
razvedrilni sprehodi
;
razvedrilne igre
;
razvedrilno čtivo
/
prireditev je imela razvedrilen namen
/
razvedrilni in tekmovalni športi
razvedrílo
-a
s
(
í
)
kar dela koga vedrega, dobro razpoloženega:
potreben je počitka in razvedrila
;
šport je njegovo najljubše razvedrilo
;
zdravo razvedrilo
;
brati za razvedrilo
/
publ.
v kraju nimajo nobenega kulturnega razvedrila
razvedrítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od razvedriti:
razvedritev gostov
;
priložnosti za zabavo in razvedritev
razvedríti
-ím
dov.
, razvédril; razvedrèn
(
ī í
)
narediti, povzročiti, da postane kdo veder, dobro razpoložen:
razvedriti goste
;
s svojim pripovedovanjem jih je razvedril
;
hodijo na izlete, da se malo razvedrijo
●
ekspr.
obraz se ji je razvedril
postala je vedra, dobro razpoložena
razvedríti se
zvedriti se:
nebo se je razvedrilo
razvégati se
-am se
dov.
(
ẹ̄
)
postati vegast, kriv:
kozolec se je razvegal
razvégan
-a -o:
razvegan voz
;
pod v hiši je razvegan in črviv
razvêjanost
-i
ž
(
ȇ
)
razvejenost
:
razvejanost obrtne dejavnosti
;
razvejanost študija, znanosti
/
pomenska razvejanost besede
razvêjati
1
-am
dov.
(
ȇ
)
razvejiti
:
nekatere rastline razvejajo korenine tik pod površjem
/
deblo se razveja
/
medicina se je v teh letih zelo razvejala
razvêjan
-a -o:
jelen ima velike razvejane rogove
;
razvejana bukev
;
razvejano telefonsko omrežje
♦
min.
razvejani kristali
kristali, ki imajo vejasto obliko
razvêjati
2
-am
dov.
(
ȇ
)
ekspr.
z vetjem povzročiti, da kaj ni več skupaj, na enem mestu:
veter je razvejal listje, pepel
;
pren.
usoda jih je razvejala na vse strani
razvejênost
in
razvêjenost -i
ž
(
é; ȇ
)
lastnost, značilnost razvejenega:
razvejenost debla
/
razvejenost žil
/
organizacijska razvejenost
;
razvejenost znanstvenih panog
razvejíčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
zastar.
razvejiti
:
drevo je zelo razvejičilo korenine
/
deblo se razvejiči
/
žila, živec se razvejiči
razvejíšče
-a
s
(
í
)
knjiž.
mesto, kjer se kaj razveji, razdeli:
razvejišče aorte
razvejítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od razvejiti:
razvejitev stebla
/
razvejitev žile, živca
/
razvejitev študija
razvejíti
-ím
in
razvêjiti -im
dov.
, razvêjil
(
ī í; ȇ
)
narediti, da od česa glavnega, osrednjega poteka več delov, enot:
te rastline razvejijo korenine tik pod površjem
;
pren.
razvejiti obrtno dejavnost
razvejíti se
,
in
razvêjiti se
narediti, pognati veje, navadno v več smeri:
deblo, drevo se razveji
//
razdeliti se na manjše dele, enote:
žila, živec se razveji
/
posamezne stroke se razvejijo v specialna področja
;
študij se je zelo razvejil
razvejèn
-êna -o
in
razvêjen -a -o:
razvejena gospodarska dejavnost
;
jelen ima razvejeno rogovje
;
rastlina z razvejenim steblom
♦
geom.
razvejena krivulja
;
min.
razvejeni kristali
kristali, ki imajo vejasto obliko
razveljavítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od razveljaviti:
razveljavitev določil, zakona
/
razveljavitev dogovora, odločbe
/
razveljavitev gola zaradi napake igralca
razveljáviti
-im
dov.
(
á ȃ
)
odvzeti veljavnost zakonski določbi z novo zakonsko določbo:
razveljaviti prejšnja določila
;
te predpise so pozneje razveljavili
;
delno, popolnoma razveljaviti
//
razglasiti za neveljavno:
razveljaviti ček
;
razveljaviti odločbo, pogodbo
;
predsednik je razveljavil smrtno obsodbo
;
razveljaviti ljudsko štetje, volitve
♦
šport.
sodnik je gol razveljavil
razveljávljen
-a -o:
razveljavljeni predpisi
;
razveljavljene volitve
razveljávljanje
-a
s
(
á
)
glagolnik od razveljavljati:
razveljavljanje zakonov
/
razveljavljanje pogodb
razveljávljati
-am
nedov.
(
á
)
odvzemati veljavnost zakonski določbi z novo zakonsko določbo:
razveljavljati predpise, zakone
//
razglašati za neveljavno:
razveljavljati pogodbe
;
razveljavljati volitve
;
pren.
življenje razveljavlja stare navade
razveljávljenje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razveljaviti:
razveljavljenje predpisov
/
razveljavljenje sklepov
razveselíti
-ím
dov.
, razvesélil
(
ī í
)
narediti, povzročiti, da postane kdo vesel:
skušal jo je razveseliti
;
tvoje pismo me je razveselilo
;
z darilom ga je zelo razveselil
/
ekspr.
pesem mu je razveselila srce
razveselíti se
postati vesel:
novice se ni razveselil
;
prijatelja se je od srca razveselil
/
ekspr.
ob teh besedah se mu je obraz razveselil
razveseljèn
-êna -o:
razveseljeni prijatelji
;
bila je videti zelo razveseljena
razveseljeválec
-lca
[
razveseljevau̯ca
]
m
(
ȃ
)
knjiž.
kdor razveseljuje:
bil je dober igralec in razveseljevalec občinstva
razveseljeválka
-e
[
razveseljevau̯ka
tudi
razveseljevalka
]
ž
(
ȃ
)
knjiž.
ženska, ki razveseljuje:
razveseljevalka srca
razveseljevánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razveseljevati:
razveseljevanje otrok z igračami in knjigami
/
razveseljevanja je iskal v pijači
razveseljeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
delati, povzročati, da postane kdo vesel:
razveseljevati otroke
/
ekspr.
ptičje petje mu je razveseljevalo uho
razveseljeváti se
star.
zabavati se:
družba se je razveseljevala na vrtu
razveseljujóč
-a -e:
razveseljujoče igre
;
srce razveseljujoče petje
razveseljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki razveseli, razveseljuje:
razveseljiv uspeh
;
ta novica je zelo razveseljiva
razvésiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
razobesiti
,
obesiti
:
razvesiti obleke, da se ne zmečkajo
razvésiti se
ekspr.
razrasti se, razširiti se:
slak in srobot sta se razvesila po krivenčastih deblih
●
ekspr.
po vrhovih so se razvesile megle
so legle
;
ekspr.
usta so se mu ob tem razvesila
razpotegnila
razvéšen
-a -o:
svilene rute so razvešene pred trgovino
razvêsti
-vêdem
dov.
, razvêdel
in
razvédel razvêdla,
stil.
razvèl razvêla
(
é
)
1.
knjiž.
razvezati
,
ločiti
:
razvesti zakon
;
starši so se razvedli
2.
star.
odvesti
,
odpeljati
:
razvesti lovce na stojišča
razvéšati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
razobešati
,
obešati
:
razvešati zastave
razvéšati se
ekspr.
razraščati se, širiti se:
čez ograjo se razveša španski bezeg
/
vrtnice so se razvešale v obok
so rastle v obliki oboka
razvéti
-vêjem
dov.
(
ẹ́ ȇ
)
ekspr.
z vetjem povzročiti, da kaj ni več skupaj, na enem mestu:
veter je razvel listje, pepel
;
pren.
usoda jih je razvela na vse strani
razvèz
-éza
m
(
ȅ ẹ́
)
glasb.
harmonski postop, v katerem se disonanca razveže v konsonanco:
razvéza
-e
ž
(
ẹ̑
)
pravn.
prenehanje pravnega razmerja:
razveza pogodbe, delovnega razmerja
/
razveza zakonske zveze
razvezáj
-a
m
(
ȃ
)
glasb.
znak za razveljavljenje višaja ali nižaja:
napisati razvezaj
razvézanec
-nca
m
(
ẹ́
)
pravn.
moški, katerega zakon je bil razvezan:
poročila se je z razvezancem
razvézanka
-e
ž
(
ẹ́
)
pravn.
ženska, katere zakon je bil razvezan:
razvezanke in vdove
razvézanost
-i
ž
(
ẹ́
)
knjiž.
stanje razvezanega:
metrična razvezanost pesmi
;
ohlapnost in razvezanost epskih oblik
/
splošna moralna razvezanost
razvézati
in
razvezáti -véžem
dov.
(
ẹ́ á ẹ́
)
1.
narediti, da kaj preneha biti
a)
zavezano:
razvezati čevelj, nahrbtnik
;
vreča se je razvezala
/
razvezati vezalke, vrv
;
trak se je razvezal
/
razvezati kravato
/
razvezati vozel
b)
povezano, zvezano:
razvezati sveženj
;
paket se je razvezal
/
razvezati zvezane ujetnike
2.
pravn.
narediti, da preneha pravno razmerje:
razvezati pogodbo, delovno razmerje
/
razvezati zakonsko zvezo
;
sporazumno se razvezati
3.
knjiž.
dati čemu manj strogo sistemsko obliko:
pesnik je razvezal sonet
4.
ekspr.
povzročiti, da kaj nastopi, se pojavi, navadno v visoki stopnji:
gledanje takih filmov mu je razvezalo domišljijo
;
svoboda je razvezala njegovo ustvarjalnost
/
pijača mu je razvezala jezik
začel je (dosti, sproščeno) govoriti
●
ekspr.
hoja ga je razvezala
sprostila
;
razvezati koga odgovornosti
oprostiti, odvezati
;
ekspr.
v družbi se je razvezal
postal sproščen, živahen
♦
jezikosl.
razvezati besedo. krajšavo
razložiti pomen besede, krajšave z besedami, ki jo sestavljajo
razvézan
-a -o:
razvezani čevlji
;
razvezan zakon
;
njegovi starši so razvezani
;
razvezana pentlja
razvezáva
-e
ž
(
ȃ
)
1.
glagolnik od razvezati 3:
z razvezavo antične zgodbe je ustvaril poučno prozno besedilo
2.
jezikosl.
razlaga besede, krajšave z besedami, ki jo sestavljajo:
razvezava simbola Ag je srebro, okrajšave tj. pa to je
razvezávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
zastar.
razvezovati
:
razvezavati jermene
razvézen
-zna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na razvezo (zakona):
razvezni razlogi
/
razvezni postopek
/
razvezna pravda
razvezljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da razvezati:
lahko razvezljiv vozel
♦
pravn.
zakonska zveza je razvezljiva
razvéznik
-a
m
(
ẹ̑
)
glasb.
razvezaj
razvézniti
-em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
narediti, povzročiti, da se spremeni navadni, naravni položaj česa,
zlasti glede na širino:
pretežke vreče so razveznile lojtrnice
;
stene so se pod težkim stropom razveznile
●
ekspr.
posmehljivo je razveznil čeljusti
razprl
razvéznjen
-a -o:
nosil je razveznjen klobuk
;
razveznjena krošnja drevesa
razvezoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na razvezovanje:
razvezovalni postopek
♦
jezikosl.
razvezovalna razlaga
razlaga besede z besedami, ki jo sestavljajo
razvezovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razvezovati:
razvezovanje in zavezovanje kravate
/
razvezovanje zakonskih zvez
razvezováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
delati, da kaj preneha biti
a)
zavezano:
razvezovati nahrbtnik
;
čevelj se mu je kar naprej razvezoval
/
razvezovati trakove, vezalke
/
razvezovati kravato
/
razvezovati vozel
b)
povezano, zvezano:
razvezovati pakete
2.
pravn.
delati, da preneha pravno razmerje:
sklepati in razvezovati delovna razmerja
/
razvezovati zakonske zveze
3.
knjiž.
dajati čemu manj strogo sistemsko obliko:
pesnik v zadnji zbirki razvezuje sonete
4.
ekspr.
povzročati, da kaj nastopi, se pojavi, navadno v visoki stopnji:
branje takih knjig razvezuje domišljijo
/
ljubezen mu razvezuje ustvarjalne moči
/
jezik se mu je le počasi razvezoval
počasi je začenjal (sproščeno) govoriti
♦
jezikosl.
razvezovati polstavke v odvisnike
razvéžiti se
-im se
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
postati vegast, kriv:
kozolec se je razvežil
;
vrata so se sčasoma razvežila
razvéžen
-a -o:
plot je star in razvežen
razvíd
-a
m
(
ȋ
)
1.
namensko in sistematično spremljanje, vpisovanje podatkov o čem:
voditi razvid knjig v knjižnicah
;
razvid oseb, ki se ukvarjajo z obrtno dejavnostjo
/
statistični, vojaški razvid
♦
pravn.
kazenski razvid
//
zbirka takih podatkov:
spraviti akte v razvid
;
imeti v razvidu umetniška dela
;
razvid v tabelah
2.
knjiž.
pregled
:
razvid celote
razvíden
-dna -o
prid.
(
í ī
)
razumljiv, pojmljiv brez dodatnih podatkov:
to je razviden dokaz za našo trditev
;
razviden in prepričljiv odgovor
;
vse je preprosto in razvidno
//
lahko ugotovljiv, zaznaven:
razvidna napaka
;
podobnost med njima je razvidna
;
to je razvidno iz razprave, tabele
●
knjiž.
razviden načrt
pregleden
;
knjiž.
dobro razvidni znaki
vidni, jasni
razvídno
prisl.
:
njegova dela to razvidno dokazujejo
razvídeti
-im
dov.
(
í ȋ
)
knjiž.
ugotoviti
,
spoznati
:
razvideti simbolični pomen slik
/
po izvesku je razvidel, da je pred gostilno
;
to se razvidi iz poročila
/
razvidela sta, da je vsaka beseda zaman
spoznala, dojela
razvidévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
knjiž.
ugotavljati
,
spoznavati
:
vedno bolj so razvidevali potrebo po napredku
razvídnica
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
razpredelnica
,
tabela
:
vpisati podatke v razvidnico
;
rast proizvodnje je prikazana v razvidnici
razvídnost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost razvidnega:
razvidnost dokaza, odgovora
/
razvidnost pojavov
/
razvidnost njegovih namenov
/
knjiž.
razvidnost načrta
preglednost
razviháriti
-im
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
narediti zelo razgibano, valovito:
burja je tako razviharila vodo, da ni bilo mogoče veslati
/
razvihariti valove
//
zelo razvneti, vznemiriti:
s svojim nastopom je razviharil vse mesto
/
razvihariti dušo, srce
/
razvihariti strasti
razviháriti se
nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo:
nad mestom se je razviharilo neurje
;
čas se je razviharil kakor nevihta
razvihárjen
-a -o:
domov je prišel ves razviharjen
;
razviharjeno morje
razvihárjenost
-i
ž
(
ȃ
)
ekspr.
stanje razviharjenega:
razviharjenost morja
/
mladostna razviharjenost
razvihránost
-i
ž
(
á
)
ekspr.
stanje razvihranega:
to je govoril v razvihranosti
/
čustvena razvihranost
razvihráti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
ekspr.
povzročiti, da se kaj pojavi v visoki stopnji in z veliko
intenzivnostjo:
razvihrati boj
/
vse so razvihrali v nori ples
//
zelo razvneti, razgibati:
uprizoritev je razvihrala mladino
/
taki prizori so mu razvihrali čustva, domišljijo
razvihráti se
nastopiti, pojaviti se z veliko silo, intenzivnostjo:
ponoči se je razvihralo hudo neurje
razvihrán
-a -o:
čustveno življenje teh oseb je razvihrano
razvijálec
-lca
[
razvijau̯ca
in
razvijalca
]
m
(
ȃ
)
1.
kdor kaj izpopolnjuje, izboljšuje ali na novo ustvarja:
konstruktorji in razvijalci
//
naslov za takega delavca z višjo izobrazbo v gospodarskih delovnih
organizacijah:
razvijalec v fizikalnem oddelku
/
samostojni razvijalec
2.
fot.
kemična snov za razvijanje filmov, slik:
položiti film, fotografski papir v razvijalec
;
steklenica razvijalca
/
fotografski razvijalec
;
razvijalec za filme
;
razvijalec za negativ
3.
teh.,
v zvezi
acetilenski razvijalec
naprava za proizvajanje acetilena iz karbida in vode:
pridobivati plin v acetilenskem razvijalcu
razvijálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na razvijanje filma:
razvijalna priprava
/
razvijalni čas
trajanje razvijanja filma
;
razvijalna doza
zaprta posoda za razvijanje filmov
;
razvijalna kopel
kopel, v kateri se s pomočjo kemikalij razvijajo osvetljeni deli
filma
razvijálnica
-e
ž
(
ȃ
)
prostor za razvijanje filmov:
razvijalnica in kopirnica
razvijálnik
-a
m
(
ȃ
)
1.
fot.
zaprta posoda za razvijanje filmov;
razvijalna doza
:
dati film v razvijalnik
2.
teh.,
v zvezi
acetilenski razvijalnik
naprava za proizvajanje acetilena iz karbida in vode:
pridobivati plin v acetilenskem razvijalniku
razvíjanje
-a
s
(
í
)
glagolnik od razvijati:
zavijanje in razvijanje knjig
/
razvijanje žice s koluta
/
razvijanje gospodarstva, turizma
;
razvijanje knjižnega jezika
/
razvijanje duševnih in telesnih sposobnosti
;
razvijanje volje
/
razvijanje demokratičnih odnosov, tovarištva med ljudmi
/
razvijanje tehnoloških postopkov
/
razvijanje, kopiranje in povečevanje slik
razvíjati
-am
nedov.
(
í
)
1.
delati, da kaj preneha biti
a)
zavito:
razvijati knjige
;
ovoj je previdno razvijal
b)
navito:
razvijati žico s koluta
/
razvijati klobčič
c)
zvito:
razvijati lepak, zastavo
2.
spreminjati, navadno v popolnejšo, bolj dovršeno obliko:
razvijati gospodarstvo, šolstvo
;
razvijati knjižni jezik
;
znanost se hitro razvija
;
gospodarsko, kulturno se razvijati
/
publ.
razvijati muzejsko zbirko
dopolnjevati
/
razvijati osebnost
;
načrtno razvijati otrokove sposobnosti
/
model, stroj razvijajo dalje
izpopolnjujejo
/
razvijati nov tehnološki postopek
//
delati, da kaj začne obstajati v veliki meri in se čim bolj
uveljavi:
razvijati dejavnost društva
/
razvijati narodno zavest
3.
povezano pojasnjevati, prikazovati kaj v popolnejši, natančnejši
obliki:
svoje misli logično razvija
/
razprava razvija in utemeljuje vsebino uvodnega poglavja
4.
z rastjo dosegati nastanek česa:
ta drevesa razvijajo močne korenine
;
razvijati seme
/
rastlina razvija cvete skozi vse leto
cvete
5.
fot.
osvetljen film ali fotografski papir obdelovati s kemikalijami in tako
posnetek delati viden:
razvijati film, rentgenske plošče
;
razvijati z razvijalcem
razvíjati se
1.
postopno se spreminjati, navadno v popolnejšo, bolj dovršeno obliko:
organizmi se razvijajo
/
njegov nazor se razvija
/
mesto se vedno bolj razvija
/
dežela se razvija v industrijsko državo
//
prehajati z nižje stopnje na višjo glede na količino,
intenzivnost:
bolezen se je hitro razvijala
/
prijateljski odnosi med državama se zadovoljivo razvijajo
2.
postajati večji, močnejši, zrelejši:
dekle se hitro, lepo razvija
;
zgodaj se je nehal razvijati
//
dobivati dokončno podobo:
otrok se dobro razvija
;
telesno in duševno se še razvija
/
fant se razvija v moža
/
mladiči se razvijajo nekaj tednov
;
te živali se razvijajo v vodi
/
zobovje se mu nepravilno razvija
raste
3.
s prislovnim določilom
začenjati obstajati kot rezultat določenega procesa, dogajanja:
pri tem procesu se razvijajo plini
;
prevleka, ki se razvija na površini sira
;
na poškodovanem mestu se je začelo razvijati novo tkivo
/
kosti se razvijajo iz hrustanca
♦
meteor.
nad Atlantikom se razvija območje visokega zračnega pritiska
4.
z oslabljenim pomenom
izraža nastopanje dejanja, kot ga določa samostalnik:
začel se je razvijati živahen pogovor
/
zabava se je razvijala v veseljačenje
●
publ.
novi delavec se dobro razvija
se dobro prilagaja delu
;
publ.
na tej podlagi se razvija pedagoško delo
poteka, iz tega izhaja
;
njun spor se razvija v resen problem
postaja pereč
;
kako se stvari razvijajo
potekajo; kakšno je sedanje stanje
razvijajóč
-a -e:
razvijajoči se delavski razred
;
normalno razvijajoč se značaj
;
razvijajoče se pare so strupene
;
iz kalčka razvijajoča se rastlina
razvítek
-tka
m
(
ȋ
)
star.
razvoj
:
družbeni, kulturni razvitek
/
razvitek planinstva
/
duševni in telesni razvitek otrok
razvíti
-víjem
dov.
(
í
)
1.
narediti, da kaj preneha biti
a)
zavito:
razviti knjigo, paket
;
razviti v papir zavit kruh
b)
navito:
razvil je dva metra žice s koluta
;
sukanec se je razvil
c)
zvito:
razviti lepak, trak
;
otroci so razvili zastavice in mahali z njimi
/
razviti jadra
/
razviti prejo
2.
spremeniti, navadno v popolnejšo, bolj dovršeno obliko:
razviti gospodarstvo, znanost
;
to vrsto slikarstva so visoko razvili
;
jezik se je v zadnjem stoletju zelo razvil
;
gospodarsko, kulturno se razviti
/
umetnik je razvil svoj stil
/
razviti osebnost
;
razvila je vse svoje sposobnosti
/
model, stroj so še razvili
izpopolnili
/
razviti moderen tehnološki postopek
//
narediti, da kaj začne obstajati v veliki meri in se čim bolj
uveljavi:
razviti društveno dejavnost
;
razvili so močno propagando
3.
povezano pojasniti, prikazati kaj v popolnejši, natančnejši obliki:
v knjigi je svoje misli, teze logično razvil
;
na kongresu so razvili svoj program
4.
z rastjo doseči nastanek česa:
solata razvije cvet, seme
;
ta rastlina razvije močne korenine
5.
fot.
osvetljen film ali fotografski papir obdelati s kemikalijami in tako
posnetek narediti viden:
razviti film, rentgenske plošče
;
vseh slik še ni razvil
●
publ.
ta avtomobil razvije veliko hitrost
doseže
;
društvo je tedaj tudi razvilo prapor
dobilo, prevzelo
;
ekspr.
ladja je pravkar razvila jadra
odplula
;
na novo odkritem otoku so razvili svojo zastavo
v znamenje svoje navzočnosti, oblasti na otoku so izobesili,
namestili svojo zastavo
♦
mat.
razviti funkcijo v vrsto
zapisati funkcijo v obliki vrste
;
šah.
razviti figure
postaviti jih z osnovnih polj na polja proti središču šahovnice
razvíti se
1.
postopno se spremeniti, navadno v popolnejšo, bolj dovršeno obliko:
pri sesalcih so se možgani zelo razvili
;
nekateri organi se bolj razvijejo kot drugi
/
naselje se je razvilo v močno trgovsko mesto
//
preiti z nižje stopnje na višjo glede na količino, intenzivnost:
bolezen se je hitro razvila
/
prijateljski odnosi med državama so se razvili in okrepili
2.
postati večji, močnejši, zrelejši:
dekleti sta se lepo razvili
;
v tem letu se je precej razvil
//
dobiti dokončno podobo:
hitro, zgodaj se je razvila
/
fant se je razvil v moža
/
čas, v katerem se rastlina, žival razvije
/
ob skrbni negi se je mladič le razvil
zrastel, dorastel
3.
s prislovnim določilom
začeti obstajati kot rezultat določenega procesa, dogajanja:
na poškodovanem mestu se je razvilo novo tkivo
;
na površini sira se razvije prevleka
/
dvojčka se lahko razvijeta iz enega jajčeca
;
iz bube se razvije metulj
/
ta mesta so se razvila v srednjem veku
/
slovanski jeziki so se razvili iz istega jezika
/
iz njega se bo razvil dober igralec, športnik
/
publ.
ob eksploziji se razvije visoka temperatura
se sprosti, nastane
4.
z oslabljenim pomenom
izraža začetek dejanja, kot ga določa samostalnik:
razvila se je zelo živahna razprava
;
pogovor se ni mogel prav razviti
/
zabava se je razvila v bučno razgrajanje
5.
voj.
prerazporediti se iz strnjene skupine v razpotegnjeno, navadno po
širini:
četa se je razvila po obronku gozda
;
razviti se v dolgo kolono
/
razviti se v strelce
●
ni mogel verjeti, da so se stvari tako razvile
da se je zgodilo tako, kot se je
razvít
-a -o:
razviti diapozitivi
;
takrat jezik še ni bil dovolj razvit
;
zavoj je ostal razvit na mizi
;
gospodarsko, industrijsko, kulturno razvite države
;
tehnično visoko razvita družba
;
spolno razvita samica
;
razvita tehnologija
;
bila je zelo razvita
;
nižje razvita bitja
;
pravilno razvito zobovje
;
telesno, umsko razvit
♦
ekon.
razvita država
država z visokim narodnim dohodkom
;
mat.
razvita oblika funkcije
oblika, zapis funkcije, v katerem je odvisna spremenljivka sama
na eni strani enačbe
;
sam.:
prepad med razvitimi in nerazvitimi
razvítje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od razviti:
razvitje jadra, zastave
/
udeležiti se razvitja prapora
slovesnega prevzema prapora
/
razvitje narodne kulture
razvítost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost razvitega:
razvitost industrije, šolstva
;
stopnja razvitosti
;
razvitost in zaostalost
/
gospodarska, kulturna razvitost
/
duševna, telesna, umska razvitost
razvlačeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
z vlečenjem povzročati, da doseže kaj večjo površino:
razvlačevati testo
2.
ekspr.
delati, povzročati, da traja kaj dalj časa:
domači igralci so igro razvlačevali
razvláčiti
-im,
tudi
razvlačíti
in
razvláčiti -im
nedov.
(
á ā; ī á
)
1.
z vlečenjem povzročati, da doseže kaj večjo površino:
valjati in razvlačiti testo
2.
z vlečenjem delati, da kaj ni več skupaj, na enem mestu:
z grabljami razvlačiti pesek
//
ekspr.
spravljati v nered:
otroci so razmetavali in razvlačili igrače
razvláka
-e
ž
(
ȃ
)
nav. ekspr.
nepospravljene, razmetane stvari:
pospraviti razvlako
;
okrog hiše je polno razvlake
/
delati razvlako
razvlákniti
-im
dov.
(
á ȃ
)
teh.
zdrobiti v vlakna:
razvlakniti azbest, bombaž
;
razvlakniti les
razvláknjen
-a -o:
umetno usnje iz razvlaknjenih snovi
razvláknjenje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razvlakniti:
razvlaknjenje lesa
razvlaknjeválnik
-a
m
(
ȃ
)
teh.
stroj za drobljenje v vlakna:
tovarna ima dva razvlaknjevalnika
razvlaknjeváti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
teh.
drobiti v vlakna:
razvlaknjevati les
razvléčenost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost razvlečenega:
razvlečenost romana
/
razvlečenost jopice
razvléči
-vléčem
dov.
, razvléci razvlécite
in
razvlecíte; razvlékel razvlékla
(
ẹ́
)
1.
z vlečenjem povzročiti, da doseže kaj
a)
večjo površino:
razvleči testo
;
usnje je moral malo razvleči
/
razvleči kapljico na steklu
/
razvleči obraz, usta
raztegniti
b)
večjo, največjo dolžino:
razvleči elastično vrvico
;
razvleči žico s kolobarja
2.
narediti, da kaj ni več skupaj, na enem mestu:
razvleči veje
/
z grabljami je razvlekel pesek po dvorišču
//
ekspr.
spraviti v nered:
otroci so razvlekli igrače
;
pospravi za seboj, kar si razvlekel
3.
ekspr.
z dodajanjem novih, navadno manj pomembnih elementov, podrobnosti
narediti
a)
da traja kaj dalj časa:
razvleči govor
;
diskusija se je razvlekla
b)
da je preveč obširno:
na nekaterih mestih je avtor zgodbo zelo razvlekel
●
ekspr.
teden se je razvlekel v neskončnost
zdel se je zelo dolg
;
ekspr.
ustnice so se mu razvlekle v zloben nasmeh
zlobno se je nasmehnil
razvléči se
1.
postati večji po obsegu, navadno neenakomerno:
pri pranju se je jopica razvlekla
/
to blago se rado razvleče
/
elastika se je zelo razvlekla
raztegnila
//
ekspr.
postati daljši:
sprevod se je razvlekel
/
skupina se je razvlekla v dolgo kolono
2.
ekspr.,
s prislovnim določilom
pojaviti se na večji površini:
čez nebo so se razvlekli temni oblaki
;
po sobi se razvleče dim
3.
prenehati biti, obstajati:
oblaki so se polagoma razvlekli in pokazalo se je modro nebo
razvléčen
-a -o:
pisec se izgublja v razvlečenih opisih
;
plašč z razvlečenimi žepi
;
film je preveč razvlečen
;
razvlečeno testo
;
prisl.:
peli so neubrano in razvlečeno
razvléka
-e
ž
(
ẹ̑
)
zastar.
razvlaka
:
okrog hiše je taka razvleka
razvnémanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od razvnemati:
razvnemanje ognja
/
razvnemanje sovraštva
razvnémati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
1.
povzročati, da kaj močneje gori:
veter je razvnemal ogenj
;
požar se razvnema
/
razvnemati žerjavico
2.
nav. ekspr.
delati, povzročati, da se kaj pojavi z veliko silo, intenzivnostjo:
razvnemati prepir
;
boji se na novo razvnemajo
/
razvnemati ljubezen, maščevalnost, radovednost
;
njen ples mu je razvnemal strast
/
razvnemati domišljijo
3.
ekspr.
vzbujati močen, navadno pozitiven čustveni odziv:
igralci so razvnemali občinstvo
;
pesem ga je začela razvnemati
;
poslušalci so se vedno bolj razvnemali
/
ne razvnemaj se po nepotrebnem
ne razburjaj se
4.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
izraža obstajanje stanja, kot ga določa samostalnik:
razvnema ga ljubezen, maščevalnost
●
ekspr.
vino jih razvnema
zaradi popitega vina postajajo bolj živahni, zgovorni
razvnemajóč
-a -e:
prisluhniti razvnemajoči se debati
razvnemljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
knjiž.
1.
ki se (hitro) razvname:
razvnemljiv človek
2.
ki razvname:
razvnemljivi opisi dogodkov
razvnétež
-a
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
razvnet človek:
razvneteže je skušal pomiriti
razvnéti
-vnámem
dov.
, razvnêmi razvnemíte; razvnél;
nam.
razvnét
in
razvnèt
(
ẹ́ á
)
1.
povzročiti, da kaj močneje gori:
veter je ogenj znova razvnel
;
požar so pogasili, preden se je razvnel
/
razvneti žerjavico
2.
nav. ekspr.
narediti, povzročiti, da se kaj pojavi z veliko silo, intenzivnostjo:
razvneti prepir
;
boji so se znova razvneli
/
razvneti hrepenenje, ljubezen
;
medved je razvnel njegovo lovsko strast
;
med njimi se je razvnelo sovraštvo
/
razvneti domišljijo
3.
ekspr.
vzbuditi močen, navadno pozitiven čustveni odziv:
govornik je razvnel občinstvo
;
pesem jih je razvnela
;
ob tej novici se je zelo razvnel
/
hitro se razvname
razburi
/
razvneti materino srce
●
ekspr.
vino ga je že malo razvnelo
zaradi popitega vina je postal bolj živahen, zgovoren
;
ekspr.
razvnela je vse njegove čute
zelo ga je čutno vznemirila
;
ekspr.
razvneti dekletu srce
vzbuditi v njem naklonjenost, ljubezen
razvnét
-a -o:
razvneti glasovi so kričali
;
pripovedoval je ves razvnet
;
prisl.:
razvneto govoriti
razvnétje
-a
s
(
ẹ̑
)
1.
glagolnik od razvneti:
razvnetje nasprotij
;
nenadno razvnetje sovraštva med njimi
2.
razvnetost
:
veliko razvnetje je hitro minilo
;
to je storil v razvnetju
razvnétost
-i
ž
(
ẹ̑
)
stanje razvnetega človeka:
njena razvnetost se je počasi polegla
;
čutiti, obvladovati razvnetost
/
čustvena, čutna razvnetost
/
pogovarjali so se z veliko razvnetostjo
razvòd
-óda
m
(
ȍ ọ́
)
teh.
odvod v različne smeri:
kanali za razvod vročih plinov
razvóden
-dna -o
prid.
(
ọ̄
)
1.
teh.
odvoden
:
razvodne cevi
/
razvodna postaja
razdelilna postaja
2.
geogr.
ki ločuje, razmejuje dve porečji ali povodji:
razvodni greben, hrbet
razvodenélost
-i
ž
(
ẹ́
)
ekspr.
lastnost, značilnost razvodenelega:
slabost teh pesmi je čustvena razvodenelost
razvodenéti
-ím
dov.
(
ẹ́ í
)
nav. ekspr.
zaradi izgube bistvenih lastnosti, značilnosti postati manj
kvaliteten, nekvaliteten:
sladka pijača je čez poletje razvodenela
;
strup se je razvodenel
//
postati vsebinsko prazen:
članek je zaradi navajanja podrobnosti razvodenel
/
ta dejavnost je z leti razvodenela
/
njihove trditve so ob dejstvih razvodenele
niso več prepričljive
razvodenèl
in
razvodenél -éla -o:
razvodeneli pojmi
;
razvodenela kri
;
razvodenela razprava
razvodenítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od razvodeniti:
razvodenitev delavskega gibanja
/
razvodenitev razprave
razvodeníti
-ím
dov.
, razvodénil
(
ī í
)
nav. ekspr.
narediti, povzročiti, da kaj izgubi bistvene lastnosti, značilnosti:
razvodeniti vino
;
v neprimerni shrambi se sok razvodeni
//
narediti, povzročiti, da kaj postane vsebinsko prazno:
razvodeniti razpravo
/
razvodeniti program
;
pesem se je zaradi dolgih opisov razvodenila
/
razvodeniti mladinsko gibanje
;
organizacija se ne sme razvodeniti
razvodíšče
-a
s
(
í
)
ptt,
v zvezi
kabelsko razvodišče
mesto, kjer se (telefonski) kabel razcepi na vode k posameznim
naročnikom:
razvódje
-a
s
(
ọ̑
)
geogr.
ozemlje, na katerem se ločujeta, razmejujeta dve porečji ali povodji:
razvodje med jadranskimi in črnomorskimi rekami
/
dolinsko razvodje
/
Rateško razvodje
razvódnica
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
geogr.
črta, ki ločuje, razmejuje dve porečji ali povodji:
razvodnica med Jadranskim, Egejskim in Črnim morjem
/
ta gora je razvodnica
;
pren.,
ekspr.
idejna razvodnica
2.
elektr.
priprava z vtičem in dvema ali več vtičnicami:
ker je v sobi ena sama vtičnica, potrebujejo razvodnico
/
vtična razvodnica
razvódnik
-a
m
(
ọ̑
)
najnižji vojaški čin ali nosilec tega čina:
razvodnik straže
;
desetarji in razvodniki
♦
žel.
priprava pri parni lokomotivi za spreminjanje smeri vožnje
razvòj
-ôja
m
(
ȍ ó
)
glagolnik od razviti ali razvijati:
a)
razvoj poteka hitro, v različnih smereh
;
opazovati, pospeševati razvoj
;
enakomeren, skladen razvoj
;
stopnja razvoja
;
nastanek in razvoj
b)
prispevati k razvoju dežele
;
skrbeti za razvoj tehnologije
;
gospodarski, politični, umetniški razvoj
;
razvoj društva, kraja, zdravstva
/
sonaravni razvoj
trajnostni razvoj
;
trajnostni razvoj
razvojna usmeritev, ki omogoča zadovoljevanje potreb sedanjih
generacij ljudi na način, ki ne ogroža možnosti zadovoljevanja
potreb prihodnjih generacij
/
časovni, zgodovinski razvoj
/
razvoj znanstvene misli
c)
razvoj okostja, organov
;
razvoj metulja iz bube
/
duševni, telesni, umski razvoj
/
otroci z motnjami v razvoju
/
razvoj bolezni
●
publ.
dežele v razvoju
države z nizkim narodnim dohodkom
;
zanima nas, kakšen bo razvoj dogodkov po odstopu vlade
kaj se bo zgodilo
♦
antr.
enolinijski razvoj
premočrten razvoj človeka od pitekantropa preko neandertalca do
modernega človeka
;
biol.
nazadnjaški razvoj
pri katerem postane ustroj telesa zaradi posebnega načina
življenja bolj preprost, kot je bil pri prednikih
;
zgodovinski razvoj organizmov
spreminjanje organizmov iz preprostejših oblik v popolnejše
;
fin.
Mednarodna banka za obnovo in razvoj
banka, ki daje državam dolgoročna posojila za gradnjo mednarodno
pomembnih gospodarskih objektov
;
jezikosl.
semantični razvoj besede
;
razvoj dolgih samoglasnikov
;
šah.
krilni razvoj
postavitev lovca z osnovnega polja na sosednje polje velike
diagonale
razvójen
-jna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na razvoj:
razvojni ciklus, proces
;
razvojna doba
;
razvojna stopnja
/
razvojni nauk
;
razvojna teorija
/
razvojne možnosti, zakonitosti
;
razvojna načela našega gospodarstva
/
dela v razvojnem laboratoriju
;
razvojni program tovarne
/
razvojni inženir
inženir, ki skrbi za izboljšavo in uvajanje novih proizvodnih
metod
♦
šol.
razvojni oddelek
oddelek za nadpovprečno ali podpovprečno razvite učence, v katerem
je pouk prilagojen njihovim sposobnostim
razvójno
prisl.
:
razvojno se spreminjati
♦
ped.
razvojno moten otrok
otrok, oviran v normalni rasti, vzgoji
razvójnik
-a
m
(
ọ̑
)
strokovni delavec, ki v podjetju proučuje možnosti za razvoj novih
programov in spremembe, izboljšave že obstoječih ter pripravi ustrezno
dokumentacijo za njihovo realizacijo:
glavni razvojnik
;
razvojniki avtomobilov
;
raziskovalci in razvojniki
razvójnost
-i
ž
(
ọ̑
)
postopno spreminjanje, navadno v popolnejše, bolj dovršene oblike:
dokazati, priznati razvojnost
;
zakoni razvojnosti
razvòz
-ôza
m
(
ȍ ó
)
glagolnik od razvoziti ali razvažati:
poskrbeti za razvoz blaga
;
razvoz mleka v prodajalne
razvózen
in
razvôzen -zna -o
prid.
(
ọ̄; ó
)
namenjen za razvoz:
razvozni avtomobili
razvozíti
-vózim
dov.
(
ī ọ́
)
1.
z vožnjo spraviti na več mest:
razvoziti blago
;
pred zimo razvozijo gnoj po njivah
/
avtobusi razvozijo delavce na vse strani
2.
z vožnjo poškodovati, uničiti:
razvoziti pot
;
razmočena tla so razvozili s tovornjaki
razvóžen
-a -o:
razvožen kolovoz
;
ves gnoj imajo že razvožen
razvozlánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razvozlati:
razvozlanje vrvi
/
razvozlanje vozla
/
razvozlanje hieroglifske pisave
/
razvozlanje nasprotja
razvozláti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
odstraniti vozel, vozle:
razvozlati vrv
/
vozla ni mogel razvozlati
/
razvozlati klobčič
//
ekspr.
rešiti
,
razrešiti
:
razvozlati problem, uganko
;
končno je razvozlal skrivnost
;
tudi to vprašanje se bo razvozlalo
/
razvozlati šifre
/
razvozlati protislovje
odpraviti
●
ekspr.
pijača jim je razvozlala jezike
je povzročila, da so začeli dosti in sproščeno govoriti
razvozlán
-a -o:
razvozlan klobčič
;
razvozlana uganka
razvozláva
-e
ž
(
ȃ
)
glagolnik od razvozlati:
z razvozlavo zapletenih nitk se je veliko zamudila
/
razvozlava klinopisa
razvozlávanje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razvozlavati:
razvozlavanje zavozlanih niti
/
razvozlavanje šifer
/
razvozlavanje nasprotij
razvozlávati
-am
nedov.
(
ȃ
)
odstranjevati vozel, vozle:
razvozlavati niti
/
dolgo je razvozlaval vozel
//
ekspr.
reševati
,
razreševati
:
razvozlavati probleme, uganke
;
razvozlavati skrivnosti
;
vprašanja so se sčasoma razvozlavala
/
razvozlavati šifrirano pisavo
;
razvozlavati težko berljiv rokopis
/
razvozlavati bistvo predstave
spoznavati, dojemati
razvozljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da razvozlati:
niti so se tako zavozlale, da skoraj niso bile več razvozljive
//
ekspr.
rešljiv
,
razrešljiv
:
težko razvozljiva vprašanja
razvóznik
-a
m
(
ọ̑
)
razvažalec
:
razvoznik blaga
razvpíti
-vpíjem
dov.
, razvpìl
(
í ȋ
)
ekspr.
na več krajih reči, povedati, zlasti kaj, kar je za koga neugodno,
neprijetno:
razvpila je, da je nepošten
/
razvpiti koga za morilca
razvpít
-a -o
splošno znan zlasti zaradi slabih lastnosti, značilnosti:
razvpit pijanec, ženskar
/
razvpit film
;
ta del poti je razvpit kot najbolj nevaren
;
razvpita igralnica
razvpítost
-i
ž
(
ȋ
)
ekspr.
dejstvo, da je kdo razvpit:
njena razvpitost ga moti
razvprášati se
tudi
razvprašáti se -am se
dov.
,
tudi
razvprášala se
(
á á á
)
z vpraševanjem na več krajih poskusiti izvedeti, ugotoviti:
v mestu se je razvprašal za delo
razvràt
-áta
m
(
ȁ á
)
neupoštevanje moralnih zakonov, družbenih norm, zlasti glede
spolnosti:
ob splošni krizi se je začel širiti razvrat
;
sla ga žene v vedno večji razvrat
/
moralni, politični razvrat
;
vdajati se spolnemu razvratu
razvráten
-tna -o
prid.
, razvrátnejši
(
ā
)
ki ne upošteva moralnih zakonov, družbenih norm, zlasti glede
spolnosti:
njegovi nauki so razvratni
;
razvratne misli
;
razvratno vedenje, življenje
//
ki ravna v nasprotju z moralnimi zakoni, družbenimi normami, zlasti
glede spolnosti:
razvraten človek
;
ta ženska je veljala za razvratno
razvrátno
prisl.
:
razvratno živeti
razvrátnež
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
razvraten človek:
postal je pijanec in razvratnež
razvrátnica
-e
ž
(
ȃ
)
ekspr.
razvratna ženska:
imeli so jo za razvratnico
razvrátnik
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
razvraten človek:
razvratniki in pokvarjenci
razvrátnost
-i
ž
(
ā
)
lastnost razvratnega človeka:
mnogi vedo za njegovo razvratnost
//
ekspr.
razvratno dejanje:
počenjati razvratnosti
/
pijančevanje in razvratnost
razvrat
razvréči
-vŕžem
dov.
, razvŕzi razvŕzite
in
razvrzíte; razvŕgel razvŕgla
(
ẹ́ ȓ
)
nar.
razmetati
:
razvreči pesek po cesti
razvrednôtenje
-a
s
(
ȏ
)
glagolnik od razvrednotiti:
razvrednotenje denarja
/
razvrednotenje zlata
/
razvrednotenje človeka
/
razvrednotenje intelektualnega, umetniškega dela
razvrednôtenost
-i
ž
(
ȏ
)
stanje razvrednotenega:
razvrednotenost denarja
/
razvrednotenost umetniškega dela
razvrednotévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
fin.
razvrednotovati
:
razvrednotevati denar
razvrednôtiti
-im
dov.
(
ō ȏ
)
1.
fin.
znižati v zlatu ali tuji valuti izraženo vrednost domače valute:
razvrednotiti denar
;
liro so spet razvrednotili
/
razvrednotiti zlato
2.
znižati, zmanjšati vrednost česa:
razvrednotiti kolek, znamko
;
pokojnine so se razvrednotile
3.
vzeti čemu vrednost, pomen:
to dejanje ga je moralno razvrednotilo
;
s takim govorjenjem se je sam razvrednotil
/
razvrednotiti človekovo delo
;
razvrednotiti pomen, vsebino gledališča
razvrednôten
-a -o:
razvrednoten denar
;
razvrednoteno delo
razvrednotováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
fin.
nižati v zlatu ali tuji valuti izraženo vrednost domače valute:
razvrednotovati denar
2.
jemati čemu vrednost, pomen:
razvrednotovati smisel človeškega življenja
razvrstílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
avt.,
v zvezi
razvrstilni pas
prometni pas pred križiščem, v križišču, namenjen za vožnjo naravnost,
za zavijanje v levo ali desno:
razvrstílo
-a
s
(
í
)
knjiž.
merilo, kriterij za razvrščanje:
razvrstilo za delitev pojavov v skupine
razvrstítev
-tve
ž
(
ȋ
)
1.
glagolnik od razvrstiti:
razvrstitev knjig na polici
/
odločiti se za razvrstitev člankov po času nastanka
;
razvrstitev učne snovi
/
razvrstitev učencev v skupine, po skupinah
2.
položaj, v katerem je kaj kje glede na druge stvari:
ustrezna razvrstitev prostorov
/
v končni razvrstitvi je naše moštvo zasedlo deseto mesto
♦
bot.
spiralasta razvrstitev (listov)
razvrstíti
-ím
dov.
, razvŕstil
(
ī í
)
1.
narediti, da pride kaj kam tako, da tvori vrsto, vrste:
razvrstiti stole
/
razvrstiti učence
;
ljudje so se razvrstili in začeli stopati dalje
;
vojaki so se razvrstili ob meji
;
avtomobilisti se morajo pred križiščem razvrstiti
/
razvrstiti se v sprevod
;
razvrstiti se v strelske vrste
/
razvrstiti lovce po gozdu
razporediti
2.
narediti, da je kaj v določenem zaporedju:
razvrstiti gesla
;
urednik je razvrstil pisateljeve sestavke po kronološkem redu
/
razvrstiti tekmovalce po doseženih rezultatih
3.
določiti skupine glede na enake ali podobne lastnosti:
razvrstiti šole po številu oddelkov
/
razvrstiti ljudi po njihovih lastnostih
razvrščèn
-êna -o:
učenci so razvrščeni po uspehu
;
kosti so v telesu večinoma parno razvrščene
;
skrbno razvrščene knjige
♦
bot.
spiralasto, vretenčasto razvrščeni listi
razvrstítven
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na razvrstitev:
razvrstitveni znak
/
spremeniti razvrstitveni sistem
razvŕščanje
-a
s
(
ŕ
)
glagolnik od razvrščati:
razvrščanje stolov
/
razvrščanje besed po abecednem redu
/
razvrščanje pesmi po tematiki
razvŕščati
-am
nedov.
(
ŕ
)
1.
delati, da pride kaj kam tako, da tvori vrsto, vrste:
razvrščati kozarce, stole
/
razvrščati vojake ob meji
;
učenci so se začeli razvrščati
/
razvrščati se v skupine
2.
delati, da je kaj v določenem zaporedju:
razvrščati imena po abecedi
;
razvrščati in primerjati podatke
/
razvrščati otroke po velikosti
3.
določati skupine glede na enake ali podobne lastnosti:
razvrščati slike po obdobjih
/
razvrščati organizme v skupine
/
razvrščati ladje, letala po namenu
razvrščênost
-i
ž
(
é
)
položaj, v katerem je kaj kje glede na druge stvari:
enakomerna razvrščenost predmetov v prostoru
razvrščeválec
-lca
[
razvərščevau̯ca
tudi
razvərščevalca
]
m
(
ȃ
)
kdor razvršča:
razvrščevalec gradiva
razvrščeválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
po katerem se kaj razvršča:
razvrščevalna metoda
razvŕšje
-a
s
(
ȓ
)
geogr.
stikališče dveh ali več grebenov, hrbtov:
razvršje in razdolje
razvrtáč
-a
m
(
á
)
teh.
orodje za dokončno obdelavo izvrtine;
povrtalo
razvŕtati
-am
dov.
(
r̄
)
z vrtanjem narediti luknje, luknjice na več mestih:
razvrtati desko
/
črvi so razvrtali omaro
razvrtínčiti
-im
dov.
(
í ȋ
)
narediti, povzročiti, da se kaj vrtinči:
veter je razvrtinčil dim
;
voda je narasla in se razvrtinčila
razzéba
-e
ž
(
ẹ̑
)
alp.
razpoka, nastala zaradi mraza:
obiti razzebo na ledeniku
razzébsti
-em
tudi
razzébsti se -em se
dov.
,
nam.
razzébst (se)
in
razzèbst (se); razzébljen
tudi
razzében
(
ẹ́
)
razpokati, poškodovati se zaradi mraza:
čez zimo je spomenik razzebel
/
zemlja mora pozimi razzebsti
razzébel
-bla -o:
razzeble skale
;
razzeblo deblo
razzíbati
tudi
razzibáti -ljem
in
-am,
in
razzíbati -ljem
in
-am
dov.
(
í á í; í
)
narediti, povzročiti, da se kaj zelo ziblje:
razzibati gugalnico, zibelko
razzlogovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razzlogovati:
razzlogovanje besed
razzlogováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
jezikosl.
deliti na zloge:
razzlogovati besede
razzvenéti se
-ím se
dov.
(
ẹ́ í
)
knjiž.
zveneč se razširiti:
po sobi so se razzveneli prijetni zvoki
razzvóčje
-a
s
(
ọ̑
)
knjiž.
neskladnost
,
neubranost
:
razzvočje med pesmijo in vsakdanjim življenjem
razžágati
-am
dov.
(
ȃ
)
z žaganjem narediti kose, dele:
razžagati desko
/
smreke so razžagali na štirimetrske hlode
razžágan
-a -o:
razžagano deblo
razžagovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razžagovati:
razžagovanje desk, hlodov
razžagováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
z žaganjem delati kose, dele:
razžagovati debla
/
podolžno razžagovati
razžalítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od razžaliti:
tožil ga je zaradi razžalitve
/
vsi so imeli njegove besede za razžalitev
/
razžalitev časti
♦
pravn.
besedna, dejanska, simbolična razžalitev
razžalíti
in
razžáliti -im
dov.
(
ī á ā
)
z nevljudnim, nespoštljivim dejanjem, govorjenjem povzročiti čustveno
prizadetost:
ni je hotel razžaliti
;
razžaliti očeta
;
javno razžaliti koga
/
te besede so ga zelo razžalile
/
razžalil je njegovo čast, dostojanstvo
razžáljen
-a -o:
bil je razžaljen
;
razžaljena ljubezen
;
sam.:
usoda trpečih in razžaljenih
razžáljenec
-nca
m
(
ā
)
ekspr.
kdor je razžaljen:
opravičiti se razžaljencu
razžáljenje
in
razžaljênje -a
s
(
ā; é
)
glagolnik od razžaliti:
tožil ga je za razžaljenje
/
razžaljênje časti
razžáljenost
-i
ž
(
ā
)
stanje razžaljenega človeka:
ponižanost in razžaljenost
razžaljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
star.
žaljiv
:
razžaljive besede
razžaljívo
prisl.
:
razžaljivo govoriti
razžalostíti
-ím
dov.
, razžalóstil
in
razžalostíl
(
ī í
)
narediti, povzročiti, da postane kdo žalosten:
otroci so ga razžalostili
/
graja jo je razžalostila
razžalostíti se
postati žalosten:
razžalostiti se zaradi otrok, nad otroki
razžaloščèn
-êna -o:
tolažiti razžaloščeno mater
razžaréti se
-ím se
dov.
(
ẹ́ í
)
začeti močneje žareti:
kovina se v ognju razžari
/
plinska svetilka se počasi razžari
/
ekspr.
nad grebeni se je razžarel blisk
se je močno zabliskalo
;
sonce se je razžarelo kot sredi poletja
je močno grelo
razžarévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
s segrevanjem povzročati, da kaj začne žareti:
razžarevati kose kovine
/
sol razžarevajo tako dolgo, da se popolnoma prečisti
razžaríti
-ím
tudi
razžáriti -im
dov.
, razžáril
(
ī í; ā ȃ
)
1.
s segrevanjem povzročiti, da kaj začne žareti:
razžariti kovino
;
razžariti iglo s plamenom, z električnim tokom
/
razžariti peč
/
ekspr.
sonce je razžarilo puščavski pesek
♦
metal.
razžariti do belega
//
z dovajanjem zraka povzročiti, da kaj začne žareti:
razžariti oglje
/
razžariti cigareto
;
pren.,
ekspr.
razžariti iskro duha
2.
ekspr.
povzročiti, da postane kaj zaradi vročine, napora rdeče, vroče:
sonce in veter sta mu razžarila obraz
;
od hoje navkreber so se vsi razžarili
/
misel nanjo ga je razžarila
3.
ekspr.
narediti, povzročiti, da kaj nastopi z veliko silo, intenzivnostjo:
taki prizori razžarijo strasti
/
s svojim pripovedovanjem jim je razžaril domišljijo
;
znova se je razžarilo upanje v zmago
●
ekspr.
ponovno srečanje mu je razžarilo srce
ga je prevzelo, razveselilo
;
pesn.
razžarilo se je lepo jutro
nastalo je
;
ekspr.
ob pogledu nanjo se mu oko razžari
zelo je vesel, ko jo vidi; ponosen je nanjo
razžárjen
-a -o
in
razžarjèn -êna -o:
razžarjeni obrazi
;
uničevati tkivo z razžarjeno iglo
;
razžarjena snov
;
bila je vsa razžarjena
razžárjati
-am
nedov.
(
á
)
1.
s segrevanjem povzročati, da kaj začne žareti:
razžarjati železo
;
razžarjati na žarečem oglju
/
sonce je razžarjalo skale
//
z dovajanjem zraka povzročati, da kaj začne žareti:
razžarjati oglje
2.
ekspr.
razsvetljevati
:
plameni so razžarjali hiše
;
okna so se razžarjala od bliskov
3.
ekspr.
delati, povzročati, da kaj nastopi z veliko silo, intenzivnostjo:
razžarjati poželenje, strasti
●
ekspr.
razžarja ga ljubezen do nje
ljubezen ga dela srečnega
;
ekspr.
vino jih je začelo razžarjati
zaradi popitega vina so postajali živahni, zgovorni
razžárjenost
in
razžarjênost -i
ž
(
ȃ; é
)
stanje razžarjenega:
razžarjenost kovine
/
ekspr.
razžarjenost strasti
razžêjan
-a -o
prid.
(
ȇ
)
knjiž.
zelo žejen:
dati piti razžejanemu človeku
/
razžejana usta
razžénščiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
ekspr.
odvzeti, odstraniti nekatere ženske lastnosti:
s takim ravnanjem so ženske razženščili
razžgáti
-žgèm
dov.
, razžgál
(
á ȅ
)
nav. ekspr.
1.
z vročino poškodovati, uničiti:
sonce jim je razžgalo kožo
/
pijača mu je razžgala grlo
2.
povzročiti, da kaj nastopi z veliko silo, intenzivnostjo:
razžgati ljubosumnost, sovraštvo
//
vzbuditi močen čustveni odziv:
njena lepota mu je razžgala dušo
/
razžgati komu kri
razžgáti se
razgoreti se, razžareti se:
žerjavica se je razžgala v plamen
razžgán
-a -o:
razžgana koža
;
od hiše je ostalo samo razžgano zidovje
razžígati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
nav. ekspr.
1.
z vročino uničevati:
ogenj razžiga opeko
/
pijača mu je razžigala grlo
2.
povzročati, da kaj nastopi z veliko silo, intenzivnostjo:
razžigati ljubezen, strast
//
vzbujati močen čustveni odziv:
njena lepota ga je razžigala
●
ekspr.
to ji znova razžiga stare rane
povzroča velike (duševne) bolečine
razžírati
-am
nedov.
(
ī ȋ
)
1.
s kemičnim delovanjem povzročati, da je kaj poškodovano;
razjedati
:
rja, sol je začela razžirati kovinske dele
//
ekspr.
povzročati, da je kaj poškodovano sploh:
rak razžira tkivo
;
vlaga razžira pohištvo
2.
ekspr.
zelo vznemirjati, mučiti:
brezup, dvom ga razžira
;
iskal je odgovor na vprašanje, ki ga je razžiralo
razživéti se
-ím se
dov.
, razžível se
(
ẹ́ í
)
1.
postati (bolj) živahen, dejaven:
po večerji so se gostje razživeli
;
razživeti se v veseli družbi
/
obraz se mu je razživel
/
pogovor se ni mogel razživeti
;
ekspr.
prepir se je razživel v oster spor
je prešel
//
s pojavitvijo navadno večjega števila premikajočih se ljudi postati
zelo razgiban, živahen:
zvečer se mesto razživi
/
mravljišče se je v hipu razživelo
2.
ekspr.
ponovno se pojaviti, vzbuditi:
v njem so se razživeli spomini
razživèl
in
razživél -éla -o:
razživeli gostje
;
bil je ves razživel
razživét
-a -o:
razživeto upanje
razživítev
-tve
ž
(
ȋ
)
knjiž.
poživitev
:
trudil se je za razživitev družabnega življenja
razživíti
-ím
dov.
, razžívil
(
ī í
)
povzročiti, da postane kdo (bolj) živahen, dejaven:
znal je razživiti obiskovalce
;
v družbi se je hitro razživila
/
ekspr.
vino mu je razživilo domišljijo
razžívljen
-a -o:
razživljeni obrazi
;
biti razživljen
razžívljati
-am
nedov.
(
í
)
povzročati, da postane kdo (bolj) živahen, dejaven:
znala je privabljati in razživljati ljudi
;
razživljala se je samo med otroki
/
pijača ga je vedno bolj razživljala
/
gledališke predstave razživljajo kulturno življenje
razžréti
-žrèm
dov.
, razžŕl
(
ẹ́ ȅ
)
s kemičnim delovanjem povzročiti, da je kaj poškodovano;
razjesti
:
kislina ji je razžrla kožo
;
rja, sol razžre kovine
//
ekspr.
povzročiti, da je kaj poškodovano sploh:
rak mu je razžrl pljuča
;
vlaga je razžrla les
●
ekspr.
zavist ga bo razžrla
zelo je zavisten
razžŕt
-a -o:
od vlage razžrt steber
;
razžrta pločevina
razžuboréti se
-ím se
dov.
(
ẹ́ í
)
ekspr.
začeti močno žuboreti:
voda se je razžuborela in razpenila
razžvéčiti
-im
dov.
(
ẹ́ ẹ̄
)
zdrobiti z zobmi in premešati s slino:
razžvečiti hrano
/
komaj je razžvečil košček klobase
zgrizel, pojedel
razžvéčen
-a -o:
razžvečeno meso
razžveplánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od razžveplati:
razžveplanje grodlja, jekla
razžvepláti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
metal.
odstraniti, odvzeti žveplo iz raztaljene kovine:
razžveplati grodelj
razžvrkljáti
-ám
dov.
(
á ȃ
)
z žvrkljanjem narediti, da se delci kake snovi v njej enakomerno
porazdelijo:
razžvrkljati jajca
/
razžvrkljati testo za palačinke
/
razžvrkljati moko, rumenjak v mleko
razžvrklján
-a -o:
razžvrkljani rumenjaki
ráža
-e
ž
(
á
)
zool.
morska riba romboidne oblike z močnim trnastim repom, Raja:
morski psi, skati in raže
/
zvezdasta raža
ráženj
-žnja
m
(
á
)
1.
priprava s palico, na katero se natakne žival, za pečenje navadno nad
žerjavico:
peči na ražnju
/
električni, prenosni raženj
/
vrteti raženj
;
natakniti jagnje na raženj
●
ekspr.
kriči, kot bi ga na ražnju pekli
zelo
//
priprava z rešetko, ploščo za pečenje navadno nad žerjavico;
žar
:
peči jetrca na ražnju
2.
nar.
palica, na katero se obesi, natakne meso, da se suši v dimu:
natakniti mesene klobase na raženj
/
za žetev so prihranili raženj klobas
3.
zastar.
tanjši kol, prekla:
z ražnjem klatiti sadje
;
biti suh kot raženj
/
fižolovi ražnji
//
dolg meč, kopje:
vitez je s svojim ražnjem spretno odbijal napadalce
rážnjič
-a
m
(
ā
)
1.
na žaru pečeno svinjsko meso, nabodeno na paličici:
jesti ražnjiče
;
ražnjiči in čevapčiči
/
peči ražnjiče
2.
paličica, navadno kovinska, za nabadanje, pečenje:
nabosti na ražnjič
rdèč
rdéča -e
prid.
(
ȅ ẹ́
)
1.
ki je take barve kot kri ali (zrele) jagode:
rdeč cvet
;
rdeč dežnik
;
rdeča obleka
;
rdeče strehe hiš
;
bordo rdeč plašč
temno rdeč
;
ciklamno, krvavo, svetlo, temno rdeč
;
kardinalsko rdeč
rdeč z vijoličastim odtenkom
;
kot češnja rdeče ustnice
;
rdeč kot kri
;
belo-modro-rdeč trak
/
šopek rdečih nageljnov, vrtnic
/
koncert za rdeči abonma
z vstopnicami rdeče barve
;
rdeči svinčnik
svinčnik z rdečim vložkom
;
vojaki z rdečo zvezdo na kapi
partizani, vojaki Jugoslovanske ljudske armade
/
na semaforju se prižge, sveti rdeča luč
svetlobni prometni znak, ki pomeni prepoved prometa v določeni
smeri
/
pog.
zapeljal je v rdečo luč
v križišče, ko je bila na semaforju prižgana rdeča luč
/
Rdeča kapica
;
Rdeče morje
2.
ki je rdečkaste barve:
človek z rdečimi lasmi
;
imeti rdeč obraz
;
koža je postala rdeča in boleča
;
bila je vsa potna in rdeča
;
rdeč kot kuhan rak
zelo
;
od jeze, napora, razburjenja je postal rdeč
je zardel
/
jabolka so že rdeča
zrela
/
rdeče vino
vino temno rdeče barve
//
ki ima plodove ali gomolje rdečkaste barve:
saditi rdeči krompir
;
grmi rdečega ribeza
;
rdeča pesa
/
rdeče zelje
/
(rdeča) jagoda
;
(rdeča) redkvica
3.
nav. ekspr.
nanašajoč se na socializem, komunizem:
vzhod je rdeč
;
rdeča revolucija
/
pog.,
nekdaj
imeti rdečo izkaznico
biti član Zveze komunistov Jugoslavije
;
na čelu sprevoda je plapolala rdeča zastava
zastava s srpom in kladivom
/
Rdeča armada je sodelovala pri osvoboditvi Beograda
sovjetska armada
●
ekspr.
rdeči bojevnik
(severnoameriški) Indijanec
;
rdeči kotiček
nekdaj
prostor v podjetju, ustanovi, namenjen politični, kulturni
dejavnosti
;
Rdeči križ
mednarodna zdravstvena organizacija
;
pog.
rdeči križ
rešilni avtomobil
;
ekspr.
posaditi, spustiti komu rdečega petelina na streho
zažgati komu hišo
;
rdeči planet
Mars
;
Rdeči polmesec
v muslimanskih državah
mednarodna zdravstvena organizacija
;
ekspr.
cenzor je večkrat uporabil rdeči svinčnik
prečrtal, prepovedal objavo določenega (dela) besedila
;
publ.
rdeči telefon
neposredna telekomunikacijska povezava med vladama Združenih držav
Amerike in Ruske federacije
;
igr. žarg.
priti ven z rdečo barvo
izigrati karto z rdečim znakom
;
rdeča garda
oborožene enote proletariata v oktobrski revoluciji in
državljanski vojni po njej
;
ekspr.
mož z rdečo kapo
prometnik (na železnici)
;
publ.
prižgati rdečo luč za gradnjo
uradno prepovedati gradnjo
;
ekspr.
to je rdeča nit vseh pogovorov
bistveni sestavni del
;
knjiž.
hiše z rdečo svetilko
javne hiše
♦
agr.
rdeči astrahan, delišes
;
rdeči ožig
glivična bolezen vinske trte, ki se kaže v rdečih pegah na listih
;
rdeči pajek
pršica
;
rdeča maža
rdečkasto rjava prevleka, ki se razvije na površini nekaterih vrst
sira
;
anat.
rdeči kostni mozeg
mozeg z mnogo rdečih krvničk
;
biol.
rdeča krvnička
ali
rdeče krvno telesce
krvna celica, ki vsebuje hemoglobin
;
bot.
rdeči bor
;
rdeča detelja
detelja z ovalnimi listi in rdečimi cveti, Trifolium incarnatum
;
rdeča mušnica
mušnica z živo rdečim klobukom, delno prekritim z belimi pikami,
Amanita muscaria
;
rdeča vrba
;
geogr.
Rdeča Istra
južna Istra, za katero je značilna rdeča prst
;
kem.
rdeči fosfor
;
rdeče blato
usedlina železovega hidroksida, ki nastaja kot odpadek pri
proizvodnji glinice ali aluminija
;
metal.
rdeči žar
temperatura, pri kateri zažarijo trdna ali plinasta telesa rdeče
;
rdeča litina
zlitina bakra s kositrom, cinkom in svincem
;
rdeča med
med z majhnim odstotkom cinka; tombak
;
petr.
rdeči peščenjak
;
rdeča glina
;
rel.
rdeča barva
v bogoslužju simbol ljubezni, mučeništva
;
voj.
rdeči našitki
našitki, ki označujejo čin razvodnika ali desetarja
;
vrtn.
rdeči goriški radič
;
rdeča leska
okrasni grm z rdečimi listi, Corylus maxima var. purpurea
;
zgod.
rdeča pomoč
pred drugo svetovno vojno
mednarodna revolucionarna delavska organizacija za pravno, denarno
pomoč stavkajočim, političnim zapornikom
;
boji med rdečo in belo rožo
boji od 1455 do 1485 med dvema angleškima kraljevskima rodbinama,
od katerih je imela ena za simbol rdečo, druga pa belo vrtnico
;
zool.
rdeča mravlja
mravlja, ki je rdeče barve in uničuje mrčes, Formica rufa
;
rdeča vetrnica
rdéče
prisl.
:
cveteti, žareti rdeče
;
rdeče natisnjen naslov
;
pog.
ta barva vleče na rdeče
/
piše se narazen ali skupaj:
rdeče pikčasto
ali
rdečepikčasto blago
;
rdeče rjav
rdéči
-a -e
sam.
:
ekspr.
rdeči so zmagali
partizani; komunistična stranka, levičarji
;
nekdaj
posodi mi dva rdeča
bankovca za sto dinarjev
;
rdeče se vendar razlikuje od zelenega
;
pog.
dva deci rdečega mi dajte
rdečega vina
rdeče...
1
prvi del zloženk
nanašajoč se na rdeč:
rdečekožec, rdečelas, rdečeličen
rdeče...
2
prvi del zloženk,
kakor
rdečepikčast, rdečerjav,
ipd.,
gl.
rdeč
rdečearmêjec
-jca
m
(
ȇ
)
vojak Rdeče armade:
spomenik padlim rdečearmejcem
rdečearmêjski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na rdečearmejce ali Rdečo armado:
rdečearmejska uniforma
/
rdečearmejska konjenica
rdečebrád
in
rdečebràd -áda -o
prid.
(
ȃ; ȁ á
)
ki ima rdečo brado:
rdečebrad moški
rdečebrádec
-dca
m
(
ȃ
)
ekspr.
kdor ima rdečo brado:
rdečebradec je molčal
/
kot pristavek k imenu
cesar Friderik Rdečebradec
rdéčec
-čca
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
1.
rdeča barva, rdečilo:
že v kameni dobi so risali z rdečcem
/
ličiti se z rdečcem
2.
kdor ima rdeče lase, rdečo brado:
rdečec in plavolasec
3.
Indijanec
:
rdečci in belci
rdečecvéten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki ima rdeč cvet:
rdečecvetni tulipani
♦
bot.
rdečecvetni divji kostanj
okrasno drevo z rdečimi cveti v piramidastih socvetjih, Aesculus
pavia
rdečedlák
in
rdečedlàk -áka -o
prid.
(
ȃ; ȁ á
)
ki ima rdečo dlako:
rdečedlaka žival
rdečegardíst
-a
m
(
ȋ
)
pripadnik rdeče garde:
odred rdečegardistov
rdečegardístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na rdečo gardo:
rdečegardistični poveljnik
/
rdečegardistična zmaga
rdečeglàv
in
rdečegláv -áva -o
prid.
(
ȁ á; ȃ
)
ki ima rdečo glavo:
rdečeglava žival
/
ekspr.
rdečeglav fant
rdečelas
rdečegŕl
-a -o
prid.
(
ȓ r̄
)
ki ima rdeče grlo:
drobna, rdečegrla taščica
♦
zool.
rdečegrli slapnik
rdečehláčar
-ja
m
(
ȃ
)
1.
ekspr.
kdor nosi rdeče hlače:
mali rdečehlačar
2.
star.
huzar
:
četa rdečehlačarjev je odjahala iz vasi
rdečekóžec
-žca
m
(
ọ̑
)
ekspr.
Indijanec
:
bojni plesi rdečekožcev
rdečekóžen
-žna -o
prid.
(
ọ̄ ọ̑
)
ki je rdeče kože:
rdečekožen dojenček
/
ekspr.
rdečekožna plemena
severnoameriška indijanska plemena
rdečelás
in
rdečelàs -ása -o
prid.
(
ȃ; ȁ á
)
ki ima rdeče lase:
rdečelas fant
;
sam.:
vsi so se gnetli okoli rdečelasega
rdečelásec
-sca
m
(
ȃ
)
kdor ima rdeče lase:
rdečelasec in črnolasec
rdečeláska
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki ima rdeče lase:
všeč so mu rdečelaske
rdečelíčen
-čna -o
prid.
(
ī ȋ
)
ki ima rdeča lica:
rdečeličen otrok
;
rdečelično kmečko dekle
rdečelíčnež
-a
m
(
ȋ
)
ekspr.
rdečeličen človek:
vojakom je poveljeval rdečeličnež
/
kodrolas rdečeličnež se je držal matere za krilo
rdečelíčnica
-e
ž
(
ȋ
)
ekspr.
rdečelična ženska:
postavna rdečeličnica
rdečelíčnik
-a
m
(
ȋ
)
1.
ekspr.
rdečeličen človek:
rdečeličnik se je veselo zasmejal
/
prišla je z rdečeličnikom v naročju
2.
slabš.
Indijanec
:
preganjati rdečeličnike
rdečelísten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
ki ima rdeče liste:
rdečelisten grm
♦
vrtn.
rdečelistna bukev
okrasno drevo z rdečimi listi, Fagus sylvatica var. purpurea
rdečênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od rdečiti ali rdečeti:
sredstvo za rdečenje
/
rdečenje dozorevajočega sadja
rdečenóg
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
ki ima rdeče noge:
rdečenoga ptica
♦
zool.
rdečenoga gos
divja gos z oranžno rumenimi nogami in belo liso od začetka kljuna
do temena glave, Anser erythropus
;
rdečenoga postovka
postovka z rdečimi nogami, Falco vespertinus
rdečenós
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
ki ima rdeč nos:
rdečenos pijanec
rdečenósec
-sca
m
(
ọ̑
)
ekspr.
rdečenos človek:
zapit rdečenosec
rdečeók
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
ki ima rdeče oči:
rdečeoka ptica
rdečeóka
-e
ž
(
ọ̄
)
zool.
manjša ploščata sladkovodna riba z rdečimi očmi, Rutilus rutilus:
rdečepérka
-e
ž
(
ẹ̑
)
zool.
manjša sladkovodna riba z rdečimi plavutmi in rumenimi očmi,
Scardinius erythrophthalmus:
rdečepôlt
-a -o
[
ərdečepou̯t
]
prid.
(
ȏ ō
)
ki je rdeče polti:
sosed je precej rdečepolt
rdečerépka
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
majhna ptica selivka z rjavo rdečim spodnjim delom in repom;
pogorelček
rdečesrájčnik
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
1.
kdor nosi rdečo srajco:
mali rdečesrajčnik se je začel jokati
2.
garibaldinec
:
vodja neapeljskih rdečesrajčnikov
rdečesúknjar
-ja
m
(
ȗ
)
star.
huzar
:
rdečesuknjarji so odjezdili
rdečesúknjež
-a
m
(
ȗ
)
star.
huzar
:
rdečesuknježi in pehota
rdečéti
-ím
nedov.
, rdéči
in
rdêči
(
ẹ́ í
)
postajati rdeč:
češnje so začele rdečeti
rdečíca
-e
ž
(
í
)
1.
rdeča barva (polti):
rdečica ji je hitro izginila z obraza
;
rahla rdečica
;
rdečica lic
/
vročična rdečica
/
ekspr.
rdečica jo je oblila
zardela je
//
ekspr.
rdeča barva česa sploh:
jutranja rdečica neba
;
rdečica opečnatih streh
2.
vet.
nalezljiva bolezen prašičev z rdečimi izpuščaji ali lisami na koži:
zboleti za rdečico
;
cepiti prašiče proti rdečici
/
prašičja rdečica
♦
fot.
rdeči filter
rdečílo
-a
s
(
í
)
1.
rdeče barvilo:
kupiti kilogram rdečila
/
broščevo rdečilo
;
rdečilo za markacije
/
rdečilo se lušči
2.
ličilo rdeče barve, zlasti za ustnice:
naličiti, namazati se z rdečilom
/
rdečilo za ustnice
3.
rdeče črnilo:
napolniti nalivnik z rdečilom
rdečína
-e
ž
(
í
)
1.
lastnost rdečega, rdeča barva:
blago je izgubilo rdečino
;
bik in puran ne preneseta rdečine
;
rdečina ustnic
2.
rdečkasta lisa na koži:
ob ugrizu, vbodu nastane rdečina
;
rdečine na licih so izginjale, se širile
3.
ekspr.
kar je rdeče:
na vzhodu se je pokazala rdečina
●
ekspr.
rad pije rdečino
rdeče vino
rdečíti
-ím
nedov.
, rdéči
in
rdêči
(
ī í
)
delati kaj rdeče:
veter ji je rdečil lica
;
rdečiti si ustnice
/
ogenj jim je rdečil obraze
;
večerno sonce že rdeči gore
/
kri mu je rdečila srajco
rdečíti se
1.
postajati rdeč:
vzhod se je vse bolj rdečil
2.
knjiž.
rdeče se odražati, kazati:
sonce se je rdečilo skozi meglo
;
na tleh se je rdečila kri
;
po vejah se rdečijo jabolka
rdéčka
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
rdečkasto rjava žival, navadno krava:
rdečka muka
/
krava rdečka
//
rdeča mravlja:
rdečke so ga opikale
;
gnezdo rdečk
2.
mn.
nalezljiva bolezen z rdečkastimi izpuščaji na koži, ki se pojavlja
zlasti pri otrocih:
zboleti za rdečkami
●
ekspr.
obirati rdečke
rdeče češnje
;
ekspr.
ogovoril je rdečko v beli obleki
rdečelasko
rdéčkar
-ja
m
(
ẹ̑
)
slabš.
1.
komunist
,
levičar
:
organizacijo vodijo rdečkarji
;
postati rdečkar
/
gozd je bil poln rdečkarjev
partizanov
2.
Indijanec
:
belci in rdečkarji
rdéčkarstvo
-a
s
(
ẹ̑
)
slabš.
komunistični nazor, levičarstvo:
njegovo rdečkarstvo je splošno znano
/
rdečkarstvo njegovih pesmi
rdéčkast
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki ni popolnoma rdeč:
ima rdečkaste lase
;
rdečkasta svetloba
;
rdečkasto vino
;
bakreno rdečkast
/
češnje so že rdečkaste
/
rdečkasta barva
rdéčkasto
prisl.
:
rdečkasto se svetlikati
/
piše se narazen ali skupaj
rdečkasto rjava
ali
rdečkastorjava dlaka
;
sam.:
v daljavi je bilo videti nekaj rdečkastega
rdéčko
-a
m
(
ẹ̑
)
žival rdečkasto rjave barve, navadno vol, konj:
belca je prodal, rdečka pa je obdržal
rdéčost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost rdečega, rdeča barva:
rdečost svetlobe se je spreminjala
rdečúh
-a
m
(
ū
)
slabš.
1.
rdečelasec
:
bil je dolg rdečuh pegastega obraza
2.
komunist
,
levičar
:
rdečuhi so organizirali stavko
●
slabš.
belci in rdečuhi
Indijanci
rdéti
rdím
nedov.
, rdì
tudi
ŕdi
(
ẹ́ í
)
1.
postajati rdeč:
grozdje že rdi
;
listje je začelo rdeti
/
srajca rdi od krvi
/
rdeti od napora
//
zardevati
:
od sramu je rdel v obraz
;
rdeti in bledeti
2.
knjiž.
rdeče se odražati, kazati:
na vzhodu so rdeli oblaki
;
med drevjem se rdijo strehe
3.
preh.
rdečiti
:
sonce je rdelo oblake
;
nebo se rdi z zarjo
ré
1
--
tudi
rêja
m
(
ẹ̑ ȇ
)
glasb.
solmizacijski zlog, ki označuje ton d ali drugo stopnjo v lestvici:
ré
2
medm.
(
ẹ̑
)
igr.
izraža pri kartanju napoved igre s podvojeno vrednostjo kontre:
pogledal je nasprotnika in zaklical: re
;
sam.:
napovedati re
re...
ali
rè...
predpona
(
ȅ
)
1.
v glagolskih sestavljenkah
za izražanje
a)
ponovne uresničitve dejanja:
reinkarnirati, reintegrirati
b)
drugačne uresničitve dejanja:
reorganizirati
/
reevakuirati, rekonvertirati
2.
v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora
za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol:
reaktiven, redistribucija, reeksport, reemigrant
rèadaptácija
-e
ž
(
ȅ-á
)
knjiž.
ponovna prilagoditev okolju:
readaptacija organizma na normalno temperaturo
/
poskrbeti za socialno readaptacijo obsojenca
reagénčen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
kem.,
v zvezah:
reagenčni papir
z raztopino reagenta prepojen papir
;
reagenčna steklenica
rjava ali brezbarvna steklenica za shranjevanje reagentov, kemikalij
reagènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
kem.
snov, s katero se po značilnih reakcijah ugotavljajo vrste sestavin
kake snovi:
dodati raztopini reagent
/
kemični reagenti
♦
mont.
flotacijski reagent
ki se pri flotaciji dodaja vodi
reagíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od reagirati:
njegovo reagiranje je navadno čustveno
;
reagiranje na laž, nasilje
/
reagiranje na dražljaje
/
kemično reagiranje
reagírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
z določenim dejanjem kot posledico določenega dejstva pokazati,
izraziti odnos, stališče do tega dejstva;
odgovoriti
,
odzvati se
:
vodstvo še ni reagiralo
;
reagirati na novico
;
reagirati na očitke z jokom
;
čustveno, instinktivno, ostro reagirati
/
reagirati s streljanjem, z žalitvijo
odgovoriti, povrniti
/
telo reagira na cepljenje z vročino
//
z določenim dejanjem kot posledico določenega dejstva pokazati
sposobnost čutenja, zaznavanja:
ponesrečenec še reagira
;
reagirati na dotik
/
satelit na ukaze ne reagira več
/
publ.
umetnost na te družbene probleme še ni reagirala
//
pokazati, da kaj deluje na kaj:
na to gnojilo rastline hitro reagirajo
/
ne ve se, kako bo na nove predpise reagiralo tržišče
♦
fot.
emulzija filma reagira na svetlobo
2.
kem.
zaradi medsebojnega učinkovanja ali pod vplivom toplote, svetlobe se
spremeniti v snov z drugačnimi lastnostmi:
fluor reagira tudi z žlahtnimi plini
;
lakmus reagira v tej raztopini kislo, nevtralno
/
ob takih pogojih reagirata dušik in vodik v amonijak
reákcija
-e
ž
(
á
)
1.
glagolnik od reagirati:
njegovo vedenje je reakcija na zlobna namigovanja
;
niso pričakovali tako ostrih reakcij
;
tvoja reakcija ni primerna
;
počakati na reakcijo javnosti
/
obrambna reakcija telesa
;
reakcija zenice na svetlobo
;
reakcija na zdravilo
/
reakcija lakmusa
;
reakcija med vodikom in kisikom
2.
kar nastane kot posledica določenega dejstva in ima temu dejstvu
nasprotne lastnosti, značilnosti:
po razburjenju je nastopila reakcija: postala je tiha in boječa
;
nova umetniška smer je bila reakcija na naturalizem
3.
nasprotovanje napredku, revolucionarnim spremembam in prizadevanje za
ohranitev starega;
nazadnjaštvo
,
mračnjaštvo
:
zagovarjanje takih nazorov, stališč je reakcija
//
publ.
reakcionarji
:
preganjati reakcijo
;
buržoazna, mednarodna, vaška reakcija
/
družbena, politična reakcija
4.
kem.
pojav, pri katerem se snov spremeni zaradi medsebojnega učinkovanja
snovi ali pod vplivom toplote, svetlobe:
reakcija hitro poteka
;
pri tej reakciji se sprošča toplota
/
bazična, kisla reakcija
/
kemična reakcija
5.
fiz.,
navadno v zvezi z
jedrski
pojav, pri katerem se atomsko jedro spremeni zaradi trka z drugim
jedrom ali osnovnim delcem:
nadzorovati, sprožiti jedrsko reakcijo
;
verižna reakcija v atomu
;
pren.,
publ.
ta dogodek bo povzročil verižno reakcijo
♦
agr.
bazična, kisla reakcija tal
bazičnost, kislost tal
;
fiz.
zakon akcije in reakcije
delujoče sile in nasprotne sile
;
med.
alergična reakcija
zaradi preobčutljivosti organizma za določeno snov
;
imunska reakcija
s protitelesi na telesu tujo snov
;
reakcija na vbrizgano snov je bila pozitivna
reakcíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
1.
nanašajoč se na reakcijo ali reagiranje:
a)
reakcijska sposobnost
/
reakcijska hitrost
/
reakcijski aparat
aparat za merjenje časa, ki ga kdo porabi, da reagira na določeno
dejstvo
;
reakcijski čas
čas, ki ga kdo porabi, da reagira na določeno dejstvo
;
reakcijska pot
pot, ki jo prevozi vozilo med voznikovo zaznavo določenega
signala, dogodka in reagiranjem nanj
♦
biol.
reakcijske norme
dedno določene možnosti delovanja in odzivanja organizma na
zunanje in notranje dražljaje, vplive
b)
reakcijski potek
/
reakcijska toplota
2.
nanašajoč se na silo, ki deluje v nasprotni smeri od smeri curka
iztekajočega plina, tekočine;
reaktiven
:
reakcijski pogon
/
reakcijsko letalo
reakcionár
-ja
m
(
á
)
1.
kdor nasprotuje napredku, revolucionarnim spremembam in si prizadeva
ohraniti staro;
nazadnjak
,
mračnjak
:
boriti se proti reakcionarjem
;
reakcionarji in revolucionarji
/
politični reakcionar
2.
ekspr.
kdor ima nesodobne, zastarele nazore:
glede vzgoje je reakcionar
reakcionárec
-rca
m
(
ȃ
)
zastar.
reakcionar
:
premagati reakcionarce
reakcionáren
-rna -o
prid.
, reakcionárnejši
(
ā
)
1.
ki nasprotuje napredku, revolucionarnim spremembam in si prizadeva
ohraniti staro;
nazadnjaški
,
mračnjaški
:
reakcionaren politik
;
ta človek je zelo reakcionaren
/
reakcionarna politika
2.
nav. ekspr.
nesodoben
,
zastarel
:
reakcionarni nazori o vzgoji
;
reakcionarne norme
reakcionárka
-e
ž
(
á
)
ženska, ki nasprotuje napredku, revolucionarnim spremembam in si
prizadeva ohraniti staro:
postala je reakcionarka
reakcionárnost
-i
ž
(
ā
)
reakcionarni nazori, reakcionarna miselnost:
reakcionarnost določenega dela družbe
//
lastnost, značilnost reakcionarnega:
reakcionarnost nazora, stališč
reakcionárstvo
-a
s
(
ȃ
)
zastar.
reakcionarnost
:
njegovo reakcionarstvo je splošno znano
rèaktivácija
-e
ž
(
ȅ-á
)
glagolnik od reaktivirati:
reaktivacija gospodarstva
/
reaktivacija upokojenca
reaktívec
-vca
m
(
ȋ
)
pog.
reaktivno letalo:
leteti z reaktivcem
/
dvomotorni reaktivec
;
potniški, vojaški reaktivec
reaktíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
nanašajoč se na aktivnost kot posledico določenega dejstva, odziven:
v prvih mesecih je dojenček predvsem reaktivno bitje
;
gledališko občinstvo je bilo zelo reaktivno
/
reaktivna sposobnost tkiva
2.
nanašajoč se na silo, ki deluje v nasprotni smeri od smeri curka
iztekajočega plina, tekočine:
reaktivni pogon
/
reaktivni motor
/
reaktivno letalo
3.
kem.
ki (lahko) povzroči (kemično) reakcijo:
reaktivni elementi
;
snov je reaktivna
/
reaktivno barvilo
barvilo, ki se brez dodatnih snovi spoji s (tekstilnimi) vlakni v
obstojno spojino
/
kemično reaktiven
rèaktivírati
-am
dov. in nedov.
(
ȅ-ȋ
)
ponovno aktivirati:
reaktivirati opuščeni kamnolom
/
reaktivirati oficirja
;
upokojenec se je reaktiviral
reaktívnost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost reaktivnega, odzivnost:
meriti reaktivnost
;
reaktivnost voznika
/
aktivnost in reaktivnost
♦
kem.
velika reaktivnost klora
reáktor
-ja
m
(
á
)
fiz.
naprava, v kateri poteka nadzorovana cepitev atomskih jeder:
polniti reaktor z gorivom
;
gradnja reaktorja
/
energijski reaktor
za pridobivanje energije v jedrski elektrarni
;
oplodni reaktor
jedrski reaktor, v katerem se naravni torij ali uran spremenita
tako, da ju je mogoče uporabiti kot jedrsko gorivo
/
ladjo poganja reaktor
energija, ki jo daje reaktor
/
jedrski reaktor
reáktorski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na reaktor:
reaktorski center inštituta
;
reaktorski prostor
/
reaktorski pogon ladje
/
reaktorski fizik, strokovnjak
/
reaktorska sredica
osrednji del reaktorja z jedrskim gorivom, v katerem se cepijo
atomska jedra
rèaktualizácija
-e
ž
(
ȅ-á
)
ponovna aktualizacija:
reaktualizacija besedila, projekta
;
poskus reaktualizacije
;
zamisli o reaktualizaciji
;
želja po reaktualizaciji
rèaktualizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȅ-ȋ
)
ponovno aktualizirati, delati aktualno, sodobno:
pisatelji preteklo literaturo reaktualizirajo na različne načine
;
reaktualizirati znanstveno teorijo
;
reaktualizirati in predrugačiti
reál
-a
m
(
ȃ
)
1.
denarna enota Brazilije:
sto realov
/
brazilski real
2.
nekdaj
bakren ali srebrn španski in portugalski novec manjše vrednosti:
plačati z reali
/
bakren, srebrn real
reálčan
-a
m
(
ȃ
)
nekdaj
dijak, učenec realke:
reálčen
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na realko:
realčni profesorji
/
realčno poslopje
reálec
-lca
m
(
ȃ
)
nekdaj
dijak, učenec realke:
učiteljiščniki in realci
reálen
-lna -o
prid.
, reálnejši
(
ȃ
)
1.
ki v resnici obstaja ali se v resnici godi;
resničen
,
stvaren
:
čutni, realni predmeti
;
duhovni svet je vsaj toliko realen kot predmetni
;
realen in namišljen
/
imeti ne le teoretične, ampak tudi realne možnosti za zmago
/
razlike med realno in idealno družbo
2.
predmeten
,
stvaren
,
snoven
:
ideja je dobila realno osnovo z nakupom starega avtomobila
/
nekaj časa je poslušala zanimiv pogovor, potem pa se je vrnila v
kuhinjo k bolj realnim opravkom
/
v pogovoru je bil zelo realen
3.
ki je v skladu z določenimi dejstvi;
ustrezen
,
pravilen
:
rezultat tekme je realen
;
realna ocena položaja
4.
ki se da uresničiti, izpolniti;
uresničljiv
,
izpolnljiv
:
postavljati si realne cilje
;
predlog ni realen, zato ga zavračam
5.
ki pri mišljenju, ravnanju priznava, upošteva dejstva, uresničljive
možnosti:
bil je trezen, realen človek
;
bodite vendar realni in ne zahtevajte nemogočega
/
realna politika
6.
ekon.
izražen, merjen s količino blaga, ki se dobi za denarno enoto:
realni dohodek se jim je nekoliko zmanjšal
;
realni in nominalni stroški
●
publ.
države realnega socializma
v socializmu
Sovjetska zveza in vzhodnoevropske socialistične države
;
realna gimnazija
nekdaj
gimnazija s poudarkom na pouku živih jezikov in naravoslovnih ved
;
ekspr.
te besede so ga spet postavile na realna tla
so povzročile, da se je spet zavedal resničnosti, mogočega,
dovoljenega
♦
fiz.
realni plin
plin, katerega tlak pri konstantni temperaturi ni natančno obratno
sorazmeren s prostornino
;
realna slika
slika, ki nastane v presečišču podaljškov žarkov in jo lahko
opazujemo z očesom ali na zaslonu, ki prestreže svetlobo; prava
slika
;
geom.
realna os hiperbole
premer hiperbole na simetrali skozi realni gorišči
;
realna točka
točka, katere koordinate so izrazljive z realnimi števili
;
lit.
realni čas
čas, ki obstaja zunaj literarnega besedila
;
mat.
realno število
celo število, ulomek ali iracionalno število
;
pravn.
realna unija
v monarhističnih državah
zveza samostojnih držav s skupnim vladarjem in nekaterimi skupnimi
organi
reálno
prisl.
:
realno ocenjevati stanje
;
realno gledano ima prav
;
sam.:
prepletanje realnega in pravljičnega
reálije
-lij
ž
mn.
(
á ȃ
)
knjiž.
dejstva
:
v opombah so razložene le najnujnejše realije
♦
šol.
realije
nekdaj
prirodopis, zemljepis, zgodovina
realíst
-a
m
(
ȋ
)
1.
kdor pri mišljenju, ravnanju priznava, upošteva dejstva, uresničljive
možnosti:
bodite realisti, ne zahtevajte nemogočega
;
ta politik je velik realist
;
realisti in zanesenjaki
2.
kdor upodablja, prikazuje resničnost tako, kot je, se kaže:
ta antični kipar je realist
/
Dostojevski je realist človeške duševnosti
3.
predstavnik realizma:
realisti so prikazovali vsakdanje življenje
;
romantikom so sledili realisti
4.
filoz.
pristaš realizma:
ta filozof je realist
;
realisti in idealisti
/
spor med srednjeveškimi realisti in nominalisti
♦
lit.
poetični, socialni realist
;
ped.
kritični
otrok v dobi med devetim in enajstim letom
, naivni realist
otrok v dobi med sedmim in devetim letom
realístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
1.
ki pri mišljenju, ravnanju upošteva dejstva, uresničljive možnosti:
tudi v najbolj razburljivih položajih je ostal hladen, realističen
;
realistična ženska s smislom za praktičnost
//
ki temelji na priznavanju, upoštevanju dejstev, uresničljivih
možnosti:
predlog je realističen, zato ga podpiram
;
realistična politika
;
realistično obravnavanje problema
2.
nanašajoč se na realiste ali realizem:
realistični umetniki
/
portret je realističen
;
realistična umetnost od najstarejših dob do danes
;
realističen in simbolen
/
realistični stil
/
realistična nazornost
/
realistična filozofija
;
realističen in idealističen
♦
lit.
realistični roman
realístično
prisl.
:
realistično ocenjevati dogodke
;
realistično pisan roman
realístičnost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost realističnega:
realističnost opisa, prizora
realístika
-e
ž
(
í
)
knjiž.
1.
prizadevanje upodabljati, prikazovati resničnost tako, kot je, se
kaže;
realizem
:
za povojno književnost je značilna romantično patetična realistika
2.
realističnost
,
realizem
:
to realistiko je slikar dosegel z najpreprostejšimi sredstvi
/
osrednji spor v drami je podan s prepričljivo realistiko
realístka
-e
ž
(
ȋ
)
1.
ženska, ki pri mišljenju, ravnanju priznava, upošteva dejstva,
uresničljive možnosti:
sestra je bila zmeraj velika realistka
2.
ženska, ki upodablja, prikazuje resničnost tako, kot je, se kaže:
slikarka realistka
realitéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
1.
resničnost
,
stvarnost
:
to danes ni več samo ideja, ampak realiteta
/
družbena, zgodovinska realiteta
●
knjiž.
vse osebe v tem romanu so realitete
so resnične
2.
nepremičnina
:
trgovati z realitetami
realitéten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
v nekaterih državah
nanašajoč se na nepremičnine:
realitetni posrednik
/
realitetna agencija
realizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od realizirati:
realizacija načrta, zamisli
/
finančna, tehnična realizacija
/
realizacija oddaje
/
realizacija pravice, zahteve
//
kar je realizirano:
nagraditi najboljše realizacije
;
gledati filmsko, odrsko realizacijo romana
♦
ekon.
prodaja blaga, storitev; prihodki od prodaje blaga, storitev
realizacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na realizacijo:
realizacijski postopek
/
realizacijske možnosti
realizátor
-ja
m
(
ȃ
)
kdor kaj realizira, uresničevalec:
realizator ideje, načrta
/
realizator oddaje
;
kritik je pohvalil vse realizatorje dramske predstave
/
šport. žarg.
realizator gola, koša
realizátorski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na realizatorje ali realiziranje:
imeti velike realizatorske sposobnosti
/
različne realizatorske možnosti
realízem
-zma
m
(
ī
)
1.
priznavanje, upoštevanje dejstev, uresničljivih možnosti:
pri ocenjevanju položaja je bil potreben realizem
;
politični, življenjski realizem
/
njegov realizem ga varuje pred razočaranji
;
zanjo je značilen realizem
//
realističnost
:
realizem kipa, prizora na sliki ga je prevzel
2.
prizadevanje upodabljati, prikazovati resničnost tako, kot je, se
kaže:
v teh antičnih pesnitvah prevladuje realizem
3.
evropska umetnostna smer v 19. stoletju, ki si prizadeva podajati
resničnost tako, kot je, se kaže:
pri Slovencih se je realizem uveljavil precej pozno
;
realizem v glasbi, slikarstvu
;
predstavniki, teoretiki realizma
;
realizem in naturalizem
//
obdobje te umetnostne smeri:
realizem navadno omejujejo z letnicama 1830 in 1880
♦
filoz.
realizem
srednjeveška filozofska smer, ki trdi, da splošni pojmi obstajajo
neodvisno od človekove zavesti; spoznavna teorija, po kateri
obstaja zunanji, objektivni svet neodvisno od človekove zavesti
;
naivni realizem
spoznavna teorija, po kateri ni bistvene razlike med realnostjo in
zaznavami te realnosti
;
lit.
kritični realizem
literarna smer v drugi polovici 19. stoletja, za katero je
značilen kritičen odnos do družbenih pojavov
;
novi realizem
realistična umetnostna smer med obema vojnama
;
poetični realizem
;
romantični realizem
;
socialni realizem
;
ped.
pedagoški realizem
pedagoška smer, zlasti v 17. stoletju, ki se zavzema za stvarno,
jasno prikazovanje obravnavanih stvari
;
um.
novi realizem
zahodnoevropska umetnostna smer v drugi polovici 20. stoletja,
katere glavno izrazno sredstvo so predmeti iz vsakdanjega
življenja
;
socialistični realizem
v socialističnih državah
umetnostna smer, za katero je značilno idealiziranje stvarnosti
realizíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od realizirati:
realiziranje načrta
/
realiziranje prostih metov
realizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
uresničiti
,
izvesti
2
,
izpolniti
:
realizirati načrt, nalogo
;
zamisel se že realizira
/
realizirati sanje, želje
/
v pesmi, sliki umetnik realizira del samega sebe
/
publ.:
realizirati varčevalno akcijo
izpeljati
;
drugo leto bodo realizirali proizvodnjo pisalnih miz
jih bodo začeli izdelovati, proizvajati
/
filmsko podjetje bo realiziralo pet filmov
posnelo
;
gledališče igre letos ne bo moglo realizirati
uprizoriti
;
realizirati oddajo
poskrbeti, da oddaja poteka po določenem načrtu, voditi oddajo
/
realizirati normo
doseči, izpolniti
//
uveljaviti
,
doseči
:
realizirati svoje pravice, zahteve
2.
publ.
imeti
,
doseči
:
podjetje je realiziralo načrtovani dohodek
/
z novimi stroji bodo realizirali dvakratno količino izdelkov letno
●
šport. žarg.
realizirati prosti met
pri prostem metu dati gol, koš
realizíran
-a -o:
realiziran prosti met
;
načrt je realiziran
reálka
-e
ž
(
ȃ
)
nekdaj
srednja šola s poudarkom na pouku naravoslovnih in tehničnih ved:
obiskovati realko
;
učiti na realki
/
hoditi v sedmo realko
v sedmi razred realke
//
poslopje te šole:
dijaki so se zbirali pred realko
reálnost
-i
ž
(
ȃ
)
1.
resničnost
,
stvarnost
:
dojemati, spoznavati realnost
;
realnosti ne moremo zanikati, lahko pa jo različno razlagamo
;
miselni svet je zanj večja realnost kot obdajajoči ga predmeti
/
danes so poleti v vesolje postali realnost
/
gospodarska, politična, življenjska realnost
;
objektivna, subjektivna realnost
/
ekspr.
treba se je vrniti v realnost: skuhati večerjo, pomiti posodo
●
cilj je postal realnost
se je uresničil
2.
lastnost, značilnost realnega:
prepričati se o realnosti predloga
/
realnost politike
rèambulácija
-e
ž
(
ȅ-á
)
geod.
nova izmera zemljišča, vzpetine, zlasti zaradi novih mej, objektov;
ponovna izmera
:
končati reambulacijo
;
reambulacija zazidalnega območja
//
dopolnjevanje, popravljanje karte, načrta po taki izmeri:
reambulacija starih katastrskih načrtov
rèanimácija
-e
ž
(
ȅ-á
)
med.
oživitev, oživljanje z umetnim dihanjem, masažo srca:
reanimacija ponesrečenca
/
soba za reanimacijo
rèanimácijski
tudi
rèanimacíjski
-a -o
prid.
(
ȅ-á; ȅ-ȋ
)
nanašajoč se na reanimacijo:
reanimacijski oddelek
;
bolnišnična reanimacijska ekipa
/
reanimacijski kovček
;
reanimacijska oprema
;
reanimacijsko vozilo
rèanimatologíja
-e
ž
(
ȅ-ȋ
)
veda, ki se ukvarja z reanimacijo:
zdravnik specialist anesteziologije z reanimatologijo
/
oddelek za anesteziologijo, reanimatologijo in intenzivno
zdravljenje
reanimobíl
-a
m
(
ȋ
)
reševalno vozilo, dodatno opremljeno z napravami za reanimacijo:
naložili so ga v reanimobil in ga odpeljali v bolnišnico
;
nakup novega reanimobila
/
reanimobil s popolno opremo za oživljanje
reasumírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
zastar.
povzeti
:
reasumirati vsebino članka
rebaláns
-a
m
(
ȃ
)
ekon.
ponovna uskladitev predvidenih odhodkov in prihodkov:
rebalans finančnega načrta, državnega proračuna
rebél
-a
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
upornik
:
kdor ne izpolnjuje ukazov, je rebel
;
kaznovati rebele
/
vse življenje je bil rebel
rebelánt
-a
m
(
ā á
)
zastar.
upornik
:
pobiti, zapreti rebelante
rebelírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
upirati se:
najemniški vojaki rebelirajo
/
rebelirati proti komu, zoper kaj
/
logika rebelira proti taki razlagi pesnitve
nasprotuje
rebeljón
-a
m
(
ọ̑
)
zastar.
upor
:
pripravljati rebeljon
/
dvigniti rebeljon
réber
-bri
tudi
-brí
ž
(
ẹ̄
)
nagnjen svet, strmina:
nad vasjo se dviga reber
;
položna, strma reber
;
po prisojnih rebrih je sneg že skopnel
;
njive na rebrih, v rebrih
●
nar.
na vrh ne bom šel, je preveč k rebri
navkreber
rébljati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
nar.
pecljati
:
rebljati grozdje
rebráča
-e
ž
(
á
)
1.
knjiž.
priprava navadno iz rebraste pločevine za zavarovanje, zapiranje
vratne, izložbene odprtine;
rolo
:
dvigniti rebračo
;
železna rebrača
//
priprava na zunanji strani okna, narejena iz dolgih, med seboj
povezanih deščic, ploščic;
roleta
:
zaprl je okno in spustil rebrače
;
sonce sije skozi reže rebrače
2.
nav. mn.,
zool.
morske živali s prozornim, zdrizastim telesom in osmimi vzdolžnimi
rebri iz sprijetih migetalk, Ctenophora:
rebrače in ožigalkarji
●
ekspr.
pomolsti rebračo
suho kravo
rêbrast
in
rébrast -a -o
prid.
(
é; ẹ́
)
1.
ki ima podolgovate vzbokline, rebra:
rebrasta površina
;
cesta je rebrasta
/
rebrasti gumijasti podplati
;
rebrasti žamet
;
rebrasta skleda
●
ekspr.
rebrast svet
neraven, valovit
♦
arhit.
rebrasti obok
obok s kamnitimi rebri
;
rebrasti strop
strop z redkimi nosilnimi rebri
2.
ekspr.
zelo suh:
rebrast človek
rêbrasto
in
rébrasto
prisl.
:
rebrasto obokana cerkev
rebràt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
rebrast
:
rebrata površina
/
ekspr.
shujšan, rebrat zapornik
zelo suh
rêbrce
-a
s
,
mn.
rêbrca
in
rébrca
(
ē
)
nav. ekspr.
manjšalnica od rebro:
zlomiti ptici rebrce
/
kupiti, obirati rebrca
/
prekajena svinjska rebrca s kislim zeljem
/
površina s komaj vidnimi rebrci
/
rebrce čokolade
♦
zool.
zgornji strženasti del tulca ptičjega peresa
rêbrčast
in
rébrčast -a -o
prid.
(
é; ẹ́
)
ki ima podolgovate vzboklinice, rebra:
krilo iz rebrčastega blaga
rebreníca
-e
ž
(
í
)
navt.
vsak od prečnih nosilnih delov ogrodja ladijskega dna:
rebrenjáča
-e
ž
(
á
)
bot.
praprot z ležečimi jalovimi listi in pokončnimi listi, na katerih so
trosovniki, Blechnum spicant:
rebríčast
-a -o
prid.
(
í
)
ki ima podolgovate vzboklinice, rebra:
rebričasta površina
♦
arhit.
rebričasti strop
strop z gostimi nosilnimi rebri
rebrínec
-nca
m
(
ȋ
)
bot.
začimbna rastlina z rumenimi cveti v kobulih in odebeljeno glavno
korenino, Pastinaca sativa:
rebríti
-ím
nedov.
, rebrèn
(
ī í
)
delati, da ima kaj podolgovate vzbokline, rebra:
rebriti pločevino
;
pren.,
ekspr.
veter je rebril površino jezera
rebríti se
zastar.
1.
bahati se, postavljati se:
rebriti se z znanjem
/
no, reven res nisem, se je rebril
2.
nasprotovati, upirati se:
dolgo časa se je rebril, potem pa je popustil
//
razburjati se, jeziti se:
gotovo se bo rebril, pa se bo že pomiril
rébrje
-a
s
(
ẹ̑
)
zastar.
nagnjen svet, strmina:
jezditi po rebrju
;
gora s skoraj navpičnim rebrjem
rêbrn
in
rébrn -a -o
prid.
(
ȇ; ẹ̑
)
nanašajoč se na rebro:
rebrni par
/
rebrne kosti, mišice
♦
anat.
rebrni hrustanec
;
rebrni lok
spodnja, med seboj zraščena rebra
;
rebrna mrena
mrena, ki obdaja prsni koš od znotraj
rébrnica
1
in
rêbrnica
in
rebrníca -e
ž
(
ẹ̑; ȇ; í
)
knjiž.
(rebrasto) ogrodje:
od nebotičnikov so molele v zrak samo rebrnice
●
knjiž.
dvigniti, spustiti rebrnice
rolete
♦
navt.
vsak od prečnih nosilnih delov ogrodja ladijskega dna; rebrenica
rebrníca
2
-e
ž
(
í
)
nar. prekmursko
lestvi podobna priprava na strani voza;
lojtrnica
:
zlagati snope med rebrnice
;
leva rebrnica
rébrnik
in
rêbrnik -a
m
(
ẹ̑; ȇ
)
knjiž.
okostnjak
:
v grobu je bil samo še rebrnik
/
na cerkvenem oknu je naslikan rebrnik s koso
smrt
♦
med.
naprava iz upognjenih palic, ki se povezne čez bolnika, da ga
odeja ne tišči
rêbro
-a
s
,
v prvem pomenu stil.
rebrésa;
mn.
rêbra
in
rébra
(
é
)
1.
vsaka od parnih kosti, ki oklepajo prsno votlino:
pri padcu si je zlomil rebro
;
pod rebri ga zbada
;
drugi par reber
;
tako je suh, da bi mu lahko rebra preštel
zelo
//
mn.
del telesa, kjer so te kosti:
udariti konja čez rebra, po rebrih
;
vojak ga je sunil med rebra, v rebra, da je takoj ubogal
/
poriniti komu nož med rebra
/
ekspr.
dregnil ga je pod rebra, naj molči
//
nav. mn.
ta del telesa za kuhanje in pečenje:
kupiti rebra
;
jedli so koštrunova rebra
/
prekajena rebra
2.
nav. mn.
vsak od podolgovatih, v sorazmerno majhnih presledkih sledečih si
delov ogrodja česa:
obiti rebra z deskami
;
zgorelo letalo je kazalo svoja rebra
;
nova stavba že moli kvišku svoja rebra
;
gredelj in rebra
/
ladijska rebra
3.
nav. mn.
vsaka od podolgovatih, v sorazmerno majhnih presledkih sledečih si
vzboklin na površini česa:
da ne drsi, ima pločevina rebra
;
na cesti so nastala rebra
;
rebra cilindra
;
rebra žameta
4.
podolgovat del, člen česa:
rebro radiatorja
/
odlomiti si rebro čokolade
5.
glavna, debelejša listna žila:
gosenice so obrale zelje do reber
/
listna rebra
6.
nar.
nagnjen svet, strmina:
plaz je zdrsel po rebru navzdol
7.
arhit.
ločni nosilni ali okrasni element oboka, navadno kamnit:
obok s štirimi rebri
;
gotska, šilasta rebra
●
ekspr.
kaže rebra
zelo je suh
;
ekspr.
streha kaže rebra
manjka ji veliko strešnih opek, skodel
;
ekspr.
če bi ga zalotil, bi mu polomil, preštel rebra
bi ga zelo pretepel
;
star.
Adamovo rebro
ženska
;
ekspr.
rebra kozolca
late
♦
anat.
neprava rebra
trije pari reber, ki se stikajo s sedmim parom reber
;
prava rebra
prvih sedem parov reber, ki se stikajo s prsnico
;
prosta rebra
zadnja dva para reber, ki se ne stikajo niti s prsnico niti z
nepravimi rebri
;
glasb.
rebro
podolgovata deščica za oporo na notranji strani pokrova godal
;
grad.
nosilna rebra
vsak od v sorazmerno majhnih presledkih razvrščenih podolgovatih
nosilnih elementov, izstopajočih iz stropa, plošče
;
strojn.
hladilna rebra
ki povečujejo površino razgretega telesa in s tem pospešujejo
njegovo hlajenje
rebrôvje
-a
s
(
ȏ
)
nav. ekspr.
več reber, rebra:
rebrovje medveda
/
rebrovje čolna
/
rebrovje obokov
rebúla
-e
ž
(
ú
)
trta s srednje velikimi rumenimi grozdi, ki se goji v Goriških Brdih,
Istri:
saditi rebulo
;
vinogradi rebule
//
vino iz grozdja te trte:
piti rebulo
;
steklenica rebule
/
briška rebula
rébus
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
uganka, pri kateri je treba iz risb stvari, črk, znakov ugotoviti
ustrezno besedo, stavek:
reševati rebus
;
križanke in rebusi
2.
ekspr.
kar je zaradi določenih lastnosti, dejstev težko razumljivo, rešljivo:
ta komedija je bila za občinstvo rebus
;
filozofski, umetniški rebus
/
on je zame velik rebus
rébusen
-sna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na rebus:
rebusna rešitev
/
rebusna umetnost
●
ekspr.
razvozlati rebusne napise
skrivnostne, nenavadne napise
rêcelj
tudi
récelj -clja
m
(
é; ẹ́
)
nar.
1.
držaj
,
ročaj
:
recelj kuhalnice, žlice
/
recelj žage
/
recelj pipe
ustnik
2.
pecelj
:
odstraniti češnjam reclje
/
recelj zelnate glave
kocen
recénten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
knjiž.
(sorazmerno) nov:
z arheološkega stališča recentni grobovi
;
recentna poškodba
/
znanje o morskih globinah je razmeroma recentno
2.
biol.
sedanji, zdaj živeč:
recentno rastlinstvo, živalstvo
recenzènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
kdor recenzira, ocenjevalec:
recenzent je predlagal nekatere popravke
;
določiti recenzenta
;
recenzent učbenika
/
gledališki, založniški recenzent
recenzêntka
tudi
recenzéntka -e
ž
(
ē; ẹ̄
)
ženska, ki recenzira, ocenjevalka:
filmska recenzentka
;
recenzentka knjige, učbenika
recenzêntski
tudi
recenzéntski -a -o
prid.
(
ē; ẹ̄
)
nanašajoč se na recenzente:
recenzentsko mnenje
/
recenzentska vstopnica
brezplačna vstopnica za recenzenta filmske, gledališke predstave
recenzíja
tudi
recénzija -e
ž
(
ȋ; ẹ́
)
prikaz strokovnega mnenja, sodbe o (novem) znanstvenem ali umetniškem
delu, zlasti glede na kakovost, ocena:
pisati recenzije
;
recenzija razprave, učbenika
/
filmska, gledališka recenzija
/
dati, poslati, prejeti v recenzijo
//
ta prikaz v pisni obliki, navadno objavljen:
v recenziji je opozoril na nekatere pomanjkljivosti
♦
jezikosl.
makedonska, ruska recenzija cerkvenoslovanskega spomenika
cerkvenoslovanski spomenik z makedonskimi, ruskimi jezikovnimi
posebnostmi; makedonska, ruska redakcija cerkvenoslovanskega
spomenika
recenzíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na recenzijo:
recenzijski članek
/
učbeniki so v recenzijskem postopku
♦
zal.
recenzijski izvod
izvod, ki ga založba da uredništvu ali posamezniku v oceno
recenzírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
napisati, izraziti strokovno mnenje, sodbo o (novem) znanstvenem ali
umetniškem delu, zlasti glede na kakovost, oceniti:
recenzirati šolske knjige
;
recenzirati na radiu, v časopisu
;
recenzirati članek pred izdajo
recépcija
-e
ž
(
ẹ́
)
1.
oddelek za sprejemanje gostov, strank, zlasti v hotelu, bolnišnici:
voditi recepcijo
;
delati v recepciji
;
hotelska, zdraviliška recepcija
;
vodja recepcije
/
recepcija za udeležence pohoda je na stadionu
//
prostor ali del prostora, kjer je tak oddelek:
zakleniti recepcijo
;
okence, pult recepcije
2.
knjiž.
prevzem
,
sprejem
:
recepcija tujih pravnih norm
/
recepcija modernih tokov v umetnosti
/
recepcija knjige pri bralcih je bila ugodna
recépcijski
1
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na recepcija 1:
recepcijska pisarna
/
recepcijska služba
recépcijski
2
in
recepcíjski -a -o
prid.
(
ẹ́; ȋ
)
knjiž.
prevzemen
,
sprejemen
:
recepcijska literarna strast
recepcionêr
-ja
m
(
ȇ
)
publ.
receptor
:
hotelski recepcioner
recepís
-a
m
(
ȋ
)
adm.
potrdilo o prejemu pošiljke:
podpisati poštarju recepis
recépt
-a
in
recèpt -êpta
m
(
ẹ̑; ȅ ē
)
1.
zdravnikovo naročilo, navodilo lekarni, naj naslovniku da, izdela
določeno zdravilo, zdravstveni pripomoček:
napisati, predložiti recept
;
to zdravilo se dobi samo na recept
;
recept za očala, tablete
/
izgubiti, zmečkati recept
;
izpolniti recept
obrazec zanj
/
pog.
plačati recept
določen prispevek za zdravilo, zdravstveni pripomoček, ki se dobi
na recept
/
zdravniški recept
2.
navodilo s podatki o vrsti, količini živil in postopku za pripravo
določene jedi, pijače:
izboljšati, sestaviti recept
;
recept za golaž, napitek, potico
;
kuhati po receptu
/
kuharski recept
//
navodilo s podatki o vrsti, količini snovi in postopku za pripravo
česa sploh:
povedati recept za čajno mešanico
/
kemijski recepti
3.
ekspr.
navodilo, pravilo za dosego česa:
ni recepta za enostavno rešitev tega problema
;
povedati komu recept za dolgo življenje
;
gospodarski recepti
/
pesniti po receptih tradicionalnega pesništva
pravilih, vzorcih
receptár
-ja
m
(
á
)
farm.
farmacevt, ki izdeluje zdravila po zdravnikovem receptu:
razpisati delovno mesto receptarja
recépten
in
recêpten -tna -o
prid.
(
ẹ̑; ȇ
)
nanašajoč se na recept:
receptni obrazec
/
receptna knjiga
receptírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
farm.
izdelovati zdravila po zdravnikovem receptu:
farmacevt je začel receptirati
receptíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
1.
nanašajoč se na sprejemanje gostov, strank;
sprejemen
:
receptivni oddelek
/
receptivna hotelska služba
2.
nanašajoč se na sprejemanje, prevzemanje;
sprejemljiv
,
dovzeten
:
ta človek je precej receptiven
/
receptivne in ustvarjalne sposobnosti
♦
tur.
receptivni turizem
turizem, usmerjen zlasti v privabljanje, pridobivanje gostov
receptívnost
-i
ž
(
ȋ
)
knjiž.
lastnost, značilnost receptivnega;
sprejemljivost
,
dovzetnost
:
za nekatere ljudi je značilna receptivnost
;
ustvarjalnost in receptivnost
/
receptivnost idej
recéptor
-ja
m
(
ẹ́
)
1.
kdor se poklicno ukvarja s sprejemanjem gostov, strank:
receptor ga je poslal v drugo nadstropje
;
zaposliti se kot receptor
;
hotelski receptor
2.
biol.
organ, celica, ki sprejema in prenaša dražljaje, sprejemnik:
dražljaj je vzburil receptor
;
kožni, okušalni receptorji
;
receptor za toploto
receptóren
-rna -o
(
ọ̑
)
pridevnik od receptor 2:
receptorni živec
recéptorka
-e
ž
(
ẹ́
)
ženska, ki se poklicno ukvarja s sprejemanjem gostov, strank:
hotelska receptorka
;
prijazna receptorka
;
receptorka v podjetju
recéptorski
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na receptorje:
receptorska služba
/
receptorske celice
receptúra
-e
ž
(
ȗ
)
1.
navodilo s podatki o vrsti, količini snovi in postopku zlasti za
industrijsko pripravo, izdelavo česa:
spremeniti recepturo
;
izdelovati klobase po preizkušeni recepturi
;
receptura sadnega sirupa
●
pog.
strojiti po novi recepturi
na nov način, po novem postopku
;
knjiž.
v učbeniku je poseben del z recepturami za narodne jedi
recepti
2.
farm.
izdelovanje zdravil po zdravnikovem receptu:
farmacevt mora biti pri recepturi zelo natančen
;
receptura in galenika
//
lekarniški oddelek za izdelovanje zdravil po zdravnikovem receptu:
receptúren
-rna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na recepturo:
recepturna sprememba
/
recepturno delo v lekarni
recesíja
-e
ž
(
ȋ
)
ekon.
nazadovanje, upadanje gospodarske aktivnosti:
gospodarstvu grozi recesija
;
zaradi recesije se je brezposelnost povečala
;
obdobje recesije
;
recesija, depresija in kriza
/
med recesijo je podjetje propadlo
/
gospodarska recesija
recesíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na recesijo:
recesijski časi
;
recesijski pritiski v gospodarstvu
;
recesijska kriza
recesíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
biol.
ki se v paru z različnim ne izraža, prikrit:
recesivni geni
;
dominanten in recesiven
/
ta lastnost je recesivna
♦
med.
recesivna bolezen
bolezen, ki se pojavi, kadar osebek podeduje od obeh staršev isti
recesivni gen
recesívno
prisl.
:
recesivno deden
recidív
-a
m
(
ȋ
)
1.
knjiž.
ponovna pojavitev česa slabega, nezaželenega:
boriti se proti recidivu malomeščanstva
;
recidivi nasilja
/
kapitalistični recidivi
2.
med.
ponovitev bolezni pri istem bolniku:
bolnik naj se varuje, ker so mogoči recidivi
;
recidiv malarije, tuberkuloze
recidíva
-e
ž
(
ȋ
)
1.
knjiž.
ponovna pojavitev česa slabega, nezaželenega:
šovinistični izbruhi pričajo o recidivi preteklosti
;
recidiva sovraštva
/
še zmeraj obstajajo recidive birokratizma
2.
med.
ponovitev bolezni pri istem bolniku:
recidiva malarije je pogosta
;
znaki recidive
recidíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
pravn.
ki je že bil obsojen, pa stori novo kaznivo dejanje:
recidivni delinkvent
2.
med.
ki se ponovi, ponavlja pri istem bolniku, ponavljajoč se:
recidivne razjedenine
recidivírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
med.
ponoviti se pri istem bolniku:
bolezen, vročina je recidivirala
recidívnost
-i
ž
(
ȋ
)
1.
pravn.
dejstvo, pojav, da že obsojeni stori novo kaznivo dejanje,
povratništvo:
vzroki recidivnosti
2.
med.
dejstvo, pojav, da se bolezen ponovi, ponavlja pri istem bolniku:
verjetnost recidivnosti je pri tej bolezni velika
recikláža
-e
ž
(
ȃ
)
teh.
ponovna uporaba že uporabljenih, odpadnih snovi v proizvodnem procesu:
reciklaža kemikalij, plinov
/
reciklaža starega papirja
reciklážen
-žna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na reciklažo:
reciklažni center, obrat, prostor
;
reciklažni material
;
reciklažno dvorišče
reciklíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od reciklirati:
recikliranje embalaže, odpadkov, papirja
;
stroški recikliranja
/
recikliranje idej, konceptov
reciklírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
ponovno uporabljati že uporabljene, odpadne snovi v proizvodnem
procesu:
reciklirati odpadke, papir, plastiko
2.
ekspr.
ponovno uporabljati, oživljati, reaktualizirati:
glasbenik je recikliral staro uspešnico
reciklírnica
-e
ž
(
ȋ
)
obrat, podjetje za recikliranje:
reciklirnica pohištva
recipiènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
knjiž.
poslušalec, gledalec, ki mu je namenjeno sporočilo;
sprejemalec
,
sprejemnik
:
vpliv radijskih reklam na recipiente
recipírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
sprejeti
,
prevzeti
:
večina evropskih držav je recipirala rimsko pravo
/
slovenska literatura je po svoje recipirala romantiko
recipíran
-a -o:
recipirana pravna norma
reciprocitéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
recipročnost
:
nuditi olajšave na osnovi reciprocitete
recipróčen
-čna -o
prid.
(
ọ̑
)
povezan s čim enakim, ustreznim kot povračilom;
vzajemen
,
obojestranski
:
recipročna korist, usluga
/
recipročen dogovor, sporazum
//
medsebojno povezan, odvisen:
recipročen vpliv
;
sposobnost in veselje do učenja sta recipročna
♦
mat.
recipročna vrednost ulomka
obratna vrednost ulomka
;
recipročni števili
števili, katerih produkt je enak ena
;
pravn.
recipročno načelo
načelo, po katerem priznava država drugi državi ali njenim
državljanom določene pravice, ugodnosti s pogojem, da jih tudi
druga država priznava njej oziroma njenim državljanom
recipróčno
prisl.
:
recipročno pospeševati turizem
recipróčnost
-i
ž
(
ọ̑
)
dejstvo, da je kaj povezano s čim enakim, ustreznim kot povračilom:
sporazum o pravicah manjšin temelji na recipročnosti
♦
pravn.
formalna recipročnost
dejstvo, da tuji državljani recipročno uživajo iste pravice kot
domači državljani
;
materialna recipročnost
dejstvo, da tuji državljani uživajo iste pravice kot državljani te
države v določeni tuji državi
;
načelo recipročnosti
načelo, po katerem priznava država drugi državi ali njenim
državljanom določene pravice, ugodnosti s pogojem, da jih tudi
druga država priznava njej oziroma njenim državljanom
//
medsebojna povezanost, odvisnost:
recipročnost uspešnosti in veselja
recitácija
-e
ž
(
á
)
umetniško branje, podajanje (pesniškega) teksta:
recitacija znane pesmi
;
besedilo je primerno za recitacijo
/
zborna recitacija
/
poslušati recitacijo
;
na sporedu proslave je bilo tudi nekaj recitacij
●
indijanske pesmi so pogosto le monotona recitacija
petje, pri katerem se podajajo besede na način, ki je govor in
petje hkrati
recitacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na recitacijo:
počasen recitacijski ritem
/
prirediti recitacijski večer
recitál
-a
m
(
ȃ
)
1.
glasb.
koncert, na katerem nastopa solist:
imeti, prirediti recital
;
klavirski, pevski recital
;
recital opernih arij
/
poslušati recital
2.
gled.
prireditev, sestavljena iz recitiranja, podajanja krajših besedil ali
odlomkov, navadno iste zvrsti:
gledališka skupina je pripravila nov recital
;
pesnik je imel že več recitalov
;
recital Prešernove poezije
recitándo
prisl.
(
ȃ
)
glasb.,
označba za izraz izvajanja
pripovedujoče
:
peti recitando
recitatív
-a
m
(
ȋ
)
glasb.
petje, pri katerem prevladuje govorni ritem, naglas:
pesem je prešla v recitativ
;
recitativu podoben napev
/
peti v recitativu
;
pren.,
ekspr.
govornik je nadaljeval v recitativu
//
del skladbe za glas in instrumentalno spremljavo s takim petjem:
zapeti recitativ iz znane opere
;
arije in recitativi
recitatíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na recitativ:
recitativna pesem
/
recitativno petje
recitatívno
prisl.
:
peti recitativno
recitátor
-ja
m
(
ȃ
)
kdor recitira:
nastopili so pevci in recitatorji
;
ploskati recitatorju
;
dober recitator
/
grške epske pesnitve so recitatorji spremljali z liro
♦
gled.
oseba, ki govori za lutko, a je ne premika
recitátorka
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki recitira:
dobra recitatorka
;
pesnica in recitatorka
recitátorski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na recitatorje:
recitatorska skupina
/
recitatorski večer
recitacijski večer
recitíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od recitirati:
recitiranje pesmi
recitírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
umetniško brati, podajati (pesniški) tekst:
zna lepo recitirati
;
recitirati črtico, pesem
;
recitirati na slavnostni akademiji
;
recitirati in deklamirati
//
deklamirati
:
med pogovorom je nenadoma začel recitirati znano pesem
recitíran
-a -o:
z občutkom recitirana pesem
réč
-í
ž
,
daj., mest. ed.
réči
(
ẹ̑
)
1.
kar je, obstaja ali se misli, da je, obstaja, in se pojmuje kot enota:
za vsako reč ne obstaja beseda
2.
kar je samó snovno in se pojmuje kot enota:
reči, pojavi in pojmi
//
kar je táko in ni potrebno, mogoče natančneje poimenovati:
na cesti je ležala čudna reč
;
zavreči neuporabne stare reči
;
pripeljali so sladkor, moko in take reči
;
naštej nekaj reči, ki jih vidiš od tu
/
nav. mn.,
s prilastkom,
s širokim pomenskim obsegom:
rad bere, gleda humoristične reči
;
kakšno reč še napiše, dosti pa ne
;
gradijo same moderne reči
;
odvzeti komu osebne reči
;
pobrati svoje reči in oditi
3.
ekspr.,
s prilastkom
bitje
2
:
tista drobna reč je začela mahati s perutmi in čivkati
/
vsaj dvema spremembama nobena živa reč ne uide: rojstvu in smrti
4.
kar je, se dogaja in ni potrebno, mogoče natančneje poimenovati:
vsaka reč ima svoj vzrok
;
on si to reč razlaga drugače
/
vsako reč opravi hitro
/
pog.
najprej uredimo uradne reči, potem pride vse drugo
uradne zadeve
/
kakšna reč je že bila danes zjutraj doma
;
nima smisla, da delaš zaradi tega tako reč
//
kar je táko in je predmet
a)
govorjenja, pisanja:
govoril mu je prav hude reči
;
iron.
lepe reči sem bral o tebi
b)
mišljenja, čustvovanja:
imeti glavo, srce polno drugih reči
5.
ed.,
star.
kar je končni, najvišji cilj določenega prizadevanja;
stvar
:
biti vnet za narodno reč
6.
nav. ekspr.,
v povedni rabi,
s prilastkom
izraža, da je osebek tak, kot določa prilastek:
njegova žena je krhka, majhna reč
/
letalo je čudovita reč
;
gotovo ni glavna reč, kakšen nos ima človek
;
oditi iz domovine ni majhna reč
;
umetniku je človek prva reč
7.
ekspr.,
v medmetni rabi,
s prilastkom
izraža
a)
omiljevanje, neprizadetost:
nismo še končali. Prava reč
b)
omalovaževanje:
prava reč, če ima avto
c)
zadrego, zaskrbljenost, nejevoljo:
lepa reč, zdaj ga pa ni doma
;
ti presneta reč, le kako bi prišli tja
;
tudi ključa ni. Ti reč ti
//
izraža soglasje, pritrditev brez pridržka:
jasna, razumljiva reč, vroče mu je
8.
ekspr.,
v povedni rabi,
s prilastkom
izraža, da se pristojnost za to, kar je določeno z osebkom, omejuje
samo na osebo, ki jo določa prilastek:
kako bom to naredil, je moja reč
/
kaj je fant delal? Fantova reč
//
izraža popolno omejitev zanimanja, prizadetosti v zvezi s povedanim
na osebo, ki jo določa prilastek:
vse sem naredil. Tvoja reč
●
evfem.
dekle že ima svoje reči
menstruacijo
;
ekspr.
štiri dni ni taka reč
ni (tako) dolgo
;
ekspr.
ustrezi ji no, to vendar ni taka reč
to ni kaj posebnega, težkega, hudega
;
ekspr.
ve, kako se taki reči streže
zna pravilno, ustrezno ravnati
;
evfem.
zalotili so ju, ko sta počenjala tiste reči
spolno občevala
;
ekspr.
nasekal je celo reč drv
zelo veliko
;
prisiljena reč ni dobra
če mora kdo kaj storiti proti svoji volji, ima to navadno slabe
posledice
;
ekspr.
vsaka reč ima svoje meje
pri vsakem dejanju, ravnanju je treba upoštevati določene norme
;
ekspr.
vsaka reč le nekaj časa traja
vse se spremeni, nič ni večno
♦
rel.
poslednje reči
smrt, sodba, pogubljenje, zveličanje
réčen
1
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na reko:
rečni tok
;
rečna struga
/
rečni pesek
;
rečna usedlina
;
rečna voda
/
rečni in morski ribolov
;
rečna ladja
;
rečno pristanišče
/
rečne ptice, želve
♦
geogr.
rečni otok
;
rečni režim
povprečno spreminjanje višine vodne gladine reke med letom
;
rečna erozija
;
rečno omrežje
ali
rečni sistem
reka z vsemi pritoki
;
zool.
rečni ostriž
;
rečni piškur
réčen
2
-čna -o
prid.
(
ẹ̄
)
knjiž.
stvaren
,
materialen
:
rečni in duhovni svet
rečeníca
-e
ž
(
í
)
knjiž.
1.
reklo
,
fraza
:
v slovarjih so razložene besede in rečenice
;
stare rečenice
/
ljudske rečenice
/
spet se je potrdila stara rečenica, da nesreča nikoli ne počiva
star pregovor
2.
fraza
,
puhlica
:
rekel jim je nekaj prijaznih rečenic
;
časopisne,
ekspr.
oguljene, prazne rečenice
/
vljudnostne rečenice
rêči
rêčem
dov.
,
tudi
rekó; rêci recíte; rékel rêkla
(
é
)
1.
izoblikovati glasove, besede z govorilnimi organi:
te besede nisem rekel
;
reci a
/
otrok že reče mama
zna reči
/
na vse obtožbe ni rekel niti besede
je molčal, bil tiho
;
kar podivja, samo če rečem njegovo ime
izgovorim, omenim
;
težko reče r
izgovori
;
še enkrat reči kak stavek
ponoviti ga
//
z dajalnikom
s takim dejanjem posredovati komu določeno vsebino:
rekel jim je neko besedo, ki je nisem razumel
/
nikomur ne reče žal besede
;
reci ji prijazno besedo
//
povedati
:
o tem ti ne morem reči dosti novega
;
v njihovo dobro se mora reči, da so škodo že povrnili
2.
izraziti z govorjenjem:
da prekine molk, reče: lep dan bomo imeli
;
pog.
ponovite, prosim, kar ste rekel, rekla
ste rekli
;
ali znaš to reči po francosko
;
rekel mi je, da se kmalu vrne
;
reči s tresočim, žalostnim glasom
/
Freud, smo rekli, razlaga vse to s spolnostjo
;
ali si mu rekel kaj čez čast
/
kot izraz zadrege
kaj sem že hotela reči? Aja, jutri ne morem priti
/
dober dan, je rekel
;
rekel je, kje ste bili
;
takoj odidite, reče po kratkem molku
;
reci že kaj, no
spregovori, ne molči
/
a tako, je rekel sam pri sebi
/
knjiž.
tako moremo reči s pesnikom tudi mi
lahko izrazimo s pesnikovimi besedami tudi mi
/
pog.
radio je rekel, da bo sončno
po radiu je bilo napovedano
//
izraziti s čim sploh:
le kaj je rekel mutec
;
reči (si) z očmi
/
kaj je hotel reči s tem prizorom
povedati, izraziti
3.
zatrditi
1
,
izjaviti
:
z isto pravico lahko rečemo, da je boljše ono, ne to
/
menda ne boste rekli, da to ni res
/
rekel sem, torej bom dal
obljubil sem
4.
predlagati
,
svetovati
:
piti mu je treba dati, bo morda kdo rekel
/
poboljšaj se, to je vse, kar ti lahko rečem
svetujem, priporočim
5.
pog.,
v zvezi z
za
vprašati
,
prositi
:
reči v kuhinji za hrano
/
večkrat mi je že rekel za denar
6.
z nedoločnikom
ukazati
,
veleti
:
rekel mu je sesti
;
elipt.
če se hlapcu reče na polje, ne pojde v gozd
7.
uporabiti za koga ali kaj
a)
ime, kot ga izraža dopolnilo:
reci mi Tone
;
psu so rekli Lisko
/
živel je v Rihemberku, kakor so takrat rekli Braniku
b)
naziv, poimenovanje, kot ga izraža dopolnilo:
vsakemu odraslemu reče stric
/
rekla mu je lažnivec, slepar
/
ni vedel, ali bi mu rekel ti ali vi
c)
izraz, kot ga nakazuje dopolnilo:
ciklamam rečejo ponekod korčki
;
iron.
in vi temu rečete pravica
;
kako se že reče po francosko človek
/
prinesel je tisto, no, kako se že reče
8.
misliti
,
meniti
2
:
kaj bodo pa ljudje rekli
;
človek bi rekel, da ne zna do pet šteti
/
glej no, si rečem, močen je
/
prevelika sreča je lahko tudi v nesrečo, so rekli stari ljudje
9.
v zvezi s
hoteti
uvaja povzetek bistvene vsebine povedanega:
skratka, hočeš reči, da to ni res
/
kaj hočeš reči s temi besedami
/
star.
ta pripovedka hoče reči, da je bil tu nekoč rudnik
hoče povedati
10.
uvaja natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega:
tako trdijo ljudje, hočem reči, znanci
;
bilo je dobro, lahko rečem, zelo dobro
/
na levi, hočem reči, na desni strani
//
izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo:
tu gre za milijonsko, kaj sem rekel, milijardno škodo
/
ekspr.
živela sta zadovoljno, da ne rečem, srečno
11.
nav. ekspr.
izraža podkrepitev trditve:
lahko rečem, da me še ni razočaral
;
prebral sem, reči moram, dobro knjigo
/
nisem mogel, če rečem
;
to je fant, da se reče
;
bil si priden, ni kaj reči
;
pa reci, če ni lep
12.
v medmetni rabi,
navadno v zvezi
ti rečem, vam rečem
izraža
a)
trdno prepričanost:
vse bo dobil nazaj, vam rečem
/
ne boš plačal, ti rečem
/
povedal bo, rečem, da bo
b)
opozorilo, svarilo:
ne jezi me, ti rečem
;
rečem vam, dobro premislite
//
poudarja povedano:
ej, to je bilo življenje, ti rečem
/
smeje se, rečem vam, kot sonce z jasnega neba
13.
v zvezi z
bi
izraža omejitev na samo osebni odnos do česa:
čas, rekel bi, stoji
;
rekel bi, da to ni res
14.
v zvezi s
kaj
imeti določen odnos do česa:
ne vem, kaj bi rekel na vse to
;
kaj naj rečemo pa mi, ki nismo nič dobili
/
kaj bi rekli k vampom v omaki, je vprašal natakar
15.
v zvezi
ne bi rekel, težko bi rekel
izraža obzirno, omiljeno zanikanje:
dobre volje sem. Ne bi rekla
;
težko bi rekel, da je to res
;
ne bi rekel, da sem se bal, ampak prijetno mi tudi ni bilo
16.
ekspr.,
navadno v zvezi
ni kaj reči, nimam kaj reči
izraža, da po mnenju, sodbi koga kdo ali kaj nima slabih lastnosti,
pomanjkljivosti:
temu avtomobilu ni kaj reči
;
dekle je pridno in tudi drugače ji nimam kaj reči,
pog.
ji ni kaj za reč(i)
/
k temu nimam kaj reči
pripomniti
/
nič mu ni reči, pa vendar ga ne maram
;
o njej nič ne rečem, pametna je
17.
ekspr.,
v zvezi
ne rečem
izraža, da osebek sprejema resničnost, veljavnost določenega dejstva,
vendar z določeno omejitvijo:
saj mi je dobro tu, nič ne rečem, ampak naveličan sem
18.
v členkovni rabi,
v velelni obliki za prvo osebo množine ali dvojine
izraža predlog, da se sprejme povedano za izhodišče razmišljanja ne
glede na resničnost:
recimo, da začne goreti. Kaj boš najprej naredil
/
recimo, na primer, da mi posodiš pet milijonov. Koliko naj ti
vrnem čez eno leto
/
no, reciva, da imaš prav
izraža, da govoreči sprejema kaj kot resnično, mogoče, čeprav se
ne odpoveduje dvomu
//
izraža, da je kaka stvar, enota navedena z namenom ponazoriti kak
širši, splošnejši pojem:
dobro bi se bilo ukvarjati s športom, recimo s kolesarjenjem,
plavanjem
/
marsikaj pogrešam, recimo prijatelje
/
ne vem, če bi vzdržal, recimo, pet ur
19.
ekspr.
dati, povzročiti glas, zvok, kot ga nakazuje dopolnilo:
kako reče krava
;
švrk, reče živalca, in že je ni več
/
sanje, mu reče odmev
;
brezoseb.
spet je reklo: bum, bum
●
ekspr.
tega si ne da dvakrat reči
to napravi brez obotavljanja
;
oprostite, tega nisem hotel reči
nisem tako mislil, kot sem rekel
;
ekspr.
ne bi mogel reči, kaj mu je
ne vem, ni mi znano, kaj mu je
;
ekspr.
s tem seveda nočemo reči, da je vse narobe
izraža omilitev povedanega
;
pog.
jaz si pa tudi ne pustim vsega reči
izraža ogorčenje, protest zaradi določenih trditev, zlasti slabih
;
ekspr.
ne odstopim od svoje zahteve. Rekel sem
o tem ne mislim več govoriti, moja odločitev je dokončna
;
ekspr.
svojega mnenja ne prekličem. Rekli ste
s temi besedami ste si sami izbrali, določili neprijetne posledice
;
ekspr.
če bi imel denar, ne bi rekel, tako pa ne bo nič
bi stvar sprejel, uresničil
;
če si rekel a, reci tudi b
nadaljuj; povej vse
;
pog.
Ameriki je rekel za zmeraj adijo
jo je zapustil
;
ekspr.
ni rekel ne bele ne črne
molčal je; ni povedal svojega mnenja
;
ekspr.
niti besede mi ni več rekel, naj ne grem
nič več mi ni branil
;
reci še ti zanj dobro besedo
priporoči ga; zavzemi se zanj
;
ekspr.
tudi oni še niso rekli zadnje besede
še niso povedali, pokazali vsega, kar znajo, zmorejo
;
ekspr.
reci bobu bob in popu pop
opiši stvari, dejstva taka, kot so v resnici, brez olepšavanja
;
tako je bil pijan, da je mački botra rekel
da se ni zavedal, kaj dela
;
ni rekel ne da ne ne
ni povedal svoje odločitve
;
če je tako, rečem da
pritrdim, privolim
;
ekspr.
včeraj sta si rekla da
sta se poročila
;
pog.
no, bom pa še jaz eno rekel
bom pa še jaz nekaj povedal
;
ekspr.
samo še eno reci, pa te udarim
samo spregovori, oglasi se še
;
pog.
počakaj, bova eno, kakšno, katero rekla
se bova kaj (pametnega) pogovorila
;
ekspr.
še hvala mi ni rekel
čisto nič se ni zahvalil
;
publ.
kaj bodo pa cene rekle
kako bo to vplivalo na cene
;
ekspr.
kar sem rekel, sem rekel
izraža, da govoreči vztraja pri svojih besedah, svoji odločitvi
;
menda velja, kar sva rekla
sva se dogovorila, zmenila
;
pog.
v veseli družbi so marsikatero rekli
povedali so več domislic, šal
;
če je tako, rečem ne
zavračam, odklanjam, zanikam
;
ekspr.
narod je tujcu odločno rekel ne
se mu je uprl
;
ekspr.
domači mu za ta dejanja nič ne rečejo
ga ne oštejejo, se nanj ne jezijo
;
ekspr.
ura teče, nič ne reče
čas hitro in neopazno mineva
;
ekspr.
dolgo ni rekel nobene
je molčal; ni povedal svojega mnenja
;
ekspr.
vse sta si rekla, samo človek ne
z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala
;
ekspr.
nikogar ni bilo, da bi mu rekel zbogom
da bi se poslovil od njega
;
ekspr.
rekel je zbogom svojim načrtom
nehal je misliti na njihovo uresničitev
;
ekspr.
vest mu je rekla, da ni naredil prav
zavedal se je, da ni naredil prav
;
ekspr.
nekaj mu je reklo, da bo uspel
slutil je, zdelo se mu je
;
ekspr.
naj reče kdo, kar hoče, tako bo
ne glede na besede, mnenje kogarkoli bo tako
;
ekspr.
reci, kakšen napredek od lani
izraža pritrditev, strinjanje
;
ekspr.
reči komu kaj v obraz
izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju
;
to lahko rečemo, se lahko reče tudi za druge
to velja, drži tudi za druge, o drugih
;
ekspr.
ne rečem dvakrat, da ne bo prišel
skoraj gotovo bo prišel
;
pog.
bil je, kako bi rekel, malo neroden
izraža obzirnost, negotovost
;
pog.
prodaš? Prodam, samo ne vem, koliko bi rekel
koliko bi zahteval, kakšno ceno bi postavil
;
pog.
nazaj reči
odgovoriti, ugovarjati
;
zastar.
po pravici reči, to je zame nerazumljivo
po pravici rečeno
;
ekspr.
reci tako ali drugače, jaz ostanem
ne glede na tvoje besede, mnenje ostanem
;
ekspr.
takih podjetij je reci in piši petindvajset
poudarja presenetljivost navedenega podatka
;
ekspr.
v tem poklicu je reci in piši dvajset let
že
;
reči in narediti je dvoje
reči je lahko, besede uresničiti težje
rêči se
1.
za poimenovanje česa uporabljati kako besedo, ime:
po domače se reče pri Baričevih
/
gostilni se je reklo Lovski rog
/
da, temu se lahko reče sijajno
2.
v zvezi
kakor se reče, kot se reče
opozarja na rabo kake stalne besedne zveze:
živel je in dal drugim živeti, kakor se reče
;
ni bilo objektivnih razlogov, kot se je temu reklo
3.
ekspr.,
v zvezi
bi se reklo
biti po mnenju, prepričanju koga enak temu, kar izraža dopolnilo:
iti zdaj ven, bi se reklo podati se v gotovo smrt
/
to bi se reklo biti strahopeten
4.
ekspr.
poudarja visoko stopnjo stanja, pojava, kot ga izraža dopolnilo:
on že ve, kaj se reče lakota
;
ali veste, kaj se to reče, če te nihče ne pogleda
5.
izraža, da je določeno dejstvo znak za domnevanje tega, kar izraža
dopolnilo;
se pravi
:
ženska? Se reče ona
;
to se reče, da so že nazaj
●
naredili so. Smo, se reče
prava beseda, izraz je smo
;
ekspr.
ne boj se, to se samo tako reče
tega se ne misli, ne razume dobesedno
rekóč
:
rekoč te besede, je odšla
●
tako rekoč
ekspr.
denarja tako rekoč ni več
skoraj ni več
;
ekspr.
bil je tako rekoč zmeraj pijan
izraža omejitev popolne, dobesedne ustreznosti izraza,
resničnosti
rékši
star.
:
to rekši, se veselo zasmeje
;
dražili so meščane, rekši: kje imate polža
rékše
zastar.
namreč, natančneje rečeno:
pogledal me je od nog do glave, rekše mojo opravo
rečèn
-êna -o
deležnik od reči:
nesramno rečena beseda jo je užalila
;
koliko lepše je to rečeno v izvirniku
;
kje je pa rečeno, da moram ravno jaz to narediti
;
s tem seveda ni rečeno, da je edino tako mogoče
;
še isti dan ali bolje rečeno še isto noč je odpotoval
;
ekspr.
ta človek je, milo rečeno, malo omejen
;
odkrito rečeno, tako ne more iti dalje
;
lani je kraj obiskalo, na okroglo rečeno, deset tisoč turistov
;
kot že rečeno, se je to zgodilo sredi belega dne
//
knjiž.
omenjen
,
naveden
:
do tega smo prišli na osnovi rečenih podatkov
/
zgodilo se je na rečeni dan
dogovorjeni, napovedani
●
ekspr.
med nama rečeno, všeč mi je
izraža zaupnost
;
ekspr.
sklenili so, da odidejo. Rečeno – storjeno
brez odlašanja so sklep tudi uresničili
;
sam.:
kaj je bilo rečenega o tem
;
v zvezi z do zdaj rečenim me zanima še nekaj
réčica
tudi
rečíca -e
ž
(
ẹ́; í
)
manjšalnica od reka:
rečica je ob deževju narasla
;
gorska rečica
;
plitva rečica
;
izvir rečice
rečíšče
-a
s
(
í
)
knjiž.
rečna struga:
na tem mestu se rečišče zoži
;
poglobiti rečišče
réčje
-a
s
(
ẹ̑
)
geogr.
reka z vsemi pritoki:
rečje in porečje
réčka
-e
ž
(
ẹ́
)
knjiž.
rečica
:
prebresti rečko
réčnica
in
rečníca -e
ž
(
ẹ̑; í
)
rečna voda:
čista rečnica
;
kemične značilnosti rečnice
réd
1
-a
m
,
sedmi in deseti pomen mn.
redôvi
in
rédi;
osmi in deveti pomen mn.
redôvi
(
ẹ̑
)
1.
stanje, ko je (vsaka) stvar na mestu, v položaju, kot mora biti, kot
je koristno:
red na mizi, v sobi je vzoren
/
dati, spraviti svoje stvari v red
urediti, pospraviti jih
;
spraviti lase, obleko v red
/
hvala, stvar je že v redu
je že urejena
//
kar je določeno z odnosi med določenimi stvarmi, dejstvi, ki se dajo
izraziti s pravili:
odkriti red v vesolju
;
kompozicijski, notranji red
/
brez reda razpostavljeni predmeti
;
govori brez reda
neurejeno, zmedeno
//
stanje, ko se dela, ravna v skladu s pravili, zahtevami:
v državi je, vlada red
;
obnoviti, vzpostaviti red
;
skrbeti za red na cesti, zabavi
/
narediti red v gospodarstvu
/
prisiliti koga k redu
k ravnanju, vedenju v skladu s pravili, zahtevami
2.
navadno s prilastkom
kar je določeno s predpisi, pravili, ki določajo, kakšno ravnanje,
stanje je pravilno, obvezno:
prilagoditi se delovnemu redu
;
gospodarski, pravni red
;
odpor proti staremu moralnemu redu
/
prebrati hišni red
pravila o pravicah in dolžnostih stanovalcev, navadno v
večstanovanjski hiši
/
zastar.
kazenski, šolski, tržni red
zakon, predpis
3.
navadno s prilastkom
kar je določeno z gospodarskimi, političnimi, pravnimi odnosi v
družbeni skupnosti;
ureditev
:
obljubljati človeštvu nov red
/
fevdalni družbeni red
;
graditi bolj pravičen družbeni red
/
osovraženi red se je držal na oblasti s pomočjo vojske
predstavniki oblasti
4.
kar je določeno s ponavljanjem dejstev, opravil v enakem vrstnem redu
ob istem času v določeni časovni enoti:
bolnik, otrok potrebuje red
;
živeti po ustaljenem redu
/
ekspr.
čisto sem prišel iz reda
//
v zvezi
dnevni red
načrt za delo in počitek v štiriindvajsetih urah:
napraviti si dnevni red za počitnice
;
privaditi se na dnevni red
//
v zvezi
dnevni red
glede na vrstni red vnaprej določene točke, vprašanja, o katerih se
bo razpravljalo na sestanku, zboru:
preiti na dnevni red
;
glasovati o dnevnem redu
;
tretja točka dnevnega reda
/
dnevni red konference
vnaprej določen načrt za njen potek
5.
navadno s prilastkom
kar je določeno s sledenjem oseb, stvari, dejstev v času ali prostoru:
urediti po abecednem, logičnem redu
;
vrstni red tekmovalcev
;
menjati red posevkov
/
besedni red
s pravili določeno zaporedje besed
/
pog.
odstopiti vrstni red za avtomobil
mesto v vrsti prijavljenih, čakajočih kupcev
//
razvrstitev
,
razporeditev
:
določiti sedežni red učencev
/
bojni, pohodni red
6.
v zvezi
vozni red
kar vnaprej in za daljše časovno obdobje določa čas prihoda, odhoda
(javnih) prometnih sredstev:
določiti, uskladiti vozne rede
;
promet teče po voznem redu
;
ladijski, železniški vozni red
/
kupiti, prebrati vozni red
7.
star.
vrsta
:
postaviti se v red
/
prvi red naj stopi korak naprej
/
v pogovoru so prišle na red tudi gospodarske zadeve
8.
nar. gorenjsko
red
2
:
raztrositi redove
/
pokositi zadnji red
9.
verska skupnost ljudi, ki živijo po posebnih pravilih, navadno v
skupini, skupinah:
ustanoviti, voditi red
;
stopiti v red
;
katoliški, muslimanski redovi
;
moški, ženski redovi
;
član, predstojnik reda
/
frančiškanski, jezuitski red
/
samostanski, verski redovi
10.
biol.
sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od razreda:
red zveri
;
družine, redovi in razredi
11.
šol.
ovrednotenje znanja, vedenja v šoli;
ocena
:
iz biologije še nima reda
;
spraševati, učiti se za rede
/
negativni, pozitivni red
;
red odlično
/
dati, dobiti red
//
znamenje, označba za to ovrednotenje, navadno številka:
vpisovati rede
/
zaključevati rede
12.
visoko odlikovanje kot znamenje priznanja za državljanske, vojaške
zasluge:
podeliti, pripeti komu red
;
odlikovati koga z redom
/
red za zasluge
slovensko odlikovanje za izjemne zasluge na področjih, kot so
vojaštvo, obramba, diplomacija, šport
;
red za izredne zasluge
visoko slovensko odlikovanje za izjemne zasluge na kulturnem,
gospodarskem, znanstvenem, socialnem in političnem področju
;
srebrni red za zasluge
visoko slovensko odlikovanje za izjemne zasluge pri varnosti,
obrambi in zaščiti države ter za mednarodno sodelovanje na teh
področjih
;
zlati red za zasluge
visoko slovensko odlikovanje za izjemne zasluge na civilnem,
vojaškem oziroma varnostnem področju in v mednarodni diplomaciji
/
red narodnega heroja
nekdaj
visoko jugoslovansko odlikovanje za izredno junaška dejanja v boju
s sovražnikom
;
red dela z rdečo zastavo
nekdaj
visoko jugoslovansko odlikovanje za posebne zasluge na področju
gospodarstva, družbenih dejavnosti
13.
s prilastkom,
s širokim pomenskim obsegom
izraža, da je kaj glede na kakovost, pomembnost take stopnje, kot
nakazuje prilastek:
dogodek, dokument prvega reda
/
on je strokovnjak prvega reda
/
cesta prvega reda
cesta, ki povezuje države ali gospodarsko in turistično pomembna
središča
;
zastar.
vagon drugega reda
drugega razreda
14.
pog.,
s širokim pomenskim obsegom,
v zvezi
v redu
ki ima določene dobre lastnosti, značilnosti v precejšnji meri:
on je v redu človek
;
ta profesor je zelo v redu
;
biti v redu mati
dobra, skrbna
;
poglej avto, ali ni v redu
dober, lep
15.
pog.,
v zvezi
v redu
ki je v takem stanju, kot se pričakuje, mora biti:
avto je spet v redu, lahko se odpeljemo
;
dokumente ima v redu, lahko gre
/
kadar ni bil kaj v redu, je vzel zdravila
se ni počutil dobro, zdravega
//
v prislovni rabi
izraža, da dejanje poteka, je opravljeno tako, kot se pričakuje,
mora biti:
vse je v redu naredil
;
stvar ne teče čisto v redu
16.
v medmetni rabi,
v zvezi
v redu
izraža
a)
soglasje, privolitev:
v redu, kupim
/
če hočeš, v redu, če ne – grem
b)
zadržano pritrjevanje:
v redu, pa naj bo po tvojem
c)
nejevoljno sprijaznjenje s čim:
če je že to naredil, v redu, toda zakaj se ne opraviči
;
v redu, je rekel jasno, grem pa drugam
●
samo zaradi reda se je opravičil
ker je tak red, navada
;
nar. vzhodno
večerja je k redu
je pripravljena, na mizi
;
nar. vzhodno
glej, da boš tam k redu
da se boš prav vedel, obnašal
;
star.
ni mu ga v red
enakega, enakovrednega
;
nar.
kar naprej sitnari, naj se že vendar dava v red
poročiva
;
pog.
v njegovi glavi že od rojstva ni vse v redu
že od rojstva ni normalen
;
pog.
z njim zadnje čase ni vse v redu
nenavadno, čudaško ravna, se vede
;
publ.
razvoj sam je spravil problem z dnevnega reda
je razrešil problem
;
postaviti vprašanje na dnevni red
začeti ga obravnavati
;
nesreče so na dnevnem redu
se venomer ponavljajo
;
iti v gosjem redu
drug za drugim
;
lože I. reda
lože, razvrščene med parternimi in balkonskimi ložami
;
publ.
za resničnost tega govorijo v prvem redu dejstva
v prvi vrsti
;
star.
potresni sunek srednjega reda
srednje stopnje, jakosti
;
publ.
sestaviti vozni red za turnejo moštva po Južni Ameriki
program, načrt
;
ekspr.
uniformirani čuvar reda
policist; paznik
;
publ.
organ javnega reda in miru
policist, policist
;
publ.
napadalci so zadeli na sile reda in se morali umakniti
na vojaštvo; policijo
;
red vlada svet
♦
gled.
abonma red(a) B
;
glasb.
prstni red
določen vrstni red prstov pri igranju posameznih tonov
;
mat.
prednostni red
zapovrstnost, po kateri se morajo opraviti predpisane matematične
operacije
;
red odvoda
število, ki izraža, kolikokrat zaporedoma se je funkcija odvedla
;
ploskev 1. reda
ploskev, katere enačba ima eksponent pri spremenljivkah enak 1
;
pravn.
dedni red
zakonski vrstni red, po katerem dedujejo zakonec in sorodniki, če
ni oporoke
;
javni red
ki ga zahtevajo zakoni in drugi predpisi državnih organov ali
ukrepi pooblaščenih oseb teh organov
;
rel.
(sveti) red
do 1968
vsaka od osmih stopenj priprave za opravljanje duhovniške,
škofovske službe
;
tretji red
cerkvena organizacija pod vodstvom nekaterih samostanskih redov,
katere člani opravljajo posebne molitve, verske vaje
;
malteški viteški red
ki se ukvarja zlasti s strežbo bolnikov
;
nemški viteški red
;
šol.
dobiti prvi red
nekdaj
najboljšo pozitivno oceno
;
um.
stilni stebrni redi
vrste, tipi stebrov glede na določene značilnosti, po katerih se
imenujejo zlasti starogrški umetnostni slogi
réd
2
-í
ž
,
daj., mest. ed.
rédi
(
ẹ̑
)
1.
pokošena trava v vrsti, kakršna nastaja ob košenju:
razmetati, raztrositi redi
/
sonce je že visoko, trava pa je še v redeh
/
red trave, žita
//
pas trave v širini zamaha kose:
kosec jemlje široko red
;
pokositi,
ekspr.
podreti še nekaj redi
/
ekspr.
v vasi letos še ni padla ena sama red
še niso začeli kositi
2.
nar.
vrsta
:
izkopati nekaj redi krompirja
;
obrati še deset redi trt
/
ljudje so stali v dolgi redi
redákcija
-e
ž
(
á
)
1.
glagolnik od redigirati:
zaključiti redakcijo časopisa, večernih poročil
/
izdati pisateljevo zbrano delo v redakciji znanega strokovnjaka
;
poveriti komu redakcijo besedila, pravilnika
/
jezikovna, stilna redakcija
2.
vsaka od jezikovno, vsebinsko spremenjenih oblik kakega dela;
oblika
,
inačica
:
prebrati končno redakcijo predloga
;
ohranila se je vrsta redakcij
♦
jezikosl.
makedonska, ruska redakcija cerkvenoslovanskega spomenika
cerkvenoslovanski spomenik z makedonskimi, ruskimi jezikovnimi
posebnostmi
3.
uredništvo
:
biti zaposlen v redakciji
/
filmska redakcija televizije
;
športna, zunanjepolitična redakcija
;
tehnična redakcija
/
redakcija je članek odklonila
;
sestanek redakcije
/
stopiti v redakcijo
redakcíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na redakcijo:
redakcijsko delo ga veseli
/
redakcijska načela
/
redakcijski članek
članek, ki ga je napisal urednik ali uredništvo
/
redakcijski svet založbe
;
redakcijska komisija
/
redakcijska soba
redáktor
-ja
m
(
á
)
1.
kdor dela, naredi, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno
obliko, razporeditev;
urednik
:
imenovati, izvoliti redaktorja
;
redaktor zbornika
;
zaposliti se kot redaktor
/
glasbeni redaktor na radiu
;
glavni, odgovorni redaktor
2.
kdor dela, da dobi kako besedilo vsebinsko, jezikovno ustreznejšo
obliko;
pregledovalec
,
popravljavec
:
redaktor zakonskega predloga
♦
jezikosl.
kdor v pisni obliki pomensko, oblikovno, stilno razčleni geslo za
objavo v slovarju, urednik
redáktorica
-e
ž
(
á
)
ženska, ki dela, naredi, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo
ustrezno obliko, razporeditev;
urednica
:
zaposlila se je kot redaktorica
;
redaktorica oddaje
;
redaktorica in novinarka
redáktorski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na redaktorje:
redaktorsko delo
/
redaktorska soba
redaníca
-e
ž
(
í
)
nar.
red
2
:
dekleta, ki so stresala redanice in grabila travo od grmov .. so
imela bele predpasnike
(F. Bevk)
redár
-ja
m
(
á
)
1.
pripadnik organa, ki z manj pooblastili kot policija skrbi za javni
red in mir na območju (nekaterih) občin:
uniformirani redarji
;
delo redarjev
;
pristojnosti, pooblastila redarjev
;
usposabljanje redarjev
;
policisti in redarji
/
ljubljanski redarji
;
mestni, občinski redar
//
pravn.,
do 1918
pripadnik organa, ki skrbi za javni red in mir sploh:
redarji so tatove kmalu izsledili
2.
kdor skrbi za red, disciplino, zlasti na kaki prireditvi, javnih
površinah:
redarji so skušali pomiriti množico
;
spoštovati, upoštevati navodila redarjev
;
redarji na parkirišču, smučišču
;
redarji pri vhodu na prireditev
/
redar na prireditvi, pri pohodu
●
zastar.
redar je opazil požar
nočni čuvaj
redárka
-e
ž
(
á
)
1.
pripadnica organa, ki z manj pooblastili kot policija skrbi za javni
red in mir na območju (nekaterih) občin:
stroga redarka
;
redarke in redarji
/
mestna, občinska redarka
2.
ženska, ki skrbi za red, disciplino, zlasti na kaki prireditvi:
določiti redarke
redárski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na redarje ali redarstvo:
redarske naloge
/
redarska služba
/
prijaviti tatvino redarskim oblastem
redárstven
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na redarstvo:
redarstvena služba
/
osumljence je zasliševal redarstveni uradnik
redárstvo
-a
s
(
ȃ
)
1.
delo redarjev:
dobro opravljati redarstvo
;
varovanje in redarstvo
2.
organ, ki z manj pooblastili kot policija skrbi za javni red in mir na
območju (nekaterih) občin:
prejeti obvestilo redarstva o prekršku
;
vodja redarstva
;
zakon o redarstvu
;
policija in redarstvo
/
mestno, občinsko redarstvo
//
pravn.,
do 1918
organ, ki skrbi za javni red in mir sploh:
redarstvo je izdalo drugačen ukaz
/
odpeljati koga na redarstvo
na sedež redarstva
rédčenje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od redčiti:
redčenje beleža
/
redčenje sadik
/
redčenje gozda
/
ekspr.
redčenje avtobusov
manjšanje števila avtobusov na določeni liniji
♦
gozd.
izbiralno, odbiralno redčenje
;
nizko
pri katerem se seka zlasti nižje drevje
, visoko redčenje
pri katerem se seka zlasti višje drevje
redčílo
-a
s
(
í
)
razredčilo
:
kot redčilo uporabiti firnež
redčína
-e
ž
(
í
)
1.
površina v gozdu, porasla z redkim drevjem ali grmovjem:
ko je prišel na redčino, so ga opazili
;
jase in redčine
2.
ekspr.
kar je redko:
najprej je pojedel redčino, potem pa žličnike
3.
knjiž.
redkost
:
redčina zraka v višinah
rédčiti
-im
nedov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
delati (bolj) redko:
firnež redči barve
;
redčiti omako z vodo
/
redčiti peso, solato
;
redčiti veje
/
redčiti gozd
♦
agr.
redčiti sadnemu drevju plodove
2.
povzročati, da se kaka skupina, skupnost številčno manjša:
kuga, lakota je redčila prebivalstvo
rédčiti se
1.
postajati (bolj) redek:
lasje se mu že redčijo
/
gozd se redči, kmalu bomo na vrhu
/
megla se redči
/
ekspr.
noč se redči
postaja manj temna
2.
postajati številčno manjši:
zaradi napadov, naporov se je četa redčila
/
zelene površine v mestih se zmeraj bolj redčijo
redefiníranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od redefinirati:
redefiniranje odnosov
;
redefiniranje pravil
redefinírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
podati novo, drugačno definicijo, opredelitev česa:
redefinirati odnose
;
redefinirati vlogo države
rédek
-dka -o
prid.
, redkêjši
tudi
rédkejši
(
ẹ́
)
1.
ki je bolj v tekočem kot v trdnem stanju:
redka omaka
;
malta je preveč redka
2.
razvrščen v velikih medsebojnih presledkih:
redke veje
;
trava je zaradi suše redka
;
redko drevje
/
redki lasje
;
ima zelo redko brado
//
ki sestoji iz enot, razvrščenih v velikih medsebojnih presledkih:
redek glavnik
;
redek gozd
/
redka mreža
mreža z večjimi luknjicami
;
redko blago
3.
skozi katerega se lahko vidi:
redka megla
/
ekspr.
redka tema
4.
ki obstaja v majhni meri:
promet v tistih krajih je še redek
;
redka naseljenost
5.
ki je glede na določeno dejstvo tak, kakršnih je v določeni skupini
malo:
on je eden izmed redkih ljudi, ki mu je to uspelo
;
to vedo le redki posamezniki
//
ki je tak, kakršnih je malo sploh:
knjižnica hrani več redkih starih knjig
;
ta rastlina, žival je redka
6.
ki se pojavlja v velikih časovnih presledkih:
redki streli
/
njegovi obiski so postajali vse bolj redki
/
na redke čase se vidiva
malokdaj, poredkoma
7.
ki se malokdaj pojavi, ponovi:
dočakati redek jubilej
;
taki prizori v sodobni dramatiki niso redki
;
izkoristiti redko priložnost
/
postreči z izbranimi, redkimi jedmi
//
ki ima razmeroma majhno frekvenco:
to so redki primeri
;
slovar vsebuje tudi redke besede
●
ta človek je redkih besed
zelo malo govori
;
preg.
goste službe, redke suknje
kdor zelo pogosto menjava delo, službe, revno živi
♦
les.
redki les
les z redkimi, širokimi letnicami
;
metal.
redke kovine
kovine, ki se zaradi dragih postopkov pridobivanja redko
uporabljajo
rédko
prisl.
:
redko prihaja k nam
;
redko obljudeni kraji
;
ekspr.
redko redko se to zgodi
rédki
-a -o
sam.
:
le redki to razumejo
;
jesti kaj redkega
;
na redko mu piše
;
po redkem se vidita
poredkoma
redemptoríst
-a
m
(
ȋ
)
rel.
član reda, ki se ukvarja zlasti z misijoni, verskimi prireditvami:
réden
-dna -o
prid.
, rédnejši
(
ẹ́ ẹ̄
)
1.
ki se ujema, je v skladu s predpisi, načrti in je določen vnaprej:
redne in dodatne delovne obveznosti
;
reden in izreden
/
redni delovni čas
z zakonom določen polni delovni čas
;
redni letni dopust
/
poskusil bom urediti stvar najprej po redni poti
//
ki se ujema, je v skladu s predpisi, pravili in se ponavlja ob
določenem času, v določenih časovnih presledkih:
jutri imamo redni letni zbor
/
redne letalske, prometne zveze
/
redni in posebni vlaki
/
redna izdaja, knjižna zbirka
2.
ki ima s splošno veljavnimi predpisi, pravili določen status, pravni
položaj:
redni član društva
;
redni študent
/
redni član akademije
akademik najvišje stopnje
;
redni profesor
univerzitetni predavatelj najvišje stopnje
3.
ki je tak, kot se pričakuje, mora biti:
veter je močno oviral reden potek tekmovanja
4.
ki se ponavlja ob določenem času, v določenih časovnih presledkih:
redni dnevni sprehod
;
redna radijska oddaja
;
redno čiščenje zob
;
sprva slučajna srečanja so postajala vse bolj redna
//
ki se ponavlja brez izostankov, preskokov:
zahtevati redno dostavo časopisa
;
reden in nereden
5.
ki dela kaj v enakomerno se ponavljajočih, sorazmerno kratkih časovnih
obdobjih:
redni bralci knjig
;
on je v tej hiši reden gost
6.
ki ima, kaže smisel za red:
redni učenci
;
reden in nereden
/
redno življenje
7.
stalno organiziran in označen po zahtevah mednarodnega prava:
v boju proti upornikom so sodelovale tudi redne čete
;
priznati partizane kot redno vojsko
/
redni diplomatski odnosi
diplomatski odnosi, ki jih vzdržujejo stalne diplomatske misije
♦
min.
redni žarek
žarek, ki ima v kristalu v vseh smereh isto hitrost
;
pravn.
sprejeti zakon po rednem postopku
po postopku v več stopnjah, določenih z zakonom
;
redna likvidacija
likvidacija, ko delovna organizacija ne izpolnjuje več z zakonom
predpisanih pogojev za opravljanje dejavnosti
;
redna sodišča
sodišča, ki odločajo predvsem v civilnih in kazenskih zadevah
;
redna pravna sredstva
pravna sredstva, dovoljena proti sodnim odločbam, ki (še) niso
pravnomočne
;
šol.
redni izpitni rok
;
šport.
v rednem času se je tekma končala neodločeno
rédno
prisl.
:
revija izhaja redno
;
ta bolezen se redno konča s smrtjo
;
ekspr.
redno odhaja na počitnice v hribe
;
po kosilu redno pijejo kavo
;
redno ali izredno študirati
●
zastar.
niti redno se ni poslovil, tako se mu je mudilo
primerno, kot zahteva vljudnost
;
redno se zaposliti
za nedoločen čas in s polnim delovnim časom
;
zastar.
redno zasajene trte
v urejenih, ravnih vrstah
redeník
-a
m
(
í
)
voj. žarg.
trak iz nabojev, spojenih z gibljivimi členki;
nabojnik
:
mitraljezec z redenikom čez prsi
redigíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od redigirati:
redigiranje zbornika
/
končati redigiranje
;
redigiranje formulacije
redigírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
delati, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko,
razporeditev;
urejati
:
redigirati radijska poročila
;
redigirati zbornik
2.
delati, da dobi kako besedilo vsebinsko, jezikovno ustreznejšo obliko;
spreminjati
,
popravljati
:
redigirati govor, pogodbo
;
Prešeren je redigiral nekaj ljudskih pesmi
/
redigirati jezik, ločila
♦
jezikosl.
redigirati geslo
za objavo v slovarju ga pomensko, oblikovno, stilno razčlenjevati
v pisni obliki, urejati
redigíran
-a -o:
redigiran članek, pravilnik
redílen
-lna -o
prid.
, redílnejši
(
ȋ
)
1.
ki redi, debeli:
redilna hrana
;
ta jed je preveč redilna
2.
zastar.
hranljiv
:
redilne snovi v sadju
;
mleko je zelo redilno
redílnost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost redilnega:
velika redilnost močnatih jedi
/
zastar.
redilnost mleka
hranljivost
redílo
-a
s
(
í
)
1.
snov, hrana, ki redi, debeli:
to je dobro redilo
2.
zastar.
hranilo
:
beljakovine, maščobe in druga redila
redingót
-a
m
(
ọ̑
)
obl.
v pasu zožen, prerezan plašč brez pasu:
nositi, obleči redingot
;
črn redingot
;
v prid. rabi:
redingot plašč
redingóta
-e
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
redingot
:
obleči redingoto
rédis
--
v prid. rabi
(
ẹ̑
)
teh.,
v zvezi
redis pero
pero s ploščato okroglo konico za pisanje, risanje s tušem:
risati z redis peresom
rèdistribúcija
-e
ž
(
ȅ-ú
)
knjiž.
prerazdelitev
:
redistribucija sredstev
/
redistribucija funkcij, oblasti
redíšče
-a
s
(
í
)
zastar.
gojišče
:
redišče fazanov
redítelj
1
-a
m
(
ȋ
)
1.
kdor skrbi za red, disciplino, zlasti na kaki prireditvi:
reditelji z rdečimi trakovi na rokavih so usmerjali množico
;
kinematografsko podjetje zaposli več rediteljev
;
reditelj na parkirnem prostoru, v gledališču
//
šol.
učenec, ki skrbi za red, čistočo v razredu:
reditelj je pobrisal tablo in prezračil razred
2.
zastar.
organizator
,
vodja
1
:
reditelj maškarade, veselice
/
dvorni reditelj
ceremoniar
redítelj
2
-a
m
(
ȋ
)
star.
rednik
,
hranilec
2
:
reditelj družine
/
reditelj sirote
rejnik
/
konjski reditelj
konjerejec
redíteljica
1
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki skrbi za red, disciplino, zlasti na kaki prireditvi:
rediteljica v kinu
;
reditelji in rediteljice pri demonstrativnem pohodu
//
šol.
učenka, ki skrbi za red, čistočo v razredu:
rediteljica je povedala učitelju, katerih učencev ni
redíteljica
2
-e
ž
(
ȋ
)
star.
rednica
,
hranilka
:
sestra je bila njihova rediteljica
/
prodati so morali kravo, edino rediteljico družine
/
rediteljica sirote
rejnica
redíteljski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na reditelje:
rediteljska služba
/
učenec ni izpolnil svojih rediteljskih dolžnosti
redíti
1
-ím
nedov.
,
tudi
rédi
(
ī í
)
1.
načrtno se ukvarjati z živalmi, zlasti v gospodarske namene:
rediti govedo, konje, prašiče
;
v hribovitih krajih redijo ovce
;
rediti piščance za zakol
/
redili so nekaj krav in konja
;
telička bodo redili in ne prodali
2.
načrtno krmiti žival, da bi se zredila;
pitati
:
mesec dni pred zakolom so prašiča začeli rediti
3.
delati (bolj) debelo:
breje živali ne smemo preveč rediti
/
kruh, sladkor redi
4.
ekspr.
preživljati
,
vzdrževati
:
s temi dohodki lahko redi ženo in otroke
;
dela naj, dovolj dolgo so ga drugi redili
/
ta kmetija brez hudega dela redi družino
5.
zastar.
hraniti
2
,
krmiti
1
:
rediti rake z mesom
;
sebe sta slabo redila, a še slabše konja
●
star.
pravijo, da vino redi kri
ugodno vpliva na kri
;
ekspr.
rediti gada na prsih, na srcu
izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen
;
ekspr.
nima drugega dela, kot da si redi trebušček
veliko, z užitkom jé
;
ekspr.
sedel je v zaporu in redil uši
imel
redíti se
1.
postajati (bolj) debel:
zaradi dobre hrane in sedenja se redi
;
preveč, zelo se redi
/
nar.
če bo deževalo, se bo krompir redil
debelil
2.
star.
rasti, razvijati se:
postrvi se najbolje redijo v čisti vodi
;
telička sta ostala živa in se dobro redila
●
ekspr.
ne boš se redil od dela drugih
bogatel
rejèn
-êna -o:
v voz je bil vprežen par rejenih konj
;
majhen rejen moški
;
s koruzo rejeni prašiči
●
ekspr.
nositi rejene nahrbtnike
zelo polne
;
ekspr.
imeti rejeno denarnico
imeti veliko denarja
redíti
2
-ím
nedov.
, rejèn
in
redèn
(
ī í
)
zastar.
razvrščati
,
razporejati
:
rediti kosce
redívo
-a
s
(
í
)
knjiž.
hranilne snovi:
ker je rediva dosti, se zarodek razvije do končne stopnje
/
jajčno redivo
rêdkev
-kve
ž
(
é
)
kulturna rastlina z velikimi listi ali njen omeseneli podzemeljski del
črne barve in ostrega okusa:
opleti, sejati redkev
/
naribati redkev
/
redkev v solati
/
črna redkev
♦
bot.
njivska redkev
rastlina z belimi ali rumenimi cveti in črtalastimi plodovi,
Raphanus raphanistrum
redko...
ali
rédko...
prvi del zloženk
(
ẹ́
)
nanašajoč se na redek:
redkobesednež, redkodlak
;
redkokdo
redkobeséden
-dna -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki nerad govori, pripoveduje:
redkobeseden človek
;
postal je redkobeseden
redkobesédnež
-a
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
redkobeseden človek:
redkobesednež se je nazadnje razgovoril
;
bil je redkobesednež in čudak
redkobesédnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost, značilnost redkobesednega človeka:
njegova redkobesednost je splošno znana
/
ženina redkobesednost je kazala, da je užaljena
redkocvéten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
ki ima redke cvete:
redkocvetni mandljevci
♦
bot.
redkocvetna spominčica
spominčica z nekaj cveti v socvetju, Myosotis sparsiflora
rédkokàm
prisl.
(
ẹ́-ȁ
)
izraža zelo majhno število nedoločenih, poljubnih krajev, v katere je
dejanje usmerjeno ali jih doseže:
redkokam gre
rédkokatéri
-a -o
zaim.
(
ẹ́-ẹ̄
)
malokateri
:
redkokatera dežela ima toliko lepot
;
sam.:
le redkokateri se ga je še spominjal
rédkokdàj
prisl.
(
ẹ́-ȁ
)
izraža majhno število ponovitev v nedoločenem, poljubnem času:
redkokdaj je doma
;
redkokdaj mu kaj odreče
●
bil je dobre volje kakor redkokdaj
zelo
rédkokdó
rédkokóga
zaim.
(
ẹ́-ọ̄
)
izraža zelo majhno število nedoločenih, poljubnih oseb:
redkokdo pozna to rastlino
;
njegova glasba je redkokomu všeč
●
govoriti zna kakor redkokdo
zelo dobro
rédkokjé
prisl.
(
ẹ́-ẹ̄
)
izraža, da se dejanje dogaja na precej majhnem številu nedoločenih,
poljubnih krajev:
redkokje se tako dobro počuti kot pri njih
●
tam je zadovoljna kakor redkokje
zelo
rédkokrat
prisl.
(
ẹ́
)
star.
malokrat
,
malokdaj
:
redkokrat pride domov
redkolás
in
redkolàs -ása -o
prid.
(
ȃ; ȁ á
)
knjiž.
ki ima redke lase:
redkolas človek
/
redkolasa glava
rédkoma
prisl.
(
ẹ̄
)
knjiž.
redko
,
poredkoma
:
le redkoma je prihajal k njim
rédkost
tudi
redkóst -i
ž
(
ẹ́; ọ̑
)
1.
pojav ali dejstvo, da je kaj redko:
tak pojav je precejšnja redkost
;
redkost teh izdelkov v prodaji
2.
redek predmet, pojav:
na dražbi bo tudi nekaj redkosti
/
bibliofilska, knjižna, muzejska redkost
3.
lastnost, značilnost redkega:
redkost sita
rédkosten
-tna -o
prid.
(
ẹ́
)
knjiž.
redek
:
pohištvo iz dragocenega in redkostnega lesa
redkozób
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
knjiž.
ki ima redke zobe:
redkozob človek
/
glavnik je že redkozob
redkozóbec
-bca
m
(
ọ̑
)
nav. mn.,
zool.
južnoameriški sesalci z zakrnelim zobovjem ali brez zob, Edentata:
rêdkvica
-e
ž
(
é
)
kulturna rastlina z manjšimi listi ali njen omeseneli podzemeljski del
rdeče barve in ostrega okusa:
puliti, sejati redkvico
/
obložiti jed z narezano redkvico
/
rdeča redkvica
rêdkvičen
-čna -o
prid.
(
é
)
nanašajoč se na redkvico:
redkvično seme
/
redkvična solata
redníca
-e
ž
(
í
)
ženska, ki preživlja koga, skrbi za koga:
rednica družine
/
ekspr.
kmetova rednica je zemlja
●
star.
rednica sirote
rejnica
redník
-a
m
(
í
)
kdor preživlja koga, skrbi za koga:
biti edini rednik svoje matere
;
rednik družine
/
ekspr.
Nil je bil rednik Egipta
●
star.
ni imel očeta, le rednika
rejnika
♦
čeb.
čebelja družina, ki oskrbuje dodane ličinke
redníštvo
-a
s
(
ȋ
)
preživljanje koga, skrb za koga:
zaradi dolgoletnega redništva ga je imel za očeta
●
star.
občina je podpirala redništvo
rejništvo
rédnost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, značilnost rednega:
sneg ovira rednost prometa
/
rednost plačevanja davkov
/
rednost dostave pošte je vzorna
/
občudovati prijateljevo rednost
/
navaditi otroka na rednost
red
rédoks
--
v prid. rabi
(
ẹ̑
)
kem.
redukcijski in oksidacijski hkrati:
redoks reakcija
/
redoks sistem
redoljúb
-a
m
(
ȗ
)
knjiž.
kdor ljubi red:
mož je velik redoljub
redoljúben
-bna -o
prid.
(
ú ū
)
ki ljubi red:
redoljuben človek
;
bodi redoljuben
redoljúbje
-a
s
(
ȗ
)
knjiž.
ljubezen do reda:
pretiravati v redoljubju
redoljúbnost
-i
ž
(
ú
)
lastnost redoljubnega človeka:
vsi poznajo njegovo redoljubnost
;
delavnost in redoljubnost
rédoma
prisl.
(
ẹ̄
)
knjiž.
redno
:
redoma se je udeleževal posvetov
//
ponavadi
,
večinoma
:
ljudske pesmi so se redoma pele po spominu
rédos
-a
m
(
ẹ̄
)
nar. vzhodnoštajersko
reta
redosêja
-e
ž
(
ȇ
)
nar. štajersko
reta
:
omlateno žito so čistili z redosejo
♦
agr.
premikajoča se mreža pri vejalniku, kombajnu za čiščenje zrnja
redosléd
-a
m
(
ẹ̑
)
zastar.
vrstni red:
redosled dogodkov
rédov
-a
m
(
ẹ̑
)
zastar.
navadni vojak:
vojsko je služil kot redov
redoválen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na redovanje:
redovalni kriteriji
/
redovalna konferenca
konferenca učiteljskega zbora ob koncu vsakega četrtletja o učnih
uspehih in vedenju učencev
redoválnica
-e
ž
(
ȃ
)
šol.
uradna knjiga, v katero se vpisujejo ocene učencev določenega razreda,
skupine:
vpisovati ocene v redovalnico
;
dnevnik in redovalnica
/
žepna redovalnica
učiteljeva beležnica za vpisovanje ocen
redovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od redovati:
redovanje pisne naloge
/
redovanje učencev
redováti
-újem
nedov. in dov.
(
á ȗ
)
šol.
dajati ocene;
ocenjevati
:
redovati učence
;
dobro, slabo redovati
/
redovati domače naloge
redôven
1
-vna -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na samostanski, verski red:
redovni predstojnik, sobrat
/
redovna obleka
redôven
2
-vna -o
prid.
(
ō
)
zastar.
reden
,
pravilen
:
redoven razvoj
redôven
3
in
rédoven -vna -o
prid.
(
ȏ; ẹ̑
)
šport.,
v zvezi
redovne vaje
vaje v enotnem korakanju, ravni in napeti drži in spreminjanju
razporeditve za javno nastopanje:
redovít
-a -o
prid.
(
ȋ
)
zastar.
1.
redoljuben
,
reden
:
redovit človek
/
redovito življenje
2.
reden
,
stalen
:
v teh krajih so poplave redovite
3.
reden
,
pravilen
:
pojavljati se v redovitih presledkih
/
redovito gibanje nebesnih teles
redovíto
prisl.
:
redovito obiskovati
;
take stvari se redovito pozabljajo
redovítost
-i
ž
(
ȋ
)
zastar.
1.
redoljubnost
,
rednost
:
zaradi sposobnosti in redovitosti je kmalu dobil drugo delo
2.
rednost
,
stalnost
:
redovitost poplav
/
odkriti redovitost v navidezni zmedenosti
red, urejenost
redôvje
1
-a
s
(
ȏ
)
ekspr.
redi
1
,
odlikovanja
:
redovje na prsih
redôvje
2
-a
s
(
ȏ
)
nar.
redi, vrste (trave):
raztrositi redovje
/
trava leži v redovju
redôvnica
1
-e
ž
(
ȏ
)
članica samostanskega, verskega reda:
postati redovnica
;
obleke redovnic
redovníca
2
-e
ž
(
í
)
nar. zahodno
red
2
:
raztrositi redovnice
redôvnik
-a
m
(
ȏ
)
član samostanskega, verskega reda:
postati redovnik
;
frančiškani, kartuzijani in drugi redovniki
redôvniški
-a -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na redovnike:
redovniški poklic
/
redovniška obleka
redôvništvo
-a
s
(
ȏ
)
1.
obstoj, dejavnost redovnikov:
zgodovina redovništva
//
redovniški poklic:
odločiti se za redovništvo
2.
redovniki
:
dejavnost redovništva
reducènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
kem.
element ali spojina, ki oddaja elektrone drugemu elementu ali spojini:
vodik, natrij, ogljikov oksid in drugi reducenti
♦
metal.
snov, ki odvzema kisik kovinskim oksidom
reducíranec
-nca
m
(
ȋ
)
nekdaj
delavec, odpuščen zaradi zmanjšanja števila zaposlenih:
reduciranec išče službo
reducíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od reducirati:
reduciranje uvoza
/
reduciranje besedila
/
reduciranje pojavov na splošne zakone
reducírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
narediti, povzročiti, da postane kaj manjše
a)
glede na količino, število;
zmanjšati
,
omejiti
:
reducirati izdatke, uvoz
;
reducirati na najmanjšo mero
;
tlak se reducira z ventilom
/
reducirati vojaštvo
/
reducirati besedilo
skrajšati
b)
glede na možni razpon:
reducirati moč, vpliv koga
2.
narediti, povzročiti, da ima kdo česa manj;
omejiti
,
odvzeti
:
reducirati elektriko, hrano
3.
v zvezi z
na
narediti, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje
določilo, omejiti:
svoja raziskovanja je reduciral na žuželke
/
govornik je vseh pet problemov reduciral na enega samega
;
življenje se ne da reducirati na mehaniko
4.
kem.
oddati kakemu elementu ali spojini elektrone:
ogljik reducira bakrov oksid
;
reducirati in oksidirati
//
metal.
odvzeti kisik kovinskim oksidom:
v plavžu reducirati železovo rudo
/
reducirati do železa, v železo
●
nekdaj
reducirati koga
odpustiti ga zaradi zmanjšanja števila zaposlenih
♦
jezikosl.
reducirati samoglasnike
izgovoriti jih brez kake izgovorne prvine ali jih opustiti
;
mat.
reducirati izraz, enačbo
spremeniti izraz, enačbo v poenostavljeno obliko
;
meteor.
reducirati vrednost pritiska na morsko gladino
preračunati z merjenjem ugotovljeno vrednost pritiska v ustrezno
vrednost glede na morsko gladino
reducírati se
kem.
sprejeti elektrone od kakega elementa ali spojine:
v tej reakciji se je žveplo oksidiralo in dušik reduciral
//
metal.
z oddajanjem kisika preiti iz kovinskega oksida v kovino:
reducirati se v železo
reducíran
-a -o:
reducirani samoglasniki
reducíren
-rna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
teh.
s katerim se kaj reducira:
reducirna naprava
/
reducirni ventil
ventil, ki omogoča na odjemni strani stalno enak znižan tlak
plina, pare
2.
knjiž.
redukcijski
:
reducirna atmosfera
/
pridobivati svinec iz oksidnih spojin z reducirnim praženjem
redúkcija
-e
ž
(
ú
)
glagolnik od reducirati:
redukcija izdatkov
;
redukcija uvoza na najmanjšo mero
/
redukcija zaposlenih
/
zaradi redukcije električnega toka dela niso končali
/
upirati se redukciji človeka na kakršnokoli shemo
/
redukcija silicijevega dioksida
;
redukcija in oksidacija
/
redukcija rude
;
redukcija s koksom
/
redukcija samoglasnikov
/
moderna vokalna redukcija
●
knjiž.
predmeti na sliki niso posnetki stvari, temveč shematične
redukcije
reducirane oblike
redukcíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na redukcijo:
redukcijski ukrepi
/
redukcijska lista porabnikov elektrike
/
redukcijski proces
;
oksidacijski in redukcijski
/
pridobivati svinec iz oksidnih spojin z redukcijskim taljenjem
♦
biol.
redukcijska delitev
delitev celic, pri kateri se zmanjša število kromosomov na
polovico
;
metal.
redukcijska peč
;
teh.
redukcijski kos
kos, s katerim se priključi cev manjšega premera na cev večjega
premera
;
redukcijski plamen
plamen, ki preprečuje oksidacijo
;
redukcijski ventil
ventil, ki omogoča na odjemni strani stalno enak znižan tlak
plina, pare
redukcionízem
-zma
m
(
ī
)
knjiž.
enostranska, ozka obravnava problemov:
njegov redukcionizem me moti
♦
filoz.
redukcionizem
proučevanje in razlaganje pojavov z metodami in zakonitostmi ene
vede
;
sociološki redukcionizem
reduktibílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
ki se da speljati na nižjo logično ravnino:
to pravilo je reduktibilno
reduktíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
kem.
ki oddaja elektrone:
reduktivni plini
;
ta atmosfera je reduktivna
;
reduktiven in oksidativen
//
metal.
nanašajoč se na odvzemanje kisika kovinskim oksidom:
reduktivne snovi
/
reduktivno taljenje
♦
teh.
reduktivni plamen
redukcijski plamen
redúktor
-ja
m
(
ú
)
strojn.
naprava, ki omogoča spreminjanje števila vrtljajev gnane in gonilne
gredi v nespremenljivem razmerju:
vstaviti reduktor
;
zamenjati olje v reduktorju
/
enostopenjski, dvostopenjski reduktor
redundánca
-e
ž
(
ȃ
)
jezikosl.,
mat.
lastnost znaka, sistema znakov, da prenaša določeno obvestilo z več
znaki, prvinami, kot je nujno potrebno:
redundanca povečuje verjetnost pravilnega razumevanja informacije
redundánten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
jezikosl.,
mat.
ki prenaša določeno obvestilo z več znaki, prvinami, kot je nujno
potrebno:
redundantno obvestilo
reduplikácija
-e
ž
(
á
)
jezikosl.,
lit.
podvojitev
:
reduplikacija besede, korena
redúta
-e
ž
(
ȗ
)
nekdaj
1.
poslopje, prostor za slavnostne prireditve, ples:
plesati v reduti
;
reduta in kazina
//
ples, pri katerem nosijo plesalci maske:
udeležiti se redute
;
pustna reduta
2.
voj.
utrdba v obliki mnogokotnika z dvema jarkoma in vmesnim nasipom:
streljati iz redute
//
najbolj utrjeni del utrdbe, pripravljen za samostojno obrambo:
končno so zavzeli še reduto
/
reduta utrdbe
redúten
-tna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na reduto:
redutna dvorana
/
redutna palača
rèedukácija
-e
ž
(
ȅ-á
)
ped.,
psih.
vzgoja, usposabljanje, s katerim se ponovno pridobijo normalne
spretnosti, sposobnosti, značajske lastnosti, ponovna vzgoja:
ukvarjati se z reedukacijo
;
reedukacija amputiranca
rèekspedícija
-e
ž
(
ȅ-í
)
žel.
ponovna odprema blaga brez prekladanja:
plačati odškodnino za reekspedicijo
rèekspórt
-a
m
(
ȅ-ọ̑
)
ekon.
izvoz uvoženega blaga:
ukvarjati se z reeksportom
;
podjetje za reeksport
rèelegírati
-am
dov. in nedov.
(
ȅ-ȋ
)
ponovno izbrati za opravljanje razpisanih del in nalog z volitvami,
ponovno izvoliti:
reelegirati univerzitetnega učitelja
rèelékcija
-e
ž
(
ȅ-ẹ́
)
ponoven izbor za opravljanje razpisanih del in nalog z volitvami,
ponovna izvolitev:
reelekcija direktorja, sodnikov
/
čez eno leto bo imel drugo reelekcijo
rèelekcíjski
tudi
rèelékcijski -a -o
prid.
(
ȅ-ȋ; ȅ-ẹ́
)
nanašajoč se na reelekcijo:
reelekcijski postopek
/
reelekcijski razpis
rèeskónt
-a
m
(
ȅ-ọ̑
)
fin.
medbančni nakup, prodaja nedospele terjatve, zlasti menične, z
odbitkom obresti:
reeskont menice
//
obresti, ki se odbijejo pri medbančnem nakupu nedospele terjatve,
zlasti menične:
rèeskontírati
-am
dov. in nedov.
(
ȅ-ȋ
)
fin.
kupiti, prodati nedospelo terjatev, zlasti menično, z odbitkom obresti
pri terjatvah med bankami:
reeskontirati menico
rèevangelizácija
-e
ž
(
ȅ-á
)
ponovna evangelizacija:
razpravljati o reevangelizaciji
;
reevangelizacija dežele, družbe, katolištva
/
poskus, projekt reevangelizacije
;
pogoji, sredstva za reevangelizacijo
refektórij
-a
m
(
ọ́
)
knjiž.
jedilnica, zlasti v samostanu:
opat ga je povabil v refektorij
referát
-a
m
(
ȃ
)
1.
govornemu podajanju namenjeno besedilo
a)
ki obravnava vsebinsko zaokroženo strokovno snov, predavanje:
prebrati, sestaviti referat
;
referat o novih virih energije
;
referat in koreferat
/
imeti, podati referat
b)
ki seznanja koga, navadno uradno, z določenim dogajanjem, stanjem,
poročilo:
referat o političnem položaju v državi
//
govorno podajanje takega besedila:
referati so trajali največ dvajset minut
;
po referatu je bila razprava
2.
šol.
sestavek, ki ga učenec napiše za vajo v obravnavanju kakega vprašanja:
učenci so morali napisati po en referat na leto
/
razdeliti študentom referate
teme, naslove zanje
3.
najmanjša notranja organizacijska enota uprave, ustanove, podjetja, ki
opravlja določeno dejavnost v okviru celote:
ustanoviti, voditi referat
;
kulturni, organizacijski referat
;
referat za reklamo
;
oddelek, odsek in referat
/
referat za dodiplomski, podiplomski študij
;
referat za študentske zadeve
referatíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
ki temelji na poročanju (o čem);
poročevalen
:
referativni članki
/
referativno podajanje dogajanja v romanu
poročevalsko
referénca
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
1.
kar je s čim v določeni soodvisni povezanosti:
obravnavati problem izseljenstva in njegove reference
2.
nav. mn.
priporočilo
:
biti brez referenc
/
ta uspeh bo pomagal našemu izvozu do primernih referenc
♦
biblio.
v knjigi, članku točno navedeni podatki o kakem drugem besedilu,
ki se omenja, na katero se sklicuje
;
jezikosl.
odnos med jezikovnim znakom in predmetom, dogodkom, na katerega se
znak nanaša
;
rač.,
nekdaj
kar na osnovi primerjanja usmerja delovanje računalnika
referénčen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na referenco:
načelo strpnosti zahteva, da vrednote ocenjujemo znotraj njihovih
referenčnih okvirov
/
na koncu članka je naveden obsežen referenčni seznam
/
referenčni podatki, programi
♦
soc.
referenčna skupina
skupina, po kateri se kdo, ki ne pripada tej skupini, zgleduje,
ravna
referendár
-ja
m
(
á
)
star.
pripravnik za pravniški poklic:
sodni referendar
referéndum
-a
m
(
ẹ̑
)
glasovanje prebivalcev določenega ozemlja ali članov določenega
kolektiva o sprejetju ali odklonitvi pomembnega zakona, predloga:
izvesti, razpisati referendum
;
zakonodajni referendum
/
referendum o zakonu o igrah na srečo
referéndumski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na referendum:
referendumski izid, rezultat
;
referendumska pobuda
;
referendumska zakonodaja
;
referendumsko vprašanje
/
referendumsko območje
/
referendumski molk
prepoved predvolilne propagande, navadno dan pred referendumom
referènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
1.
kdor ima, pripravi referat;
predavatelj
,
poročevalec
1
:
referent je razčlenil položaj v gospodarstvu
;
poslušati, predstaviti referenta
;
referent na strokovnem posvetovanju
;
glavni referent in koreferent
/
ker je eden od referentov zbolel, bo njegov referat prebral
predsednik
●
knjiž.
vsaka skupina učencev je izbrala svojega zapisnikarja in referenta
poročevalca
2.
navadno s prilastkom
kdor samostojno vodi, opravlja delo, ki predstavlja zaključeno celoto:
referent na občini, v tovarni
/
davčni, nabavni, pravni referent
;
referent za posojila, turizem
//
kdor je v kaki skupini, skupnosti določen, izbran, da vodi,
organizira kako dejavnost:
izvoliti za referenta
;
kulturni, sanitetni referent
;
referent v brigadi
referêntka
tudi
referéntka -e
ž
(
ē; ẹ̄
)
1.
ženska, ki ima, pripravi referat;
predavateljica
,
poročevalka
:
referentka na strokovnem zborovanju
2.
navadno s prilastkom
ženska, ki samostojno vodi, opravlja delo, ki predstavlja zaključeno
celoto:
občinska referentka
/
prodajna referentka
//
ženska, ki je v kaki skupini, skupnosti določen, izbran, da vodi,
organizira kako dejavnost:
kulturna referentka
;
referentka za družbene dejavnosti
referêntski
tudi
referéntski -a -o
prid.
(
ē; ẹ̄
)
nanašajoč se na referente:
referentski honorar
/
referentsko mesto na občini
referírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
ustno poročati:
referirati nadrejenemu
;
referirati o nesreči
●
ekspr.
novice je referirala prijateljici
povedala
2.
imeti, pripraviti referat;
predavati
,
poročati
1
:
na zborovanju zgodovinarjev referirati o kmečkih uporih
/
predsednik je referiral o nalogah društva v prihodnjem letu
refléks
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
nehoten odgovor organizma na dražljaj:
izzvati refleks
;
refleks mišice, žleze
;
meriti hitrost refleksa
●
ekspr.
imeti dober refleks
biti sposoben zelo hitro odgovoriti, reagirati na kaj
2.
knjiž.
kar je vidno, se kaže na površini česa v zmanjšani svetlobni moči;
odsev
:
gledati reflekse luči na vodi
//
izraz
,
odraz
:
njegovo stališče je refleks javnega mnenja
;
ta pesem je refleks trenutnega razpoloženja
/
v Cankarjevi prozi so opazni refleksi krščanske tradicije
sledovi, vplivi
3.
jezikosl.
glas kot pojavna oblika določenega drugega, razvojno predhodnega
glasu:
refleksi jata, nosnika
♦
biol.
brezpogojni refleks
nehotna, prirojena reakcija na dražljaj brez sodelovanja velikih
možganov
;
obrambni refleks
pri katerem se organizem z zelo hitrim gibom brani grozečih
poškodb
;
pogojni refleks
pridobljena reakcija na dražljaj s sodelovanjem velikih možganov
;
fot.
refleks na fotografiji
svetlobna lisa, nastala zaradi odboja svetlobe
;
med.
kolenski refleks
refléksen
-sna -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
nanašajoč se na refleks:
refleksni gib
/
refleksno ravnanje
/
refleksna podoba drevesa na gladini reke
2.
v zvezi
refleksno steklo
priprava, ki odbija svetlobo, če jo osvetli žaromet,
avt.
svetlobni odbojnik
:
♦
anat.
refleksni lok
pot živčnega vzburjenja od čutila do organa, ki pri refleksu
reagira
;
med.
refleksni zastoj srca
trenutni zastoj srca, ki je posledica določenega refleksa
refléksno
prisl.
:
refleksno ravnati
refleksíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
premišljanje
,
razglabljanje
:
biti nagnjen k refleksiji
;
kritična refleksija
;
refleksija o družbenih razmerah
/
take refleksije so v romanu pogoste
;
filozofske, moralne, pesniške refleksije
2.
odboj
:
refleksija valov
●
rad bere refleksije
miselno liriko
;
značilni ameriški refleksiji na komunizem sta strah in sovraštvo
reakciji
♦
filoz.
usmerjanje zavesti mislečega osebka na lastne misli in sebe
refleksíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
1.
nanašajoč se na refleksijo, premišljanje:
v umetnikovem delu prednjačijo ponotranjene vizualizacije
refleksijske zatopljenosti
2.
nanašajoč se na odboj, refleksijo;
odbojen
:
posebne refleksijske folije odbijejo do 93 odstotkov sončnega
sevanja
;
refleksijska ploskev
refleksíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na refleksijo:
pot do spoznanja bistva ni čutna, ampak refleksivna
♦
filoz.
refleksivna zavest
zavest, usmerjena na samo sebe
;
jezikosl.
refleksivni glagoli
povratni glagoli
;
lit.
refleksivna lirika
miselna lirika
;
mat.
refleksivna relacija
relacija, pri kateri je vsak element množice enak samemu sebi
refleksívnost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost refleksivnega:
refleksivnost teksta
/
delo dokazuje piščevo refleksivnost
nagnjenje k premišljanju, razglabljanju
refléksnocónski
-a -o
prid.
(
ẹ̑-ọ̑
)
nanašajoč se na refleksne cone:
refleksnoconska masaža stopal
refleksológ
-a
m
(
ọ̑
)
strokovnjak za refleksologijo:
dober, izkušen refleksolog
;
obisk, posvet pri refleksologu
/
združenje refleksologov
refleksologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o refleksnih conah in zdravljenju z masažo teh con:
osnove, tečaj refleksologije
;
predavanje o refleksologiji
;
refleksologija in akupunktura
/
diagnostika, zdravljenje s refleksologijo
refleksológinja
-e
ž
(
ọ̑
)
strokovnjakinja za refleksologijo:
izkušena maserka in refleksologinja
refléksoterapévt
-a
m
(
ẹ̑-ẹ̑
)
strokovnjak za refleksoterapijo:
izkušen refleksoterapevt
;
obisk pri refleksoterapevtu
/
društvo refleksoterapevtov
;
šolanje, usposabljanje za refleksoterapevta
refléksoterapévtka
-e
ž
(
ẹ̑-ẹ̑
)
strokovnjakinja za refleksoterapijo:
priznana refleksoterapevtka
;
bioenergetičarka in refleksoterapevtka
refléksoterapíja
-e
ž
(
ẹ̑-ȋ
)
med.
alternativna metoda zdravljenja z masažo refleksnih con:
refleksoterapija stopal in dlani
;
učinki refleksoterapije
;
refleksoterapija in akupunktura
/
priročnik za refleksoterapijo
reflektánt
-a
m
(
ā á
)
knjiž.
kdor si želi dobiti kaj;
prosilec
,
kandidat
:
reflektanti naj oddajo prošnjo v tajništvu
;
reflektant za razpisano delovno mesto, stanovanje
●
publ.
naša delovna organizacija ni reflektant za take ljudi
jih ne potrebuje
reflektántka
-e
ž
(
ā
)
knjiž.
ženska, ki si želi dobiti kaj;
prosilka
,
kandidatka
:
reflektantk za prosto delovno mesto je veliko
reflektírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
1.
odbijati
:
reflektirati svetlobo, toploto
;
zvok se reflektira
/
na gladini jezera (se) reflektirajo hiše
odsevajo
2.
kazati
,
izražati
:
umetnost reflektira družbene in osebne spremembe
;
v zakonskih določbah se že reflektirajo novi odnosi
/
čas je prikazan v romanu samo toliko, kolikor reflektira v
junakovi zavesti
3.
v zvezi z
na
želeti si dobiti kaj:
reflektirati na drugo delovno mesto, brezplačno oskrbo
;
reflektirati na splošno priznanje
●
knjiž.
reflektirati na njihov prihod je nesmiselno
računati, zanašati se
reflektíran
-a -o:
reflektirani valovi
♦
filoz.
reflektirana zavest
zavest, usmerjena na samo sebe
reflektíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na refleksijo:
pisal je reflektivno poezijo
;
reflektivno mišljenje
/
reflektiven zaslon
;
reflektivna površina
refléktor
-ja
m
(
ẹ́
)
priprava z vbočenim zrcalom za odbijanje, usmerjanje svetlobe, ki jo
daje v njej nameščen svetlobni vir, žaromet:
obrniti, usmeriti reflektor
;
osvetljevati z reflektorjem
;
reflektorji v gledališču
;
žarnica v reflektorju
/
prižgati reflektor
/
avtomobilski reflektor
●
ekspr.
po dolgem času je igralec spet stopil pod reflektorje
začel igrati v gledališču, filmih
//
kar odbija svetlobo, toploto:
uporabiti zrcalo kot reflektor
;
reflektor za toploto, zvok
♦
fiz.
reflektor
astronomski daljnogled s konkavnim zrcalom kot objektivom
;
med.
čelni reflektor
vbočeno ogledalo, ki se nosi na čelu, za odbijanje, usmerjanje
svetlobe pri pregledovanju ušesa, nosu, grla
;
rad.
reflektor
del oddajne ali sprejemne antene za odklanjanje elektromagnetnih
valov v zaželeno smer
reflektóren
-rna -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
refleksen
:
reflektorni gibi
/
reflektorno ravnanje
reflektórno
prisl.
:
reflektorno kaj narediti
reflektóričen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
star.
refleksen
:
reflektorični gibi
refléktorski
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na reflektor:
reflektorska zrcala
/
reflektorska razsvetlitev prizorišča
refórma
-e
ž
(
ọ̑
)
sprememba
,
spreminjanje
:
a)
sistema, ureditve česa:
izvajati, zahtevati reformo
;
reforma koledarja, programa
;
reforme v cerkvi
/
publ.
odkar je reforma, se je povečal izvoz
/
agrarna reforma
razdelitev veleposesti med tiste, ki zemljo obdelujejo
;
gospodarska, šolska reforma
b)
vsebine česa:
reforma nauka
/
Lutrova prizadevanja za reformo katoliške vere
reformácija
-e
ž
(
á
)
1.
versko in družbeno gibanje v 16. stoletju za reformiranje Katoliške
cerkve, katoliške vere:
v obdobju reformacije smo Slovenci dobili knjižni jezik
;
zgodovina reformacije
/
nemška, slovenska reformacija
//
obdobje tega gibanja:
reformacija traja skoraj celo šestnajsto stoletje
2.
knjiž.
reforma
:
začeti novo reformacijo šolstva
reformacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na reformacijo:
reformacijske ideje
/
reformacijski pisatelji
/
reformacijsko gibanje
/
reformacijski gospodarski ukrepi
reformni
♦
zgod.
reformacijske komisije
protireformacijske komisije
reformátor
-ja
m
(
ȃ
)
kdor kaj reformira:
reformator pravopisa, šolstva
/
verski reformatorji
/
Primož Trubar in drugi reformatorji na Slovenskem
protestanti
reformátorski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na reformatorje ali reformiranje:
reformatorske ideje, težnje
/
reformatorski postopek
/
reformatorska stranka
/
Luter in drugi reformatorski voditelji
reformacijski
reformátorstvo
-a
s
(
ȃ
)
zavzemanje, prizadevanje za reformo česa:
njegovo reformatorstvo vzbuja odpor
/
jezikovno, versko reformatorstvo
/
reformatorstvo socialnodemokratske stranke
refórmen
-mna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na reformo:
reformni predpisi, ukrepi
/
reformno obdobje
♦
obl.
reformna obleka
okoli leta 1900 moderna obleka, ki je v primerjavi s predhodno
modo bolj enostavna, udobna, praktična
reformíranec
-nca
m
(
ȋ
)
knjiž.
pripadnik kake reformirane cerkve, zlasti protestant:
katoličani in reformiranci
/
Luter, Melanchton in drugi reformiranci
reformatorji
♦
rel.
pripadnik reformirane cerkve
reformíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od reformirati:
reformiranje šolstva
/
reformiranje krščanstva
reformírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
spremeniti
:
a)
sistem, ureditev česa:
reformirati organizacijo
;
reformirati pravopis, cerkveni red
;
program so samo reformirali, ne pa sestavili novega
preuredili
/
ekspr.
reformirati samega sebe
spremeniti
b)
vsebino česa:
protestanti so hoteli le reformirati krščanstvo
reformíran
-a -o:
reformirano šolstvo
♦
rel.
Reformirana cerkev
protestantska cerkev, katere ustanovitelja sta Zwingli in
Kalvin, in iz nje izhajajoče cerkve, cerkvene skupnosti
reformíst
-a
m
(
ȋ
)
pristaš reformizma:
bil je odločen revolucionar, ne pa reformist
/
spor med reformisti in konservativci
reformístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na reformiste ali reformizem:
reformistična stranka
;
reformističen in radikalen
/
protestantsko reformistično gibanje
reformízem
-zma
m
(
ī
)
1.
publ.
zavzemanje, prizadevanje za reformo česa:
poskusi reformizma v šolstvu
2.
polit.,
nekdaj
zavzemanje, prizadevanje za spremembo kapitalistične družbene ureditve
v socialistično z reformami, ne pa z revolucijo:
kritizirati reformizem
;
reformizem socialnodemokratskih strank
;
reformizem in oportunizem
refórmski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
1.
reformen
:
reformski gospodarski ukrepi
2.
reformističen
:
reformska stranka
refóšk
-a
m
(
ọ̑
)
agr.
trta z velikimi temno modrimi grozdi, ki se goji na Primorskem, v
Istri:
saditi refošk
;
vinogradi refoška
//
kakovostno rdeče vino iz grozdja te trte:
piti refošk
;
liter refoška
refóško
-a
m
(
ọ̑
)
knjiž.
refošk
refrákcija
-e
ž
(
á
)
fiz.
pojav, da se spremeni smer valovanja pri prehodu v drugo snov;
lom
:
refrakcija svetlobe
;
refrakcija zvoka
♦
astron.
atmosferska refrakcija
pojav, da se spremeni smer svetlobe pri prehodu skozi ozračje,
zaradi česar so nebesna telesa navidezno višje nad obzorjem
refraktáren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
med.
neobčutljiv
:
koža živali je za take dražljaje refraktarna
/
za to bolezen je refraktaren
odporen, nedovzeten
refraktométer
-tra
m
(
ẹ̄
)
fiz.
priprava za merjenje lomnega količnika:
z refraktometrom izmeriti lomni količnik vode
refráktor
-ja
m
(
á
)
fiz.
astronomski daljnogled, ki ima za objektiv lečo:
opazovati zvezde z refraktorjem
refrén
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
lit.
besedilo, ki se v pesmi redno ponavlja zlasti na koncu verza ali
kitice, pripev:
brati refren
;
refren Prešernove pesmi
♦
glasb.
besedilo z melodijo, ki se v pesmi redno ponavlja zlasti na koncu
verza ali kitice; pripev, odpev; fraza, ki se ponavlja na
določenih mestih skladbe
2.
ekspr.,
navadno s prilastkom
kar se v govorjenju, besedilu pogosto ponavlja:
njegov stalni refren je: nimam denarja
/
pil je ob neprestanem refrenu kletvic
ponavljanju
refrénski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na refren:
refrenski del pesmi
/
refrenski ritem
refundácija
-e
ž
(
á
)
ekon.
povrnitev denarja, ki ga je kdo porabil, izplačal:
refundacija stroškov
//
povrnitev nepotrebne, v previsoki stopnji plačane dajatve:
refundacija davka
refundírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
ekon.
povrniti denar, ki ga je kdo porabil, izplačal:
refundirati potne stroške
;
refundirati delovni organizaciji osebne dohodke za delavce na
vojaških vajah
//
povrniti nepotrebne, v previsoki stopnji plačane dajatve:
ker je podjetje izdelek izvozilo, so mu refundirali davek
réga
1
-e
ž
(
ẹ́
)
knjiž.
reža
:
prekriti rego z letvico
;
rege med opekami, tramovi
/
rege v lesu
razpoke, špranje
♦
grad.
dilatacijska rega
rêga
2
tudi
réga -e
ž
(
ȇ; ẹ̑
)
1.
majhna zelena žaba, ki živi na drevju, travnikih:
rega se je spet oglasila
/
zelena rega
2.
ekspr.
žaba
:
rege so poskakale v mlako
rêga
3
tudi
réga
medm.
(
ȇ; ẹ̑
)
posnema glas žabe:
iz mlake je bilo slišati: rega, rega, rega, kvak, kvak
;
sam.:
žabe so se enakomerno oglašale s svojim rega
regál
1
-a
m
(
ȃ
)
kos pohištva, sestavljen iz polic, omaric, pritrjenih na steno,
ogrodje:
sestaviti regal
;
zložiti knjige v regale
;
kupiti regal za dnevno sobo
/
knjižni regal
♦
tisk.
črkovni regal
omara s črkovnjaki
;
v prid. rabi:
regal omara
regál
2
-a
m
(
ȃ
)
zgod.
vladarju ali državi pridržana pravica do vira dohodkov:
oddati regal v zakup
;
dohodki iz regalov
/
tudi lov je bil kraljev regal
/
kovni, rudni regal
izključna pravica vladarja ali države kovati denar, kopati rudo
regálen
1
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na regal
1
:
regalna polica
/
regalno pohištvo
regálen
2
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na regal
2
:
regalni dohodki
/
regalna pravica
regálija
-e
ž
(
á
)
1.
nav. mn.,
knjiž.
insignije
:
krona, žezlo in druge regalije
2.
nekdaj
cigara boljše kakovosti z imenom Regalitas:
kaditi regalijo
/
havanske regalije
♦
zgod.
kraljevi dohodki od regalij
regalov
réganje
in
rêganje -a
s
(
ẹ̑; ȇ
)
glagolnik od regati:
reganje žab
régast
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
knjiž.
režast
:
regast pod
/
deblo z regasto skorjo
razpokano
regáta
-e
ž
(
ȃ
)
tekmovanje v vožnji s čolni, jadrnicami:
prirediti regato
;
zmagati na regati
/
jadralna, veslaška regata
regáten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na regato:
regatna pravila
♦
šport.
regatni čoln
rêgati
-am
tudi
régati -am
nedov.
(
ȇ; ẹ̑
)
oglašati se z glasom rega:
žabe spet regajo
;
regati in kvakati
regajóč
-a -e:
regajoče žabe
régelc
-a
[
regəlc
]
m
(
ẹ̑
)
nižje pog.
predpis
,
pravilo
:
za to ni nobenih regelcev
/
delati po regelcih
régelj
-glja
m
(
ẹ́
)
bot.
vodna ali močvirska rastlina s pernato deljenimi ali celimi listi in
drobnimi belimi cveti, Lycopus:
régeljc
-a
[
regəljc
]
m
(
ẹ̑
)
zool.
divja raca z belo črto od oči do zatilja, Anas querquedula:
iz ločja je zletela jata regeljcev
;
kreheljci in regeljci
regenerácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od regenerirati:
regeneracija gozdov
;
proces regeneracije
/
sredstvo za regeneracijo las
/
regeneracija kavčuka
/
regeneracija kože, repa
●
regeneracija fašizma v nekaterih državah
ponovna oživitev, pojavitev
;
regeneracija nogometnega moštva
pomladitev
regeneracíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na regeneracijo:
regeneracijski načrt za staro mestno jedro
/
regeneracijske naprave za zrak
/
deževnik ima veliko regeneracijsko sposobnost
regenerát
-a
m
(
ȃ
)
teh.
snov, pridobljena z regeneracijo:
predelovati odpadno gumo v regenerat
;
volneni regenerat
♦
biol.
regenerirano tkivo
regeneratíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na regeneracijo:
regenerativni posegi v staro mestno jedro
/
regenerativna moč naroda
/
regenerativna sposobnost organizma
♦
metal.
regenerativno kurjenje
kurjenje, pri katerem vroči zgorevalni plini ogrevajo zrak,
potreben za gorenje v peči
;
teh.
turbina z regenerativnim gretjem
gretjem z lastno odpadno toploto
regenerátor
-ja
m
(
ȃ
)
1.
sredstvo za regeneriranje:
ta preparat je dober regenerator las
2.
teh.
naprava za regeneriranje:
zgraditi regenerator za vodo
3.
knjiž.
preroditelj
:
on je regenerator društvenega delovanja
♦
metal.
naprava, ki omogoča izkoriščanje toplote dimnih plinov za
ogrevanje v peč pritekajočega zraka, zgorevalnih plinov
regenerírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
narediti, da kaj spet dobi ustrezne, zaželene lastnosti;
obnoviti
,
poživiti
:
regenerirati mestno središče
;
regenerirati onesnaženo vodo
/
ta preparat regenerira lase
/
v spanju človek regenerira svoje moči za delo
;
duhovno, moralno se regenerirati
se prenoviti
♦
teh.
regenerirati odpadke
;
um.
regenerirati sliko
2.
narediti, povzročiti, da kaj na novo zraste, nastane:
žival lovko hitro regenerira
;
koža se regenerira
se obnovi
/
odtrgani del se regenerira v nov organizem
regeneríran
-a -o:
regeneriran kavčuk
;
volna je regenerirana
regènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
1.
v monarhističnih državah
kdor ima začasno funkcije, naloge vladarja, ki zaradi mladoletnosti,
bolezni ne more vladati, namestnik:
določiti mladoletnemu kralju regenta
/
eden od treh regentov je odstopil
2.
zastar.
vladar
:
prestolonaslednik je postal regent
regêntinja
tudi
regéntinja -e
ž
(
é; ẹ̄
)
v monarhističnih državah
ženska, ki ima začasno funkcije, naloge vladarja, ki zaradi
mladoletnosti, bolezni ne more vladati:
mati mladoletnega vladarja je postala regentinja
/
po kraljevi smrti je kraljica ostala regentinja
regêntka
tudi
regéntka -e
ž
(
ē; ẹ̄
)
v monarhističnih državah
ženska, ki ima začasno funkcije, naloge vladarja, ki zaradi
mladoletnosti, bolezni ne more vladati:
določiti slaboumnemu vladarju regentko
regêntski
tudi
regéntski -a -o
prid.
(
ē; ẹ̄
)
nanašajoč se na regente ali regentstvo:
regentsko obdobje
/
člani regentskega sveta
regêntstvo
tudi
regéntstvo -a
s
(
ē; ẹ̄
)
1.
v monarhističnih državah
začasen organ s funkcijami, nalogami vladarja, ki zaradi
mladoletnosti, bolezni ne more vladati, namestništvo:
regentstvo je izdalo nov odlok
/
seja regentstva
//
položaj, funkcija regenta:
odpovedati se regentstvu
2.
zastar.
vladanje
:
v dobi regentstva tega vladarja se je država okrepila
regést
-a
m
,
mn. tudi
regésta
s
(
ẹ̑
)
knjiž.
izvleček iz starih listin, spisov:
objaviti regeste
;
zbirka regestov
/
objaviti zgodovinske vire v regestih
regetáti
-ám
in
-éčem
nedov.
(
á ȃ, ẹ́
)
nar. vzhodno
dreti se, kričati:
srake so na ves glas regetale
/
soseda že ves dan regeta nad možem
●
nar. vzhodno
klopotci regetajo v vetru
klopotajo, ropotajo
reggae
in
rêgi
-ja
[
rêgi
]
m
(
ȇ
)
glasbena zvrst, za katero je značilna mešanica afriških,
zahodnoevropskih, ameriških in predvsem jamajških glasbenih elementov
z izrazitim poudarjanjem lahkih dob:
iz zvočnikov se je zaslišal reggae
;
igrati, poslušati reggae
;
izvajalci, ljubitelji reggaeja
;
latino, soul in reggae
/
afriški, jamajški reggae
;
v prid. rabi:
reggae festival, koncert
;
reggae ritmi
;
reggae glasba, skladba
;
reggae skupina, zasedba
rêgica
tudi
régica -e
ž
(
ȇ; ẹ̑
)
manjšalnica od rega, žaba:
na drevesu se je oglašala regica
régija
-e
ž
(
ẹ́
)
navadno s prilastkom
1.
območje
:
razdeliti državo na pet regij
;
koroška, obalna regija
/
turistična, zdravstvena regija
/
celjska regija
2.
anat.
omejen del telesne površine, določen po organu, delu telesa ali kaki
drugi značilnosti, predel:
nosna, repna regija
;
regije na lobanji
régijski
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na regijo:
regijski center
;
regijski park
;
regijska bolnišnica
;
regijsko odlagališče smeti
/
regijsko tekmovanje
regimènt
-ênta
m
(
ȅ é
)
1.
star.
polk
:
poveljnik, štab regimenta
/
pehotni regiment
●
sedemnajsti regiment
v stari Avstriji
pehotni polk, v katerem služijo vojsko vojaki iz Kranjske
2.
ekspr.,
z rodilnikom
velika količina, množina:
imeti regiment sodelavcev
/
dobiti cel regiment nasvetov
regimênten
-tna -o
prid.
(
ē
)
star.
1.
polkoven
:
regimentni štab
2.
odločen
,
oblasten
1
:
ta ženska je zelo regimentna
●
star.
imeti regimentno bluzo
zelo lepo
regimêntski
-a -o
prid.
(
ē
)
star.
polkoven
:
regimentski poveljnik
regína
-e
ž
(
ȋ
)
nar.
georgina
:
astre in regine že cvetijo
región
-a
m
(
ọ̑
)
knjiž.,
navadno s prilastkom
območje
:
arhitekturne značilnosti določenega regiona
/
vloga Ljubljane in ljubljanskega regiona
regionálec
-lca
m
(
ȃ
)
1.
prebivalec določene regije:
vlada se je odločila bolj prisluhniti lokalcem in regionalcem
//
kdor si prizadeva za koristi, uveljavitev določene regije:
regionalci nočejo slepo sledili navodilom iz prestolnice
;
dejavnost regionalcev
;
položaj regionalcev v pogajanjih za državna sredstva
2.
organizacija, podjetje, ki deluje predvsem v določeni regiji, na
omejenem območju:
letalski prevoznik je ostal regionalec
;
trg regionalcev
/
izhajanje regionalca
regionalnega časopisa
//
prevozno sredstvo, ki je namenjeno povezovanju predvsem določenih
regij, omejenih območij:
tudi tuji turisti pogosto uporabljajo regionalce
;
100-sedežni regionalec
/
serija letal regionalcev
regionálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
področen
,
območen
:
regionalno središče
/
regionalne zdravstvene skupnosti
/
regionalna cesta
cesta, ki povezuje gospodarska območja v državi
♦
geogr.
regionalna geografija
geografija, ki obravnava zemeljsko površje po ozemeljskih enotah
;
petr.
regionalna metamorfoza
sprememba kamnin pod vplivom zvišanega pritiska in temperature
;
pravn.
regionalni pakt
pogodba, navadno obrambna, med dvema ali več državami določenega
območja
2.
pokrajinski
,
krajeven
:
regionalni izrazi
;
regionalne jedi
/
regionalna avtonomija
regionalístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na regionalizem:
regionalistične težnje
/
regionalistično pesništvo
regionalizácija
-e
ž
(
á
)
delitev na območja, regije:
izpeljati regionalizacijo države
;
projekt regionalizacije
regionalízem
-zma
m
(
ī
)
1.
prizadevanje, da se določenemu območju, pokrajini prizna poseben
ekonomski, družbenopolitični, kulturni položaj:
boriti se proti regionalizmu
/
boj za regionalizem in federacijo
2.
knjiž.
poudarjanje pokrajinskih značilnosti v leposlovju:
regionalizem v delih Miška Kranjca
/
literarni regionalizem
3.
jezikosl.
element v knjižnem jeziku, značilen samo za kako območje, pokrajino:
regionalizmi v romanu
;
lokalizmi in regionalizmi
regionálka
-e
ž
(
ȃ
)
regionalna cesta:
z regionalke je zavil v vas
;
odsek regionalke
;
rekonstrukcija regionalke
regionálnost
-i
ž
(
ȃ
)
knjiž.
lastnost, značilnost regionalnega:
regionalnost pojava
/
preskok iz regionalnosti v evropsko razgledanost
omejenosti, ozkosti
regírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
star.
vladati
,
odločati
:
kdo torej regira: vladar ali parlament
/
regirati v društvu
●
star.
po njegovem mnenju vse regira luna
vse določa, na vse odločilno vpliva
;
nižje pog.
dobro si jih regiral
vodil, usmerjal
regíster
-tra
m
(
í
)
1.
uradni seznam, ki daje vpisanemu določen pravni položaj, pravice:
izbrisati iz registra
;
vpisati v register
/
ladijski, letalski register
;
register avtomobilov
;
register gospodarskih družb
2.
uradni seznam z določenimi podatki, namenjen evidenci:
register dopisov, prebivalstva
//
knjiga, kartoteka s takim seznamom:
najti podatek v registru
//
oddelek organa ali ustanova, ki vodi tak seznam:
delati v registru
3.
seznam v knjigi obravnavanih imen, besed z navedbo strani, kazalo:
na koncu knjige je več registrov
;
register imen
//
seznam sploh:
register kratic
;
sestaviti register jezikovnih napak
/
register (besed) v Dalmatinovi Bibliji
4.
ekspr.,
navadno s prilastkom
skupek česa glede na obseg, razpon:
register daril je širok
;
nima ravno skromnega registra kletvic
/
pevka s širokim registrom
5.
glasb.
razpon glasbila ali človeškega glasu, katerega toni se izvajajo na
enak način in imajo enako barvo:
ločiti glasove po registrih
;
nizek register
;
prsni register
;
registri trobente
/
peti vse registre
//
skupina piščali, jezičkov pri določenem glasbilu, ki dajejo ton
enake barve:
register je razglašen
;
vključiti drug register
;
harmonika z osmimi registri
/
orgelski registri
/
odpreti vse registre
//
vzvod z gumbom, stikalom za vključitev take skupine piščali,
jezičkov:
register se je zlomil
;
pritisniti na register
●
ekspr.
njegova angleščina ima širok register: od knjižnega do pouličnega
jezika
razpon, obseg
;
ekspr.
odprla je vse svoje registre
zelo glasno je govorila, pela
♦
navt.
register ladij
ustanova, ki z izdajanjem spričeval določa ladjam razrede ter z
nadzorom gradnje in naprav skrbi za varno plovbo
;
pravn.
sodni register
ki ga vodi sodišče o gospodarskih, družbenih in določenih drugih
pravnih osebah
;
zunanjetrgovinski register
nekdaj
register delovnih organizacij ali register njihovih delavcev, ki
smejo opravljati določene zunanjetrgovinske posle
;
rač.
register
skupina pomnilnih elementov, ki lahko shrani eno podatkovno enoto
;
tisk.
register
prostorsko ujemanje, pokrivanje enobarvnega tiska v knjigi, reviji
ali prostorsko ujemanje barv pri barvnem tisku
registrácija
-e
ž
(
á
)
1.
glagolnik od registrirati:
odkloniti, zavrniti registracijo
;
registracija letala, orožja, pogodbe
/
podaljšati veljavnost registracije
/
registracija članov, odposlanih paketov
/
elektronska, mehanska registracija
;
registracija potresnih sunkov
/
registracija kulturnega dogodka v časopisu, po radiu
●
knjiž.
analizirati registracijo tresljajev
grafični prikaz
♦
pravn.
imeti registracijo
pravico, ki izhaja iz vpisa v določeni register
2.
pog.
registrska številka, oznaka vozila:
avtomobil z ljubljansko, vojaško registracijo
registracíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na registracijo:
registracijski postopek
/
registracijska odločba
/
registracijski urad
/
registracijska naprava
/
registracijske zmožnosti
registrátor
-ja
m
(
ȃ
)
1.
kdor kaj registrira:
registrator avtomobilov, delovnih organizacij
;
registrator na sodišču
/
registrator prejetih in odposlanih dopisov
/
kronist je bil skrben registrator krajevnih dogodkov
/
pisatelj je bil odličen registrator vojnih razmer
opisovalec
/
ekspr.
otrok je občutljiv registrator napetosti v družini
//
adm.
strokovni delavec v registraturi:
arhivarji in registratorji
2.
naprava za registriranje česa:
registrator se je pokvaril
;
registrator električne napetosti, potresov
;
valj, vzmet registratorja
3.
adm.
kartonaste platnice s širokim hrbtom in mehanizmom za vpenjanje,
shranjevanje listin, dopisov:
vložiti spis v registrator
//
med takima platnicama vložene, shranjene listine, dopisi:
prelistati registrator
/
prebrati registrator
registratúra
-e
ž
(
ȗ
)
adm.
oddelek za evidentiranje in hranjenje listin, spisov:
poslati spise v registraturo
;
vodja registrature
//
zbirka listin, spisov, evidentiranih in hranjenih na takem oddelku:
prepeljati registraturo
registratúren
-rna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na registraturo:
registraturni pripravnik
/
registraturna označba na fasciklu
registríranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od registrirati:
registriranje podjetja, vozila
;
postopek registriranja
/
registriranje volivcev
/
registriranje temperature
;
naprava za registriranje
/
umetniško registriranje življenja
♦
glasb.
izbiranje in kombiniranje registrov pri orglah, harmoniju v skladu
z značajem skladbe
registrírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
vpisati v register:
registrirati avtomobil, obrt, organizacijo
;
registrirati se kot izvoznik
/
registrirati člane
;
registrirati prejem pošiljke
/
vseh slik tega slikarja še niso registrirali
ugotovili in opisali
2.
zapisati, na določen način pokazati zaznavanje določenega dejstva:
naprava registrira potrese na papirnatem traku
;
fotografski aparat je registriral neznani leteči predmet
/
blagajna registrira vsak izdatek
/
z dobrimi merilnimi napravami registrirajo najmanjšo spremembo
materiala
3.
na kratko opisati, poročati o čem:
radio in časopisi so registrirali ta kulturni dogodek
;
registrirati tuje kritike na kulturni strani
4.
ekspr.
zaznati
,
opaziti
:
na njej nisem registriral nobene spremembe
;
z vrha hriba je registriral prihajajočega
;
registrirati z očmi, vohom
●
adm. žarg.
registrirati se s kom (pri matičarju)
(civilno) se poročiti
registríran
-a -o:
za zunanjo trgovino registrirano podjetje
registríren
-rna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na registriranje:
registrirni termometer
/
registrirni papir, trak
/
registrirna blagajna
registrska blagajna
registrírnik
-a
m
(
ȋ
)
naprava, ki omogoča evidentiranje delovnega časa z uporabo
brezkontaktnih kartic:
sodobni registrirniki
;
razvoj registrirnikov
/
registrirnik delovnega časa
//
naprava za registriranje česa sploh:
podatkovni registrirnik za električne, plinske in vodne števce
registrofón
-a
m
(
ọ̑
)
ptt
k telefonu priključen magnetofon za zapisovanje telefonskih pogovorov:
na železniških postajah imajo telefone z registrofoni
regístrski
-a -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na register ali registriranje:
registrska oznaka, številka
;
registrska tablica vozila
/
registrska taksa
/
registrsko območje
/
registrska blagajna
blagajna za registriranje in seštevanje izkupičkov
♦
navt.
registrska tona
enota za merjenje ladijske prostornine, 2,8 m
3
reglement
-a
tudi
reglemá -ja
[
prva oblika
reglemènt -ênta
tudi
reglemá -ja
]
m
(
ȅ é; ȃ
)
knjiž.
predpis
,
pravilo
:
držati se reglementov
/
življenje v vojašnici poteka po reglementu
pravilniku, predpisih
reglementácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od reglementirati:
reglementacija dajatev, prostitucije
/
urediti odnose z ustrezno reglementacijo
z ustreznimi predpisi
reglementírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
urejati (s predpisom, predpisi):
reglementirati poslovanje
reglementíran
-a -o:
reglementiran postopek
regléta
-e
ž
(
ẹ̑
)
tisk.
letvica za razmikanje vrst:
polagati reglete
;
svinčena regleta
réglja
1
-e
ž
(
ẹ̑
)
nar.
raglja
:
vrteti regljo
réglja
2
-e
ž
(
ẹ̑
)
zool.
divja raca z belo črto od oči do zatilja, Anas querquedula:
jeseni so reglje odletele
réglja
3
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
nekdaj
podolgovato pecivo iz kvašenega testa z navzkrižnimi zarezami na
zgornji strani:
jesti, peči reglje
;
žemlje in reglje
2.
nar.
polovica zadnjice:
imeti tur na reglji
/
ta vol nima nobenih regelj
regljáč
-a
m
(
á
)
1.
ekspr.
žaba
:
v mlaki so se spet oglasili regljači
2.
slabš.
kdor (rad) veliko govori:
on je velik regljač in bahač
regljánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od regljati:
regljanje žab
/
regljanje strojnic
/
ne meniti se za žensko regljanje
regljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
1.
oglašati se z glasom rega:
v mlaki regljajo žabe
;
kvakati in regljati
2.
povzročati enakomerno se ponavljajoče rezke glasove:
regljati z ragljami
/
ekspr.
strojnice so spet začele regljati
3.
slabš.
govoriti
,
pripovedovati
:
kar naprej reglja o tem
;
reglja in reglja, delo pa čaka
/
celo uro že regljata
govorita, se pogovarjata
//
neprijazno, jezno govoriti:
regljala je, naj nehajo, oni pa so mirno delali dalje
/
regljati na moža
kričati, vpiti
regljáti se
nar.
smejati se:
veselo, na glas se regljati
regljajóč
-a -e:
regljajoče strojnice
;
regljajoče žabe
régljica
-e
ž
(
ẹ̑
)
manjšalnica od reglja
2
:
jata regljic
régniti
1
-em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
knjiž.
1.
odpreti se, da nastane reža, špranja:
ko se je sklonila, ji je regnila torbica
;
vrata so regnila samo toliko, da je pomolil ven glavo
2.
dobiti razpoko, špranjo;
počiti
1
:
deska, zemlja je regnila
/
že zaceljena rana je regnila
/
na hrbtu mu je regnil suknjič
régniti
2
-em
in
rêgniti -em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑; é ȇ
)
slabš.
nejevoljno, zadirčno reči:
saj vidiš, je regnil
/
jezno, zadirčno regniti
/
regniti na koga
s tako izgovorjenimi besedami izraziti jezo, nejevoljo
régrat
-a
m
(
ẹ́
)
rastlina s podolgovatimi listi in rumenimi cveti:
regrat je že odcvetel
/
nabirati, prodajati regrat
/
jesti regrat v solati
●
nizko
iz njega že raste regrat
je mrtev (in pokopan)
régraten
-tna -o
prid.
(
ẹ́
)
knjiž.
regratov
:
veter raznaša regratno seme
régratov
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na regrat:
regratova lučka
/
regratova solata
♦
bot.
regratova rožka
regrés
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
znesek, ki ga dobi delavec, upokojenec kot prispevek za dopust:
letošnji regres bo zadostoval za nekaj dni počitnic na morju
;
dobiti regres
;
minimalni regres
;
izplačilo regresa
;
višina, znesek regresa
;
plača, božičnica in regres
2.
subvencija, ki jo komu da država, kaka organizacija, zlasti za
prodajo, nakup česa po nižji ceni:
izplačati kmetom, proizvajalcu, trgovini regres
;
dati, odobriti regres
;
pospeševati proizvodnjo z regresi in premijami
;
regres za nakup gnojil
/
regres za malico, vožnjo v šolo
subvencija
3.
pravn.
pravica osebe, ki je izpolnila obveznost druge osebe, da od te zahteva
povračilo:
porok ima, je uveljavil regres
/
menični regres
pravica izpolnitelja menične obveznosti, da od drugih obveznikov
zahteva povračilo
//
povračilo glede na to pravico:
zahtevati regres
/
regres znaša tisoč evrov
●
knjiž.
na nekaterih kmetijah ni prišlo le do gospodarskega zastoja, ampak
celo do regresa
regresije, nazadovanja
♦
psih.
regresija
regrésen
-sna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na regres:
regresni upravičenec
/
regresni sklad
/
regresna pravica
regresíja
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
vračanje na nižjo razvojno stopnjo, nazadovanje:
regresija zaradi vojn
/
gospodarska, kulturna regresija
♦
biol.
regresija
vračanje na prejšnje, evolucijsko zgodnejše stanje
;
ekon.
regresija obdavčenja
nižanje, manjšanje davka ob večanju davčne osnove
;
geol.
morska regresija
umikanje morja z zemeljskega površja zaradi dviganja delov kopnega
;
psih.
regresija
vračanje na razvojno nižjo, primitivnejšo stopnjo vedenja,
ravnanja
regresíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od regresirati:
regresiranje umetnih gnojil, prevoza v šolo
/
regresiranje dopusta
regresírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
dajati komu denarno nadomestilo za prodajo, nakup česa po nižji ceni:
regresirati delovni organizaciji izvoz
;
regresirati umetna gnojila
;
regresirati nakup semen
/
regresirati ceno, oskrbnino
;
regresirati obrestno mero
/
regresirati šolsko malico, šolnino
subvencionirati
●
regresirati dopust
dajati delavcem, upokojencem določen znesek kot prispevek za
dopust
♦
pravn.
zavarovalnica regresira odškodnino od povzročitelja nesreče
izterja, zahteva povrnitev izplačane odškodnine na osnovi regresa
regresíran
-a -o:
regresiran denar
;
mleko je regresirano
regresíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
ki nazaduje, se ne razvija
a)
glede na kakovost, pozitivnost:
regresivno gospodarjenje
;
progresiven in regresiven
b)
glede na količino, intenzivnost:
letos je bil obisk predstav regresiven
♦
biol.
regresivni razvoj
nazadnjaški razvoj
;
filoz.
regresivno dokazovanje
dokazovanje neresničnosti premis iz neresničnega zaključka
;
jezikosl.
regresivna asimilacija
asimilacija glasu sledečemu glasu
regrút
-a
m
(
ȗ
)
nar.
1.
nabornik
:
pregled regrutov
2.
vojaški novinec:
med neizkušenimi regruti je bilo že v prvi bitki precej žrtev
regrutírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
nar.
rekrutirati
:
regrutirati za partizane
regulácija
-e
ž
(
á
)
1.
glagolnik od regulirati:
regulacija reke
;
regulacija in melioracija
/
regulacija toplote, vrtljajev
/
avtomatična, ročna regulacija
/
pravna regulacija odnosov
♦
strojn.
hidravlična regulacija
;
teh.
mehanska, pnevmatična regulacija
2.
kar regulira delovanje, količino, stopnjo česa:
regulacija se je pokvarila
;
vključiti regulacijo
;
doma izdelana regulacija
regulacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na regulacijo:
regulacijska naprava
/
regulacijski gumb
/
regulacijski načrt
;
regulacijska dela ob reki
♦
geod.
regulacijska črta
črta, ki ločuje javne prometne površine od zazidljivih površin;
črta, ki omejuje širino prečnega profila ceste, ulice
reguláren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
1.
pravilen
,
navaden
:
regularen potek, razvoj
;
regularen in iregularen
/
regularna oblika lika
/
regularno delovanje mehanizma
brez motenj
/
regularna vojska
redna vojska
2.
reden
,
ustaljen
:
izračunati po regularnem postopku
/
v regularnem času se je tekma končala neodločeno
♦
tekst.
regularne pletenine
pletenine, sešite iz kosov, pletenih po kroju
regulárno
prisl.
:
večje reke so skoraj regularno ohranile predslovanska imena
regulárnost
-i
ž
(
ȃ
)
knjiž.
1.
pravilnost
,
navadnost
:
regularnost poteka bolezni
2.
rednost
,
ustaljenost
:
regularnost računskega postopka
regulatív
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
kar kaj
a)
ureja, določa:
tržišče je regulativ proizvodnje
/
finančni, gospodarski regulativi
/
držati se regulativov
predpisov, določil
b)
uravnava, usklajuje:
število prebivalcev se bo kmalu podvojilo, če ne nastopijo kaki
regulativi
/
to pravilo mu je bilo glavni regulativ
glavno vodilo
regulatíva
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
predpisi
,
določila
:
regulativa se je spremenila
;
finančna, urbanistična regulativa
/
opuščati državno regulativo v zdravstvenem zavarovanju
urejanje z zakoni
regulatíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
urejevalen
,
urejajoč
:
regulativni predpisi
;
morala kot regulativna moč
;
regulativna načela
♦
filoz.
regulativno načelo
po Kantu
načelo, da um usmerja človeško spoznanje
regulátor
-ja
m
(
ȃ
)
1.
naprava, s katero se regulira delovanje, količina, stopnja česa,
ravnalo:
popraviti regulator
;
regulator hitrosti, temperature
;
deli regulatorja
/
avtomatični, ročni regulator
/
obrniti, zavrteti regulator
gumb, vzvod take naprave
♦
teh.
naprava za avtomatično uravnavanje delovanja česa ali vzdrževanje
določenega stanja
;
centrifugalni regulator pare
;
likalnik z regulatorjem
2.
kar kaj regulira, uravnava sploh:
koža je regulator telesne temperature
/
publ.:
ta ideja naj bi bila regulator kritike
vodilo, usmerjevalec
;
ta organizacija je pomemben regulator mednarodnih odnosov
urejevalec, usklajevalec
regulatóren
-rna -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
ki kaj regulira, uravnava:
hormoni imajo regulatorno vlogo
regulátorski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na regulator ali reguliranje:
regulatorska vloga česa
/
regulatorska naprava
regulíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od regulirati:
reguliranje plinske peči
/
reguliranje potoka
/
reguliranje rojstev
regulírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
delati, da kaj pravilno, ustrezno deluje, uravnavati:
regulirati stroj, zavore
2.
delati, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj:
regulirati naslonjalo
/
pri zavijanju regulirati smuči s stopali
3.
urejati, izravnavati strugo, da voda ne poplavlja, dela škode:
regulirati hudournik, reko
4.
delati, da se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini, stopnji:
regulirati dotok plina
;
regulirati hitrost, širino, temperaturo
;
regulirati z gumbom, zapiranjem odprtine
/
ta snov regulira količino sladkorja v krvi
//
uravnavati
,
usklajevati
:
regulirati cene, proizvodnjo, uvoz
♦
med.
regulirati rojstva
5.
knjiž.
določati pravila česa, urejati:
regulirati pravni postopek
;
regulirati s sporazumom, z zakonom
/
pravo regulira družbene odnose
regulíran
-a -o:
reguliran z zakonom
;
regulirana reka
regulíren
-rna -o
prid.
(
ȋ
)
teh.
s katerim se kaj regulira:
regulirni ventil
;
regulirna naprava
rehabilitácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od rehabilitirati:
rehabilitacija nedolžnih žrtev
;
moralna, politična rehabilitacija
/
rehabilitacija invalidov
;
zavod za rehabilitacijo
/
poklicna rehabilitacija
rehabilitacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na rehabilitacijo:
rehabilitacijski postopek
/
rehabilitacijski zavod
;
rehabilitacijsko zdravilišče
rehabilitíranec
-nca
m
(
ȋ
)
kdor je rehabilitiran:
politični rehabilitiranec
♦
med.
poklicni rehabilitiranec
rehabilitírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
narediti, da kdo spet dobi dobro ime, ugled, čast:
rehabilitirati po nedolžnem obsojenega
;
znanstvenik je v razpravi to zgodovinsko osebo v marsičem
rehabilitiral
;
moralno, pravno rehabilitirati
/
rehabilitirati spomin umrlega
♦
pravn.
po prestani kazni priznati obsojenemu enake pravice, kot jih imajo
drugi občani, razen tistih, ki so mu omejene zaradi izrečenega
varnostnega ukrepa ali zaradi pravnih posledic obsodbe
//
narediti, da se komu spet prizna veljava, vrednost:
rehabilitirati pisatelja
//
narediti, da se komu kaj spet prizna:
rehabilitirati čast, zasluge koga
2.
med.
ponovno usposobiti telesno, duševno prizadetega za normalno življenje,
določeno delo, poklic:
rehabilitirati invalida
;
govorno, slušno rehabilitirati
/
medicinsko, psihološko rehabilitirati
rehabilitíran
-a -o:
nekaj let po smrti je bil rehabilitiran
rehidrácija
-e
ž
(
á
)
med.
nadomeščanje tekočine v izsušenem organizmu:
načini rehidracije
;
izboljšana presnova po rehidraciji
;
napitek, prašek, raztopina glukoze za rehidracijo
;
dehidracija in rehidracija
/
oralna rehidracija
/
rehidracija po treningu, vadbi
rehidrácijski
tudi
rehidracíjski
-a -o
prid.
(
á; ȋ
)
nanašajoč se na rehidracijo:
rehidracijski prašek, pripravek
;
rehidracijska raztopina, tekočina
;
peroralna rehidracijska sol
;
rehidracijsko sredstvo
/
rehidracijsko zdravljenje
reificírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
narediti kaj nematerialnega, duhovnega za predmet, stvar tako, da se
nematerialnemu, duhovnemu pripisujejo lastnosti, značilnosti predmeta,
stvari ali pa se to z njim enači;
popredmetiti
,
postvariti
:
reificirati duhovne vrednote
/
reificirati odnose med ljudmi
/
reificirati človeka
reificíran
-a -o:
reificirana družba
;
reificirana moč
reifikácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od reificirati:
analizirati reifikacijo
;
reifikacija človeških odnosov
;
dehumanizacija in reifikacija
reiki
-ja
[
rêjki
]
m
(
ȇ
)
v alternativni medicini
metoda naravnega zdravljenja s polaganjem rok, skozi katere se ustvari
tok univerzalne življenjske energije:
mojster reikija
;
tečaj reikija
;
v prid. rabi:
reiki terapija
rèimpórt
-a
m
(
ȅ-ọ̑
)
ekon.
uvoz izvoženega blaga:
s carinami ovirati reimport
rèinkarnácija
-e
ž
(
ȅ-á
)
v nekaterih religijah
ponovno utelešenje duše umrlega v drugem bitju:
verovati v reinkarnacijo
;
reinkarnacija v rastlini, živali
/
reinkarnacija duše
;
pren.,
knjiž.
v tem našem sodobniku je znameniti rimski satirik doživel svojo
reinkarnacijo
//
knjiž.
ponovna oživitev, upodobitev:
prava umetnost je reinkarnacija življenja
/
režiserjeva reinkarnacija dramskega besedila je vse prevzela
postavitev, uprizoritev
rèinkarnírati se
-am se
dov. in nedov.
(
ȅ-ȋ
)
v nekaterih religijah
ponovno se utelesiti v drugem bitju:
duša se, ustrezno človekovemu življenju, reinkarnira tudi v
različnih živalih
/
reinkarnirati se v rastlino, žival
po smrti se kot duša preseliti v rastlino, žival
;
pren.,
knjiž.
ta strast se je reinkarnirala v njegovem vnuku
rèinkarnírati
knjiž.
ponovno oživiti:
režiser je staro dramsko besedilo reinkarniral
rèintegrácija
-e
ž
(
ȅ-á
)
ponovna integracija, ponovna združitev:
narodna reintegracija Slovanov je utopija
/
reintegracija manjših delovnih organizacij
♦
psih.
reintegracija osebnosti
ponovna dosega ravnovesja osebnosti
rèintegrírati
-am
dov. in nedov.
(
ȅ-ȋ
)
ponovno integrirati, ponovno združiti:
delovna naloga bo skupino reintegrirala
/
reintegrirati delovni organizaciji
;
društvi se nameravata reintegrirati
●
publ.
reintegrirati invalida
ponovno ga vključiti v družbo, delovni proces
;
publ.
reintegrirati se v svetovni sistem
ponovno se vključiti
rèinterpretácija
-e
ž
(
ȅ-á
)
knjiž.
nova, drugačna interpretacija:
reinterpretacija literarnega dela
réis
-a
m
(
ẹ̑
)
v muslimanskem okolju
poglavar
,
vodja
1
:
postal je njihov reis
/
reis države, mesta
♦
zgod.
reis efendi
v stari Turčiji
naslov za zunanjega ministra
reíst
-a
m
(
ȋ
)
lit.
predstavnik reizma:
pesmi, romani reistov
reístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na reiste ali reizem:
reistična literatura
/
reistični stil
reís ul úlema
reís ul úlema
m
(
ȋ, ȗ
)
v muslimanskem okolju
vrhovni poglavar islamske verske skupnosti v Bosni in Hercegovini:
v Sarajevu ga je sprejel reis ul ulema
/
reis ul ulema je spregovoril v imenu vodstva bosanske islamske
skupnosti
reízem
-zma
m
(
ī
)
lit.
literarna smer v drugi polovici 20. stoletja, ki z natančnimi opisi
človeškega telesa, gibov prikazuje človeka kot stvar med stvarmi:
predstavniki slovenskega reizma
rêj
1
-a
m
(
ȇ
)
nar. primorsko
ruj
:
rdeče listje reja
/
grmi reja
rèj
2
in
rêj rêja
m
(
ȅ é; ȇ
)
nar. koroško
ples
:
godba je zaigrala za rej
/
rej se je že začel
;
iti na rej
♦
etn.
prvi rej
obredni ples v Ziljski dolini, na katerem prvič plešejo pravkar
dorasla dekleta
rêja
-e
ž
(
é
)
1.
glagolnik od rediti:
reja prašičev, živine
;
enoletna reja
/
dati tele v rejo
/
krava je domače reje
vzrejena doma
/
hlevska reja
pri kateri živina živi stalno v hlevu
;
mesna reja
reja prašičev, živine za pridobivanje mesa
;
mlečna reja
reja krav za pridobivanje mleka
♦
vet.
čista reja
pri kateri se parijo nesorodne živali iste pasme
;
linijska reja
2.
popolna oskrba tujega otroka za plačilo:
iskati primerno družino za rejo
;
ukvarjati se z rejo
/
dati otroka v rejo
;
imeti v reji
3.
nar.
krma
1
,
hrana
:
nimajo dovolj reje, zato so prašiča zaklali
/
petrolejki zmanjkuje reje
petroleja
;
pren.
ta dogodek je šele dal pravo rejo govoricam
●
ekspr.
ta bolezen mu bo uničila vso rejo
vse živali, ki jih redi
;
zastar.
on je tiste reje človek, ki zemlje ne da iz rok
vrste
;
zastar.
za zdravo rejo otrok je potrebno dojenje
rast, razvoj
rêjec
-jca
m
(
ȇ
)
kdor redi živali:
rejec prašičev, goveje živine
/
kmet rejec
rejékcija
-e
ž
(
ẹ́
)
vet.
vračanje hrane iz vampa in kapice v usta pri prežvekovanju:
rêjen
-jna -o
prid.
(
ē
)
nanašajoč se na reja 1:
rejni stroški
/
rejna živina
rejênček
-čka
m
(
é
)
ekspr.
manjšalnica od rejenec:
skrbeti za rejenčka
;
triletni rejenček
rejênec
-nca
m
(
é
)
tuj otrok, ki ga kdo za plačilo vzame v popolno oskrbo:
skrbeti za rejenca
/
rejenec se je poročil z domačo hčerjo
/
ekspr.
te živali so rejenci mravelj
rejênek
-nka
m
(
é
)
knjiž.
rejenec
:
odraščal je kot rejenek pri tujih ljudeh
rejênka
-e
ž
(
é
)
tuja deklica, ki jo kdo za plačilo vzame v popolno oskrbo:
lepo skrbijo za svojo rejenko
/
domači sin se je poročil z rejenko
rejênost
-i
ž
(
é
)
značilnost rejenega, debelega:
rejenost vola
/
za vse člane te družine je značilna rejenost
/
biti nagnjen k rejenosti
rêjevec
-vca
m
(
ȇ
)
nar. koroško
plesalec
:
rejevci so plesali in veselo prepevali
rejníca
-e
ž
(
í
)
ženska, ki za plačilo vzame v popolno oskrbo tujega otroka:
ker je bila mati pijanka, so dali otroka rejnici
;
rejnica in njena rejenka
♦
agr.
krava, s katere mlekom se hrani tele kake druge krave
rejník
-a
m
(
í
)
kdor za plačilo vzame v popolno oskrbo tujega otroka:
dekle živi pri rejnikih
;
rejnik in rejenec
;
starši in rejniki
●
star.
rejnik družine
rednik
rejnína
-e
ž
(
ī
)
plačilo za popolno oskrbo tujega otroka:
povišati rejnino
;
mesečna rejnina
rejníški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na rejnike ali rejništvo:
rejniške dolžnosti
/
rejniška družina
/
rejniška pogodba
rejníštvo
-a
s
(
ȋ
)
rejniška dejavnost:
v teh krajih je rejništvo precej pogosto
;
nekaj let se je ukvarjala tudi z rejništvom
/
občinski referent za rejništvo
●
publ.
dati otroka v rejništvo
rejo
;
po štiriletnem rejništvu se je vrnil k materi
življenju pri rejniku, rejnici
rejón
in
rêjon
in
rayon -a
[
tretja oblika
rejón
in
rêjon
]
m
(
ọ̑; ȇ
)
tekst.
preja iz neskončno dolgih viskoznih vlaken:
izdelovati rejon
rêjski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na rejce ali rejo:
rejske nagrade, premije
/
rejski stroški
/
konji iz rejskega območja Ljutomer
rêjver
in
raver
-ja
[
rêjver
]
m
(
ȇ
)
kdor se navdušuje za rave:
rejverji so plesali celo noč
;
navdušen, zaprisežen rejver
;
zbirališče mladih rejverjev
;
pankerji in rejverji
/
subkultura rejverjev
rêjverka
in
raverka
-e
[
rêjverka
]
ž
(
ȇ
)
ženska, ki se navdušuje za rave:
pred leti je bila zaprisežena rejverka, zdaj posluša pop
rêjverski
in
raverski
-a -o
[
rêjverski
]
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na rejverje ali rave:
rejverski žur
;
rejverska kultura, moda
;
rejverska prireditev
;
rejverska scena
;
rejverska zabava
/
rejverska generacija
rék
in
rèk réka
m
(
ẹ̑; ȅ ẹ́
)
1.
stalna besedna zveza v obliki kratkega stavka, ki se uporablja za
izražanje določenega mnenja, življenjskega pravila:
sklicevati se na rek: v vinu je resnica
;
ima jezik kot krava rep, meni luč, tebi ključ in drugi reki
;
pregovori in reki
//
besedna zveza v obliki kratkega stavka, ki izraža kako temeljno
resnico, trditev:
Heraklitov rek o teku vseh stvari
/
nad vhodom je bil zapisan rek: o vi, ki vstopate, vsak up
pustite
2.
star.
izrek
,
aforizem
:
reki pesnika Tagoreja
/
biblični reki
●
zastar.
tvoj rek bom izpolnil
ukaz
;
star.
nekaj časa je molčal, potem pa je spet povzel rek
začel govoriti
;
star.
reči nekaj spodbudnih rekov
besed
réka
-e
ž
(
ẹ́
)
1.
večja, v strugi tekoča voda:
reka se izliva v morje
;
reka narašča, poplavlja
;
skozi mesto teče reka
;
zajeziti reko
;
prepeljati se čez reko
;
kopati se v reki
;
bistra reka
;
reka Sava
;
levi breg reke
/
gorska reka
;
plovna reka
;
reka ponikalnica
/
reka je skoraj suha
rečna struga
;
pren.,
ekspr.
človek je kaplja v reki življenja
2.
ekspr.,
s prilastkom
velika količina česa premikajočega se:
človeška reka se je valila mimo
;
reka avtomobilov se je ustavila
/
meglena reka se je razlila po kotlini
/
z oslabljenim pomenom
predati se reki spominov
spominom
//
z rodilnikom
velika količina česa tekočega:
preliti reko krvi, solz
/
njene oči so bile bolj zgovorne kot reka besed
rékanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od rekati:
molčanje in rekanje
♦
jezikosl.
glagoli rekanja
glagoli, ki izražajo govorno dejanje
rekapitulácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
ponovitev bistvenega, povzetje:
prositi za rekapitulacijo
;
rekapitulacija glavnih dognanj
/
poslušati rekapitulacijo
♦
fin.
kratka ponovitev sklepnih postavk, bistvenih podatkov
//
ponovitev česa sploh:
rekapitulacija vozniških tečajev
rekapitulírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
ponoviti bistveno, povzeti:
rekapitulirati povedano
/
rekapitulirati dogodke
rékati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
star.
1.
govoriti
,
praviti
:
kaj rekajo ljudje o tem
;
vsi so mi rekali, da sem poceni kupil
;
ne reka se zaman: človek človeku volk
/
kar naprej je rekal: pazi
ponavljal
2.
reči
,
praviti
:
ponekod na Koroškem rekajo krompirju hruške
/
vsi so mu rekali Tonček
/
rekati komu ti
tikati ga
rèkatolizácija
-e
ž
(
ȅ-á
)
glagolnik od rekatolizirati:
rekatolizacija meščanstva v sedemnajstem stoletju
;
obdobje rekatolizacije
rèkatolizacíjski
-a -o
prid.
(
ȅ-ȋ
)
nanašajoč se na rekatolizacijo:
rekatolizacijsko obdobje
♦
zgod.
okoli leta 1600 so na Slovenskem delovale rekatolizacijske
komisije
rèkatolizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȅ-ȋ
)
ponovno pokatoličaniti:
rekatolizirati deželo
rékcija
-e
ž
(
ẹ́
)
jezikosl.
odločanje jedra besedne zveze o sklonu odvisnega dela, vezava:
proučevati rekcijo
;
rekcija in kongruenca
/
dober slovar navaja dosti rekcij
rékelc
-a
[
rekəlc
]
m
(
ẹ̑
)
nižje pog.
suknjič
:
obleči, sleči rekelc
réket
-a
m
(
ẹ̑
)
šport.
(teniški) lopar:
udariti žogico z reketom
●
publ.
on je prvi reket Slovenije
najboljši teniški igralec
rekláma
-e
ž
(
ȃ
)
1.
javno opozarjanje na kaj, navadno z navajanjem dobrih lastnosti, z
namenom pridobiti kupce, obiskovalce:
reklama je zelo povečala prodajo
;
naročiti, plačati reklamo
;
reklama za čaj, koncert
/
časopisna, radijska reklama
;
reklama po televiziji
/
delati reklamo
//
takemu opozarjanju namenjeno besedilo, slika:
brati, objavljati, poslušati reklame
;
pred prikazovanjem filma predvajati reklame
;
avtobus z reklamo za pivo
/
svetlobna reklama se je prižigala in ugašala
/
postaviti reklame ob cesti
2.
ekspr.,
v povedni rabi,
v zvezi z
za
kar kaže, dokazuje dobre, pohvalne lastnosti koga, česa in mu s tem
prinaša ugled, koristi:
tako vedenje ni reklama za naše društvo
;
ta dosežek je najboljša reklama za podjetje
/
ta novica je bila dobra, slaba reklama za napovedano akcijo
●
ekspr.
palico je imel menda samo za reklamo
je ni potreboval, uporabljal
;
šalj.
ta kopalec je reklama za jogurt
ima zelo belo, svetlo kožo
reklamácija
-e
ž
(
á
)
prijava, sporočilo proizvajalcu, trgovcu, da kaj nima zaželenih
lastnosti, pritožba:
reklamacija ni bila pravočasna, zato je ne moremo upoštevati
/
napisati reklamacijo
/
imeti zelo malo reklamacij
/
kot opozorilo
preštejte denar, kasnejših reklamacij ne upoštevamo
●
zastar.
poskrbeti za reklamacijo domače glasbe v tujini
za reklamiranje, reklamo
reklamacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na reklamacijo:
reklamacijski rok
/
reklamacijski listek
reklamánt
-a
m
(
ā á
)
kdor reklamira, se pritoži:
zaradi te napake je bilo že precej reklamantov
reklámar
-ja
m
(
ȃ
)
ekspr.
kdor se ukvarja z reklamo:
sposoben, uspešen reklamar
reklámarski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na reklamarje:
reklamarsko nastopanje
;
z reklamarskega stališča je ideja odlična
/
reklamarska ustvarjalnost
reklámen
-mna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na reklamo:
reklamni namen objave
/
reklamni napis
;
reklamna deska, tabla
;
reklamne luči
/
reklamno podjetje
/
reklamna cena
iz reklamnih namenov znižana cena zlasti novih izdelkov
reklamíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od reklamirati:
uspešno reklamiranje
;
reklamiranje izdelkov
;
reklamiranje po časopisih, radiu
/
reklamiranje napake
reklamacija
reklamírati
1
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
javno opozarjati na kaj, navadno z navajanjem dobrih lastnosti, z
namenom pridobiti kupce, obiskovalce:
reklamirati film, pohištvo, potovanja
;
reklamirati z oglasi, plakati, verzi
;
reklamirati po televiziji, v časopisih
/
ekspr.
reklamirati popevkarje
delati jih splošno znane, priljubljene
●
knjiž.
to sliko strokovnjaki reklamirajo za najboljšo
razglašajo, trdijo, da je najboljša
reklamíran
-a -o:
ta potovanja so zelo reklamirana
reklamírati
2
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
javiti, sporočiti proizvajalcu, trgovcu, da kaj nima zaželenih
lastnosti, pritožiti se:
reklamirati pokvarjeno blago
;
zaradi napake reklamirati čevlje
/
reklamirati pri proizvajalcu, trgovcu
reklamíran
-a -o:
zamenjati reklamirani izdelek
réklamka
-e
ž
(
ẹ̑
)
nekdaj
knjiga nemške založbe Reclam:
kupovati nedrage, a kvalitetne reklamke
rêklo
-a
s
(
é
)
1.
stalna besedna zveza, navadno s posebnim, prenesenim pomenom besed:
rad uporablja stara,
ekspr.
sočna rekla
;
jezik za zobe, hvala bogu in druga rekla
/
duh jezika se kaže v reklih
/
ljudska, stalna rekla
//
stalna besedna zveza v obliki kratkega stavka, ki se uporablja za
izražanje določenega mnenja, življenjskega pravila;
rek
:
latinsko reklo: zdrav duh v zdravem telesu
;
zaupal je starim reklom o strupenosti gob
2.
knjiž.
izrek
,
aforizem
:
rekla znanega pesnika
3.
knjiž.
fraza
,
puhlica
:
časopisna, propagandna rekla
rekognoscíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od rekognoscirati:
oficir je odšel na rekognosciranje
/
rekognosciranje terena
rekognoscírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
voj.
pregledovati, raziskovati kako območje, zemljišče zaradi nameravane
vojaške akcije:
komandant s starešinami rekognoscira
/
rekognoscirati teren
●
zastar.
rekognoscirati nasprotnikove položaje
pregledovati, ugotavljati
rekomandírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
poslati priporočeno:
rekomandirati pismo
rekomandíran
-a -o:
rekomandirana pošiljka
rèkombinácija
-e
ž
(
ȅ-á
)
knjiž.
ponovna kombinacija:
doseči drugačen učinek z rekombinacijo barv
♦
biol.
preureditev genov, zlasti med redukcijsko delitvijo
;
fiz.
ponovna združitev (poljubnega) pozitivno in negativno
naelektrenega delca
rekompenzácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
kompenzacija
:
to dela zaradi rekompenzacije občutka manjvrednosti
/
ta paket je rekompenzacija za povzročeno škodo
nadomestilo, odškodnina
rekonstruírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
iz posameznega dela, podatka na podlagi sklepanja predstaviti si kako
celoto:
na podlagi najdene kosti rekonstruirati izumrlo žival
/
rekonstruirati dogodek, vsebino
//
ponovno narediti, sestaviti kako celoto, obnoviti:
iz izkopanih črepinj jim je uspelo rekonstruirati staro vazo
/
natančno rekonstruirati besedilo
/
v spominu rekonstruirati podobo domače hiše
♦
pravn.
rekonstruirati nesrečo
prizadevati si ustvariti take okoliščine, v kakršnih se je zgodila
nesreča
2.
narediti, da kaj slabega, neustreznega postane boljše, primernejše;
preurediti
,
prenoviti
:
rekonstruirati cesto, električno omrežje
/
rekonstruirati obrat, podjetje
3.
spremeniti sestavo:
rekonstruirati vlado
rekonstruíran
-a -o:
rekonstruirana cesta
;
stavba je rekonstruirana
rekonstrúkcija
-e
ž
(
ú
)
glagolnik od rekonstruirati:
rekonstrukcija izumrle živali na podlagi najdene čeljusti
/
rekonstrukcija praslovanske besede
/
opraviti rekonstrukcijo v stanovanju umorjenega
/
končati rekonstrukcijo
;
z rekonstrukcijo izboljšati proizvodnjo
;
rekonstrukcija telefonskega omrežja
/
publ.
tovarna je v rekonstrukciji
se rekonstruira
/
rekonstrukcija vlade
//
kar je rekonstruirano:
ta vaza je rekonstrukcija
rekonstrukcíjski
tudi
rekonstrúkcijski -a -o
prid.
(
ȋ; ú
)
nanašajoč se na rekonstrukcijo:
rekonstrukcijske težave
/
rekonstrukcijski stroški
rekonstruktíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
rekonstrukcijski
:
rekonstruktivni načrti
♦
med.
rekonstruktivna kirurgija
kirurgija, ki se ukvarja z odpravljanjem razvojnih ali
pridobljenih nepravilnosti
rekonvalescénca
-e
ž
(
ẹ̑
)
okrevanje po prestani bolezni:
rekonvalescenca po hudi pljučnici je trajala več mesecev
;
čas rekonvalescence
/
prebiti rekonvalescenco v zdravilišču
rekonvalescènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
kdor prestane bolezen, a se mora še okrepiti, prebolevnik:
poslati rekonvalescenta v klimatsko zdravilišče
;
rekonvalescent po škrlatinki
rekonvalescénten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na rekonvalescente ali rekonvalescenco:
rekonvalescentni oddelek
/
rekonvalescentni bolnik
rekonvalescêntka
tudi
rekonvalescéntka -e
ž
(
ē; ẹ̄
)
ženska, ki prestane bolezen, a se mora še okrepiti, prebolevnica:
rekonvalescentka že zmore krajše sprehode
rekonvalescêntski
tudi
rekonvalescéntski -a -o
prid.
(
ē; ẹ̄
)
nanašajoč se na rekonvalescente:
rekonvalescentski oddelek
♦
med.
rekonvalescentski serum
serum iz krvi rekonvalescenta
rekórd
-a
m
(
ọ̑
)
1.
najboljši uradno priznani rezultat v kaki športni disciplini:
doseči rekord
;
rekord proge, skakalnice, stadiona
/
državni, osebni, svetovni rekord
/
športni rekordi
♦
šport.
izboljšati, preseči rekord
;
postaviti nov rekord
;
priznati rekord
;
rekord v metu kopja, v teku na sto metrov
2.
nav. ekspr.
rezultat, dosežek, ki količinsko, številčno presega vse dosedanje:
tovarna je dosegla nov proizvodni rekord
;
imeti rekord v telesni teži
/
dobil sem pet pisem hkrati, kar je rekord
●
ekspr.
napovedovati filmu blagajniške rekorde
nadpovprečno velike dohodke od vstopnine
3.
tip nemškega osebnega avtomobila znamke Opel:
voziti se v (opel) rekordu
rekórden
-dna -o
prid.
(
ọ̑
)
1.
nanašajoč se na (športni) rekord:
rekordni met
/
preteči progo v rekordnem času
2.
nav. ekspr.
ki zelo presega normalno, običajno količino, vrednost:
letos je pridelek pšenice spet rekorden
;
rudnik je dosegel rekordno proizvodnjo
/
rekordna cena zlata
/
rekordno število gledalcev
/
končati delo v rekordnem času
rekórdno
prisl.
:
rekordno nizke temperature
rekórder
1
-ja
m
(
ọ̄
)
teh.
naprava za zapisovanje spremenljivih (fizikalnih) količin;
zapisovalnik
:
rekorder jakosti zvoka
rekordêr
2
-ja
m
(
ȇ
)
kdor je dosegel rekord
a)
v kaki športni disciplini:
postati rekorder
/
državni, svetovni rekorder
♦
šport.
rekorder v skoku v višino
b)
nav. ekspr.
v čem sploh:
rekorder med novorojenčki je tehtal skoraj pet tisoč gramov
;
postati rekorder v obiranju hmelja
/
Biblija je svetovni rekorder med prevodi
;
to podjetje je rekorder glede števila bolniških dopustov
rekordêrka
-e
ž
(
ȇ
)
ženska ali država, ustanova, ki je dosegla rekord
a)
v kaki športni disciplini:
postati rekorderka
/
državna, olimpijska rekorderka
/
Japonska je inovativna rekorderka
♦
šport.
rekorderka v metu kopja
b)
nav. ekspr.
v čem sploh:
rekorderka med obiralci hmelja
/
glede mleka je ta krava rekorderka
rekordêrski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na rekorderje ali rekorderstvo:
rekorderska ekipa
/
rekordersko vozilo
rekordêrstvo
-a
s
(
ȇ
)
1.
dejstvo, da je kdo rekorder:
bil je ponosen na sinovo rekorderstvo
/
zaradi rekorderstva bo odlikovan
doseganja rekordov
2.
nav. ekspr.
ukvarjanje s čim zlasti zaradi doseganja rekordov:
to ni več šport, ampak rekorderstvo
rekórdnik
-a
m
(
ọ̑
)
zastar.
rekorder
2
:
bil je rekordnik v postavljanju šotora
rekôven
-vna -o
prid.
(
ō
)
zastar.
razvpit
,
zloglasen
:
rekoven pijanec, ženskar
rekreácija
-e
ž
(
á
)
1.
dejavnost, s katero se človek telesno, duševno sprosti in okrepi:
kolesarjenje, planinarjenje je dobra rekreacija
;
naprave za rekreacijo
/
organizator rekreacije
kdor se navadno poklicno ukvarja z organiziranjem rekreacije
/
sredstva za športno rekreacijo
//
telesna, duševna sprostitev in okrepitev s kako dejavnostjo:
namen te dejavnosti je rekreacija
;
zagotoviti rekreacijo starostnikov
;
to dela za rekreacijo in zabavo
;
rekreacija v naravi
/
duševna, telesna rekreacija
2.
knjiž.
ponovna ustvaritev:
rekreacija pesnitve
rekreacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na rekreacijo:
rekreacijski center
/
rekreacijske naprave
/
rekreacijski turizem
;
rekreacijsko drsanje, plavanje
♦
urb.
rekreacijska površina
rekreatívec
-vca
m
(
ȋ
)
šport.
kdor se ukvarja s športom za rekreacijo:
na teku so sodelovali tekmovalci in rekreativci
;
namiznoteniški rekreativci
rekreatíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na rekreacijo:
rekreativne naprave
/
rekreativni turizem
;
rekreativne dejavnosti
;
rekreativno smučanje
rekreatívka
-e
ž
(
ȋ
)
šport.
ženska, ki se ukvarja s športom za rekreacijo:
navdušena rekreativka
;
rekreativci in rekreativke
/
tekaška rekreativka
rekreátor
-ja
m
(
ȃ
)
1.
organizator rekreacije:
zaposliti se kot rekreator
2.
šport.
rekreativec
:
na teku so sodelovali tekmovalci in rekreatorji
rekreírati se
-am se
nedov. in dov.
(
ȋ
)
telesno, duševno se sproščati in krepiti s kako dejavnostjo:
rekreirati se s hojo, z vrtnarjenjem
rekriminácija
-e
ž
(
á
)
pravn.
medsebojno obdolževanje soobdolžencev v postopku:
na obravnavi je prišlo do rekriminacije
rekrút
-a
m
(
ȗ
)
1.
nabornik
:
rekruti so se morali javiti v vojašnici
;
zdravniški pregled rekrutov
2.
vojaški novinec:
uriti rekrute
;
rekruti in stari vojaki
●
publ.
rekruti tihotapskih organizacij so iz različnih družbenih plasti
novi člani, sodelavci
rekrutácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od rekrutirati:
rekrutacija novih borcev
/
rekrutacija v vojsko
/
rekrutacija članov, pristašev
/
rekrutacija mlade buržoazije iz kmečkega prebivalstva
●
dobiti poziv na rekrutacijo
za nabor
rekrúten
-tna -o
prid.
(
ȗ
)
naboren
:
rekrutna komisija
●
rekrutne vaje
vaje vojaških novincev
rekrutíranec
-nca
m
(
ȋ
)
kdor je rekrutiran:
rekrutiranci so odšli takoj v boj
;
prisilni rekrutiranec
rekrutíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od rekrutirati:
rekrutiranje mladih moških
;
prisilno rekrutiranje
/
rekrutiranje delavcev
rekrutírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
nabirati, pridobivati za sodelovanje v boju, vojski:
rekrutirati mlade fante iz vasi
/
rekrutirati nove borce, vojake
/
dov.
rekrutirali so ga v drugi bataljon
sprejeli, vzeli kot novinca
2.
publ.
nabirati, pridobivati sploh:
rekrutirati somišljenike iz delavskih vrst
rekrutírati se
publ.
nastajati iz pripadnikov drugega sloja:
večina delavstva se je rekrutirala iz kmečkega prebivalstva
;
izobraženstvo se rekrutira iz različnih družbenih plasti
●
publ.
na javnih prireditvah se rekrutirajo tudi nadarjeni glasbeniki
se odkrivajo
rekrutíran
-a -o:
rekrutirani moški so odšli z enoto
rekrútski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na rekrute:
rekrutski šopek
/
rekrutske vaje
rektálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
med.
nanašajoč se na danko:
rektalni del debelega črevesa
/
rektalno merjenje temperature
rektascenzíja
-e
ž
(
ȋ
)
astron.
razdalja na nebesnem ekvatorju od pomladišča do preseka s krogom, ki
gre skozi opazovano telo in nebesni tečaj:
izračunati rektascenzijo
rektificírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
popraviti
,
izboljšati
:
rektificirati merilni instrument
/
rektificirati zemljevid
♦
geom.
načrtati, izračunati daljico, ki ima s krivuljo ali lokom krivulje
(približno) enako dolžino
;
kem.
z večkratno destilacijo odstraniti primesi
rektificíran
-a -o:
rektificirana tekočina
♦
zgod.
rektificirani urbarji
sredi 18. stoletja popravljeni in uradno potrjeni urbarji
rektifikácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
poprava
,
izboljšava
:
rektifikacija načrta
/
rektifikacija destilata
réktor
-ja
m
(
ẹ́
)
1.
predstojnik univerze, visoke šole:
izvoliti za rektorja
;
rektor in dekan
/
rektor akademije, univerze
♦
rel.
rektor semenišča
2.
nekdaj
predstojnik nekaterih šol:
rektor liceja, stanovske šole
rektorát
-a
m
(
ȃ
)
1.
položaj, funkcija rektorja:
prevzeti, sprejeti rektorat
2.
urad predstojništva univerze, visoke šole:
rektorat ima svoje prostore v drugem nadstropju
;
sedež, stavba rektorata
;
zaposleni na rektoratu
/
iti na rektorat
réktorica
-e
ž
(
ẹ́
)
predstojnica univerze, visoke šole:
kandidirati za rektorico univerze
réktorski
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
nanašajoč se na rektorje:
rektorski položaj
/
slovesen prevzem rektorskih dolžnosti
rektoskopíja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
opazovanje danke skozi zadnjično odprtino:
opraviti rektoskopijo
rekurírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
vrniti se (na kako stvar, dejstvo):
pogosto rekurirati na nekatera dejstva, spoznanja
♦
pravn.
rekurirati
nekdaj
pritožiti se zoper sklep v pravdnem postopku
rekúrz
-a
m
(
ȗ
)
knjiž.
vrnitev (na kako stvar, dejstvo):
rekurz na že omenjana dognanja ni potreben
/
v njegovih romanih so pogosti rekurzi v preteklost
♦
pravn.
rekurz
nekdaj
pritožba zoper sklep v pravdnem postopku
rékviem
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
rel.
pogrebna ali obletna maša za umrle, navadno slovesna, pri kateri se
moli, poje vstopni spev z začetkom: Requiem aeternam:
naročiti rekviem
/
slovesni rekviem
//
glasb.
skladba na liturgično besedilo take maše:
komponirati rekviem
/
poslušati rekviem
/
Mozartov Requiem
in
Rekviem
2.
knjiž.,
ekspr.
kar izraža, kaže žalost, prizadetost ob koncu, propadu česa:
ta filozofija je rekviem stare družbe
/
njegov roman je rekviem starim časom
rekviríranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od rekvirirati:
rekviriranje hrane
rekvirírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
odvzeti premičnine zaradi nujnih potreb vojske, države, zlasti v
vojnem času:
rekvirirati kmetom, okupiranemu prebivalstvu
;
rekvirirati hrano, vozila, živino
●
ekspr.
za plezalne kline je doma rekviriral vse ustrezne železne predmete
vzel
rekviríran
-a -o:
rekvirirana hrana
rekvizícija
-e
ž
(
í
)
odvzem premičnin zaradi nujnih potreb vojske, države, zlasti v vojnem
času:
rekvizicija avtomobila, živine
/
ker četa ni imela hrane, so odšli na rekvizicijo
/
vojaška rekvizicija
♦
pravn.
odvzem premičnin z odškodnino zaradi splošnih vojaških potreb v
vojnem stanju, ob elementarnih nesrečah
//
nekdaj
dajatev zaradi nujnih potreb vojske, države, zlasti v vojnem času:
nalagati prebivalstvu rekvizicije
;
zvišati rekvizicijo
;
rekvizicija v krmi, živilih
rekvizicíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na rekvizicijo:
rekvizicijska akcija
/
rekvizicijsko potrdilo
/
rekvizicijska komisija
rekvizít
-a
m
(
ȋ
)
predmet, priprava, ki se uporablja
a)
pri uresničitvi, ponazoritvi določenega dejanja, dogodka kake
predstave, pripomoček:
igralec je postavil rekvizit nazaj v kot odra
;
skladišče rekvizitov
;
meči, pepelniki, ponarejeno sadje in drugi rekviziti
/
gledališki rekviziti
♦
gled.
osebni
ki je del igralčeve osebne opreme
, scenski rekvizit
ki je del scene
;
rad.
zvočni rekviziti
priprave, s katerimi se povzročajo zvoki v kaki oddaji, igri
b)
navadno s prilastkom
pri določenem delu, dejavnosti sploh:
igralni, planinski, vrtnarski rekviziti
;
smuči, rokavice in drugi športni rekviziti
/
tehnični rekviziti
//
nav. ekspr.
kar se ponavadi uporablja za doseganje določenega razpoloženja,
namena sploh:
slavčkovo petje v mesečini je zastarel pesniški rekvizit
/
solze so nevaren ženski rekvizit
rekvizitárna
-e
ž
(
ȃ
)
gled.
skladišče rekvizitov:
gledališka rekvizitarna
rekvizíten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na rekvizit:
rekvizitno skladišče
/
njegove besede so skoraj rekvizitne
rekvizitêr
-ja
m
(
ȇ
)
gled.
delavec, ki skrbi, da so rekviziti za določen prizor pripravljeni,
ustrezno razmeščeni:
zaposliti se kot rekviziter
/
filmski, gledališki rekviziter
rekvizitêrka
-e
ž
(
ȇ
)
gled.
delavka, ki skrbi, da so rekviziti za določen prizor pripravljeni,
ustrezno razmeščeni:
rekviziterka in garderoberka
rekvizítor
-ja
m
(
ȋ
)
kdor rekvirira:
patrulja je presenetila rekvizitorje
relácija
-e
ž
(
á
)
1.
odnos
,
zveza
:
ugotavljati relacije med stvarmi
;
ti pojavi so v časovni, vzročni relaciji
/
relacije med ljudmi so se spremenile
2.
razdalja
:
za krajšo relacijo je cena prevoza sorazmerno višja
/
polagati plinovod na relaciji Maribor–Nova Gorica
/
na vmesnih postajah te relacije nekateri avtobusi ne ustavljajo
proge, linije
●
publ.
ocenjevati delo na daljše časovne relacije
na daljša razdobja
;
publ.
odnosi na relaciji Vzhod–Zahod
med Vzhodom in Zahodom
♦
mat.
odnos med elementi množice
relácijski
in
relacíjski -a -o
prid.
(
á; ȋ
)
nanašajoč se na relacijo:
relacijska vprašanja sodobnega sveta
/
relacijska tarifa
relaksácija
-e
ž
(
á
)
sprostitev
:
relaksacija mišic
/
duševna relaksacija
●
knjiž.
relaksacija zahtev
omilitev, zmanjšanje
♦
fiz.
relaksacija
pojav, da telo z zakasnitvijo reagira na zunanji vpliv
;
psih.
progresivna relaksacija
postopno sistematično sproščanje mišic ob istočasnem duševnem
sproščanju
relaksacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na relaksacijo:
relaksacijski čas
/
relaksacijska vaja
relaksírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
narediti, povzročiti, da postane tkivo, organ manj napet, nategnjen;
sprostiti
:
relaksirati mišice
2.
narediti, povzročiti, da postane kdo čustveno, duševno manj napet,
nenapet:
delo, zabava ga relaksira
;
duševno se relaksirati
relaksíran
-a -o:
relaksirane mišice
relát
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
kar je v relaciji s čim:
relati in njihove relacije
rélativen
in
relatíven -vna -o
prid.
(
ẹ̑; ȋ
)
1.
odvisen od določenega
a)
dejstva, okoliščin:
občutek, kaj je mrzlo, je relativen
;
cena blaga je relativna, odvisna od materiala, dela
b)
merila, pojmovanja:
eni film hvalijo, drugim se zdi slab, okusi so relativni
;
kaj je lepo, je relativno
2.
ki je, se kaže v odnosu do določenega dejstva, s katerim se primerja:
relativna majhnost telesa
;
relativna zaostalost nekaterih držav
/
doseči relativen uspeh
/
relativna izobraženost tega človeka ga je presenetila
3.
ki se določa, meri glede na razmerje do določene celote, največje
mogoče količine in se navadno izraža v odstotkih:
relativni podaljšek kovinske palice pri višjih temperaturah
;
relativna teža možganov
4.
omejen
,
delen
2
:
te razlike kažejo relativno samostojnost mišljenja
;
vsaka svoboda je relativna
//
precej velik, precejšen:
zavladalo je obdobje relativnega miru
;
zagotoviti komu relativno varnost
●
publ.
konec drame je precej relativen
dopušča različno razumevanje, razlago
;
ekspr.
vse je relativno
trdne, edino pravilne stvari ni
♦
ekon.
relativna mezda
razmerje med mezdami delavcev in narodnim dohodkom
;
relativna prenaseljenost
;
relativna presežna vrednost
presežna vrednost, ki nastane zaradi skrajšanja potrebnega
delovnega časa ob danem delavniku
;
filoz.
relativni pojem
pojem, določljiv samo z odnosom do drugega pojma
;
fiz.
relativna napaka
količnik med absolutno napako in dejansko količino, izražen
navadno v odstotkih
;
geogr.
relativna višina
višina točke na zemeljskem površju glede na višino kake druge
točke
;
glasb.
relativni posluh
zmožnost razločevati tone na podlagi njihovih medsebojnih odnosov
;
gozd.
relativna gozdna tla
tla, kjer namesto gozda lahko uspevajo kmetijske kulture
;
jezikosl.
relativni stavek
oziralni stavek
;
mat.
relativna napaka
količnik med absolutno napako in približno vrednostjo
;
relativna verjetnost
verjetnost, da se kak dogodek zgodi prej kot kak drug
;
relativno število
število, ki ima predznak
rélativno
in
relatívno
prisl.
:
stroški so se relativno zmanjšali
;
relativno dober, redek, svoboden
;
rok je relativno zelo kratek
;
sam.:
lepota je nekaj relativnega
relativírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
delati relativno:
zgodovina človekove sodbe, vrednote relativira
;
vse se relativira
relativíran
-a -o:
relativirane resnice
relativíst
-a
m
(
ȋ
)
1.
kdor misli, trdi, da so vsa spoznanja, resnice, vrednote relativne:
po teh neprijetnih izkušnjah je postal še večji relativist
/
filozofski, moralni relativist
2.
pristaš teorije relativnosti:
ta znani fizik ni relativist
relativístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na relativizem:
relativistična etika, filozofija
/
tako gledanje na svet je zelo relativistično
♦
fiz.
relativistični delec
delec, katerega hitrost v primerjavi s hitrostjo svetlobe ni
majhna in ga je treba opisati s (posebno) teorijo relativnosti
relativitéten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
relativnosten
:
Einsteinova relativitetna teorija
relativizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od relativizirati:
relativizacija morale, trditev
relativízem
-zma
m
(
ī
)
1.
nazor, po katerem so vsa spoznanja, resnice, vrednote relativne:
osnova tega leposlovnega dela je relativizem
;
zavračati relativizem
;
relativizem in subjektivizem
/
estetski, spoznavni, vrednostni relativizem
;
ekspr.
sofistika in drugi relativizmi
♦
filoz.
spoznavnoteoretična smer, po kateri je človeško znanje odvisno od
odnosa med človekom in predmetom spoznavanja
//
mišljenje, ravnanje, ki temelji na takem nazoru:
tak odnos je dokaz njegovega relativizma
/
ekspr.
pasti v relativizem in skepticizem
2.
knjiž.
relativnost
:
zagovarjati tezo o relativizmu vrednot
relativizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
delati relativno:
relativizirati merila
;
te sodbe so se že relativizirale
relativizíran
-a -o:
relativizirane resnice
;
tudi ta trditev je že relativizirana
rélativnost
in
relatívnost -i
ž
(
ẹ̑; ȋ
)
lastnost, značilnost relativnega:
relativnost občutkov, vrednot
/
relativnost potresnih napovedi
nezanesljivost, približnost
♦
fiz.
načelo relativnosti
trditev, da so vsi opazovalni sistemi, ki se ne gibljejo pospešeno
in niso v bližini velikih teles, za opis naravnih pojavov
enakovredni
;
(posebna) teorija relativnosti
Einsteinova teorija prostora in časa, ki ne vključuje gravitacije
;
splošna teorija relativnosti
Einsteinova teorija gravitacije
//
kar je relativno:
tudi lepota je relativnost
;
nasprotja in relativnosti
rélativnosten
in
relatívnosten -tna -o
prid.
(
ẹ̑; ȋ
)
nanašajoč se na relativnost:
upoštevati je treba relativnostni vidik
/
Einsteinova relativnostna teorija
relé
-êja
m
(
ẹ̑ ȇ
)
1.
elektr.
priprava, ki ob spremembi vhodne električne veličine povzroči
spremembo izhodne električne veličine:
pripravo vklaplja in izklaplja rele
;
elektromagnetni rele
/
frekvenčni rele
katerega vzbujevalna veličina je frekvenca
;
merilni rele
ki deluje, ko karakteristična veličina z določeno točnostjo doseže
delovno vrednost
2.
elektr. žarg.
relejna naprava, relejna postaja:
rele na Nanosu se je pokvaril
;
postavljati nove releje
;
uporabiti satelit za rele
/
televizijski rele
♦
teh.
gasilski cevovod z vsaj eno vmesno motorno brizgalno za poganjanje
vode na bolj oddaljeno mesto
relêjen
-jna -o
prid.
(
ȇ
)
1.
elektr.
ki za delovanje uporablja rele:
relejna telefonska centrala
//
ki deluje kot rele:
relejna ura
2.
elektr.
ki ojači in prenese sprejeti radijski signal dalje:
relejni satelit
;
postavljati po vrhovih hribov relejne postaje
/
radio Koper je tudi relejna postaja radia Ljubljane
3.
voj.
nanašajoč se na sprejemanje in posredovanje sporočil:
relejna kurirska postaja
/
relejna mreža
relêjski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na rele:
relejski kontakti
/
relejska postaja
relejna postaja
relevánca
-e
ž
(
ȃ
)
relevantnost
:
relevanca trenutnega dogajanja z vidika družbenega razvoja
;
znanstvena odličnost in gospodarska relevanca projekta
/
upoštevanje pravne relevance v postopku presoje
relevánten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
pomemben
,
bistven
:
relevantni podatki
;
to je za presojo položaja relevantno
;
pravno relevanten
relevántnost
-i
ž
(
ȃ
)
pomembnost
,
bistvenost
:
relevantnost tega dejstva je očitna
;
načelo estetske, zgodovinske relevantnosti
reliéf
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
navpična oblikovanost zemeljskega površja:
zemljevidi kažejo relief z barvami, črticami
;
gričevnat, kraški, razgiban relief
;
relief doline, pokrajine
/
podmorski relief
relief morskega dna
//
model, ki tako oblikovanost ponazarja:
šola je kupila relief Slovenije
;
mavčni relief
2.
kiparsko delo, pri katerem lik, upodobitev izstopa iz osnovne ploskve:
delati, klesati relief
;
z reliefi okrašena stena
;
abstraktni relief
/
kupiti, obesiti relief
/
klesati v reliefu
//
lik, upodobitev, ki izstopa iz osnovne ploskve:
relief na kovancu, tapeti, usnju
3.
knjiž.
oblikovanost česa glede na tipične, različne sestavine:
že s prvim romanom je pokazal relief svojega umetniškega sveta
♦
um.
figuralni relief
;
ploski relief
;
visoki relief
pri katerem so nekateri deli likov ločeni od osnovne ploskve
reliéfen
-fna -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
nanašajoč se na relief:
reliefne značilnosti pokrajine
/
reliefni lik, portret
/
reliefne tapete
♦
geogr.
reliefna karta
karta, na kateri je z barvami, barvnimi odtenki, črtkami prikazan
relief
;
tisk.
reliefni tisk
tisk, pri katerem so črke plastične
2.
knjiž.
plastičen
,
nazoren
:
reliefen opis duševnega razpoloženja
;
podoba meščanstva je v njegovih romanih zelo reliefna
reliéfno
prisl.
:
reliefno razgibana pokrajina
reliéfnost
-i
ž
(
ẹ̑
)
lastnost reliefnega:
barve in sence dajejo likom na sliki reliefnost
/
knjiž.
reliefnost osrednje osebe se proti koncu izgublja
plastičnost, nazornost
relígija
-e
ž
(
í
)
1.
zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil;
vera
,
verovanje
:
religija se kaže v različnih oblikah
;
razvoj, zgodovina religije
//
s prilastkom
sistem naukov, norm, vrednot in dejanj, obredov, v katerih se ta
zavest kaže, vera:
islamska, krščanska religija
;
monoteistične religije
/
državna religija
v nekaterih državah
ki jo država z zakonodajo priznava za svojo
2.
ekspr.,
z rodilnikom
nazor, prepričanje, ki velja kot najvišja, najpomembnejša vrednota:
humanizem je religija našega časa
/
religija tehnike
oboževanje, poveličevanje
relígijski
-a -o
prid.
(
í
)
knjiž.
verski
:
religijske vrednote
/
religijske stavbe
religioso
[
relidžózo
]
prisl.
(
ọ̑
)
glasb.,
označba za izraz izvajanja
pobožno
:
igrati religioso
religiózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na religijo, veren:
religiozen človek
;
biti religiozen
;
globoko religiozen
/
religiozni pojmi
/
religiozni obredi
verski
●
knjiž.
religiozna ljubezen do zemlje
velika, zelo spoštljiva
♦
lit.
religiozni ep
;
sam.:
religiozni in ateisti
religióznost
-i
ž
(
ọ̑
)
lastnost, značilnost religioznega, vernost:
njegova religioznost se je poglobila
/
budistična, krščanska religioznost
/
religioznost te pesmi je očitna
relíka
-e
ž
(
í
)
bot.
rastlina z rumenimi, rožnatimi ali rdečimi cveti v socvetju in
trojnatimi ali enostavnimi listi, Cytisus:
relika je odcvetela
/
razprostrta, rdeča relika
relíkt
-a
m
(
ȋ
)
kar ostane, se ohrani od česa večjega, obsežnejšega iz prejšnjih
obdobij, ostanek:
ta beseda je relikt
;
relikti starih verovanj v ljudskem izročilu
;
pren.,
knjiž.
glavna oseba v romanu je relikt kapitalizma
●
knjiž.
ta poklic je danes že relikt
zelo redek
//
biol.
rastlinska ali živalska vrsta, ki se ohrani na ozko omejenem območju
iz prejšnjih geoloških dob:
ta vrsta polžev je relikt
♦
geol.
ledenodobni, terciarni relikti
relíkten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na relikt:
reliktni pojavi v ljudskem pesništvu
/
reliktno rastlinstvo, živalstvo
relikviárij
-a
m
(
á
)
rel.
posoda za hranjenje relikvij:
izdelati relikviarij
;
zlat relikviarij
;
relikviarij v obliki skrinjice
relíkvija
-e
ž
(
í
)
1.
rel.
del telesnih ostankov ali telesni ostanki svetnika, svete osebe, ki se
mu izkazuje posebna čast, spoštovanje, sveti ostanki:
častiti, hraniti relikvijo
/
relikvije sv. Cirila
//
del predmeta ali predmet, ki je v zvezi s svetnikom, sveto osebo in
ki se mu izkazuje posebna čast, spoštovanje:
po legendi so to relikvije verig sv. Petra
2.
vznes.
posmrtni ostanki, truplo zelo cenjenega, spoštovanega človeka:
relikvija tega borca za svobodo počiva v domači zemlji
●
knjiž.
obleka umrlega sina je bila za mater relikvija
svetinja
;
knjiž.
vrč iz kitajskega porcelana je hišna relikvija
se ohranja, deduje iz roda v rod
rém
-a
m
(
ẹ̑
)
fiz.,
do 1980
enota za merjenje ekvivalentne doze ionizirajočega sevanja:
meriti obsevno dozo v remih
remake
in
rimêjk
-a
[
rimêjk
]
m
(
ȇ
)
novejši posnetek, novejša izvedba uspešnega starejšega umetniškega
dela, zlasti filmskega, gledališkega, glasbenega:
pripravljati, snemati remake
;
imeti pravice za remake
;
remake uspešnice iz začetka osemdesetih
;
scenarij, zamisel za remake
remanénten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
fiz.,
navadno v zvezi
remanentni magnetizem
magnetizem, ki ga ohranijo nekatere snovi tudi zunaj magnetnega polja:
remedúra
-e
ž
(
ȗ
)
knjiž.
izboljšanje
,
ureditev
:
remedura razmer
/
uvesti remedure v poslovanje
izboljšave
/
remedure proti prekupčevanju
ukrepi
rémek
--
v prid. rabi
(
ẹ̑
)
knjiž.,
v zvezi
remek delo
umetniško, tehnično dovršeno delo;
mojstrovina
:
filmsko, pripovedno remek delo
;
remek delo arhitekture
rémelj
-na
[
reməlj
]
m
(
ẹ̑
)
nižje pog.
(lesena) letev:
zaboj iz remeljnov
/
polagati strešno opeko na remeljne
rêmen
-éna
m
(
é ẹ́
)
zastar.
jermen
:
zapeti, zategniti remen
remí
1
tudi
rémi -ja
m
(
ȋ; ẹ̑
)
igr.
igra z dvema snopoma po dvainpetdeset kart in štirimi ali šestimi
jokerji:
igrati remi
remí
2
-ja
m
(
ȋ
)
šah.
neodločen izid igre:
ponuditi, zavrniti remi
;
sporazumeti se za remi
;
partija se je končala z remijem
remíks
tudi
remix
-a
[
remíks
]
m
(
ȋ
)
skladba, oblikovana z združevanjem že izdelane skladbe z novimi zvoki:
posneti remiks
;
zasloveti z najnovejšim remiksom uspešnic
;
album, kompilacija remiksov
;
aranžma, vokali za remiks
/
plesni remiks
remíksanje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od remiksati:
remiksanje glasbe, skladb
;
mojster remiksanja
/
licenca, ponudba, razpis za remiksanje
remíksati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
aranžirati, oblikovati skladbo z združevanjem že izdelane skladbe z
novimi zvoki:
remiksati glasbo
;
remiksati različne skladbe
/
remiksati album
rèmilitarizácija
-e
ž
(
ȅ-á
)
ponovna postavitev, namestitev vojaštva in vojaških naprav na kako
ozemlje:
remilitarizacija obmejnega pasu
/
remilitarizacija države
reminiscénca
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
1.
nejasen, navadno čustveno obarvan spomin:
predajati se sentimentalnim reminiscencam
;
vrnitev v domovino mu je vzbudila reminiscence na mladost
/
v pripoved je vpletal nekake zgodovinske reminiscence
2.
sestavina, element umetniškega dela, ki oblikovno, motivno spominja na
kako drugo umetniško delo:
v romanu so očitne reminiscence iz del znanih pisateljev
/
nova simfonija vsebuje reminiscence na avtorjeva prejšnja dela
remisíja
-e
ž
(
ȋ
)
med.
začasno izboljšanje bolezni:
za to bolezen so značilne remisije
remíza
-e
ž
(
ȋ
)
pokrit prostor za shranjevanje, čiščenje in popravljanje (tirnih)
vozil:
tramvaj je odpeljal iz remize
/
remiza za železniške vagone
remizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
šah.
končati igro z remijem:
veliko partij je remiziral
;
remizirati s kom
remónt
-a
m
(
ọ̑
)
teh.
redni pregled, popravilo in zamenjava dotrajanih delov strojev,
naprav:
remont kotla v plinarni
;
remont plavža
;
skrajšati čas remonta
/
opravljati remont
/
ladja je v remontu
remónten
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na remont:
remontna dela
/
remontna delavnica
;
remontno podjetje
remontírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
teh.
opraviti remont:
remontirati stroje
remontíran
-a -o:
plavž je že remontiran
/
industrijsko remontirani motor
v tovarni ali posebni delavnici obnovljen, popravljen motor
remórker
-ja
m
(
ọ̑
)
navt.
ladja za vleko, reševanje ladij;
vlačilec
:
z remorkerji so odvlekli poškodovano ladjo
;
remorker z navezanimi čolni
remunerácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
nagrada
,
plačilo
:
izplačati, odobriti remuneracijo blagajniku društva
réna
1
-e
ž
(
ẹ̑
)
pog.
1.
pokrovka
:
pokriti lonec z reno
2.
nav. mn.
činela
:
boben in rene
réna
2
-e
ž
(
ẹ̑
)
metal. žarg.
staro, odpadno železo:
zbirati reno
renault
-a
[
renó -ja
]
m
(
ọ̑
)
osebni avtomobil francoske tovarne Renault:
renaulti in citroeni
renčáč
-a
m
(
á
)
1.
ekspr.
pes, ki (zelo) renči:
pomiriti renčača
2.
slabš.
neprijazen, zadirčen človek:
ne meni se za tega renčača
renčánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od renčati:
renčanje medveda, psa
/
ne bom poslušal njegovega renčanja
renčáti
-ím
nedov.
, rênči
in
rénči; rênčal
in
rénčal
(
á í
)
1.
oglašati se z zamolklim, grozečim glasom:
medved, pes renči
;
divje, močno renčati
/
grozeče renčati
2.
slabš.
govoriti z nizkim, neprijaznim glasom:
slabe volje je, zato renči
;
nekaj je godrnjal in renčal predse
//
s predlogom
neprijazno, zadirčno govoriti s kom:
renčati drug na drugega, v drugega
renčé
:
pes se je renče pritajil
renčèč
-éča -e:
renčeč glas
renčàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
ki (rad) renči:
renčav pes
/
slabš.
govoriti z renčavim glasom
neprijaznim, zadirčnim
renčelíca
-e
ž
(
í
)
nar. zahodno
priprava za sekanje, obsekavanje, navadno z ukrivljenim koncem;
klestilnik
:
z renčelico je naklestil kup vej
renegát
-a
m
(
ȃ
)
nav. slabš.
odpadnik, navadno narodni:
postati renegat
/
narodni renegat
renegátka
-e
ž
(
ȃ
)
nav. slabš.
odpadnica, navadno narodna:
v tujini je postala renegatka
renegátski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na renegate:
renegatsko dejanje
/
renegatska skupina
renegátstvo
-a
s
(
ȃ
)
nav. slabš.
odpadništvo, zlasti narodno:
očitali so mu renegatstvo
/
narodno renegatstvo
renesánčen
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na renesanso:
renesančni slog
/
renesančne freske
;
renesančna literatura
/
renesančni skladatelji
renesánčnik
-a
m
(
ȃ
)
renesančni umetnik:
italijanski renesančniki
;
dela renesančnikov
renesánsa
-e
ž
(
ȃ
)
1.
um.
evropski umetnostni slog v 15. in 16. stoletju, ki posnema staro grško
in rimsko umetnost:
proučevati renesanso in barok
;
glasbena renesansa
;
renesansa v slikarstvu
/
italijanska renesansa
;
karolinška renesansa
//
doba tega sloga:
razvoj arhitekture v renesansi
/
pozna renesansa
2.
knjiž.
prerod
:
renesansa univerze
/
renesansa športa v dvajsetem stoletju
razcvet
renesánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
renesančen
:
renesanski slog
/
renesanska arhitektura
renéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
agr.
jesensko ali zimsko jabolko zelene ali rumene barve z rdečimi,
oranžnimi progami:
jonatan in reneta
rénij
-a
m
(
ẹ́
)
kem.
redka, zelo težko taljiva žlahtna kovina bele barve, element Re:
pridobivanje renija
reniténca
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
upornost
,
kljubovalnost
:
mladostna renitenca
reniténten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
uporen
,
kljubovalen
:
renitenten človek
renklóda
-e
ž
(
ọ̑
)
agr.
sadno drevo ali njegov rdeči, rumeni, zeleni koščičasti sad:
renklode in mirabele
/
zelena renkloda
renomé
-êja
m
(
ẹ̑ ȇ
)
knjiž.
ugled
,
sloves
:
ohraniti si renome
;
paziti na renome
;
tovarna si je s svojimi izdelki pridobila svetovni renome
/
imeti velik renome
renominácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od renominirati:
renominacija delnic, proračuna
renominírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
ekon.
ponovno določiti vrednost česa:
renominirati proračun
renomírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
hvaliti
,
slaviti
:
v govoru je renomiral pokojnikove zasluge
//
hvaliti se, postavljati se:
nikar spet ne renomiraj
;
rad renomira s svojo spretnostjo
renomíran
-a -o
1.
deležnik od renomirati:
toliko renomirano blago se je izkazalo za slabo
2.
znan
,
slovit
:
renomiran znanstvenik
;
renomirana tovarna
;
renomirano zdravilišče
renóns
1
-a
m
(
ọ̑
)
igr.
zahteva pri kartanju, da se zaradi kršenja pravil igra razveljavi,
konča:
zaradi renonsa so nehali igrati
renóns
2
medm.
(
ọ̑
)
igr.
izraža pri kartanju zahtevo, da se zaradi kršenja pravil igra
razveljavi, konča:
renons, zmotil si se pri deljenju kart
renónsa
-e
ž
(
ọ̑
)
igr.
renons
1
:
zaradi renonse je bila igra razveljavljena
renovácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
obnova
,
prenova
:
renovacija gradu, lokala
renovíranje
-a
s
(
ȋ
)
knjiž.
obnavljanje
,
prenavljanje
:
renoviranje stanovanja
renovírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
obnoviti
,
prenoviti
:
renovirati grad, ladjo
renovíran
-a -o:
renovirana slika
;
renovirano stanovanje
rénski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
nanašajoč se na Ren:
renski breg
/
renska mesta
2.
agr.,
v zvezi
renski rizling
trta z grozdi s srednje velikimi rumenkastimi jagodami, po izvoru iz
Nemčije:
gojiti renski rizling
//
kakovostno belo vino iz grozdja te trte z izrazitim vonjem:
buteljka renskega rizlinga
♦
num.
renski goldinar
zlatnik, kovan od konca 14. stoletja v zahodni Nemčiji; rajniš
rénta
-e
ž
(
ẹ̑
)
v nekaterih državah
dohodek od lastništva nepremičnin, vplačanega denarja:
dobivati, imeti rento
;
živeti od rente
/
podpisati dogovor o dosmrtni renti
;
poškodovanec ima pravico do mesečne rente
/
prodati rento
♦
ekon.
zemljiška renta
presežni produkt, ki ga dobi zemljiški lastnik, ki da zemljo v
zakup, v obliki dela, pridelkov ali denarja
rentabílen
-lna -o
prid.
, rentabílnejši
(
ȋ
)
ki prinaša dobiček ali pri katerem se dejanski stroški v celoti
povrnejo, donosen:
rentabilna proizvodnja
;
pri teh cenah govedoreja ni rentabilna
;
rentabilno poslovanje
/
rentabilna železniška proga
//
ki prinaša dobiček, korist:
to delo ni rentabilno
/
izbral si je rentabilen poklic
rentabílno
prisl.
:
rentabilno poslovati
rentabilitéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
rentabilnost
:
rentabiliteta proizvodnje
/
rentabiliteta velikih ladij
rentabilitéten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
rentabilnosten
:
pri novih investicijah je potrebno upoštevati rentabilitetne
faktorje
rentabílnost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost rentabilnega:
ugotavljati rentabilnost poslovanja
;
rentabilnost proizvodnje
/
poslovati na meji rentabilnosti
komaj še rentabilno
/
rentabilnost planinskih koč
rentabílnosten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na rentabilnost:
rentabilnostne težnje v gospodarstvu
♦
ekon.
rentabilnostni račun
ugotavljanje razmerja med dobičkom in vloženimi sredstvi
rent-a-car
in
rent a car
--
tudi
-a
[
rént-a-kár
]
m
(
ẹ̑-ȃ
)
izposojevalnica avtomobilov:
podjetje ima rent-a-car
//
pog.
avtomobil, izposojen v taki izposojevalnici:
na letališču je najel rent-a-car
;
v prid. rabi:
rent-a-car služba
rentáčenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od rentačiti:
ni se zmenil za njegovo rentačenje
;
preklinjanje in rentačenje
rentáčiti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
1.
z grobim, zadirčnim govorjenjem izražati jezo, nezadovoljstvo:
nič ji ni prav, zmeraj rentači
;
rentačiti zaradi slabega vremena
/
rentačiti na koga, nad kom
//
s prislovnim določilom
tako izražajoč jezo, nezadovoljstvo iti:
rentačiti dalje po cesti
2.
grobo, zadirčno govoriti:
kaj tako rentačiš, mirno povej
/
vse so pokvarili, je rentačil
rénten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na rento:
rentni upravičenec
/
rentni dohodek
réntgen
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
rentgenski aparat:
rentgen se je pokvaril
;
slikati z rentgenom
//
pog.
rentgenski pregled:
poslati bolnika na rentgen
//
pog.
rentgenski oddelek:
v službi je na rentgenu
2.
fiz.,
do 1980
enota za merjenje obsevne doze ionizirajočega sevanja:
meriti moč sevanja v rentgenih
rentgenizíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od rentgenizirati:
poslati bolnika na rentgeniziranje
;
rentgeniziranje pljuč
rentgenizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
presvetljevati ali slikati z rentgenskimi žarki, zlasti telesne dele,
organe:
rentgenizirati prsni koš, pljuča
/
rentgenizirati bolnika
●
ekspr.
rentgeniziral jih je skozi svoja debela očala
ostro, predirljivo gledal
♦
teh.
rentgenizirati kovinski ulitek
rentgenográm
-a
m
(
ȃ
)
med.
rentgenski posnetek:
rentgenogram kostnih zlomov
♦
teh.
rentgenogram zvarjenih stikov
rentgenológ
-a
m
(
ọ̑
)
strokovnjak za rentgenologijo:
kongres rentgenologov
/
zdravnik rentgenolog
rentgenologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o rentgenskih žarkih in njihovi uporabi zlasti v medicini:
razvoj rentgenologije
/
inštitut za rentgenologijo
rentgenolóški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na rentgenologe ali rentgenologijo:
rentgenološke preiskave
/
rentgenološki inštitut
;
rentgenološki oddelek bolnišnice
réntgenski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na uporabo rentgenskih žarkov:
rentgensko presvetljevanje
;
rentgensko slikanje zob
/
rentgenski aparat
aparat za presvetljevanje ali slikanje telesnih delov, organov z
rentgenskimi žarki
/
rentgenski oddelek v bolnišnici
;
rentgenski tehnik
♦
fiz.
rentgenski žarki
ali
rentgenska svetloba
elektromagnetno valovanje z majhno valovno dolžino, izvirajoče iz
elektronov v atomih
;
rentgenska cev
priprava za pridobivanje rentgenskih žarkov
;
med.
rentgenski izvid
;
rentgenski posnetek
;
rentgenska diagnostika
;
teh.
rentgenska naprava za odkrivanje razpok v zidu
;
rentgenska preiskava ulitka
réntgensko
prisl.
:
rentgensko slikati prsni koš
rentier
-a
[
rentjé -êja
]
m
(
ẹ̑ ȇ
)
knjiž.
rentnik
:
rentieri in delničarji
rentírati se
-am se
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
prinašati korist, dobiček:
zgraditi hotel, ki bi se rentiral
;
ta investicija se počasi rentira
réntnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
v nekaterih državah
ženska, ki ima, prejema rento:
poročil se je z bogato rentnico
réntnik
-a
m
(
ẹ̑
)
kdor ima, prejema rento:
bogat rentnik
;
rentniki in podjetniki
rentnína
-e
ž
(
ī
)
v nekaterih državah
davek od rente:
plačevati rentnino
réntniški
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na rentnike:
rentniški družbeni sloj
/
rentniška miselnost
rèokupácija
-e
ž
(
ȅ-á
)
knjiž.
ponovna zasedba, ponovna osvojitev:
avstrijska reokupacija Ilirskih provinc
reorganizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od reorganizirati:
opraviti reorganizacijo
;
reorganizacija šolstva
;
načrt za reorganizacijo
reorganizacíjski
-a -o
prid.
(
ī
)
nanašajoč se na reorganizacijo:
reorganizacijske spremembe
/
reorganizacijska dejavnost
reorganizíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od reorganizirati:
pospešiti reorganiziranje armade
reorganizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
na novo, drugače organizirati:
reorganizirati delo v šoli
;
reorganizirati gospodarstvo
/
reorganizirati društvo
;
četa se je morala reorganizirati
reostát
-a
m
(
ȃ
)
elektr.
spremenljivi upor z dvema priključkoma za uravnavanje električne
upornosti:
reostat se je pokvaril
rèp
rêpa
in
répa
tudi
rép -a
m
(
ȅ é, ẹ́; ẹ́
)
1.
gibljiv, različno oblikovan podaljšek zadnjega dela trupa nekaterih
živali:
pes je dvignil, spodvil rep
;
prisekati rep
;
ribe krmarijo z repom
;
krava je z repom odganjala muhe
;
žival z dolgim repom
;
košat, kosmat rep
;
ploščat bobrov rep
;
ima dolg jezik kot krava rep
/
juha iz govejega repa
;
pren.
v hlevu ima več repov (živine)
//
dlaka, perje, ki ta podaljšek prekriva:
pav je razprl rep
;
izpuliti pero iz repa
;
žima iz konjskega repa
;
ptica s pisanim repom
2.
navadno s prilastkom
repu podoben del česa
a)
po mestu:
rep letala, vozila
b)
po obliki:
rep klopotca, kometa
/
ekspr.:
ponev z dolgim repom
;
pipa s kratkim repom
ustnikom
3.
zadnji, končni del skupine ljudi, živali, predmetov:
rep kolone, sprevoda
;
rep konvoja je zaostal
/
vagon na repu vlaka
/
biti, hoditi na repu
za skupino
4.
ekspr.
dolga vrsta:
rep pred pultom se je daljšal
/
čakati, stati v repu
5.
pog.
v šop speti lasje:
narediti si rep
/
lase je počesala v dva repa
//
navadno v zvezi
konjski rep
visoko nad tilnikom v šop speti lasje:
ima, nosi konjski rep
/
speti lase v konjski rep
●
ekspr.
govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa
kar je govoril, je bilo brez logične povezave
;
pog.,
ekspr.
izpuliti hudiču rep
doseči, napraviti kaj na videz nemogočega; z drznim dejanjem
napraviti kaj neškodljivo
;
ekspr.
stisnil je rep med noge
umaknil se je, zbežal je; vdal se je, odnehal je
;
ekspr.
stopiti komu na rep
narediti, da ne more opravljati določene dejavnosti, storiti
določenega dejanja
;
publ.
naše moštvo je na repu lestvice
na enem izmed zadnjih mest, na zadnjem mestu
;
ekspr.
za mišji rep je manjkalo, pa bi me ujeli
zelo malo
;
ekspr.
če mački na rep stopiš, zacvili
človek se oglasi, razburi, če kdo prizadene njegove koristi,
interese
;
preg.
izgovor je dober, tudi če ga pes na repu prinese
v sili se izkoristi kakršnokoli opravičilo
♦
agr.
kozolec na rep
dvojni kozolec s podaljškom
;
anat.
konjski rep
šop hrbtenjačnih živcev na koncu hrbtenjače
;
rep mišice
tanjši del mišice, ki je s kito pripet na kost
;
bot.
kozji rep
rastlina s trikotnimi kopjastimi listi in majhnimi zelenimi cveti
v socvetjih; stajska metlika
;
lisičji rep
trava z jajčastim, ovalnim ali podolgovatim socvetjem, Alopecurus
;
mačji rep
trava z ozkim, valjastim socvetjem, Phleum
;
pasji rep
trava, ki raste na vlažnih tleh, Cynosurus
;
les.
lisičji rep
ročna žaga z ročajem na eni strani in listom, ki se proti koncu
zožuje
;
šport.
rep smučke
;
teh.
spoj na lastovičji rep
spoj, pri katerem ima vezni element trapezast prerez
;
zool.
opice z oprijemalnim repom
répa
-e
ž
(
ẹ́
)
kulturna rastlina z velikimi listi ali njen beli omeseneli
podzemeljski del:
okopavati, pleti, puliti repo
;
sejati repo
;
debela, puhla repa
/
ribati repo
/
olupiti nekaj rep
/
skuhati kislo repo
●
nar.
laška repa
krmna rastlina z užitnimi, krompirju podobnimi gomolji; topinambur
♦
gastr.
bujta repa
prekmurska jed iz repe, kaše in svinjskega mesa
repáč
-a
m
(
á
)
ekspr.
žival z dolgim repom:
repač ga je oplazil z repom
♦
metal.
repač
nekdaj
težko kladivo na vodni pogon
répar
-ja
m
(
ẹ̑
)
nekdaj
srebrnik za štiri krajcarje:
od trgovca si je izposodil šestdeset goldinarjev in pet reparjev
♦
num.
srebrnik s podobo repe na eni strani, kovan od začetka 16.
stoletja v Salzburgu
reparácija
-e
ž
(
á
)
nav. mn.
dajatev, ki se določi pripadnikom premagane države, vojna odškodnina:
Nemci so morali po drugi svetovni vojni plačati velike reparacije
/
vojne reparacije
reparacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na reparacijo:
reparacijska komisija
/
reparacijske dajatve
reparatúra
-e
ž
(
ȗ
)
knjiž.
popravilo
,
popravljanje
:
plačati za reparaturo radijskega sprejemnika
;
generalna reparatura
/
reparatura avtomobila je dolgo trajala
reparatúren
-rna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na reparaturo:
reparaturna dela
/
reparaturni stroški
reparírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
popraviti
:
pisalni stroj je treba reparirati
repartícija
-e
ž
(
í
)
knjiž.
razdelitev
,
porazdelitev
:
reparticija stroškov
repasáž
-a
m
(
ȃ
)
šport.,
pri nekaterih tekmovanjih
dodatno tekmovanje izločenih tekmovalcev, ki omogoči uvrstitev v
nadaljnje tekmovanje:
v finale so se uvrstili šele po repasažih
/
repasaž osmercev
repasírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
tekst.
popraviti manjše napake zlasti pri pleteninah:
répast
1
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
podoben repi:
jabolka imajo repast okus
●
ekspr.
imeti repaste lase
ravne, v pramenih viseče
rêpast
2
in
répast -a -o
prid.
(
é; ẹ́
)
podoben repu:
repast podaljšek
//
repat
:
repasta žival
repàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
ki ima rep:
repata žival
//
ki ima velik, košat rep:
repata lisica
♦
vrtn.
repati ščir
okrasna rastlina z rdečimi, dolgo trajajočimi cveti, Amaranthus
caudatus
;
zool.
repate dvoživke
repáti
1
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
hoditi (tik za kom):
kaj pa repaš za menoj
/
vsak dan je repala v sosednjo vas
repati
2
ipd.
gl.
rapati
ipd.
repatíca
-e
ž
(
í
)
plinasto nebesno telo s svetlim jedrom in repu podobnim podaljškom:
na nebu se je pojavila repatica
;
opazovati repatico
/
zvezda repatica
repatriácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od repatriirati:
repatriacija internirancev
;
komisija za repatriacijo
repatriacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na repatriacijo:
repatriacijski postopek
/
repatriacijska komisija
repatriíranec
-nca
m
(
ȋ
)
knjiž.
kdor je repatriiran:
pomagati repatriirancem
repatriírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
narediti, omogočiti, da se kdo vrne v domovino:
repatriirati vojne ujetnike
/
repatriirati arhivsko gradivo
repatriíran
-a -o:
repatriirani begunci
;
bil je ujet in repatriiran
rêpček
in
répček -čka
m
(
ē; ẹ̄
)
ekspr.
repek
:
pes maha z repčkom
;
zajčji repček
repèč
-éča -e
prid.
(
ȅ ẹ́
)
nar.
pordel
,
zaripel
:
sedel je pri ognju z repečim obrazom
;
repeč od sramu
rêpek
in
répek -pka
m
(
ē; ẹ̄
)
nav. ekspr.
manjšalnica od rep:
mačica se igra z repkom
;
kratek repek
/
klobasa z repkom
/
stati v repku pred trgovino
/
lase si je spenjala v dva repka
repelènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
sredstvo, ki ščiti pred piki žuželk, klopov:
uporabljati repelente proti klopom
répen
1
-pna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na repo:
repno listje, perje
;
repno seme
/
repni olupki
/
repno polje
♦
bot.
repna ogrščica
repi sorodna rastlina z rumenimi cveti, ki se goji zaradi
oljnatega semena, Brassica rapa var. silvestris
rêpen
2
in
répen -pna -o
prid.
(
ȇ; ẹ̑
)
nanašajoč se na rep:
repne dlake
;
repna peresa
♦
anat.
repno vretence
;
zool.
repna plavut
neparna plavut na koncu repa pri ribah, kitih
repénčiti se
-im se
nedov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
ekspr.
1.
oblastno, prevzetno se vesti, ravnati:
doma se repenči, v službi je pa preveč pohleven
;
repenčiti se kakor petelin na gnoju
2.
jeziti se, razburjati se:
repenči se, kadar boš upravičen
;
najbolj so se repenčili tisti, ki se jim sploh ne bi bilo treba
/
dokaži, da nisi reva, se je repenčil
reper
ipd.
gl.
raper
ipd.
reperkusíja
tudi
reperkúsija -e
ž
(
ȋ; ú
)
mn.,
publ.
posledica
:
spor med državama je imel škodljive reperkusije
;
tako ravnanje ne bo brez neprijetnih reperkusij
/
dviganje cen električne energije bo privedlo do reperkusij na cene
izdelkov
bo vplivalo
repertoár
-ja
m
(
ā
)
1.
skupek gledaliških, glasbenih del, ki se izvajajo v eni sezoni:
sestavljati repertoar
;
uvrstiti dramo, opero v repertoar
;
bogat, sodoben repertoar
;
repertoar naših gledališč je letos zelo zanimiv
/
železni repertoar
gledališka, glasbena dela, ki se zaradi svoje umetniške vrednosti,
priljubljenosti izvajajo več sezon
●
pog.
dati dramo na repertoar
izvajati, uprizarjati jo
//
vloge, skladbe, ki jih obvlada kak igralec, glasbenik:
pevec, pianist z zelo širokim repertoarjem
;
značilnosti igralčevega repertoarja
2.
knjiž.
količina, kakovost stvari iste vrste, v kateri se je mogoče odločiti;
izbira
:
bogat repertoar izraznih sredstev
/
figure iz beneškega slikovnega repertoarja
3.
ekspr.,
z rodilnikom
množina različnih stvari iste vrste:
bogat repertoar čustev in razpoloženj
;
širok repertoar možnosti
repertoáren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na repertoar:
repertoarni načrt
/
repertoarna politika gledališča
repertórij
-a
m
(
ọ́
)
knjiž.
seznam, popis s pregledno urejenimi podatki o določeni tematiki:
leksikon je uporaben tudi kot bibliografski repertorij
;
repertorij starih zgodovinskih tekstov
/
repertorij pravnih določil
seznam, kazalo
●
knjiž.
protestantski šolski repertorij
protestantske šolske knjige
rêpete
medm.
(
ȇ
)
izraža zahtevo po ponovitvi, še (enkrat):
ko je pojedel, je rekel: repete
;
sam.:
prositi za repete
repetènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
pog.
učenec, ki ponavlja razred;
ponavljavec
:
v tem razredu je nekaj repetentov
repetêntka
tudi
repeténtka -e
ž
(
ē; ẹ̄
)
pog.
učenka, ki ponavlja razred;
ponavljavka
:
v razredu je samo ena repetentka
repetícija
-e
ž
(
í
)
knjiž.
ponovitev
,
ponavljanje
:
dijaku je potrebna repeticija nekaterih poglavij
♦
glasb.
zaporedno hitro ponavljanje istega tona; znak za ponavljanje
skladbe ali dela skladbe; ponavljaj
repetírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
knjiž.
ponoviti
:
predstavo so na željo občinstva še dvakrat repetirali
●
šol. žarg.
repetirati razred
ponavljati
2.
voj.
potegniti zaklep pri nekaterih vrstah ročnega strelnega orožja nazaj
in potisniti naboj v cev:
repetiral je in ustrelil
/
repetirati puško, pištolo
repetíren
-rna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na ročno strelno orožje, pri katerem se z zaklepom
potisne vsak naboj posebej iz magazina v cev:
repetirni mehanizem
/
repetirna puška
repetirka
repetírka
-e
ž
(
ȋ
)
voj.
puška, pri kateri se z zaklepom potisne vsak naboj posebej iz magazina
v cev:
vojaki so bili oboroženi z repetirkami
/
puška repetirka
repetitíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
ponavljajoč se:
repetitivni gibi
repetítor
-ja
m
(
ȋ
)
šol.,
nekdaj
kdor ponavlja s kom učno snov:
preživljal se je kot repetitor
repetitórij
-a
m
(
ọ́
)
šol.
1.
ciklus predavanj in vaj, namenjen ponavljanju učne snovi:
organizirati repetitorij matematike
2.
priročnik za ponavljanje učne snovi:
napisati fizikalni repetitorij
repetníca
-e
ž
(
í
)
nav. mn.,
star.
perutnica
:
golob je razprostrl repetnice
;
mahati, udarjati z repetnicami
repetníčka
-e
ž
(
í
)
nav. mn.,
star.
perutnička
:
ptič je razprostrl repetničke in odletel
répica
1
-e
ž
(
ẹ́
)
nav. ekspr.
manjšalnica od repa:
izpulila je nekaj repic in zelnatih glav
/
na trgu je kupila kislo repico
♦
agr.
oljna repica
kulturna rastlina z rumenimi cveti, ki se goji zaradi oljnatega
semena
repíca
2
-e
ž
(
í
)
nar. vzhodno
zadnji del sore:
sedeti na repici
repíca
3
-e
ž
(
í
)
nar. koroško
krompir
:
saditi repico
repìč
-íča
m
(
ȉ í
)
repek
:
ptič s kratkim repičem
répičen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na oljno repico:
repično polje
/
repično olje
repína
1
-e
ž
(
í
)
meso z repa prašiča ali goveda:
skuhati repino
;
juha iz repine
repína
2
-e
ž
(
í
)
nar.
repno listje, repno perje:
posušiti repino
repíncelj
-clja
m
(
í
)
nar. vzhodno
motovilec
:
nabirati repincelj
;
seme repinclja
repínec
-nca
m
(
ȋ
)
bot.
rastlina z rdečkastimi cveti v koških in kaveljčastimi ovojnimi listi,
Arctium:
ob poti raste repinec
/
navadni repinec
repíšče
in
répišče -a
s
(
í; ẹ́
)
njiva, na kateri raste repa:
s plevelom zaraslo repišče
/
saditi krompir na repišče
répiti
-im
tudi
rêpiti -im
nedov.
(
ẹ́ ẹ̑; é ȇ
)
ekspr.
hoditi (tik za kom):
kamor je šla, je repil za njo
répje
-a
s
(
ẹ̑
)
repno listje, repno perje:
skuhati, sušiti repje
repkáti
-ám
tudi
répkati -am
tudi
rêpkati -am
nedov.
(
á ȃ; ẹ̑; ȇ
)
1.
ekspr.
mahati z repom:
pes je prijazno repkal
2.
ekspr.
hoditi (tik za kom):
zmeraj je repkal za njo
3.
nar. zahodno
paberkovati
:
otroci so repkali po vinogradu
replicírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
odgovoriti, zlasti kratko, jedrnato, navadno zavrnilno:
repliciral je na vsako negativno kritiko
;
govornik je repliciral, vztrajajoč pri svoji izjavi
replíka
-e
ž
(
ȋ
)
1.
knjiž.
odgovor, zlasti kratek, jedrnat, navadno zavrnilen:
njegovo razpravljanje o srednjem veku je sprožilo več replik
;
replika na članek
;
replika v razpravi
/
replike nekaterih razpravljavcev obsegajo več strani
2.
gled.
del dramskega besedila, ki ga igralec govori, ne da bi ga prekinil
drug igralec:
režiser je iz besedila črtal nekatere replike
;
igralec vadi replike
;
duhovite replike
;
retorične replike
3.
um.
izvirnemu kipu ali sliki enaka umetnina istega umetnika:
portret je naslikal v več replikah
♦
pravn.
odgovor javnega tožilca na obrambo, zagovor obtoženca ali tožnika
na toženčev odgovor
replikánt
-a
m
(
ā á
)
1.
kdor replicira, da repliko:
replikant je imel svoj monolog
2.
kopija
:
replikante je težko izslediti
/
proizvodnja nove generacije robotskih replikantov
/
ustvariti človeške replikante
repljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
hoditi (tik za kom):
kamor je šel, je repljala za njim
répnat
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
podoben repi:
sadje repnatega okusa
/
narisal je srce repnate oblike
répnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
voda, v kateri se kisa repa:
repo v sodu obtežimo, da repnica pokrije pokrov
;
duh po repnici
2.
nar.
zasipnica
,
podsipnica
:
napraviti, odpreti repnico
;
spravljati repo in korenje v repnico
♦
bot.
rastlina s pernato deljenimi ali lirastimi listi in rumenimi
cveti, Rapistrum
répnik
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
njiva, na kateri raste repa:
hoditi po repniku
;
repnik in zelnik
2.
nar.
repno listje, repno perje:
sušiti repnik
3.
nar. vzhodno
večji lončen, z žico povezan lonec za kuhanje svinjske krme:
postaviti repnik v peč
4.
zool.
majhna ptica pevka s kostanjevo rjavim hrbtom in sivkasto glavo,
Acanthis cannabina:
gojiti repnike in kanarčke
répnjak
in
repnják -a
m
(
ẹ̑; á
)
bot.
gola ali dlakava rastlina z belimi, rumenkastimi ali svetlo
vijoličastimi cveti v socvetjih, Arabis:
repnjak cvete
/
alpski, bohinjski repnjak
repopulácija
-e
ž
(
á
)
ponovno naseljevanje (avtohtonih živali):
program, projekt repopulacije soške postrvi
;
načrti, ribogojnica za repopulacijo
;
vzreja in repopulacija
/
naravna repopulacija
repopulácijski
tudi
repopulacíjski
-a -o
prid.
(
á; ȋ
)
nanašajoč se na repopulacijo:
repopulacijski program
/
repopulacijska sposobnost vodotokov
reporéznica
-e
ž
(
ẹ̑
)
stroj za rezanje repe:
reporeznica se je pokvarila
;
prodati reporeznico
reportáža
-e
ž
(
ȃ
)
sestavek, radijska, televizijska oddaja, ki opisuje ali prikazuje
aktualne dogodke, kraje:
napisati, posneti reportažo
;
objavljati reportaže
/
fotografska reportaža
fotografski posnetki o čem, navadno s kratkim komentarjem
;
radijska, televizijska reportaža
;
športna reportaža
/
pisatelj se v slogu približuje reportaži
//
poročanje o kakem aktualnem dogodku, kraju zlasti s kraja dogajanja:
poslušati reportažo z nogometnega igrišča
;
reportažo je moral nenadoma prekiniti
reportážen
-žna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na reportažo:
reportažna snov
/
reportažni opis
;
reportažni slog
/
reportažni članki
;
reportažna oddaja
♦
rad.
reportažni avtomobil
avtomobil z aparaturo za radijsko ali televizijsko snemanje
reportážno
prisl.
:
reportažno pisan roman
;
reportažno poenostavljena karakterizacija oseb
reportážnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost reportažnega:
pisatelju očitajo reportažnost
;
imeti čut za reportažnost
repórter
tudi
repôrter -ja
m
(
ọ̑; ō
)
novinar, ki na kraju dogajanja zbira ali posreduje informacije o čem:
s svetovnega prvenstva v atletiki je poročalo več domačih
reporterjev
;
delati kot reporter pri časopisu, radiu
/
časopisni reporter
;
radijski, televizijski reporter
repórterka
tudi
repôrterka -e
ž
(
ọ̑; ō
)
novinarka, ki na kraju dogajanja zbira ali posreduje informacije o
čem:
nekaj časa je delala kot reporterka
;
športna reporterka
repórterski
tudi
repôrterski -a -o
prid.
(
ọ̑; ō
)
nanašajoč se na reporterje:
reporterski poklic
;
reportersko delo
/
reporterski slog
repoštèv
in
repoštév -éva
m
(
ȅ ẹ́; ẹ̑
)
v pravljicah
staremu moškemu podobno bitje z dolgo sivo brado, ki živi v goratih
predelih:
pravljica o repoštevu
represálija
-e
ž
(
á
)
nav. mn.
nasilno dejanje, nasilen ukrep, navadno kot povračilo za kako dejanje:
protestirati proti streljanju talcev in drugim represalijam
;
groziti z represalijami
;
surove represalije
;
okupatorjeve represalije nad civilnim prebivalstvom
/
za represalijo je okupator začel požigati vasi
♦
pravn.
protipravno dejanje ene države kot odgovor na protipravno dejanje
druge države
//
nasilno dejanje, nasilen ukrep sploh:
tudi represalije niso preprečile stavke
;
represalije proti levičarskim gibanjem
represíja
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
uporaba prisilnih ukrepov, sredstev za odpravljanje, onemogočanje kake
dejavnosti, kakega stanja:
v državi se je povečala represija
;
z represijo so skušali preprečiti politično organiziranje delavcev
♦
pravn.
kazenska represija
kaznovanje
;
psih.
represija
nezavedno odrivanje nagonskih teženj, hotenj, čustev, ki niso
sprejemljiva za zavest, v podzavest
represíva
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
dejavnost, ki se ukvarja z odpravljanjem ali zmanjševanjem posledic
nesreč, požarov:
sredstva za represivo
;
represiva in preventiva
/
požarna represiva
represíven
1
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na represijo:
represivna družba
;
povečana represivna politika
;
represivno delovanje države
;
represivno zmanjševanje kriminalitete
/
z represivnimi sredstvi so skušali povečati pritisk na stavkajoče
delavce
;
represivne akcije proti pristašem osvobodilnega gibanja
nasilne, zastraševalne
♦
ped.
represivna vzgoja
vzgoja, ki temelji na zastraševanju in omejevanju
represíven
2
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na represivo:
preventivna in represivna požarnovarnostna služba
/
represivni ukrepi v zavarovalništvu
represívnost
-i
ž
(
ȋ
)
knjiž.
stanje represivnega
1
:
povečanje represivnosti v družbi
/
uveljavljati načela zakonitosti, humanosti in omejene
represivnosti
reprezentácija
-e
ž
(
á
)
1.
knjiž.
predstavljanje
,
zastopanje
:
pravica reprezentacije predsednika republike
2.
publ.
reprezentanca
:
dodeliti sredstva za reprezentacijo
●
knjiž.
zanimiva gledališka reprezentacija dogodkov
prikaz, predstavitev
reprezentacíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na reprezentacijo:
reprezentacijski organ
/
reprezentacijska pravica
/
reprezentacijski stroški
reprezentánca
-e
ž
(
ȃ
)
1.
moštvo, ki predstavlja, zastopa kako organizacijo, skupnost na kakem
tekmovanju:
sestaviti reprezentanco
;
reprezentanca mesta
;
trener reprezentance
/
državna reprezentanca
ki predstavlja, zastopa državo na mednarodnem tekmovanju
;
nogometna, telovadna reprezentanca
2.
predstavljanje
,
zastopanje
:
reprezentanca podjetij v tujini
●
ekspr.
predsednik je v društvu bolj za reprezentanco
njegova dejavnost se malo čuti
//
pogostitev ob poslovnih, družabnih stikih:
sredstva za reprezentanco so se zmanjšala
reprezentánčen
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na reprezentanco:
reprezentančni igralci
/
reprezentančni dres
/
reprezentančni sklad
;
reprezentančni stroški
2.
ki v najvišji meri posreduje lastnosti, značilnosti koga, česa:
za razstavo v tujini so sestavili reprezentančen izbor slik
;
ti podatki niso dovolj reprezentančni
;
reprezentančna številka revije
/
knjiž.
anketirati reprezentančna gospodinjstva
vzorčna, tipična
/
knjiž.
reprezentančna stavba
veličastna, mogočna
reprezentánčnost
-i
ž
(
ȃ
)
lastnost, značilnost reprezentančnega:
reprezentančnost podatkov
/
knjiž.
reprezentančnost upravne zgradbe
veličastnost, mogočnost
reprezentánt
-a
m
(
ā á
)
1.
športnik, ki je član reprezentance:
reprezentanti se že pripravljajo na tekmovanje
;
nogometni, smučarski reprezentant
/
v telovadni ekipi nastopa nekaj državnih reprezentantov
2.
kdor ima pravico, sme opravljati kaj namesto koga ali v imenu koga;
predstavnik
,
zastopnik
:
reprezentanti slovenske mladine
/
vladni reprezentant
//
kdor v najvišji meri posreduje lastnosti, značilnosti koga, česa:
glavni junak romana ni samo reprezentant avtorjevih idej
/
ta rokopis je reprezentant cele vrste podobnih rokopisov
reprezentántka
-e
ž
(
ā
)
športnica, ki je članica reprezentance:
reprezentantke bodo jutri odpotovale
;
reprezentantka Olimpije
;
trening reprezentantk
/
pri tem klubu igra največ državnih reprezentantk
reprezentatívec
-vca
m
(
ȋ
)
publ.
reprezentant
:
reprezentativci so že začeli trenirati
;
nastop naših reprezentativcev
reprezentatíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
1.
ki v najvišji meri posreduje lastnosti, značilnosti koga, česa:
ti podatki so reprezentativni
;
za razstavo so izbrali po eno reprezentativno delo znanih slikarjev
/
knjiž.
anketirati reprezentativno skupino prebivalstva
vzorčno, tipično
/
knjiž.
reprezentativna knjižna izdaja
razkošna
;
knjiž.
reprezentativna večerna obleka
izbrana, boljša
;
na tak sestanek bi morali poslati kako bolj reprezentativno
osebnost
pomembno, ugledno
;
reprezentativna stavba
veličastna, mogočna
2.
ki ima pravico, sme opravljati kaj namesto koga ali v imenu koga;
predstavniški
,
zastopniški
:
predsednik reprezentativnega odbora
;
reprezentativni organ
reprezentatívnost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost reprezentativnega:
reprezentativnost izbora slikarskih del
/
knjiž.
reprezentativnost palače
veličastnost, mogočnost
reprezentíranje
-a
s
(
ȋ
)
knjiž.
predstavljanje
,
zastopanje
:
prizadevati si moramo za primerno reprezentiranje naše kulture v
tujini
reprezentírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
imeti pravico, smeti opravljati kaj namesto koga ali v imenu koga;
predstavljati
,
zastopati
:
naloga društva je bila, da je reprezentiralo študentsko mladino
;
na posvetovanju je reprezentiral vlado
/
na tekmovanju nas je dobro reprezentirala
//
posredovati v najvišji meri lastnosti, značilnosti koga, česa:
glavni junak reprezentira tip takratnega meščana
/
razprava dobro reprezentira raven takratnega jezikoslovja
●
knjiž.
ta človek zna reprezentirati
javno nastopati; delati dober vtis
reprezentováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zastar.
predstavljati
,
zastopati
:
na shodu je reprezentoval svojo stranko
reprínt
-a
m
(
ȋ
)
zal.
natančen fotografsko-tiskarski posnetek in natis starejše tržno redke
knjige, ponatis:
izdajati reprinte
/
reprint Pleteršnikovega slovarja
reprivatizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
ponovno spremeniti državna, družbena, zlasti proizvajalna sredstva,
podjetja v privatna:
reprivatizirati banke
;
reprivatizirati podržavljeno premoženje
repríza
-e
ž
(
ȋ
)
prva predstava kakega gledališkega dela po premieri:
ogledati si reprizo
;
na reprizi so bili igralci bolj sproščeni kot na premieri
//
ponovitev predstave, izvedbe:
drama je imela veliko število repriz
;
repriza koncerta
/
publ.
letos je to že dvajseta repriza tekmovanja
tekmovanje je že dvajsetič
♦
glasb.
zadnji del sonatnega stavka, v katerem se ponovi delno spremenjena
ekspozicija
reprízen
-zna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na reprizo:
reprizna zasedba vlog
/
reprizna predstava
répro...
prvi del zloženk
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na reprodukcijo
a)
s tujko v drugem delu:
repromaterial
b)
z domačo besedo v drugem delu:
reprooddelek
in
repro oddelek
;
reprostroka
in
repro stroka
reprobírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
odkloniti
,
zavrniti
:
reprobirati disertacijo
/
reprobirati kandidata
reprobíran
-a -o:
študent je bil reprobiran za eno leto
reprocesíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od reprocesirati:
obrat za proizvodnjo in reprocesiranje goriva
;
reprocesiranje plutonija
reprocesírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
ločiti uporabne materiale iz uporabljenega, izrabljenega goriva:
reprocesirati jedrske odpadke
reprocesíran
-a -o:
reprocesirani plutonij, uran
;
reprocesirano gorivo
reproducíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od reproducirati:
dovoliti reproduciranje besedila
;
natančno reproduciranje slike
/
reproduciranje glasbenega dela po radiu
reproducírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
s fotografsko-tiskarskim postopkom delati posnetek slike, besedila:
reproducirati fotografijo
;
slikar ni dovolil reproducirati svojih slik
;
reproducirati stare tiske
/
reproducirati sliko na znamki, v knjigi
2.
s posebnimi napravami povzročati, da postane zvočni ali slikovni zapis
zlasti glasbenega ali filmskega dela slišen, viden:
reproducirati televizijsko sliko z magnetoskopskega traku
;
reproducirati glasbo s plošč
/
telefon slabo reproducira glas
3.
ustvarjati kaj táko, kot že obstaja v stvarnosti:
v laboratoriju so reproducirali razmere v vesolju
4.
umetniško podajati:
dirigent je skladbo prepričljivo reproduciral
5.
knjiž.
opisovati
,
ponavljati
:
v poročilu je reproduciral potek dogodka
;
priča ni mogla natančno reproducirati tega, kar je videla
/
njegovo izjavo so slabo reproducirali
●
skušal je reproducirati, kar se je naučil
obnoviti, povedati
reproducírati se
knjiž.
razmnoževati se:
biti sposoben reproducirati se
reproducíran
-a -o:
dobro reproduciran dogodek
;
reproducirana glasba
;
ta slika je bila že večkrat reproducirana
reprodúkcija
-e
ž
(
ú
)
1.
glagolnik od reproducirati:
reprodukcija fotografije
/
naprave za stereofonsko reprodukcijo
;
mehanski način reprodukcije zvoka
/
razvoj glasbene reprodukcije
/
biti sposoben za reprodukcijo
;
prašiči za rejo in reprodukcijo
/
reprodukcija prebivalstva
obnavljanje prebivalstva glede na rodnost in smrtnost
2.
slika, fotografija, narejena s fotografsko-tiskarskim postopkom:
obesiti reprodukcijo na steno
;
prelistaval je knjigo z reprodukcijami umetniških del
3.
ekon.
obnavljanje proizvodnje:
proces reprodukcije
;
teorija reprodukcije
/
družbena reprodukcija
obnavljanje proizvodnje v narodnem gospodarstvu
;
navadna reprodukcija
obnavljanje proizvodnje v nespremenjenem obsegu
;
razširjena reprodukcija
obnavljanje proizvodnje v povečanem obsegu
reprodukcíjski
tudi
reprodúkcijski -a -o
prid.
(
ȋ; ú
)
nanašajoč se na reprodukcijo:
reprodukcijske naprave
;
reprodukcijska tehnika
/
reprodukcijski fotograf
/
reprodukcijski organi
;
reprodukcijska sposobnost
/
reprodukcijski material
;
reprodukcijski stroški
/
reprodukcijska veriga
medsebojna odvisnost in skladna povezanost gospodarskih panog, ki
omogoča nemoteno reprodukcijo
reproduktívec
-vca
m
(
ȋ
)
publ.
reproduktivni umetnik, poustvarjalec:
koncert mladih reproduktivcev
/
glasbeni reproduktivec
reproduktíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na reprodukcijo:
reproduktivni postopki
;
reproduktivna tehnika
/
reproduktivni glasbeniki, umetniki
/
reproduktivna sposobnost
♦
bot.
reproduktivni organ
cvet
reproduktívnost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost, značilnost reproduktivnega:
na nekaterih področjih umetnosti prevladuje reproduktivnost, na
drugih pa kreativnost
/
knjiž.
reproduktivnost organizmov
reprogramíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od reprogramiranje:
reprogramiranje dolgov, kreditov
;
reprogramiranje obveznosti
;
vlada je bankam prepovedala reprogramiranje posojil
reprogramírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
ekon.
ponovno predvideti, vnaprej določiti program česa:
reprogramirati proizvodnjo
/
reprogramirati državi dolgove
répromateriál
-a
m
(
ẹ̑-ȃ
)
ekon. žarg.
reprodukcijski material:
podražiti, uvažati repromaterial
;
pomanjkanje repromateriala
réproveríga
in
répro veríga -e
ž
(
ẹ̑-í
)
publ.
reprodukcijska veriga:
negospodarnost v reproverigi
reptíl
-a
m
(
ȋ
)
nav. mn.,
zool.
žival s suho, zelo poroženelo povrhnjico;
plazilec
:
reptili in amfibije
repúblika
-e
ž
(
ȗ
)
1.
državna ureditev, v kateri je na čelu države za določeno dobo
izvoljeni predsednik:
odpraviti monarhijo in razglasiti republiko
/
ljudska republika
v kateri so produkcijska sredstva last delovnega ljudstva
;
socialistična republika
//
država s tako ureditvijo:
vse sosednje države so priznale novo republiko
;
meje republike
;
predsednik republike
;
gospodarski razvoj republike
/
parlamentarna republika
v kateri sta vlada in predsednik vlade podrejena parlamentu
;
Francija je z novo ustavo leta 1958 dobila peto republiko
;
dan republike
v socializmu
praznik razglasitve AVNOJ-a za zakonodajno in izvršno ljudsko
predstavniško telo 29. novembra 1943
;
predsednik, predsedstvo republike
;
red republike z zlatim vencem
v socializmu
visoko jugoslovansko odlikovanje za posebne zasluge na področju
javnega delovanja
/
Socialistična federativna republika Jugoslavija [SFRJ]
2.
enakopravna, relativno samostojna državna enota v sestavu federativno
urejene države:
nekdanje jugoslovanske republike in avtonomni pokrajini
;
enakopravnost republik
;
zadeve iz pristojnosti republike
/
prva leta po 1945
Ljudska republika Slovenija [LRS]
;
Socialistična republika Slovenija [SRS]
;
zbor republik in pokrajin
//
ozemlje, ki pripada tej enoti:
prepotoval je že vso republiko
;
v prid. rabi:,
slabš.
banana republika
država, zlasti manjša, za katero so značilni nestabilno
gospodarstvo, velika odvisnost od pomoči s strani tujega kapitala,
neupoštevanje zakonske ureditve in visoka stopnja korupcije
♦
pravn.
predsedniška republika
v kateri predsednik, voljen za določen čas, usmerja in vodi vladno
politiko
;
zgod.
beneška republika
mestna država od začetka 9. do 18. stoletja s središčem v Benetkah
republikánec
-nca
m
(
ȃ
)
v nekaterih državah
pristaš republikanizma:
bil je navdušen republikanec
//
član republikanske stranke:
v odboru so demokrati in republikanci
republikanízem
-zma
m
(
ī
)
1.
v nekaterih državah
politično gibanje za republikansko ureditev države:
program federalizma in republikanizma
2.
knjiž.
državna ureditev, v kateri je na čelu države za določeno dobo
izvoljeni predsednik;
republika
:
boriti se za republikanizem
;
antični republikanizem
republikanizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
uvajati, uveljavljati republikanska načela, republiko:
republikanizirati in demokratizirati državo
;
Evropa se je po vojni začela republikanizirati
republikánka
-e
ž
(
ȃ
)
v nekaterih državah
pristašinja republikanizma:
republikanke in republikanci
//
članica republikanske stranke:
premagal je republikanko
republikánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na republikance ali republiko:
republikanska miselnost
;
republikanska načela
/
republikanska stranka
/
republikanska država
;
republikanska ureditev
/
republikanska vlada
republikánstvo
-a
s
(
ȃ
)
republikanska miselnost:
javno je priznaval svoje republikanstvo
repúbliški
-a -o
prid.
(
ú
)
nanašajoč se na republika 2:
republiške meje
;
republiško središče
/
republiški upravni organ
;
republiški proračun
;
republiški zakon
;
republiška skupščina
;
republiška ustava
/
republiški prvak v kegljanju
repúh
-a
m
(
ū
)
bot.
rastlina z nazobčanimi listi in belimi ali rdečkastimi cveti v koških,
Petasites:
ob vodi raste repuh
/
beli repuh
repúš
-a
m
(
ú
)
bot.
rastlina z jajčastimi ali suličastimi listi in modrimi, vijoličastimi
ali zelenkasto belimi cveti v socvetjih, Phyteuma:
repuš že cvete
/
glavičasti repuš
repúšec
-šca
m
(
ȗ
)
bot.
v skalnih razpokah rastoča blazinasta alpska rastlina s cveti v
glavici podobnem socvetju, Physoplexis:
šopasti repušec
reputácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
ugled
,
priznanje
:
doseči, utrditi reputacijo
;
alpinist z mednarodno reputacijo
/
za vselej so ga spravili ob reputacijo
dobro ime
rés
člen.
(
ẹ̑
)
1.
navadno v povedni rabi
izraža, da je kaj v skladu z resničnostjo:
ne morem verjeti, da je res
;
tisto, o čemer se dosti govori, je navadno res
;
kaj bi tajil, ko pa je res
;
vprašanje je, če je res in koliko je res
;
to ni res
;
ugotovi, kaj je res in kaj ni
/
ekspr.:
kar je res, je res
;
to ni nič res
/
to je res, da je drago, je pa dobro
2.
izraža podkrepitev trditve:
tu je res dolgčas
;
razgled od tu je res lep
;
on je res sposoben človek
;
res ga je škoda
/
temu delu on res ne bo kos
;
tega denarja je hiša res vredna
/
iron.
ti si pa res pameten
/
elipt.:
nisem jaz kriv, res ne
;
tega ne vem, res da ne
;
se kaj bojiš? Ne, res ne
//
izraža začudenje, presenečenje:
ali mi boš res naredil to uslugo
;
da je res prišel, kdo bi si mislil
/
ti si to napisal, ali res
;
vse boš sam plačal, kaj res
3.
izraža rahlo omejitev, pridržek:
strokovnjak res ni, nekaj pa le ve
/
malo časa imaš, že res, pa bi se vseeno lahko kdaj oglasil
4.
izraža soglasje, pritrditev:
hudo je, res
;
res, to se ne spodobi
/
ali si se res vse naučil? Res
;
tega ne bi smel reči. Res, predaleč je šel
//
v zvezi z
ne
izraža pričakovanje pritrditve:
saj se ti je samo zareklo, ne res
;
ne res, da boš tudi ti prišel
/
piše se tudi brez vejice:
ne res da prideš
;
ne boš povedal očetu, ne res da ne
//
navadno okrepljen
opozarja na trditev v dostavku:
pa res, nisem se spomnil nanj
;
saj res, da ne pozabim, pismo si dobil
/
in res: oženil se je
5.
v vezniški rabi,
v protivnem priredju
za uvajanje trditve, ki ji nasprotuje trditev v drugem stavku:
res je bila večerja dobra, pa mi vseeno ni teknila
;
res zasluži, vendar mu velikokrat zmanjka denarja
/
res da ga boli, pa mu kljub temu ne bi bilo treba tako vzdihovati
resda
●
ekspr.
naj bom papež, če je to res
izraža nezaupanje v trditev
;
pog.,
ekspr.
veliko slabega govorijo o njem. Pa še res je
marsikaj v teh govoricah je resnično
;
ekspr.
kar praviš, je res, še preres
izraža obžalovanje, sprijaznjenje z danimi dejstvi
;
sam.:,
knjiž.
to je za nas vse veljavni res
resnica, resničnost
résa
1
-e
ž
(
ẹ́
)
nav. mn.
1.
okrasna nit ali pramen iz niti na robu kakega tekstilnega izdelka:
brezrokavnik je olepšala z resami
;
ruta z dolgimi resami
/
stoli, okrašeni z resami
//
kar je temu podobno:
omelo z bombažnimi, sintetičnimi resami
/
lase na čelu si je počesala v rese
2.
kratek, oster podaljšek pleve pri klasu:
ta trava ima rese
;
trde ječmenove rese
/
moka je bila polna bodečih res
3.
trša, daljša dlaka:
rese v kožuhu kunca
♦
nav. mn.,
biol.
migetalna resa
majhen nitast izrastek na celici, ki omogoča gibanje njej sami ali
povzroča gibanje tekočine okoli nje; migetalka
;
nav. mn.,
bot.
resa
zelo zoženi zgornji del pleve
résa
2
-e
ž
(
ẹ́
)
grmičasta rastlina z igličastimi listi in navadno rdečimi cveti:
resa cvete
;
kositi reso za steljo
/
hoditi po resi
♦
bot.
drevesasta resa
večji sredozemski grm z bledo rožnatimi cveti, Erica arborea
;
spomladanska resa
nizka grmičasta rastlina z igličastimi listi in rdečimi cveti v
socvetjih, Erica carnea
résast
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
1.
ki ima rese:
resast prt
;
resast trak na zavesah
;
resasto ogrinjalo
/
trava z resastimi klasi
/
resasta pšenica
/
žito postaja resasto
2.
poln res:
iztrepati resasto jopico, srajco
3.
podoben resam:
resasti izrastki
/
resasti oblaki
4.
ki je trši, daljši:
resasti brki, lasje
;
resasta brada
;
krava z resasto dlako
/
jopica iz resaste volne
grobe, bodeče
5.
lov.
ki ima tršo, daljšo dlako:
resasti psi
/
resasti foksterier
;
resasti istrski gonič
6.
nar.
robat
,
grob
2
:
resast človek
;
na pogled je resast, v resnici pa je prijazen
/
resast pogled
;
resast značaj
♦
bot.
resasti pasji rep
enoletna trava z jajčastim klasom in dolgimi resami, Cynosurus
echinantus
;
tekst.
volnena resasta preja
volnena preja z naravnimi ali umetnimi resastimi vlakni
;
resasta vlakna
kratke, debele trše dlake
;
vet.
resasta dlaka
trša in redkejša dlaka pri nekaterih živalih, ki sega čez nadlanko
résasto
prisl.
:
resasto porasel obraz
●
nar.
resasto gledati
jezno, namrščeno
resàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
resast
:
resata trava
/
resati ječmen
résav
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
zastar.
resast
:
resava gorska trava
resáva
-e
ž
(
ȃ
)
geogr.
sorazmerno raven, manj rodoviten svet, porasel zlasti z resjem:
brin raste zlasti po resavah
résavec
-vca
m
(
ẹ́
)
žival s tršo, daljšo dlako, navadno pes:
gojiti resavce
/
psi resavci
♦
lov.
nemški resavec
lovski pes s tršo, daljšo dlako sivo rjave barve s temno rjavimi
lisami
résda
1
člen.
(
ẹ̑
)
1.
izraža podkrepitev trditve;
res
:
ta dolina je resda lepa
2.
izraža rahlo omejitev, pridržek:
zamisel je resda dobra, samo izvedljiva ni
3.
izraža soglasje, pritrditev:
hudo je, resda
;
resda, tako je rekel
résda
2
tudi
rés da
člen.
(
ẹ̑
)
1.
izraža podkrepitev trditve;
res
:
njegova razlaga resda ni razumljiva
2.
v vezniški rabi,
v protivnem priredju
za uvajanje trditve, ki ji nasprotuje trditev v drugem stavku:
resda je še mlad, pa je že dovolj pameten
;
resda je revež, vendar tako hudo spet ni;
prim.
res
reséda
in
rezéda -e
ž
(
ẹ̑
)
vrtn.
nizka rastlina z majhnimi zelenkasto rumenimi dišečimi cveti:
šopek resede in nageljnov
;
duh po resedi
resédast
in
rezédast -a -o
prid.
(
ẹ̑
)
po barvi podoben resedi:
resedasta obleka
resédasto
in
rezédasto
prisl.
:
resedasto zelen
reséden
in
rezéden -dna -o
prid.
(
ẹ̑
)
po barvi podoben resedi:
resedna bluza
resédno
in
rezédno
prisl.
:
resedno zelen
resékcija
-e
ž
(
ẹ́
)
med.
kirurška odstranitev dela kakega organa ali dela telesa:
resekcija črevesa
;
resekcija kolenskega sklepa
résen
-sna -o
prid.
, résnejši
tudi
resnêjši
(
ẹ́ ẹ̄
)
1.
v povedni rabi
ki se ne šali, smeje:
zakaj si tako resen
;
postati resen
//
ki ne izraža, kaže veselosti:
imeti resen obraz
;
resen pogled
2.
ki pri svojem ravnanju, odločanju upošteva samo pomembne stvari:
resen človek
;
življenje ga je naredilo resnega
;
za svoja leta je kar preveč resna
//
ki izraža, kaže tako ravnanje, odločanje:
govoriti z resnim glasom
;
resno vedenje
3.
ki zavzeto, odgovorno izpolnjuje svoje naloge, dolžnosti:
resen delavec, študent
/
za tako delo je potreben resen človek
//
ki zahteva veliko mero zavzetosti, odgovornosti:
resen študij
;
resno delo
4.
ki ne vzbuja smeha, veselega razpoloženja:
resna pesem
/
igra ima resno vsebino
♦
glasb.
resna opera
v 18. stoletju
opera s tragično, junaško vsebino
5.
nav. ekspr.
umetniško, vsebinsko bolj zahteven:
bere samo resno literaturo
/
resna in zabavna glasba
6.
ki se nanaša na zelo pomembne stvari:
resen pogovor
//
zelo pomemben:
to je resno vprašanje
/
v svojem govoru je navedel nekaj resnih pomislekov
7.
ekspr.
o katerem se domneva, da bo imel slabe, hude posledice:
resen gospodarski položaj
;
resna bolezen
;
poškodba je precej resna
/
resna napaka, nevarnost
//
hud
,
velik
:
zaplesti se v resen prepir
;
resna ovira
●
ekspr.
fant ima resne namene
hoče, želi se poročiti
;
ekspr.
nosi same resne obleke
preprosto krojene, umirjenih barv
résno
prisl.
:
resno in zavzeto delati
;
resno se držati
;
resno sta se sprla
resentimènt
-ênta
m
(
ȅ é
)
knjiž.
zagrenjenost
,
užaljenost
:
predajati se resentimentu
;
njegovo pisanje izvira iz socialnega resentimenta
;
resentiment ponižanih in razžaljenih
resetírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
ponastaviti napravo, pogosto s ponovnim zagonom:
resetirati računalnik
;
telefon se je samodejno resetiral
//
ekspr.
prenoviti, poživiti:
resetirati državo, možgane
résica
-e
ž
(
ẹ́
)
1.
manjšalnica od resa:
narediti resice
;
senčnik je okrašen z resicami
;
prtiček, ruta z resicami
/
lase na čelu si je česala v resice
2.
nav. mn.,
anat.
prstast ali listast izrastek sluznice, zlasti črevesne:
premikanje resic
/
črevesne resice
♦
nav. mn.,
biol.
migetalna resica
majhen nitast izrastek na celici, ki omogoča gibanje njej sami ali
povzroča gibanje tekočine okoli nje; migetalka
résičast
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
ki ima resice:
resičaste svilene rute
residuálen
tudi
reziduálen -lna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
ki po kakem procesu od česa še ostane;
ostali
,
preostali
:
residualna olja pri rafiniranju nafte
♦
med.
residualni zrak
zrak, ki ostane v dihalih po maksimalnem izdihu
resíduum
tudi
rezíduum -a
tudi
-dua
m
(
ȋ
)
knjiž.
ostanek
,
preostanek
:
odpravljati residuume dogmatizma
;
residuum preteklosti
/
residuum različnih kemičnih sredstev v živilih
resignácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od resignirati:
njegov beg še ne pomeni resignacije
/
resignacija nad stvarnostjo
●
knjiž.
resignacija predsednika
odstop
//
stanje resigniranega človeka:
iz njegovega govorjenja je bilo čutiti resignacijo
/
njegova lirika izraža resignacijo
resignatíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
ki izraža, kaže resignacijo:
resignativna poezija
/
resignativno občutje
resigníranec
-nca
m
(
ȋ
)
ekspr.
resigniran človek:
utrujeni resigniranci
resigníranost
-i
ž
(
ȋ
)
lastnost resigniranega človeka:
moti jih njegova resigniranost
resignírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
prenehati si prizadevati za kaj zaradi prepričanja, da je uspeh
nemogoč:
ni še popustil in resigniral
;
resignirati iz malodušja
/
resigniral je nad stvarnostjo vsakdanjega življenja
2.
knjiž.,
v zvezi z
na
odpovedati se, odreči se:
resigniral je na mesto upravnika
/
resignirati na pravice
●
knjiž.
predstojnik je bil prisiljen resignirati
odstopiti
resigníran
-a -o:
resigniran človek
;
resigniran nasmeh
;
prisl.:
resignirano čakati na to, kar pride
resína
-e
ž
(
í
)
agr.
kratek, oster podaljšek pleve pri klasu;
osina
:
resine pri pšenici
/
pleve in resine so jima padale na lase
résiti se
-im se
nedov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
nav. 3. os.,
nav. ekspr.
delati rese:
pšenica se resi
résje
-a
s
(
ẹ̑
)
grmičasta rastlina z igličastimi listi in navadno rdečimi cveti:
resje je že cvetelo
;
nabirati resje
♦
bot.
jesensko resje
grmičasta rastlina z luskastimi listi in rožnatimi cveti v
socvetjih; jesenska vresa
;
spomladansko resje
nizka grmičasta rastlina z igličastimi listi in rdečimi cveti v
socvetjih; spomladanska resa
rèsk
1
rêska
in
réska
m
(
ȅ é, ẹ́
)
kratek, rezek glas:
jarem se je prelomil z glasnim reskom
;
slišati je bilo resk brzostrelke
rèsk
2
medm.
(
ȅ
)
posnema glas pri prelomu, pretrgu, trenju:
resk, poči veja pod nogo
;
vzel je pismo, resk, resk, in vrgel koščke v koš
resketáti
-ám
in
-éčem
nedov.
(
á ȃ, ẹ́
)
dajati kratke, rezke glasove:
strojnice resketajo
;
brezoseb.
v stroju je resketalo in pokalo
réskniti
-em
in
rêskniti -em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑; é ȇ
)
dati kratek, rezek glas:
na čelu kolone je resknila brzostrelka
;
veriga je resknila in se pretrgala
reskrípt
-a
m
(
ȋ
)
zgod.
pisni odgovor vladarja ali kakega drugega pomembnega predstavnika
oblasti na prošnjo, pritožbo:
čakati na reskript
/
kraljevi reskript
résnat
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
resast
:
resnata trava
/
krma je resnata
résnež
-a
m
(
ẹ̑
)
ekspr.
resen človek:
že po naravi je resnež
;
resneži in šaljivci
résnica
1
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
agr.
pšenica, ki ima klasje z resami;
resasta pšenica
:
sejati resnico
2.
vet.
trša in redkejša dlaka pri nekaterih živalih, ki sega čez nadlanko;
resasta dlaka
:
ta vrsta ovc nima skoraj nič resnice v kožuhu
resníca
2
-e
ž
(
í
)
1.
kar je v skladu s tem, kar je, obstaja:
iskati, spoznavati resnico
;
znanost odkriva resnico
;
ločevati resnico od neresnice
/
objektivna, relativna, subjektivna resnica
;
zgodovinska, znanstvena resnica
;
pozitivistično pojmovanje resnice
/
boriti se,
ekspr.
goreti za resnico
2.
kar je v skladu, se ujema z določenimi dejstvi:
poročilo ne ustreza resnici
;
dokazati, preverjati resnico
;
govoriti resnico
;
nerad sliši resnico
;
kar si mi povedal, je samo delna,
ekspr.
polovična resnica
;
ekspr.
to je čista, gola resnica
;
resnica o zločinu
/
kar pravi, je resnica
;
resnica je, da ne vidimo stvari takih, kot so
;
v tem je nekaj,
ekspr.
košček, zrno resnice
/
po resnici povedati
3.
kar se spozna, ugotovi:
ta resnica velja za nas vse
;
izrekel je globoko resnico
;
prišli so do resnice, da je ves trud zaman
;
absolutno veljavne resnice
/
v govor vpleta pregovore in resnice
;
ekspr.
bradata resnica
že dolgo znana, stara
4.
knjiž.
resničnost
:
prepričal se je o resnici njegovih trditev
5.
knjiž.
bistvene lastnosti, značilnosti:
spoznati resnico odnosa med človekom in naravo
6.
v prislovni rabi,
v zvezi
v resnici
izraža, da kaj je, se godi in ni rezultat izmišljanja, domišljije:
v resnici ni tak
;
ne vemo, kako mu je v resnici ime
;
kazati kaj, kar v resnici ne obstaja
;
opisati stvari, kot so v resnici
/
prepričan je, da to drži, v resnici pa ne
//
ekspr.
izraža podkrepitev trditve:
za to sem ti v resnici hvaležen
;
to me v resnici veseli
●
resnica v oči bode
človek ne mara neprijetne resnice
;
resnici na ljubo moram priznati, da ga nisem želel srečati
izraža podkrepitev
;
smejali smo se, da povem resnico, prav vsi
poudarja povedano
;
preg.
da se resnica prav spozna, je treba čuti dva, oba zvona
♦
filoz.
resnica
ujemanje med mislijo in predmetom
;
absolutna resnica
o kateri ni mogoče razumsko dvomiti
;
pravn.
pričati resnico
;
rel.
verska resnica
temeljni, nespremenljivi verski nauk
resnicoljúb
-a
m
(
ȗ
)
knjiž.
resnicoljuben človek:
preudaren mož je in resnicoljub
resnicoljúben
-bna -o
prid.
(
ú ū
)
ki ljubi resnico:
resnicoljuben človek
;
biti resnicoljuben in pravičen
/
ekspr.
resnicoljubna kritika
resnicoljúbje
-a
s
(
ȗ
)
knjiž.
ljubezen do resnice:
resnicoljubje je zmagalo
;
vzbuditi v kom resnicoljubje
/
znano je njegovo resnicoljubje
resnicoljubnost
resnicoljúbnost
-i
ž
(
ú
)
lastnost resnicoljubnega človeka:
dvomili so o njegovi resnicoljubnosti
/
opisati kaj z večjo ali manjšo resnicoljubnostjo
resníčen
-čna -o
prid.
, resníčnejši
(
ī
)
1.
ki je, se godi in ni rezultat izmišljanja, domišljije:
roman je napisan po resničnem dogodku
;
pravljični in resnični svet
;
resnična in namišljena bolezen
;
resnična nevarnost
;
to so resnična dejstva
;
spoznati resnično stanje
2.
ki je v skladu, se ujema z določenimi dejstvi:
resnična izjava, trditev
;
ni verjel, da je novica resnična
;
resnično poročilo
;
to je resnično, ne samo mogoče
/
njegove besede so resnične
3.
ki je v skladu z določenimi normami, predstavami:
lažni in resnični humanizem
;
resnična pomoč
;
resnična moralna vrednota
4.
ki ima vse bistvene lastnosti, značilnosti:
resnični dokazi
;
resnično znanje
/
razpravljali so o tem, kaj je resnična umetnost
5.
nav. ekspr.
ki je v resnici tak, kot se kaže:
resnični demokrat
/
pokazal je resnično navdušenje
6.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže:
nima nobenega resničnega prijatelja
;
to ni resnična ljubezen
;
v resničnem življenju je to drugače
//
izraža podkrepitev trditve:
to je resnična katastrofa
/
resnična škoda, da nisi prišel
●
ekspr.
žalostno, a resnično
izraža obžalovanje ob kakem neprijetnem dejstvu
resníčno
1.
prislov od resničen:
resnično obveščati javnost
;
bolj resnično pripoveduje kot drugi
;
resnično se veseliti
2.
v členkovni rabi
izraža podkrepitev trditve:
resnično nisem za to
;
tega si resnično ne bi smel privoščiti
;
resnično sem ogorčen
;
pokrajina je resnično lepa
;
resnično dobro se počuti
/
resnično škoda, da se je to zgodilo
;
sam.:
povedati kako resnično
resníčnost
-i
ž
(
ī
)
1.
kar resnično je, obstaja:
dojemati, spoznavati resničnost
;
na grotesken način prikazovati resničnost
;
ločiti sanjski svet od resničnosti
;
umetniško podoživetje resničnosti
/
izkustvena resničnost
;
objektivna, subjektivna resničnost
;
zgodovinska resničnost
/
podatki ne ustrezajo resničnosti
2.
lastnost, značilnost resničnega:
dokazati resničnost izjave
;
potrditi resničnost dogodka
;
zanikati resničnost česa
/
dvomiti o resničnosti njegove veselosti
/
navidezna resničnost
posnemanje stvarnega okolja z računalniškimi napravami
●
publ.
zamisel bo kmalu postala resničnost
bo uresničena
;
publ.
opisoval je resničnost svojega časa
razmere
resníčnosten
-tna -o
prid.
(
ī
)
nanašajoč se na resničnost:
resničnostna problematika
/
zgodba ni resnična, je pa resničnostna
resníčnostno
prisl.
:
resničnostno učinkujoče osebe v romanu
résniti
-im,
in
resníti
in
résniti -im
nedov.
(
ẹ́ ẹ̑; ī ẹ́ ẹ̄
)
knjiž.
delati, da kdo postane bolj resen:
pomanjkanje jih je resnilo
;
bolj ko se je bližala ura odhoda, bolj se je resnila
/
spoznanje mu je resnilo obraz
resnôba
-e
ž
(
ó
)
knjiž.
resnost
:
resnoba ga je minila
/
resnoba obraza
resnôben
-bna -o
prid.
, resnôbnejši
(
ó ō
)
knjiž.
resen
:
postal je preveč resnoben
/
resnoben obraz
/
resnobno vedenje
/
knjiga ima precej resnobno vsebino
/
resnobni opravki
resnôbno
prisl.
:
resnobno se nasmehniti
;
resnobno premišljati
resnôbnež
-a
m
(
ȏ
)
knjiž.
resen človek:
imajo ga za resnobneža
resnôbnost
-i
ž
(
ó
)
knjiž.
resnost
:
hvalili so njegovo resnobnost
/
resnobnost gospodarskega položaja
résnost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, značilnost resnega:
hvalili so njeno resnost
/
resnost glasu
/
resnost pri študiju
/
resnost položaja
/
z veliko resnostjo se je lotil dela
rèsocializácija
-e
ž
(
ȅ-á
)
knjiž.
ponovna socializacija:
resocializacija otroka
♦
soc.
usposabljanje storilca kaznivega dejanja za vključitev v družbo po
prestani kazni
resolúcija
-e
ž
(
ú
)
1.
javna izjava o pomembnem vprašanju, položaju, sprejeta na sestanku,
zborovanju:
resolucija je bila izglasovana na zadnjem kongresu
;
izvajati, kršiti, spoštovati resolucijo
;
sprejeti resolucijo
;
resolucija o obsodbi totalitarnih režimov, preprečevanju korupcije
;
uresničevati naloge in priporočila iz resolucije
;
glasovanje, razprava o resoluciji
/
prebrati resolucijo
;
osnutek, predlog resolucije
;
besedilo, poglavja resolucije
♦
pravn.
resolucija
izglasovana izjava brez konkretnih predlogov, ki se nanaša na
določeno vprašanje splošnega pomena in je navadno naslovljena na
javnost ali javno osebo
;
resolucija
v socializmu
pravni akt, s katerim skupščina opozarja na vprašanja splošnega
pomena in njihovo reševanje v republiki
;
zgod.
tivolska resolucija
izjava slovenske socialnodemokratske stranke o nacionalnem
vprašanju, sprejeta na zborovanju v Ljubljani leta 1909
2.
število slikovnih točk, ki jih naprava za predstavitev podatkov
prikaže uporabniku;
ločljivost
:
prikazovalnik slike resolucijo avtomatsko prilagodi zaslonu
;
fotoaparat, kamera, zaslon z visoko resolucijo
//
število slikovnih točk, ki sestavljajo fotografijo, videoposnetek:
slika, video v resoluciji, z resolucijo 1600 × 1200 slikovnih točk
resolúten
-tna -o
prid.
(
ȗ
)
knjiž.
odločen
,
samozavesten
:
biti resoluten
;
resolutna ženska
resolútno
prisl.
:
resolutno odgovoriti
resolútnost
-i
ž
(
ȗ
)
knjiž.
odločnost
,
samozavestnost
:
resolutnost se mu je vrnila
;
upirati se z vso resolutnostjo
/
resolutnost izjave
resonánca
-e
ž
(
ȃ
)
1.
fiz.
nihanje nihala z največjo amplitudo, ko se frekvenca vsiljenega
nihanja izenači s frekvenco nihala:
povzročiti resonanco
;
posledice, učinek resonance
/
priti v resonanco
;
biti v resonanci
2.
glasb.
ojačenje zvoka zaradi hkratnega nihanja zvočila in telesa, ki lahko
niha z isto frekvenco, odzvok:
uglasiti struno tako, da nastane resonanca
/
resonanca tona v ustni votlini
3.
knjiž.
odmev
,
odziv
:
njegova poezija nima resonance v današnjem času
resonánčen
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na resonanco:
resonančna frekvenca
;
resonančno nihanje
/
resonančne lastnosti glasbila
/
resonančni prostor zvočila
;
resonančni trup
trup pri klavirju, godalih in nekaterih brenkalih, ki ojačuje zvok
;
resonančno dno
spodnja plošča resonančnega trupa pri klavirju, godalih in
nekaterih brenkalih
♦
les.
resonančni les
les z ravnimi, gostimi letnicami, ki ojačuje zvok
resonátor
-ja
m
(
ȃ
)
fiz.
naprava, v kateri se vzdržuje nihanje z lastno frekvenco:
analizirati zvok z resonatorji
/
votlinski resonator
za zvok ali elektromagnetno valovanje v obliki votline
resonírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
biti v resonanci:
izmeriti frekvenco, pri kateri telo resonira
résoplavútarica
-e
ž
(
ẹ̑-ȗ
)
nav. mn.,
pal.
izumrle morske ribe s plavutmi z močno koščeno zasnovo, iz katere so
se razvile okončine kopenskih vretenčarjev:
resór
-ja
in
-a
m
(
ọ̑
)
1.
delovno področje ministra:
stranke so si razdelile resorje v vladi
;
prevzeti resor za pravosodje
/
ministrski resor
;
minister brez resorja
minister brez listnice
2.
delovno področje, navadno v javni upravi:
organizirati delo uprave po resorjih
;
gospodarski resor
/
voditi, upravljati finančni resor
odsek, oddelek
●
njegov resor so zlasti socialna vprašanja
ukvarja se zlasti s socialnimi vprašanji
;
pog.
ta dela ne spadajo v moj resor
v mojo pristojnost
resorbírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
vpijati
,
vsrkavati
:
črevesne resice resorbirajo hranilne snovi
;
resorbirati vlago, vodo
resóren
-rna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na resor:
resorni minister
/
resorna sestava republiškega izvršnega sveta
resórpcija
-e
ž
(
ọ́
)
knjiž.
vpijanje
,
vsrkavanje
:
resorpcija hranilnih snovi, vlage
♦
biol.
prehajanje tekoče snovi skozi kožo ali sluznico v telesna tkiva,
limfo, kri
resorpcíjski
tudi
resórpcijski -a -o
prid.
(
ȋ; ọ́
)
nanašajoč se na resorpcijo:
resorpcijska zmožnost
/
resorpcijska površina
resórski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na resor:
resorska sestava vlade
/
resorska organiziranost uprave
resórt
-a
m
(
ọ̑
)
velik hotelski kompleks višje kategorije v turističnem kraju z
raznovrstno sprostitveno in rekreacijsko ponudbo:
igralniški resort
;
uvajanje hotelov in resortov najvišje kategorije
respekt
ipd.
gl.
rešpekt
ipd.
respirácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
dihanje
:
pospešena, upočasnjena respiracija
respiracíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
dihalen
:
respiracijski organi
/
respiracijske motnje
respirátor
-ja
m
(
ȃ
)
priprava, ki varuje dihalne organe pred trdnimi snovmi in tekočinami,
razpršenimi v zraku:
nadeti, sneti si respirator
;
uporabljati respirator pri varjenju
♦
med.
naprava za ritmično prezračevanje pljuč bolniku, ki ne more dihati
respiratóren
-rna -o
prid.
(
ọ̑
)
knjiž.
dihalen
:
respiratorni organi
/
respiratorni aparat
respíro
-a
m
(
ȋ
)
pravn.
odlog plačila:
dovoliti respiro
respondènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
knjiž.
izpraševanec
,
anketiranec
:
anketirali so več sto respondentov
;
odgovori respondentov
respónder
-ja
m
(
ọ̑
)
šol.
naprava, s katero učenci sporočajo učitelju rešitve nalog, odgovore na
vprašanja:
izdelovati responderje
;
uporabljati responderje pri pouku
/
elektronski responder
responzórij
-a
m
(
ọ́
)
glasb.
koralni spev, ki ga izmenoma pojeta solist in zbor:
responzorij in antifona
♦
rel.
besedilo, ki se moli ali poje pri bogoslužju po berilu
restánt
in
restànt -ánta
m
(
ā á; ȁ á
)
nižje pog.
zapornik
,
kaznjenec
,
jetnik
:
stražiti restanta
restart
-a
[
ristárt
]
m
(
ȃ
)
ponovni zagon:
restart strežnika
restavrácija
1
-e
ž
(
á
)
gostinski obrat, v katerem se pripravlja in servira hrana:
restavracija je zaprta
;
iti v restavracijo na kosilo
;
dobiti delo v restavraciji
/
hotelska, kolodvorska restavracija
;
mlečna restavracija
v kateri se streže zlasti z mlečnimi jedmi in nealkoholnimi
pijačami
;
ribja restavracija
v kateri se streže zlasti z ribjimi jedmi
;
samopostrežna restavracija
;
restavracija s hitro hrano
//
prostor tega obrata:
sestala sta se v restavraciji
restavrácija
2
-e
ž
(
á
)
glagolnik od restavrirati:
restavracija in konzervacija spomenika
/
poskus restavracije monarhije
/
restavracija kapitalističnih odnosov
♦
zgod.
francoska restavracija
obnovitev vladavine Burbonov v Franciji od 1817 do 1830
restavracíjski
1
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na restavracijo, obnovo:
konzervatorska in restavracijska dela
/
restavracijski režimi
;
restavracijske težnje
/
restavracijska doba
restavracíjski
2
in
restavrácijski -a -o
prid.
(
ȋ; á
)
nanašajoč se na restavracijo, gostinski obrat:
restavracijski prostori
;
restavracijski vrt
/
restavracijski gostje
restavratêr
-ja
m
(
ȇ
)
lastnik restavracije, gostinskega obrata:
poročila se je z bogatim restavraterjem
restavrátor
-ja
m
(
ȃ
)
kdor restavrira, obnavljavec:
restavrator srednjeveških fresk
;
posvetovanje restavratorjev
restavrátorka
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki restavrira:
restavratorka kovin
;
restavratorka v muzeju
;
kiparka, slikarka in restavratorka
/
akademska restavratorka
restavrátorski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na restavratorje ali restavriranje:
restavratorska dela so že končana
/
restavratorska delavnica
/
buržoazne restavratorske težnje
restavrátorstvo
-a
s
(
ȃ
)
dejavnost restavratorjev:
posvetil se je restavratorstvu
;
šola za restavratorstvo
restavríranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od restavrirati:
restavriranje starih knjig, slik
;
restavriranje kulturnih spomenikov
/
restavriranje starih družbenih odnosov
restavrírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
narediti, da kaj poškodovanega ali s predelovanjem spremenjenega spet
dobi prvotno obliko, obnoviti:
restavrirati kip, sliko
;
restavrirati cerkveno pročelje
/
restavrirati stari del mesta
2.
knjiž.
narediti, povzročiti, da se kaj znova pojavi, začne;
obnoviti
:
restavrirati stare družbene odnose
/
restavrirati republiko
●
knjiž.
počitek in dobra hrana sta ga restavrirala
ozdravila, okrepila
restavríran
-a -o:
restavriran oltar
;
restavrirana oblast
restitúcija
-e
ž
(
ú
)
knjiž.
vrnitev
,
povrnitev
:
zahtevati restitucijo arhivskega gradiva
restitucíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na restitucijo:
restitucijske zahteve
/
restitucijski rok
restituírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
vrniti
,
povrniti
:
restituirati premoženje, odneseno med vojno
/
restituirati spomeniku njegovo prejšnjo podobo
/
v svojem delu je restituiral prvotno idejo humanizma
obnovil, obudil
restorán
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
restavracija, gostinski obrat:
kosil je v dragem restoranu
/
sedeti v restoranu
restríkcija
-e
ž
(
í
)
knjiž.
omejitev
,
omejevanje
:
restrikcija izdatkov
;
restrikcija porabe
/
restrikcije kreditov
;
restrikcije pri uvozu opreme
restrikcíjski
tudi
restríkcijski -a -o
prid.
(
ȋ; í
)
knjiž.
omejitven
,
omejevalen
:
restrikcijski ukrepi
/
restrikcijska kreditna politika
restriktíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
omejitven
,
omejevalen
:
restriktivni ukrepi v uvozu
/
restriktivna kreditna politika
♦
pravn.
restriktivna razlaga predpisa, zakona
razlaga, ki daje predpisu, zakonu ožji pomen
restrukturíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od restrukturirati:
restrukturiranje gospodarstva
;
restrukturiranje podjetij
;
restrukturiranje bančnega in zavarovalniškega sektorja
;
sanacija in restrukturiranje
/
restrukturiranje dolgov, obveznosti, terjatev
restrukturírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
ponovno strukturirati:
banko so temeljito restrukturirali
;
restrukturirati del dejavnosti
;
restrukturirati oddelek, organizacijo, podjetje
/
restrukturirati dolg, finančne obveznosti
;
restrukturirati portfelj
resumé
ipd.
gl.
rezime
ipd.
resúrs
-a
m
(
ȗ
)
nav. mn.,
publ.
vir
1
,
zaloga
,
sredstvo
:
finančni resursi
;
rudni resursi
/
resursi delovne sile
rešeljíčje
-a
s
(
ȋ
)
drevje, grmovje rešeljik:
pobočje, poraslo z rešeljičjem
//
veje rešeljik:
nalomiti rešeljičja
rešeljíka
-e
ž
(
í
)
bot.
grm ali drevo z belimi cveti v grozdih in črnimi plodovi, Prunnus
mahaleb:
rešeljika cvete
;
grmi brinja, ruja in rešeljike;
prim.
rašeljika
réšen
-šna -o
prid.
(
ẹ́
)
star.
rešilen
:
najti rešni izhod
/
rešna misel
réšenec
-nca
m
(
ẹ́
)
kdor je rešen:
rešenec se je prebudil iz nezavesti
;
rešenec s potopljene ladje
rešeníca
-e
ž
(
í
)
star.
rešiteljica
:
razglasil jo je za svojo rešenico
/
smrt rešenica
rešeník
-a
m
(
í
)
star.
rešitelj
:
zahvalil se je svojemu rešeniku
réšenje
tudi
rešênje -a
s
(
ẹ́; é
)
glagolnik od rešiti:
rešenje iz ječe
/
rešenje problemov
♦
rel.
rešênje sveta
odrešenje
réšenka
-e
ž
(
ẹ́
)
ženska, ki je rešena:
rešenko so odpeljali v bolnišnico
rešetálo
-a
s
(
á
)
mont.
naprava, ki razvršča, razporeja kose, delce premoga ali rude po
velikosti in obliki:
uporabljati rešetalo pri separaciji rud
rešetánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od rešetati:
rešetanje žita
/
rešetanje vzgojnih vprašanj
rešetár
tudi
rešêtar
tudi
rešétar -ja
m
(
á; ȇ; ẹ̑
)
izdelovalec rešet:
ribniški rešetarji in lončarji
rešetárstvo
-a
s
(
ȃ
)
obrt za izdelovanje rešet:
izumiranje rešetarstva
rešêtast
-a -o
prid.
(
é
)
1.
ekspr.
luknjičast
,
preluknjan
:
rešetasta ponjava
/
rešetasta tkanina
zelo redka
●
ekspr.
imeti rešetast spomin
slab
2.
knjiž.
rešetkast
:
rešetasta ograja
;
rešetasta vrata
rešetáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
1.
agr.
odstranjevati pleve, smeti s sunkovitim premikanjem rešeta:
rešetati žito, da pridejo pleve na vrh
2.
ekspr.
vsestransko proučevati, obravnavati, navadno zaradi ocenjevanja,
odločitve;
pretresati
:
rešetati načrt, predlog
/
rešetali so svoje nasprotnike
/
rešetali so novice zadnjih dni
pogovarjali so se o njih
3.
ekspr.
premišljevati
:
rešetal je sam pri sebi, kaj naj stori
●
ekspr.
letala so s strojnicami rešetala naše položaje
obstreljevala
rešêtce
-a
s
(
ē
)
manjšalnica od rešeto:
dati žito na rešetce
rešêtčast
-a -o
prid.
(
ē
)
knjiž.
rešetkast
:
rešetčasta okna
rešêtka
-e
ž
(
ē
)
1.
priprava iz vzporednih ali prekrižanih navadno železnih palic:
prostor je predeljen z rešetko
;
jarek so prekrili z jekleno rešetko
;
sadike so zavarovali z rešetko iz letvic
;
rešetka za odtočne kanale
;
okvir rešetke
/
peči meso na rešetki
//
taka priprava v spodnjem delu kurišča:
očistiti, pretresti rešetko
;
položiti papir in trske na rešetko
;
premog gori na rešetki
/
rešetka za peč
//
taka priprava v okenski odprtini:
gledati skozi rešetke
/
okenska rešetka
2.
zastar.
kletka
:
zapreti žival v rešetko
●
ekspr.
tat je že za rešetkami
v zaporu, ječi
♦
čeb.
matična rešetka
pregrada, ki loči plodišče od medišča
;
min.
kristalna rešetka
ponavljajoča se razporeditev atomov, ionov ali molekul v trdni
snovi ali njen grafični prikaz; prostorska mreža
rešêtkast
-a -o
prid.
(
ē
)
1.
ki je narejen iz vzporednih ali prekrižanih navadno železnih palic:
rešetkast pod v hlevu
;
rešetkasta ograja
/
rešetkasta pločevina
2.
ki ima rešetko:
rešetkasta odprtina
●
knjiž.
hlače iz rešetkastega blaga
karirastega
♦
agr.
rešetkasti izkopalnik
izkopalnik z nihajočo rešetko
rešêto
-a
s
,
mn. tudi
rešéta
(
é
)
priprava iz lesenega okroglega ogrodja z mrežo, zlasti za čiščenje
žita, zrnja:
delati škafe in rešeta
;
dati žito na rešeto
;
rešeto iz viter
;
obod rešeta
;
biti preluknjan kot rešeto
/
v pravljicah
dali so mi iz naprstnika jesti, iz rešeta piti
/
pleve so ostale na rešetu
●
publ.
dati na rešeto gospodarjenje v občini
razčleniti, oceniti
;
ekspr.
načrt, predlog bo spet na rešetu čez dober mesec
se bo obravnaval, pretresal
;
ekspr.
na rešetu sta imeli dogodke zadnjih dni
pogovarjali sta se o njih
;
njen spomin je kot rešeto
slab
reševálec
-lca
[
reševau̯ca
tudi
reševalca
]
m
(
ȃ
)
1.
kdor rešuje:
takoj po potresu so se zbrali številni reševalci
;
posebej usposobljeni reševalci v rudniku
/
izžrebati reševalce nagradne križanke
;
reševalci ugank
/
gorski reševalec
kdor je usposobljen za reševanje ponesrečencev v gorah
;
prostovoljni reševalci
2.
delavec reševalne postaje, usposobljen za prevoz poškodovane ali
obolele osebe in dajanje prve medicinske pomoči:
reševalca sta položila ponesrečenca na nosila
;
poklicati reševalce
reševálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na reševanje:
reševalna akcija
/
reševalna ekipa
;
reševalna služba v rudniku
/
reševalna oprema
/
reševalni avtomobil
rešilni avtomobil
;
reševalni prt
cevasta ali žlebasta priprava iz močnega platna za reševanje ljudi
iz višjih nadstropij
;
reševalna postaja
;
gorska reševalna služba
organizacija za pomoč ponesrečencem v gorah
♦
alp.
reševalni drog
drog, na katerega se pritrdi platnena vreča pri spuščanju
ponesrečenca s stene
reševálka
-e
[
reševau̯ka
tudi
reševalka
]
ž
(
ȃ
)
1.
ženska, ki rešuje:
prvi reševalci in reševalke so se zbrali takoj po potresu
/
reševalka križanke
/
gorska reševalka
ženska, ki je usposobljena za reševanje ponesrečencev v gorah
;
reševalka iz vode
2.
delavka reševalne postaje, usposobljena za prevoz poškodovane ali
obolele osebe in dajanje prve medicinske pomoči:
reševalec in reševalka
reševánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od reševati:
reševanje brodolomcev
;
reševanje ponesrečencev izpod plazov
/
reševanje živine
/
reševanje in gašenje gorečega letala
/
reševanje izumirajočih živalskih vrst
/
reševanje politične krize
;
reševanje ekonomskih težav
/
reševanje prošenj
/
reševanje ugank
reševáti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
1.
delati, da kdo preneha biti na življenjsko nevarnem kraju:
reševati ponesrečence izpod ruševin
/
reševati pohištvo iz goreče hiše
2.
delati, da kdo preneha biti v neprijetnem, nezaželenem položaju:
reševati talce, ujetnike
3.
delati, da kdo preneha biti deležen kakega neprijetnega, nezaželenega
stanja:
reševati koga zadrege
;
reševati se tesnobe
/
pred obupom se rešuje v delo, z delom
4.
delati, da kaj ogroženega
a)
ne preneha obstajati:
reševati izumirajoče živalske vrste
/
reševati svoj ponos
b)
ostane v lasti osebka:
reševati hišo s posojili
5.
delati, da kaj preneha biti neznano, nejasno, zapleteno:
reševati znanstvene in strokovne probleme
/
rada rešuje uganke
;
reševati rebuse
iz risb stvari, črk, znakov ugotavljati ustrezno besedo, stavek
//
delati, da kaj preneha obstajati:
reševati nacionalno vprašanje
/
reševati spore
6.
sprejemati, izrekati o čem končno sodbo, mnenje, sklep:
reševati akt
;
reševati prošnje za lokacijsko dovoljenje
/
reševati dopise
odgovarjati nanje
♦
šah.
reševati problem
z vnaprej določenim številom potez prizadevati si doseči mat pri
določeni umetno narejeni poziciji
rešujóč
-a -e:
pobegnili so, rešujoč si golo življenje
rešílec
-lca
[
tudi
rešiu̯ca
]
m
(
ȋ
)
pog.
rešilni avtomobil:
odpeljati bolnika z rešilcem
;
voznik rešilca
/
poklicali so rešilca
●
star.
zahvalil se je svojemu rešilcu
rešitelju
rešílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na rešitev:
rešilni izhod
;
skok iz goreče hiše je bil za otroka rešilen
/
obšla ga je rešilna misel
/
rešilni avtomobil
avtomobil za prevoz ponesrečenca, bolnika
;
rešilni jopič
jopič iz nepremočljive tkanine, z vložki iz plute, ki drži človeka
nad vodo
●
knjiž.
pričakoval je rešilno besedo
odrešilno
;
ekspr.
ta ponudba je zanj rešilna bilka
izhod iz težav, rešitev
♦
navt.
rešilni obroč, pas
priprava za reševanje v morju, reki
;
sam.:,
pog.
odpeljali so ga z rešilnim
z rešilnim avtomobilom
rešítelj
-a
m
(
ȋ
)
kdor koga ali kaj reši:
ponesrečenec se je zahvalil rešiteljem
/
interniranci so čakali na rešitelje
/
ekspr.
rešitelj domovine
rešíteljica
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki koga reši:
zahvalil se je svoji rešiteljici
//
kar koga ali kaj reši:
vlada ni edina rešiteljica problemov
/
ekspr.
smrt rešiteljica
rešítev
-tve
ž
(
ȋ
)
1.
glagolnik od rešiti:
čakati na rešitev
/
rešitev iz ječe je nemogoča
/
rešitev iz zadrege
/
rešitev pohištva iz goreče hiše
/
politična rešitev spora med državama
/
rešitev prošnje
2.
kar (lahko) reši kak problem, vprašanje:
odkloniti neustrezno rešitev
;
predlagati več rešitev
/
razpravljali so o idejnih rešitvah projekta
;
predstaviti več oblikovnih rešitev spomenika
;
uveljavljati nove tehnične rešitve
//
kar reši kako uganko, nalogo, zlasti beseda, število:
povedati rešitev
;
vpisati rešitve v križanko
;
uganka ima več rešitev
/
rešitve pošljite na uredništvo časopisa
;
žrebati rešitve
3.
navadno v povedni rabi
kar (lahko) koga reši:
edino beg je rešitev
;
skok v morje je rešitev
/
rešitev je, da se učiš tuje jezike
/
ekspr.
lasten avtomobil je rešitev
♦
mat.
celoštevilska, enolična rešitev
;
rešitev enačbe
število, ki zadošča enačbi
;
šah.
rešitev problema
po številu vnaprej določene poteze, s katerimi se pri določeni
umetno narejeni poziciji doseže mat
rešíti
in
réšiti -im
dov.
(
ī ẹ́
)
1.
narediti, da kdo, ki je v življenjski nevarnosti, ostane živ:
bolnika so komaj rešili
;
rešiti z umetnim dihanjem
/
zdravila so ga rešila
2.
narediti, da kdo preneha biti na življenjsko nevarnem kraju:
rešiti otroka, ki se utaplja
;
živino so rešili iz gorečega hleva
;
rešiti se s potapljajoče se ladje
/
rešiti na suho
;
rešiti se na varno
/
kot vzklik
reši se, kdor se more
//
narediti, da kdo preneha biti v neprijetnem, nezaželenem položaju:
rešiti koga iz ječe
;
komaj so se rešili iz sovražnega obroča
/
rešiti roko iz njegovega prijema
3.
narediti, da kdo preneha biti deležen kakega neprijetnega,
nezaželenega stanja:
rešiti koga bolečin, skrbi
/
ekspr.
smrt ga je rešila trpljenja
/
rešiti kraljično prekletstva
v pravljicah
izpod oblasti nadnaravnih sil
//
narediti, da kdo ne postane deležen česa neprijetnega, nezaželenega:
hoteli so ga pretepsti, a ga je prijatelj rešil
;
z izgovorom ga je rešil kazni
/
naključje nas je rešilo propada
/
slabo je znal, a ga je rešil zvonec
4.
ekspr.
narediti, da kdo preneha imeti v svoji okolici neprijetno, nezaželeno
osebo:
reši me tega človeka
;
nepovabljenega obiskovalca se je komaj rešila
5.
narediti, da kaj ogroženega
a)
ne preneha obstajati:
rešili so le tista podjetja, ki niso bila preveč zadolžena
/
rešiti prijateljstvo, zakonsko zvezo
/
rešiti svojo čast
/
rešiti komu življenje
b)
ostane v lasti osebka:
rešiti svoje imetje
/
z operacijo so mu rešili roko
/
rešiti predmete iz zastavljalnice
odkupiti
6.
narediti, da kaj preneha biti neznano, nejasno, zapleteno:
kdo bo rešil to uganko
;
kar ga je že dolgo mučilo, se je rešilo samo od sebe, samo po sebi
/
rešiti križanko
vpisati ustrezne besede v navpične in vodoravne vrste
;
rešiti rebus
iz risb stvari, črk, znakov ugotoviti ustrezno besedo, stavek
//
narediti, da kaj preneha obstajati:
rešiti problem brezposelnosti
;
rešiti socialna vprašanja
/
rešiti spor
7.
sprejeti, izreči o čem končno sodbo, mnenje, sklep:
rešiti pritožbo
;
ugodno rešiti prošnjo
●
šport. žarg.
domače moštvo je rešilo le polovičen izkupiček
igralo neodločeno
;
publ.
vratar je rešil mrežo
preprečil gol
;
nar.
rešiti vozel
razvozlati
♦
mat.
rešiti enačbo
izračunati rešitev enačbe
;
šol.
rešiti nalogo
izračunati, vstaviti, kar zahtevajo podatki in računski znaki,
navodila
réšen
-a -o:
rešeni brodolomci
;
biti rešen trpljenja
;
pravilno rešena uganka
●
knjiž.
najbolje je bila rešena naprava za reguliranje pritiska
izdelana, zamišljena
;
pog.,
ekspr.
da, tako bom napravil in domovina bo rešena
stvar bo opravljena, urejena
;
sam.:
rešeni se mu je dolgo zahvaljeval
rešljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se da rešiti:
rešljiva uganka
/
lahko rešljiv problem
rešljívost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost rešljivega:
rešljivost naloge, uganke
rešníca
-e
ž
(
í
)
star.
rešiteljica
:
zahvalil se je svoji rešnici
rešník
-a
m
(
í
)
star.
rešitelj
:
želel se je oddolžiti svojemu rešniku
réšnji
-a -e
prid.
(
ẹ́
)
1.
star.
rešilen
:
iskati rešnji izhod
2.
rel.,
v zvezi
sveto rešnje telo
tretji od sedmih zakramentov Katoliške cerkve:
pridiga o svetem rešnjem telesu
//
posvečena hostija, ki se deli navadno med mašo:
prejeti sveto rešnje telo
♦
rel.
(sveto) rešnje telo
praznik na drugi četrtek po binkoštih
rešó
-ja
m
(
ọ̑
)
pog.
kuhalnik
:
vključiti rešo
;
kuhati na rešoju
/
električni, plinski rešo
rešpékt
tudi
respékt -a
m
(
ẹ̑
)
pog.
spoštovanje
:
med gojenci uživa velik rešpekt
;
vzbujati rešpekt pri ljudeh
;
z rešpektom gledati koga
/
čutiti, imeti rešpekt pred kom
iz spoštovanja izvirajoč strah
rešpektírati
-am
in
respektírati -am
nedov.
(
ȋ
)
pog.
spoštovati
:
videl je, da ga rešpektirajo
/
rešpektirati tuje običaje
/
rešpektirati zakone
rešpetlín
-a
m
(
ȋ
)
nižje pog.
daljnogled
:
gledati, opazovati z rešpetlinom
réšta
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
nar.
niz plodov, sadežev na žici, vrvici:
delati rešte
/
zunaj so se sušile rešte čebule
;
rešta fig
/
rešta ključev
šop
2.
pog.,
z rodilnikom
velika količina, množina:
imata celo rešto otrok
;
odgovarjati je moral na celo rešto vprašanj
réta
-e
ž
(
ẹ̑
)
veliko rešeto z redko mrežo:
metati zrnje v reto
;
presejati z reto
;
kot reta velik in širok klobuk
/
loviti ptiče na reto
tako, da je vaba pod reto, podprto s paličico, ki se spodmakne
●
star.
reta na nebu se je skrila za oblak
polna luna
;
star.
na glavi ima reto
velik slamnik s širokimi krajci
retardácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
zaostajanje
,
nazadovanje
:
retardacija rasti pri otroku
/
ta literarna smer pomeni retardacijo v razvoju naše literature
♦
lit.
retardacija
upočasnitev dogajanja, odložitev razpleta v pripovednem, dramskem
delu, zaviranje
;
med.
mentalna retardacija
duševna nerazvitost
retardírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
1.
zaostajati
,
nazadovati
:
otrokova rast retardira
;
ta znanstvena panoga je v tistih letih retardirala
2.
preh.
upočasnjevati
,
zavirati
1
:
retardirati ritem branja
retardíran
-a -o:
retardiran razvoj
reténcija
-e
ž
(
ẹ́
)
pravn.
pridržanje, zadržanje tuje stvari zaradi zavarovanja stroškov ali
odškodnine:
retencija dolžnikovih stvari
♦
fin.
retencija
pravica do plačevanja v tujino, določena na podlagi z izvozom
ustvarjenih deviz
;
med.
retencija urina
zastoj, zastajanje urina
;
psih.
retencija
ohranjanje predstav, misli, podatkov v zavesti, spominu, pomnjenje
retencíjski
tudi
reténcijski -a -o
prid.
(
ȋ; ẹ́
)
nanašajoč se na retencijo:
retencijska pravica
♦
fin.
retencijska kvota
del z izvozom ustvarjenih deviz, namenjen za plačevanje v tujino
réteš
-a
m
(
ẹ̑
)
nar. prekmursko
pecivo iz vlečenega testa z različnimi nadevi:
makov reteš
retikulín
-a
m
(
ȋ
)
biol.,
kem.
kolagenu podobna beljakovina, ki sestavlja nekatera vezivna tkiva:
elastin, kolagen in retikulin
retína
in
rétina -e
ž
(
ī; ẹ̑
)
anat.
notranja, za svetlobo občutljiva plast zrkla;
mrežnica
:
žilnica in retina
♦
med.
odstop retine
retirírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
umikati se:
po dolini so retirirali bataljoni
/
znal je braniti svoja načela, pa tudi v pravem trenutku retirirati
rétje
-a
s
(
ẹ̄
)
nar.
močen kraški izvir:
presušena retja
rétor
-ja
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
govornik
:
na govorniškem odru se je zvrstilo nekaj mlajših retorjev
●
knjiž.
govorništva se je učil pri znanem grškem retorju
učitelju govorništva
retóričen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na retoriko:
retorična pravila
/
retorični slog
/
retorično pretiravanje
/
to ni retorična izjava, ampak naša resnična želja
♦
lit.
retorične figure
;
retorično vprašanje
vprašanje, na katero se odgovor ne pričakuje
retórično
prisl.
:
retorično pretiravati
retóričnost
-i
ž
(
ọ́
)
lastnost, značilnost retoričnega:
retoričnost njegovega izražanja me moti
/
igralec je podal vlogo s potrebno retoričnostjo
/
v njegovih spisih je preveč retoričnosti
retórik
-a
m
(
ọ́
)
knjiž.
govornik
:
bil je nadarjen retorik
;
grški, rimski retoriki
retórika
-e
ž
(
ọ́
)
1.
spretnost, znanje govorjenja, zlasti v javnosti, govorništvo:
prevzela jih je njegova bleščeča retorika
;
vaditi se v retoriki
/
študirati retoriko
;
pravila retorike
2.
knjiž.
lepo, izbrano, a navadno vsebinsko prazno govorjenje, izražanje;
leporečje
:
za njegove spise sta značilni gostobesednost in retorika
;
govornik je zašel v patos in retoriko
//
govorjenje, izražanje sploh:
taka retorika je bolj primerna za pravnika kot za pisatelja
3.
do 1848
zadnji razred šestletne gimnazije:
končati retoriko
rétorománski
-a -o
prid.
(
ẹ̑-ȃ
)
nanašajoč se na Retoromane:
retoromanska književnost
/
retoromanski jeziki
/
furlanski jezik spada v retoromansko jezikovno skupino
rétorománščina
-e
ž
(
ẹ̑-ȃ
)
retoromanski jezik:
proučevati retoromanščino
rétorski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
govorniški
:
retorska nadarjenost
/
retorski slog
retórta
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
kem.
kovinska ali steklena hruškasta posoda z dolgim, upognjenim vratom:
olje po kapljicah teče iz retorte
;
destilirati v retorti
2.
metal.
podolgovata zaprta destilacijska posoda iz grafita, šamota:
destilacija cinka v retortah
retórten
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na retorto:
retortno segrevanje
♦
metal.
retortni grafit
grafit, ki se izloči v retortnih pečeh pri suhi destilaciji
premoga
;
retortna peč
peč z retorto
rètransfêr
-ja
m
(
ȅ-ȇ
)
fin.
prenos deviznih sredstev na račun osebe iz druge države, ki je ta
sredstva zaslužila ali vložila:
opraviti retransfer
/
retransfer deviz
rétro
--
prid.
(
ẹ̑
)
ki obnavlja kaj starejšega, v preteklosti modernega, popularnega:
retro pridih
;
retro slog
;
retro videz
/
to, kar igramo, je malce retro
retro...
ali
rétro...
predpona v sestavljenkah
(
ẹ̑
)
za izražanje usmerjenosti, gibanja nazaj ali položaja pred čim drugim
v času in prostoru:
retroaktiven, retrograden
;
retroraketa
;
retrodatirati
retroaktíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
ki učinkuje, deluje nazaj:
predpis je retroaktiven
;
retroaktivna moč določbe
/
retroaktivno delovanje dohodkov na oblikovanje cen
retrogardízem
-zma
m
(
ī
)
programska umetnostna usmeritev, ki oživlja pretekle sloge, vključuje
obnavljanje česa starejšega, v preteklosti modernega, popularnega:
estetska načela retrogardizma
/
retrogardizem kot del avtorjevega sloga
retrográden
-dna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
1.
ki je usmerjen nazaj, proti izhodišču, povraten:
retrogradno gibanje
/
retrogradno prikazovanje dogodkov
/
retrogradna smer
♦
astron.
retrogradno gibanje planetov
navidezno gibanje planetov glede na zvezdno nebo od vzhoda proti
zahodu
;
jezikosl.
retrogradni slovar
odzadnji slovar
;
med.
retrogradna amnezija
amnezija, ki se nanaša na dogodke pred poškodbo možganov,
boleznijo
2.
nazadnjaški
,
konservativen
:
retrogradna miselnost
/
retrogradno stališče
rétrorakéta
-e
ž
(
ẹ̑-ẹ̑
)
teh.
raketa za zaviranje, spreminjanje smeri zlasti vesoljske ladje,
zaviralna raketa:
vključiti retrorakete pred pristajanjem
retrospékcija
-e
ž
(
ẹ́
)
knjiž.
retrospektiva
:
retrospekcija pomembnih dogodkov
/
poslušal je njegove retrospekcije
/
v zgodbi je preveč retrospekcij
♦
psih.
spominsko obnavljanje lastnih čustev, hotenj ali misli
retrospektíva
-e
ž
(
ȋ
)
1.
knjiž.
spominsko obnavljanje česa preteklega:
retrospektiva pomembnejših dogodkov iz življenja
//
kar je rezultat takega obnavljanja:
članek vsebuje nekaj zanimivih retrospektiv
2.
lit.
podajanje tega, kar se je zgodilo pred tem, o čemer se pripoveduje,
kar se prikazuje:
avtor v pripovedi pogosto zaide v retrospektivo
/
tehnika retrospektive
//
del literarnega, dramskega dela, v katerem se to podaja:
dolge retrospektive motijo potek osrednje zgodbe
3.
knjiž.,
s prilastkom
prikaz, predstavitev pomembnejših zlasti likovnih, filmskih del iz
daljšega preteklega obdobja:
pripraviti retrospektivo slovenskega slikarstva
;
retrospektiva otroških filmov
/
retrospektiva impresionizma
;
retrospektiva znanega slikarja
/
zadnja knjiga je nekaka retrospektiva njegovega ustvarjanja
●
publ.
podati retrospektivo razvoja našega šolstva
pregled
;
publ.
iz retrospektive je bila odločitev napačna
gledano nazaj
retrospektíven
-vna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na retrospektivo:
retrospektivno presojanje življenja
/
retrospektivna tehnika drame, romana
/
prirediti retrospektivno razstavo
retrospektívnost
-i
ž
(
ȋ
)
knjiž.
lastnost, značilnost retrospektivnega:
za njegovo pisanje je značilna retrospektivnost
rétrovírus
-a
m
(
ẹ̑-ȋ
)
med.
virus z ribonukleinsko kislino, ki se v gostiteljski celici prepiše v
deoksiribonukleinsko kislino:
prisotnost retrovirusa v človekovem telesu
return
-a
[
ritə̀rən
in
ritə̀rn
]
m
(
ə̏
)
tipka na računalniški tipkovnici za potrditev operacije, ukaza z
oznako return ali enter, vnašalka:
pritisniti tipko return
retúša
-e
ž
(
ȗ
)
1.
glagolnik od retuširati:
z retušo odstraniti lise s fotografije
/
čopič za retušo
/
delati dobre retuše
2.
fot.
kar izboljšuje fotografske posnetke, zlasti z odpravljanjem madežev,
poškodb na negativu ali pozitivu:
obraz je olepšal z rahlimi retušami
3.
knjiž.
sprememba
,
olepšava
:
načrt novega avtomobila je doživel še nekaj retuš
retušêr
-ja
m
(
ȇ
)
fot.
kdor se poklicno ukvarja z retuširanjem:
zaposliti retušerja
♦
tisk.
retušer klišejev
retušíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od retuširati:
delati napake pri retuširanju
/
barve za retuširanje
;
nož za retuširanje
/
retuširanje resničnosti
retušírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
fot.
izboljšati fotografske posnetke, zlasti z odpravljanjem madežev,
poškodb na negativu ali pozitivu:
retuširati negativ, pozitiv
;
retuširati s svinčnikom, z barvo
♦
tisk.
retuširati kliše
2.
knjiž.
spremeniti
,
olepšati
:
v poročilu je retuširal nekatera dejstva
/
zgodbo je pred objavo nekoliko retuširal
retušíran
-a -o:
retuširana fotografija
;
v noveli je podal nekoliko retuširano podobo podeželja
réva
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
ekspr.
sočutja, pomilovanja vredna ženska:
reva je v življenju veliko pretrpela
;
pomislil je na mater, kako mora reva delati
/
pogovarjale so se, kakšne reve so gospodinje
2.
ekspr.
slaboten, bolehen, šibek človek:
ta reva vreče še premakniti ne more
;
bila je taka reva, da se niti obleči ni mogla sama
3.
slabš.
neodločen, bojazljiv človek:
na odru je junak, v življenju pa reva
;
dokazati moraš, da nisi reva
;
prava reva je, nič si ne upa
/
kot psovka
ali se bojiš, reva
4.
knjiž.
revež
:
borili so se, da delavec ne bi bil več izkoriščana reva
/
brez upanja je človek velika reva
5.
star.
trpljenje
,
težava
,
skrb
:
s pitjem je skušal pozabiti svoje reve
;
pripovedoval mu je o svoji revi in težavi
//
revščina
,
beda
:
reva jih je prisilila, da so se odselili
;
v mestu je vladala velika reva
;
ni poznal reve in pomanjkanja
rèvakcinácija
-e
ž
(
ȅ-á
)
med.
ponovno cepljenje:
revakcinacija proti kozam
revalorizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od revalorizirati:
revalorizacija pokojnin
;
revalorizacija osnovnih sredstev
/
revalorizacija strokovnega dela
revalorizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
ekon.
na novo določiti vrednost, zlasti zaradi uskladitve z višjimi tržnimi
cenami:
revalorizirati stanarine
2.
knjiž.
na novo ovrednotiti, oceniti:
pri študiju je moral revalorizirati dotedanje mnenje o problemu
revalorizíran
-a -o:
revalorizirana vrednost
revalvácija
-e
ž
(
á
)
fin.
zvišanje v zlatu ali tuji valuti izražene vrednosti domače valute:
revalvacija nekaterih valut
;
revalvacija in devalvacija
/
izvesti revalvacijo
revalvírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
fin.
izvesti revalvacijo:
revalvirati valuto
revánša
-e
ž
(
ȃ
)
1.
knjiž.
povračilo
,
oddolžitev
:
pri dragem darilu je treba misliti na revanšo
/
opustil je misel na revanšo
maščevanje
/
dati komu revanšo
2.
šport. žarg.
povratna tekma:
dobiti, izgubiti revanšo
revánšen
-šna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na revanšo:
revanšni ukrepi
/
revanšna igra, tekma
2.
knjiž.
revanšističen
:
revanšno gibanje
revanšírati se
-am se
tudi
revanžírati se -am se
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
povrniti, oddolžiti se:
revanširati se za uslugo
;
ne vem, s čim bi se vam revanširal
/
za žalitev se ti bom že še revanširal
maščeval
/
kot vljudnostna fraza
kako naj se vam revanširam
●
knjiž.
v povratni tekmi se je moštvo revanširalo za poraz
je zmagalo
revanšíst
-a
m
(
ȋ
)
kdor si prizadeva za ponovno, zlasti nasilno pridobitev v vojni
izgubljenih ozemelj in privilegijev:
revanšisti se pripravljajo na novo vojno
revanšístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na revanšiste ali revanšizem:
revanšistične zahteve
/
revanšistična politika
revanšízem
-zma
m
(
ī
)
prizadevanje za ponovno, zlasti nasilno pridobitev v vojni izgubljenih
ozemelj in privilegijev:
v državi se širi revanšizem
;
preprečevati revanšizem
;
nemški revanšizem po prvi svetovni vojni
;
revanšizem in militarizem
révče
-ta
s
(
ẹ̄
)
knjiž.
sočutja, pomilovanja vreden človek, navadno otrok;
revše
:
revče se je vsem zasmililo
;
zibala je malo revče in mu pela
révček
-čka
m
(
ẹ̑
)
1.
ekspr.
manjšalnica od revež:
revčki so, še za kruh nimajo
;
vaški revčki
/
ta revček je že dolgo bolan
/
kot nagovor
revček, kje te boli
2.
slabš.
neodločen, bojazljiv človek:
od tega revčka res ne moreš pričakovati, da bi se komu uprl
/
kot psovka
kaj boš ti, revček
réven
-vna -o
prid.
, révnejši
(
ẹ́ ẹ̄
)
1.
ki ima malo materialnih dobrin:
reven človek
;
postati, biti reven
;
revna družina
;
revno prebivalstvo
;
reven kot cerkvena miš
zelo
/
revnejši deli mesta
;
revne vasi
2.
ki ima malo določene stvari:
reven pašnik
;
revna in suha zemlja
;
revna nahajališča rude
/
star.
na rudah revna država
z rudami
;
izrazno reven jezik
;
pren.
ker sem ostal doma, sem za nekaj doživetij revnejši
3.
po vrednosti, količini zelo majhen:
reven pridelek
;
revna pokojnina
;
revno plačilo
/
revna pomoč
;
revno čustvo, upanje
4.
nav. ekspr.
ki je slabe kakovosti:
poslal ji je šopek revnih rož
;
pokrajina z revno travo
/
igra je precej revna
//
ki ima nepomembno vsebino:
reven izgovor
;
revna misel
/
revno pismo
5.
nav. ekspr.
nerazkošen;
skromen
:
revna hiša
;
revna obleka
;
revna oprema
;
revno kosilo
6.
ekspr.
vreden sočutja, pomilovanja:
revna, zapuščena mati
;
vsa revna je obstala na pragu
7.
star.
slaboten
,
onemogel
:
klicala ga je z revnim glasom
;
bil je ves reven in shujšan
;
sram ga je bilo, ker ga je videla tako revnega
révno
prisl.
:
revno živeti
;
biti revno oblečen
;
sam.:
revni in bogati
revêr
-ja
m
(
ȇ
)
sprednji, zavihani del ovratnika pri plašču, suknjiču:
imeti madež na reverju
;
ozki, široki reverji
;
rever suknjiča
;
jopica z reverji
reverénca
-e
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
spoštovanje
,
čaščenje
:
sprejeti koga z reverenco
;
klanjati se v znak reverence
//
v dvorskem, plemiškem okolju
poklon z upogibom kolena:
narediti reverenco pred kraljico
reverènd
-ênda
in
-énda
in
reverénd -a
m
(
ȅ é, ẹ́; ẹ̑
)
pristavek k imenu duhovnika
častiti gospod:
hiša reverenda Simona
revêrz
-a
m
(
ȇ
)
1.
knjiž.
zadnja, hrbtna stran, zlasti kovanca, bankovca ali medalje, hrbet:
reverz kaže državni grb
;
napis na reverzu plakete
2.
pravn.
potrdilo o prevzemu stvari:
za prevzete dokumente so mu izdali reverz
;
napisati, podpisati reverz
revêrzen
-zna -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na reverz:
reverzna stran kovanca, medalje
/
reverzno potrdilo
reverzibílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
obrnljiv
,
povračljiv
:
reverzibilen pojav
;
čas, ki je povezan z življenjskimi procesi, ni reverzibilen
♦
fiz.
reverzibilna sprememba
sprememba, katere časovni potek se da obrniti brez opravljanja
dodatnega dela
;
kem.
reverzibilna reakcija
reakcija, ki lahko poteka v obe smeri
reverzírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
strojn.
spremeniti smer vrtenja pogonskega stroja v nasprotno smer od
normalne:
počasi reverzirati
●
knjiž.
avtomobil reverzira
zapelje vzvratno
révež
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
reven človek:
bili so taki reveži, da še za kruh niso imeli
;
revežem je razdelil nekaj obleke
;
vaški reveži
/
občinski revež
nekdaj
človek brez dohodkov, za katerega skrbi občina
;
pren.
kulturni reveži
2.
ekspr.
sočutja, pomilovanja vreden človek:
revež je bolan že tretje leto
;
reveže so spet pretepli
/
kot nagovor
ti revež ti, kaj si moral prestati
●
ekspr.
duševni revež
človek majhnih umskih, miselnih sposobnosti
;
preg.
če bi bil človek vedež, ne bi bil revež
révica
-e
ž
(
ẹ̑
)
ekspr.
sočutja, pomilovanja vredna ženska:
revica je po dolgi bolezni umrla
;
od vsega hudega se je revici zmešalo
revidènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
1.
knjiž.
pregledovalec
,
nadzornik
:
rudarski revident
;
poročilo revidenta
/
imenovati odgovornega revidenta
2.
pravn.
stranka, ki vloži zahtevek za revizijo:
navedbe revidenta
;
pritožba, ugovor revidenta
revidêntka
tudi
revidéntka -e
ž
(
ē; ẹ̄
)
knjiž.
nadzornica
:
stališče, ugovor revidentke
revidíranec
-nca
m
(
ȋ
)
pravna oseba, pri kateri se zaradi ugotavljanja skladnosti s predpisi,
zakoni pregledujejo poslovanje, dokumenti:
revidiranec se je pritožil na sodišče zoper odločbo
;
obravnavati poslovanje revidiranca
revidíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od revidirati:
postopek revidiranja
;
poročilo o notranjem revidiranju
/
revidiranje zgodovine
revidírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
pregledati poslovanje, dokumente zaradi ugotavljanja skladnosti s
predpisi, zakoni:
revidirati poslovanje
;
revidirati račune
2.
pregledati kak dokument, besedilo, da se ugotovi pravilnost,
ustreznost:
revidirati volilni imenik
;
revidirati učne načrte
/
revidirati šolski sistem
//
spremeniti kak dokument, besedilo glede na določene zahteve,
potrebe:
revidirati pogodbo
/
revidirati mnenje, sodbo o čem
spremeniti
revidíran
-a -o:
revidirani učbeniki
revíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
periodično izhajajoča publikacija s specializirano vsebino:
prelistavati revijo
;
naročiti se na revijo
/
ilustrirana revija
;
literarna, modna, strokovna revija
2.
odrsko glasbeno delo z govorjenimi dialogi, pevskimi in plesnimi
točkami ter razkošno sceno, kostumi:
ogledati si revijo
;
nastopati v reviji
/
glasbena revija
;
plesna revija na ledu
3.
s prilastkom
prireditev, ki omogoča pregled dosežkov navadno na določenem kulturnem
področju:
prirediti revijo amaterskih gledaliških skupin
;
revija pevskih zborov
/
revija naših najboljših drsalcev
♦
obl.
modna revija
prireditev, na kateri kažejo manekeni modele oblačil
revijálen
tudi
reviálen -lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na revija 1:
revijalni urednik
/
revijalna književna kritika
;
revijalna objava
/
revijalni tisk
revijalístika
tudi
revialístika
-e
ž
(
í
)
revialni tisk, revialne objave:
avtor je objavil več prispevkov v strokovni revialistiki in
zbornikih
/
književna revialistika
revíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na revijo:
revijska objava
/
revijski režiser
;
revijska plesalka
/
revijski slog uprizoritve
/
revijski film
♦
obl.
revijska brv
podolžen oder za modne revije, po katerem hodijo manekeni
revindikácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
zahteva po vrnitvi česa:
utemeljiti svoje revindikacije
/
revindikacija ozemlja
revír
-ja
m
(
ī
)
1.
navadno s prilastkom
manjši del ozemlja, na katerem je, se opravlja določena dejavnost;
območje
:
določiti lovski družini njen revir
/
gozdni, lovski revir
/
ekspr.:
to je moj revir, ne išči tu gob
;
ta lisica ima velik revir
/
publ.:
privlačen izletniški revir
;
začenja se trgatev v enem naših najlepših vinogradniških revirjev
;
pren.,
ekspr.
pusti dekle pri miru, to je moj revir
//
območje, kraj, kjer se pridobiva premog:
delati, živeti v revirju
;
proučevati delavsko gibanje v revirjih
/
premogovni revir
;
rudarski revir
●
črni revirji
rudarski kraji Trbovlje, Zagorje, Hrastnik
2.
pog.,
med drugo svetovno vojno
oddelek za bolnike v koncentracijskem taborišču:
bolnike so odnesli v revir
revírec
-rca
m
(
ȋ
)
prebivalec rudarskega revirja:
delavsko gibanje med revirci
;
zborovanje revircev
revíren
-rna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na revir:
revirne meje
/
revirni lovski čuvaj
;
revirni gozdar
/
revirni rudarji
revírski
-a -o
prid.
(
ī
)
nanašajoč se na revir:
revirski gozdar
/
revirski prebivalci
;
revirski rudarji
/
revirske občine
/
revirski zdravnik
révišče
-a
s
(
ẹ̑
)
star.
revše
:
revišče se je komaj skobacalo s stola
/
kot nagovor
s čim boš pa plačalo, revišče
revitalizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od revitalizirati:
revitalizacija starega mestnega jedra
revitalizátor
-ja
m
(
ȃ
)
1.
kdor povzroči, organizira, da kaj ponovno zaživi, se obnovi:
kulturni revitalizator
;
revitalizator opuščenih mestnih središč
2.
naprava s prečiščevalnim sistemom, ki izboljša kakovost in poveča
energijsko moč česa:
revitalizator vode
revitalizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
narediti, da kaj ponovno zaživi, se obnovi;
oživiti
,
obnoviti
:
revitalizirati stara mestna središča
revival
tudi
rivájvl
-a
[
rivájvəl
]
m
(
ȃ
)
ponovitev, oživitev, ponovni razmah česa:
pankovski revival
;
nostalgičen revival stare vokalne glasbe
revizíja
tudi
revízija -e
ž
(
ȋ; í
)
1.
pregled poslovanja, dokumentov zaradi ugotavljanja skladnosti s
predpisi, zakoni:
opraviti revizijo
;
zahtevati revizijo
;
revizija knjigovodstva
;
revizija finančnega poslovanja
;
revizija računov
2.
pregled kakega dokumenta, besedila, da se ugotovi pravilnost,
ustreznost:
zaradi kritičnih pripomb bo potrebna ponovna revizija
;
revizija načrta
//
sprememba kakega dokumenta, besedila glede na določene zahteve,
potrebe:
revizija mednarodne pogodbe
;
začeti postopek za revizijo ustave
/
revizija ustaljenih sodb, mnenj
sprememba
♦
pravn.
pisno izraženo nesoglasje s pravnomočno sodbo, sklepom sodišča
druge stopnje o civilnih zadevah
revizíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na revizijo:
revizijska komisija
/
revizijski zapisnik
;
revizijsko poročilo
/
revizijski postopek
♦
teh.
revizijski jašek
jašek za dostop h kaki napeljavi
;
revizijska jama
v tla narejen prostor za pregledovanje spodnjega dela vozila
revizioníst
-a
m
(
ȋ
)
pristaš revizionizma:
revizionisti in reformisti
/
med psihoanalitiki velja za revizionista
revizionístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na revizioniste ali revizionizem:
revizionistični nazori
/
revizionistična prizadevanja
/
revizionistično gibanje
revizionízem
-zma
m
(
ī
)
1.
zavzemanje, prizadevanje za spremembo česa:
revizionizem v psihologiji
2.
polit.
zavzemanje, prizadevanje za spremembo nekaterih filozofskih,
ekonomskih, političnih osnov marksizma:
kritizirati revizionizem
/
revizionizem v delavskem gibanju
;
nasprotnik, utemeljitelj revizionizma
revízor
-ja
m
(
ȋ
)
kdor (poklicno) pregleduje poslovanje, dokumente zaradi ugotavljanja
skladnosti s predpisi, zakoni;
pregledovalec
,
nadzornik
:
revizor je pregledal vse račune
;
poročilo revizorja
revízorka
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki (poklicno) pregleduje poslovanje, dokumente zaradi
ugotavljanja skladnosti s predpisi, zakoni;
pregledovalka
,
nadzornica
:
državna, pooblaščena revizorka
;
revizorka v občinski upravi
;
mnenje, ugotovitve revizorja
/
finančna revizorka
;
notranja, zunanja revizorka
revízorski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na revizorje:
revizorsko poročilo
/
revizorska služba
révkniti
-em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
slabš.
zadirčno reči:
ne ustavljajte se, je revknil vojak
/
jezno, ošabno revkniti
révma
-e
ž
(
ẹ̑
)
pog.
revmatizem
:
imeti, zdraviti revmo
/
sklepna revma
revmátičen
-čna -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na revmatizem:
revmatične bolečine
/
revmatični bolnik
;
revmatični sklepi
;
biti revmatičen
/
revmatično vnetje
revmátik
-a
m
(
á
)
kdor ima revmatizem:
biti revmatik
;
zdraviti revmatike
/
za revmatike neprimerno podnebje
revmatízem
-zma
m
(
ī
)
bolezen zlasti gibalnega sistema zaradi vnetja, degeneracije,
presnovnih motenj:
imeti revmatizem
;
zdraviti revmatizem
;
kronične oblike revmatizma
/
mišični revmatizem
;
sklepni revmatizem
♦
med.
akutni revmatizem
revmatoíden
-dna -o
prid.
(
ȋ
)
med.
ki je podoben revmatizmu:
revmatoidni artritis
revmatológ
-a
m
(
ọ̑
)
zdravnik specialist za revmatične bolezni:
iti k revmatologu
;
kongres revmatologov
revmátski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na revmatizem;
revmatičen
:
vnetne revmatske bolezni
;
revmatsko obolenje
révnost
-i
ž
(
ẹ́
)
značilnost, lastnost revnega:
revnost nekaterih slojev prebivalstva
/
revnost kulturnega življenja
/
revnost opreme
revólt
-a
m
(
ọ̑
)
knjiž.
upor
,
odpor
:
zatreti revolt prebivalstva
;
politični revolt
/
revolt proti starim normam
revólta
-e
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
upor
,
odpor
:
zatreti revolto
/
mladostna revolta proti lažnemu moraliziranju
revoltíranje
-a
s
(
ȋ
)
knjiž.
upiranje
,
nasprotovanje
:
njihovo revoltiranje je bilo zaman
/
revoltiranje proti socialnim krivicam
revoltírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
1.
vzbujati v kom odpor, nasprotovanje:
agrarna kriza je kmete revoltirala
;
velike razlike v dohodkih ljudi revoltirajo
;
take stvari me revoltirajo
2.
upirati se:
v teh krajih so pred vojno delavci pogosto revoltirali
;
mladina rada revoltira
;
včasih (se) revoltira, sicer pa se prilagodi večini
revoltíran
-a -o:
revoltirani ljudje
;
biti revoltiran
revolúcija
-e
ž
(
ú
)
1.
radikalna sprememba družbenih, ekonomskih, političnih odnosov:
pripravljati revolucijo
;
povzročiti, sprožiti revolucijo
;
boriti se za revolucijo
/
ljudska, proletarska revolucija
;
buržoazna, meščanska revolucija
;
socialistična revolucija
;
socialna revolucija
/
žametna revolucija
mirna, nenasilna politična revolucija, ki povzroči spremembo
družbenega sistema
/
krvava revolucija
;
pridobitve revolucije
;
žrtve revolucije
//
gibanje za tako spremembo:
revolucija se je razširila po vsej državi
;
organizirati revolucijo
;
začeti revolucijo
;
pristaš revolucije
2.
navadno s prilastkom
velika, hitra sprememba na kakem področju človekovega delovanja:
digitalna, informacijska revolucija
;
kulturna revolucija
;
tehnološka, znanstvena revolucija
;
revolucija v slikarstvu
/
genetska
ali
genska revolucija
na področju raziskovanja genetike, uporabe genske tehnologije
;
zelena revolucija
v državah v razvoju
izrazito povečanje pridelka, zlasti visokodonosnih vrst pšenice,
koruze, riža, doseženo z visoko uporabo gnojil, pesticidov in
drugih sredstev; gibanje za spremembo odnosa in ravnanja družbe,
politike, gospodarstva do okolja
/
duhovna, miselna revolucija
;
seksualna revolucija
obdobje spremenjenega gledanja družbe na spolnost
♦
astron.
revolucija
gibanje planeta okoli Sonca
;
ekon.
agrarna revolucija
hitra kvalitativna sprememba načina proizvodnje v poljedelstvu
zaradi uporabe obdelovalnih strojev in kemičnih sredstev
;
(prva) industrijska revolucija
hitra sprememba ročne proizvodnje v proizvodnjo z uporabo strojev
;
tretja industrijska revolucija
hitra kvalitativna sprememba delovnih sredstev z avtomatizacijo
proizvodnje, z uporabo jedrske energije, umetnih mas
;
soc.
demografska revolucija
skokovito naraščanje prebivalstva na določenem območju
;
zgod.
februarska revolucija
revolucija februarja 1848 v Franciji; revolucija z zahtevo po
uvedbi parlamenta februarja 1917 v carski Rusiji
;
francoska revolucija
revolucija z zahtevo po uvedbi parlamenta leta 1789 v Franciji
;
julijska revolucija
revolucija julija 1830 v Franciji
;
madžarska revolucija
socialistična revolucija leta 1919 na Madžarskem
;
marčna revolucija
revolucija z zahtevo po ustavi, volilni pravici in narodnih
pravicah nenemških narodov marca 1848 v stari Avstriji
;
oktobrska revolucija
socialistična revolucija z razpustom parlamenta in uvedbo
diktature proletariata leta 1917 v Rusiji
;
žametna revolucija
mirna, nenasilna revolucija od 17. novembra do 29. decembra 1989
na Češkoslovaškem, ki je povzročila prehod iz komunističnega v
demokratični družbeni sistem
revolucíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na revolucijo:
revolucijsko vodstvo
/
revolucijski čas
revolución
-a
m
(
ọ̑
)
zastar.
revolucija
:
pripravljati revolucion
revolucionár
-ja
m
(
á
)
1.
kdor si prizadeva za revolucijo ali sodeluje v njej:
biti, postati revolucionar
;
naši predvojni revolucionarji
;
junaštvo revolucionarjev
2.
nav. ekspr.
kdor si prizadeva za veliko, hitro spremembo na kakem področju
človekovega delovanja:
revolucionarji v slikarstvu
/
v svojem ustvarjanju je premalo revolucionar
je premalo revolucionaren
revolucionárec
-rca
m
(
ȃ
)
zastar.
revolucionar
:
podpirati revolucionarce
/
revolucionarec v glasbi
revolucionáren
-rna -o
prid.
, revolucionárnejši
(
ā
)
nanašajoč se na revolucionarje ali revolucijo:
obsodili so ga zaradi revolucionarne dejavnosti
/
revolucionarni boj
;
revolucionarni cilji
;
ekspr.
revolucionarno vrenje
/
revolucionarno gibanje
/
revolucionarna literatura
/
revolucionarni heroizem
;
zavedal se je svojega revolucionarnega poslanstva
/
revolucionarna oblast
revolucijska
//
ekspr.
ki ima velik pomen za nadaljnji potek, razvoj česa:
revolucionarne novosti v glasbi
;
revolucionarne spremembe
/
to je revolucionarno odkritje
;
nekatera spoznanja so res revolucionarna
♦
zgod.
revolucionarni etatizem
začetna stopnja v razvoju socialistične državnosti, ko država
usmerja gospodarsko in drugo družbeno dogajanje
revolucionárno
prisl.
:
revolucionarno delovati
;
revolucionarno usmerjen človek
revolucionárka
-e
ž
(
á
)
1.
ženska, ki si prizadeva za revolucijo ali sodeluje v njej:
postala je revolucionarka
2.
nav. ekspr.
ženska, ki si prizadeva za veliko, hitro spremembo na kakem področju
človekovega delovanja:
modna revolucionarka
revolucionárnost
-i
ž
(
ā
)
revolucionarni nazori, revolucionarna miselnost:
zaradi revolucionarnosti je bil večkrat zaprt
;
revolucionarnost delavstva
//
nav. ekspr.
lastnost, značilnost revolucionarnega:
revolucionarnost idej, stališč
/
revolucionarnost odkritja penicilina
revolucionárstvo
-a
s
(
ȃ
)
revolucionarnost
:
revolucionarstvo delavstva
;
lažno revolucionarstvo
/
revolucionarstvo njegovih zamisli
revolucioníranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od revolucionirati:
revolucioniranje družbe
/
revolucioniranje tehnoloških postopkov
revolucionírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
1.
knjiž.
delati kaj revolucionarno:
revolucionirati delavstvo
/
revolucionirati družbeno zavest
2.
knjiž.
povzročati velike, hitre spremembe na kakem področju človekovega
delovanja:
revolucionirati ekonomijo, gradbeništvo
;
revolucionirati kmetijstvo z uporabo strojev
;
revolucionirati umetnost
3.
zastar.
upirati se:
vojaki so revolucionirali
/
revolucionirati proti krivični družbeni ureditvi
revolucionirajóč
-a -e:
revolucionirajoči delavci
revólver
-ja
m
(
ọ́
)
lahko ročno orožje s kratko cevjo:
potegniti revolver iz toka
;
ustreliti z revolverjem
;
kavboj z revolverjem za pasom
/
damski revolver
♦
teh.
vrtljiva naprava pri mikroskopu z več objektivi
revolveráš
-a
m
(
á
)
zlasti v ameriškem okolju
z revolverjem oborožen nasilen človek:
revolveraši so se spopadli s policijo
;
tolpa revolverašev
//
junak pustolovskih filmov, povesti o Divjem zahodu, ki zlasti dobro
strelja z revolverjem:
v filmih je nastopal kot revolveraš
revólverski
-a -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na revolver:
revolverski naboji
;
revolverska cev
/
revolverski strel
●
slabš.
revolverski časopis
časopis, v katerem ima večina člankov senzacionalno, malo vredno,
plehko vsebino
♦
teh.
revolverska stružnica
stružnica, pri kateri so obdelovalna orodja nameščena v glavi, ki
se da hitro zasukati
révsati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
revskati
:
pes revsa
/
oče je spet revsal nanjo
révsk
-a
tudi
rèvsk rêvska
m
(
ẹ̑; ȅ ē
)
posamezen glas pri revskanju:
slišati revsk
//
revskanje
:
pasji revsk je utihnil
révskanje
tudi
rêvskanje -a
s
(
ẹ̑; ȇ
)
glagolnik od revskati:
divje revskanje psov
/
naveličal se je njenega revskanja
révskati
-am
tudi
rêvskati -am
nedov.
(
ẹ̑; ȇ
)
1.
oglašati se s kratkim, rezkim glasom:
pes je revskal in se zaganjal vanj
;
pren.
topovi so revskali
2.
slabš.
zadirčno govoriti s kom:
prišel sem po nasvet, vi pa revskate name
/
dovolj vas imam, je revskal
révskniti
-em
tudi
rêvskniti -em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑; é ȇ
)
1.
oglasiti se s kratkim, rezkim glasom:
pes je revsknil
;
pren.
top je nekajkrat revsknil
2.
slabš.
zadirčno reči:
izgini, je revsknil
/
ženska je nekaj jezno revsknila proti nam
révsniti
-em
dov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
revskniti
:
pes je revsnil in se zagnal vanj
/
ne ganite se, je revsnil poročnik
révščina
-e
ž
(
ẹ́
)
1.
stanje, za katero je značilno veliko pomanjkanje materialnih dobrin:
v deželi je bila revščina
;
upad trgovine je povečal revščino
;
skrivali so svojo revščino
/
živeti v revščini
2.
ekspr.,
s prilastkom
stanje, za katero je značilno pomanjkanje bistvenih značilnosti tega,
kar izraža prilastek:
duhovna, izrazna, miselna revščina
;
duševna revščina
pomanjkanje smisla za kulturne vrednote, nerazgledanost
;
za takratne razmere je bila značilna kulturna revščina
3.
ekspr.
majhno premoženje:
pobral je svojo revščino in odpotoval
;
prodala je njegovo revščino
4.
ekspr.
revni ljudje:
v barake se je naselila mestna revščina
●
ekspr.
ta članek je velika revščina
slab, nekvaliteten
revšè
-éta
s
(
ȅ ẹ́
)
1.
ekspr.
sočutja, pomilovanja vreden človek, navadno otrok:
revše ima komaj tri mesece
;
revše je že zgodaj ostalo brez staršev
/
kot nagovor
ti ubogo revše
2.
slabš.
neodločen, bojazljiv človek:
kaj nam pa more tako revše
;
to revše si nič ne upa
//
nepomemben človek:
takole revše se ne more primerjati z nami
réz
1
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
pritisk, poteg z ostrim predmetom, rezilom:
z enim rezom je odrezal palico
/
napraviti rez na trebuhu živali
//
kar s takim pritiskom, potegom nastane:
rez pri debelejšem blagu obšijemo
;
premazati rez
;
odstranjevati žaganje iz reza
;
iz reza je pritekla kri
;
globok, plitev, raven rez
/
operacijski rez je še zmeraj boleč
/
steblo je na rezu rjavo
;
pren.,
ekspr.
rez med preteklostjo in sedanjostjo
2.
les.
ploskev, ki nastane z rezanjem:
na rezu so dobro vidni jedro in kolobarji
/
čelni rez
nastal z rezanjem pravokotno na vzdolžno os debla
3.
biol.
košček tkiva, pripravljen za mikroskopiranje;
rezina
:
obarvati, pripravljati reze
4.
agr.
rez
2
:
rez drevja
/
opravljati rez v vinogradu
/
dolžina reza
●
star.
preizkusiti ostrino reza
rezila
♦
film.
ostri rez
zaporedje dveh različnih posnetkov brez vmesne slikovne povezave
;
geom.
zlati rez daljice
točka na daljici, ki deli daljico na dva dela tako, da je razmerje
med daljico in večjim delom enako razmerju med večjim in manjšim
delom
;
med.
carski
ali
cesarski rez
operacija, pri kateri otroka izrežejo iz maternice
;
um.
zlati rez
sorazmerje med dvema količinama, pri katerem je razmerje med večjo
in manjšo količino enako razmerju med večjo količino in celoto
réz
2
-í
ž
,
daj., mest. ed.
rézi
(
ẹ̑
)
1.
agr.
odstranjevanje delov rastlin z rezanjem zaradi redčenja, oblike,
rodnosti:
rez sadnega drevja, vinske trte
;
vpliv rezi na rast
/
poletna rez
/
opraviti rez v vinogradu
//
mesto na rastlini, kjer je kaj odrezano:
premazati rez
2.
nar. zahodno
pokošena trava v vrsti, kakršna nastaja ob košenju;
red
2
:
raztrositi rezi
3.
alp.
del, kjer se v ostrem kotu stikata dve skalni površini:
hoditi po rezi
/
grebenska rez
del, kjer se stikata boka grebena
●
zastar.
konju pokladati rez
rezanico
;
star.
vzel je sekiro in jo pogladil po rezi
rezilu
réza
-e
ž
(
ẹ́
)
zareza
,
črta
:
reze v kamnu, lesu
rezáč
-a
m
(
á
)
1.
kdor reže:
rezač si je nabrusil nož
♦
papir.
delavec, ki na rezalnem stroju reže papir, lepenko
2.
nar. vzhodno
obrezovalec (vinske) trte:
rezači so začeli z delom
;
najeti rezače in kopače
rezáča
-e
ž
(
á
)
lopata s koničastim ali ravnim listom za rezanje in obračanje zemlje:
z rezačo obdelati zemljo
/
lopata rezača
rezáj
-a
m
(
ȃ
)
1.
rezina
,
kos
1
:
odrezali so mu tanek rezaj kruha
2.
jezikosl.
pokončna črtica, ki se v jezikoslovnih analizah in priročnikih
uporablja za označevanje meje znotraj besede:
raba rezaja je v slovenskih slovarjih redkost
●
pazil je, da ne bi naredil napačnega rezaja
reza
rezálec
-lca
[
rezau̯ca
in
rezalca
]
m
(
ȃ
)
delavec, ki reže:
rezalec starega železa
;
vodja rezalcev
/
rezalec stekla
♦
teh.
plamenski rezalec
rezálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na rezanje:
rezalno orodje
/
rezalni stroj za furnir, papir
♦
strojn.
rezalna hitrost
hitrost gibanja rezila glede na obdelovanec
;
rezalno olje
olje za hlajenje, mazanje pri obdelovanju kovin
rezalíšče
-a
s
(
í
)
navt.
kraj, prostor za rezanje železnih, jeklenih delov ladje:
ladjo bodo demontirali v rezališču
/
rezališče starih ladij
rezálnica
-e
ž
(
ȃ
)
1.
obrat za rezanje:
dogradili so rezalnico stekla
;
rezalnica in šivalnica
2.
stroj za rezanje slame, sena;
slamoreznica
:
stiskalnica, mlatilnica in rezalnica
♦
agr.
del pluga, ki navpično reže brazde; črtalo
rezálnik
-a
m
(
ȃ
)
stroj, priprava za rezanje:
rezati zelje na rezalniku
;
rezalnik mesa
;
rezalnik v knjigoveznici
♦
obrt.
sodarski rezalnik
sodarski rezilnik
;
teh.
plamenski rezalnik
naprava za rezanje kovin s plamenom
rezálo
-a
s
(
á
)
priprava za rezanje:
z rezalom obrezovati, vrezovati
;
rezalo za steklo
●
zastar.
nož ima različna rezala
rezila
rézančen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
v zvezi
rezančno testo
nekvašeno testo iz moke in jajc:
delati rezančno testo
;
krpice iz rezančnega testa
rézanec
-nca
m
(
ẹ̑
)
1.
nav. mn.
izdelek za zakuho iz rezančnega testa v obliki krajših trakov:
delati rezance
;
zakuhati rezance
;
juha z rezanci
/
domači rezanci
//
navadno v zvezi s
širok
izdelek iz rezančnega testa v obliki širokih trakov, navadno kot
priloga:
jesti golaž s širokimi rezanci
;
rezanci z orehi, s sirom
//
košček, kos snovi, živila v taki obliki:
zrezati papriko na rezance
/
pesni rezanci
2.
vet.
skopljen samec:
žrebci in rezanci
rézanica
-e
ž
(
ẹ̑
)
zrezana slama, seno:
pripravljati rezanico
;
konje so krmili z ovsom in rezanico
/
zrezati slamo v rezanico
rézanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od rezati:
pri rezanju moramo blago pravilno obračati
;
z rezanjem kaj skrajšati
;
rezanje kruha
;
rezanje pločevine
;
strojček za rezanje mesa
/
rezanje cvetja, poganjkov
/
rezanje figur
;
rezanje v baker
/
rezanje žrebcev
/
plamensko rezanje
rézanka
-e
ž
(
ẹ̑
)
vet.
skopljena samica, navadno svinja:
rezanke za pitanje
rezár
-ja
m
(
á
)
kdor se ukvarja s skapljanjem živali:
peljati merjasca k rezarju
rezátev
-tve
tudi
rezátva -e
ž
(
ȃ
)
nar. vzhodno
obrezovanje (vinske) trte:
v vinogradu se je začela rezatev
rézati
réžem
nedov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
1.
s pritiskanjem, potegovanjem z ostrim predmetom, rezilom
a)
delati kose, dele:
rezati blago
;
rezati kovino
;
rezati kruh, meso
;
rezati z nožem, s škarjami
;
ročno, strojno rezati
/
rezati na krhlje, rezine
;
rezati počez, po dolgem
/
plug reže in obrača zemljo
/
nepreh.
kosa dobro reže
;
nož reže na obe strani
/
ekspr.
ladja reže valove
;
lastovica s krili reže zrak
b)
odstranjevati:
rezati poganjke, veje
;
hujšal je, kot bi meso rezal z njega
zelo, hitro
/
rezati dlake, nohte
c)
oblikovati, delati:
rezati kvadrate iz pločevine
;
rezati podobe v les, linolej
/
rezati zobotrebce
;
začela je rezati obleko
krojiti
2.
odstranjevati spolne žleze;
skapljati
1
:
rezati bika
;
prašiča bo treba dati rezat
3.
ekspr.
boleče se zajedati v kaj, pritiskati ob kaj:
naramnice nahrbtnika me režejo
;
verige so ga rezale v zapestja
;
očala režejo za ušesi
//
povzročati neprijeten, pekoč občutek zaradi nizke temperature:
voda je kar rezala
/
mraz reže do kosti
zelo, hudo je mraz
;
brezoseb.
noč je bila mrzla, da je rezalo v lica
//
povzročati neugodje, bolečino:
njegove besede so nam rezale srce
;
stokanje ranjencev nam je rezalo živce
/
v prsih me nekaj reže
4.
ekspr.
prekinjati določeno stanje:
kriki režejo tišino
/
avtomobilski žarometi so rezali temo
5.
ekspr.
biti speljan, voditi čez kaj:
železniška proga reže pobočje
;
potok je po dolgem rezal dolino
6.
pog.,
ekspr.,
navadno v zvezi z
jo
hitro iti, premikati se:
rezala sta jo proti morju
;
parnik jo je rezal z vso hitrostjo
;
rezati jo peš
7.
ekspr.
peti, igrati (na glasbilo):
godba je rezala koračnice
;
pevci so rezali same vesele pesmi
●
ekspr.
vino reže
je rezno, rezkega okusa
;
ekspr.
ničesar ne bi izdal, čeprav bi mu jermene rezali s hrbta
z ničimer ga ne bi prisilili, da bi izdal
;
pog.,
ekspr.
jutri jo bodo rezali
operirali
;
ekspr.
še vedno mu oče reže kruh
daje sredstva za življenje
;
pog.
z avtom rezati ovinek
prevoziti ga v skoraj ravni črti
;
publ.
rezati proračun
omejevati, zmanjševati
;
igr. žarg.
rezati z adutom, s tarokom
prevzemati vzemke z adutom, s tarokom
;
nar. vzhodno
oče ga je rezal s palico
tepel, pretepal
;
pog.
zmeraj ga ven reže
rešuje iz neprijetnega, zapletenega položaja
♦
agr.
rezati krompir za seme
tako, da ima vsak del eno ali več očes
;
rezati vino
mešati ga z vinom druge kakovosti ali sorte zaradi poenotenja
kakovosti
;
rezati na čep
;
teh.
rezati s plamenom
režóč
-a -e:
sklanjala se je nad mizo, s škarjami režoč blago
;
režoče orodje
rézan
-a -o
1.
deležnik od rezati:
žival je rezana
;
poševno rezano blago
/
rezani kamen
obdelan v obliki kvadra
;
v pasu rezana obleka
krojena iz dveh delov, zgornjega in spodnjega
;
rezano cvetje
v nasadih odrezane rože, namenjene za prodajo
♦
les.
rezani furnir
furnir, izdelan z rezanjem klade s furnirskim nožem
;
šport.
rezana žoga
pri tenisu in namiznem tenisu
z nagnjenim loparjem odbita, udarjena žoga
2.
ekspr.
oblikovan
:
lepo rezan nos
/
pravilno rezan obraz
s pravilnimi potezami
rézba
-e
ž
(
ẹ̑
)
star.
rezbarija
:
z rezbami okrašen okvir
rezbár
-ja
m
(
á
)
kdor se ukvarja z rezbarstvom:
strop je okrasil rezbar
;
okvir je dal izdelat rezbarju
;
rezbar in pozlatar
rezbaríja
-e
ž
(
ȋ
)
nav. ekspr.
delo, izdelek, zlasti iz lesa, namenjen olepšavi, okrasitvi:
z rezbarijo okrasiti strop, vrata
;
tehnično dobro izdelana rezbarija
;
rezbarija iz slonove kosti
rezbáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
z rezilom izdelovati, oblikovati okrasne predmete, figure, zlasti iz
lesa:
že v mladosti je rad rezbaril in kiparil
/
rezbariti pipo
rezljati
rezbárjenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od rezbariti:
ukvarjati se z rezbarjenjem
;
orodje za rezbarjenje
rezbárski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na rezbarje ali rezbarstvo:
rezbarski izdelki
;
rezbarska delavnica
;
rezbarsko orodje
/
rezbarska obrt
izdelovanje, oblikovanje okrasnih predmetov, figur, zlasti iz lesa
rezbárstvo
-a
s
(
ȃ
)
rezbarska obrt:
učiti se rezbarstva
;
rezbarstvo in pozlatarstvo
rézec
-zca
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
kdor vrezuje okraske, podobe v kaj:
umetniško nadarjen rezec
/
rezec linorezov
rezeda
ipd.
gl.
reseda
ipd.
rézek
-zka -o
prid.
, rézkejši
(
ẹ́
)
1.
močen, visok, neprijetno zveneč:
rezek glas, pok
;
rezek smeh, žvižg
;
rezek žvenket stekla
2.
nav. ekspr.
ki se pojavlja
a)
v visoki stopnji, močni obliki:
rezek okus, vonj
;
rezka barva
;
rezka bolečina
/
rezek mraz
hud
;
rezek zrak
ki vzbuja občutek hudega mraza
b)
v zelo izraziti obliki:
rezka sprememba
;
rezko nasprotje
3.
ki kaže nenaklonjen, nedobrohoten odnos zlasti z govorjenjem:
po značaju je odkrit in včasih rezek
;
postati rezek
/
biti rezek v govorjenju
//
ki izraža nenaklonjenost, nedobrohotnost:
rezek humor
;
rezek odgovor
rézko
prisl.
:
rezko se zasmejati, zažvižgati
;
telefon rezko zvoni
rézen
1
-zna -o
prid.
(
ẹ̄
)
nanašajoč se na rez ali rezanje:
rezna globina
;
rezno orodje
/
rezna ploskev
ploskev, ki nastane z rezanjem, prerezanjem česa
rézen
2
stil.
rezán rézna -o
tudi
-ó,
stil.
rezèn -znà -ò
prid.
, réznejši
tudi
reznêjši
(
ẹ́ ȃ ẹ́; ə̏ ȁ
)
1.
ki je prijetno ostrega, nekoliko pekočega okusa:
mošt je sladek in rezen
;
rezna pijača
;
rezno vino
2.
knjiž.
ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki;
oster
:
rezen vonj
;
rezna svetloba
/
rezen mraz
hud
;
rezen veter, zrak
ki vzbuja občutek hudega mraza
3.
star.
rezek
,
jedek
:
rezen človek
rézno
in
reznó
prisl.
:
rezno odgovoriti
rezêrva
-e
ž
(
ȇ
)
1.
kar se hrani za posebne namene, potrebe:
načeti, porabiti rezervo
;
denarne rezerve
;
materialne rezerve
;
imeti rezerve goriva, živil
/
za rezervo si je kupil več svinčnikov
;
imeti kaj v rezervi
2.
nav. mn.
kar je kje ali ostane kje po izkoriščanju:
izrabljati rezerve rud
;
odkrivati nove rezerve surovin
;
svetovne rezerve bakra
;
pren.
pošle so mu še zadnje rezerve moči
//
publ.
možnost, sredstvo za razvoj kake dejavnosti, ki še ni bilo
izrabljeno, izkoriščeno:
odkrivanje rezerv v gospodarstvu
/
inovatorstvo je velika rezerva za povečanje produktivnosti
3.
voj.
skupina vojakov, vojaških enot za bojno črto, ki se ob potrebi udeleži
boja:
obnoviti rezerve
;
poslali so ga s fronte v rezervo
;
bataljonska rezerva
/
četa je ostala v rezervi
4.
šport.
igralec, tekmovalec, ki se po potrebi udeleži igre, tekmovanja:
v šahovski ekipi so štirje igralci in dve rezervi
5.
knjiž.
pomislek
,
pridržek
:
imeti, izraziti rezerve ob čem, pri čem
/
brez rezerve kaj podpirati, potrditi
;
sprejeti kaj z rezervo
6.
knjiž.
zadržanost
,
nedostopnost
:
znebil se je svoje rezerve in odšel na izlet
●
knjiž.
te podatke je treba jemati z rezervo
ne upoštevati jih, ne zaupati jim popolnoma
;
železna rezerva
kar je namenjeno za uporabo v izrednih okoliščinah
♦
ekon.
notranje rezerve
neizkoriščene organizacijske, tehnične, ekonomske možnosti za
zmanjšanje stroškov, povečanje prihodkov
;
obvezna rezerva
z zakonom določena količina finančnih sredstev za kritje večjih
nepredvidenih obveznosti
;
skrite rezerve
v naslednje obdobje zavestno prenesen dobiček, nastal zaradi
previsoko izkazanih stroškov ali prenizko izkazanih prihodkov
rezervácija
-e
ž
(
á
)
1.
glagolnik od rezervirati:
za večje skupine turistov priporočajo rezervacijo sob
/
rezervacije sprejema turistični urad
//
listek, potrdilo, s katerim se kaj rezervira:
rezervacija je na naše ime
;
kupiti rezervacijo za avtobus
2.
knjiž.
rezervat
:
ustanovili so rezervacije za nekatere vrste kitov
/
lovska rezervacija
♦
pravn.
mentalna rezervacija
neizrečeni pridržek, omejitev ob kaki izjavi, pogodbi
rezervát
-a
m
(
ȃ
)
1.
območje, ki je zavarovano zlasti zaradi prvotne narave ali pomembnih
primerkov žive ali nežive narave:
to področje je rezervat
;
ustanoviti rezervat
;
razglasiti za rezervat
;
meje rezervata
/
botanični rezervat
območje, ki je zavarovano zaradi redkih ali ogroženih pomembnih
rastlinskih vrst
;
gozdni rezervat
;
naravni rezervat
♦
lov.
lovski rezervat
del lovišča, v katerem se ne lovi, namenjen za nemoteno
razmnoževanje divjadi
2.
v nekaterih državah
območje, določeno za prebivanje pripadnikov določene etnične skupine:
živeti v rezervatu
;
rezervati za Indijance v Ameriki
3.
s prilastkom
območje, rezervirano za kaj:
gradbeni rezervat
;
rezervat za bodočo avtomobilsko cesto
rezerváten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na rezervat:
rezervatno območje
/
rezervatna naselja
2.
zastar.
tajen
,
zaupen
:
rezervatni spisi
;
rezervatno pismo
rezêrven
-vna -o
prid.
(
ȇ
)
1.
nanašajoč se na rezervo:
dati si delati rezervne ključe
;
s seboj je vzel nekaj rezervne obleke in perila
;
rezervno gorivo
/
v sobi so namestili še rezervno ležišče
dodatno
/
rezervni bataljon
;
rezervne transportne enote
/
rezervni igralec
2.
ki je namenjen za zamenjavo česa izrabljenega, pokvarjenega,
nadomesten:
rezervni deli
;
rezervno kolo
;
rezervno sidro ladje
♦
bot.
rezervni škrob
škrob, ki se nabira v semenih, plodovih, gomoljih
;
ekon.
rezervni sklad
del dohodka delovne organizacije za poravnavo mogočih izgub
;
tekst.
rezervni tisk
tekstilni tisk, pri katerem se s tiskanjem mehanskih ali kemičnih
sredstev prepreči obarvanje blaga na določenih mestih
;
voj.
rezervni častnik
častnik, ki ni več v aktivni vojaški službi
;
rezervni sestav
vojaški obvezniki po odsluženju vojaškega roka, po prenehanju
aktivne vojaške službe
rezervíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od rezervirati:
rezerviranje sedežev
/
rezerviranje in prodaja vstopnic
rezervíranost
-i
ž
(
ȋ
)
knjiž.
zadržanost
,
nedostopnost
:
njegova rezerviranost je kmalu minila
/
poslušal me je s hladno rezerviranostjo
rezervírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
(uradno) zagotoviti možnost, pravico, da se kaj navadno v določenem
času
a)
uporablja:
rezervirati mizo v restavraciji
;
rezerviral mu je sedež
;
rezervirati si sobo v hotelu
/
rezervirati določeno območje za stanovanjsko gradnjo
b)
ima, dobi:
rezerviral je nekaj knjig v antikvariatu
;
rezervirati si vstopnico za koncert
♦
pravn.
rezervirati del zapuščine za nujne dediče
rezervíran
-a -o
1.
deležnik od rezervirati:
zasedli so mu rezervirani sedež
;
vstopnice so rezervirane
●
publ.
prvo mesto na tekmovanju je že rezervirano za lanskega prvaka
lanski prvak ima velike možnosti za zmago
2.
knjiž.
zadržan
,
nedostopen
:
rezerviran fant
;
do mene je zelo rezerviran
/
rezerviran ton pisma
//
ki se zaradi dvomov, pomislekov noče javno opredeliti:
glede izida glasovanja je bil zelo rezerviran
/
rezervirano stališče
;
prisl.:
rezervirano se držati
;
kritiki so film sprejeli precej rezervirano
rezervíst
-a
m
(
ȋ
)
voj.
vojaški obveznik iz rezervne sestave:
vpoklicati rezerviste
;
četa rezervistov
/
vojaški rezervist
rezervoár
tudi
rezervár -ja
m
(
ȃ
)
zaprt prostor ali posoda za shranjevanje navadno večjih količin plina,
tekočine;
zbiralnik
,
hranilnik
:
polniti rezervoar
;
zgraditi rezervoar
;
bencinski, naftni rezervoar
;
rezervoar za gorivo
;
pren.
rezervoar moči
●
ekspr.
ta ribnik je pravi rezervoar rib
v njem je veliko rib
;
publ.
rezervoar delovne sile
vir
rèzg
rêzga
in
rézga
tudi
rèzg -a
[
druga oblika
rəzg-
]
m
(
ȅ ē, ẹ́; ə̏ ə̄
)
1.
posamezen glas pri rezgetanju:
slišal je le nekaj rezgov
2.
rezgetanje
:
rezg konja
rezgèt
-éta
[
tudi
rəzget
]
m
(
ȅ ẹ́
)
1.
posamezen glas pri rezgetanju:
slišal je le nekaj dolgih, žalostnih rezgetov
2.
rezgetanje
:
rezget konj
/
rezget strojnice
rezgetánje
-a
[
tudi
rəzgetanje
]
s
(
ȃ
)
glagolnik od rezgetati:
rezgetanje konja, žrebca
/
njeno rezgetanje se je razlegalo po celi hiši
/
rezgetanje strojnic
rezgetáti
-ám
tudi
-éčem
[
tudi
rəzgetati
]
nedov.
(
á ȃ, ẹ́
)
1.
oglašati se z visokimi, tresočimi se glasovi:
konji rezgetajo
//
ekspr.
dajati rezgetanju podobne glasove:
v dolini so rezgetale brzostrelke
2.
slabš.
govoriti z glasom, podobnim rezgetanju:
nehaj rezgetati, kdo te bo poslušal
rezgetáti se
ekspr.
z visokim, rezkim glasom se smejati:
dekleta so se na ves glas rezgetala
;
zakaj se tako rezgeta
rezgetáje
:
kobila se je rezgetaje pognala proti čredi
rezgetajóč
-a -e:
konj je rezgetajoč oddirjal
;
rezgetajoč smeh
rezgetàv
-áva -o
[
tudi
rəzgetav-
]
prid.
(
ȁ á
)
ki (rad) rezgeta:
rezgetav žrebec
●
ekspr.
rezgetav smeh
visok, rezek
rezgetéla
-e
[
tudi
rəzgetela
]
ž
(
ẹ̑
)
ekspr.
ženska, ki se (rada) smeje:
še zmeraj hodi s tisto rezgetelo
rêzgniti
-em
in
rézgniti -em
tudi
rèzgniti -em
[
tretja oblika
rəzgniti
]
dov.
(
é ȇ; ẹ́ ẹ̑; ə̀ ə̏
)
zarezgetati
:
v hlevu je rezgnil konj
/
v dolini je rezgnila brzostrelka
rezianológ
-a
m
(
ọ̑
)
strokovnjak za rezijansko narečje in kulturo:
objavili so razpravo priznanega rezianologa
rezianologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o rezijanskem narečju in kulturi:
rezianologija je vključena v študijski program fakultete
rezidénca
-e
ž
(
ẹ̑
)
uradno prebivališče državnega voditelja ali visokega državnega
funkcionarja:
sezidati razkošno rezidenco
;
kraljeva rezidenca
;
rezidenca predsednika republike
/
poletna, zimska rezidenca
●
ekspr.
v četrtem nadstropju imam svojo rezidenco
stanujem
;
zastar.
rezidenca pokrajine
glavno mesto
rezidenciálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
namenjen za bivanje, stanovanje;
bivalen
,
stanovanjski
:
izdelati načrt za rezidencialne dele mesta
;
rezidencialno območje
rezidénčen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
nanašajoč se na rezidenco:
rezidenčno pročelje
/
rezidenčna palača
/
rezidenčni veleposlanik
veleposlanik v državi, v kateri biva
2.
nanašajoč se na rezidenta:
rezidenčni bančni račun
;
rezidenčni uporabnik telefonskih storitev
;
rezidenčni status
/
rezidenčni umetnik
gostujoči
3.
knjiž.
namenjen za bivanje, stanovanje;
bivalen
,
stanovanjski
:
rezidenčna četrt
♦
pravn.
rezidenčna dolžnost
nekdaj
dolžnost določenih delavcev, da trajno prebivajo v kraju
službovanja
rezidènt
-ênta
tudi
-énta
m
(
ȅ é, ẹ́
)
1.
fizična ali pravna oseba, ki ima stalno prebivališče oziroma sedež v
državi, v kateri trenutno biva, posluje:
slovenski rezidenti z dohodki iz Avstrije
;
status rezidenta
;
dohodnina, olajšave za rezidente
;
rezidenti in nerezidenti
/
davčni rezidenti
;
obdavčitev rezidentov
2.
nekdaj
diplomatski predstavnik, za stopnjo nižji od poslanika:
odpoklicati rezidenta
;
opravljati posle rezidenta
rezidírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
knjiž.,
s prislovnim določilom
imeti rezidenco, sedež:
guverner je rezidiral v glavnem mestu
rezijánka
-e
ž
(
ȃ
)
etn.
ljudski ples iz Rezije, pri katerem plesalca plešeta z nasprotnih si
mest drug mimo drugega:
plesati rezijanko
rezijánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na Rezijane ali Rezijo:
rezijansko narečje
/
rezijanska zemlja
♦
etn.
rezijanski ples
ljudski ples iz Rezije v dvočetrtinskem ali menjavajočem se
tričetrtinskem in dvočetrtinskem taktu
rezijánščina
-e
ž
(
ȃ
)
rezijansko narečje:
govoriti rezijanščino
rezílce
-a
s
(
ī
)
manjšalnica od rezilo:
žepni nož ima več rezilc
;
z rezilcem je zarezal v les
rezílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na rezanje, obdelovanje:
rezilni stroj
;
rezilni sveder
;
rezilna priprava
;
rezilno orodje
♦
grad.,
strojn.
fazonsko rezilno orodje
orodje, katerega rezilo je oblikovano po profilu, ki naj ga ima
izdelek
;
obrt.
rezilni stol
priprava iz stolčka in glave za vpenjanje lesa pri obdelavi
;
teh.
rezilni kot
kot med čelno ploskvijo rezila in smerjo rezanja
;
rezilna glava stružnice
rezílnica
-e
ž
(
ȋ
)
knjiž.
naprava za rezanje slame, sena;
slamoreznica
:
iz skednja je bilo slišati rezilnico
rezílnik
-a
[
tudi
reziu̯nik
]
m
(
ȋ
)
1.
stroj, priprava za rezanje:
rezati z rezilnikom
;
rezilnik za jabolka, krompir
2.
obrt.
orodje z rezilom in dvema ročajema za obdelovanje lesa:
z rezilnikom gladiti toporišče
;
obrezovati z rezilnikom
/
sodarski rezilnik
♦
strojn.
orodje za rezanje navojev na cevi
rezílo
-a
s
(
í
)
1.
kovinski del priprave, orodja, s katerim se reže:
brusiti rezilo
;
izdelovati rezila
;
sablja z dolgim, zakrivljenim rezilom
;
rezilo kose, sekire, srpa
;
prodajati rezila za obliče
//
oster, nabrušen rob tega dela:
rezilo se je skrhalo
;
rezilo in hrbet noža
;
ostro, topo rezilo
2.
priprava, orodje za rezanje, obdelovanje:
z ostrimi rezili lupiti šibje
;
prazgodovinska kamnita rezila
;
usnjarsko rezilo
;
rezilo za britje
♦
med.
elektrodno rezilo
elektroda, ki se uporablja kot rezilo
;
strojn.
navojno rezilo
orodje za vrezovanje zunanjih navojev
;
teh.
diamantno rezilo
priprava za rezanje stekla z diamantno konico
rezimé
-êja
tudi
resumé -ja
[
rezimé -êja
]
m
(
ẹ̑ ȇ
)
knjiž.
povzetek
:
razpravi je dodan kratek rezime
;
objaviti rezime predsednikovega govora
;
rezime v angleškem jeziku
rezimírati
-am
tudi
resumirati -am
[
rezimírati
]
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
povzeti
:
rezimirati vsebino referata
/
rezimirati osnovne značilnosti delitve dohodka
rezína
-e
ž
(
í
)
1.
navadno s prilastkom
odrezan kos, košček snovi, živila v ploščati obliki:
pojedel je tri rezine slanine
;
debela, tanka rezina telečjega mesa
/
ocvrte kruhove rezine
/
kremna rezina
slaščica iz maslenega testa in kreme
/
narezati na rezine
2.
biol.
košček tkiva, pripravljen za mikroskopiranje:
obarvati, pripravljati rezine
3.
ed.,
nar.
deli rozg, odrezani pri obrezovanju;
rožje
:
pobirati rezino
/
trtna rezina
rezisténca
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
dejavnost, s katero se kdo upira, brani, nasprotuje;
odpor
:
protifašistična rezistenca
/
pasivna rezistenca
/
vdati se brez rezistence
//
odporniško gibanje:
pripadnik francoske rezistence
2.
odpornost
:
povečati rezistenco proti boleznim
rezisténčen
-čna -o
prid.
(
ẹ̑
)
1.
nanašajoč se na odpornike;
odporniški
:
ohranjena so pričevanja o rezistenčni moči umetnosti
2.
nanašajoč se na odpornost;
odpornosten
:
rezistenčni gen iz divjega sorodnika krompirja
;
rezistenčne strategije pri bakterijah
/
rezistenčni trening
trening za odpornost
rezisténten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
knjiž.
odporen
1
:
postati rezistenten proti infekciji
/
ti bacili so zelo rezistentni
rezíšče
-a
s
(
í
)
agr.
rezna ploskev (na cepiču, poganjku):
premazati rezišče
;
poševno rezišče cepiča
rezívka
-e
ž
(
ȋ
)
vrtn.
zgodnja solata, ki ne dela glav:
gojiti rezivko
/
posejati rezivko
rézje
-a
tudi
rezjè -à
s
(
ẹ̑; ȅ ȁ
)
nar.
deli rozg, odrezani pri obrezovanju;
rožje
:
sušiti in sežigati rezje
;
butara rezja
rezkálec
-lca
[
reskau̯ca
tudi
reskalca
]
m
(
ȃ
)
delavec, ki dela pri rezkalnem stroju:
dela kot rezkalec
rezkálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na rezkanje:
rezkalno orodje
/
rezkalni stroj
;
rezkalna glava
orodje z zamenljivimi rezili, ki se vstavi v rezkalnik
rezkálnik
-a
m
(
ȃ
)
strojn.
stroj z rezkarji ali rezkalnimi glavami za obdelovanje kovin ali lesa:
obdelati razpoko, robove z rezkalnikom
;
električni rezkalnik
;
ohišje rezkalnika
/
mirujoči, potujoči rezkalnik
/
snežni rezkalnik
snežna freza
;
rezkalnik asfalta, za asfalt
;
rezkalnik papirja
priprava za uničevanje listov papirja, zlasti dokumentov
rezkálo
-a
s
(
á
)
strojn.
orodje z nezamenljivimi rezili, ki se vstavi v rezkalnik:
rezkala za različne obdelave
rézkanje
-a
s
(
ẹ̑
)
glagolnik od rezkati:
primernost kovin za rezkanje
/
rezkanje navojev
rézkar
1
-ja
m
(
ẹ̑
)
strojn.
orodje z nezamenljivimi rezili, ki se vstavi v rezkalnik:
rezkarji za različne obdelave
/
čelni rezkar
za rezkanje čelnih ploskev
rezkár
2
-ja
m
(
á
)
delavec, ki dela pri rezkalnem stroju:
rezkarji in strugarji
rézkati
-am
nedov.
(
ẹ̑
)
strojn.
z rezkarjem obdelovati kovino ali les:
rezkati kovinske, lesene plošče
/
rezkati navoje, zobnike
rézkost
-i
ž
(
ẹ́
)
lastnost, značilnost rezkega:
rezkost glasu
/
vojaška rezkost
;
rezkost značaja
/
njegov obraz izraža rezkost, odločnost
rezljáč
-a
m
(
á
)
kdor rezlja:
spreten rezljač
rezljáča
-e
ž
(
á
)
les.
ročna žaga s tankim listom za rezljanje, izrezovanje intarzij,
okraskov:
z rezljačo izrezljati igračo
;
lok rezljače
rezljáj
-a
m
(
ȃ
)
količina snovi, živila, ki se naenkrat odreže:
majhen rezljaj
;
rezljaj kruha
rezljánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od rezljati:
rezljanje okraskov
/
žagica za rezljanje
rezljaríja
-e
ž
(
ȋ
)
nav. ekspr.
delo, izdelek, zlasti iz lesa, navadno namenjen olepšavi, okrasitvi:
svetloba je padala na lepo rezljarijo
rezljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
z rezilom delati, oblikovati:
rezljati različne figure, igrače
;
rezljati žlice
;
rezljal si je pipo
rezlján
-a -o:
rezljani oltar
;
rezljana skrinja
rezníca
-e
ž
(
í
)
zastar.
del rastline za razmnoževanje;
potaknjenec
:
reznica se še ni ukoreninila
;
trtne reznice
rezník
-a
m
(
í
)
agr.
1.
nož z zakrivljenim rezilom, zlasti za obrezovanje trt:
obrezovati trte z reznikom
2.
po obrezovanju preostali del mladike, navadno z dvema do pet očesi:
reznik na trsu
/
kratki reznik
z dvema do tremi očesi
/
odrezati trto na reznik
réznost
1
-i
ž
(
ẹ̄
)
lastnost, značilnost reznega:
reznost kose, orodja
réznost
2
-i
ž
(
ẹ́
)
1.
prijetno oster, nekoliko pekoč okus:
reznost vina
2.
star.
rezkost
,
jedkost
:
njegova reznost me moti
rezón
-a
m
(
ọ̑
)
knjiž.
smisel
,
upravičenost
,
razlog
:
to pripovedništvo je našlo svoj rezon v iskanju nove moralne podobe
človeka;
prim.
raison d'être
rezonêr
-ja
m
(
ȇ
)
1.
lit.
oseba, ki izraža avtorjeve poglede:
glavni junak nas ne prepriča, učinkuje kot nekakšen rezoner
2.
knjiž.
kdor razmišlja, razglablja:
bil je rezoner, poln idealov
;
suhoparen rezoner
rezonêrski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
knjiž.
razmišljajoč
,
razglabljajoč
:
rezonerski človek
/
rezonerska književnost
rezoníranje
-a
s
(
ȋ
)
knjiž.
razmišljanje
,
razglabljanje
:
imeti veselje do rezoniranja in razpravljanja
rezonírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
razmišljati
,
razglabljati
:
rezonirati o življenju
;
trezno rezonirati
/
glavni junak v drami ves čas rezonira in deklamira
modruje
;
začel je rezonirati z utrujenim glasom
razpravljati
rezultánta
-e
ž
(
ȃ
)
fiz.
vektor, ki se dobi kot vsota dveh ali več vektorjev:
določiti rezultanto
;
rezultanta hitrosti, sil
;
pren.,
knjiž.
narodnost je rezultanta različnih komponent
;
cena je rezultanta povpraševanja in ponudbe
rezultát
-a
m
(
ȃ
)
1.
navadno s prilastkom
kar se ugotovi s kakim dejanjem:
preveriti rezultate anketiranja, meritev
/
razglasiti rezultate glasovanja, volitev
izid
//
kar se doseže s kakim delom, prizadevanjem:
objaviti rezultate raziskovanja
;
pregled rezultatov gospodarjenja, poslovanja
/
knjiga je rezultat večletnega dela
za knjigo je bilo potrebno večletno delo
;
zmaga je bila rezultat skrbnih priprav
zmagali so zaradi skrbnih priprav
;
pomembni rezultati na področju glasbe
dosežki
/
publ.:
pogovori med državnikoma so dali dobre rezultate
so bili uspešni
;
njihova prizadevanja so ostala brez rezultata
so bila neuspešna
//
kar nastane pri kakem dogajanju:
ta snov je rezultat kemičnega procesa
/
pregledati rezultate družbenega razvoja
2.
kar se dobi z računsko operacijo, računskimi operacijami:
rezultat ni pravilen
;
preveriti rezultat
;
rezultat množenja, seštevanja
3.
s številom izražen športni dosežek:
razglasiti rezultate teka na sto metrov
;
tekmovalec je dosegel najboljši, rekordni rezultat
;
rezultati zadnjega kola nogometnega prvenstva
/
rezultat je dva proti nič za domače moštvo
domače moštvo je doseglo dve točki
●
publ.
njegov uspeh je bil rezultat naključja
je bil naključen
;
publ.
delavci naj odločajo o rezultatih dela
o ustvarjenem dohodku
♦
šport.
neodločeni rezultat
pri katerem sta dosegla nasprotna igralca, nasprotni moštvi enako
število točk, isti čas
;
uradni rezultat
rezultat, ki ga ugotovi in objavi pristojni sodnik ali druga
uradna oseba
rezultírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
1.
izvirati
,
izhajati
:
bolnikove duševne težave rezultirajo iz vojnih doživetij
/
sodba o umetniški vrednosti dela rezultira iz natančne analize
je nastala na podlagi natančne analize
2.
kazati
,
izražati
:
podatki ne rezultirajo dejanskega stanja
rézus
-a
m
(
ẹ̑
)
zool.
manjša opica z zelenkasto dlako in rdečo zadnjico, ki živi v Aziji,
Macaca mulatta:
krdelo rezusov
réž
-í
ž
,
daj., mest. ed.
réži
(
ẹ̑
)
zastar.
reža
:
zadelati reži
réža
-e
ž
(
ẹ́
)
ozka odprtina, ki nastane, če se kaj s čim ne stika:
les se suši, zato se reže večajo
;
zadelati reže v podu
;
reže med opekami
;
reža pod vrati
//
ozka odprtina sploh:
vreči kovanec v režo glasbenega avtomata
;
reža poštnega nabiralnika
;
reža na glasovalni skrinjici
/
skozi režo v vratih je gledala na cesto
razpoko, špranjo
♦
alp.
reža
podolžna razpoka v skalovju
;
bot.
listne reže
odprtine v povrhnjici, ki uravnavajo izhlapevanje vode in
izmenjavo plinov
;
grad.
reža
presledek med dvema gradbenima elementoma; fuga
;
zool.
škržna reža
vsaka od petih odprtin pred prsnimi plavutmi, skozi katere odteka
voda, ki obliva škrge
režáj
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
izraz obraza, navadno močno raztegnjene ustnice, ki kaže
a)
veselje, radost:
njegov režaj bi vsakogar spravil v dobro voljo
/
ustnice so se mu razširile v vesel režaj
b)
negativen, odklonilen odnos:
nesramen, porogljiv režaj
/
brezzoba usta so se raztegnila v hudoben režaj
režánec
-nca
m
(
á
)
nar. zahodno
podboj
:
kamnit režanec
/
nasloniti se na režanec
režánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od režati:
pasje režanje
/
iz gostilne se je slišalo veselo režanje
réžast
-a -o
prid.
(
ẹ́
)
poln rež:
stenska obloga je iz slabega lesa in režasta
/
režast nastavek za sesalnik
/
ekspr.
režaste oči
priprte
režáti
-ím
nedov.
, rêži
in
réži; rêžal
in
réžal
(
á í
)
1.
imeti režo, reže:
čevlji so režali, ker so popustili šivi
;
škafi režijo
/
zemlja reži od suše
je razpokana
//
navadno s prislovnim določilom
biti ozko odprt:
odprtina čedalje bolj reži
;
rana zelo reži
2.
kazaje zobe oglašati se z zamolklim, grozečim glasom:
pes, zver reži
/
volk je režal na žrtev
;
pren.
iz jame je režala v nas človeška lobanja
3.
slabš.
govoriti z odsekanim, zadirčnim glasom:
z njim se ni mogoče pogovarjati, samo reži
;
če se je razburila, je še bolj režala kot sicer
//
s predlogom
odsekano, zadirčno govoriti s kom:
režal je na mater
;
ves dan je režala vanjo
;
režati nad kom
4.
ekspr.
biti z odprtino obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo:
v nas so režala prazna okna hiše
;
pred nami reži prepad
režáti se
ekspr.
s široko odprtimi usti se zelo glasno smejati:
vojaki so se šalili in se režali
;
dobrodušno, veselo se režati
●
nizko
reži se kot pečen maček
zelo
//
slabš.
smejati se, posmehovati se:
kaj se mi pa režiš
;
režali so se njegovi nerodnosti
režèč
-éča -e:
režeč se je prišel v sobo
;
režeč pes
režàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
slabš.
zadirčen
:
dober, čeprav režav človek
rêželj
in
réželj -žlja
m
(
é; ẹ́
)
knjiž.,
navadno s prilastkom
1.
rezina
,
kos
1
:
tanek reželj slanine
/
rezati na režlje
2.
krhelj
:
okrasiti narezek z režlji paradižnika
réžen
-žna -o
(
ẹ̑
)
pridevnik od reža:
režna odprtina
réženj
-žnja
m
(
ẹ́
)
navadno s prilastkom
1.
knjiž.
rezina
,
kos
1
:
popeči režnje kruha
;
debel, tanek reženj
/
razrezati na režnje
2.
nar.
krhelj
:
pojesti reženj pomaranče
/
v cekar mu je nasula suhe režnje
3.
med.
del organa, ki ga zareza loči od celote:
pljučno krilo se deli v režnje
;
jetrni, možganski režnji
réžica
-e
ž
(
ẹ́
)
manjšalnica od reža:
zamašil je vse razpoke in režice
režíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
umetniško oblikovanje izvedbe dramskega, filmskega dela, radijske,
televizijske oddaje:
pripravljati režijo
;
dobiti nagrado za režijo
;
pomagati pri režiji
;
dobra, slaba režija
;
režija nove slovenske drame
/
filmska, gledališka režija
;
asistent režije
pomočnik glavnega režiserja filma
;
tajnica režije
/
režija proslave
/
delo bodo uprizorili v režiji znanega režiserja
2.
rad. žarg.
prostor v radijskem, televizijskem centru z napravami za radijsko,
televizijsko režijo;
režijski prostor
:
iz režije so dali znak za začetek snemanja
3.
ekon. žarg.
stroški poslovanja delovne organizacije, ki niso neposredno povezani s
proizvodnjo;
splošni stroški
:
zmanjšati režijo
;
imeti nizko, visoko režijo
/
družbena režija
stroški za zadovoljevanje splošnih družbenih in skupnih potreb
//
delo, ki ni neposredno povezano s proizvodnjo:
razmerje med režijo in normiranim delom
4.
pog.
upravno, pisarniško poslovanje:
režija mora postati bolj učinkovita
/
delavci v režiji
●
ekspr.
zidati hišo v lastni režiji
z lastnimi sredstvi in delavci
režíjec
-jca
m
(
ȋ
)
pog.
režijski delavec:
delo režijcev
režíjski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na režijo:
sodobna režijska zasnova predstave
;
režijska navodila
/
režijski stroški
splošni stroški
/
pog.
režijski delavci
♦
adm.
režijska vozovnica
vozovnica z znižano ceno za določene uporabnike
;
gled.
režijska knjiga
knjiga z dramskim besedilom, v katero si režiser zapisuje svoje
zamisli, opombe v zvezi z uprizoritvijo
;
rad.
režijski prostor
prostor v radijskem, televizijskem centru z napravami za radijsko,
televizijsko režijo
;
režijska miza
miza z vgrajenimi napravami za združevanje, sestavljanje posnetih
zvokov, slik v skladno, smiselno celoto
režím
-a
m
(
ȋ
)
1.
način vodenja, upravljanja kake organizirane skupnosti, zlasti države:
nasilno spremeniti režim
;
s cenzuro in policijskim režimom onemogočati napredek
/
absolutistični, totalitarni režim
;
demokratični režim
/
odpraviti diktaturo kot obliko političnega režima
;
države z različnimi režimi
//
nav. slabš.
oblast, organi oblasti:
režim ga preganja
;
govoriti proti režimu
;
režimi predvojne Jugoslavije
vlade
2.
navadno s prilastkom
s predpisi, pravili določen način življenja, ravnanja:
poostriti režim
;
za politične zapornike so vpeljali poseben režim
;
bolnišnični, jetniški režim
//
s predpisi, pravili določen način potekanja česa, navadno kake
dejavnosti:
prometni, študijski režim
;
spremenili so režim parkiranja
;
režim vzgoje
;
pogodba o režimu plovbe po Donavi
♦
ekon.
devizni režim
s predpisi določen način zunanjetrgovinskega poslovanja
;
geogr.
padavinski režim
povprečen razpored količine in oblike padavin med letom
;
rečni režim
povprečno spreminjanje višine vodne gladine reke med letom
režímec
-mca
m
(
ȋ
)
režimovec
:
totalitarnim režimcem so prepovedali politično delovanje
;
fanatičen režimec
režímovec
-vca
m
(
ȋ
)
slabš.
kdor pretirano podpira režim, oblast:
zaradi kariere je postal režimovec
režímski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na režim, oblast:
režimska stranka
/
režimski pesnik
režírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
umetniško oblikovati izvedbo dramskega, filmskega dela, radijske,
televizijske oddaje:
režirati dramo, film
;
režirati operno predstavo
/
režirati televizijsko oddajo
režíran
-a -o:
dobro režirana predstava
●
slabš.
proces je bil režiran
vnaprej pripravljen
režisêr
-ja
m
(
ȇ
)
kdor se (poklicno) ukvarja z režiranjem:
režiser je črtal dele dialoga
;
dober, domiseln režiser
/
filmski, gledališki, radijski režiser
;
režiser v ljubljanski Drami
režisêrjev
-a -o
(
ȇ
)
pridevnik od režiser:
režiserjeva zamisel
;
režiserjevo delo z igralci
režisêrka
-e
ž
(
ȇ
)
ženska, ki se (poklicno) ukvarja z režiranjem:
režiserka lutkovne predstave
režisêrski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na režiserje ali režiranje:
režiserski napotki
;
režiserske opombe
/
režiserski poklic
réžka
-e
ž
(
ẹ́
)
nar. vzhodno
reža
:
s cunjami je zamašila režke
réžnja
-e
ž
(
ẹ̄
)
star.
1.
rezanje
:
režnja krompirja, lesa
2.
obrezovanje (vinske) trte:
jesenska režnja
/
režnja vinske trte
Rh
--
[
èrhá
]
v prid. rabi
(
ȅ-ā
)
med.,
okrajš.,
v zvezi
Rh faktor
Rhesus faktor:
ugotavljati Rh faktor
;
negativni, pozitivni Rh faktor
Rhesus
--
[
rézus
]
v prid. rabi
(
ẹ̑
)
med.,
v zvezi
Rhesus faktor
in
rhesus faktor
lastnost človeških eritrocitov, da lahko povzročijo v krvi, ki te
lastnosti nima, tvorjenje proti sebi delujočih protiteles:
imeti pozitiven Rhesus faktor [Rh-faktor]
riál
-a
m
(
ȃ
)
denarna enota Irana in nekaterih arabskih držav:
to stane dva riala
ríba
-e
ž
(
í
)
1.
vodna žival, ki diha s škrgami in se premika s plavutmi:
v potoku plavajo ribe
;
riba se je ujela na trnek
;
loviti ribe
;
ploščata, rdečkasta, spolzka riba
;
gojenje, pogin, predelava rib
;
jate, vlaki rib
;
molči, plava kot riba
;
to potrebujem kot riba vodo
zelo
;
premetaval se je kot riba na suhem, v mreži
;
gladek, nem, zdrav kot riba
/
čistiti, otrebiti ribe
;
peči ribe
;
konzervirane, sveže, užitne ribe
/
jesti ribe
;
pog.
iti v gostilno na ribe
/
akvarijske, morske, rečne, sladkovodne ribe
;
leteče ribe
z zelo povečanimi prsnimi plavutmi, ki se lahko premikajo, letajo
nad vodno gladino
/
kit je največja morska riba
morski sesalec
2.
ekspr.,
navadno s prilastkom
oseba, ki ima v kaki organizaciji, dejavnosti, zlasti negativni,
pomen, vlogo, kot jo določa prilastek:
pri kontroli so ujeli nekaj mednarodnih rib
;
velike ribe se obdavčenju izognejo
3.
meso z zunanjega dela govejega plečeta brez kosti:
razrezati ribo v zrezke
/
plečna riba
//
meso s svinjskega hrbta brez kosti:
pripraviti ribo kot pečenko
4.
kdor je rojen v astrološkem znamenju rib:
ribe so intuitivne in optimistične
;
samske, vezane ribe
●
rojen je v znamenju ribe
v času od 19. februarja do 20. marca
;
ekspr.
vse njegovo prizadevanje je šlo rakom žvižgat in ribam gost
je bilo zaman, brez uspeha
;
ekspr.
kmalu bi bili šli vsi rakom žvižgat in ribam gost
bi umrli, se ubili
;
ekspr.
to je mrzlokrvna riba
(spolno) hladna ženska
;
ekspr.
kakšna računarska riba si
hladen, brezčustven človek
;
počutiti se kot riba na suhem
neugodno, slabo
, v vodi
ugodno, prijetno
;
riba mora plavati (trikrat: v vodi, v olju in v vinu)
kadar se jedo ribe, se pije vino
;
velike ribe male žro
močnejši zatirajo slabotnejše
;
preg.
riba pri glavi smrdi
če je kaka skupnost, družba slaba, je treba krivdo iskati med
vodilnimi, odgovornimi ljudmi
♦
astron.
Ribi
dvanajsto ozvezdje živalskega kroga
;
etn.
riba faronika
po ljudskem verovanju
bitje v obliki ribe, ki nosi na hrbtu svet
;
gastr.
bela riba
morska riba boljše vrste
;
plava riba
morska riba navadno slabše vrste
;
rib.
ribe prijemajo
;
tisk.
riba
znak, črka neustreznega tipa v stavku
;
zool.
električne ribe
ribe, ki v telesu ustvarjajo električno napetost
;
riba selivka
riba, ki se ob drsti seli
ríbanje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od ribati:
ribanje repe, zelja
;
porabiti ostanke sira za ribanje
/
ribanje poda
;
ribanje in pometanje
/
krtača za ribanje
ribár
-ja
m
(
á
)
prodajalec rib:
kupiti ribe pri ribarju
//
star.
ribič
:
ogoreli ribarji
ríbarica
-e
ž
(
ȋ
)
krtača za ribanje:
drgniti, ribati z ribarico
;
metle in ribarice
ribaríja
-e
ž
(
ȋ
)
pog.
nasprotja, prepiri zaradi napredovanja v službi, zaradi časti,
koristi:
med vodilnimi so že spet ribarije
;
govoril je o ribarijah med arhitekti
/
imajo ribarije zaradi razdelitve dobička
ribáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
loviti ribe:
ribiči ribarijo
;
ribariti ob obali, v morju
;
čolnariti in ribariti
/
ribariti s trnkom
/
ladja ribari ob otoku
●
ekspr.
v kalnem ribariti
izrabljati neurejene razmere za dosego cilja
ribárjenje
-a
s
(
á
)
1.
glagolnik od ribariti:
ribarjenje ga veseli
;
pravica do ribarjenja
;
priprava za ribarjenje
/
divje ribarjenje
;
ribarjenje s trnkom
●
ekspr.
ribarjenje v kalnem
izrabljanje neurejenih razmer za dosego cilja
2.
nezakonito pridobivanje spletnih gesel in osebnih podatkov, ki se
doseže navadno s preusmeritvijo uporabnikov na ponarejene spletne
strani:
zaščita pred ribarjenjem
/
spletno ribarjenje
;
ribarjenje preko ponarejenih spletnih strani
;
ribarjenje za gesli, podatki
ribárnica
-e
ž
(
ȃ
)
prodajalna rib:
kupiti ribe v ribarnici
♦
rib.
lesena posoda z režami za začasno shranjevanje ulovljenih rib;
poltar
ribárski
-a -o
prid.
(
á
)
star.
ribiški
:
ribarska vas
/
ribarske mreže
●
knjiž.
delo v ribarskih in oceanografskih ustanovah
riboslovnih
ribárstvo
-a
s
(
ȃ
)
star.
ribištvo
:
ukvarjati se z ribarstvom
ribàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
zastar.
ribovit
:
ribato morje
ríbati
-am
nedov.
(
ȋ
)
1.
s premikanjem po ribežnu delati iz živila majhne kose, dele:
ribati repo, zelje
;
ribati sir
/
ribati na lističe
2.
čistiti z drgnjenjem s trdo krtačo po površini, navadno mokri:
ves dan je ribala in pospravljala
;
ribati pod, stopnice
/
ribati kuhinjo
/
ribati na suho
3.
ekspr.
drgniti
:
desnico je ribal ob hlače
;
ribati ozeble roke s snegom
;
z obema rokama si je ribal obraz
/
dekle si je ribalo zaspane oči
melo
ríbati se
pog.
nasprotovati si, prepirati se:
še vedno se ribajo med seboj
ríban
-a -o:
riban hren
;
ribana repa
♦
gastr.
ribana kaša
kaši podobna jušna zakuha iz rezančnega testa
ríben
-bna -o
prid.
(
ȋ
)
ribji
:
ribna tržnica
ríbez
-a
m
(
ȋ
)
grmičasta rastlina z užitnimi črnimi, rdečimi jagodami:
okopavati ribez
;
nasad ribeza
;
kosmulja in ribez
/
osmukati, trgati ribez
/
črni, rdeči ribez
//
pog.
ribezov sok:
steklenica ribeza
ríbezelj
-zlja
m
(
ȋ
)
ribez
:
gojiti ribezelj
/
kompot iz ribezlja
ríbezljev
-a -o
prid.
(
ȋ
)
ribezov
:
ribezljev grm
/
ribezljevo vino
ríbezljevec
-vca
m
(
ȋ
)
1.
ribezov sok:
ribezljevec in malinovec
2.
ribezovo vino:
piti ribezljevec
ríbezov
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na ribez:
ribezovi nasadi
/
ribezov sok
;
ribezovo vino
♦
agr.
ribezova rja
glivična bolezen na ribezovih listih, ki se kaže v obliki
prašnatih kupčkov, dlakaste prevleke
ríbež
-a
m
(
ȋ
)
ribežen
:
ribati repo na ribež
ríbežen
-žna
m
(
ȋ
)
priprava z ravnimi, polkrožnimi rezili ali ostrimi izboklinami:
ribati na ribežen krompir, sir, suh kruh
/
ribežen za repo, zelje
ríbica
-e
ž
(
í
)
manjšalnica od riba:
hraniti ribice
;
hitre, živahne ribice
/
akvarijske ribice
;
okrasne ribice
;
zlate ribice
akvarijske ribe zlasti zlato rumene barve
/
ekspr.
kupiti pol kilograma goveje ribice
♦
obrt.
ribice
klekljana čipka, katere vzorec ima ribam podobno obliko
;
zool.
človeška ribica
repata dvoživka, ki živi v podzemeljskih jamah Krasa, Proteus
anguinus
;
srebrna ribica
z lesketajočimi se luskinicami pokrita žuželka, ki živi v
stanovanjih, Lepisma saccharina
ríbič
-a
m
(
ȋ
)
kdor se ukvarja z ribolovom:
ribič lovi ribe
;
ribič je nastavil mreže
;
strasten ribič
;
ribič na tune
;
lovci in ribiči
/
divji ribič
ki se ukvarja z ribolovom brez predpisanega dovoljenja
;
podvodni ribič
;
poklicni, športni ribič
ríbičevka
-e
ž
(
ȋ
)
star.
ribičeva žena:
stara ribičevka je zbolela
ribičíja
-e
ž
(
ȋ
)
nar. vzhodno
ribolov
:
ukvarjati se z ribičijo
;
ribičija v rokavih Mure
ríbička
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki se ukvarja z ribolovom:
spretna ribička
ribíšče
-a
s
(
í
)
predel, območje za ribolov:
bogato ribišče
//
nekdaj
predel, območje za ribolov, ki ga ima kdo v zakupu ali v lasti:
ríbiški
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na ribiče ali ribištvo:
ribiška vas
/
ribiški čoln
;
ribiški čuvaj
čuvaj, ki skrbi za čuvanje in gojitev rib, navadno poklicno
;
ribiški pribor
;
ribiški škornji
nepremočljivi škornji, ki segajo čez koleno, do pasu
;
ribiški turizem
;
ribiška družina
;
ribiška ladja, mreža
;
ribiška palica
palica z vrvico in kolescem
●
ekspr.
nasmehnila se mu je ribiška sreča
ulovil je veliko rib
♦
navt.
ribiška košara
signalna naprava na manjši ribiški ladji, ki opozarja, da ladja
lovi ribe
;
rib.
ribiški vozli
vozli, ki se uporabljajo pri vezavah vrvice
;
(ribiška) vrvica
;
(ribiško) kolesce
na ribiško palico pritrjena priprava za odvijanje in navijanje
vrvice
;
sam.:,
ekspr.
ta je pa ribiška
to je zelo pretirano povedano; to je izmišljeno
ríbištvo
-a
s
(
ȋ
)
športna in gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z lovljenjem in
gojitvijo rib:
živeti od ribištva
;
ukvarjati se z ribištvom
;
lovstvo in ribištvo
/
morsko, sladkovodno ribištvo
ríbiti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
nar. vzhodno
loviti ribe:
ribič ribi
;
otroci so ribili v potoku
ribjeók
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
knjiž.
ki ima hladne, brezizrazne oči:
ribjeok moški
ríbji
-a -e
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na ribe:
ribji rep
;
ribja koščica se mu je zataknila v grlu
;
ribja luska, plavut
;
nebo je čisto kot ribje oko
/
ribji samec
;
ribja jajčeca
ikre
;
ribje meso
/
ribje jate
/
ribje jedi
;
ribja juha
;
ribja konzerva
;
ribje olje
olje iz svežih jeter ribe trske
/
ribja hrana
hrana za ribe
/
ribja restavracija
restavracija, kjer se streže zlasti z ribjimi jedmi
;
ribja tržnica
/
papigi so dali ribjo kost
apnenčasto ploščico, ki tvori ogrodje sipe
;
steznik z ribjimi kostmi
z opornicami iz vosov vosatih kitov
●
ekspr.
ima ribjo kri
se sploh ne razburi
;
ekspr.
strmel je vanjo s svojimi ribjimi očmi
hladnimi, brezizraznimi
♦
agr.
ribji hrbet
ali
ribja kost
oblikovanost trte, pri kateri se šparoni vežejo vodoravno na eno
ali na obe strani žične opore
;
ribja moka
krmilo iz posušenih zmletih rib in ribjih odpadkov
;
fot.
ribje oko
širokokotni objektiv, ki zajema slikovni kot 180°
;
gastr.
ribji ragu
;
ribja marinada
z marinado polita riba
;
med.
ribja koža
kožna bolezen s čezmernim luščenjem povrhnjice
;
metal.
ribje oko
okrogla, krhka, svetla lisa s poro ali delcem žlindre v zvaru kot
varilska napaka
;
obl.
vzorec ribja kost
vzorec z diagonalno lomljenimi črtami
;
obrt.
ribja kost
okrasni vbod, s katerim se sestavita dva kosa tkanine
;
rib.
ribji drobiž
majhne, gospodarsko nepomembne vrste rib
;
ribji vložek
v ribolovno vodo spuščene ribe za povečanje količine rib v njej
;
ribja steza
umetno narejen prehod za ribe čez visoke vodne pregrade
;
ribje naselje
večja skupina morskih rib iste vrste ali različnih vrst, ki živi
na istem prostoru, kraju
;
um.
ribji mehur
okras v obliki ribjega mehurja, zlasti kot sestavni del gotskega
krogovičja
;
vet.
ribji hrbet
nenormalno izbočena hrbtenica pri prašičih
;
zool.
ribji mehur
organ, s katerim riba uravnava dviganje ali spuščanje v vodi
;
ribji orel
orel, ki se hrani z ribami, Pandion haliaëtus
;
ribja pijavka
pijavka, ki se prisesa na škrge, kožo rib, Piscicola geometra
;
ribja trakulja
široka trakulja
;
ribja uš
ríbje
prisl.
:
ribje hladna ženska
;
po ribje je lovila zrak
;
po ribje odpirati usta
molče
ríbnat
-a -o
prid.
(
ȋ
)
ribovit
:
ribnat potok
ríbnica
-e
ž
(
ȋ
)
star.
ribiška palica:
loviti z ribnico
ríbničan
-a
m
(
ȋ
)
agr.
nizki fižol boljše sorte s srednje debelimi zrni:
ríbnik
-a
m
(
ȋ
)
večja, umetno narejena kotanja z zajezeno vodo, zlasti za gojenje rib:
čistiti ribnik
;
voziti se s čolnom po ribniku
;
kopati se v ribniku
;
loviti ribe v ribniku
;
blaten ribnik
/
gojitveni ribnik
ríbnikar
-ja
m
(
ȋ
)
nekdaj
oskrbnik ribnika:
ribnikar je gojil ribe
ríbniški
1
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na Ribničane ali Ribnico:
pojoča ribniška govorica
/
nekdaj
ribniški krošnjarji
;
ribniški lončarji, rešetarji
/
ribniška krošnja
nekdaj
krošnja za prenašanje suhe robe
/
ribniške zgodbe
šaljive, hudomušne zgodbe o Ribničanih
♦
tur.
ribniški pušeljc
šop suhorobarskih izdelkov kot spominek
ríbniški
2
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na ribnik:
ribniška voda
/
ribniške ribe
ribnjáča
-e
ž
(
á
)
rib.
lesena posoda z režami za začasno shranjevanje ulovljenih rib;
poltar
ríbnjak
-a
m
(
ȋ
)
star.
ribnik
:
labodi na ribnjaku
riboflavín
-a
m
(
ȋ
)
farm.
vitamin B
2
:
spremembe na koži zaradi pomanjkanja riboflavina
ribogójec
-jca
m
(
ọ̑
)
kdor se ukvarja z gojenjem rib:
izkušen ribogojec
//
kdor se poklicno ukvarja z oskrbovanjem rib:
ribogojec krmi ribe
;
delo ribogojcev
ribogójen
-jna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na ribogojstvo:
ribogojni problemi
/
ribogojni obrat
ribogojnica
ribogójnica
-e
ž
(
ọ̑
)
obrat za gojenje rib:
obnoviti ribogojnico
/
postrvi iz ribogojnice
/
ribogojnica vlaga v potok postrvje enoletnice
ribogójstvo
-a
s
(
ọ̑
)
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z gojenjem rib:
pospeševati ribogojstvo
;
ribištvo in ribogojstvo
/
kupovati sveže ribe v ribogojstvu
ribogojnici
ribojéd
-a -o
prid.
(
ẹ̑ ẹ̄
)
ki se hrani z ribami:
ribojedi ptiči
ribolòv
-ôva
m
(
ȍ ō
)
lovljenje rib:
ribolov z mrežo, s trnkom
;
lov in ribolov
//
športna in gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z lovljenjem in
gojitvijo rib:
pospeševati ribolov
/
morski, obalni, podvodni, rečni ribolov
;
poklicni, športni ribolov
♦
rib.
talni ribolov
ribolov, pri katerem vaba leži na dnu, navadno obtežena
;
ribolov z obale
športni ribolov, pri katerem se z obale, brega meče v vodo ribiška
vrvica; kasting
ribolôvec
-vca
m
(
ȏ
)
knjiž.
ribič
:
počitniški ribolovec
ribolôven
-vna -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na ribolov:
ribolovno območje
/
ribolovni predpisi
;
ribolovni pribor
;
ribolovni turizem
;
ribolovna doba
doba v letu, ko je ribolov dovoljen
;
ribolovna dovolilnica
;
ribolovna voda
voda, v kateri je dovoljen ribolov
♦
rib.
določiti ribolovno mero
najmanjšo dolžino, pri kateri se kaka riba še sme ujeti
ribolôvka
-e
ž
(
ȏ
)
knjiž.
ribiška ladja:
ribolovke se že vračajo v pristanišče
●
knjiž.
vidra je dobra ribolovka
dobro lovi ribe
ribolôvnica
-e
ž
(
ȏ
)
rib. žarg.
ribolovna dovolilnica:
izdajati ribolovnice
/
dnevna ribolovnica
ribolôvski
-a -o
prid.
(
ȏ
)
riboloven
:
ribolovsko območje
ribón
-a
m
(
ọ̑
)
zool.
ploščata rdečkasta morska riba s temnima lisama nad prsnima plavutma,
Pagellus erythrinus:
ribonukleínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
biol.,
kem.,
v zvezi
ribonukleinska kislina
nukleinska kislina, ki vsebuje ribozo:
vloga ribonukleinske kisline v celici
;
ribonukleinska kislina in beljakovine
riboslôvec
-vca
m
(
ȏ
)
strokovnjak za riboslovje:
pomemben riboslovec
riboslôven
-vna -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na riboslovje:
riboslovna razprava
/
riboslovna ustanova
riboslôvje
-a
s
(
ȏ
)
veda o ribah:
ukvarjati se z riboslovjem
ribosóm
-a
m
(
ọ̑
)
nav. mn.,
biol.
drobno celično zrnce, ki sodeluje pri sintezi beljakovin:
odkritje ribosomov
ribovít
-a -o
prid.
(
ȋ
)
bogat z ribami:
Krka je ribovita
;
ribovito jezero
ribóza
-e
ž
(
ọ̑
)
kem.
pentoza, ki je sestavni del ribonukleinske kisline:
riboza in druge pentoze
richelieu
-ja
[
riš(ə)ljé -êja
]
m
(
ẹ̑ ȇ
)
obrt.
vezenina, pri kateri so oblike obrobljene z zančnimi vbodi, izrezani
deli tkanine pa so navadno povezani z mostiči:
vesti richelieu
rícinov
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na ricinus:
ricinovo seme
/
žlička ricinovega olja
ricinusovega olja
rícinus
-a
m
(
ȋ
)
1.
bot.
grm z zelo širokimi listi, iz semen katerega se pridobiva ricinusovo
olje, Ricinus communis:
gojiti ricinus
2.
ricinusovo olje
:
popiti žličko ricinusa
rícinusov
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na ricinus:
ricinusovo seme
♦
med.
ricinusovo olje
olje iz ricinusovih semen, ki se uporablja zlasti kot odvajalno
sredstvo
ríčet
-a
m
(
ȋ
)
jed iz oluščenih ječmenovih zrn:
jesti ričet
;
ričet s prekajeno svinjsko kračo
●
pog.
dobiti dve leti ričeta
biti obsojen na dve leti zapora
;
pog.
jesti ričet
biti v zaporu
;
nižje pog.
pojdi v ričet
pojdi se solit
ričóta
-e
ž
(
ọ̑
)
jed iz dušenega ješprenja, pripravljena podobno kot rižota:
na koncu je v ričoto zamešal maslo in peteršilj
rída
-e
ž
(
ī
)
nar.
1.
nav. mn.
serpentina
,
vijuga
:
ride se vijejo proti vrhu
;
previdno je vozil po ridah
/
kačje ride
več serpentin zapovrstjo v strmini
/
cesta pelje v ridah
2.
sprednji del voza pod oplenom, ki se pri spreminjanju smeri premika;
blazina
:
voz je imel oje in rido
rídati
-am
nedov.
(
ī
)
nar.
krmariti
,
usmerjati
:
ridati sanke
/
ridati voz
ríg
-a
m
(
ȋ
)
posamezen glas pri riganju:
oslovi rigi
rigáč
-a
m
(
á
)
ekspr.
osel
:
rigač me je zbudil
ríganje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od rigati:
jutranje riganje osla
/
riganje in kolcanje
rígati
-am
nedov.
(
ȋ
)
1.
oglašati se z glasom i-a:
mula, osel riga
//
ekspr.
dajati riganju podobne glasove:
kašljal, smejal se je, da je kar rigal
2.
nizko
spahovati se, pehati se:
kolcati in rigati
;
s smiselnim osebkom v dajalniku:
bolniku se je rigalo
;
od sitosti se mi riga
rígati se
nizko
smejati se:
kaj se rigate
rigajóč
-a -e:
osel je rigajoč poskočil
;
rigajoč glas
rígavec
-vca
m
(
ȋ
)
ekspr.
osel
:
trmast rigavec
rígelj
-glja
m
(
í
)
1.
nižje pog.
zapah
:
zapirati vrata z rigljem
2.
nar.
prečno nameščen tram pri kozolcu;
prečnik
:
povezovati stebre z riglji
rígeljc
-a
[
rigəljc
]
m
(
ȋ
)
nar. gorenjsko
marjetica
:
šopek rigeljcev
rigíden
-dna -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
neprožen
,
tog
:
po bolezni je ostala mišica rigidna
/
rigidno vedenje
rigídnost
-i
ž
(
ȋ
)
1.
med.
okorelost zaradi povečane napetosti mišic:
stranski učinek teh zdravil je mišična rigidnost
2.
neprožnost, togost:
rigidnost cen, delniških tečajev
;
rigidnost sistema
;
rigidnost trga
rígniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
1.
oglasiti se z glasom i-a:
osel je čudno rignil
//
ekspr.
dati riganju podoben glas:
sirena, top rigne
2.
nizko
spahniti se:
pijanec je rignil
;
s smiselnim osebkom v dajalniku
po jedi se mu je nekajkrat rignilo
●
nizko
kaj, je hripavo rignil
krčevito rekel
rigoláč
-a
m
(
á
)
agr.
kdor rigola:
rigolači so se lotili dela v nasadu
;
najeti rigolača
rigólanje
-a
s
(
ọ̑
)
glagolnik od rigolati:
rigolanje in priprava zemljišč za nasade
;
lopata, stroji za rigolanje
/
ročno, strojno rigolanje
rigólar
-ja
m
(
ọ̑
)
agr.
rigolač
:
rigolarji so pričeli z delom
rigólati
-am
nedov.
(
ọ̑
)
agr.
rahljati zemljo z (zelo) globokim prekopavanjem, oranjem:
rigolati njivo
;
jeseni so rigolali za vinograd
/
globoko, plitvo rigolati
;
ročno, strojno rigolati
rigólen
-lna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na rigolanje:
rigolna dela
/
rigolno oranje se je že precej uveljavilo
♦
agr.
rigolni plug
plug za globoko oranje hmeljišč, sadovnjakov, vinogradov
rigoléto
-a
m
(
ẹ̑
)
šalj.,
navadno v zvezi
peti rigoleto
bruhati
:
preveč je pil, zdaj pa poje rigoleto
rigólnik
-a
m
(
ọ̑
)
agr.
rigolni plug:
orati z rigolnikom
;
rigolnik in okopalnik
rigoríst
-a
m
(
ȋ
)
1.
pristaš rigorizma:
rigoristi in hedonisti
2.
knjiž.
zelo strog, nepopustljiv človek:
ta profesor je bil znan kot velik rigorist
;
moralni rigorist
rigorízem
-zma
m
(
ī
)
1.
filoz.
etični nazor, po katerem je spoštovanje moralno-etičnih norm človekova
brezpogojna dolžnost:
Kantov rigorizem se kaže v njegovem zakonu o kategoričnem imperativu
;
hedonizem in rigorizem
2.
knjiž.
zelo velika strogost, nepopustljivost:
rigorizem v presojanju odgovornosti
rigoróz
-a
m
(
ọ̑
)
nekdaj
izpit ob zaključku fakultete, zlasti pravne, s katerim dobi kandidat
naslov doktor:
pripravljati se na rigoroz
/
prvi, drugi, tretji rigoroz
●
šol. žarg.,
nekdaj
ustni izpit kot pogoj za pripustitev k zagovoru doktorske
disertacije, ki ga mora opravljati kandidat brez magisterija;
ustni doktorski izpit
rigorózen
-zna -o
prid.
, rigoróznejši
(
ọ̑
)
knjiž.
zelo strog, nepopustljiv:
bil je preveč razumevajoč, da bi se strinjal s tem rigoroznim
moralistom
;
biti rigorozen glede česa, v čem
/
zagovarjati nujnost rigoroznih ukrepov
;
rigorozno upoštevanje predpisov
dosledno, natančno
/
ocenjevalni kriteriji so za to stopnjo preveč rigorozni
/
pri tem delu je potrebna rigorozna natančnost
velika
rigorózno
prisl.
:
rigorozno presojati kaj
rigoróznost
-i
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
zelo velika strogost, nepopustljivost:
pritoževati se nad rigoroznostjo nekaterih profesorjev
;
očitati komu moralno rigoroznost
ríhta
1
-e
ž
(
ȋ
)
navadno v zvezi
krvava rihta
1.
zgod.,
v fevdalizmu
sodišče s pravicami krvnega sodstva, zlasti nad podložniki;
deželsko sodišče
:
poklicati koga pred krvavo rihto
/
krvava rihta ga je obsodila na smrt
2.
star.
sojenje, sodni proces:
razglasiti dan krvave rihte
/
Nato se je začela pripravljati starodavna rihta, po kateri se je
po mogočnih hišah kaznovalo prešuštvo
(Prežihov)
ríhta
2
-e
ž
(
ȋ
)
nižje pog.
ena ali več jedi, zlasti kuhanih, ki tvorijo samostojen del v okviru
enega obroka:
za kosilo so bile tri rihte: prežganka, krvavica s kislim zeljem in
štruklji
/
vsako rihto je preveč solila
jed
●
pog.,
ekspr.
ta človek je pokrita rihta
ne kaže svojih negativnih lastnosti
ríhtar
-ja
m
(
í
)
1.
star.
sodnik
:
pripeljati koga pred rihtarja
2.
zgod.,
ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja
vaški poglavar, župan:
tako je odločil rihtar
/
vaški rihtar
♦
etn.
rihtarja biti
družabna igra, pri kateri eden od igralcev ugiba, kdo ga je udaril
po zadnjici
ríhtati
-am
nedov.
(
í
)
nižje pog.
1.
skrbeti za koga, negovati:
varovanca kar lepo rihta
2.
priskrbovati
,
oskrbovati
:
rihtati drva
/
rihtati komu službo, stanovanje
●
nižje pog.
ta človek mi je zoprn, ker vedno koga rihta
daje komu nauke, se vmešava v njegovo ravnanje, vedenje
;
nižje pog.
ulilo se je, ravno ko je rihtala otroka za v šolo
odpravljala otroka v šolo
;
nižje pog.
mlada dva zdaj rihtata stanovanje
urejata
ríhtati se
živeti, imeti se:
kako se kaj rihtate
rík
-a
m
(
ȋ
)
močen, predirljiv glas:
rik se je razlegel daleč naokoli
/
ekspr.
lovčev zmagoslavni rik
krik
//
rikanje
:
slišati bikov rik
ríkanje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od rikati:
slišati je bilo rikanje bika
;
rikanje slonov
ríkati
-am
tudi
ríčem
nedov.
(
ī ȋ
)
oglašati se z močnimi, predirljivimi glasovi:
živina je rikala pred praznimi jaslimi
/
ekspr.
topovi rikajo
rikécija
-e
ž
(
ẹ́
)
nav. mn.,
biol.
mikroorganizem, ki povzroča nekatere nalezljive bolezni ljudi in
živali, zlasti pegavico:
z rikecijami okužene uši
;
rikecije in virusi
ríkniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
oglasiti se z močnim, predirljivim glasom:
razdražen bik je oglušujoče riknil
ríkša
-e
ž
(
ȋ
)
v nekaterih azijskih deželah
vozilo z dvema kolesoma za prevoz ljudi, ki ga vleče človek:
peljati se v rikši, z rikšo
/
motorna rikša
ríkšar
-ja
m
(
ȋ
)
v nekaterih azijskih deželah
kdor vleče rikšo:
rikšarji v Singapuru
rílčar
-ja
[
riu̯čar
tudi
rilčar
]
m
(
ȋ
)
ekspr.
žival z rilcem, zlasti prašič:
prodati zadnjega rilčarja iz hleva
♦
zool.
v tropskih gozdovih Bornea živeča opica, katere samec ima zelo
dolg nos, Nasalis narvatus
rílčast
-a -o
[
riu̯čast
]
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na rilec:
rilčasta glava
;
rogate in rilčaste živali
/
ekspr.
rilčast nos
♦
zool.
rilčasti gad
gad s privihanim gobcem in na spodnji strani ognjeno rdečim repom,
Vipera aspis
rílček
-čka
[
riu̯čək
]
m
(
ȋ
)
manjšalnica od rilec:
pomoliti rilček iz zemlje
;
ježev rilček
/
rilček pri čajniku
dulec
♦
zool.
podaljšani del glave z grizalom na koncu pri nekaterih hroščih;
zelo podaljšano sesalo pri metuljih
rílčkar
-ja
[
riu̯čkar
tudi
rilčkar
]
m
(
ȋ
)
zool.
1.
majhen črn hrošč, ki uničuje zelje, Centorhynchus pleurostigma:
uničevati rilčkarje
2.
nav. mn.
hrošči, ki imajo prednji del glave podaljšan v rilček, Curculionidae:
rílec
-lca
[
riu̯ca
]
m
(
ȋ
)
1.
podaljšani, zoženi prednji del glave z ustno odprtino pri nekaterih
sesalcih:
prašiči brodijo z rilci po blatu
;
ježev rilec
/
odpreti rilec
//
ta del brez spodnje čeljusti:
rilec in spodnja čeljust
/
skuhati rilec v ješprenju
2.
v dolg mišičnat organ zrasla nos in zgornja ustna pri slonu:
slon je z rilcem ovil deblo
3.
ekspr.
prednji, rilcu podoben del česa:
rilec topa
/
rilec ladje
kljun
;
rilec pri čajniku
dulec
4.
nizko
obraz
:
udari ga na rilec
;
z odurnim rilcem se je obrnil k njemu
//
usta
:
dvignil je pijačo k rilcu
●
nizko
ne vtikaj svojega rilca v vsako reč
ne vmešavaj se
;
nizko
kuhati rilec
kujati se
;
ekspr.
prodati zadnji rilec iz svinjaka
prašiča
rilóga
-e
ž
(
ọ̑
)
obrt.
tirnica, drsni tir (pri karnisi):
Rím
-a
m
(
í
)
v zvezah:
ekspr.
iti v Rim
roditi
;
preg.
vse poti vodijo v Rim
isti cilj, namen se lahko doseže na različne načine
ríma
-e
ž
(
ī
)
lit.
ujemanje samoglasnikov in soglasnikov od naglašenega samoglasnika
dalje, polni stik:
najti rimo na besedo roka
;
pesmi brez rim
;
aliteracija, asonanca in rima
/
čista, nečista rima
;
moška, ženska rima
;
notranja rima
;
oklepajoča, zaporedna rima
●
ekspr.
koval jo je v rime
pisal je pesmi o njej
;
ekspr.
z rimami popisan list
z verzi; s pesmimi
rimáč
-a
m
(
á
)
1.
slabš.
pesnik
:
med rimači je bilo nekaj nadarjenih lirikov
;
rimači in posnemovalci
2.
ekspr.
kdor zna delati rime:
nazadnje so ostali v igri le še najspretnejši rimači
rímanje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od rimati:
moderni pesniki opuščajo rimanje
●
slabš.
ukvarjati se z rimanjem
s pisanjem pesmi
rímar
-ja
m
(
ȋ
)
ekspr.
pesnik
:
moderni rimarji
rimárij
-a
m
(
á
)
slovar rim:
izdati rimarij
rimaríja
-e
ž
(
ȋ
)
slabš.
pisanje pesmi:
ukvarjati se z rimarijo
/
kdo bo bral to dolgočasno rimarijo
pesmi
rímati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
uporabljati besede, ki delajo, tvorijo rimo:
rimati glagol z glagolom
;
te besede se ne rimajo
/
ta pesem se rima sredi vrstice
ima rimo
ríman
-a -o:
rimani verzi
;
prevodi klasičnih tragedij so rimani
rimésa
-e
ž
(
ẹ̑
)
fin.
vrednostni papir, zlasti menica, s katerim se poravna dolg:
poslati rimeso
rimlján
-a
m
(
ȃ
)
zelo velik golob, ki je slab letalec:
gojiti rimljane
rimljánski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na (stare) Rimljane:
rimljanski okus
/
rimljanska arhitektura
rimska
rímokatoličàn
in
rímokatoličán -ána
m
(
ī-ȁ á; ī-ȃ
)
pripadnik rimskokatoliške vere:
stiki med protestanti in rimokatoličani
rímokatoličánka
ž
(
ī-ȃ
)
pripadnica rimskokatoliške vere:
vzgojena je bila kot rimokatoličanka
rímokatólik
-a
m
(
ī-ọ̑
)
pripadnik rinskokatoliške vere:
v vasi živijo rimokatoliki in grkokatoliki
rímokatóliški
-a -o
prid.
(
ī-ọ̑
)
rimskokatoliški
:
rimokatoliški duhovnik
/
Rimokatoliška cerkev
rímski
-a -o
prid.
(
í
)
1.
nanašajoč se na (stare) Rimljane ali Rim:
rimski časopisi
;
rimske znamenitosti
/
rimski cesar
;
v starem veku
rimski imperij
;
rimska kultura
/
rimski nos
nos z izbočenim vrhnjim delom
;
rimski pozdrav
v fašistični Italiji
pozdrav z dvigom iztegnjene desne roke v skoraj navpično lego
●
rimska volkulja
podoba volkulje kot simbol rimskega imperija
2.
rimskokatoliški
:
rimska in pravoslavna cerkev
♦
arheol.
rimske naselbine v naših krajih
;
astron.
Rimska cesta
medlo se svetlikajoči pas na nebu, ki ga sestavljajo številne,
zelo oddaljene zvezde
;
mat.
rimske številke
številke tipa I, V, X
;
pravn.
rimsko pravo
civilno pravo rimske sužnjelastniške družbe
;
rel.
(rimska) kongregacija
najvišji upravni organ za določeno področje v Katoliški cerkvi
;
rimski misal
misal, ki se uporablja v Katoliški cerkvi zahodnega obreda
;
šport.
rokoborba v grško-rimskem slogu
rokoborba, pri kateri so dovoljeni prijemi od pasu navzgor
;
zgod.
rimski limes
nekdaj
limes po Donavi in Renu ter med njima
;
Rimsko cesarstvo nemške narodnosti
od 15. stoletja do 1806
naslov za nemško cesarstvo
;
rimsko število
v srednjeveških listinah
število, ki označuje vrstni red določenega leta v petnajstletnem
ciklusu
rímskokatóliški
-a -o
prid.
(
ī-ọ̑
)
nanašajoč se na katoličane ali katolištvo zahodnega obreda:
rimskokatoliška vera
/
Rimskokatoliška cerkev
rímskopráven
-vna -o
prid.
(
ī-ā
)
nanašajoč se na rimsko pravo:
rimskopravna načela
rímstvo
-a
s
(
ī
)
miselnost, kultura starih Rimljanov:
vpliv rimstva
●
knjiž.
omahovati med rimstvom in protestantsko vero
katolištvom
rinascimento
-a
[
rinašiménto
]
m
(
ẹ̑
)
knjiž.
(italijanska) renesansa:
umetnost rinascimenta
rínčica
-e
ž
(
ȋ
)
nižje pog.
obroček
:
potegniti trak skozi rinčice
/
deklica z zlatimi rinčicami v ušesih
/
na sejmu si je ogledovala rinčice
prstančke
♦
etn.
rinčice talati
otroška igra, pri kateri en igralec ugiba, komu od igralcev je
drugi spustil v roke prstan ali kak manjši predmet sploh
rínež
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
buldožer
:
izkopati z rinežem
rinfúzen
-zna -o
prid.
(
ȗ
)
teh.
nanašajoč se na nepakirano, drobno, sipko blago;
razsut
:
rinfuzni tovor
/
blago v rinfuznem stanju
ríng
-a
m
(
ȋ
)
ograjen prostor, kjer nastopajo boksarji:
nasprotnika sta stopila v ring
/
boksarski ring
●
publ.
njegovi uspehi v ringu
boksu
♦
arheol.
utrjena naselbina na ravnini s krožnimi nasipi in jarki, zlasti
pri Avarih
ringarája
-a
tudi
-e
m
(
ȃ
)
1.
otroška igra, pri kateri udeleženci, držeč se za roke, plešejo v
krogu:
otroci so se prijeli za roke in zaplesali ringaraja
/
igrati se, iti se ringaraja
2.
ekspr.
lahkomiselno življenje, veseljačenje:
vsenaokrog je en sam ringaraja
;
naš ringaraja pretekle noči
ringarájati
-am
nedov.
(
ȃ
)
ekspr.
igrati se ringaraja:
ob popoldnevih so otroci na dvorišču veselo ringarajali
ríngelšpíl
-a
[
ringəlšpil
]
m
(
í-ȋ
)
nižje pog.
vrtiljak
:
voziti se na ringelšpilu
;
ringelšpili in gugalnice
ringló
-ja
m
(
ọ̑
)
sadno drevo ali njegov rdeči, rumeni, zeleni koščičasti sad,
agr.
renkloda
:
ringlo že cvete
;
kompot iz ringloja
/
utrgati nekaj ringlojev
ríniti
-em
nedov.
(
í ȋ
)
1.
s silo, sunki (od zadaj) povzročati premikanje, hitrejše premikanje:
deček je voziček vlekel, ženska pa rinila
;
pomagati riniti
;
riniti kolo navkreber
/
vsi so rinili, pa se avtomobil ni premaknil
2.
s prislovnim določilom
s silo, sunki (od zadaj) spravljati
a)
na drugo mesto, v drug položaj:
riniti koga k vratom, proti mizi
;
riniti zaboj čez prag
;
tisti za hrbtom so me rinili naprej
b)
z določenega mesta, položaja:
riniti koga od sebe, s klopi
/
buldožer rine sneg pred seboj
/
kot opozorilo na vratih
rini
c)
kam sploh:
riniti polena pod kotel
;
riniti ključ v ključavnico
;
dojenček si rine pest v usta
/
riniti z roko v žep
//
ekspr.,
navadno v zvezi z
v
spravljati koga v določen položaj, stanje, navadno brez njegove
privolitve:
riniti sina v medicino
;
riniti koga v zakon
3.
ekspr.,
s prislovnim določilom
prodirati iz česa ali v kaj:
lopate rinejo v zemljo
/
bilke, gobe rinejo iz tal
;
zob že rine iz čeljusti
4.
ekspr.
vsiljivo, sovražno približevati se komu:
zgrabil je palico in rinil k meni
;
odganjala je otroke, ki so rinili vanjo
;
rinil je vanj s pištolo
;
umikala se je, on pa je rinil za njo
5.
nav. slabš.,
v zvezi z
za
zelo, vsiljivo si prizadevati pridobiti ljubezensko naklonjenost koga:
kaj rineš za menoj
;
tudi on je rinil za mojo sestro
6.
ekspr.,
v zvezi z
v
vztrajno, vsiljivo spraševati, prositi, prigovarjati:
kadar se kuja, nočem riniti vanjo
;
neprestano rine vame, kaj mi je
;
rinili so vanj, naj jim pove
/
riniti v koga z vprašanji
//
vsiljivo, zelo prijazno se vesti do koga:
preveč je rinila v svoje sošolke
7.
ekspr.,
navadno v zvezi z
v
nepremišljeno, trmasto se bližati čemu slabemu:
ne vidi, da rine proti pogubi
;
riniti v nesrečo, nevarnost
//
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža udeleženost pri nastopu dejanja:
za to stvar ne bom rinil v boj
;
ne rini v dolga pojasnjevanja
;
za vsako malenkost rine v prepir
se začne prepirati
8.
ekspr.
hoditi
,
iti
:
spraševal sem se, zakaj rine vsak dan v kino
;
kam rineš v takem vremenu
;
pomagati ne moreš, ne rini tja
/
poleti vse rine na morje
/
mladi ljudje rinejo v mesto
9.
ekspr.,
navadno s prislovnim določilom
težko živeti, prebijati se:
kako je? Rinem
;
za silo, nekako še rinemo
;
stroški so tako veliki, da komaj rinemo
●
ekspr.
zmeraj rine svojo
hoče uveljaviti svojo voljo
;
ekspr.
otroci so silili k njemu, on pa jih je rinil od sebe
odrival
;
pog.,
ekspr.
rine jo že proti osemdesetim
kmalu bo star osemdeset let
;
ekspr.
riniti z glavo skozi zid
hoteti izsiliti, doseči nemogoče
;
ekspr.
kamnite hiše rinejo v breg
stojijo v bregu
;
ekspr.
gore rinejo v nebo
so zelo visoke
;
pog.
zmeraj (se) rine v ospredje, naprej
hoče biti prvi, upoštevan
;
ekspr.
ta človek rine v najbolj zasebne stvari
se vtika, se vmešava
;
pog.
riniti z zadostnim uspehom
izdelovati
;
pog.,
ekspr.
riniti koga naprej
zelo si prizadevati, da bi uspel
;
pog.
v prvih dveh letih je še nekako rinil
izdeloval
ríniti se
s težavo se premikati v množici ljudi kam:
riniti se proti izhodu
;
rinil sem se skozi gnečo
/
ljudje so se rinili proti vratom, v avtobus
/
kaj se pa rineš
se gneteš, prerivaš
//
s težavo se premikati skozi kaj ozkega, ovirajočega:
riniti se skozi gosto vejevje
;
riniti se skozi vrata
;
pren.,
ekspr.
riniti se skozi težave, življenje
rínjen
-a -o:
žel.
rinjeni vlak
vlak, ki ga potiska dodatna lokomotiva na koncu vlaka
rínka
-e
ž
(
ȋ
)
nižje pog.
1.
obroč
:
v strop so vzidane železne rinke
/
rinka za bika, medveda
2.
prstan
:
natakniti si rinko
rinóceros
-a
m
(
ọ̑
)
knjiž.
nosorog
:
povodni konj in rinoceros
rinologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o nosu in njegovih boleznih:
ripèč
-éča -e
prid.
(
ȅ ẹ́
)
nar.
pordel
,
zaripel
:
zaradi neprespanosti ripeče oči
;
ripeč od jeze
♦
bot.
ripeča zlatica
travniška rastlina z dlanastimi listi in zlato rumenimi cveti,
Ranunculus acris
rípiti se
-im se
nedov.
(
í ȋ
)
nar.
rdeti
:
češnje se že ripijo
/
ripiti se od jeze
ríps
1
-a
m
(
ȋ
)
gosta tkanina z rebri, navadno prečnimi:
bombažni, volneni rips
;
bluza iz ripsa
♦
tekst.
pohištveni rips
ki se uporablja pri blazinjenju pohištva
;
v prid. rabi:,
tekst.
rips vezava
vezava, pri kateri se veže ena podolžna ali prečna nit z dvema ali
več prečnimi ali podolžnimi nitmi
ríps
2
-a
m
(
ȋ
)
nar.
oljna repica:
sejati rips
rípsast
-a -o
prid.
(
ȋ
)
ki je iz ripsa, tkanine:
ripsasta obleka
//
podoben ripsu, tkanini:
ripsasta tkanina
rís
1
-a
m
(
ȋ
)
1.
znamenje v obliki črte:
žagati poleg risa
;
z risom zaznamovati širino
2.
črta
:
potegniti ris s kredo
/
risi na lakiranem pohištvu
raze
3.
po ljudskem verovanju
na križpotju na tla narisan krog, ki ima nenavadno, skrivnostno moč:
napraviti okoli sebe ris
;
hudiča klicati v ris
;
stopiti v ris
/
zarotilni ris
;
pren.,
ekspr.
z lepoto ga je začarala v svoj ris
♦
geom.
ris
slika točke, premice, lika na projekcijski ploskvi
;
stranski ris
pravokotna projekcija tvorbe na pomožno projekcijsko ravnino,
pravokotno na risalni ravnini
;
voj.
ris
spiralast žleb v puškini ali topovski cevi
rís
2
-a
m
(
ȋ
)
manjša zver s šopom daljših dlak na koncu ušes:
naseliti rise
;
ris in risa
;
gledati kakor ris
jezno, srepo
;
planil je nanj kakor ris
●
ekspr.
on je ris
zelo zdrav; gibčen, spreten
♦
astron.
Ris
ozvezdje severne nebesne poloble, ki ga tvorijo manj svetle zvezde
;
zool.
puščavski ris
z velikimi uhlji, ki živi v stepah in puščavah Afrike in Azije,
Lynx caracal
rís
3
-a
m
(
ȋ
)
trg.
mera za papir, 1000 pol:
bala in dva risa papirja
♦
papir.
približno 10 kg težek paket papirja
rísa
-e
ž
(
ȋ
)
samica risa:
risa je skotila
;
planila je kakor risa
risálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na risanje:
risalni pribor
;
risalne potrebščine
/
risalne vaje
/
risalni blok
sešitek risalnih listov ali kartonasta mapa zanje
;
risalni list
list risalnega papirja določenega formata
;
risalni papir
bel, dobro klejen papir za risanje, slikanje
;
risalni žebljiček
kratek žebljiček s široko glavo zlasti za pritrjevanje papirja na
les
;
risalna deska
deska, na katero se pritrjuje, daje papir pri risanju
;
risalno pero
pero za risanje zelo tankih črt s tušem
♦
geom.
risalna ravnina
ravnina, na katero se rišejo projekcije danih tvorb
;
obrt.,
tisk.
risalna igla
orodje v obliki paličice z zelo trdo konico za delanje raz v
kovino
;
teh.
risalna miza
miza za tehnično risanje, pri kateri se da spreminjati naklonski
kot risalne ploskve
risálnica
-e
ž
(
ȃ
)
prostor za risanje:
opremiti risalnico
;
risalnice v projektivnem biroju
risálnik
-a
m
(
ȃ
)
rač.,
nekdaj
del računalnika, ki zapisuje rezultate s krivuljami:
narisati spremenljivke z risalnikom
/
risalnik krivulj
risálo
-a
s
(
á
)
priprava za risanje:
barvno risalo
;
jekleno risalo
;
risalo in čopič
♦
um.
srebrno risalo
nekdaj
risalo s srebrno konico
rísanica
-e
ž
(
ȋ
)
puška s cevjo, ki ima znotraj spiralaste žlebove:
nabiti risanico
/
puška risanica
rísanje
-a
s
(
ȋ
)
1.
glagolnik od risati:
risanje portretov
;
risanje s kredo
;
risanje črt z ravnilom in trikotnikom
/
učiti se risanja
;
ukvarjati se z risanjem
/
prostoročno risanje
/
pisateljevo risanje značajev
♦
geom.
geometrijsko risanje
grafično prikazovanje geometrijskih likov z uporabo risalnega
orodja
;
šol.
risanje
nekdaj
učni predmet, pri katerem se poučujejo osnove risanja, slikanja in
oblikovanja
;
teh.
tehnično risanje
grafično prikazovanje tehničnih objektov po dogovorjenih pravilih
2.
zastar.
risba
:
ogledoval si je otrokova risanja
rísanka
-e
ž
(
ȋ
)
1.
zvezek za risanje:
list iz risanke
2.
film iz posnetkov risb ali slik, ki ob predvajanju delajo vtis
dogajanja:
rad gleda risanke
;
risanke in dokumentarni filmi
/
barvna risanka
/
ed.
ustvarjalci slovenske risanke
risanega filma
/
filmska risanka
3.
zastar.
risanica
:
pomeriti z risanko
rísar
-ja
m
(
ȋ
)
1.
kdor se poklicno ukvarja z risanjem česa:
biti risar v konstrukcijskem oddelku
;
risar kostumov
/
tehnični risar
risar tehničnih risb
♦
geogr.
kartografski risar
risar kart, zemljevidov
2.
kdor upodablja zlasti s črtami:
nadarjen risar
;
risar karikatur
/
učenec je dober risar
●
knjiž.
biti dober risar značajev
opisovalec, prikazovalec
risaríja
-e
ž
(
ȋ
)
ekspr.
risba
:
krasiti začetne črke z risarijami
;
nespodobna risarija na steni
/
na tehniških šolah je veliko risarije
risanja
risáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
risati
:
risariti za razvedrilo
/
že njegovi starši so risarili
slikali
rísarka
-e
ž
(
ȋ
)
1.
ženska, ki se poklicno ukvarja z risanjem česa:
risarka krojev
/
modna risarka
ki izdeluje risbe modelov
2.
ženska, ki upodablja zlasti s črtami:
nadarjena risarka
/
ta učenka je dobra risarka
rísarski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na risarje ali risanje:
risarska spretnost
/
risarski tečaj
♦
um.
risarski slog
rísarsko
prisl.
:
risarsko upodobljen obraz
rísast
-a -o
prid.
(
ȋ
)
ekspr.
podoben risu:
risasta mačka
//
tak kot pri risu:
človek z risastim pogledom
rísati
ríšem
nedov.
(
ȋ
)
1.
s črtami upodabljati:
zna risati in slikati
;
risati hišo, obraz, pokrajino
;
risati na papir, v glino
;
risati s svinčnikom
/
dov.
večkrat je risal Tita
narisal
/
pog.
rad riše otroke
slika, upodablja
/
risati po fotografiji, po naravi
♦
um.
risati s kredo
//
s črtami delati:
risati diagram, zemljevid
;
risati razpredelnice z ravnilom
;
risati na zemljevidu smer poti
/
s prstom risati po pesku
delati črte
/
risati s prosto roko
2.
ekspr.
povzročati, delati, da kaj nastane na podlagi:
letala rišejo bele črte na nebo
;
sonce riše na steno svetle proge
;
drevesa so risala dolge sence
;
kri riše po tlaku krvavo sled
/
skrb mu riše gube na mlado čelo
3.
knjiž.
opisovati
,
prikazovati
:
risati zgodovinsko obdobje
;
prepričljivo riše ženske like
/
domišljija mu je risala lepšo prihodnost
●
ekspr.
jastreb je risal kroge
letal v krogih
;
nar. gorenjsko
skupaj sva (jo) risala tja
šla, hodila
rísati se
ekspr.
kazati se v obrisih:
skozi obleko se je risalo njeno telo
;
na obzorju so se risali gorski vrhovi
;
pohištvo se je risalo v mraku
//
pojavljati se, biti na podlagi:
čudne sence so se risale po steni
/
sončni žarek se mu je v svetli črti risal čez obraz
/
zaničljive poteze so se mu risale okrog ust
//
biti viden, kazati se:
nasmeh se mu je risal na obrazu
;
groza, pobitost, strah se mu riše v očeh
rišóč
-a -e:
otrok ga je poslušal, naprej rišoč po pesku
;
na obzorju rišoči se obrisi mesta
;
rišoča deklica
rísan
-a -o:
risani portreti
;
jasno risani značaji
/
risani film
film iz posnetkov risb ali slik, ki ob predvajanju delajo vtis
dogajanja; ustvarjanje, katerega izrazna oblika so risani filmi
●
risana puškina cev
cev, ki ima znotraj spiralaste žlebove
;
star.
risana puška
risanica
rísba
-e
ž
(
ȋ
)
1.
upodobitev česa s črtami:
končati risbo
;
proučevati otroške risbe
;
zbrisati risbo na tabli
;
stene so pokrite z risbami
;
barvna, črno-bela, vrezana risba
;
prostoročna risba
/
shematična risba
;
risba v določenem merilu
;
pog.
rad ima risbe tega slikarja
slike, podobe
//
kar je temu podobno:
zaradi vlage so na stropu nastajale čudne risbe
/
po golitvi se risba pri mačkah spremeni
oblika in razporeditev različno obarvanih mest
//
list, na katerem je kaj narisano:
oddati risbo učitelju
;
raztrgati risbo
;
rob risbe
2.
um.
likovna tehnika, pri kateri se upodablja zlasti z enobarvnimi črtami:
uspešen je v risbi in akvarelu
//
delo, izdelek v tej tehniki:
razstavljene risbe in bakrorezi
;
risba s svinčnikom, ogljem
;
risba v kredi
/
črtna risba
ki je iz črt brez vmesnih tonov
;
lavirana risba
;
tonska risba
ki je iz črt z vmesnimi toni
♦
strojn.
delavniška risba
ki prikazuje potek izdelave predmeta v delavnici
;
teh.
tehnična risba
grafični prikaz tehničnega objekta po dogovorjenih pravilih
;
glava risbe
najvažnejši podatki o tehnični risbi na risbi sami
rísbica
-e
ž
(
ȋ
)
nav. ekspr.
manjšalnica od risba:
risbice cicibanov
rísinja
-e
ž
(
ȋ
)
samica risa:
risinja je poginila
;
risinja z mladičkom
rísji
-a -e
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na rise:
risja koža
/
risji par
/
ekspr.
risje oko detektiva
ki vse hitro opazi
riskánten
-tna -o
prid.
(
ȃ
)
pog.
tvegan
:
njihov načrt je riskanten
;
taka kupčija bi bila lahko riskantna
riskírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
pog.
tvegati
:
pri kupčijah nikoli ne riskira
;
riskirati pobeg iz taborišča
●
pog.
za odpravo so riskirali veliko denarja
dali
;
pog.
pri reševanju je riskiral življenje
se je izpostavil smrtni nevarnosti
;
preg.
kdor riskira, profitira
kdor tvega, ima lahko dobiček, korist
rísniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
nar. gorenjsko
planiti
,
skočiti
:
maček je prestrašen risnil k vratom
/
risniti kvišku
●
nar. gorenjsko
risnil je konja, da je poskočil
udaril
risorgimento
-a
[
risordžiménto
]
m
(
ẹ̑
)
zgod.
politično gibanje za osvoboditev in združitev Italije v 19. stoletju:
začetek risorgimenta
risovína
-e
ž
(
í
)
1.
risje krzno:
plašč iz risovine
2.
risje meso:
pečena risovina
rístanc
-a
m
(
ȋ
)
etn.
otroška igra, pri kateri se mečejo ali skakaje brcajo ploščati
kamenčki v polja na tla narisanega lika:
igrati se ristanc
;
ristanc in frnikolanje
//
lik za to igro:
narisati na dvorišču ristanc
rìt
ríti
ž
(
ȉ ȋ
)
1.
vulg.
zadnjica
:
imel je strgane hlače, da se mu je videla rit
;
voda mu je segala do riti
;
položiti si blazino pod rit
;
udariti po riti
;
vedno sta bila (skupaj) kot rit in srajca
/
po riti se je spustil po stopnicah
2.
vulg.
neznačajen, bojazljiv človek:
ta rit je vse izdal
;
kaj se dogovarjaš z njim, ki je čisto navadna rit
/
kot psovka:
molči, ti rit
;
ti rit domišljava
;
prekleta rit
3.
nar.
ritina
:
nakladati snope na voz z ritmi navzven
●
vulg.
s tem potrdilom si lahko rit obrišeš
je brez vrednosti, pomena
;
vulg.
vzdigni že rit
vstani
;
vulg.
vse mu mora prinesti k riti
zelo mu mora streči
;
vulg.
na rit ga bo vrglo, ko bo to izvedel
zelo bo presenečen
;
vulg.
brcniti koga v rit
odpustiti, odsloviti
;
vulg.
pojdi (hudiču, vragu) v rit
izraža veliko omalovaževanje
;
vulg.
lesti komu v rit
izkazovati komu pretirano vdanost, prijaznost z namenom pridobiti
si naklonjenost
;
vulg.
piši me v rit
izraža veliko omalovaževanje, brezbrižnost
;
vulg.
bati se za svojo rit
zase, za svoj položaj
;
vulg.
dobiti jih po riti
biti tepen
;
vulg.
za to bi ga bilo treba po riti
natepsti, kaznovati
;
vulg.
kar naprej so nam bili za ritjo
so nas zasledovali; so nas nadzorovali
;
vulg.
nima drugega kot golo rit
je brez premoženja
;
vulg.
namesto da bi povedali svoje mnenje, so pa tiho kot riti
ga ne povejo
;
vulg.
tvoja obleka je, kot bi jo kravi iz riti potegnil
zelo zmečkana
;
vulg.
sveta Neža kuram rit odveže
v kmečkem okolju
po 21. januarju začnejo kokoši bolj nesti
ríta
-e
ž
(
ȋ
)
pog.,
ekspr.
zadnjica
:
obrisati otroku rito
;
gola rita
rítanje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od ritati:
konj se je branil z ritanjem in topotanjem
/
jezi me njeno nenehno ritanje
ritardándo
prisl.
(
ȃ
)
glasb.,
označba za spremembo hitrosti izvajanja
zadržujoče
:
igrati ritardando
;
sam.:
ritardando na koncu skladbe
rítast
-a -o
prid.
(
í
)
1.
ki (rad) rita:
bati se ritastega konja
2.
vulg.
ki ima debelo, veliko zadnjico:
ritaste in prsate ženske
rítati
-am
nedov.
(
ī
)
suvati z zadnjima nogama nazaj:
žrebec se je postavljal na prednje noge in rital
;
vznemirjene živali so ritale in brcale
/
ta kobila rita
rada napada z nogami
●
nizko
spet je začel ritati
grobo nasprotovati, ugovarjati
rítem
-tma
m
(
í
)
1.
enakomerno, urejeno pojavljanje značilnih elementov v delovanju,
poteku česa:
motiti ritem
;
biološki ritem pri človeku, v naravi
;
srčni ritem
;
ritem dihanja, hoje, plesa, valovanja
;
čut za ritem
/
ritem rok pri delu
;
utrujajoči ritem strojev
/
ritem letnih časov
;
ritem poskokov
/
držati ritem
;
priti v ritem
/
skakati, veslati v ritmu
;
noč in dan si sledita v stalnem ritmu
//
potek, dogajanje česa glede na pogostnost, način pojavljanja teh
elementov:
deklamacija je prešla v hitrejši ritem
;
počasen, poskočen ritem
;
ritem stavka
/
ritem današnjega življenja se mu zdi prehiter
//
hitrost poteka, dogajanja česa:
ritem dela, rasti, razvoja
/
živahen južnjaški ritem mesta
/
publ.:
narkomanija se širi z ritmom, ki zahteva odločno ukrepanje
;
z oslabljenim pomenom
potekati v hitrem ritmu
hitro
2.
publ.
enakomerno pojavljanje vidnih elementov česa:
ritem oblik
;
ritem okenskih odprtin na pročelju
3.
glasb.
glasbena prvina, ki temelji na odnosih tonov glede na trajanje in
poudarek:
na koncu skladbe se ritem spremeni
;
melodija, harmonija in ritem
/
plesni ritem
;
sinkopirani ritem
/
udarjati ritem
//
skupina tonov, sestavljena glede na trajanje in poudarek:
ritmi črnske glasbe
/
dvodelni, trodelni ritem
;
jazzovski ritem
;
ritem sambe, tanga, valčka
/
napisati skladbo v ritmu polke
●
publ.
ljubitelji modernih ritmov
skladb zabavne glasbe z izrazitim ritmom
4.
lit.
urejeno pojavljanje poudarjenih in nepoudarjenih ali dolgih in kratkih
zlogov glede na pomensko vrednost besed v stavku:
verzni ritem
;
ritem pesmi
;
ritem in metrum
/
jambski ritem
;
rastoči ritem
pri katerem so poudarki na koncu govorne enote
;
svobodni ritem
pri katerem ni stalnih poudarkov
;
vezani ritem
pri katerem so poudarki stalni
ríten
-tna -o
prid.
(
ȋ
)
vulg.
zadnjičen
:
ritno mišičje
rítenski
-a -o
[
ritənski
]
prid.
(
í
)
pog.
s hrbtom obrnjen v smeri gibanja;
zadenjski
:
ritenska hoja
/
ritenska vožnja
vzvratna vožnja
rítensko
tudi
rítenski
prisl.
:
ritensko se je umikal proti vratom
;
ritensko zapeljati avto na dvorišče
ritenúto
prisl.
(
ȗ
)
glasb.,
označba za spremembo hitrosti izvajanja
zadržano
:
igrati ritenuto
;
sam.:
upoštevaj ritenuto
ríti
ríjem
nedov.
, ríl
in
rìl
(
í ȋ
)
1.
delati rove, jarke, jame z rilcem, gobcem:
krt rije
;
prašiči rijejo po blatu
//
delati rove, jarke, jame s čim sploh:
otroci rijejo po pesku
;
z rokami so rili po zemlji in iskali krompir
/
bagra rijeta po močvirju
/
ekspr.:
s prstom je ril po nosu
;
rije si po laseh in razmišlja
2.
ekspr.
s težavo premikati se skozi kaj ozkega, ovirajočega:
vso noč so rili skozi visok sneg
;
riti med grmovjem
;
riti se skozi množico
/
kaj se pa riješ
gneteš, prerivaš
/
zvončki že rijejo iz zemlje
3.
ekspr.
prizadevno iskati, stikati za čim:
kar rijte po cunjah, saj ne boste ničesar našli
;
ril je po statistikah, da bi poiskal potrebne podatke
;
pren.
kar naprej rije po spominih
4.
ekspr.,
navadno s prislovnim določilom
težko živeti, prebijati se:
komaj rijemo, tako visoke so cene
;
težko so rili s tako plačo
5.
nar. zahodno
puliti
,
ruvati
:
ženske so rile korenje, repo
●
ekspr.
velika skrb rije po njem
ga vznemirja, muči
;
ekspr.
vse življenje rije po knjigah
študira
;
ekspr.
pet let je ril pod zemljo in kopal premog
bil rudar
rijóč
-a -e:
prašiči so si rijoč po blatu iskali hrano
rítina
-e
ž
(
ī
)
1.
les.
odebeljeni del debla nad panjem:
sedel je na ritino podrtega drevesa in počival
2.
agr.
debelejši spodnji del snopa:
snope so zlagali v krog z ritinami navzven
rítje
-a
s
(
í
)
glagolnik od riti:
opazoval je prašičevo ritje po dvorišču
;
krt uporablja za ritje sprednje noge
/
obsojal je izpraševalčevo ritje po preteklosti
♦
agr.
obdelovanje zemlje, pri katerem se zemlja ne obrača
rítka
-e
ž
(
ȋ
)
ekspr.
zadnjica
:
udaril je otroka po ritki
;
gola ritka
/
meriti temperaturo v ritki
v zadnjični odprtini
●
ekspr.
kdo bo pa otrokom ritke brisal, če nje ne bo
jih negoval
;
ekspr.
boji se za svojo ritko
zase, za svoj položaj
;
ekspr.
če ne boš priden, jih boš dobil po ritki
boš tepen
rítmičarka
-e
ž
(
í
)
športnica, ki se ukvarja z ritmično gimnastiko:
velik uspeh naših ritmičark
;
ritmičarka in telovadka
/
nastop mladih ritmičark
rítmičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na ritem:
ritmične zakonitosti
/
ritmični poskoki, poudarki, zamahi
;
ritmično gibanje
;
ritmično nihanje, valovanje
;
ritmično pozvanjanje
/
ritmični čut
/
ta skladba je zelo ritmična
ima izrazit ritem
/
ritmična vaja
♦
elektr.
ritmična luč
;
lit.
ritmična proza
ritmizirana proza
;
šport.
ritmična gimnastika
gimnastika s posebnim poudarkom na ritmu, lahkotnosti
rítmično
prisl.
:
ritmično krčiti in stegovati roko
;
ritmično razgibana pesem
rítmičnost
-i
ž
(
í
)
lastnost, značilnost ritmičnega:
ritmičnost gibov
;
ritmičnost pozvanjanja
/
ritmičnost besedila
/
pri merjenju utripa paziti na ritmičnost
rítmika
-e
ž
(
í
)
1.
glasb.
ritmične značilnosti v skladbi:
poudarjati ritmiko pri pouku petja
;
ritmika in melodika
/
latinskoameriška ritmika
2.
knjiž.,
s prilastkom
ritmične značilnosti česa sploh:
ritmika dela
;
ritmika dneva in noči
;
ritmika plavanja
/
stavčna ritmika
3.
šport.
gimnastika s posebnim poudarkom na ritmu, lahkotnosti:
trenirati ritmiko
/
hoditi k ritmiki
ritmizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od ritmizirati:
ritmizacija napeva
/
ritmizacija dela
ritmizíranje
-a
s
(
ȋ
)
glagolnik od ritmizirati:
ritmiziranje napeva
/
ritmiziranje gibov
ritmizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
delati, da kaj poteka v ritmu:
ritmizirati melodijo
/
ritmizirati gibanje
ritmizíran
-a -o:
ritmizirano delo
♦
lit.
ritmizirana proza
proza z zvočno urejenim besednim redom
rítmójster
-tra
m
(
ȋ-ọ́
)
nekdaj
stotnik (pri konjenici):
enoti je poveljeval ritmojster
/
napredovati v ritmojstra
ritmotvóren
-rna -o
prid.
(
ọ̄
)
knjiž.
ki tvori, ustvarja ritem:
ritmotvorne prvine
rítnica
-e
ž
(
ȋ
)
nav. mn.,
vulg.
polovica zadnjice:
udaril jo je po ritnici
;
mesnate, močne ritnice
rítnik
-a
m
(
ȋ
)
1.
anat.
končni del črevesa:
vnetje ritnika
2.
les.
hlod iz spodnjega, najdebelejšega dela debla;
koreničnik
:
obdelati ritnik
3.
nar.
debelejši spodnji del snopa;
ritina
:
snope so zložili z ritniki navzven
rítniti
-em
dov.
(
í ȋ
)
suniti z zadnjima nogama nazaj:
mula je ritnila in skoraj bi ga bila zadela
/
žrebec ga je ritnil v prsi
ritolízec
-zca
m
(
ȋ
)
vulg.
kdor si ponižujoče prizadeva za naklonjenost, zlasti nadrejenih:
izogibati se ritolizcev
ritolíznik
-a
m
(
ȋ
)
vulg.
kdor si ponižujoče prizadeva za naklonjenost, zlasti nadrejenih:
ritolizniki so se mu klanjali in mu stiskali roko v pozdrav
;
bil je velik ritoliznik
ritopášen
-šna -o
prid.
(
ā
)
zastar.
uživaški
:
to je len in ritopašen človek
ritornél
-a
m
(
ẹ̑
)
glasb.
1.
v 17. in 18. stoletju
kratek instrumentalni odlomek v vokalno-instrumentalnih delih:
zaigrati ritornel pred arijo
2.
živahen zaključni del kitice pri madrigalu, ki se ponavlja pri vseh
kiticah:
rítosnica
-e
ž
(
ī
)
nar.
polovica zadnjice:
Ta ga je sunil z roko, oni z nogo, pa spet ga je pahnila v stran
ženska z ritosnico
(F. Godina)
rítovina
-e
ž
(
í
)
nar. prekmursko
snop urejene slame za pokrivanje streh;
škopnik
:
delati ritovine
rítovje
-a
s
(
í
)
nar.
več ritin, ritine:
snope so zložili v kopo z ritovjem navzven
ritoznójčan
-a
m
(
ọ̑
)
kakovostno belo vino iz okolice Ritoznoja pri Slovenski Bistrici:
steklenica ritoznojčana
rituál
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
1.
obred
:
poročni ritual
;
ritual inavguracije
/
religiozni rituali
2.
ed.
verski obredi, bogoslužje:
veličasten ritual
/
indijski kultni ritual
;
pren.
življenjski ritual kmečkega človeka
3.
dejanje
,
opravilo
:
kopel je njegov vsakdanji ritual
♦
rel.
izdati nov ritual
obrednik
rituálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na ritual:
ritualni predpisi
/
ritualni plesi
;
afriška ritualna glasba
/
ritualni umor
v nekaterih religijah
umor za pridobitev skrivnostnih božanskih moči
;
ritualni zakol
v judovski religiji
zakol ob določenih praznikih, opravljen po verskih predpisih
ritualízem
-zma
m
(
ī
)
rel.
gibanje v Anglikanski cerkvi, ki se skuša zlasti v obredih približati
Katoliški cerkvi:
pristaš ritualizma
rítus
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
obred
:
pogrebni ritus
ríva
-e
ž
(
ī
)
knjiž.
obrežje, obala, zlasti urejena:
šla sta po rivi mimo starih bark
rivál
-a
m
(
ȃ
)
tekmec
:
že v šoli sta bila rivala
/
tekmo med rivaloma bo prenašala tudi televizija
riválinja
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.
tekmica
:
v lepoti ji je bila nevarna rivalinja
rivalitéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
rivalstvo
:
do spora je prišlo zaradi rivalitete
●
publ.
politika rivalitete med velikimi državami
tekmovanja
rivalizírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
publ.
tekmovati, kosati se:
rivalizirajo med seboj, kdo bo boljši
riválka
-e
ž
(
ȃ
)
tekmica
:
premagale so svoje rivalke
;
bili sta večni rivalki
riválski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na rivale ali rivalstvo:
nasprotje med rivalskima skupinama
/
rivalska zavist
riválstvo
-a
s
(
ȃ
)
dejstvo, da je kdo tekmec koga:
zaradi rivalstva sta se prepirala
;
ljubezensko rivalstvo med bratoma
;
rivalstvo v šoli ju je odtujilo
/
rivalstvo med mesti
rívati
-am
nedov.
(
í
)
star.
riniti
,
porivati
:
rahlo ga je rival naprej
rívati se
gnesti se, prerivati se:
kako smo se rivali
riviera
-e
[
rivijêra
in
rivjêra
]
ž
(
ȇ
)
knjiž.
morska obala s kopališči, hoteli:
kvarnerska riviera
●
ogledati si francosko in italijansko Riviero
obalo med Toulonom in La Spezio
rivierski
-a -o
[
rivijêrski
in
rivjêrski
]
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na Riviero ali riviero:
rivierski hoteli, parki
rizalít
-a
m
(
ȋ
)
arhit.
po vsej višini naprej pomaknjeni del zunanje stene stavbe:
pročelje gradu je na obeh straneh zaključeno z rizalitoma
rízičen
-čna -o
prid.
(
í
)
tvegan
,
nevaren
2
:
taka odločitev, specializacija je rizična
/
zvišan krvni pritisk spada med rizične faktorje
faktorje, ki ogrožajo zdravje
;
rizični kapitalist
kdor je pripravljen vložiti lastniški kapital v začetne razvojne
faze podjetja
;
nav. mn.
rizični odpadek
odpadek, ki je nevaren za zdravje ali okolje in ga je zato treba
varno deponirati
♦
ekon.
rizični sklad
sklad, ki v podjetjih omogoča kritje izgub, nastalih zaradi škode
;
pravn.
rizična skupnost
skupnost zavarovancev, ki so zavarovani za enake ali podobne
nevarnosti
rízik
-a
m
(
ȋ
)
pog.
riziko
:
sprejeti rizik
/
zmanjšati rizik v proizvodnji
ríziko
-a
m
(
ȋ
)
1.
tveganje
,
nevarnost
2
:
sprejeti riziko
;
spodbujal jih je k drznemu dejanju in zamolčal riziko
/
uprizoritev tega dela za gledališče ni velik riziko
/
sodelovali so na svoj riziko
odgovornost
●
ekspr.
vzeti nase ves riziko
sprejeti (vse) posledice svojega ali tujega dejanja, ravnanja
2.
ekon.
možnost, da pride do škode, izgube v poslovanju:
veliki krediti so riziko za banko
;
zmanjšati riziko v proizvodnji
/
sklad rizika
sklad, ki v podjetjih omogoča kritje izgub, nastalih zaradi škode
//
pravn.
možnost, da se zavarovana oseba ponesreči, zavarovani predmet
poškoduje, uniči:
zavarovati blago proti vsem rizikom
;
zavarovati za riziko smrti
rízling
-a
m
(
ȋ
)
kakovostno belo vino iz grozdja laškega ali renskega rizlinga:
piti rizling
;
kozarec rizlinga
♦
agr.
laški rizling
trta z grozdi z drobnimi belimi jagodami, po izvoru iz Francije;
kakovostno belo kiselkasto vino iz grozdja te trte
;
renski rizling
trta z grozdi s srednje velikimi, rumenkastimi jagodami, po izvoru
iz Nemčije; kakovostno belo vino iz grozdja te trte z izrazitim
vonjem
rízma
-e
ž
(
ȋ
)
trg.
mera za papir, 1000 pol:
bala in dve rizmi papirja
♦
papir.
približno 10 kg težek paket papirja
rízvanec
in
rizvánec -nca
m
(
ȋ; ȃ
)
agr.
trta s srednje velikimi belimi grozdi, ki se goji zlasti v
severovzhodni Sloveniji:
rizvanec je bogato rodil
//
manj kakovostno belo vino iz grozdja te trte:
ríž
-a
m
(
ȋ
)
kulturna rastlina toplih krajev, ki raste na tleh, pokritih z vodo,
ali njeno seme:
odcediti, oprati riž
;
sejati in saditi riž
;
žeti riž
;
makedonski riž
;
luščilnica riža
;
goveja juha z rižem
;
kakor riž beli, drobni zobje
/
glazirani riž
ki ima posebno gladko in svetlečo se površino
/
dušeni riž
;
mlečni riž
kuhan na mleku
♦
gastr.
jetrni riž
rižu podobna jušna zakuha iz jeter, jajc in moke
;
testeni riž
rižu podoben izdelek iz rezančnega testa
ríža
-e
ž
(
ī
)
1.
teh.
umetno narejen nepremičen ali premičen žleb za spuščanje ali
spravljanje materiala:
spuščati hlode po rižah
;
lesena riža
/
suha, vodna riža
2.
nar.
proga
,
črta
:
blago s širokimi rižami
/
delati z brano riže po njivi
brazde, jarke
;
riža gozda
pas
;
dolga riža ljudi
vrsta
●
nar.
pot so nadaljevali kar po rižah
drčah
rižárna
-e
ž
(
ȃ
)
podjetje, obrat za luščenje, obdelavo riža:
delavec v rižarni
rížast
1
-a -o
prid.
(
ȋ
)
podoben rižu:
rižasta oblika
/
ekspr.
rižasti zobje
rížast
2
-a -o
prid.
(
ī
)
nar.
progast
,
črtast
:
rižasta srajca
rížek
-žka
m
(
ȋ
)
ekspr.
manjšalnica od riž:
juha z rižkom
rížen
-žna -o
prid.
(
ȋ
)
rižev
:
rižno zrno
/
rižno polje
rížev
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na riž:
riževa slama
;
riževo zrno
/
riževa moka
;
riževo mleko
;
v japonskem okolju
riževo vino, žganje
/
riževo polje
♦
gastr.
rižev narastek
ríževka
-e
ž
(
ȋ
)
bot.
trava s klaski v latu in golimi ali dlakavimi krovnimi plevami,
Oryzopsis:
zelenkasta riževka
ríži-bíži
in
rízi-bízi -ja
m
(
ȋ-ȋ
)
gastr.
jed iz dušenega riža in graha:
goveji zrezek v omaki z riži-bižijem
rižíšče
-a
s
(
í
)
njiva, na kateri raste riž:
namakati rižišče
/
preorati rižišče
rižólica
in
rižolíca -e
ž
(
ọ̑; í
)
bot.,
navadno v zvezi
navadna rižolica
trava s klaski v latu in dolgimi plazečimi se stebli, Leersia
oryzoides:
rižóta
-e
ž
(
ọ̑
)
jed iz dušenih kosov mesa, riža in začimb:
dati rižoto na krožnik
/
piščančja, telečja rižota
/
gobova rižota
ŕja
ŕje
in
rjà rjè
ž
(
ŕ; ȁ ȅ
)
1.
rjavkasta prevleka na železnih predmetih, ki nastane zlasti zaradi
delovanja vlage, zraka:
ostrgati rjo
/
rja je načela drog
;
od rje razjedena pločevina
;
zavarovati avtomobil pred rjo
rjavenjem
;
pren.
rja časa je načela njegovo slavo
2.
glivična bolezen, ki se kaže v obliki temnih peg na rastlinah,
sadežih:
rja na endiviji, fižolu, nageljnih
;
škropljenje proti rji
♦
agr.
fižolova, grahova rja
glivična bolezen na fižolovih, grahovih listih in strokih, ki se
kaže v obliki temnih, rjavih prašnatih kupčkov
;
ribezova rja
;
žitna rja
//
bot.
glivica, ki povzroča to bolezen:
raziskovati rjo
ŕjast
-a -o
prid.
(
ŕ
)
nanašajoč se na rjo:
rjasta železna ograja
;
pločevina je rjasta
/
rjasti madeži na prtu
/
obleka rjaste barve
/
rjasto žito
♦
bot.
rjasti sleč
alpska grmičasta rastlina z rdečimi cveti in usnjatimi, spodaj
rjasto rdečimi listi, Rhododendron ferrugineum
ŕjasto
prisl.
:
rjasto potemneti
;
rjasto rjave pike
;
rjasto rumen
ŕjav
1
-a -o
in
rjàv rjáva -o
prid.
(
ŕ; ȁ á
)
nanašajoč se na rjo:
rjava ograja
/
listi so postali rjavi
rjàv
2
rjáva -o
prid.
(
ȁ á
)
1.
ki je take barve kot čokolada ali kostanj:
rjav kožuh
;
rjavi lasje
;
rjav suknjič
;
oči ima rjave
;
rjavo deblo
;
čokoladno, kostanjevo, opečnato, rjasto rjav
;
rdeče rjav
;
temno rjav
;
rjavo-rumen hrošč
/
rjavi kopalci
zagoreli
;
od sonca rjav obraz
/
rjava barva
●
publ.
po naftovodih teče rjava kri
nafta
2.
slabš.
nacionalsocialističen
:
rjavi režim
/
rjave srajce
nacionalsocialisti
♦
bot.
rjave alge
;
gastr.
rjava omaka
omaka, ki nastane pri praženju kosti in pečenju mesa
;
gozd.
rjava gniloba
glivična bolezen, pri kateri se les rjavo obarva
;
petr.
rjavi premog
premog z nižjo stopnjo pooglenitve
;
teh.
rjavo steklo
steklo rjave barve za izdelavo steklenic
;
vet.
rjava pasma goveda
pasma sivo rjavega goveda, ki se goji zaradi mleka in mesa
;
rjava štajerka
kokoš rjave barve, ki se goji zaradi jajc
;
rjavo govedo
govedo rjave pasme
;
zool.
rjavi hrošč
hrošč rjave barve, s pahljačastimi tipalnicami, ki se v velikih
množinah pojavlja vsako četrto leto, Melolontha vulgaris
;
rjavi lunj
lunj z rjavim in sivim perjem, Circus aeroginosus
;
rjavi medved
medved, ki se hrani pretežno z rastlinsko hrano in ima rjav kožuh,
Ursus arctos
;
rjavi srakoper
rjávo
prisl.
:
rjavo zapečen hlebec
/
piše se narazen ali skupaj:
rjavo pikčast
ali
rjavopikčast
;
rjavo rdeč
;
rjavo rumen
;
rjavo siv
;
sam.:
okras v rjavem in sivem
rjávček
-čka
m
(
ȃ
)
manjšalnica od rjavec:
rjavček je glasno zahrzal
;
zajahati rjavčka
♦
zool.
dnevni metulj z rdeče rjavimi lisami in pasovi na temno rjavih
krilih, Erebia
rjávec
-vca
m
(
ȃ
)
1.
rjava žival, navadno konj, vol:
voz sta vlekla krepka rjavca
;
jahati na rjavcu
;
rjavec s črno grivo
;
rjavec in sivec
2.
ekspr.
človek rjave, temne polti:
vsi v družini so belopolti, le jaz sem rjavec
rjavênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od rjaveti:
rjavenje kože
/
zavarovati orodje pred rjavenjem
;
rjavenje karoserije
/
rjavenje listov in slaba rast
♦
agr.
rjavenje
glivična ali bakterijska bolezen, pri kateri deli rastlin
porjavijo
;
rjavenje vina
spreminjanje barve in okusa vina zaradi nepravilne predelave
grozdja; oksidacija vina
;
les.
rjavenje lesa
spreminjanje naravne barve lesa zaradi delovanja svetlobe
rjavéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
1.
postajati rjav:
gozd rjavi in listje odpada
;
pokošeni laz rjavi od suše
/
obraz ji na soncu hitro rjavi
//
knjiž.
rjavo se odražati, kazati:
med grmovjem je rjavela zapuščena pot
2.
postajati rjav, rjast:
stroji so na dežju rjaveli
●
ekspr.
plug že dolgo rjavi na dvorišču
nihče ga ne uporablja
;
ekspr.
ni se hotela poročiti z njim, rajši je vse življenje rjavela kot
dekle
ostala neporočena
rjavèč
-éča -e:
rjaveča vrtna ograja
rjavíca
-e
ž
(
í
)
geogr.
prst rjave barve zlasti v listnatih gozdovih zmerno toplega pasu:
rjavína
-e
ž
(
í
)
1.
lastnost rjavega, rjava barva:
svetla rjavina lesa
;
rjavina krzna, oči, prsti
;
odtenek rjavine
2.
kar je rjavo:
izrezati, odrezati rjavino
●
ostrgati rjavino
rjo
rjavíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
delati kaj rjavo:
sonce je rjavilo njeno kožo
rjavíti se
knjiž.
rjavo se odražati, kazati:
med grmovjem se je rjavila zapuščena pot
rjávka
-e
ž
(
ȃ
)
1.
rjava žival, navadno kobila, krava:
rjavka daje veliko mleka
;
rjavka dobro nese
;
napreči rjavko
;
sivka in rjavka
2.
mehkolistna solata zeleno-rjave barve, ki ne dela glav:
rjavka ima velike rozete z rjavo-zelenimi nagubanimi listi
;
berivka in rjavka
/
ameriška rjavka
;
zimska rjavka
/
solata rjavka
3.
ekspr.
ženska, ki ima rjave lase, temno polt:
vitka rjavka
;
rjavka in plavolaska
4.
agr.
hruška z rjavo hrapavo lupino, ki dozori pozno poleti ali zgodaj
jeseni:
za ovsenkami dozorijo rjavke
rjávkast
-a -o
prid.
(
ȃ
)
ki ni popolnoma rjav:
rjavkast kožuh
;
rjavkasti madeži
;
krilo je rjavkasto
/
zagorelo rjavkast obraz
/
riba rjavkaste barve
♦
zool.
rjavkasti striček
žuželka iz družine murnov, ki živi po starih hišah, Acheta
domestica
rjávkasto
prisl.
:
rjavkasto sivi
ali
rjavkastosivi oblaki
rjavo...
1
prvi del zloženk
nanašajoč se na rjàv:
rjavobrad, rjavolas, rjavook
rjavo...
2
prvi del zloženk,
kakor
rjavolisast, rjavopikčast, rjavosiv,
ipd.,
gl.
rjav
2
rjavokóžec
-žca
m
(
ọ̑
)
knjiž.
človek rjave, temne polti:
rjavokožci in rdečekožci
rjavolás
in
rjavolàs -ása -o
prid.
(
ȃ; ȁ á
)
ki ima rjave lase:
rjavolas fant
rjavolásec
-sca
m
(
ȃ
)
kdor ima rjave lase:
visok rjavolasec
rjavoláska
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki ima rjave lase:
kodrasta rjavolaska
rjavoók
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
ki ima rjave oči:
rjavooka deklica
rjavopôlt
-a -o
[
ərjavopou̯t
]
prid.
(
ȏ ō
)
ki je rjave, temne polti:
bila je črnolasa in rjavopolta
rjavosrájčnik
-a
m
(
ȃ
)
slabš.
nacionalsocialist
:
divjanje rjavosrajčnikov
ŕjavost
1
in
rjávost -i
ž
(
ŕ; á
)
lastnost, značilnost rjavega, rjastega:
rjavost ograje
rjávost
2
-i
ž
(
á
)
lastnost rjavega, rjava barva:
rjavost debel
;
rjavost obraza in belina zob
rjovênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od rjoveti:
rjovenje ga je prestrašilo
;
levje, tigrovo rjovenje
/
rjovenje topov in žvižganje granat
/
to ni petje, ampak rjovenje
;
vpitje je prešlo v rjovenje
/
rjovenje viharja
rjovéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
navadno kot nedoločnik in deležnik na -l
1.
oglašati se z močnim, nizkim, zateglim glasom:
leopard je grozeče rjovel
;
rjovel je kot lev
//
ekspr.
dajati rjovenju podobne glasove:
motor je rjovel
/
letala so rjovela nad mestom
zelo hrupno letela
2.
slabš.
zelo kričati:
rjovel je in divjal po sobi
/
rjoveti na vse grlo
/
vse vas bom nagnal, je rjovel
3.
ekspr.
nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo;
divjati
:
na morju je rjovel vihar
/
v deželi je rjovela vojna
rjové
:
volkova sta rjove planila drug na drugega
rjovèč
-éča -e:
žival je rjoveč bežala
;
rjoveči levi;
prim.
rjuti
rjúha
-e
ž
(
ú
)
1.
del posteljnega perila pravokotne oblike za pokrivanje ležišča,
odevanje:
podvihati rjuho
;
pogrniti posteljo s svežo rjuho
;
bele rjuhe
;
flanelaste, platnene rjuhe
;
rjuha in prevleka
;
ekspr.
imel je tolikšen vrt, da bi ga lahko z rjuho pokril
zelo majhen
/
napenjalna rjuha
rjuha z elastiko ob robovih, ki se napne, razpne čez vzmetnico
//
ekspr.,
navadno s prilastkom
kar je temu podobno:
bele rjuhe snega
2.
ekspr.,
z rodilnikom
manjši kos česa:
tožiti se za vsako rjuho zemlje
3.
nar.
večji kos platnenega, vrečevinastega blaga za nošenje sena, stelje:
naložiti seno na rjuho
/
rjuha listja
/
nosilna rjuha
;
rjuha nosilnica
rjúhica
-e
ž
(
ú
)
manjšalnica od rjuha:
zamenjati otroku rjuhico
rjúti
rjôvem
in
rjújem
nedov.
,
tudi
rjovíte
(
ú ó, ú
)
1.
oglašati se z močnim, nizkim, zateglim glasom:
bik, lev rjove
/
ekspr.
ranjenec rjove od bolečine
//
ekspr.
dajati rjovenju podobne glasove:
narasla reka rjove
;
tanki rjovejo in drvijo proti okopom
/
bombniki rjovejo proti mestu
zelo hrupno letijo
2.
slabš.
zelo kričati:
kaj rjovete, saj vas slišimo
/
kaj rjoveš nad njim
se jeziš, razburjaš
3.
ekspr.
nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo;
divjati
:
vihar rjove
/
na zahodu rjove fronta;
prim.
rjoveti
rjútje
-a
s
(
ú
)
rjovenje
:
rjutje ranjene zveri
ŕkelj
ŕklja
tudi
rkèlj rkljà
m
(
ŕ; ə̏ ȁ
)
nar.
hlod (za predelavo na žagi):
voziti rklje na žago
;
hrastovi rklji
rmán
-a
m
(
ȃ
)
zdravilna rastlina s pernatimi listi in z belimi ali rožnatimi cveti:
rman in šentjanževka
/
nabirati, sušiti rman
nadzemne dele rmana
//
posušeni nadzemni deli te rastline:
skuhati čaj iz rmana
/
pog.
piti rman
čaj iz teh delov
♦
bot.
planinski rman
sivo belo dlakava gorska rastlina s pernato deljenimi listi in
cveti v koških; planinski pelin
;
vrtn.
rumeni vrtni rman
vrtna rastlina s pernatimi listi in zlato rumenimi cveti v
socvetjih, Achillea filipendulina
rmánec
-nca
m
(
ȃ
)
bot.
vodna rastlina s pernatimi listi in drobnimi rdečkastimi cveti,
stoječimi posamič ali v socvetjih, Myriophyllum:
klasasti rmanec
rmánov
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na rman:
rmanovi cveti
/
rmanov čaj
roaming
-a
[
rôu̯ming-
]
m
(
ȏ
)
uporaba mobilnega telefona zunaj območja dosega domačega operaterja,
navadno v tujini;
(mobilno) gostovanje
:
visoke cene roaminga v tujini
rób
1
-a
m
,
mn.
robôvi
stil.
róbi;
mest. mn. stil.
robéh;
im., tož. dv. stil.
robá
(
ọ̑
)
1.
skrajni zunanji del česa:
rob tkanine se cefra
;
obrezati, utrditi, zgladiti rob
;
zakriti rob obloge z letvico
;
pola papirja z nazobčanim robom
;
robovi deske
/
označiti desni in levi rob cestišča
;
robovi travnika
/
ostro začrtani robovi oblaka
;
poudariti robove ustnic
/
postaviti kozarec preblizu roba mize
;
razdalja od središča do roba
;
ob robu hiše
ob koncu, kraju
;
zasaditi drevesa ob robu parcele
//
površina, prostor ob tem delu:
sesti na rob klopi
;
zapeljati na desni rob cestišča
;
zapisovati pripombe na rob lista
;
nositi plevel na rob njive
;
ustaviti se na robu planote
;
iti po robu pločnika
;
z gozdom porasli robovi doline
/
vas na robu gozda
blizu, zraven
;
živeti na robu mesta
v predmestju
;
pren.,
knjiž.
rob družbe, zavesti
//
skrajni zgornji del ob odprtini:
okrušiti rob skodelice
;
naliti kozarec do roba
;
vaza z brušenim robom
/
nagniti se čez rob vodnjaka
;
voda je pljuskala čez rob čolna
/
stati na robu brezna
;
rob jame, kotanje
;
jarek je do roba poln vode
/
rob krožnika
kjer se konča globoki del krožnika
2.
ozek pas ob skrajnem zunanjem delu ploskve, površine:
slike brez roba
;
pismo s črnim robom
kot znamenje žalovanja
/
narediti na gredici rob iz cvetja
/
oblaki so imeli zlat rob
/
puščati rob na začetku lista
nepopisani del
/
hlače brez roba
zaviha
;
plašč s krznenim robom
obrobo
//
zavihani, upognjeni, odebeljeni del, ki skrajni zunanji del
zaključuje, utrjuje:
rob se odrobi
;
pustiti v robu dovolj blaga
;
širok rob pri krilu
;
lonci brez roba
;
lončena skleda z robom
3.
kar nastane na zunanji strani ob stiku dveh ploskev:
posneti robove z obličem
;
udariti se ob rob
;
zaobljeni robovi pohištva
;
robovi opeke, škatle, trama
;
ogli in robovi
//
temu podobna vzboklina, vzboklinica:
robovi na kamnu se v vodi obrusijo
;
robovi v čevljih ga žulijo
;
žlebičaste vdolbine in robovi
/
hlače z robom
z zalikanim pregibom po vsej dolžini hlačnice spredaj in zadaj
;
pren.
življenje mu je obrusilo robove
4.
mesto, kjer se spremeni nagib nagnjenega sveta:
razgledovati se z roba
;
steza vodi čez rob
;
povzpeti se po strmini na rob
;
vas leži na robu
;
svet sten in robov
/
spustiti se po robu
strmini
//
nav. mn.,
nar.
razčlenjen strm svet:
robovi in stene so zapirali globeli
;
pašniki po sončnih robovih
;
lisica se skriva v robovih
5.
s prilastkom
velika bližina, možnost nastopa ali prenehanja zlasti določenega
stanja:
pripeljati podjetje na rob krize
;
priti na rob propada
;
biti na robu živčnega zloma
/
poslovati na robu rentabilnosti
komaj še rentabilno
;
dežela živi na robu lakote
v velikem pomanjkanju
●
ekspr.
mera njegovega potrpljenja je polna do roba
ne more več ostati neprizadet
;
publ.
traktor je konja izrinil na rob poljedelstva
namesto konj se vse bolj uporabljajo traktorji
;
pripeljati kaj na rob prepada
spraviti v veliko nevarnost za obstoj
;
ekspr.
biti, stati na robu obupa
biti zelo obupan, potrt
;
biti na robu prepada
v veliki nevarnosti za obstoj
;
publ.
živeti na robu zgodovinskega dogajanja
ne udeleževati se ga
;
publ.
ob robu se bo razprava dotaknila še nekaterih novosti
mimogrede
;
publ.
opombe ob robu dogodkov
manj pomembne, obrobne
;
ekspr.
postaviti se komu po robu
upreti se mu
♦
bot.
listni rob
;
fiz.
lomni rob
rob optične prizme, od katerega se pri prehodu skozi njo lomi
svetloba
;
geom.
rob
črta, v kateri se stikata dve ploskvi telesa
;
jezikosl.
jezični rob
sprednji in obstranski del jezika
;
šah.
rob šahovnice
vsaka od štirih končnih vrst polj na šahovnici
;
teh.
centrirni rob
ki omogoča natančno prileganje enega okroglega dela k drugemu
rób
2
-a
m
(
ọ̑
)
zastar.
suženj
:
ujeti pobeglega roba
róba
-e
ž
(
ọ́
)
1.
pog.
izdelek ali pridelek, namenjen tržišču;
blago
:
prodajalka hvali svojo robo
;
cenena roba
/
obleka je iz dobre robe
tkanine, blaga
/
galanterijska roba
//
izdelek, pridelek sploh:
te robe smo dosti pridelali
;
njegovi čevlji so inozemska roba
2.
pog.
predmeti
,
stvari
:
razdeliti obleko, obutev in drugo robo
;
nakradeno robo je skril na podstrešje
3.
obrt.,
v zvezi
suha roba
leseni izdelki domače obrti:
izdelovati, prodajati suho robo
;
koš suhe robe
/
ribniška suha roba
robáč
-a
m
(
á
)
jesensko jabolko rdeče barve z izrazitimi robovi od muhe do sredine
sadeža:
róbača
tudi
robáča -e
ž
(
ọ̄; á
)
1.
nar.
široka srajca iz domačega platna:
nositi robačo
//
srajca sploh:
kupiti robačo
2.
nar. belokranjsko
žensko oblačilo, ki pokriva spodnji del telesa;
krilo
2
:
dolga, široka robača
3.
knjiž.
rubaška
:
znan je bil po tem, da je nosil robačo
/
ruska robača
robàn
tudi
robán -ána
m
(
ȁ á; ȃ
)
star.
robat človek:
kdo bi se pogovarjal s tem robanom
robantè
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
ekspr.
kdor (rad) robanti:
malo grob, a dobrosrčen robante
robántenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od robantiti:
zaslišati robantenje
;
po dolgem robantenju se je le pomiril
/
robantenje, da je narejeno zanič, je krivično
robántiti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
izražati jezo, nejevoljo z glasnim govorjenjem, preklinjanjem:
kar naprej robanti
;
robantiti, ker delo ni opravljeno
/
robantiti na koga
/
vrag naj jih vzame, je robantil
robantèč
-éča -e:
robanteč je odšel iz sobe
robàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
1.
ki ima rob, robove:
robati in okrogli klini
;
robato kamenje
/
robata sol
2.
ki ni lepo, nežno oblikovan:
robat obraz
;
robate roke
/
robat stol
●
ekspr.
robat glas
hripav
//
ekspr.
neroden
2
,
okoren
:
robate kretnje
/
robati verzi
3.
ki v odnosu do ljudi ne kaže rahločutnosti, obzirnosti, zlasti v
govorjenju:
robat, a dober človek
;
nekoliko robata ženska
/
robate besede
;
robate šale
;
robato govorjenje
/
robat humor
/
pripovedoval jim je robate zgodbe
nespodobne, nedostojne
robáto
prisl.
:
robato se vede do otrok
robátež
-a
m
(
ȃ
)
ekspr.
robat človek:
kar všeč mi je ta robatež
robátost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost robatega:
robatost predmeta
/
robatost njegovega jezika
/
moška robatost
/
ekspr.
pripovedovati robatosti
robate šale
robávs
-a
m
(
ȃ
)
slabš.
1.
robat človek:
pri tem robavsu s prijaznostjo nič ne opraviš
2.
neroden, neuglajen človek:
po njegovem vedenju se vidi, da je robavs
3.
velik, zelo močen človek:
ta robavs dvigne za tri može
robávsast
-a -o
prid.
(
ȃ
)
slabš.
1.
robat
,
grob
2
:
robavsast, a dober sosed
2.
neroden
2
,
neuglajen
:
robavsast hribovec
●
ekspr.
robavsast in plečat moški
velik, zelo močen
róbček
-čka
m
(
ọ́
)
1.
manjšalnica od robec:
brisati si nos, oči z robčkom
;
bel, pisan robček
/
čipkast(i) robček
obrobljen s čipkami
;
osvežilni robček
vlažen, nadišavljen papirnati robček
;
papirnati robček
2.
manjšalnica od rob
1
:
robček se trga
3.
obl.
prešita guba za okras:
narediti robčke na bluzi
róbec
-bca
m
(
ọ́
)
1.
manjši kos blaga kvadratne oblike zlasti za brisanje nosu:
potegniti robec iz žepa
;
usekniti se v robec
;
brisati se z robcem
;
batisten, bombažen robec
;
bel, pisan robec
/
moški, ženski robci
;
papirnati robci
/
okrasni robec
/
žepni robec
2.
nar.
ruta
1
:
dati robec na glavo
;
svilen robec
/
ogrnila se je z volnenim robcem
ogrinjalko
/
naglavni robec
♦
zool.
veliki robec
v plitvem morju živeča ploščata riba z očmi na levi strani telesa,
Scophthalmus maximus
róbek
-bka
m
(
ọ̑
)
manjšalnica od rob
1
:
obleka z belim robkom na ovratniku
róbelj
-blja
m
(
ọ́
)
num.
skupna teža jedra in primesi novca;
surova teža
róben
-bna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na rob
1
:
robna dolžina
/
robni okraski
;
pravilno prišita robna čipka
●
knjiž.
robne stroke
manj pomembne
;
knjiž.
robna mera česa
skrajna
♦
adm.
robni pas
nepopisani del lista na začetku in na koncu vrstice
;
alp.
robna zev
zev med snegom in skalovjem ob straneh snežišča
;
geogr.
robna morena
nasutina ob straneh ledenika
;
geom.
robna točka
točka na robu
;
obrt.
robni vbod
vbod, s katerim se obšije rob, da se prepreči cefranje; ometica
róber
-ja
in
-bra
m
(
ọ́
)
pri bridgeu in whistu
določeno število partij:
odigrati dva roberja
robévnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
nar. gorenjsko
sekira z majhnim rezilom in dolgim toporiščem:
opirati se na robevnico
;
pastirji so se branili pred volkovi z robevnico
robíca
-e
ž
(
í
)
nav. mn.,
knjiž.
okrasna nit ali pramen iz niti na robu kakega tekstilnega izdelka;
resa
1
:
ruta z dolgimi robicami
robícelj
-clja
tudi
-na
[
robicəlj
]
m
(
í
)
nar.
robič
,
izboklina
:
doseči robicelj v skalnati steni
/
travniki so bili neravni, polni robicljev
//
grič
,
vzpetina
:
na vsak robicelj se je povzpel
robìč
-íča
m
(
ȉ í
)
manjšalnica od rob
1
:
iskati zajedo ali robič za oporo
/
stati na robiču nad globino
robíček
-čka
m
(
ȋ
)
manjšalnica od rob
1
:
žival je smuknila čez robiček
robída
-e
ž
(
í
)
trnata grmičasta rastlina z užitnimi črnimi jagodami, ki raste na
posekah in v gozdovih:
cveti robide
;
poganjki na robidi
♦
bot.
skalna robida
pri kateri imajo pokončni poganjki rdeče plodove, Rubus saxatilis
//
robidovje
:
iztrebiti robido
;
z robido in grmovjem poraščena jasa
robíden
-dna -o
prid.
(
ȋ
)
robidov
:
robidno listje
robídje
-a
s
(
ȋ
)
robidovo grmičevje:
z robidjem poraslo pobočje
robídji
-a -e
prid.
(
ȋ
)
zastar.
robidov
:
robidji trn
robídnica
-e
ž
(
ȋ
)
jagoda robide:
nabirati robidnice
;
bonbon v obliki robidnice
;
sok iz robidnic
//
robida
:
zelo polne robidnice
/
z robidnicami obraščena stena
z robidovjem
♦
les.
dvoročna žaga s trikotnimi zobmi
robídničen
-čna -o
(
ȋ
)
pridevnik od robidnica:
robidnični sok
robídov
-a -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na robido ali robidnico:
robidovo grmičevje
/
robidov čaj
/
robidov sok
robídovec
-vca
m
(
í
)
robidov sok:
piti robidovec
robídovje
-a
s
(
í
)
robidovo grmičevje:
na poseki raste robidovje
;
bodeče robidovje
;
malinje in robidovje
/
hoditi po robidovju
po svetu, poraslem z robidovjem
róbija
-e
ž
(
ọ́
)
pravn.,
v stari Jugoslaviji
najhujša prostostna kazen:
obsoditi na robijo zaradi revolucionarne dejavnosti
;
šestletna robija
/
odpeljati na robijo
;
biti na robiji
●
knjiž.
večji del življenja je preživel po robijah
zaporih, ječah
robijáš
-a
m
(
á
)
1.
v stari Jugoslaviji
kdor prestaja najhujšo prostostno kazen:
med robijaši je bilo veliko komunistov
2.
knjiž.
zapornik
,
kaznjenec
:
roman o robijaših iz zloglasnega zapora
robílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na robljenje:
robilne priprave
♦
les.
robilna žaga
robilnik
;
teh.
robilni stroj
robílnica
-e
ž
(
ȋ
)
gozd.
težka sekira za podiranje drevja:
robilnica in plankača
robílnik
-a
m
(
ȋ
)
les.
krožna žaga za robljenje lesa:
robilnik in čelilnik
♦
teh.
stroj ali priprava za robljenje pločevine
robínija
-e
ž
(
í
)
bot.
trnato drevo ali grm z dišečimi belimi cveti v grozdastem socvetju,
Robinia pseudoacacia:
robinija že cvete
;
grmi robinije in rešeljike
robínijev
-a -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na robinijo:
robinijevo cvetje
/
robinijev gozd
róbinja
-e
ž
(
ọ̑
)
zastar.
sužnja
:
kupiti robinjo
●
zastar.
sin hlapca in robinje
služkinje, dekle
robinzonáda
-e
ž
(
ȃ
)
literarno delo iz življenja daleč od civilizacije živečih ljudi,
zlasti brodolomcev:
brati robinzonade
●
ekspr.
pripovedoval je o svoji robinzonadi
svojem življenju daleč od civilizacije
;
publ.
utopičnost robinzonade
izoliranega individualnega gospodarjenja
róbinzonski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
ekspr.
tak kot pri Defoejevem Robinzonu:
njihovo robinzonsko življenje
róbinzonstvo
-a
s
(
ọ̑
)
ekspr.
življenje daleč od civilizacije:
minilo je več tednov njihovega robinzonstva
robíti
in
róbiti -im
nedov.
(
ī ọ́
)
1.
delati rob:
robiti krilo
;
robiti prte, zavese
;
robiti na šivalnem stroju
;
robiti s čipkami
2.
knjiž.
obdajati
,
obkrožati
:
cesto je robilo gosto grmovje
;
obraz mu robi brada
/
jutranja zarja je robila vrhove
/
smehljaj ji robi ustnice
3.
šport.
pritiskati na robove smuči:
kaj pa tako robiš
;
robiti z notranjimi robniki
4.
ekspr.
govoriti
,
pripovedovati
:
robiti debele, kosmate
;
take je robil, da jim je šlo na smeh
●
pog.,
ekspr.
ta mu jih pa robi
ga ošteva; mu ostro odgovarja
;
zastar.
robiti drevje
podirati, sekati
;
knjiž.
robiti glave sovražnikom
sekati
♦
les.
robiti les
delati, da imajo kosi lesa ostre robove med ploskvami
;
teh.
robiti pločevino
robíti se
in
róbiti se
knjiž.
odražati se, kazati se:
hribi se robijo v ostrih obrisih
róbljen
-a -o:
s čipkami robljen prt
;
robljene deske
robkáč
-a
m
(
á
)
agr.
robkalnik
:
izdelovati robkače
robkálnik
-a
m
(
ȃ
)
agr.
stroj ali priprava za robkanje:
robkalnik za koruzo
/
stresti grozdje v robkalnik
róbkanje
-a
s
(
ọ̑
)
glagolnik od robkati:
robkanje koruze
/
robkanje grozdja
róbkati
-am
nedov.
(
ọ̑
)
1.
odstranjevati zrna s storža:
robkati koruzo
/
ptice so robkale suhe sončnice
●
nar.
robkati kamenčke iz zidu
luščiti
;
nar.
robkati z nožem po mizi
dolbsti, vrezovati
2.
agr.
pecljati
:
robkati grozdje
róbljenje
-a
s
(
ọ́
)
glagolnik od robiti:
ročno robljenje
;
robljenje kril
/
šivalni stroj za robljenje
/
zavirati z robljenjem
/
robljenje pločevine
robníca
-e
ž
(
í
)
1.
les.
lesena letev, ki utrjuje, zaključuje rob ploskve;
zaključna letev
:
robnica zidne obloge
♦
navt.
lesena letev, ki utrjuje, povišuje ali zaključuje vrh boka pri
čolnu
2.
teh.
zobčasta letev pri pisalnem stroju, na kateri sta nameščena robnika:
robníčiti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
šport.
pritrjevati robnike (pri smučeh):
robničiti smuči
robník
-a
m
(
í
)
1.
podolgovat kos materiala, s katerim se zaključi rob česa:
zavarovati pločnik z robniki
;
betonski, kovinski, lesen robnik
;
krivi, ravni robniki
;
robnik ob cvetlični gredi
;
s kamnitim robnikom obrobljen grob
//
šport.
pas, navadno kovinski, na robu drsne ploskve smuči:
smuči z robniki
/
spodnji, zgornji robniki
/
kovinski robniki
2.
teh.
priprava na pisalnem stroju, s katero se določa dolžina vrstice:
naravnati robnike
/
končni
s katerim se določi desni
, začetni robnik
s katerim se določi levi rob na listu
♦
gled.
sprednji rob gledališkega odra, navadno z napravami za
osvetljevanje prizorišča; rampa
;
obrt.
priprava za zaznamovanje dolžine obleke pri pomerjanju
robót
-a
m
(
ọ̑
)
1.
elektronsko vodena naprava, ki enakomerno opravlja vnaprej
programirana, pogosto človekovemu zdravju škodljiva dela:
konstruirati robota
;
uporaba robotov v avtomobilski industriji
;
robot v podobi človeka
;
dela, ravna kot robot
/
industrijski robot
2.
slabš.
kdor ravna, dela po navodilih drugega brez sodelovanja volje, zavesti:
biti misleč človek, ne robot
;
uniformirani roboti fašizma
;
človek robot
robóta
-e
ž
(
ọ̑
)
star.
1.
tlaka
:
opravljati roboto
;
iti na roboto, v roboto
●
občinska robota
nekdaj
obvezno neplačano delo, zlasti pri delanju, popravljanju cest,
poti
2.
težko delo, garanje:
robota v rudniku jih je izčrpala
robótati
-am
nedov.
(
ọ̑
)
star.
1.
opravljati tlako:
robotati so morali tri dni v tednu
2.
težko delati, garati:
vse dni robota na polju
;
robota kot (črna) živina
●
star.
predniki so stoletja robotali tujcem
jim bili podrejeni, bili od njih odvisni
robóten
-tna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na roboto:
robotni dnevi
♦
zgod.
robotni patent
v fevdalizmu
zakon, s katerim je bila leta 1778 za Štajersko in Koroško, leta
1782 pa za Kranjsko določena največja dovoljena tlaka glede na
velikost posestva
robótik
-a
m
(
ọ́
)
strokovnjak za robotiko:
državno tekmovanje robotikov
;
elektrotehnik, računalničar in robotik
/
Društvo robotikov Slovenije
robótika
-e
ž
(
ọ́
)
veda o robotih in njihovi uporabi:
razvoj robotike
/
zakoni robotike
robotizácija
-e
ž
(
á
)
1.
uvedba, uvajanje robotov, opremljanje z roboti:
robotizacija proizvodnje
;
z robotizacijo lakiranja zmanjšati porabo lakov
;
avtomatizacija in robotizacija
2.
ekspr.
navajanje na ravnanje, delanje po navodilih drugega brez sodelovanja
volje, zavesti:
robotizacija človeka
robotizíran
-a -o
prid.
(
ȋ
)
ki deluje s pomočjo vgrajenega robota:
robotizirani menjalnik
;
robotizirana naprava, sonda
;
robotizirano vozilo
robotizírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
1.
uvesti robote, opremiti z roboti:
robotizirati proizvodnjo avtomobilov
2.
slabš.
narediti, da kdo ravna, dela po navodilih drugega brez sodelovanja
volje, zavesti:
robotizirati človeka
robótnik
-a
m
(
ọ̑
)
star.
tlačan
:
izkoriščani robotniki
robótski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na robote:
robotski mehanizem
;
robotsko ohišje
/
brati robotske zgodbe
/
to ni človeško, ampak robotsko ravnanje
robováti
-újem
nedov.
(
á ȗ
)
zastar.
biti suženj:
roboval je, dokler ga niso osvobodili
/
svobodni ljudje nočejo robovati
;
robovati tujcem
služiti
robôvje
-a
s
(
ȏ
)
star.
več robov, robovi:
robovje pohištva
/
kositi travo po robovju
/
robovje prostranega gozda
obrobje
róbski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
zastar.
suženjski
:
robsko življenje
róbstvo
-a
s
(
ọ̑
)
zastar.
suženjstvo
:
odprava robstva
/
imeti narode v robstvu
robústen
-tna -o
prid.
, robústnejši
(
ȗ
)
1.
ki zaradi izredne telesne razvitosti deluje nerodno, okorno:
robusten moški
;
z leti je postal robustnejši
/
samice so manj robustne od samcev
/
robustno telo
//
ki zaradi velikosti, nesorazmernih oblik ne deluje estetsko:
robusten fotelj
;
robustno ogrodje
;
robustna vozila
/
izdelava je preveč robustna
2.
ki v odnosu do ljudi ne kaže rahločutnosti, obzirnosti:
bil je nekoliko robusten
;
robustno dekle
/
biti robustne narave
//
ki ne vsebuje, izraža rahločutnosti, obzirnosti:
robustno ravnanje
/
robusten glas
/
na sebi ima nekaj zdravega, robustnega
robústno
prisl.
:
robustno izdelan avtomobil
robústnež
-a
m
(
ȗ
)
ekspr.
robusten človek:
ta robustnež zaleže za deset mož
robústnost
-i
ž
(
ȗ
)
lastnost, značilnost robustnega:
kljub robustnosti je lokomotiva zelo hitra
/
njegove robustnosti so že vajeni
rock
in
rók -a
[
rók
]
m
(
ọ̑
)
1.
zabavna glasba v drugi polovici 20. stoletja s poudarkom na ritmu:
poslušati rock
;
stili rocka
2.
pog.
rock and roll:
plesati rock
;
rock in twist
;
v prid. rabi:
rock glasba, plošča
;
rock skupina
skupina, ki igra rock glasbo
rockabilly
-ja
[
rokabíli
]
m
(
ȋ
)
zgodnja oblika rock and rolla z močnim vplivom country glasbe, z
začetkom v 50. letih 20. stoletja:
ni bilo v navadi, da bi se v rockabillyju pojavljal klavir
//
kdor izvaja tako glasbo:
nastop divjih rockabillyjev
//
kdor se navdušuje za tako glasbo:
pod odrom se razvnelo nekaj rockabillyjev
;
v prid. rabi:
rockabilly koncert, večer
;
rockabilly glasba
;
rockabilly pričeska, frizura
;
rockabilly skupina, zasedba
rockabillyjevski
-a -o
[
rokabílijeu̯ski
]
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na rockabilly:
rockabillyjevska glasba
rock and roll
rock and rolla
[
rókən(d)ról
]
m
(
ọ̑, ọ̑
)
živahen ples v štiričetrtinskem taktu, po izvoru iz Severne Amerike:
plesati rock and roll
;
rock and roll in bugivugi
//
skladba za ta ples:
zaigrati rock and roll
rocker
ipd.
gl.
roker
ipd.
ròč
rôča
m
(
ȍ ó
)
1.
del priprave, zlasti posode, namenjen za držanje z rokami:
prijeti jerbas za roč
;
roč skodelice
/
nasaditi metlo na dolg roč
držaj
2.
nar. gorenjsko
obroč (iz zvitih vej):
pritrditi late v plotu z roči
;
smrekovi roči
●
nar. gorenjsko
roč klobas
venec
róča
tudi
rôča -e
ž
(
ọ́; ó
)
nar.
ročaj
,
roč
:
prijeti vrč za ročo
/
roča sablje
ročáj
-a
m
(
ȃ
)
1.
del priprave, zlasti posode, namenjen za držanje z rokami:
prijeti za ročaj
;
bakeliten, kovinski, lesen ročaj
;
ročaj lonca, skodelice
;
ročaj noža
;
ročaj pri kovčku, torbici
;
svečnik z ročajem
/
lopata se je snela z ročaja
držaja
/
zabosti nož v kaj do ročaja
2.
manjša priprava za držanje, oprijemanje:
potniki so se držali za ročaje
/
brv brez ročajev
držajev
●
udoben naslanjač z ročaji
z naslonjalom za roke
♦
šport.
konj z ročaji
telovadno orodje z ročaji za gimnastične vaje, preskoke
rôček
-čka
m
(
ō
)
manjšalnica od roč:
skodelica z oškrbljenim ročkom
róčen
1
tudi
rôčen -čna -o
prid.
, róčnejši
tudi
rôčnejši
(
ọ̄; ō
)
star.
spreten
,
pripraven
1
:
fant je ročen
;
ženska je ročna za šivanje, v šivanju
//
hiter
,
uren
2
:
ročna veverica
róčno
tudi
rôčno
1.
prislov od ročen:
hitro in ročno je vse opravil
;
fant je ročno splezal v vrh češnje
2.
takoj
,
brž
:
ročno odgovoriti na vprašanje
;
vzel je pismo in ga ročno odprl
rôčen
2
-čna -o
prid.
(
ō
)
nanašajoč se na roko:
ročne in nožne mišice
;
ročna spretnost
/
invalidski voziček na ročni pogon
;
ročno in strojno izdelovanje
/
ročni delavec
;
ročna prtljaga
;
ročna torbica
;
ročne in stenske ure
;
potegniti ročno zavoro
;
ženska ročna dela
ročno izdelane vezenine ali pletenine
;
ročno orožje
/
ročna lekarna
♦
gled.
ročna lutka
lutka, ki se natakne na prste roke
;
teh.
ročne komande
;
tisk.
ročni stavek
rôčno
prisl.
:
ročno delati, prati
;
sam.:,
pog.
potegniti ročno
ročno zavoro
ročíca
-e
ž
(
í
)
1.
manjšalnica od roka:
otroci so od veselja krilili z ročicami
/
ekspr.
še dolgo je videl njeno ročico, ki mu je mahala v pozdrav
2.
podolgovat, na enem koncu pritrjen del priprave, stroja, s katerim se
sproži, uravnava delovanje te priprave, stroja:
premaknil je ročico in vrata so se odprla
;
pritisniti na ročico izplakovalne priprave
;
ročica krmila
/
stikalna ročica
//
tak del, s katerim se kaj poganja, vrti:
natakniti, odviti ročico pri mlinčku
;
hitro vrteti ročico
;
ročica lajne, mesoreznice
/
pogonska ročica
//
podolgovata priprava na gramofonu, ki omogoča drsenje gramofonske
igle po gramofonski plošči:
premakniti ročico na ploščo
/
gramofonska ročica
3.
nav. mn.
vsak od dveh podolgovatih delov, nastavkov naprave za držanje,
prijemanje:
prijel je za ročice samokolnice in odpeljal
;
opirati se na ročice pri plugu
4.
agr.
vsak od štirih količev, ki se vtaknejo v oplen, za oporo ob straneh
voza:
tesati ročice
;
nasaditi lojtrnice na ročice
;
zadnji ročici sta se zlomili
●
knjiž.
ročica kovčka ga je rezala v roko
ročaj, roč
;
z ročico kaj dvigniti
z vzvodom
;
ročica naslanjača
naslonjalo za roke
♦
avt.
menjalna
ali
prestavna ročica
za spreminjanje položaja zobnikov v menjalniku
;
fiz.
ročica (sile)
razdalja med osjo telesa in premico sile, ki deluje nanj
;
grad.
ročica
krajši poševni tram, navadno v ostrešju, ki, uprt v pokončni tram,
podpira vodoravnega
;
strojn.
ročica
del batnega stroja, ki veže ojnico z gredjo
;
teh.
naravnalna, natična ročica
;
vrtn.
listi in ročice rastline
vitice
ročíčen
-čna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na ročico:
ročični držaj
/
ročični pogon
/
ročična gred
gred, na kateri je ročica
♦
teh.
ročični mehanizem
mehanizem, katerega glavna sestavna dela sta ročica in ojnica
;
ročična stiskalnica
stiskalnica z ročičnim mehanizmom
ročín
-a
m
(
ȋ
)
zgod.,
v stari Avstriji
zbirka listin s privilegiji deželnega plemstva:
vsebina ročina
/
deželni ročin
rôčka
1
-e
ž
(
ȏ
)
1.
posoda z ročajem, dulcem, pokrovčkom, zlasti za nalivanje, kuhanje:
odstaviti ročko na rob štedilnika
;
točiti čaj iz ročke v skodelice
;
emajlirana, keramična, porcelanasta ročka
;
trebušasti ročki s kavo in mlekom
/
čajna, kavna ročka
//
vrču podobna posoda:
prinesti umivalnik in ročko s toplo vodo
;
natočiti pivo v ročko
v vrček
/
spili so ročko jabolčnika
2.
ploščata, zaprta posoda za tekočine:
naliti kurilno olje v ročko
♦
šport.
telovadno orodje, sestavljeno iz droga in dveh težkih, navadno
kovinskih plošč na koncih
rôčka
2
-e
ž
(
ó
)
zastar.
ročica
,
rokica
:
držati otroka za ročko
/
njene mehke ročke
●
ročka lajne
ročica
♦
teh.
dolg vzvod pri pisalnem stroju za obračanje valja in premikanje
voza na desno
róčka
3
in
rôčka -e
ž
(
ọ́; ó
)
majhen ročaj, roč:
ročka vrča ga je rezala v roko
/
predali s kovinskimi ročkami
rôčkanje
-a
s
(
ȏ
)
šport.
premikanje na telovadnem orodju s preprijemanjem:
ročkanje na bradlji, drogu
;
kolebanje in ročkanje
rôčkica
-e
ž
(
ȏ
)
ekspr.
manjšalnica od ročka, posoda:
naliti žganje v ročkico
ročník
-a
m
(
í
)
nar.
držaj
,
ročaj
:
ročnik se je zlomil
;
kladivo se je snelo z ročnika
;
ročnik lopate, sekire
;
ročnik meča, noža
●
knjiž.
položila je roke na ročnik naslanjača
na naslonjalo za roke
;
star.
vtakniti pero v ročnik
v držalo
♦
teh.
okrogel kovinski nastavek na koncu gasilne cevi, s katerim se
uravnava iztok gasilnih sredstev
róčnost
tudi
rôčnost -i
ž
(
ọ̄; ō
)
star.
spretnost
,
pripravnost
:
občudovati ročnost koga
;
pokazati ročnost v krojenju
;
skrbeti za razvijanje otrokove ročnosti
/
vsako delo opravi z veliko ročnostjo
zelo spretno
/
z veliko ročnostjo je skočil čez ograjo
ród
1
-ú
tudi
-a
m
,
daj., mest. ed.
rôdu
tudi
ródu;
mn.
rodôvi
(
ọ̑
)
1.
skupnost ljudi, potomcev istega prednika:
nadaljevati rod
;
tam živi zdaj drug rod
;
to je zdrav rod
;
začetnik rodu
/
z njim je rod izumrl
on je bil zadnji član rodu
2.
navadno s prilastkom
stopnja sorodstva:
potomci do petega rodu
/
rod po materini strani
//
ljudje določene stopnje sorodstva:
posledice so se pokazale že pri drugem rodu
3.
značilnost glede na prednike
a)
s sorodstvenega stališča:
biti ponosen na svoj rod
/
pri vzreji živali je pomemben tudi rod
b)
s socialnega stališča:
pri ženitvi se ni oziral na dekletovo bogastvo in rod
;
materin kmečki rod
/
biti plemiškega rodu
;
biti po rodu kmet
c)
s prilastkom
z narodnostnega, krajevnega stališča:
njegov dolenjski rod
;
biti ponosen na svoj slovenski rod
/
biti francoskega rodu
/
po rodu je Celjan, Slovenka, s Štajerskega
4.
navadno s prilastkom
ljudje približno iste starosti, ki živijo v istem času in imajo
podobne interese ali nazore:
mladi rod bo nadomestil prejšnjega
;
igralec starejšega rodu
;
mlajši rod pesnikov
/
novi gledališki, literarni rod
/
ti otroci so že četrti rod izseljencev
;
trije rodovi zdravnikov v rodbini
//
ljudje istega časa:
sedanji rod teh stvari ne pozna
;
rod, ki je doživel vojno
//
čas, doba približno tridesetih let:
razmere so se spremenile šele čez dva rodova
/
pog.
to je bilo za en rod nazaj
v prejšnjem rodu
5.
vznes.
narod
:
ljubiti svoj rod
;
bojevati se za dom in rod
6.
nav. ekspr.,
s prilastkom
ljudje
:
mlajši rod rad pleše
;
tam prebiva srečen rod
//
z oslabljenim pomenom
izraža celoto bitij, kot jo določa prilastek:
človeški rod
;
ves gadji rod pika
;
ptičji rod se vrača z juga
7.
voj.
del armade glede na svojo oboroženost, opremo, dejavnost:
v spopadih so sodelovali vsi rodovi
;
v kateri rod bo novinec dodeljen
/
rod vojske
8.
biol.
sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od družine:
imenik rastlinskih rodov na slovenskem ozemlju
;
znaki rodu
●
ekspr.
rod za rodom hodi tja
že dolgo hodijo ljudje tja
;
zastar.
ti žarki so istega rodu kot oni
iste vrste
;
star.
trta že odganja in če ne bo toče, bo nekaj roda
pridelka
;
star.
še žival brani svoj rod
mladiča, mladiče
;
ekspr.
kip že dolge rodove stoji v veži
zelo dolgo
;
iz roda v rod
ekspr.
kmet je bil iz roda v rod navezan na zemljo
vedno
;
ljudske pesmi so se širile iz roda v rod
starejši so te pesmi naučili mlajše
;
ekspr.
obrt je prehajala v hiši od rodu do rodu
od staršev so jo prevzemali otroci
;
ta bolezen je pri njih v rodu
se pri potomcih pogosto pojavlja
;
star.
biti (si) v rodu
v sorodu
;
star.
štajerski rod je rad vesel
Štajerci
;
star.
ženskega rodu ni maral
žensk
♦
agr.
rezati mladiko na rod
tako, da se doseže zaželena rodnost
;
biol.
nespolni
nespolno se plodeča generacija pri rastlinah in živalih s prerodom
, spolni rod
spolno se plodeča generacija pri rastlinah in živalih s prerodom
;
meteor.
rod oblakov
oblaki podobne oblike na isti višini
;
rel.
otroci Abrahamovega rodu
Judje
;
zgod.
rod
skupnost ljudi v rodovno-plemenski družbi, ki so v krvnem
sorodstvu;
prim.
rodom
ród
2
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ́
)
nar.
1.
nemasten
,
pust
2
:
rodo meso
/
rodi žganci
nezabeljeni
2.
nerodoviten
,
slab
:
roda zemlja
●
nar.
kruh je bil preveč rod
suh, trd
;
star.
roda koža na rokah
hrapava, raskava
rodbína
-e
ž
(
í
)
1.
skupina ljudi, ki jih vežejo sorodstvene vezi:
njihova rodbina je že stara
;
ta bolezen je pogosta v njeni rodbini
;
zadnji potomec plemenite rodbine
;
član rodbine
/
obiskal je vso rodbino
2.
zastar.
družina
:
v ta kraj se je preselilo nekaj tujih rodbin
/
vzdrževati rodbino
rodbínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na rodbino:
rodbinsko premoženje
/
rodbinska grobnica
/
rodbinski grb
;
rodbinsko ime
priimek
/
rodbinski oče
♦
pravn.
rodbinsko pravo
pravo, ki ureja pravna razmerja med družinskimi člani
rodbínskopráven
-vna -o
prid.
(
ȋ-ā
)
nanašajoč se na rodbinsko pravo:
rodbinskopravno razmerje
róden
1
-dna -o
prid.
(
ọ̄
)
1.
ekspr.
domač
,
rojsten
:
zapustiti rodni kraj
;
opisovati rodno mesto
/
rodna dežela
2.
ki ima bistvene lastnosti, značilnosti glede na krvno sorodnost;
pravi
:
nima rodne sestre
;
skrbel je zanj kot rodni oče
/
rodnega brata je izdal
lastnega
;
niti rodni otroci bi ji ne mogli tako streči
●
vznes.
zapustiti rodno grudo
domači kraj, domovino
;
ekspr.
spremenil se je, da ga rodna mati ne bi spoznala
zelo se je spremenil
rôden
2
-dna -o
prid.
(
ó
)
1.
ki rodi, daje plodove, sadeže:
rodni grmi črnega ribeza
;
nekateri trsi so še rodni
;
nega mladega rodnega drevja
2.
ki ima pogoje za (dobro) uspevanje rastlin;
rodoviten
:
kultivirati svet in ga delati rodnega
;
povečati rodne površine
//
ki dobro obrodi:
rodne sorte jablan
3.
knjiž.
sposoben (o)ploditve;
ploden
1
:
rodna ženska
;
upajo, da jih bo zdravilo naredilo rodne
/
rodne sposobnosti
●
nar.
rodna letina
bogata, obilna
♦
agr.
rodni les
poganjek ali vejica s cvetnimi brsti
;
rodna mladika
;
rodno leto
leto, v katerem sadno drevje normalno ali bogato obrodi
;
anat.
rodne žleze
spolne žleze
;
med.
rodna doba ženske
ródeo
tudi
rodéo -a
m
(
ọ̑; ẹ̑
)
v ameriškem okolju
javna prireditev, pri kateri jahači kažejo zlasti spretnost pri
obvladovanju divjih konj, bikov:
prirediti rodeo
;
v prid. rabi:
rodeo tekmovanje
ródij
-a
m
(
ọ́
)
kem.
redka, trda žlahtna kovina bele barve, element Rh:
uporaba rodija v elektrotehniki
;
rodij in platina
rodílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na roditev, rojevanje:
porodnišnica kot rodilna ustanova
/
ekspr.
zemlji se je vrnila njena rodilna moč
rodovitnost
rodílnik
-a
m
(
ȋ
)
jezikosl.
drugi sklon:
postaviti samostalnik v rodilnik
;
predmet v rodilniku
/
delni rodilnik
ki izraža del česa
;
kakovostni, svojilni rodilnik
rodílniški
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od rodilnik:
rodilniška končnica
rodílo
-a
s
(
í
)
nav. mn.,
biol.
spolni organ, ki je udeležen pri razvoju plodu in porodu:
vnetje rodil
;
rodila in plodila
ródina
-e
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
domača zemlja, domačija:
Golobje nad hišo gorečo omamljeni krožijo, moje misli nad rodino
pusto osamljene tožijo
(O. Župančič)
rodíšče
-a
s
(
í
)
zastar.
1.
rojstni kraj:
rad se vrača v svoje rodišče
2.
vir
1
,
izvor
:
odprta gnojišča so rodišča nalezljivih bolezni
rodítelj
-a
m
(
ȋ
)
1.
mn. in dv.,
knjiž.
starši
:
biti hvaležen svojim roditeljem
;
umrla sta mu oba roditelja
/
nagrajeni pes je prevzel dobre lastnosti roditeljev
2.
knjiž.
moški v odnosu do svojega otroka;
oče
:
sin ni poznal svojega roditelja
;
nezaupanje do roditelja
3.
biol.
moški ali ženski osebek začetne generacije pri križanju:
vzgojiti križance s pozitivnimi lastnostmi roditeljev
rodíteljica
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki rodi, rojeva otroke:
v taki družbi je ženska pomenila le roditeljico
●
knjiž.
spoštoval je svojo roditeljico
mater
//
(živalska) samica, ki rodi mladiče:
krave roditeljice
rodíteljski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
knjiž.
starševski
:
roditeljske pravice, skrbi
♦
biol.
roditeljski par
moški in ženski osebek začetne generacije pri križanju
;
roditeljska generacija
začetna generacija pri križanju
;
šol.
roditeljski sestanek
sestanek staršev z učiteljem, navadno razrednikom
rodítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od roditi:
naloga žene je bila roditev
/
z obrezovanjem pripraviti veje za roditev
rodíti
-ím
dov. in nedov.
(
ī í
)
1.
spraviti iz rodil otroka:
urediti prostor, v katerem matere rodijo
;
roditi v porodnišnici
;
prezgodaj roditi
;
z lahkoto, težko roditi
/
pog.
iti rodit
/
rodila je zdravega otroka
//
dati, posredovati življenje komu kot mati:
rodila je dosti otrok
/
ženske, ki ne morejo roditi, lahko otroka posvojijo
ki ne morejo spočeti, zanositi
/
rodila mu je sina in hčer
//
spraviti iz rodil mladiče, mladiča:
samica rodi večkrat na leto
/
opice rodijo navadno po enega mladiča
2.
dati sadeže, plodove:
nekatere jablane rodijo vsako leto
;
odrezati mladike, ki ne bodo rodile
/
krompir v teh krajih dobro rodi
/
njihovo polje ne rodi dovolj
;
dobro obdelana zemlja rada rodi
/
drevje je rodilo le redke sadeže
3.
ekspr.
povzročiti nastanek česa:
plameni so rodili dim
;
vihar rodi valove
/
ti dogodki so rodili zaskrbljenost
/
bolečina je rodila pesem
navdihnila
;
duhovni premiki, ki jih je rodil moderni čas
;
pregovore rodi izkušnja
nastanejo iz izkušenj
//
dati
,
prinesti
:
tako gospodarjenje ne rodi uspehov
;
prizadevanja so rodila velike koristi, dobre rezultate
●
publ.
buržoazija je rodila kapitalizem
je bila začetnica kapitalizma
;
star.
poslovil se je od nje, ki ga je rodila na svet, v življenje
od matere
;
ekspr.
rodila ga je slovenska mati
je Slovenec
;
ekspr.
rodil ga je naš narod
je član našega naroda
;
ekspr.
prizadevanja niso rodila sadu
niso bila uspešna
;
pog.
v eni uri je moral roditi članek
napisati
;
bil je tak, kot ga je rodila mati
nag, gol
;
preg.
kar mačka rodi, miši lovi
otroci so navadno taki kakor starši
rodíti se
1.
priti iz rodil:
ko se otrok rodi, navadno zajoka
;
rodil se je hitro
//
začeti živeti ob prihodu iz rodil:
lani se je rodilo več dečkov kot deklic
;
rodil se je pred sto leti v Ljubljani
/
rodila sta se jima sin in hči
/
mladiči nekaterih živali se rodijo slepi in goli
//
po rojstvu izhajati, izvirati:
rodil se je delavcu
;
roditi se v kmečki hiši
2.
ekspr.
nastati, pojaviti se:
na oceanu se je rodil nov otok
;
naša posvetna poezija se je rodila v drugi polovici 18. stoletja
/
zapisoval je misli, kakor so se mu rodile
/
opisovati razmere, v katerih se je rodilo društvo
je bilo ustanovljeno
;
po viharni noči se je rodilo sončno jutro
je nastopilo, bilo
;
njegova prva povest se je rodila v štirinajstih dneh
je bila napisana
;
televizija se je rodila v Ameriki
izumili so jo
//
z oslabljenim pomenom
izraža začetek dejanja, stanja, kot ga določa samostalnik:
med njimi se je rodila ljubezen, napetost
●
ekspr.
tak človek se še ni rodil
takega človeka ni
;
rodil se je zaželen
starši so si ga želeli
;
roditi se iz ljubezni
biti otrok ljubečih se staršev
;
ekspr.
ta misel se je rodila v njegovi glavi
on si je to izmislil
;
roditi se v zakonu
biti zakonski otrok
;
ekspr.
rodil se je pod srečno zvezdo
ima ugodne življenjske razmere
;
ekspr.
prezgodaj se je rodil, da bi to uresničil
razmere, okoliščine še niso primerne
;
rodil se je (kot) revež
njegovi starši so bili brez premoženja
;
počuti se, kot bi se na novo rodil
popolnoma prerojenega
;
ekspr.
tresla se je gora, rodila se je miš
veliko prizadevanje je dalo nepomemben rezultat
;
ekspr.
pesnik se rodi
pesniški dar je prirojen
rodèč
-éča -e:
rodeča ženska
;
rodeče se želje
;
slabo rodeče drevo
rôjen
-êna -o
1.
deležnik od roditi:
rojen je bil v delavski družini
;
Franc Kovač, rojen [roj.] leta tisoč devetsto
;
v trenutku rojena svetloba
;
prezgodaj rojeni otroci
/
rojen je v znamenju bika
/
kot zapostavljeni pristavek k ženskemu priimku
Ana Zore, rojena [roj.] Dolenc
●
ekspr.
rojen je pod nesrečno zvezdo
v življenju nima sreče
2.
ekspr.,
navadno v povedni rabi
ki ima veliko mero sposobnosti, lastnosti za kaj:
on je rojen za pilota
/
ni bil rojen za meščansko življenje
ni se mogel prilagoditi meščanskemu življenju
;
bil je kakor rojen za to vlogo
3.
ekspr.,
z oslabljenim pomenom
poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže:
je rojen govornik, pesnik
/
njegov oče je rojen Ljubljančan
rodníca
-e
ž
(
í
)
knjiž.
roditeljica
:
posvečati več skrbi ženski kot rodnici
/
srečna rodnica z otrokom
mati
rodník
-a
m
(
í
)
knjiž.
oče
,
roditelj
:
zdrav rodnik
rôdnja
-e
ž
(
ó
)
knjiž.
roditev
,
rojevanje
:
namen zakona ni le rodnja otrok
rôdnost
-i
ž
(
ó
)
1.
sposobnost, da kaj rodi, daje plodove, sadeže:
povečati rodnost trte
;
začetek rodnosti nasada
♦
agr.
izmenična rodnost
vsako drugo, tretje leto
//
rodovitnost
,
plodnost
:
rodnost njiv
2.
število, ki pove, koliko (živih) otrok se rodi v letu na tisoč
prebivalcev;
nataliteta
:
rodnost narašča, pada
;
rodnost in smrtnost
ródnosten
-tna -o
prid.
(
ọ̄
)
nanašajoč se na rodnost:
spreminjanje rodnostnih vzorcev
;
rodnostna raziskava
;
rodnostno obnašanje, vedenje
/
rodnostna suša
nizka rodnost
rododéndron
-a
m
(
ẹ̑
)
alpska grmičasta rastlina z rdečimi cveti:
z rododendronom poraščeno pobočje
;
cvet, vejica rododendrona
♦
vrtn.
okrasni grm z raznobarvnimi cveti v socvetju, Rhododendron
rododéndronov
-a -o
(
ẹ̑
)
pridevnik od rododendron:
rododendronov cvet
rodoljúb
-a
m
(
ȗ
)
kdor ljubi (svoj) narod, domovino:
okupator je preganjal rodoljube
;
biti iskren rodoljub
;
to društvo so ustanovili slovenski rodoljubi
;
rodoljubi na Koroškem
●
šalj.
vidi se mu, da je rodoljub z dežele
podeželan
rodoljúbar
-ja
m
(
ȗ
)
slabš.
rodoljub, zlasti navidezni:
on ni bil rodoljubar ali cenen demagog
rodoljúbarski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na rodoljubarje ali rodoljubarstvo:
rodoljubarsko govoričenje, samozadovoljstvo
/
rodoljubarsko ozračje v društvu
rodoljúbarstvo
-a
s
(
ȗ
)
nav. slabš.
rodoljubje, zlasti navidezno:
satira na rodoljubarstvo
;
rodoljubarstvo in frazerstvo
rodoljúben
-bna -o
prid.
(
ú ū
)
nanašajoč se na rodoljube ali rodoljubje:
klub je ustanovila skupina rodoljubnih izobražencev
/
to je tvoja rodoljubna dolžnost
;
rodoljubne fraze v govoru
♦
lit.
rodoljubna budnica
rodoljúbje
-a
s
(
ȗ
)
ljubezen do (svojega) naroda, domovine:
tako ravnanje izvira iz njegovega rodoljubja
/
vzgajati mladino v rodoljubju
rodoljúbka
-e
ž
(
ȗ
)
ženska, ki ljubi (svoj) narod, domovino:
slovenske rodoljubke
rodoljúbnost
-i
ž
(
ú
)
rodoljubje
:
prava rodoljubnost
ródom
prisl.
(
ọ̑
)
zastar.
po rodu:
njen mož je rodom Čeh
rodomòr
-ôra
m
(
ȍ ó
)
knjiž.
načrtno uničevanje narodnostnih, rasnih ali verskih skupin;
genocid
:
upreti se rodomoru
/
narod je bil obsojen na rodomor
rodopís
-a
m
(
ȋ
)
zastar.
rodovnik
:
rodopis vladarske rodbine
rodoskrúnstvo
-a
s
(
ȗ
)
knjiž.
zakon med osebo zlasti iz vladarske družine in osebo bistveno
neenakega socialnega izvora:
upirati se rodoskrunstvu
;
obsojati rodoskrunstvo
rodoslôvec
-vca
m
(
ȏ
)
genealog
:
zgodovinarji in rodoslovci
rodoslôven
-vna -o
prid.
(
ȏ
)
genealoški
:
rodoslovni izsledki
/
rodoslovno deblo
;
rodoslovno drevo
rodoslôvje
-a
s
(
ȏ
)
izvor, razvoj rodu;
genealogija
:
raziskovati rodoslovje koga
//
veda o tem:
dognanja rodoslovja
rodôven
-vna -o
prid.
(
ō
)
nanašajoč se na rod:
rodovne značilnosti njegovega obraza
/
rodovno posestvo
/
rodovno ime
pri starih Rimljanih
del imena, ki označuje rod
/
vzbujati v ljudeh zavest rodovne skupnosti
/
rodovno ime rastline, živali
/
rodovni poglavar
;
rodovna skupnost
;
razpad rodovne ureditve
;
rodovno-plemenska družba
♦
agr.
rodovna knjiga
rodovniška knjiga
;
filoz.
rodovni pojem
pojem, ki obsega določene vrstne pojme
;
zgod.
rodovno plemstvo
v pozni rodovno-plemenski družbi
plemstvo na začetni razvojni stopnji, ko je položaj vojaških
starešin postal deden
rodovína
-e
ž
(
í
)
star.
1.
rodbina
:
to je stara rodovina
;
biti začetnik rodovine
/
vsa rodovina mu brani
●
zastar.
bil je samski, brez rodovine
družine
2.
rod
1
:
pozabila je svojo grofovsko rodovino in se poročila s trgovcem
;
biti plemiške rodovine
/
ta bolezen je pri njih v rodovini
rodovínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
star.
rodbinski
:
rodovinsko posestvo
/
rodovinsko ime
priimek
rodovít
-a -o
prid.
(
ȋ
)
zastar.
rodoviten
:
rodovito polje
rodovíten
-tna -o
prid.
, rodovítnejši
(
ī
)
1.
ki ima pogoje za (dobro) uspevanje rastlin:
rodovitna prst v gredi
;
rodovitna zemlja
/
rodovitno polje
♦
agr.
rodovitna prst
prst s humusom in živimi organizmi
2.
ki dobro obrodi:
rodovitne sorte pšenice
;
zelo rodovitno drevo
/
ekspr.
rodovitno leto
leto, v katerem vse dobro obrodi
3.
sposoben imeti veliko potomcev:
rodovitna matica
;
rodovitna ženska
/
ekspr.
rodoviten zakon
●
ekspr.
rodoviten pisatelj
plodovit
;
star.
rodovitne in jalove samice
plodne
;
bibl.
seme je padlo na rodovitna tla
nauk, nasvet je imel zaželen uspeh
rodovítnost
-i
ž
(
ī
)
lastnost, značilnost rodovitnega:
rodovitnost zemlje
/
rodovitnost vinske trte
/
star.
velika rodovitnost rib
plodnost
/
v mnogoboštvu
boginja rodovitnosti
rodôvnik
-a
m
(
ȏ
)
1.
(grafični) prikaz razvoja kake rodbine in rodbinskih zvez:
sestaviti rodovnik
/
proučevati rodovnik vladarske družine
●
knjiž.,
ekspr.
zanimati se za nevestin rodovnik
rod
2.
zapis podatkov o plemenskih živalih glede na lastnosti, prednike in
potomce:
zadruga ima rodovnik plemenske živine
;
rodovnik dirkalnih konj
/
ta krava ima rodovnik
;
čistokrven pes z rodovnikom
//
dokument s temi podatki:
izdati, predložiti rodovnik
3.
biol.
grafični prikaz v obliki drevesa, ki ponazarja razvoj živalstva,
rastlinstva:
rodovnik primatov, rastlinskih vrst
rodôvniški
-a -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na rodovnik:
rodovniški podatki
/
rodovniško ime kobile, krave
/
rodovniški psi
♦
agr.
rodovniška knjiga
knjiga, v katero se vpisujejo plemenske živali s podatki o
lastnostih, prednikih in potomcih
róg
-a
stil.
-á
m
,
daj., mest. ed.
rôgu
in
rógu;
mn.
rogôvi
stil.
rógi,
tož. mn.
rogôve
stil.
rogé
stil.
róge,
mest. mn. tudi
rogéh,
or. mn. tudi
rogmí;
im., tož. dv.
rogôva
tudi
rogá
stil.
róga;
tož. mn. v prislovni predložni zvezi tudi
róge
(
ọ̑
)
1.
roževinast ali koščen izrastek na glavi nekaterih živali:
žival ima, odvrže rogove
;
kozel je nastavljal rogove in se pripravljal na trk
;
krava ga je sunila z rogom
;
gamsov, volovski rog
;
poln, votel rog
;
raven, zavit rog
;
konica roga
;
čevlji so trdi kakor rog
;
bila je tema kakor v rogu
zelo
;
fant je zvit kot kozji, ovnov rog
zelo
/
bik ga je nabodel, nasadil na rogove
//
ta izrastek ali temu podobna priprava kot posoda:
napolniti rog z medico
/
pivski rog
;
rog za smodnik
;
kip boginje z rogom izobilja
s sadjem in cvetjem napolnjenim rogom kot simbolom izobilja,
bogastva
//
temu podobna zvočna signalna priprava:
rog doni,
ekspr.
poje
;
trobiti na rog, v rog
;
zamolkel glas roga
/
pastir si je naredil rog iz lubja
/
slišati rog
glas roga
/
bojni rog
;
lovski rog
;
poštni rog
nekdaj
priprava, s katero voznik poštne kočije naznani prihod pošte
//
kar je temu podobno sploh:
rogova polmeseca
/
zastar.
peči rogove
rogljiče
;
ekspr.
himalajski rogovi
zelo koničasti vrhovi
;
ekspr.
peljati kolo za rogove
za balanco
2.
glasb.
trobilo s srednje ležečim tonskim obsegom:
igrati rog
/
angleški rog
;
krilni rog
krilovka
;
lovski rog
nekdaj
kovinski glasbeni instrument s krožno zavito cevjo brez ventilov
●
ekspr.
na čelu ima rog od udarca
buško
;
ekspr.
že spet kaže roge
se upira; se napihuje, postavlja
;
ekspr.
žena mu je nasadila, nataknila roge
imela je spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi
;
ekspr.
on nosi roge
njegova žena ima spolna razmerja, spolne odnose z drugimi moškimi
;
slabš.
odbiti roge komu
doseči, da je bolj miren, manj zahteven
;
ekspr.
polž pokaže roge
tipalnice
;
ekspr.
v isti rog trobiti s kom
mu v vsem pritrjevati
;
ekspr.
ugnal ga je v kozji rog
premagal, bil boljši kot on
;
zgrabiti bika za roge
odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela
;
publ.
afriški rog
Somalija in del Etiopije
;
nar.
koruzni rogi
storži
;
rog kopita
roževina
♦
anat.
rog sivine
vsak od štirih podaljšanih delov sivine
;
navt.
rog za meglo
priprava, s katero daje jadrnica v megli zvočne signale
rogáč
-a
m
(
á
)
1.
hrošč, katerega samec ima čeljusti razvite v velike klešče:
rogač leze po listju
;
dražiti rogača s slamico
2.
ekspr.
žival z velikimi rogovi, navadno srnjak:
ustrelil je triletnega rogača
3.
evfem.
hudič
:
sam rogač ji pomaga
;
črn kot rogač
/
tristo rogačev
/
za moža ima pravega rogača
/
naj me rogač vzame, če ni res
;
vse je šlo k rogaču
4.
nar.
po obrezovanju preostali del mladike z dvema do tremi očesi;
kratki reznik
:
poganjki iz rogača
/
obrezati trto na rogač
●
slabš.
pomilovati rogača
prevaranega (zakonskega) moža
rogáča
-e
ž
(
á
)
ekspr.
žival z rogovi, navadno koza:
pasti rogačo
rogáčast
-a -o
prid.
(
á
)
ekspr.
rogat
:
rogačasta žival
/
kot vzklik
hudič rogačasti
rogáček
-čka
m
(
á
)
manjšalnica od rogač:
rogaček ga je uščipnil
/
na jasi se pase rogaček
/
sam rogaček mu pomaga
rogáčka
-e
ž
(
ȃ
)
ekspr.
žival z rogovi, navadno koza:
deček je sam skrbel za rogačko
rogačkáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
nar. dolenjsko
koracati
,
capljati
:
otrok rogačka za materjo
róganje
-a
s
(
ọ̄
)
glagolnik od rogati se:
s tem dejanjem se je izpostavil brezsrčnemu roganju
/
v njenem glasu je bilo roganje
/
tako ravnanje je roganje samemu sebi
rógar
-ja
m
(
ọ̑
)
nav. mn.,
zool.
sesalci, ki imajo dva zakrnela in dva razvita prsta ter votle rogove;
govedo
rogáški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na Rogatec ali Rogaško Slatino:
rogaški grad
/
rogaški vrelci
/
rogaška slatina
;
sam.:,
pog.
prosim dva deci rogaške
dva decilitra rogaške slatine
rogàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
ki ima rogove:
rogate živali
/
čreda rogate živine
goved
/
kot vzklik
tristo rogatih hudičev
//
ki ima velike rogove:
rogat vol
●
knjiž.
rogati mož
prevarani (zakonski) mož
;
ekspr.
rogata gora
gora z zelo koničastimi vrhovi
;
preg.
nevesta bogata je rada rogata
bogata nevesta je navadno oblastna, prevzetna
♦
bot.
rogata vijolica
samorasla ali vrtna rastlina z velikimi cveti, ki imajo spodnji
list podaljšan v ostrogo, Viola cornuta
;
sam.:,
evfem.
zapisal se je rogatemu
hudiču
/
kot vzklik
tristo rogatih
rogátec
-tca
m
(
ȃ
)
1.
ekspr.
žival z rogovi:
lov na rogatca
;
hlev je premajhen za dvajset rogatcev
2.
evfem.
hudič
:
mislil je, da mu je rogatec za petami
;
hudoben je kot sam rogatec
/
peklenski rogatec
rogatín
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
1.
oblasten, prevzeten človek:
poročila se je z vaškim rogatinom
/
bogatin rogatin
2.
prevarani (zakonski) mož:
tolažiti rogatina
rógati se
-am se
nedov.
(
ọ̄
)
zelo očitno, grobo izražati negativen, odklonilen odnos do koga,
navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami:
rogata se drug drugemu
;
ti si pa res junak, se mu je rogal
;
zaničljivo se rogati
;
ekspr.
rogati se komu v brk, v obraz
predrzno, nesramno
/
rogala se je njegovemu vprašanju
//
ekspr.
imeti negativen, odklonilen odnos do česa:
zdaj se rogam graji in hvali
;
s takim ravnanjem se roga svojim obljubam
●
knjiž.
to dejanje se roga zdravemu razumu
ni premišljeno, razsodno
rogáje se
:
odvrnil se je od njih, rogaje se njihovim napakam
rogajóč se
-a -e:
srepo je gledala v rogajočega se človeka
;
rogajoče se besede
rôgelj
-glja
m
(
ó
)
1.
vsak od delov vil ali vilam podobne priprave, s katerim se nabada:
vile imajo en rogelj odlomljen
;
roglji kopače
;
vilice s štirimi roglji
//
nav. ekspr.
vsak od štrlečih delov česa:
oblak je zakril rogelj luninega srpa
;
ovratnik s trdimi roglji
/
zvezda s petimi roglji
kraki
2.
rog, zlasti gamsov, srnjakov:
gams z lepimi roglji
/
nož, nasajen na srnjakov rogelj
3.
nar.
ogel (tekstilnega izdelka):
rogelj plenice
/
imeti denar zavezan v roglju rute
●
nar. koroško
kazati roglje
kazati osle
;
ekspr.
gorski roglji
zelo koničasti vrhovi
;
star.
klobuk na tri roglje
trirogeljnik
♦
bot.
rogelj
del pernato deljenega lista
;
glasb.
roglja glasbenih vilic
;
navt.
rogelj
del jadra, kjer se stikata dva njegova robova
;
teh.
rogelj
vsak od delov veznega elementa
rogín
-a
m
(
ȋ
)
knjiž.
žival z velikimi rogovi, navadno vol:
napreči rogina
/
ustreliti lepega rogina
jelena, srnjaka
róglja
in
rôglja -e
ž
(
ọ̑; ō
)
1.
zastar.
rogelj
:
odlomiti rogljo pri vilah
2.
nar.
vrh tanjšega debla z vejama, prisekanima v obliki črke V, ki se
uporablja za sušenje krme:
sušiti deteljo na rogljah
3.
mn.,
nar. belokranjsko
senene vile:
nakladati seno z rogljami
rogljáč
-a
m
(
á
)
nar. vzhodno
orodje z rogljema za obdelovanje vinograda:
kopati z rogljačem
rôgljast
-a -o
prid.
(
ó
)
1.
ki ima roglje:
rogljasto orodje
/
ekspr.
rogljasta gora
2.
podoben roglju:
rogljast izrastek
rogljàt
-áta -o
prid.
(
ȁ ā
)
ki ima roglje:
rastlina z rogljatimi plodovi
/
rogljato pokrivalo
/
ekspr.
vrhovi gor so bili ostri, rogljati
●
zastar.
peljati se po rogljati poti
kamniti, grudasti
rogljìč
-íča
m
(
ȉ í
)
1.
pecivo iz kvašenega testa, podkvaste oblike:
jesti rogljič
;
žemlje in rogljiči
/
mlečni rogljič
//
pecivo podkvaste oblike, navadno iz piškotnega testa in z nadevom:
peči rogljiče
/
orehovi, smetanovi rogljiči
●
pesn.
zlati rogljič na nebu
lunin srp
2.
manjšalnica od rogelj:
rogljiči vilic
rogljíčar
-ja
m
(
ȋ
)
agr.
boljši krompir domačih in tujih sort z belim ali rumenim mesom ter
rogljičasto obliko gomoljev;
kifeljčar
:
kopati, saditi rogljičar
rogljíčast
-a -o
prid.
(
í
)
podoben rogljiču:
rogljičasti gomolji
/
rogljičasta oblika
rogljíček
-čka
m
(
ȋ
)
manjšalnica od rogljič:
oblikovati rogljičke
;
žemlje in rogljički
/
orehovi, sirovi rogljički
;
francoski rogljiček
iz kvašenega maslenega listnatega testa
/
rogljički pri vilicah
/
ekspr.
znamki ne sme manjkati noben rogljiček
zobec
●
knjiž.
v roki sta držala vsak svoj rogljiček sladoleda
kornet
♦
obrt.
koničasta prvina navadno ob robu klekljane, kvačkane čipke
rogljíčenje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od rogljičiti:
stroj za rogljičenje
/
rogljičenje delov predala
rogljíčiti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
teh.
izrezovati roglje pri veznem elementu:
rogljičiti deske
//
vezati z roglji:
rogljičiti predal
rogljíčen
-a -o:
rogljičena vez
rogobóren
-rna -o
prid.
(
ọ̄
)
zastar.
bojevit
,
napadalen
:
rogoboren človek
/
rogoboren spis
rogolíčnik
-a
m
(
ȋ
)
petr.
roženec
:
skladi rogoličnika
rogolíst
-a
m
(
ȋ
)
bot.
vodna rastlina z vilastimi listi v vretencih in posameznimi moškimi in
ženskimi cveti, Ceratophyllum:
mehki, navadni rogolist
rogonósec
-sca
m
(
ọ̑
)
ekspr.
prevarani (zakonski) mož:
biti rogonosec
;
pomilovati rogonosce
/
namišljeni rogonosec
rogonôsen
-sna -o
prid.
(
ó ō
)
ekspr.
prevaran
:
rogonosen mož
rogováča
-e
ž
(
á
)
min.
rudnina nitasti silikat s hidroksilno skupino, glinico, alkalnimi
snovmi:
zrna rogovače
rogováčnik
-a
m
(
ȃ
)
petr.
temno zelena kamnina, ki jo sestavljajo zrna amfibolov in
plagioklazov;
amfibolit
rogovíla
-e
ž
(
í
)
1.
v dva ali več krakov razraslo deblo, veja:
odžagati rogovilo
;
hrastova rogovila
/
sedeti v rogovili bukve
/
podpreti z rogovilo
/
debelna rogovila
v dva ali več krakov razraslo drevo
//
nav. ekspr.
kar je temu podobno:
kost se razcepi v rogovilo
/
delal je čirečare in rogovile po papirju
/
rogovila ceste
razcep
2.
nar.
mesto med nogami;
korak
:
stati do rogovile v snegu
3.
ekspr.
zelo velik in okoren človek:
kaj ste mi poslali to rogovilo
/
kot psovka
umakni se, rogovila rogovilasta
rogovílar
-ja
m
(
ȋ
)
ekspr.
jelen
:
ustrelil je samotnega rogovilarja
♦
vrtn.
parkovno drevo z rogovilastimi vejami in velikimi pernatimi listi,
Gymnocladus dioecus
rogovílast
-a -o
prid.
(
í
)
1.
ki ima rogovilo, rogovile:
rogovilasto deblo
/
rogovilast hrast
/
rogovilasta opora
2.
ekspr.
zelo velik in okoren:
rogovilast človek
/
rogovilaste roke
/
kot psovka
umakni se, rogovila rogovilasta
3.
ekspr.
razgrajaški
,
uporen
:
rogovilast in zadirčen fant
rogovílasto
prisl.
:
rogovilasto rasti
rogovílček
-čka
m
(
ȋ
)
bot.,
navadno v zvezi
drobnocvetni rogovilček
rastlina z vejasto razraslim steblom in drobnimi bledo rumenimi cveti,
Galinsoga parviflora:
rogovílež
-a
m
(
ȋ
)
ekspr.
kdor povzroča hrup, nemir zlasti z vedenjem:
odpeljati pijane rogovileže
;
vaški rogovileži
/
krotiti rogovileže v razredu
●
ekspr.
pred trgovino sta stala dva rogovileža
dva zelo velika in okorna človeka
rogovílica
-e
ž
(
í
)
manjšalnica od rogovila:
odrezati rogovilico za fračo
/
podpreti z rogovilico
●
nar. dolenjsko
pokazati komu rogovilice
iztegniti roko z razprtim kazalcem in sredincem proti komu v
znamenje izzivanja
rogovíliti
-im
nedov.
(
í ȋ
)
ekspr.
1.
delati nerodne gibe:
stoj pri miru, kaj rogoviliš
/
rogoviliti s palico po vodi
2.
povzročati hrup, nemir
a)
s hojo, premikanjem:
rogoviliti okoli hiše
;
že navsezgodaj rogovili
/
v umazanih čevljih mu niso dovolili rogoviliti po stanovanju
hoditi
;
dva dni je rogovilil po mestu
b)
zlasti z vedenjem:
pijanci so rogovilili pozno v noč
;
če so otroci preveč rogovilili, jih je ded oštel
//
upirati se, nasprotovati:
na sejah rogovilijo
;
rogoviliti proti vladi
/
uporniki so spet začeli rogoviliti
//
jeziti se, razburjati se:
to bo oče rogovilil, ko bo izvedel
/
ne ljubi se ji več rogoviliti, ker ni uspeha
●
ekspr.
pri hiši rogovili že pet otrok
je
;
ekspr.
kaj spet rogoviliš s tem vprašanjem
ga načenjaš, obravnavaš
;
ekspr.
mati že rogovili po peči
kuri v peči
rogovílje
-a
s
(
ȋ
)
več rogovil, rogovile:
rogovilje štrli
;
golo rogovilje
/
rogovilje vej
rogovíljenje
-a
s
(
ī
)
glagolnik od rogoviliti:
rogoviljenje z rokami
/
poslušati rogoviljenje strank po stopnišču
/
rogoviljenje mladine po vasi
;
vpitje in rogoviljenje
/
odgovoriti na rogoviljenje študentov
rogovílo
-a
s
(
í
)
ekspr.
zelo velik in okoren človek:
kaj bi s takim rogovilom
rogovína
-e
ž
(
í
)
roževina
:
obrezati rogovino na parkljih
/
okviri očal iz rogovine
rogôvje
-a
s
(
ȏ
)
koščena, zlasti razčlenjena izrastka na glavi nekaterih živali:
jelenu odpade rogovje
;
najlepša rogovja so pritrdili na steno
;
jelenovo, srnjakovo rogovje
;
lopatasto rogovje losa
/
kup odpadlega rogovja
rogov
♦
lov.
jelen guli rogovje
z drgnjenjem odstranjuje kosmato povrhnjico
rôgoz
tudi
rogóz -óza
m
(
ó ọ́; ọ̑
)
močvirska ali vodna rastlina z dolgimi, ozkimi listi in rjavim, valju
podobnim socvetjem:
listi rogoza
/
z rogozom poraščeno močvirje
/
izdelki iz rogoza
rogozovine
rogóza
-e
ž
(
ọ́
)
nar.
rogoz
:
rogoza ob ribniku
rogózast
-a -o
prid.
(
ọ̄
)
ki je iz rogozovine:
rogozasta preproga
rogózen
-zna -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na rogoz:
rogozna slama
/
rogozna streha nad parkiriščem
rogozína
-e
ž
(
í
)
zastar.
rogozovina
:
predpražnik iz rogozine
rogóznica
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
preproga, zavesa, spletena iz rogozovine:
ležati na rogoznici
;
z rogoznico predeljen prostor
//
temu podobna preproga, zavesa:
slamnata rogoznica
;
rogoznica iz ličkanja, kokosovih vlaken
2.
rogozovina
:
uporaba rogoznice za pletenje
rogozovína
-e
ž
(
í
)
rogozna slama:
izdelki iz rogozovine
rogóža
-e
ž
(
ọ́
)
knjiž.
rogoznica
:
pogrniti rogožo po tleh
rogožína
-e
ž
(
í
)
knjiž.
rogoznica
:
ležati na rogožini
/
plesti predpražnike iz rogožine
rogozovine
rohnè
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
knjiž.
kdor (rad) rohni:
le kaj hoče tisti rohne
rohnênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od rohneti:
očetovo rohnenje nad sinom
/
rohnenje motorjev
rohnéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
1.
hrupno izražati jezo, nezadovoljstvo:
rohnel je in razbijal vse okoli sebe
;
rohnel je nad ženo
/
zaman se upirate, je rohnel
/
ekspr.
rohneti proti novim ukrepom
2.
ekspr.
dajati močne, zamolkle, med seboj pomešane glasove;
hrumeti
:
motor rohni
;
na gradbišču so rohneli stroji
●
ekspr.
v dolini so rohneli hudi boji
divjali
//
hrumeč se hitro premikati:
avtobus rohni po strmi cesti
;
vlak je rohnel mimo njih
rohnèč
-éča -e:
vlak je rohneč odpeljal
;
rohneča vozila
ròj
rôja
m
(
ȍ ó
)
1.
skupina čebel, ki z matico zapusti panj:
roj sede na vejo, visi na veji
;
postaviti panj pod roj
;
število rojev
//
rojenje
2
:
čebele se pripravljajo na roj
;
šumeli so kot čebele pred rojem
2.
večja skupina letečih živali iste vrste, zlasti žuželk:
komarji so se zbirali v roje
;
roj kobilic, metuljev, os
/
muhe so v rojih sedale na kruh
/
ekspr.
roj ptic
jata
//
ekspr.
večja skupina česa sploh:
roj isker, zvezd
;
roj otrok
/
po morju je raztresen roj otokov
;
pren.
pogovor je vzbudil roj misli
♦
čeb.
ogrebsti roj
spraviti (čebelji) roj v panj
;
prestreči roj
;
vsaditi roj
dati roj v panj
;
čebelariti na roje
pospeševati rojenje čebel
;
naravni roj
;
narejeni
ali
umetni roj
prenos dela čebel z matico ali matičnjakom v nov panj
rója
-e
ž
(
ọ́
)
nar.
1.
plitva, ozka struga, po kateri včasih teče voda:
sneg je pokrival grmovje in roje
2.
leseno korito, umetna struga, po kateri je speljana voda na mlinsko
kolo, do žage:
narediti dolgo leseno rojo od izvira do kovačnice
/
voda pada iz roje na kolo
roják
-a
m
(
á
)
kdor je po izvoru v razmerju do drugega iz istega kraja, pokrajine,
države:
izkazalo se je, da sta rojaka, celo iz sosednjih vasi
;
srečati rojaka v tujini
;
olimpijski tekmovalec je presegel rekord svojega rojaka
/
on je štajerski rojak
Štajerec
//
kdor je v razmerju do drugega iste narodnosti:
prevajalec je rojakom odkrival bogastvo ruske književnosti
/
kot nagovor
dragi rojaki na tujem
rojákinja
-e
ž
(
á
)
ženska, ki je po izvoru v razmerju do drugega iz istega kraja,
pokrajine, države:
v finalu je premagala rojakinjo
/
njegova dolenjska rojakinja
Dolenjka
//
ženska, ki je v razmerju do drugega iste narodnosti:
izšla je knjiga naše rojakinje iz Kanade
/
kot nagovor
drage rojakinje, dragi rojaki
rojalíst
-a
m
(
ȋ
)
v nekaterih državah
pristaš rojalizma:
nasprotje med rojalisti in republikanci
rojalístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na rojaliste ali rojalizem:
rojalistični nasprotniki francoske revolucije
/
rojalistična miselnost
rojalízem
-zma
m
(
ī
)
gibanje za kraljevino:
kriza rojalizma
rojáštvo
-a
s
(
ȃ
)
dejstvo, da je kdo po izvoru v razmerju do drugega iz istega kraja,
pokrajine, države:
rojaštvo ju je zbližalo
//
knjiž.
izvor
:
slikarju teh fresk še ne moremo določiti rojaštva
/
pri kipu ni izključeno istrsko rojaštvo
/
ločiti ljudi po rojaštvu, poklicu
rôjema
prisl.
(
ȏ
)
knjiž.
v rojih:
muhe so rojema sedale na kruh
;
pren.
zmedene misli so ga rojema obletavale
rójen
tudi
rôjen -jna -o
prid.
(
ọ̄; ō
)
nanašajoč se na roj:
rojno brenčanje
/
rojne čebele
roječe
●
zastar.
razvili so rojno vrsto
strelsko črto
rojênček
-čka
m
(
é
)
knjiž.
novorojenček
:
razvoj rojenčkov v prvem tednu
rojênec
-nca
m
(
é
)
knjiž.
novorojenček
:
pokazati rojenca materi
/
to je njen zadnji rojenec
otrok
rojeníca
-e
ž
(
í
)
nav. mn.,
mitol.
vsako od treh bajeslovnih bitij, ki otroku ob rojstvu napovedujejo
usodo:
ob njegovi postelji so stale rojenice
;
rojenice in sojenice
rojênje
1
-a
s
(
é
)
zastar.
roditev
,
rojstvo
:
rojenje otroka
/
petdesetletnica rojenja
rojênje
2
stil.
rójenje -a
s
(
é; ọ́
)
glagolnik od rojiti:
preprečiti rojenje
;
rojenje čebel
;
čas rojenja
rojévanje
-a
s
(
ẹ́
)
glagolnik od rojevati:
rojevanje otrok
/
rojevanje protislovij
rojévati
-am
nedov.
(
ẹ́
)
1.
spravljati iz rodil otroka:
rojevati brez zdravniške pomoči
;
z lahkoto rojevati
//
dajati, posredovati življenje komu kot mati:
v tej starosti ženske še rojevajo
;
rojevale so dosti otrok
2.
ekspr.
povzročati nastanek česa:
take razprave rojevajo nasprotja
/
gorata, skalnata pokrajina rojeva svojevrstne značaje
/
dvom, sum, ki ga rojeva strah
rojévati se
1.
prihajati iz rodil:
pomagal je otroku, ki se je rojeval
//
začenjati živeti ob prihodu iz rodil:
v teh krajih se rojeva čedalje manj otrok
/
ljudje se rojevajo, živijo in umirajo
2.
ekspr.
nastajati, pojavljati se:
zapisoval je misli, kakor so se mu rojevale
/
prikazovati razmere, v katerih se je rojevala Slovenija
/
zunaj se že rojeva pomlad
;
rojeva se nov dan
dani se
//
z oslabljenim pomenom
izraža začenjanje dejanja, stanja, kot ga določa samostalnik:
med njima se rojeva ljubezen, prijateljstvo
;
začela so se rojevati protislovja
rojevajóč
-a -e:
rojevajoča mati
;
rojevajoče se društvo
rójica
-e
ž
(
ọ́
)
manjšalnica od roja:
voda dela rojico
/
napeljati vodo iz rojice
rojílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na rojenje (čebel):
rojilna doba
/
rojilni nagon pri čebelah
rojíti
-ím
stil.
rójim
nedov.
(
ī í, ọ́
)
1.
v zvezi s
čebele
z matico zapuščati panj, zbirajoč se okrog nje v skupino:
čebele rojijo
2.
živahno letati v velikem številu:
nad travnikom rojijo komarji in mušice
;
muhe so rojile okoli živine
/
ekspr.:
ljudje so rojili iz hiše
v velikem številu prihajali
;
vojaki rojijo po taborišču
3.
ekspr.
glasno se jeziti, razburjati:
niti besedice mu ni rekel, pa že roji
;
oče bo rojil, ko bo to izvedel
●
knjiž.
Kranjska čbelica je spet rojila
izšla
;
ekspr.
njej že fantje rojijo po glavi
se že zanima zanje
;
ekspr.
to mi že dolgo roji po glavi
o tem že dolgo premišljam; velikokrat se mi vsiljuje misel na to
rojèč
-éča -e:
roječe čebele
rojív
-a -o
prid.
(
ī í
)
čeb.
ki rad, večkrat roji:
rojive čebele
/
rojivo leto
leto, v katerem je veliko rojev
rojívka
-e
ž
(
ȋ
)
nav. mn.,
čeb.
rojiva čebela:
opuščati rojivke
rojívost
-i
ž
(
í
)
čeb.
lastnost rojivega:
zmanjševati rojivost čebel
rôjsten
-tna -o
prid.
(
ó
)
nanašajoč se na rojstvo:
navesti rojstni datum
/
rojstni dan
;
rojstni kraj
;
rojstni list
izpisek iz rojstne matične knjige
;
rojstni podatki
dan, mesec, leto, kraj rojstva
;
rojstna hiša
hiša, v kateri se kdo rodi in živi kot otrok
;
rojstna matična knjiga
matična knjiga s podatki o rojstvu prebivalcev
;
izpisek iz rojstne matične knjige
dokument s podatki o rojstvu kake osebe
;
(rojstno) ime
ime, ki se da komu ob rojstvu
●
zastar.
tega človek še rojstni materi ne pove
lastni
rôjstnost
-i
ž
(
ó
)
knjiž.
nataliteta
,
rodnost
:
rojstnost narašča, pada
rôjstven
-a -o
prid.
(
ō
)
zastar.
rojsten
:
rojstveni dan
;
rojstvena hiša
/
zapustiti rojstveno vas
domačo
rôjstvo
-a
s
(
ó
)
1.
prihod iz rodil:
opisati rojstvo otroka
;
stehtati otroka takoj po rojstvu
;
spočetje in rojstvo otroka
/
odločati o rojstvu otroka
spočetju, donositvi
;
prepogosta rojstva so jo izčrpala
prepogosti porodi
;
publ.
padanje rojstev
števila novorojenih otrok
;
število rojstev na tisoč prebivalcev
novorojenih otrok
//
začetek prebivanja na svetu po prihodu iz rodil:
navesti datum in kraj rojstva
;
rojstvo in smrt
/
od rojstva je slaboten
;
to napako ima že od rojstva
ta napaka mu je prirojena
2.
v prislovni rabi,
v zvezi
po rojstvu
izraža, da ima kdo določen položaj glede na starše, prednike:
biti po rojstvu slovenski državljan
;
plemič po rojstvu
3.
ekspr.
nastanek
,
začetek
:
rojstvo nove države
;
rojstvo otoka ob vulkanskem izbruhu
/
opozoriti na rojstvo nove pesniške zbirke
izid
●
ekspr.
trpel je od rojstva do groba
vse življenje
;
ekspr.
doživeti drugo, novo rojstvo
veliko duševno spremembo
;
pesn.
vsako jutro je občudoval rojstvo sonca
sončni vzhod
;
šalj.
položiti kosti svojega rojstva na stol
sesti
♦
med.
načrtovanje rojstev
vnaprejšnje določanje števila rojstev otrok
rók
1
in
ròk róka
m
(
ọ̑; ȍ ọ́
)
natančno omejeno trajanje, dogovorjeno ali določeno za kaj:
rok za javno razpravo je, traja dva meseca
;
po njegovem mnenju je rok za dokončanje načrta prekratek
;
držati se rokov
;
določiti, skrajšati rok
;
podaljšati rok do septembra, za mesec dni
;
upoštevati,
ekspr.
spoštovati roke
;
računati, šteti v rok
;
plačati, pritožiti se ob roku, v roku
;
zadnji dan roka
/
z oslabljenim pomenom:
nedelje se ne štejejo v rok dopusta
v dopust
;
obljubil je, da bo članek napisal v roku štirinajstih dni
v štirinajstih dneh
/
odplačevanje posojila na dolg, kratek rok
/
dobavni, odpovedni, plačilni, prijavni rok
;
izredni, redni rok za vpis na fakulteto
;
zamuditi rok za prijavo
/
kot opozorilo na živilskih izdelkih
rok trajanja
ali
rok uporabnosti
●
šalj.
vse gre, spada v rok službe
delovni čas teče, mineva, ne glede na koristnost, smiselnost dela,
ki ga kdo opravlja
//
zadnja, končna točka tega trajanja:
oddati zaključni račun do roka
;
nalogo je napisal že tri dni pred rokom
;
določiti skrajni rok za oddajo rokopisa
♦
med.
izračunati rok (poroda)
določiti datum poroda, upoštevajoč naravno trajanje nosečnosti
;
pravn.
čakalni rok
čas, pred potekom katerega se določena pravica ne more uveljaviti
;
šol.
izpitni rok
za opravljanje izpitov
;
šport.
prestopni rok
v katerem je mogoče prestopiti iz enega športnega kluba v drugega
;
voj.
kadrovski
ali
vojaški rok
čas obveznega bivanja (vojaškega obveznika) v vojski
rôka
-e
in
-é
ž
,
tož. ed. in mn. v prislovni predložni zvezi tudi
róko róke
(
ó
)
1.
okončina človeka, ki se uporablja za prijemanje, delo:
dvigniti, skrčiti roko
;
iztegovati roke proti materi
;
prekrižati roke na prsih
;
zlomiti si obe roki
;
dolge, mišičaste roke
;
roka v komolcu, zapestju
;
čez roko obešena torbica
;
roke in noge
/
peljati dekle pod roko
spremljati, voditi jo, držeč svojo roko pod njeno, navadno v
višini komolca
;
desna, leva roka
;
braniti se z golimi rokami
brez pripomočkov
;
človek s suho roko
;
imeti umetno roko
protezo, ki nadomešča to okončino
;
glasovati z dviganjem rok
/
kot poziv oborožene osebe k neupiranju, vdaji
roke kvišku
/
klesati roko
/
roka opice
//
del te okončine od zapestja do konca prstov:
držati, imeti roke v žepu
;
stisniti roko v pest
;
pred jedjo si umiti roke
;
zebe me v roke
;
držati se za roke
;
mehke, negovane, tople roke
;
hrbet roke
/
na roki nosi prstan
na prstu, navadno prstancu
;
jesti z rokami
z rokami prijemati jed in jo dajati v usta
;
risati s prosto roko
/
pri pozdravu
dati, stisniti, stresti komu roko
;
seči komu v roko
/
kot podkrepitev trditve, obljube
ná roko, da bom držal besedo
/
z oslabljenim pomenom
ponuditi, sprejeti roko sprave
spravo
//
notranja stran tega dela:
imeti raskave, žuljave roke
/
od presenečenja ji je padlo pismo iz rok
;
nastaviti dlan in piti iz roke
;
podajati si kaj iz rok v roke
;
pljunil je v roke in prijel za lopato
;
držati, imeti kaj v rokah
/
ekspr.
tak je, da bi iz roke jedel
zelo je krotek, ubogljiv
/
kot označba na pošiljki
v roke XY
2.
nav. ekspr.
ta okončina glede na dejanje, delo, ki ga opravlja:
prepustiti se rokam bolničarja
/
pazi se, ker me že srbijo roke
ker bi te najraje udaril
;
dvigniti roko proti komu, nad koga
udariti, (pre)tepsti ga
;
nisem še položil roke nanj
nisem ga še udaril
;
umreti od sovražne roke
/
denar mu gre nerad iz rok
skop je
;
delo mu gre od rok
hitro dela
;
gledati komu pod roke
nezaupljivo nadzorovati koga pri kakem delu, opravku
;
to sem prislužil z rokami
s fizičnim delom
//
nav. ed.,
s prilastkom
ta okončina glede na način opravljanja dejanja:
imeti lahko, mirno, zanesljivo roko
;
voditi vse niti dogajanja z izkušeno, spretno roko
/
ta pa ima roko
je zelo spreten
;
radi jo imajo zaradi njenih pridnih, spretnih rok
zaradi pridnosti, spretnosti
;
narediti na hitro roko
na hitro
3.
ekspr.,
s prilastkom
človek, kot ga določa prilastek:
potrebovati delavne, pridne roke
/
pri njih manjka odločna, ženska roka
/
po tem ozemlju je segala pohlepna tuja roka
tujci
4.
v prislovni rabi,
v zvezi
na roko, na roke
izraža, da se delo opravlja z rokami ali z določenim orodjem, ki se
drži v rokah, ne pa s strojem:
delati čevlje na roko
;
okopavati, žeti na roke
;
na roko tkani prti
ročno
5.
ekspr.,
s predlogom,
v zvezi z
dati, imeti, vzeti
izraža ročno opravljanje določenega dela ali konec, začetek takega
opravljanja:
cel dan ima kramp, metlo v rokah
;
rada vzame pletenje v roke
/
daj že enkrat knjigo iz rok
nehaj brati
;
dati vajeti iz rok
nehati opravljati vodilno delo
;
umreti s puško v roki
v boju
6.
ekspr.,
s predlogom,
v zvezi z
biti, dobiti, imeti
izraža, da kdo ima, razpolaga s čim, kar se prime, drži v rokah:
zdaj imam vsa potrdila v rokah
/
te besede so ji izbile orožje iz rok
povzročile, da njeni razlogi, dokazi niso bili več učinkoviti
;
dobiti dober dokaz v roke
//
izraža osebo, ki razpolaga s čim, ima kaj v lasti:
posestvo je v drugih, tujih rokah
;
gostilne so v zasebnih rokah
/
zemlje ni dal iz rok do smrti
je ni prepustil, izročil
;
hiša prehaja iz rok v roke
lastniki se pogosto menjajo
;
premogovniki so prešli v roke tujega kapitala
/
pog.
blago ima iz druge roke
od preprodajalca, prvega uporabnika
;
novica je iz prve roke
iz neposrednega vira
7.
ekspr.,
s predlogom,
v zvezi z
biti, imeti, vzeti
izraža, da kdo vodi kaj, odloča o čem:
izlet ima v rokah tajnik
;
vzgoja je v njihovih rokah
;
oblast je v rokah ljudstva
/
predsednik je sam vzel stvar v roke
;
vzeti usodo v svoje roke
/
odločitev je v vaših rokah
;
zadeva je že v rokah sodišča
;
imeti škarje in platno v rokah
imeti moč, oblast odločati o čem
//
v zvezi z določenimi glagoli
izraža vpliv, nadzorstvo, oblast koga nad kom ali čim:
komaj se je rešil iz njihovih rok
;
prevzeti oblast iz rok ljudstva
;
mesto je v rokah vojske
/
iztrgati koga iz rok smrti
rešiti ga smrti
;
ne dam se jim v roke
ne pustim, da bi me ujeli, da bi o meni odločali
;
otrok je v dobrih rokah
8.
ekspr.,
s prilastkom
moč koga ali česa, ki se uveljavlja po kom drugem:
roka oblasti, pravice, sodišča ga ni dosegla
/
njegova roka je dolga
njegova moč, oblast sega daleč
;
publ.
biti podaljšana roka organizacije
pomagati pri uresničevanju njenih namenov, nalog
9.
ekspr.,
v zvezi
biti, imeti pri roki
izraža, da je komu kaj glede na dejanje, pri katerem se uporablja tudi
roka, blizu, na primernem mestu:
orodje ima urejeno, da je takoj pri roki
;
nobenega zemljevida ni pri roki
/
izgovor ima zmeraj pri roki
/
jest hodi v gostilno, ki je najbolj pri roki
10.
pog.,
v zvezi
biti od rok
izraža, da je komu kaj glede na določeno dejanje daleč, na neprimernem
mestu:
trgovina je precej od rok
●
ekspr.
s tem si ne bom mazal rok
ne bom storil tega nečastnega, negativnega dejanja
;
ekspr.
zanj dam roko v ogenj
prepričan sem, da je pošten, sposoben
;
pog.
če le more, drži roke v žepu, križem
lenari, ne dela
;
ekspr.
držati, imeti roko nad kom
biti mu zaščitnik, varovati ga
;
že po prvih težavah so mnogi dvignili roke
izgubili upanje na uspeh; opustili delo
;
ekspr.
trgovci so si meli roke
so bili zadovoljni, veseli
;
ekspr.
poletje podaja roko jeseni
prehaja v jesen
;
ekspr.
zadnji čas je, da si podasta roke
se pobotata
;
ekspr.
lahko si kar roko podasta
oba sta enaka, slaba
;
knjiž.
sodišče je položilo roko na knjigo
je prepovedalo razširjanje, prodajo te knjige
;
pog.
položiti roko nase
narediti samomor
;
ekspr.
(položi) roko na srce in priznaj
bodi odkritosrčen
;
ekspr.
ponuditi komu roko
biti pripravljen, želeti komu pomagati; izraziti željo se s kom
poročiti
;
umiti si roke (kot Pilat)
ne sprejeti odgovornosti za negativno dejanje, ki ga je kdo storil
ne popolnoma prostovoljno
;
ekspr.
izpustiti zmago iz rok
ne zmagati kljub ugodnemu položaju
;
ekspr.
živeti iz rok v usta
sproti porabiti zasluženo
;
pog.
biti si na roke, na roko
pomagati drug drugemu; biti v prijateljskih, dobrih odnosih
;
pog.
na roke, na roko jim gre
dela zanje tako, kot želijo; pomaga jim
;
pog.
denar na roko ali pa nič
plačati takoj in v gotovini
;
ekspr.
ukrade, kar mu pride pod roko
kar more
;
ekspr.
skozi njegove roke je šlo že dosti učencev
poučeval je že dosti učencev
;
dati komu posestvo v roke
prepustiti mu ga v upravljanje
;
ekspr.
padel je policiji v roke
policija ga je odkrila, ujela
;
ekspr.
treba bo pljuniti v roke
treba bo z vnemo, prizadevnostjo (začeti) delati
;
ekspr.
po dolgem pogajanju sta si udarila v roke
sta sklenila dogovor, kupčijo
;
ekspr.
oče ga je vzel v roke
ostro opomnil, oštel
;
ekspr.
(vzemi) pamet v roke
izraža opozorilo, opomin, ohrabritev
;
ekspr.
(za)prosil je za njeno roko
zasnubil jo je
;
ekspr.
zmeraj so ga na rokah nosili
zelo negovali, razvajali; zelo obzirni, pozorni so bili do njega
;
star.
izid bolezni je še v božjih rokah
neznan, nejasen
;
pog.
kupiti, prodati pod roko
nezakonito, skrivaj
;
ekspr.
to podpišem z obema rokama
s tem se v celoti strinjam
;
grad. žarg.
z roko podprt tram
z ročico
;
evfem.
nima čistih rok
je kriv
;
črna roka
teroristična skupina na Slovenskem, ki je na skrivaj pobijala
pripadnike Osvobodilne fronte
;
ekspr.
on je njegova desna roka
nepogrešljiv, najožji sodelavec
;
pog.
biti dobrih rok
radodaren
;
leva roka
star.
kmetija leži na levo roko od ceste
na levi strani
;
pog.
to bo naredil z levo roko
z lahkoto, brez težav; ne temeljito, površno
;
ekspr.
imeti dve levi (roki)
biti len, neroden pri delu
;
publ.
v državi se je uveljavila politika močne roke
zahteva po doslednem izpolnjevanju predpisov, zakonov
;
goste so sprejeli z odprtimi rokami
gostoljubno, z veseljem
;
ekspr.
imeti polne roke dela
biti zelo zaposlen
;
ekspr.
ostal je praznih rok
ni dobil pričakovanega; njegova pričakovanja se niso uresničila
;
ekspr.
odtegniti komu prijateljsko roko
prijateljstvo, pomoč
;
dati komu proste roke
dovoliti mu, da ravna po svojem preudarku
;
ekspr.
delati na svojo roko
brez upoštevanja soglasja, vednosti, mnenja drugih
;
pog.
začeti (obrt) na svojo roko
postati samostojen obrtnik
;
knjiž.
živi od dela svojih rok
sam se preživlja
;
ekspr.
imeti zvezane roke
ne moči storiti kaj odločilnega
;
ekspr.
vladati z železno roko
odločno, s silo, nasiljem
;
ekspr.
zdi se mu, da je dolina na dosegu roke
zelo blizu
;
ekspr.
ima prijateljev, da jih na prste ene roke prešteješ
zelo malo
;
ekspr.
saj nimam deset rok
ne morem opraviti toliko dela, kot se pričakuje, zahteva od mene
;
roka roko umije
človek povrne zlasti v neprijetnem, nedovoljenem položaju dobljeno
pomoč s podobno pomočjo
;
če mu prst ponudiš, pa roko z(a)grabi
če pokažeš pripravljenost storiti majhno uslugo, zahteva veliko
;
preg.
boljši je vrabec v roki kakor golob na strehi
koristneje je imeti malo, a zares, kakor pa veliko pričakovati, a
ne dobiti
♦
elektr.
pravilo desne roke
s katerim se določa smer inducirane napetosti
;
film.,
fot.
fotografirati, snemati iz roke
tako, da se drži kamera, fotografski aparat v roki
;
igr.
igrati iz roke
brez talona
;
rel.
polaganje rok
bistveni del obreda pri birmi, mašniškem posvečenju
;
teh.
mehanična roka
priprava, ki opravlja podobna dela kot roka
;
robotska roka
naprava z vgrajenim robotom, ki samostojno prilagaja svoje gibe
rokáča
-e
ž
(
á
)
slabš.
debela, velika roka:
s svojo umazano rokačo je zamahnil proti njej
rokáda
-e
ž
(
ȃ
)
1.
šah.
poteza, pri kateri se kralj in trdnjava s preskokom prestavita iz
začetne pozicije drug poleg drugega:
narediti, preprečiti rokado
;
cilj rokade
/
dolga
ali
velika
na damino stran
, kratka
ali
mala rokada
na kraljevo stran
2.
publ.
menjava
,
zamenjava
:
v tem nogometnem moštvu so rokade pogoste
;
politične rokade
rokáden
-dna -o
prid.
(
ȃ
)
šah.,
v zvezah:
rokadni napad
napad na rokadno pozicijo
;
rokadna pozicija
pozicija kralja in trdnjave po rokadi
rokáv
-a
m
(
á
)
1.
del oblačila, ki obdaja posamezno roko:
zašiti, zavihati rokav
;
obrisati si čelo ob rokav, v rokav, z rokavom
;
vtakniti roko v rokav
;
potegnila,
pog.
pocukala ga je za rokav in mu pomežiknila
;
levi rokav
;
prekratki rokavi
;
rokav je na komolcu raztrgan
;
rokavi obleke, pri obleki
;
dolžina rokava
/
dolgi
ki segajo do zapestja
, kratki
ki segajo približno do polovice nadlakti
, tričetrtinski rokavi
ki segajo do komolcev ali približno do polovice podlakti
;
kimono rokavi
široki, krojeni skupaj z zgornjim delom v obliki črke T
●
ekspr.
zasukati, zavihati (si) rokave
z vnemo, prizadevnostjo (začeti) delati
;
ekspr.
letnice je kar iz rokava stresal
znal jih je povedati, našteti zelo hitro, brez premišljanja
;
govori, kakor bi iz rokava stresal
hitro, gladko
2.
stranska struga (reke):
reka ima več rokavov
;
rokavi Mure
/
glavni, stranski rokav
/
mestece ob rečnem rokavu
♦
geogr.
morski rokav
;
mrtvi rokav
rokávček
-čka
m
(
á
)
1.
manjšalnica od rokav:
otroku je sešila bluzico z dolgimi rokavčki
/
ekspr.
zavihala si je rokavčke, da so se videle bele lakti
2.
nav. mn.
plastična napihljiva okrogla blazinica za neplavalce, ki se natakne na
roko:
plavati z rokavčki
;
rokavčki za otroke
;
napihljivi obroči in rokavčki
/
napihljivi plavalni rokavčki
;
rokavčki za plavanje
rokávec
-vca
m
(
á
)
1.
knjiž.
rokavček
:
oblekla mu je srajčko s kratkimi rokavci
/
zavihati si rokavce
rokave
2.
mn.,
nekdaj
ženska bluza z rokavi, navadno platnena:
oblečena je bila v široko krilo in bele rokavce
;
dekleta v vezenih rokavcih
rokáven
-vna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na rokav:
rokavna dolžina
/
rokavni izrez
ali
rokavna odprtina
z izrezanjem nastala odprtina za roko pri oblačilu
♦
obrt.
rokavna obla
ali
rokavna okroglina
zgornji, zaobljeni del rokava, ki se vstavi v rokavni izrez
rokavíca
-e
ž
(
í
)
nav. mn.
oblačilo za na roko:
natakniti, sneti rokavice
;
plesti rokavice
;
gumijaste, usnjene, volnene rokavice
;
rokavica za na desno roko
/
boksarske rokavice
usnjene rokavice, podložene z žimo
;
brezpalčne
ki so brez prstov
, enoprstne
ali
palčne rokavice
z enim prstom
;
dolge rokavice
ki segajo nad zapestje
;
smučarske rokavice
/
umivalna rokavica
●
ekspr.
pobrati rokavico
odgovoriti na izzivanje
;
vreči komu rokavico
nekdaj
pozvati ga na dvoboj
;
ekspr.
s tem stavkom mu je vrgel rokavico (v obraz)
ga je izzval
;
ekspr.
ravnati s kom v rokavicah, z rokavicami
obzirno, previdno
♦
elektr.
izolirne rokavice
za delo pri napravah, ki so pod napetostjo
;
teh.
varilske rokavice
za zaščito rok pri varjenju
;
voj.
železna rokavica
nekdaj
kovinska rokavica kot del oklepa
rokavíčar
-ja
m
(
ȋ
)
izdelovalec ali prodajalec rokavic:
klobučarji in rokavičarji
rokavíčarka
-e
ž
(
ȋ
)
izdelovalka ali prodajalka rokavic:
rokavičarke in šivilje
rokavíčarski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na rokavičarje ali rokavičarstvo:
rokavičarska obrt
/
rokavičarski stroj
♦
usnj.
rokavičarsko usnje
raztegljivo, mehko usnje, navadno iz kož drobnice
rokavíčarstvo
-a
s
(
ȋ
)
rokavičarska obrt:
nogavičarstvo in rokavičarstvo
rokavíčast
-a -o
prid.
(
í
)
podoben rokavici:
krpe rokavičaste oblike
rokavíčka
-e
ž
(
í
)
manjšalnica od rokavica:
deklica z belimi rokavičkami
rokavína
-e
ž
(
í
)
obrt.
podloga za rokave suknjičev in telovnike, zlasti iz črtastega blaga:
kupiti osemdeset centimetrov rokavine
rokávnik
-a
m
(
ȃ
)
1.
nekdaj
moški suknjič, ki lahko sega največ do kolen:
ogrniti si rokavnik
;
telovnik in rokavnik
2.
knjiž.
muf
,
rokovnik
2
:
vtakniti roke v rokavnik
♦
obrt.
podolgovata, z blagom prevlečena priprava za likanje rokavov,
navadno kot nastavek pri likalni deski
róker
in
rocker -ja
[
róker
]
m
(
ọ̄
)
rokovski glasbenik:
glasba znanega rokerja
//
kdor se navdušuje za rock:
rokerji so izzvali pretep
rókerica
in
rockerica
-e
[
rókerica
]
ž
(
ọ̄
)
rokovska glasbenica:
rokerica z raskavim glasom
;
nastop razvpite ameriške rokerice
;
rokerji in rokerice
//
ženska, ki se navdušuje za rock:
po duši je rokerica, sicer pa rada posluša tudi druge zvrsti
;
zaprisežena rokerica
;
rokerice in pankerice
rókerski
in
rockerski
-a -o
[
rókerski
]
prid.
(
ọ̄
)
nanašajoč se na rokerje ali rock:
rokerska koncert
;
rokerska zvezdnik
;
rokerska skupina, zasedba
rokét
-a
m
(
ẹ̑
)
rel.
kratko belo liturgično oblačilo katoliških duhovnikov:
obleči si roket
;
duhovnik v talarju in roketu
rókfor
in
roquefort -a
[
rókfor
]
m
(
ọ̑
)
gastr.
rokfortski sir:
gorgonzola in rokfor
rókfortski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
1.
gastr.,
v zvezi
rokfortski sir
mehki sir iz ovčjega mleka v obliki hlebčka z glivicami plesni:
postreči z rokfortskim sirom
2.
agr.,
v zvezi
rokfortska plesen
žlahtna čopičasta plesen, ki se uporablja pri izdelovanju rokfortskega
sira:
rôkica
-e
ž
(
ó
)
manjšalnica od roka:
otrokove drobne rokice
/
otr.
jej s ta lepo rokico
z desno roko
/
ekspr.:
izpod širokih rokavov so se videle njene bele rokice
;
še po cesti se držita za rokice
rokírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
šah.
narediti rokado:
beli ni mogel več rokirati
roko...
prvi del zloženk
nanašajoč se na roko:
rokoborba, rokopis, rokospretnost
rokobórba
-e
ž
(
ọ̑
)
šport, pri katerem skušata tekmovalca z določenimi prijemi drug
drugega spraviti v položaj, da se s pleči dotakne tal:
tekmovati v rokoborbi
;
rokoborba in boks
♦
šport.
rokoborba v grško-rimskem slogu
pri kateri so dovoljeni prijemi od pasu navzgor
rokobórec
-rca
m
(
ọ̑
)
športnik, ki se ukvarja z rokoborbo:
svetovno prvenstvo rokoborcev
rokobórski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na rokoborce ali rokoborbo:
rokoborsko tekmovanje
/
rokoborsko društvo
rokobrán
-a
m
(
ȃ
)
šport.,
voj.
del ročaja pri meču, ki ščiti roko pred udarci:
meč z velikim rokobranom
rokodélčič
-a
m
(
ẹ̑
)
nekdaj
rokodelski pomočnik, rokodelski vajenec:
srečati popotnega rokodelčiča
;
družba rokodelčičev
rokodélčiti
-im
nedov.
(
ẹ́ ẹ̑
)
knjiž.
s preprostim orodjem izdelovati, popravljati:
v prostem času rad rokodelči
rokodélec
-lca
m
(
ẹ̑
)
nekdaj
obrtnik, ki s preprostim orodjem kaj izdeluje, popravlja:
biti rokodelec
/
naročiti orodje pri rokodelcu
●
slabš.
ta pesnik ni umetnik, ampak le rokodelec
obvlada le formalno, tehnično stran svojega dela
rokodélnica
-e
ž
(
ẹ̑
)
zastar.
rokodelska delavnica:
čevljarska rokodelnica
●
zastar.
razvoj industrijskih podjetij iz rokodelnic
iz manufaktur
rokodélski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na rokodelce ali rokodelstvo:
rokodelska delavnica
;
rokodelsko orodje
/
rokodelski mojster, pomočnik
/
Kmetijske in rokodelske novice
●
slabš.
obvladati rokodelsko stran pisateljevanja
formalno, tehnično
rokodélstvo
-a
s
(
ẹ̑
)
1.
nekdaj
obrt, pri kateri se s preprostim orodjem kaj izdeluje, popravlja:
preživljati se z rokodelstvom
;
rokodelstvo v srednjem veku
●
star.
krvavo rokodelstvo
morjenje, ubijanje
2.
slabš.
formalno, mehanično opravljanje kakega dela, zlasti na umetniškem
področju:
ta kipar dobro opravlja svoje rokodelstvo
;
literarno rokodelstvo
rokohítrc
-a
m
(
ȋ
)
kdor zna z izredno spretnostjo kak predmet skriti in ga spet pokazati:
čarovnije rokohitrca
;
rokohitrc in žongler
;
pren.
ideološki rokohitrci
rokohítrski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na rokohitrce ali rokohitrstvo:
rokohitrske zvijače
/
rokohitrska predstava
/
ekspr.
pri tem delu je potrebna skoraj rokohitrska spretnost
zelo velika
rokohítrstvo
-a
s
(
ȋ
)
rokohitrska spretnost:
dobro obvladati rokohitrstvo
//
dejanje, ki vsebuje, izraža tako spretnost:
zabavati ljudi z rokohitrstvi
/
ekspr.
kuharjevo rokohitrstvo
rokokó
-ja
m
(
ọ̑
)
um.
evropski umetnostni slog v 18. stoletju kot zadnja stopnja baroka:
rokoko v glasbi, literaturi
;
značilnosti rokokoja
/
ekspr.
razstavljena mizica je pravi rokoko
rokokojsko delo
//
doba tega sloga:
kipci iz rokokoja
;
v prid. rabi:
rokoko stol
rokokójevski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
rokokojski
:
rokokojevsko okrasje
rokokójski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na rokoko:
rokokojski slog
/
ogledalo z rokokojskim okvirom
;
rokokojska oprema
/
rokokojsko slikarstvo
/
rokokojska okrašenost
●
knjiž.
rokokojski poklon
nenaraven, izumetničen
♦
obrt.
rokokojska čipka
čipka z značilnim cvetličnim vzorcem, delana v dobi rokokoja
rokokójsko
prisl.
:
rokokojsko opremljen salon
rokomávh
-a
m
(
ȃ
)
slabš.
1.
rokovnjač
:
preganjati rokomavhe
2.
malovreden, ničvreden človek:
kaj se družiš s temi potepuhi in rokomavhi
/
rokomavhe so zalotili pri kraji
tatove
rokomávhar
-ja
m
(
ȃ
)
slabš.
rokovnjač
:
preganjati rokomavharje
rokomávharski
-a -o
prid.
(
ȃ
)
slabš.
rokovnjaški
:
rokomavharski jezik
/
človek rokomavharske zunanjosti
rokomèt
-éta
m
(
ȅ ẹ́
)
športna igra, pri kateri igralci z metanjem spravljajo žogo v gol:
igrati rokomet
;
prvenstvo v rokometu
♦
šport.
mali
pri katerem je na igrišču sedem igralcev
, veliki rokomet
pri katerem je na igrišču enajst igralcev
rokometáš
-a
m
(
á
)
športnik, ki se ukvarja z rokometom:
izkušen rokometaš
rokometášica
-e
ž
(
á
)
športnica, ki se ukvarja z rokometom:
zmaga domačih rokometašic
rokométen
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na rokometaše ali rokomet:
rokometni klub
/
rokometna tekma
/
rokometna žoga
;
rokometno igrišče
rokomívček
-čka
m
(
ȋ
)
nekdaj
manjša lesena umivalna posoda:
umivati se v rokomivčku
rokopís
-a
m
(
ȋ
)
1.
z roko napisano besedilo:
pretipkati rokopis
;
rokopis Prešernove pesmi
;
rokopis in tipkopis
/
po pisateljevi smrti so njegove rokopise dali v knjižnico
osnutke, zapise njegovih del
●
njegovo novelo sem bral še v rokopisu
še pred natisom
;
knjiga je ostala v rokopisu
ni bila izdana, objavljena
//
besedilo, zlasti leposlovno, znanstveno, ki se predloži za objavo,
tiskanje:
popraviti, pregledati rokopis
;
tipkani rokopis poslati v tiskarno
/
kot pojasnilo, opozorilo v časopisu, reviji
rokopisov ne vračamo
2.
z roko napisano besedilo iz dobe pred iznajdbo tiska:
slikarsko okrasiti rokopis
;
prepisovanje rokopisov
/
srednjeveški rokopisi
3.
način pisanja znakov za pisno sporazumevanje pri posamezniku;
pisava
:
imeti čitljiv, grd, lep, razločen rokopis
;
spoznal je prijateljev rokopis
/
publ.
likovni rokopis
tehnične značilnosti slikarja, kiparja
♦
lit.
rateški, stiški rokopis
;
zal.
izdano kot rokopis
pojasnilo, opozorilo v knjigi, da obdelava snovi ni dokončna
rokopísen
-sna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na rokopis:
uporabljati tiskano in rokopisno gradivo
/
rokopisne knjige
;
rokopisno slovstvo
/
srednjeveške rokopisne delavnice
/
rokopisni oddelek knjižnice
oddelek knjižnice, kjer se hranijo rokopisni spomeniki, rokopisi
in pisma pomembnih oseb
●
knjiž.
knjiga ima avtorjevo rokopisno posvetilo
lastnoročno
rokoválec
-lca
[
rokovalca
in
rokovau̯ca
]
m
(
ȃ
)
zastar.
delavec, zaposlen pri manipulaciji;
manipulant
:
rokovalec materiala
rokovánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od rokovati se:
pozdravljanje in rokovanje
/
demonstrirati rokovanje z gasilnim aparatom
;
rokovanje z orožjem
;
navodila za rokovanje
rokovát
-i
ž
(
ȃ
)
nar. vzhodno
šop
,
pest
:
rokovat sveže trave
/
zagrabiti rokovat orehov
rokováti se
-újem se
nedov.
(
á ȗ
)
dajati komu roko:
rokoval se je z vsakim delavcem posebej
;
pred odhodom so se še rokovali
;
prijateljsko se rokovati
rokováti
ravnati
,
delati
:
naučil se je rokovati s kamero
;
s tem strojem ne znam rokovati
/
previdno rokovati s kemičnimi snovmi
●
predstava domiselno rokuje s komičnimi elementi
jih uporablja, izkorišča
rokôven
-vna -o
(
ō
)
pridevnik od rok:
rokovne določbe
rokôvnik
1
-a
m
(
ȏ
)
koledar v obliki knjige, v katerem je ob datumu večji prostor za
vpisovanje obveznosti, dolžnosti:
zapisati v rokovnik
;
namizni koledarji in rokovniki
♦
adm.
sestaviti rokovnik
po datumih, urah urejen seznam obveznosti
rokôvnik
2
-a
m
(
ȏ
)
knjiž.
valjast predmet za gretje rok, navadno iz krzna;
muf
:
vtakniti roke v rokovnik
;
kožuhovinast rokovnik
rokovnjáč
-a
m
(
á
)
1.
v prvi polovici 19. stoletja
pripadnik med seboj povezanih, organiziranih skupin, ki se ukvarjajo z
ropanjem zlasti premožnih ljudi:
preganjati rokovnjače
2.
slabš.
malovreden, ničvreden človek:
s temi potepuhi in rokovnjači se ne boš družil
/
kot psovka
vrni mi denar, ti rokovnjač
rokovnjáčiti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
v prvi polovici 19. stoletja
delovati, živeti kot rokovnjač:
rokovnjačili so po gozdovih in cestah
●
knjiž.
sovražnikovi vojaki so rokovnjačili po deželi
ropali, plenili
rokovnjáščina
-e
ž
(
ā
)
1.
v prvi polovici 19. stoletja
posebna, drugim ljudem nerazumljiva tipična govorica rokovnjačev:
pogovarjali so se v rokovnjaščini
2.
ekspr.
jezikovno mešana, nerazumljiva govorica:
spakoval se je v mešanici narečja in rokovnjaščine
rokovnjáški
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na rokovnjače:
rokovnjaški jezik
/
rokovnjaška družba
/
fantovo rokovnjaško vedenje
♦
tur.
rokovnjaški tabor
folklorna prireditev s prikazovanjem življenja rokovnjačev
rokovnjáštvo
-a
s
(
ȃ
)
1.
v prvi polovici 19. stoletja
obstajanje rokovnjačev:
sociološko zanimiv pojav rokovnjaštva
;
zgodovina rokovnjaštva
2.
ekspr.
malovredno, ničvredno dejanje:
bil je kaznovan za rokovnjaštvo
rókovski
in
rockovski -a -o
[
rókou̯ski
]
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na rock:
rokovski pevec
;
rokovska skupina
/
rokovska glasba
róla
1
-e
ž
(
ọ̑
)
pog.
kar je zvito v obliki valja;
zvitek
:
tapetna rola
;
rola toaletnega papirja
/
zviti plakate v rolo
;
ta papir se prodaja v rolah
♦
film.
(filmska) rola
filmski trak, dolg navadno 300 m, za enkratno vložitev v
projektor; zvitek
;
šport.
rola
pri veslanju na divjih vodah
tok vode, ki se zaradi ovire v strugi vrtinči nazaj
róla
2
-e
ž
(
ọ̑
)
zastar.
vloga (v dramskem delu):
dobiti glavno rolo
/
zdaj sva roli zamenjala
roláda
-e
ž
(
ȃ
)
pog.
rulada
:
postreči z rolado
rólanje
-a
s
(
ọ̑
)
šport, pri katerem se vozi z rolerji:
hitrostno rolanje
;
šola, tečaj rolanja
rólar
-ja
m
(
ọ́
)
kdor rola:
park za rolarje
rólarka
-e
ž
(
ọ́
)
1.
ženska, ki rola:
navdušena rolarka
;
tekačice in rolarke
2.
obuvalo z nizom koleščkov na podplatih za rolanje;
roler
:
vožnja z rolarkami
/
igrati hokej na rolarkah
rólati
-am
nedov.
(
ọ̑
)
1.
voziti se z rolerji:
rolati po cesti, pločniku
2.
pog.
zvijati cigarete:
rolati v javnosti
3.
pog.
predvajati, reproducirati glasbo, posnetke:
rolati filme
;
v klubih rolajo glasbo znanih izvajalcev
rólati se
pog.,
s smiselnim osebkom v dajalniku
mešati se:
od predvolilnega vzdušja se jim že rola
rólba
-e
ž
(
ọ̑
)
teh. žarg.
stroj za čiščenje in glajenje ledu:
očistiti drsališče z rolbo
róler
-ja
m
(
ọ́
)
1.
motorno kolo z majhnimi kolesi:
vespa in drugi rolerji
2.
obuvalo z nizom koleščkov na podplatih za rolanje:
obuti rolerje
;
vožnja z rolerji
;
kolo, kotalke, rolka in rolerji
/
moški, otroški rolerji
/
hokej na rolerjih
3.
masažni aparat, sestavljen iz majhnih valjčkov:
uporaba balzamičnega rolerja pri vnetjih dihal
;
masažne kroglice, blazinice in rolerji
4.
kroglično pisalo s tekočim črnilom, podobno kemičnemu svinčniku:
bila je brez pisala, zato ji je kolegica ponudila svoj roler
roléta
-e
ž
(
ẹ̑
)
priprava na zunanji strani okna, narejena iz dolgih, med seboj
povezanih deščic, ploščic:
dvigniti, spustiti rolete
;
lesene, plastične rolete
//
rolo
:
trgovina z železno roleto na vratih
rolétar
-ja
m
(
ẹ̑
)
kdor se poklicno ukvarja z izdelovanjem in nameščanjem rolet:
roletar in parketar
rolétarski
-a -o
(
ẹ̑
)
pridevnik od roletar:
roletarska stroka
rolétarstvo
-a
s
(
ẹ̑
)
obrt za izdelovanje in nameščanje rolet:
parketarstvo in roletarstvo
roléten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na roleto:
roletne deščice
/
roletna omara
rolo omara
rólka
-e
ž
(
ọ̑
)
podolgovata deščica s koleščki, na kateri se stoji in z eno nogo
poganja:
voziti se z rolko
♦
nav. mn.,
šport.
smučem podobna priprava s koleščki za vadbo smučarskega teka na
suhem
rólkanje
-a
s
(
ọ̑
)
glagolnik od rolkati:
z rolkanjem krepiti nožne mišice in občutek za ravnotežje
;
hitrostno rolkanje
;
ljubitelj rolkanja
;
poligon, steza za rolkanje
rólkar
-ja
m
(
ọ̑
)
kdor se vozi z rolko:
v parku je bilo veliko rolkarjev in kotalkarjev
rólkarski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na rolkarje ali rolkanje:
rolkarski navdušenec
;
rolkarska proga, steza
;
rolkarska tekma
/
rolkarski park
namenski prostor za rolkanje, opremljen z zidki za drsenje,
skakalnicami in klančinami
rólkati
-am
nedov.
(
ọ̑
)
voziti se z rolko:
celo uro rolkati
/
že več let rolka
rolls-royce
-ea
[
róls-rójs
]
m
(
ọ̑-ọ̑
)
osebni avtomobil angleške tovarne Rolls-Royce:
odpeljal se je z rolls-royceom
roló
-ja
m
(
ọ̑
)
1.
priprava navadno iz rebraste pločevine za zavarovanje, zapiranje
vratne, izložbene odprtine, rebrača:
dvigniti rolo
;
spustiti in zakleniti roloje na izložbenih oknih
;
ropot rolojev
//
priprava iz med seboj povezanih deščic, ploščic za zapiranje omar:
omara z rolojem
2.
roleta
:
v sobi je bilo mračno, ker so bili roloji spuščeni
;
v prid. rabi:
rolo omara
RÓM
in
RÔM
-a
m
(
ọ̑; ȏ
)
rač.,
krat.
neizbrisljiv bralni pomnilnik:
procesor in ROM
/
pomnilnik ROM
;
prvi del zloženk:
ROM-pogon
;
ROM-pomnilnik
;
ROM-enota
ròm
rôma
m
(
ȍ ó
)
nižje pog.
priprava iz lesa ali drugega materiala, ki obdaja sliko ali druge
predmete;
okvir
:
izdelovati rome
;
dati sliko v rom
●
pog.
ta je pa za v rom
zelo je lepa
romadúr
-ja
m
(
ū
)
gastr.
mehki sir v obliki manjšega kvadra, ostrega okusa in vonja:
limburški sir in romadur
román
-a
m
(
ȃ
)
daljše pripovedno delo, navadno z izrazito zgodbo in večjim številom
oseb, zlasti v prozi:
napisati, prebrati, prevesti roman
;
dolg, zanimiv roman
;
roman v dveh delih
;
ideja, poglavje, zgodba romana
;
osebe v romanu
/
biografski, družbenokritični, kriminalni, ljubezenski roman
/
roman se dogaja v 19. stoletju
/
kot označba za naslovom
Josip Jurčič, Deseti brat. Roman
●
ekspr.
o tem dogodku so pripovedovali cele romane
zelo obširno
;
ekspr.
povedati komu roman svojega življenja
svojo življenjsko zgodbo
;
ekspr.
tudi on je doživel svoj roman
je bil nesrečno, srečno zaljubljen, imel ljubezensko razmerje
♦
lit.
eksperimentalni roman
;
kolektivni roman
ki opisuje dogajanje v širši skupnosti, navadno brez osrednje
osebe
;
realistični, viteški, zgodovinski roman
;
roman v pismih
románca
-e
ž
(
ȃ
)
lit.
lirsko-epska pesem navadno z vedro ljubezensko vsebino:
pisati romance
/
ruska, španska romanca
●
ekspr.
z njim je doživela nepozabno romanco
imela lepo ljubezensko razmerje
♦
glasb.
skladba liričnega značaja
romancier
-a
[
romansjé -êja
]
m
(
ẹ̑ ȇ
)
knjiž.
romanopisec
:
najboljši romancier svojega časa
románček
-čka
m
(
ȃ
)
ekspr.
manjšalnica od roman:
ocene njegovih romančkov in povestic
/
izmisliti si romanček
●
ekspr.
doživeti, imeti romanček s kom
ljubezensko razmerje
románčen
-čna -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na romanco:
romančna snov
/
romančne in baladne pesmi
romanésken
-kna -o
prid.
(
ẹ̑
)
lit.
nanašajoč se na roman:
moderno pojmovanje romaneskne tehnike
/
romaneskni elementi v Pregljevi povesti
/
liki v drami se razlikujejo od svoje romaneskne podobe
romanéskno
prisl.
:
romaneskno oblikovana snov
romanésko
in
romanesco
-a
[
romanésko
]
m
(
ẹ̑
)
zgodnja cvetača koničaste oblike:
narezati, oprati romanesko
románika
-e
ž
(
á
)
um.
evropski umetnostni slog od 11. do srede 13. stoletja:
elementi romanike v arhitekturi
//
doba tega sloga:
stavba iz romanike
romaníst
-a
m
(
ȋ
)
strokovnjak za romanistiko:
naš znani romanist
/
seminar za profesorje romaniste
/
pog.
ekskurzija romanistov iz četrtega letnika
slušateljev oddelka za romanistiko
romanístičen
-čna -o
(
í
)
pridevnik od romanistika:
romanistična izobrazba
romanístika
-e
ž
(
í
)
veda o romanskih jezikih in književnostih:
naloge moderne romanistike
/
diplomirati iz romanistike in germanistike
romanístka
-e
ž
(
ȋ
)
strokovnjakinja za romanistiko:
romanistka in germanistka
/
diplomirana romanistka
romanizácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od romanizirati:
romanizacija Keltov in Ilirov
;
odpor proti romanizaciji
romanízem
-zma
m
(
ī
)
jezikosl.
element kakega romanskega jezika v drugem jeziku:
romanizmi in germanizmi
romanizírati
1
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
delati kaj romansko:
romanizirati obmejne predele
;
prebivalstvo se je hitro romaniziralo
romanizíran
-a -o:
romanizirani prebivalci
romanizírati
2
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
opisati v obliki romana:
romanizirati pesnikov življenjepis
/
romanizirati zgodovinski dogodek
romanizíran
-a -o:
romanizirana biografija
rómanje
-a
s
(
ọ̑
)
glagolnik od romati:
udeležiti se romanja
/
iti na romanje
/
romanje na pesnikov grob
/
pripraviti se za romanje na Triglav
romanopísec
-sca
m
(
ȋ
)
kdor piše romane:
romani znanega romanopisca
;
romanopisci in novelisti
romanopísen
-sna -o
(
ȋ
)
pridevnik od romanopisje:
romanopisna dela
romanopísje
-a
s
(
ȋ
)
lit.
literarno ustvarjanje, katerega izrazna oblika je roman:
ukvarjati se z romanopisjem
//
romanopisna dela, romani:
značilnosti slovenskega romanopisja
romanopíska
-e
ž
(
ȋ
)
ženska, ki piše romane:
slavna romanopiska
romansírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
opisati v obliki romana:
romansirati kroniko
/
romansirati upor v Judenburgu
romansíran
-a -o:
romansiran življenjepis
románski
1
-a -o
prid.
(
ȃ
)
1.
nanašajoč se na romaniko:
romanski portal cerkve
/
romanski slog
2.
nanašajoč se na Romane:
romanski jeziki
;
romanske pesniške oblike
/
romansko prebivalstvo v Emoni ob prihodu Slovanov
románski
2
-a -o
(
ȃ
)
pridevnik od roman:
romanska snov, zgradba
romanticízem
-zma
m
(
ī
)
knjiž.
1.
odnos do sveta, v katerem prevladujejo čustva, domišljija,
nestvarnost;
romantizem
:
omenjenima literarnima smerema je skupen romanticizem
2.
evropska umetnostna smer v prvi polovici 19. stoletja, ki poudarja
zlasti subjektivnost, čustva, domišljijo;
romantika
:
predhodniki romanticizma
romántičen
-čna -o
prid.
(
á
)
1.
nanašajoč se na romantika 1:
romantični pesniki
/
romantični nazori o poeziji
;
obnavljati nekatere romantične prvine v literaturi
/
romantična glasba
/
romantični zanos
2.
pri katerem prevladujejo čustva, domišljija, nerazumsko doživljanje
sveta:
bil je mlad in romantičen
;
romantično dekle
/
ekspr.
on je romantična narava
//
ki vsebuje, izraža čustva, domišljijo, nerazumsko doživljanje sveta:
obhajale so ga romantične misli
;
romantično sanjarjenje
//
ki pri mišljenju, ravnanju ne upošteva dejstev, uresničljivih
možnosti:
romantični uporniki
/
ekspr.
to so romantični načrti
3.
nav. ekspr.
ki vzbuja čustva, domišljijo, hrepenenje:
romantičen zvok rogov
;
romantična pokrajina, slika
;
pot skozi zasnežen gozd je bila zelo romantična
/
romantičen prizor
/
romantična lepota
//
privlačen, zanimiv, poln skrivnosti:
romantična dogodivščina, zgodba
/
romantično potepuško življenje
/
človek romantične zunanjosti
●
ekspr.
romantična ljubezen
nežna, zelo čustvena
;
romantična obleka
obleka z naborki, volani, čipkami
♦
lit.
romantični realizem
realistična književnost, ki vsebuje romantične elemente,
značilnosti
;
romantična ironija
besedna figura, s katero avtor v zgodbi nagovori bralca, izrazi
svoje mnenje
romántično
prisl.
:
romantično se držati za roke
;
biti romantično razpoložen
;
sam.:
na teh hišah je nekaj romantičnega
romántičnost
-i
ž
(
á
)
lastnost, značilnost romantičnega:
njena romantičnost ga privlači
/
ta človek je nagnjen k romantičnosti
/
romantičnost vožnje s sanmi
/
romantičnost pripovedi
romántik
-a
m
(
á
)
1.
človek, pri katerem prevladujejo čustva, domišljija, nerazumsko
doživljanje sveta:
biti idealist in romantik
;
v njem je precej romantika
2.
predstavnik romantike:
poudarjanje čustva in fantazije pri romantikih
;
pesnik romantik
romántika
-e
ž
(
á
)
1.
evropska umetnostna smer v prvi polovici 19. stoletja, ki poudarja
zlasti subjektivnost, čustva, domišljijo:
proučevati romantiko pri posameznih narodih
;
romantika v glasbi, literaturi
;
predstavniki romantike
/
češka, nemška romantika
;
Prešernova romantika
//
obdobje te umetnostne smeri:
pesnitev z začetka romantike
♦
lit.
nova romantika
neoromantika
2.
nav. ekspr.
čustveno poudarjena idealizacija stvarnosti:
njen mož nima smisla za romantiko
;
solzava romantika filma, romana
//
navadno s prilastkom
preprostost, naravnost zaradi odmaknjenosti od civilizacije:
uživati planinsko romantiko
;
vaška romantika
;
romantika stare kuhinje
/
iz sodobnega življenja je izginila vsa romantika
//
navadno s prilastkom
privlačnost
,
zanimivost
,
skrivnostnost
:
omamila jo je romantika njegove osebe
/
romantika potepanja
/
nekaj tednov po poroki je vsa romantika minila
●
ekspr.
ta načrt je gola romantika
je neživljenjski, nestvaren
romantízem
-zma
m
(
ī
)
1.
odnos do sveta, v katerem prevladujejo čustva, domišljija,
nestvarnost:
očitati komu romantizem
;
ti dogodki so omajali njegov romantizem
2.
knjiž.
evropska umetnostna smer v prvi polovici 19. stoletja, ki poudarja
zlasti subjektivnost, čustva, domišljijo;
romantika
:
opredelitev romantizma
3.
knjiž.
romantični element, romantična značilnost:
romantizmi v povesti
romantizírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
delati, prikazovati kaj romantično:
romantizirati preteklost
/
dekleta rada romantizirajo
romantizíran
-a -o:
romantizirano življenje
rómar
-ja
m
(
ọ̑
)
1.
rel.
vernik, ki gre k romarski cerkvi, v sveti kraj:
romarji so prišli od daleč
;
skupina romarjev
/
gostišče za romarje
2.
ekspr.
kdor kam gre, potuje:
število romarjev na Triglav je vsako leto večje
●
vznes.
romar za idealom čiste človečnosti
kdor si vztrajno prizadeva doseči tak ideal
rómarica
-e
ž
(
ọ̑
)
rel.
vernica, ki gre k romarski cerkvi, v sveti kraj:
praznično oblečene romarice
;
iz cerkve se je slišalo petje romaric
rómarski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na romarje ali romanje:
romarski shod
/
romarska cerkev
cerkev, v katero hodijo zlasti verniki iz oddaljenih krajev
;
romarska palica
nekdaj
dolga palica z ukrivljenim zgornjim delom
;
peti stare romarske pesmi
rómarsko
prisl.
:
romarsko oblečen popotnik
rómarstvo
-a
s
(
ọ̑
)
1.
rel.
hoja vernikov k romarskim cerkvam, v svete kraje:
zgodovina romarstva
2.
ekspr.
življenje človeka, ki ga nemir žene po svetu:
po letih brezdomstva in romarstva se je naselil v domačem kraju
rómati
-am
nedov. in dov.
(
ọ̑
)
1.
rel.
iti k romarski cerkvi, v sveti kraj:
romati na Brezje, v Sveto deželo
;
romati z avtobusom, peš
;
pren.,
ekspr.
ljudje še vedno množično romajo na pesnikov grob
2.
ekspr.
potovati
,
hoditi
:
romati po svetu
/
vsa vas je romala na semenj
šla
/
njegov pogled je romal po domači dolini
/
pismo je romalo več tednov
/
pripovedka je romala po vsej deželi
se je širila
●
publ.
druga nagrada za režijo je romala v Ljubljano
je bila podeljena režiserju iz Ljubljane
;
ekspr.
knjiga je romala iz rok v roke
menjavala uporabnike, lastnike
;
ekspr.
na mizo so romale steklenice izvrstnega vina
so drugo za drugo prinašali
;
ekspr.
prošnja je romala v koš
bila je odbita, neugodno rešena; niso je upoštevali
;
ekspr.
marsikatera knjiga je romala v ogenj
je bila sežgana
;
evfem.
marsikaj je že romalo z njim
je ukradel
romajóč
-a -e:
romajoč iz kraja v kraj, je videl marsikaj zanimivega
rómb
-a
m
(
ọ̑
)
1.
geom.
četverokotnik z enakimi stranicami in enakima nasprotnima kotoma:
narisati romb
;
ploskev ima obliko romba
2.
kar je po obliki podobno temu liku:
stekleni rombi
rómbast
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
ki ima obliko romba:
rombast izrez
/
rombasta posoda
♦
bot.
rombasti list
rómben
-bna -o
prid.
(
ọ̑
)
geom.
rombski
:
rombna ploskev
rómbičen
-čna -o
prid.
(
ọ́
)
nanašajoč se na romb:
rombična osnovna ploskev
/
rombična oblika
♦
min.
rombični sistem
sistem, v katerem so vse tri osi med seboj pravokotne in različno
dolge
romboéder
-dra
m
(
ẹ́
)
geom.
telo, ki ga omejuje šest rombov:
izračunati prostornino romboedra
romboíd
-a
m
(
ȋ
)
1.
geom.
četverokotnik z enakima nasprotnima stranicama in enakima nasprotnima
kotoma:
izračunati ploščino romboida
2.
kar je po obliki podobno temu liku:
na romboide prešita odeja
romboíden
-dna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na romboid:
romboidno ogledalo
/
romboidna oblika
rómbski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na romb:
rombska ploskev
/
rombska oblika
♦
min.
rombski sistem
sistem, v katerem so vse tri osi med seboj pravokotne in različno
dolge
rómeovski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
tak kot pri Shakespearovem Romeu:
romeovski zanos
romológ
-a
m
(
ọ̑
)
strokovnjak za romski jezik in kulturo:
gost omizja bo romolog
romologíja
-e
ž
(
ȋ
)
veda o romskem jeziku in kulturi:
študiral je romologijo
;
začetnik romologije
/
magisterij iz romologije
/
oddelek za romologijo
rómovski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
zastar.
romski
:
romovska miselnost
rómp
-a
in
ròmp rômpa
m
(
ọ̑; ȍ ó
)
ekspr.,
navadno v zvezi
romp in pomp
živahno, vznemirljivo, razburljivo dogajanje:
tam je bil velik romp in pomp
/
prekop so odprli z rompom in pompom
rompljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
nar. dolenjsko
ropotati
:
nekaj romplja v veži
/
nekdo romplja po vratih
rompompòm
1
-ôma
m
(
ȍ ó
)
ekspr.
živahno, vznemirljivo, razburljivo dogajanje:
rompompom ob prihodu gostov
/
reklamni rompompom
●
ekspr.
če ne bom izdelal, bo doma rompompom
me bodo zelo oštevali, kaznovali
;
ekspr.
njegov besedni rompompom
vzneseno, a vsebinsko prazno govorjenje
ròmpompòm
2
tudi
ròm pom pòm
medm.
(
ȍ-ȍ
)
1.
posnema glas bobna ali glas pri udarjanju, trkanju:
boben se oglaša: rompompom
;
rompompom, se je slišalo od vežnih vrat
2.
izraža
a)
grožnjo:
le čakaj, rompompom
b)
nejevoljo:
rompompom, res sem huda
rómski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na Rome:
romski jezik
/
romsko vprašanje
rómščina
-e
ž
(
ọ̑
)
romski jezik:
prevesti v romščino
romúnski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na Romune ali Romunijo:
romunski jezik
/
romunska meja
romúnščina
-e
ž
(
ȗ
)
romunski jezik:
prevajati iz romunščine
rondél
-a
m
(
ẹ̑
)
1.
vrtn.
okrogla cvetlična greda, okrog katere je pot:
klopi ob rondelu z vodometom
2.
lit.
pesem iz štirinajstih verzov v treh kiticah, pri kateri se prva dva
verza ponovita na koncu druge in tretje kitice:
rondel in triolet
♦
arhit.
arhitektonsko poudarjen okrogel obrambni stolp gradu, trdnjave
rondéla
-e
ž
(
ẹ̑
)
teh.
okrogla ploščica kot polizdelek pri štancanju:
rondele za izdelavo podložk
rondó
-ja
m
(
ọ̑
)
1.
križišče v obliki kroga z več uvozi in izvozi;
krožišče
:
preurediti nevarno križišče v rondo
;
(iz)gradnja, širitev rondoja
;
uvoz, vstop v rondo
/
rondo s semaforji
/
rondo s fontano
2.
glasb.
instrumentalna skladba, pri kateri se glavna tema menjava s
stranskimi:
napisati rondo
/
sonatni rondo
3.
vrtn.
okrogla cvetlična greda, okrog katere je pot:
park z velikimi rondoji
♦
lit.
pesem iz dvanajstih do petnajstih verzov, pri kateri se začetne
besede prvega verza ponovijo na sredi in na koncu pesmi in niso
del verza
rondójski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na rondo:
rondojsko križanje cest
;
rondojsko križišče
/
rondojsko krožišče
/
rondojska sonata
;
plesno zasnovana rondojska tema
rónek
-nka
m
(
ọ̑
)
nar. zahodno
strmina
,
breg
:
spuščati se po ronku v dolino
rooibos
-a
[
rôjbos
]
m
(
ȏ
)
zeliščni čaj iz posušenih listov grma Aspalathus linearis:
piti rooibos
;
rooibos z brusnicami, vanilijo
;
skodelica aromatiziranega rooibosa
/
čaj rooibos
//
tak grm, ki raste predvsem v Južni Afriki:
rooibos zraste do višine 1,5 metra
/
grm rooibos
róp
-a
m
(
ọ̑
)
1.
nasilen odvzem materialnih dobrin s prisvojitvenim namenom:
obtožili so ga ropa
;
preprečiti rop
/
živeti od ropa
od ropanja
/
bančni, cestni rop
;
ekspr.
rop stoletja
zelo velik
2.
zastar.
plen
:
žival preži na rop
♦
rel.
božji rop
oskrumba, onečaščenje česa svetega ali posvečenega
rópanje
-a
s
(
ọ̑
)
glagolnik od ropati:
preprečiti ropanje trgovin
/
okupatorjevo ropanje in požiganje
rópar
-ja
m
(
ọ̑
)
1.
kdor ropa:
roparji so čakali na samotne popotnike
;
izslediti roparje
;
tatovi, roparji in razbojniki
/
bančni, cestni, morski ropar
2.
plenilec
:
krokodili so nevarni roparji
róparica
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
rabi se samostojno ali kot prilastek
žival, ki za hrano lovi in ubija druge živali:
postati (lahek) plen roparic
;
ptice roparice
;
ribe roparice
ribojede ribe
/
nevarne, požrešne, velike roparice
2.
roparka
:
izdati ime roparice banke
♦
čeb.
čebele roparice
čebele, ki odnašajo med iz tujih panjev
róparka
-e
ž
(
ọ̑
)
ženska, ki ropa:
prijeli so predrzno roparko
/
bančna roparka
róparski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na roparje ali ropanje:
roparski poglavar
;
roparska tolpa
/
roparski napad, pohod
/
roparska ladja
;
slabš.
roparsko gnezdo
●
knjiž.
roparska izdaja teksta
izdaja teksta brez vednosti avtorja ali nosilca avtorskih pravic
;
roparska žival
ki za hrano lovi, ubija druge živali
♦
agr.
roparsko gospodarjenje
gospodarjenje, pri katerem se zemlja samo izkorišča in se ne gnoji
;
pravn.
roparski umor
umor iz koristoljubja
;
roparska tatvina
tatvina, pri kateri zasačeni tat uporabi silo ali ogroža življenje
koga, da bi obdržal ukradeno stvar
róparstvo
-a
s
(
ọ̑
)
dejavnost roparjev:
obsojen je zaradi roparstva
rópati
-am
nedov.
(
ọ̑
)
1.
nasilno jemati materialne dobrine:
obtožili so ga, da je ropal
;
ropati denar in dragocenosti
;
ropati in moriti
/
ropati karavane, samotne popotnike
/
ropati banke, trgovine
/
ekspr.
čebele ropajo tuje panje
//
množično nasilno jemati materialne dobrine:
sovražna vojska je ropala po mestu
2.
ekspr.
izrabljati
,
izkoriščati
:
oblastniki so neusmiljeno ropali prebivalstvo
/
ropati gozdove
negospodarno jih izkoriščati
ropajóč
-a -e:
preživljali so se, ropajoč mesta in vasi
;
ropajoče tolpe so strahovale prebivalstvo
ropažêljen
-jna -o
prid.
(
é ē
)
željen ropati:
ropaželjno pleme
/
ropaželjna zver
ropažêljnost
-i
ž
(
é
)
lastnost ropaželjnega človeka:
ropaželjnost nekaterih plemen
/
grabežljivost in ropaželjnost volkov
rópen
-pna -o
prid.
(
ọ̑
)
zastar.
roparski
:
ropna ladja
ropòt
-ôta
m
(
ȍ ó
)
glagolnik od ropotati:
ropot strojev
/
ropot stolov ob vstajanju
/
ropot s posodo
/
ropot voza po kamnitem tlaku
//
močen, kratek glas, močni, kratki glasovi zlasti pri udarjanju,
zadevanju ob kaj:
povzročati, preprečevati ropot
;
s ceste se je slišal oglušujoč ropot
;
hrup in ropot
/
z ropotom pasti, se prevrniti
●
pog.
prirediti ropot
nekdaj
študentsko zabavo, ki traja pozno v noč in na kateri se zlasti
veliko pije
ropotáč
-a
m
(
á
)
slabš.
kdor (rad) veliko in glasno govori:
težko poslušam tega ropotača
ropotáča
-e
ž
(
á
)
raglja
:
otroci z ropotačami v rokah
●
star.
pik ropotače
klopotače
ropotálo
-a
s
(
á
)
slabš.
1.
kar ropota, navadno motorno vozilo:
kam se pelješ s tem ropotalom
●
glasb. žarg.
raglje in druga ropotala v sodobni glasbi
tolkala
2.
kdor (rad) veliko in glasno govori:
kdo bo poslušal to ropotalo
ropotánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od ropotati:
ropotanje strojev
/
ropotanje s krožniki
/
ropotanje vlaka, voza
/
ropotanje in prepir
ropotárna
-e
ž
(
ȃ
)
ropotarnica
:
mračna ropotarna
ropotárnica
-e
ž
(
ȃ
)
shramba za stare, nerabne stvari:
dati kolo v ropotarnico
;
zaprašena podstrešna ropotarnica
;
razstavna soba je bila kot ropotarnica
;
pren.
te ideje so za v ropotarnico
ropotárniški
-a -o
prid.
(
ȃ
)
nanašajoč se na ropotarnico:
ropotarniška navlaka
●
ekspr.
uporabljati ropotarniške domislice
nezanimive, nesodobne
ropotáti
-ám
tudi
-óčem
nedov.
(
á ȃ, ọ́
)
1.
dajati močne, kratke glasove
a)
pri delovanju:
klopotec ropota v vinogradu
;
stroji ropotajo
;
nekateri aparati preveč ropotajo
/
ekspr.:
navil je budilko, da bi ropotala
zvonila
;
strojnice so vso noč ropotale
●
ekspr.
pri sosedovih že ropota traktor
ga že imajo
b)
zlasti pri udarjanju, zadevanju ob kaj:
ko so gledalci vstajali, so stoli ropotali
;
brezoseb.
na podstrešju je ropotalo
/
toča ropota po strehi
//
povzročati močne, kratke glasove:
mati ropota po kuhinji
;
ropotati s coklami, posodo
/
ropotal je (po vratih), da bi mu odprli
udarjal, tolkel
;
ekspr.
celo uro je ropotal po bobnu
♦
etn.
ropotati komu za god
povzročati mu hrupni glasbi podoben ropot na večer pred njegovim
godom
2.
ekspr.
ropotajoč se premikati:
vlak ropota skozi predor
;
voz je počasi ropotal dalje
/
kamenje ropota po skalah
ropotajoč pada
3.
slabš.
glasno izražati svojo nejevoljo:
kaj ropotaš nad njim
;
zmeraj kaj najde, da lahko ropota
;
spet ropota zaradi otrokove neubogljivosti
/
ropotati zoper davke
pritoževati se
//
veliko in glasno govoriti:
kar naprej je ropotal
;
ropota kot klopotec
/
nehaj že ropotati o tem
govoriti, pripovedovati
ropotáje
:
vlak se je ropotaje oddaljil
;
ropotaje oditi
;
kolesa so se ropotaje premaknila
ropotajóč
-a -e:
ropotajoč stroj, voz
;
ropotajoča igrača
ropotàv
-áva -o
prid.
(
ȁ á
)
ki ropota:
ropotav vlak, voz
ropôtec
-tca
m
(
ó
)
1.
raglja
:
vrteti ropotce
//
klopotec
:
ropotci v vinogradu
2.
ekspr.
kdor (rad) veliko in glasno govori:
ta ropotec kar naprej pripoveduje neumnosti
ropôten
-tna -o
prid.
(
ō
)
nanašajoč se na ropot:
ropotna jakost
ropôtno
prisl.
:
ropotno vstati
ropotíja
-e
ž
(
ȋ
)
1.
nav. ekspr.
nekoristne, odvečne stvari:
odpeljati ropotijo na odpad
;
polomljeno pohištvo in druga ropotija
;
soba je polna stare ropotije
;
pren.
pozabil sem že vso učenjaško ropotijo
2.
nav. slabš.
malo vredni drobni predmeti:
pobral je svojo ropotijo v nahrbtnik in odšel
;
stojnice s pisano ropotijo
;
zložila je šolsko ropotijo iz torbe
//
predmeti sploh:
njena bahava ropotija v stanovanju
ropôtoma
prisl.
(
ȏ
)
knjiž.
z ropotom, ropotaje:
voz je ropotoma zapeljal na dvorišče
ropotúlja
-e
ž
(
ú
)
1.
ropotuljica
:
kupiti otroku ropotuljo
;
igrati se z ropotuljo
♦
glasb.
ropotulje v latinskoameriški glasbi
//
raglja
:
vrteti ropotuljo
2.
slabš.
kar ropota, navadno motorno vozilo:
pripeljal se je s staro ropotuljo
3.
slabš.
kdor (rad) veliko in glasno govori:
spet me je zadrževala ta ropotulja
ropotúljica
-e
ž
(
ú
)
igrača, ki pri tresenju ropota, rožlja:
dojenček se igra z ropotuljico
roquefort
ipd.
gl.
rokfor
ipd.
RO-RÓ
--
v prid. rabi
(
ọ̑
)
navt.,
v zvezi
RO-RO ladja
ladja za prevoz natovorjenih motornih vozil:
prepeljati tovor z RO-RO ladjo
rôsa
-e
stil.
-é
ž
(
ó
)
drobne vodne kaplje, vlaga, ki se naredi ponoči zaradi ohladitve
zraka, zlasti na rastlinah:
rosa je, se blešči, se posuši
;
ekspr.
sonce je popilo roso
;
hladna rosa
;
jutranja, večerna rosa
;
rosa na travi
;
biti moker od rose
;
mlad kakor rosa
/
pospraviti seno, preden pade rosa
/
hoditi po rosi
po rosni travi; v času, ko je rosa
/
mn.,
pesn.
na rosah zelenih gora lepoto to si [Soča] pila
(S. Gregorčič)
//
drobne vodne kaplje, vlaga na čem sploh:
rosa na steklu
/
star.
na čelu se mu je nabirala rosa
pot, znoj
/
ekspr.
rosa v njenih očeh
solze
●
nar.
močnata rosa
glivična bolezen, ki se kaže kot sivkasta prevleka na zelenih
delih rastline; pepelasta plesen
;
nar.
strupena rosa
bolezen, pri kateri se oboleli deli rastline posušijo ali odmrejo;
ožig; glivična bolezen, ki se kaže v obliki peg na listih in
plodovih zlasti vinske trte, hmelja, kapusnic; peronospora
;
kakor v rosi umit obraz
mladosten, svež
♦
čeb.
medena rosa
sladek sok nekaterih rastlin, ki so ga predelale ušice; mana
rose
-ja
[
rozé -êja
]
m
(
ẹ̑ ȇ
)
agr.
vino rdečkaste barve, narejeno iz rdečih vinskih sort po tehnologiji
za bela vina:
piti rose
;
v prid. rabi:
rose vino
rôsen
stil.
rosán -sna -o
stil.
-ó
prid.
(
ó ȃ ó
)
1.
nanašajoč se na roso:
rosna trava
;
rosno grmovje
/
rosen travnik
;
čevlje je imel rosne
/
rosno jutro
;
pesn.
rosni hlad
/
rosna kaplja
/
rosno okno
/
rosne oči
solzne
;
rosno čelo
potno, znojno
♦
agr.
rosne korenine
korenine, ki poženejo iz žlahtnega dela cepljene rastline, zlasti
vinske trte
2.
ekspr.
mlad
,
neizkušen
:
rosen mladenič
;
rosna deklica
/
rosna mladost
;
šestnajst let, to so rosna leta
zgodnja mladost
;
rosno navdušenje
mladostno
rôsno
tudi
rosnó
prisl.
:
rosno se bleščati, svetlikati
●
evfem.
ni več rosno mlad
je že nekoliko starejši
;
ekspr.
rosno mlada dekleta
zelo mlada
rosênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od rositi:
rosenje je prešlo v dež
/
rosenje lončnic
/
preprečiti rosenje šip
rôsica
1
in
rosíca -e
ž
(
ó; í
)
ekspr.
manjšalnica od rosa:
rosica na travi
rosíca
2
-e
ž
(
í
)
zool.
mravlja rdeče barve, ki ima želo, Myrmica rubra:
rosica ga je pičila
rosíka
-e
ž
(
í
)
bot.
mesojeda močvirska rastlina z žlezastimi listi in belimi cveti v
socvetjih, Drosera:
z rosiko poraščeno barje
/
okroglolistna rosika
rosílka
-e
[
tudi
rosiu̯ka
]
ž
(
ȋ
)
vrtn.
priprava za razprševanje tekočine po lončnih rastlinah:
vlažiti liste fikusa z rosilko
rosinánt
-a
m
(
ā
)
knjiž.,
ekspr.
konj, zlasti suh:
zajahal je svojega rosinanta
rosinánta
-e
ž
(
ȃ
)
knjiž.,
ekspr.
kobila, zlasti suha:
prijezdil je na svoji rosinanti
rosíšče
-a
s
(
í
)
fiz.
temperatura, pri kateri se iz vlažnega zraka začne izločati voda kot
megla ali rosa:
ohladitev zraka do rosišča
rosíti
-ím
nedov.
, rošèn
in
rosèn
(
ī í
)
1.
brezoseb.
padati iz oblakov v obliki drobnih vodnih kapelj:
zunaj rosi
/
iz megle je rosilo
/
v osebni rabi
dež rosi
/
preh.,
ekspr.
oblaki rosijo dež
;
pren.,
knjiž.
zvoki rosijo v srce
2.
z rošenjem močiti, vlažiti:
pot mu rosi čelo, obraz
;
solze so ji rosile lica
//
nekoliko močiti, vlažiti:
rositi lončnice s pršilcem
;
rositi rastlino po listih
3.
vznes.,
z oslabljenim pomenom,
z glagolskim samostalnikom
izraža dejanje, kot ga določa samostalnik:
rositi blagoslov, tolažbo
;
rositi mir okoli sebe
♦
agr.
rositi lan
goditi ga na rosni travi
rosíti se
1.
postajati pokrit z drobnimi vodnimi kapljami:
stene, šipe se rosijo
/
čelo se mu je začelo rositi
/
nar.
rana se rosi
/
ekspr.
oko se mu rosi
solzi
●
ekspr.
ko je to poslušala, (se) ji je oko rosilo
je jokala
2.
knjiž.
postajati rosen:
trava se že rosi
rosèč
-éča -e:
roseči oblaki
;
roseče oči
rosljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
rositi
:
dež je rosljal
rôsnat
-a -o
prid.
(
ō
)
ekspr.
rosen
:
rosnata trava
/
rosnata mladost
rôsnica
tudi
rosníca -e
ž
(
ȏ; í
)
1.
bot.,
navadno v zvezi
navadna rosnica
zdravilna rastlina s pernatimi listi in škrlatno rdečimi cveti v
grozdih, Fumaria officinalis:
čaj iz navadne rosnice
2.
zool.
rdečkasto rjava žaba, ki ima zelo dolge zadnje noge, Rana dalmatina:
rosnoók
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
knjiž.
ki ima jasne, bleščeče se oči:
občudovati rosnooka dekletca
rosomáh
-a
m
(
ȃ
)
zool.
v severnih polarnih pokrajinah živeča roparska žival s košatim repom
in svetlejšo progo vzdolž bokov, Gulo gulo:
kožuh rosomaha
róstbif
tudi
roast beef -a
[
rózdbif
]
m
(
ọ̑
)
gastr.
meso zlasti z govejega hrbta:
kupiti, odrezati rostbif
/
rostbif z zelenjavno oblogo
róstra
-e
ž
(
ọ̑
)
pri starih Rimljanih
govorniški oder na forumu, okrašen s kljuni zajetih ladij:
govoriti z rostre
rošáda
-e
ž
(
ȃ
)
1.
šah.
rokada
:
narediti rošado
2.
publ.
menjava
,
zamenjava
:
rošade vodilnega osebja
rošênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od rositi:
rošenje iz megle
/
rošenje rastlin
rošírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
šah.
rokirati
:
roširati in fianketirati
róški
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na Rog:
roški gozdovi
♦
zgod.
roška ofenziva
ofenziva italijanskih oboroženih sil na Dolenjskem od 16. julija
do 4. novembra 1942, v kateri je sodelovala tudi bela garda
róštanje
1
-a
s
(
ọ̑
)
nar.
prežganje
:
mati je pripravljala roštanje
roštánje
2
tudi
róštanje -a
s
(
ȃ; ọ̑
)
glagolnik od roštati:
roštanje posode v kuhinji
roštáti
-ám
tudi
róštati -am
nedov.
(
á ȃ; ọ̑
)
nar.
ropotati
:
voz poskakuje in rošta
/
kdo rošta na podstrešju
/
kamenje rošta po skalah
ropotajoč pada
róštilj
-a
m
(
ọ̑
)
pog.
1.
pog.
priprava z rešetko, ploščo za pečenje navadno nad žerjavico;
žar
:
zakuriti pod roštiljem
;
oglje za roštilj
;
jedi z roštilja
/
plinski roštilj
2.
priprava s palico, na katero se natakne žival, za pečenje navadno nad
žerjavico;
raženj
:
odojek na rošitlju
róta
-e
ž
(
ọ̑
)
rel.
cerkveno sodišče najvišje stopnje, ki odloča o sodbah nižjih sodišč
zlasti glede zakonske zveze:
sklep rote
/
rimska rota
♦
zgod.
staroslovanska, predkrščanska prisega
rotácija
1
-e
ž
(
á
)
1.
knjiž.
gibanje okoli osi;
vrtenje
:
os rotacije
2.
publ.
menjava, zamenjava nosilcev samoupravnih, javnih in drugih družbenih
funkcij:
rotacija urednikov
;
uveljavljati sistem rotacije
/
rotacija delavcev pri tekočem traku
menjava
♦
agr.
rotacija
ustaljeno zaporedje, po katerem se menjujejo kmetijske rastline na
določenem zemljišču; kolobar
;
astron.
rotacija Zemlje
rotácija
2
tudi
rotacíja -e
ž
(
á; ȋ
)
tisk. žarg.
rotacijski stroj:
tiskarna je kupila novo rotacijo
;
tiskati časopis na rotaciji
//
prostor, v katerem je ta stroj:
delati v rotaciji
rotacíjski
1
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na rotacijo, vrtenje:
rotacijska os
;
rotacijsko gibanje
/
sejam so predsedovali voditelji delegacij po rotacijskem sistemu
♦
avt.
rotacijska luč
vrtljiva utripajoča luč na vozilu
;
geom.
rotacijski elipsoid
;
rotacijski paraboloid
;
rotacijsko telo
telo, ki nastane, če se ploskev zavrti okoli določene osi
;
strojn.
rotacijska črpalka
črpalka z vrtečimi se deli
;
rotacijska peč
peč cevaste oblike za redukcijo rud, za sušenje, žganje, ki se med
delovanjem vrti
rotacíjski
2
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na rotacijo, stroj:
rotacijski deli
♦
papir.
rotacijski papir
tanjši papir v zvitkih z veliko lesovine za tiskanje zlasti
časopisov v visokih nakladah
;
tisk.
rotacijski stroj
tiskarski stroj za hitro tiskanje v visokih nakladah
;
rotacijski tisk
rotacízem
-zma
m
(
ī
)
1.
jezikosl.
sprememba nekaterih soglasnikov v glas r:
može je po rotacizmu prešlo v more
2.
med.
govorna motnja, pri kateri je glas r izpuščen, zamenjan z drugim
glasom ali izgovorjen nepravilno:
rotacizem in jecljanje
rótaprínt
-a
m
(
ọ̑-ȋ
)
tisk.
ofsetni stroj za razmnoževanje odtisov manjših formatov v manjših
nakladah:
razmnožiti na rotaprintu
rotarijánec
-nca
m
(
ȃ
)
član mednarodne organizacije Rotary international, ki skrbi za
dobrodelne človekoljubne dejavnosti in se zavzema za etična načela:
rotarijanci so zbirali denar za pomoč bolnim
rotárijec
-jca
m
(
á
)
član rotarijskega kluba:
zborovanje rotarijcev
rotárijski
-a -o
prid.
(
á
)
v zvezi
rotarijski klub
klub, ki združuje zlasti poslovne ljudi raznih poklicev:
milanski rotarijski klub
rótavírus
-a
m
(
ọ̑-ȋ
)
med.
virus, ki povzroča okužbo prebavil, zlasti pri otrocih:
rotavirus ji je povzročil hude trebušne bolečine
;
okužba z rotavirusom
rotênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od rotiti:
njeno rotenje ga ni ganilo
;
jok in rotenje
/
knjiž.
zaradi neprestanih rotenj se mu je začela oglašati vest
prošenj
/
z rotenjem obvladati zle duhove
rotílec
-lca
[
rotilca
in
rotiu̯ca
]
m
(
ȋ
)
po ljudskem verovanju
kdor roti:
rotilec je iz strahu opustil svoje početje
●
knjiž.,
ekspr.
rotilec lastne pogube
kdor pripravlja lastno pogubo
rotílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
po ljudskem verovanju
s katerim se roti:
rotilne besede
/
rotilni obrazci
zarotitveni obrazci
rotírati
-am
nedov.
(
ȋ
)
1.
delati, da se zlasti kak del telesa giblje okoli svoje osi;
vrteti
:
pri vajah medenice ne rotirajte
;
rotirati stopalo, zapestje
;
rotirati koleno navzven
//
gibati se okoli svoje osi;
vrteti se
:
luč na strehi vozila rotira
;
rotirati in krožiti
♦
astron.
galaksija, Sonce, Zemlja rotira
se vrti
2.
dov. in nedov.
,
publ.
menjati, zamenjati koga, zlasti pri igri:
rotirati (vse) igralce
/
rotirati vodilne kadre
rotirajóč
-a -e:
kosmatiti usnje na rotirajočem valju
rotíran
-a -o:
ne ve, ali bo rotiran
rotítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od rotiti:
ni maral poslušati njihovih rotitev
/
rotitev hude ure
/
mrmrati skrivnostne rotitve
zarotitvene obrazce
rotíti
-ím
nedov.
(
ī í
)
1.
nav. ekspr.
zelo, vztrajno prositi:
začel ga je rotiti, naj odide
;
rotil ga je za pomoč
/
pri najinem prijateljstvu te rotim, pusti ga
/
rotimo in prosimo vas, pomagajte nam
2.
po ljudskem verovanju
izgovarjati določene besede, delati določene kretnje, da se kaj hudega
odvrne, da kaj izgubi moč:
rotiti hudo uro
●
star.
rotiti duhove
klicati
;
zastar.
rotiti sovražnike
preklinjati, zmerjati
rotíti se
1.
knjiž.
prisegati, zaklinjati se:
vsi so se mu rotili, da bodo sodelovali
/
rotil se je, da o tem nič ne ve
/
rotil se je na svojo čast, da ne bo prej miroval, dokler ne bo
krivec kaznovan
/
ubil ga bom, se je rotil
2.
zastar.
jeziti se, hudovati se:
rotil se je na gospodarja, nad gospodarjem
rotèč
-éča -e:
roteč opozarjati koga
;
roteče besede
;
roteče ljubezensko pismo
roto...
ali
róto...
prvi del zloženk
(
ọ̑
)
nanašajoč se na rotacijo
a)
s tujko v drugem delu:
rotognom
b)
z domačo besedo v drugem delu:
rotopapir
in
roto papir, rotostrojnik
in
roto strojnik
rotónda
-e
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
rotunda
:
tloris rotonde
rótopapír
in
róto papír -ja
m
(
ọ̑-ȋ
)
papir.
rotacijski papir:
povečati izvoz rotopapirja
;
tovarna rotopapirja
rótor
-ja
m
(
ọ̑
)
strojn.
osnovni del pogonskega ali delovnega stroja, ki se med delovanjem
vrti:
uravnotežiti rotor
;
gred, lopate rotorja
/
turbinski rotor
;
rotor generatorja
rótorjev
-a -o
(
ọ̑
)
pridevnik od rotor:
rotorjeva oblika
rótorka
-e
ž
(
ọ̑
)
pog.,
med narodnoosvobodilnim bojem
ciklostil
:
razmnožiti na rotorki
rótorski
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
nanašajoč se na rotor:
rotorske lopatice
♦
elektr.
rotorsko navitje
rótotísk
in
róto tísk -a
m
(
ọ̑-ȋ
)
tisk. žarg.
rotacijski tisk:
tiskati v rototisku
rótovški
-a -o
(
ọ̑
)
pridevnik od rotovž:
rotovško dvorišče
rótovž
-a
m
(
ọ̑
)
nekdaj
mestna hiša, magistrat:
trg pred rotovžem
/
mariborski rotovž
rótring
-a
m
(
ọ̑
)
pisalo znamke Rotring z ozko jekleno cevko namesto običajnega peresa:
risati z rotringom
rotúnda
-e
ž
(
ȗ
)
arhit.
okrogla stavba, navadno pokrita s kupolo:
krstilnica v obliki rotunde
rotúnden
-dna -o
(
ȗ
)
pridevnik od rotunda:
rotundna oblika
rótvajler
-ja
m
(
ọ̑
)
velik, močen pes črne barve z rdeče rjavimi ožigi in zelo kratko
dlako:
zelo aktiven rotvajler
rousseaujevski
-a -o
[
rusójeu̯ski
]
prid.
(
ọ̑
)
tak kot pri Rousseauju:
rousseaujevski vzgojni nazori
;
rousseaujevska sentimentalnost
rousseaujevstvo
-a
[
rusójeu̯stvo
]
s
(
ọ̑
)
Rousseaujevi filozofski nazori o družbi in vzgoji ali na njih
temelječa miselnost:
vpliv rousseaujevstva na romantiko
/
moderno rousseaujevstvo
ròv
1
rôva
m
(
ȍ ó
)
1.
daljši, navadno vodoraven cevast prostor pod zemeljskim površjem:
rov se je podsul
;
kopati, vrtati rov
;
skriti se v rov
;
ozek, temen, vlažen rov
;
poševen rov
;
dolžina rova
/
jamski, podzemski rovi
//
tak prostor, ki vodi v notranjost rudnika:
odpreti, zapreti rov
;
glavni, stranski rovi
;
jaški in rovi so med seboj povezani
//
tak prostor sploh:
v prerezani zeljnati glavi so se videli rovi in iztrebki gosenic
;
krtovi rovi
;
žuželčji rovi v drevesnem lubju
2.
v zemljo narejena ožja, podolgovata vdolbina za oviro ali obrambo;
jarek
1
:
streljati iz rovov
;
strelski rov
;
rovi in nasipi
rôv
2
-í
ž
(
ȏ
)
nar.
odkrušena skala:
kršje in rovi
rováča
-e
ž
(
á
)
rovnica
:
nasaditi rovačo
;
kopati z rovačo
rovánje
-a
s
(
ȃ
)
star.
1.
ritje
:
rovanje krtov
2.
rovarjenje
:
rovanje nasprotnikov
●
nar.
rovanje in kričanje dečkov
ruvanje
rovár
-ja
m
(
á
)
kdor rovari:
rovarji in spletkarji
rováriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
ekspr.
s prikritim, zahrbtnim delovanjem zmanjševati čemu pomen ali ogrožati
obstoj česa:
začeli so rovariti in spletkariti
;
rovariti proti državi
;
rovariti zoper koga
rovárjenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od rovariti:
obsoditi rovarjenje proti oblasti
;
spletkarjenje in rovarjenje
rovárski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na rovarje:
rovarsko delovanje
/
rovarski časopis
rovárstvo
-a
s
(
ȃ
)
ekspr.
dejavnost rovarjev:
socialno gibanje je enačil z rovarstvom
/
politično rovarstvo
rováš
-a
m
(
á
)
1.
nekdaj
po dolgem preklana palica, na katero se z zarezami označuje količina
česa, navadno pri menjavi blaga, posojilu:
z nožičem je zarezoval na rovaš merice mleka
;
črtice in križci na rovašu
/
volitev župana z rovašem
2.
ekspr.,
v zvezi
na rovaš
na račun:
smejali so se na njen rovaš
;
uganjati norčije na rovaš sosedov
/
bogastvo si je pridobil na rovaš revežev
/
pomota na rovaš naglice
●
star.
pri njem ima še nekaj na rovašu
nekaj mu je dolžen
;
star.
nekaj imata na rovašu zaradi otrok
sta sprta
rováti
rújem
nedov.
, rovál
(
á ú
)
star.
1.
riti
:
rovati po zemlji
2.
rovariti
:
vedno so kaj rovali proti oblasti
rôvček
-čka
m
(
ȏ
)
manjšalnica od rov:
delati rovčke v zemljo
/
v lubju je bilo veliko rovčkov
rôven
-vna -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na rov:
rovna odprtina
/
krtov rovni sistem
♦
mont.
rovni premog
premog, preden je očiščen jalovine
rôver
-ja
m
(
ȏ
)
osebni avtomobil angleške tovarne Rover:
odpeljati se z roverjem
rovíšče
-a
s
(
í
)
več med seboj povezanih rovov, ki jih naredi žival za svoje bivališče:
krtovo rovišče
●
zastar.
obcestno rovišče
obcestni jarek
rôvka
-e
ž
(
ȏ
)
miši podoben sesalec z zelo ostrimi zobmi:
krti in rovke
♦
zool.
mala rovka
majhen močvirski sesalec z dolgim rilčkom in čopastim repom, Sorex
minutus
rôvnica
-e
ž
(
ȏ
)
orodje s ploskim, spodaj ravnim rezilom za kopanje:
kopati z rovnico
;
rovnica, kramp in motika
rovokopáč
-a
m
(
á
)
grad.
stroj za kopanje jarkov in nakladanje izkopanega materiala:
kopati z rovokopačem
rôvski
-a -o
prid.
(
ȏ
)
nanašajoč se na rov:
rovska odprtina
/
rovske podgane
rovštáti
-ám
tudi
rôvštati -am
nedov.
(
á ȃ; ȏ
)
nar.
ropotati
:
mati rovšta s posodo
rôvt
-a
m
(
ȏ
)
nar. gorenjsko
s travo poraslo nekdaj izkrčeno zemljišče v hribovitem, gorskem svetu:
sušiti seno v rovtu
rôvtar
-ja
m
(
ȏ
)
1.
ekspr.
kdor živi v rovtah ali je doma iz rovt:
rovtarji in dolinci
2.
slabš.
neroden, neuglajen človek:
takle rovtar me ne bo učil olike
rôvtarski
-a -o
prid.
(
ȏ
)
1.
nanašajoč se na rovtarje ali rovte:
rovtarska in dolinska dekleta
/
imeti rovtarske navade
2.
nanašajoč se na pokrajino med Škofjo Loko, Logatcem in Tolminom:
raztreseni rovtarski kraji
/
rovtarska narečna skupina
rôvtarstvo
-a
s
(
ȏ
)
slabš.
nerodnost
,
neuglajenost
:
očitati komu rovtarstvo
/
boriti se proti rovtarstvu
nekulturnosti
rôvtarščina
-e
ž
(
ȏ
)
1.
rovtarsko narečje:
rovtarščina in gorenjščina
2.
slabš.
nerodno, neuglajeno govorjenje, pisanje:
kdo bo poslušal to rovtarščino
/
slogovna rovtarščina
rôvte
rôvt
ž
mn.
(
ȏ
)
ekspr.
samoten, odmaknjen kraj, zlasti v hribovitem svetu:
premestili so ga v rovte
róza
--
prid.
(
ọ̑
)
pog.
bledo rdeč, rožnat:
cvet je roza
;
kupila si je roza obleko
/
roza barva
rozárij
-a
m
(
á
)
vrtn.
nasad vrtnic zlasti za študijske namene:
urediti rozarij
;
ogled rozarija
rózast
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
pog.
bledo rdeč, rožnat:
rozast cvet
rozéta
-e
ž
(
ẹ̑
)
1.
um.
okras v obliki stiliziranega cveta:
sklepnik je okrašen z rozeto
;
izrezljana, pozlačena rozeta
/
peterolistna rozeta
z reliefno podobo cveta s petimi cvetnimi listi
;
stropna rozeta
reliefna podoba stiliziranega cveta na stropu
//
okroglo okno s krogovičjem v gotski arhitekturi:
rozeta nad portalom
;
fasada z rozeto
/
gotska rozeta
2.
kar je temu podobno:
stekleni drobci v kalejdoskopu se zbirajo v rozete
;
rozete iz zastav
;
kamni v prstanu so razvrščeni v obliki rozete
3.
znak, trak v obliki rožice kot okras, znamenje pripadnosti,
odlikovanja:
rdeča rozeta častne legije
;
v gumbnici je imel rozeto z zlatimi resicami
♦
bot.
(listna) rozeta
pritlični listi na zelo skrajšanih stebelnih členkih, (listna)
rožica
;
teh.
rozeta
pokrov, navadno okrogel, za prekrivanje stika med cevjo in zidom
rozéten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na rozeto:
rozetni sklepnik
;
rozetno okno
/
barvno rozetno steklo
rózga
-e
ž
(
ọ̑
)
agr.
olesenela mladika trte:
porezati rozge
;
privezati rozgo
;
grozdi na rozgah
//
knjiž.
trta
:
hoditi med rozgami
/
vinska rozga
♦
bot.
navadna zlata rozga
gozdna rastlina z rumenimi cveti v koških, Solidago virgaurea
rozína
-e
ž
(
ȋ
)
nav. mn.
posušena grozdna jagoda nekaterih trt, ki se uporablja zlasti za
nadev:
potresti razvaljano testo z rozinami
rozínov
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na rozine:
rozinova potica
♦
gastr.
rozinov nadev
rozólija
-e
ž
(
ọ́
)
nekdaj
liker zlasti iz cvetov pomaranč, vrtnic:
sladka rozolija
róža
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
rastlina z izrazitim cvetom:
roža cvete, ovene, raste
;
izpuliti rožo
;
cvetoče rože
;
greda, polna rož
;
cvetela je kot roža
/
planinske, poljske, vrtne rože
/
roža diši
;
nabirati, trgati rože
;
jesenske, pomladanske, pozne, prve rože
;
pisane, rdeče rože
;
šopek rož
;
vaza z rožami
;
lepa, rdeča je kot roža
;
tak si kot roža
imaš, kažeš zdrav, lep videz
/
papirnate, umetne rože
/
ledene rože
cvetlicam podobne tvorbe iz ledu na šipah
/
vzorec z rožami
;
pren.,
vznes.
čudovita roža ljubezni
//
rastlina, ki se goji za okras:
rože ji lepo uspevajo
;
gojiti, presajati, zalivati rože
;
rože na oknih
;
stojalo za rože
/
sobne rože
2.
knjiž.
vrtnica
:
rože bodejo
;
rezati rože
;
bele, rumene rože
;
dišeče rože
/
pritlikave rože
3.
rdeč nazobčan kožni izrastek na vrhu petelinove glave;
greben
:
petelin je stresal rožo
;
rdeč kot petelinja roža
zelo
/
kokoš ima lepo rožo
●
knjiž.
na licih ji cvetejo rože
je mlada in lepega obraza
;
star.
čaj iz rož
iz zdravilnih zelišč
;
ekspr.
njegova življenjska pot ni bila posuta z rožami
njegovo življenje ni bilo lahko, prijetno
;
nar.
ivanjska roža
ivanjščica
;
nar. primorsko
kačja roža
(divja) potonika
;
star.
kraljeva roža
Blagajev volčin
;
ekspr.
po bitki so na snegu cvetele krvave rože
so bile kaplje, lise krvi
;
nar.
mrtvaška roža
krizantema
;
ekspr.
na licih so ji zacvetele rdeče rože
zardela je
;
star.
sončna roža
sončnica
;
roža mogota
po ljudskem verovanju
zdravilna rastlina, ki ima nenavadno, skrivnostno moč
;
ekspr.
roža deklet
najlepša med dekleti
;
ekspr.
dejal ji je, da je roža rož
zelo lepa, najlepša
♦
bot.
divja roža
šipek
;
šentjanževa roža
zdravilna rastlina s prosojno pikastimi listi in rumenimi cveti v
socvetju, Hypericum perforatum
;
triglavska roža
blazinasta visokogorska rastlina z deljenimi dlakavimi listi in
navadno rožnatimi cveti, Potentilla nitida
;
etn.
roža
velika vezenina na oglu peče, zlasti v obliki šopka
;
lov.
roža
spodnji, kolobarčasti del roga pri jelenu, srnjaku; rdeča obrv
zlasti pri divjem petelinu, ruševcu
;
meteor.
vetrovna roža
grafični prikaz povprečne hitrosti in relativne pogostosti smeri
vetra v kakem kraju v določenem časovnem obdobju
;
navt.
magnetna roža
okrogla plošča pri (magnetnem) kompasu z označenimi stopinjami in
glavnimi smermi neba
;
obrt.
roža
na golenico segajoči zoženi del prednjika pri škornju
;
pravn.
roža
nekdaj
pravica pašnih upravičencev do paše in drugih služnosti na skupni
planini
;
um.
križna roža
okras gotske arhitekture v obliki stiliziranega štiridelnega
rastlinskega motiva
;
vrtn.
suha roža
cvetlica z nevenljivimi cveti, socvetji
;
(kitajska) zlata roža
do dva in pol metra visok okrasni grm z bodičastimi vejami,
pernatimi listi in rumenimi cveti, Rosa hugonis
;
roža mahovka
vrtnica, ki ima cvetno čašo in pecelj obrasla z dlačicami, Rosa
centifolia var. muscosa
;
zgod.
boji med rdečo in belo rožo
boji od 1455 do 1485 med dvema angleškima kraljevskima rodbinama,
od katerih je imela ena za simbol rdečo, druga pa belo vrtnico
rožánec
-nca
m
(
á
)
nar.
podboj
:
kamnit rožanec
/
nasloniti se na rožanec
;
prijel se je za rožance in zagradil pot
rožánski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na Rožance ali Rož:
rožanske vasi
/
rožansko narečje
róžarica
-e
ž
(
ọ̑
)
knjiž.
ženska, ki prodaja rože na stojnici:
rožarice s polnimi vozički rož
//
zeliščarica
:
zdravilne čaje kupuje pri znani rožarici
róžast
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
1.
ki ima v vzorcu cvete, rože:
rožasto blago
/
rožasta obleka, ruta
/
rožast vzorec
//
ki je iz rož:
obleka, okrašena z rožastimi obšivi
2.
star.
rožnat
:
rožasto nebo
♦
zool.
rožasti škorec
ptica selivka z rožnatim in temnim perjem ter črnim čopom na
glavi, živeča v zahodnih azijskih stepah, Pastor roseus
róžasto
prisl.
:
rožasto rdeča tkanina
róžen
1
-žna -o
prid.
(
ọ̑
)
1.
nanašajoč se na rože:
rožne čebulice
;
otroci so pletli rožne kite
/
rožni vrt
/
rožni grm
;
rožni trni
/
rožno olje
eterično olje iz cvetov vrtnic
/
star.
v rožnem maju
cvetočem
●
star.
rožni cvet
junij
;
ekspr.
rožna mladost
lepa, srečna
;
knjiž.
rožno jutro
lepo, jasno
2.
knjiž.
rožnat
:
rožna svetloba
/
rožna lica
♦
bot.
rožni koren
rastlina s suličastimi, nazobčanimi listi in navadno zelenkasto
rumenimi cveti v socvetjih, Sedum rosea
;
rel.
rožni venec
molitev iz zdravamarij, očenašev in razmišljanja o dogodkih iz
življenja Jezusa Kristusa; priprava iz kroglic, nabranih na vrvico
ali verižico, za molitev rožnega venca
;
zool.
rožni škržat
majhna zajedavska žuželka, ki sesa rastlinske sokove in je posebno
škodljiva vrtnicam, Typhlocyba rosae
róžno
prisl.
:
rožno cvetoča ajda
/
piše se narazen ali skupaj:
rožno bel
ali
rožnobel
;
rožno rdeč
♦
bot.
rožno rdeči dežen
zaščitena alpska rastlina z rožnatimi cveti, Heracleum siifolium
rožén
2
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na rog ali roževino:
rožen oklep pri želvi
;
rožena luska, tvorba
/
rožen glavnik
;
očala z roženim okvirom
/
roženi opilki
/
rožen oselnik
♦
agr.
rožena moka
gnojilo iz zmletih rogov, parkljev in kopit
;
vet.
roženi obrobek
odebeljena vrhnja plast ob zgornjem robu kopita
;
zool.
roženi svitek
v stoječih vodah živeči polž s ploščato hišico, Planorbarius
corneus
rožénast
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
roževinast
,
rožen
2
:
roženast ročaj
rožénec
-nca
m
(
ẹ̄
)
petr.
kamnina, sestavljena iz drobnih, različno obarvanih zrn kremena:
plasti roženca v apnencu
roženéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
spreminjati se v roževino:
gornja plast kože roženi
roženíca
1
-e
ž
(
í
)
1.
anat.
sprednja, prozorna, nekoliko izbočena plast zrkla:
vnetje roženice
;
roženica in beločnica
/
očesna roženica
2.
nekdaj
posoda iz roga, navadno za sol ali tekočino:
napolniti roženice s pijačo
roženíca
2
-e
ž
(
í
)
nar. vzhodno
škarnik
,
špirovec
:
stesati roženice
roženíčen
-čna -o
(
ȋ
)
pridevnik od roženica
1
:
roženična napaka
roženína
-e
ž
(
í
)
trdo tkivo, ki sestavlja rogove, nohte, lase;
roževina
:
kopitna roženina
/
porezati volu roženino na parkljih
//
snov iz tega tkiva:
okviri očal iz roženine
/
prodajati roženino
izdelke iz te snovi
♦
gozd.
gostejši in temnejši les na zakrivljenem delu debla ali na spodnji
strani vej pri iglavcih
roženínast
-a -o
prid.
(
í
)
zastar.
roževinast
,
rožen
2
:
očala z roženinastimi okviri
róženkranc
in
róženkránc -a
[
rožənkranc
]
m
(
ọ̑; ọ̑-ȃ
)
star.
rožni venec:
moliti roženkranc
/
imeti v rokah roženkranc
róženkravt
-a
[
rožənkrau̯t
]
m
(
ọ̑
)
lončna rastlina z dišečimi dlakavimi listi in drobnimi vijoličastimi
cveti:
vejica roženkravta
;
nageljni, roženkravt in rožmarin
roženvênski
-a -o
[
rožənvenski
]
prid.
(
ē
)
rel.
rožnovenski
:
roženvenska nedelja
róževec
-vca
m
(
ọ̑
)
min.
poldrag kamen rožnate barve:
mizica iz roževca
roževína
-e
ž
(
í
)
trdo tkivo, ki sestavlja rogove, nohte, lase:
roževina na parkljih se obrablja
;
obrezati kopitno roževino
;
plast roževine
;
počasna rast roževine
//
snov iz tega tkiva:
glavnik iz roževine
/
umetna roževina
roževínast
-a -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na roževino:
roževinast oklep pri raku
;
roževinasta luska, tvorba
/
roževinast glavnik
;
roževinasti gumbi
;
očala z roževinastimi okviri
róžica
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
manjšalnica od roža:
rožice cvetejo
;
saditi rožice
;
cvetela je kot rožica
/
gorske, gozdne rožice
;
zdravilne rožice
/
rožice dišijo
;
nabirati rožice
;
otrok je trgal rožice za mater
;
drobne, pisane rožice
;
tak si kot rožica
2.
ekspr.
mlada, ljubka ženska:
toliko rožic skupaj še ni videl
/
kot nagovor
pridi, rožica moja
●
ekspr.
njemu pa res rožice cvetejo
se mu zelo dobro godi
;
ekspr.
rožice njenih lic so se osule
lepota njenega obraza je minila, prešla
;
knjiž.
kot poznavalec vin je pohvalil rožico
vonj vina; cvetico
;
pog.
povedati resnico skozi rožice
v omiljeni obliki
;
ekspr.
biti v rožicah
(nekoliko) pijan, vinjen
;
ekspr.
v mladosti mu ni bilo z rožicami postlano
živel je v pomanjkanju; imel je velike skrbi, težave
;
pesn.
rožice s Parnasa
pesmi
;
govori, kakor bi rožice sadil
vzneseno, lepo; priliznjeno, sladko
♦
bot.
listna rožica
pritlični listi na zelo skrajšanih stebelnih členkih
rôžič
1
tudi
rožìč -íča
m
(
ó í; ȉ í
)
1.
sad rožičevca:
jesti rožiče
;
fige in rožiči
/
pot pelje med oljkami in rožiči
rožičevci
2.
agr.
zaradi rožičavosti spremenjen slivov sadež:
rožiči kmalu odpadejo
rožìč
2
-íča
m
(
ȉ í
)
1.
manjšalnica od rog:
rožiči telička
/
pastir piska na rožič
/
piti iz rožiča
;
rožič s smodnikom
2.
nav. mn.,
med.,
nekdaj
hruškasta, navadno steklena priprava za puščanje krvi:
staviti rožiče
;
z rožiči puščati kri
róžičast
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
ki ima v vzorcu drobne cvete, rožice:
rožičasto blago
/
rožičast predpasnik
rožíčavost
-i
ž
(
í
)
agr.
glivična bolezen sliv, pri kateri se razvijejo dolgi, ukrivljeni
sadeži:
zatirati kodravost in rožičavost
rožíček
-čka
m
(
ȋ
)
1.
manjšalnica od rog:
srnjak izgubi rožičke
;
rožički kozlička
/
lunini rožički
/
napolniti rožiček s tobakom
;
rožiček s smodnikom
2.
nav. mn.,
med.,
nekdaj
hruškasta, navadno steklena priprava za puščanje krvi:
staviti rožičke
●
ekspr.
že spet kaže rožičke
se upira; se napihuje, postavlja
;
na fotografiji je stal za njo in ji naredil rožičke
iz hudomušnosti ji je prislonil nad glavo kazalec in sredinec v
obliki črke V
;
ekspr.
žena mu je nasadila rožičke
imela je spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi
;
ekspr.
on nosi rožičke
njegova žena ima spolna razmerja, spolne odnose z drugimi moškimi
;
ekspr.
polž pokaže rožičke
tipalnice
;
rožiček na modrasovi glavi
kožni izrastek
♦
bot.
rženi rožiček
glivica zajedavka na rži in nekaterih travah; temna tvorba te
glivice na klasih rži
;
zool.
navadni rožiček
morski polž z rožičku podobno hišico, Gourmya vulgata
rožíčev
-a -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na rožič ali rožičevec:
rožičevo drevo
/
rožičeva moka
/
rožičeva potica
rožíčevec
-vca
m
(
í
)
južno drevo z rjavimi užitnimi sadovi v obliki stroka:
med oljkami so rastli tudi rožičevci
rožíčiti se
-im se
nedov.
(
í ȋ
)
agr.,
v zvezi s
sliva
dobivati dolge, ukrivljene sadeže:
slive se rožičijo
rožíčkast
-a -o
prid.
(
ȋ
)
ki ima rožiček, rožičke:
rožičkasta glava modrasa
;
rožičkasta površina
róžje
-a
s
(
ọ̑
)
agr.
deli rozg, odrezani pri obrezovanju:
pobirati, sežigati rožje
;
butara rožja
//
več rozg, rozge:
zavarovati rožje proti pozebi
róžka
-e
ž
(
ọ̑
)
bot.
plod pri košaricah:
regratova rožka
rožlín
-a
m
(
ȋ
)
bot.
visoka vrtna rastlina z belimi, rdečimi, rumenimi cveti, Althaea
rosea:
rožlin že cveti
rožljánje
-a
s
(
ȃ
)
glagolnik od rožljati:
rožljanje ključev, verige
/
rožljanje grušča po pobočju
/
rožljanje z jedilnim priborom
rožljáti
-ám
nedov.
(
á ȃ
)
dajati nizke, zveneče glasove:
ključi rožljajo
;
veriga rožlja
/
ekspr.
dež, toča rožlja po strehi
rožljaje udarja
;
kamenje rožlja po skalnatem žlebu
rožljaje pada
//
povzročati nizke, zveneče glasove:
rožljati z denarjem v žepu
;
rožljati s ključi, z jedilnim priborom
;
rožljati s sabljo
/
ekspr.
veter rožlja s suhimi stebli
●
slabš.
rožljati z besedami
vsebinsko prazno govoriti
;
ekspr.
rožljati z orožjem
groziti z vojno
rožljáje
:
kovanci so se mu rožljaje stresli po tleh
;
rožljaje z ostrogami, je vstopil v sobo
rožljajóč
-a -e:
rožljajoč ropot tramvajev
;
rožljajoča toča
róžmanica
-e
ž
(
ọ̑
)
nar.
ženska, ki prodaja rože na stojnici:
Hotel je videti, kakšne rože je neki prodajala ona rožmanica na
vogalu
(A. Rebula)
róžmarin
in
rožmarín -a
m
(
ọ̑; ȋ
)
sredozemska grmičasta rastlina z ozkimi močno dišečimi listi in
drobnimi modrikastimi cveti:
rožmarin diši, se posuši
/
pripeti fantu rožmarin
vejico rožmarina
;
dodati golažu rožmarin
vršiček rožmarina
♦
bot.
divji rožmarin
navadna rožmarinka
;
nemški rožmarin
okrasna rastlina z rumenimi koški na dolgih pecljih, Santolina
chamaecyparissus
rožmarínček
-čka
m
(
ȋ
)
1.
ekspr.
manjšalnica od rožmarin:
rožmarinček se je posušil
2.
agr.
drobnejše kiselkasto jabolko rožnato rumene barve:
zreli rožmarinčki
rožmarínka
-e
ž
(
ȋ
)
bot.,
navadno v zvezi
navadna rožmarinka
močvirska grmičasta rastlina s suličastimi listi in visečimi
rdečkastimi cveti, Andromeda polifolia:
róžmarinov
in
rožmarínov -a -o
prid.
(
ọ̑; ȋ
)
nanašajoč se na rožmarin:
rožmarinov cvet
;
rožmarinova vejica
/
rožmarinovo olje
róžnat
-a -o
prid.
(
ọ̑
)
1.
podoben barvi mareličnega cveta, bledo rdeč:
rožnat papir
;
rožnata svetloba
;
rožnate vrtnice
;
rožnato nebo
;
bledo, temno rožnat
/
dekle rožnatega obraza
;
rožnati dojenčkovi prsti
/
rožnata barva
/
od zadrege je postala rožnata
je lahno zardela
2.
ekspr.
za človeka zelo ugoden, prijeten:
takrat nismo bili v rožnatem položaju
;
to so rožnati upi
;
razmere niso rožnate
/
pesn.
rožnate sanje
//
olepšan
,
optimističen
:
rožnato gledanje na kaj
;
sestavljati rožnata poročila
●
ekspr.
gledati kaj v rožnati luči, skozi rožnata očala
lepše, kot je v resnici
;
ekspr.
biti rožnate volje
veselo razpoložen
;
dekle v rožnatem krilu
rožastem
róžnato
prisl.
:
vse gleda, vidi rožnato
;
rožnato ožarjeni vrhovi
/
piše se narazen ali skupaj:
rožnato bel
ali
rožnatobel
;
rožnato rdeč
;
rožnato zlat
róžnica
1
-e
ž
(
ọ̑
)
1.
knjiž.
(cvetlični) lonec:
pelargonije v rožnicah
2.
nar. zahodno
praznik Marijinega vnebovzetja 15. avgusta;
veliki šmaren
1
:
to je bilo že po rožnici
♦
bot.
rožnice
lesnate in zelnate rastline z navadno dvojnim cvetnim odevalom in
suhimi ali omesenelimi plodovi, Rosaceae
róžnica
2
tudi
rožníca -e
ž
(
ọ̑; í
)
zool.
koščen izrastek na glavi, iz katerega zraste rog:
rog in rožnica goveda
róžnik
-a
m
(
ọ̑
)
1.
star.
junij
:
bilo je sredi rožnika
/
(meseca) rožnika vse cvete
2.
agr.
boljši krompir domače sorte z rožnato lupino in belim ali rožnatim
mesom:
saditi rožnik
/
pozni, zgodnji rožnik
rožnína
-e
ž
(
ī
)
zastar.
roževina
,
roženina
:
odrezati odvečno rožnino na kopitu
rožnobárven
-vna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
rožnat
:
rožnobarvni oblaki
rožnolíčen
-čna -o
prid.
(
ī ȋ
)
knjiž.
ki ima rožnata lica:
rožnolična deklica
rožnopŕst
-a -o
prid.
(
ȓ r̄
)
knjiž.,
v zvezi z
zarja
rožnat
:
opevati rožnoprsto zarjo
rožnopŕsten
-tna -o
prid.
(
ȓ
)
knjiž.,
v zvezi z
zarja
rožnat
:
verzi o rožnoprstni zarji
rožnovênski
-a -o
prid.
(
ē
)
rel.,
v zvezah:
rožnovenska nedelja
prva nedelja v oktobru
;
rožnovenska pobožnost
pobožnost, pri kateri se moli rožni venec, zlasti meseca oktobra
ŕrr
medm.
(
ȓ
)
1.
posnema ropot, drdranje:
rrr, je podrsal z avtomobilčkom
2.
posnema renčanje:
izpod mize se je oglašalo: rrr, rrr, hov, hov
ŕsk
[
tudi
rə̀sk
]
medm.
(
ȓ; ə̏
)
1.
posnema glas pri prelomu, pretrgu, trenju:
potegnil ga je za rokav, in rsk
;
rsk, rsk, škriplje pod nogami
2.
posnema glas rezila:
pograbila je škarje: rsk, rsk in težka kita ji je ostala v roki
ŕt
-a
m
(
ȓ ŕ
)
skrajni, navadno ozki, skalnati del polotoka, otoka:
objadrati rt
;
rti, kleči in čeri
/
Rt dobre nade
●
star.
rt kopja
konica
ŕtast
-a -o
prid.
(
ŕ
)
podoben rtu:
rtasta njiva sredi travnikov
●
knjiž.
rtasta brada
koničasta, štrleča
♦
arheol.
rtasta fibula
zaponka z lokom, na katerem so navadno tri izboklinice
rtìč
rtíča
m
(
ȉ í
)
manjšalnica od rt:
objadrati rtič
/
Debeli rtič
rtíči
-ev
m
mn.
(
í ī
)
nar. gorenjsko
kratke sani za spravljanje lesa, sena v dolino:
navoziti hlode z rtiči
rtína
-e
ž
(
í
)
nar.
odebeljeni del debla nad panjem;
ritina
:
rtina podrtega drevesa
RTV
1
in
rtv -ja
[
ertẹvé -êja
]
m
(
ẹ̑ ȇ
)
krat.
radiotelevizija:
razvoj RTV-ja
/
delati na RTV-ju
;
prvi del zloženk:
RTV-prispevek
;
RTV-servis
;
RTV-naročnina
;
RTV-postaja
RTV
2
in
rtv --
[
ertẹvé
]
ž
(
ẹ̑
)
krat.
radiotelevizija:
razvoj RTV
/
stavba RTV
/
RTV Ljubljana
rubáška
-e
ž
(
ȃ
)
v ruskem okolju
široka srajca z ozkim stoječim ovratnikom:
nositi rubaško
;
temno modra rubaška
;
platnena rubaška
/
ruska rubaška
rúbelj
-blja
m
(
ú
)
denarna enota Rusije in nekaterih drugih držav:
cena v rubljih
/
ruski rubelj
//
bankovec ali kovanec v vrednosti te enote:
menjati rublje
♦
num.
srebrni rubelj
ruski srebrnik, kovan v 18. in 19. stoletju
rúbež
1
-a
m
(
ȗ
)
popis dolžnikovih premičnin, s prodajo katerih se poplača njegov dolg:
opraviti rubež
;
predlagati, preprečiti rubež
//
odvzem tako popisanih premičnin:
odložiti rubež
;
rubež denarnih sredstev, nepremičnin, premičnin, živine
;
obvestilo, sklep, zapisnik o rubežu
/
izterjati z rubežem
♦
pravn.
priključni rubež
rubež že zarubljenih stvari v korist istega ali drugega upnika
;
rubež terjatve
prepoved, s katero se dolžnikovemu dolžniku prepove poravnava
terjatve, dolžniku pa razpolaganje s to terjatvijo
rúbež
2
-i
ž
(
ȗ
)
star.
rubež
1
:
ni mogel preprečiti rubeži
rúbežen
1
-žni
ž
(
ȗ
)
star.
rubež
1
:
rubežen živine
/
izterjevati z rubežnijo
rúbežen
2
-žna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na rubež:
rubežni postopek
;
rubežni zapisnik
/
rubežni popis
rúbežnik
-a
m
(
ȗ
)
uradna oseba, ki opravi rubež:
rubežniki so podjetju zaplenili službene avtomobile
;
poslati k dolžniku rubežnike
;
pričakovati rubežnike
;
rubežniki v spremstvu policije
/
rubežniki so odgnali kravo
;
spopad med rubežniki in vaščani
rubídij
-a
m
(
í
)
kem.
mehka lahka kovina, ki se na zraku vžge, element Rb:
rubidij in cezij
rúbikon
-a
in
-óna
m
(
ȗ; ȗ ọ̑
)
publ.
meja
,
mejnik
:
prekoračiti rubikon
/
vesoljci so leteli čez vse časovne rubikone
Rúbikon
-a
in
-óna
m
(
ȗ; ȗ ọ̑
)
reka, ki je rimski vojskovodje ob vrnitvi s pohodov niso smeli
prekoračiti z vojsko:
Cezar je kljub prepovedi šel z vojsko čez Rubikon
●
knjiž.,
ekspr.
treba je prekoračiti Rubikon
storiti odločilno dejanje
Rúbikov
-a -o
prid.
(
ȗ
)
navadno v zvezi
Rubikova kocka
in
rubikova kocka
kocka, sestavljena iz manjših vrtljivih kock v šestih barvah, ki
omogočajo zelo veliko kombinacij:
podariti otroku Rubikovo kocko
/
sestaviti Rubikovo kocko
rubín
-a
m
(
ȋ
)
drag kamen rdeče barve:
prstan z rubinom
;
njene ustnice so bile kakor rubin
rubínast
-a -o
prid.
(
ȋ
)
1.
ki je iz rubinov, z rubini:
rubinast prstan
;
rubinasta ogrlica
2.
po barvi podoben rubinu:
natočila mu je kozarec rubinastega vina
/
rubinasta barva
rubínasto
prisl.
:
rubinasto se iskriti
;
rubinasto rdeč
rubínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na rubin:
rubinsko nahajališče
/
rubinski nakit
♦
teh.
rubinsko steklo
steklo, ki je zaradi dodatka kovine po barvi podobno rubinu
rubíti
in
rúbiti -im
nedov.
(
ī ú
)
opravljati rubež:
prišli so rubit
;
rubiti pri kom
●
tedanji oblastniki so rubili kmete
jim odvzemali premičnine, premoženje
rubricírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
razvrstiti, razporediti v rubrike:
rubricirati podatke
●
knjiž.,
ekspr.
tega umetnika ni mogoče rubricirati
zaradi individualnih značilnosti ga ni mogoče uvrstiti v kako
skupino
rubríka
-e
ž
(
ȋ
)
1.
navadno s črtami omejen prostor v obrazcih, poslovnih knjigah za
vpisovanje podatkov;
razpredelek
,
stolpec
:
izpolniti vse rubrike
;
razdeliti polo na rubrike
;
vpisati v rubriko
;
rubrika formularja
;
rubrike v knjigovodski knjigi
2.
stalni oddelek, stran s specializirano vsebino v časopisu, reviji;
razpredelek
,
razdelek
:
odpreti novo rubriko
;
urednik rubrike
/
gospodarska, kulturna, lokalna, športna rubrika
/
časopisna rubrika
//
stalna radijska oddaja s specializirano vsebino:
zabavna rubrika se je poslušalcem kmalu priljubila
●
ekspr.
igralka že nekaj let polni rubrike časopisov
veliko pišejo o njej
♦
pravn.
marginalna rubrika
kratka označba vsebine nad posamezno določbo zakona
;
rel.
rubrika
navodilo v liturgičnih knjigah, kako naj se obred, molitev
opravlja
rúča
-e
ž
(
ú
)
nav. mn.,
nar. štajersko
naramnica
:
ruče hlač
/
vtaknil je roke v ruče nahrbtnika
ručáti
-ím
nedov.
(
á í
)
močno, zamolklo se oglašati:
močvirske ptice so ručale
rúd
-a -o
prid.
(
ȗ ū
)
knjiž.
rdeč, rjavkasto rdeč:
ruda prst
rúda
-e
ž
(
ú
)
zmes snovi, iz katere se pridobivajo zlasti kovine:
iskati, kopati, predelovati rudo
;
v tej rudi sta tudi kobalt in krom
;
bogate, revne rude
;
nahajališče rud
/
bakrova, manganova, srebrova, zlata, železova ruda
;
plemenite rude
♦
metal.
pražiti rudo
;
obogatena, oplemenitena ruda
;
min.
oksidna ruda
v kateri je kovina v rudnini vezana na kisik
;
voj.
strateške rude
ki so nujno potrebne ali zelo pomembne za proizvodnjo orožja in
drugih stvari za vojaške namene
rudár
-ja
m
(
á
)
delavec, ki koplje premog, rudo:
rudarji so nakopali tisoč ton premoga
;
rudarje je zasulo
;
rudarji in železarji
/
ekspr.
črni rudarji
/
trboveljski rudarji
●
publ.
beli rudarji
delavci na naftnih poljih
rudáriti
-im
nedov.
(
á ȃ
)
ukvarjati se z iskanjem, pridobivanjem rud, premoga:
v prejšnjem stoletju so začeli rudariti v Hrastniku
/
šel je rudarit na tuje
delat kot rudar, rudniški delavec
rudárjenje
-a
s
(
á
)
glagolnik od rudariti:
začetni časi rudarjenja
/
zaradi rudarjenja ogrožena poslopja
rudárski
-a -o
prid.
(
á
)
nanašajoč se na rudarje ali rudarstvo:
težko rudarsko delo
/
rudarska čelada
;
rudarska svetilka
jamska svetilka
/
rudarski inženir, tehnik
/
rudarsko naselje
/
rudarska šola
/
pozdraviti z rudarskim pozdravom: srečno
♦
pravn.
rudarsko pravo
pravo, ki ureja pravna razmerja v rudarstvu
rudárstvo
-a
s
(
ȃ
)
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja s pridobivanjem rud, premoga:
razvoj rudarstva
//
veda o tem:
študirati rudarstvo
/
inženir rudarstva
/
profesor za tehnično rudarstvo
rudbékija
-e
ž
(
ẹ́
)
bot.
rastlina s celimi ali deljenimi listi in rumenimi ali rjavkasto
oranžnimi cveti v koških, Rudbeckia:
gojiti rudbekije
rúden
-dna -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na rudo:
rudna zrna
/
rudna žila
;
rudno nahajališče
/
rudna bogastva
rudimènt
-ênta
m
(
ȅ é
)
1.
knjiž.
ostanek
:
stebrišče je le še rudiment nekdanje stavbe
/
rudimenti stare miselnosti
//
zametek
,
zasnova
:
te zgodbe so rudimenti romana
2.
biol.
zakrneli organ:
oko pri človeški ribici je primer rudimenta
/
rudimenti okončin pri kačah
rudimentáren
-rna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
knjiž.
nepopoln
,
neizoblikovan
:
rudimentarni stebri
/
neandertalci so uporabljali rudimentaren jezik
/
roman v svoji rudimentarni obliki
začetni, prvotni
2.
biol.
zakrnel
:
rudimentarne oči krta, človeške ribice
rudíst
-a
m
(
ȋ
)
pal.
v kredi izumrla morska školjka, prirasla na podlago, z rogu podobno
lupino:
rudisti v plitvem morju
/
v plasteh so našli ostanke rudistov
lupin te školjke
rudíšče
-a
s
(
í
)
mont.
nahajališče rude:
odkriti novo rudišče
;
bogato rudišče
;
rudišče uranove, železove rude
;
izkoriščanje rudišč
rúdnat
-a -o
prid.
(
ȗ
)
ki vsebuje rudo:
rudnata kamnina
rúdnica
-e
ž
(
ȗ
)
zastar.
mineralna voda:
izvir rudnice
rúdnik
-a
m
(
ȗ
)
prostor, navadno pod zemeljskim površjem, kjer se koplje, pridobiva
ruda, premog:
izkoriščati, odpreti, opustiti rudnik
;
spustiti se v rudnik
;
bogat rudnik
;
eksplozija v rudniku
/
rudnik premoga, soli, urana, zlata
/
idrijski rudnik
/
pog.
dobiti delo pri rudniku
v delovni organizaciji, ki se ukvarja s pridobivanjem rude,
premoga
//
ekspr.,
s prilastkom
kraj, prostor, kjer je česa zelo veliko:
novo najdišče je pravi arheološki rudnik
/
ta knjiga je rudnik informacij
rudnína
-e
ž
(
ī
)
plinasta, tekoča ali trdna snov, nastala v naravi:
raziskovati rudnine
;
lastnosti, nastanek rudnin
;
sijaj rudnin
/
čiste in nečiste rudnine
♦
min.
debelozrnata, drobnozrnata rudnina
;
luskasta rudnina
ki se da klati v luske
;
mont.
separacija rudnin
;
petr.
glavna rudnina
ki nastopa v kamnini v največji množini
rudnínka
-e
ž
(
ȋ
)
trg.
rudninske snovi kot dodatek, primes krmi:
dajati živini rudninko
rudninoslôvje
-a
s
(
ȏ
)
mineralogija
:
razvoj rudninoslovja
rudnínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na rudnino:
rudninska sestava kamnine
/
velikost rudninskih zrnc
/
rudninske snovi
anorganske snovi, ki so potrebne za pravilno rast organizmov
;
rudninsko gnojilo, krmilo
rúdniški
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na rudnik:
rudniške naprave
/
rudniška lokomotiva
●
zastar.
rudniško zlato
samorodno zlato, ki se dobi v rudniku
rúdo
-a
s
(
ú
)
nar.
oje
1
:
rudo je zadelo ob drevo in voz se je ustavil
♦
navt.
ročica krmila pri manjšem vodnem vozilu
rudo...
prvi del zloženk
nanašajoč se na rudo:
rudonosen, rudosledec, rudoslovje
rudogórje
-a
s
(
ọ̑
)
geogr.
gorovje, bogato z rudami:
ravnino obdaja poraslo rudogorje
/
Češko rudogorje
rudokòp
-ópa
m
(
ȍ ọ́
)
zastar.
1.
rudnik
:
delati v rudokopu
/
rudokop soli
2.
rudar
:
ponesrečeni rudokopi
rudonôsen
-sna -o
prid.
(
ó ō
)
knjiž.
rudnat
:
rudonosne zemeljske plasti
rudosléd
-a
m
(
ẹ̑
)
pravn.,
nekdaj
prostor, na katerem je dovoljeno raziskovanje in izkoriščanje rudnine:
določiti rudosled
rudoslédec
-dca
m
(
ẹ̑
)
nekdaj
kdor išče rudo, premog:
rudosledci so tam iskali zlato
/
bil je delavec, rudar in rudosledec
rudosléden
-dna -o
prid.
(
ẹ̄
)
nanašajoč se na rudosled:
rudosledna dela
/
rudosledna pravica
pravica do raziskovanja in izkoriščanja rudnine
rufiján
-a
m
(
ȃ
)
knjiž.
zvodnik
:
rufijani in vlačugarji
rugby
ipd.
gl.
ragbi
ipd.
ruína
-e
ž
(
ī
)
knjiž.
razvalina
:
ogledati si ruine nekdanje prestolnice
●
knjiž.
žalostno ga je pogledati, taka ruina je
tako je duševno in telesno propadel
ruinírati
-am
dov. in nedov.
(
ȋ
)
knjiž.
poškodovati
,
uničiti
:
pri selitvi so pohištvo precej ruinirali
//
uničiti
,
ugonobiti
:
očetovo pitje je ruiniralo družino
;
neuspeh ga je popolnoma ruiniral
ruiníran
-a -o:
ruiniran človek
;
ruinirane hiše
rúj
-a
m
(
ȗ
)
grm z majhnimi cveti v latih in listi, ki jeseni pordečijo:
kraške gmajne z brinjem in rujem
rújen
-jna -o
prid.
(
ū
)
ekspr.
1.
v zvezi z
vino
dober
,
plemenit
:
kozarec rujnega vina
2.
knjiž.
zlato rumen:
rujna zarja
●
knjiž.
dekle z rujnimi lici
rdečimi
rújev
-a -o
(
ȗ
)
pridevnik od ruj:
rujevo listje
rujevína
-e
ž
(
í
)
bot.
sredozemsko drevo ali grm s pernatimi listi in koščičastimi plodovi,
Pistacia:
tam rastejo oljke in rujevina
rúk
-a
m
(
ȗ
)
glagolnik od rukati
2
:
zaslišal se je jelenov ruk
♦
lov.
(jelenji) ruk
gonjenje jelenov; čas gonjenja jelenov
rukáč
-a
m
(
á
)
lov.
jelen, ki se goni:
rukač je napadel tekmeca
rukalíšče
-a
s
(
í
)
lov.
kraj, prostor, kjer jelen ruka:
ko se zdani, se jelen umakne z rukališča
rúkanje
-a
s
(
ū
)
glagolnik od rukati
2
:
rukanje jelenov
rúkati
1
-am
nedov.
(
ū ȗ
)
nižje pog.
suvati
:
kar naprej ruka sošolca
●
nižje pog.
avtomobil, voz na taki cesti zelo ruka
zaradi jam, kamenja na cesti sunkovito stresa, premetava
rúkati
2
-am
nedov.
(
ū
)
lov.
oglašati se z močnim, donečim glasom:
jelen ruka
//
s trobljenjem na rog vabiti jelena:
lovec je spretno rukal
rukajóč
-a -e:
rukajoči jeleni
rúkati
3
-am
in
rúčem
nedov.
(
ū
)
nar. dolenjsko
mukati
:
krava zateglo ruka
rúkniti
-em
dov.
(
ú ȗ
)
1.
nižje pog.
suniti
:
rukniti koga s komolcem
/
ruknil je (v) parkirani avto
zadel
2.
pog.,
ekspr.
popiti (malo alkoholne pijače):
ruknil je kozarček slivovke
/
že zjutraj ga rad rukne
rúkola
-e
ž
(
ȗ
)
enoletna, regratu podobna rastlina z nazobčanimi listi, močnega,
ostrega, nekoliko grenkega okusa, primerna za solate, kot dodatek
različnim jedem:
očistiti, oprati rukolo
;
šopek sveže rukole
;
karpačo, sir, školjke na rukoli
;
solata, rižota, testenine z rukolo
;
špinača, redkvica in rukola
rúkvica
-e
ž
(
ȗ
)
enoletna, regratu podobna rastlina z nazobčanimi listi, močnega,
ostrega, nekoliko grenkega okusa, primerna za solate, kot dodatek
različnim jedem;
rukola
:
gojiti, posejati rukvico
;
rižota, testenine z rukvico
;
blitva in rukvica
ruláda
-e
ž
(
ȃ
)
1.
pecivo iz zvitega biskvitnega testa z različnimi nadevi, zvitek:
preliti rulado s čokoladno glazuro
2.
gastr.
jed iz zvite tanke plasti zlasti mesa, navadno z različnimi nadevi:
pripraviti rulado iz telečjega mesa
/
zviti v rulado
rulándec
-dca
m
(
ȃ
)
kakovostno belo vino, po izvoru iz Francije:
piti rulandec
;
nazdraviti z rulandcem
ruléta
-e
ž
(
ẹ̑
)
hazardna igra, pri kateri odloča o dobitku kroglica, ki se ustavi v
vdolbinici na enem od oštevilčenih rdečih ali črnih polj na vrteči se
plošči:
ruleta je postala njegova strast
;
igrati, izgubiti na ruleti
;
pri ruleti ima srečo
/
ruska ruleta
samomorilna igra z revolverjem, v katerega bobenčku je en naboj
;
pren.,
ekspr.
ruleta usod
//
okrogla plošča za to igro:
ruleta se ustavi
;
kroglica se je zakotalila po ruleti
ruléten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na ruleto:
ruletne igralnice
/
ruletni igralec
/
ruletna mizica
rulétka
-e
ž
(
ẹ̑
)
v ruskem okolju
ruleta
:
izgubljati pri ruletki
rúliti
-im
nedov.
(
ú
)
knjiž.
tuliti
,
rjoveti
:
lačna živina ruli v hlevu
/
ranjenec je rulil od bolečine
/
pred hišo rulijo kompresorji
rulèč
-éča -e:
žival je ruleč bežala v gozd
;
ruleče oglašanje
rúljenje
-a
s
(
ú
)
glagolnik od ruliti:
oponašati ruljenje
rulótka
-e
ž
(
ọ̑
)
v tržaškem in beneškoslovenskem okolju
stanovanjska prikolica:
počitnice preživlja pod šotorom ali v rulotki
rúm
-a
m
(
ȗ
)
alkoholna pijača, ki se pridobiva iz sladkornega trsa ali iz alkohola
z dodatkom arome:
piti rum
;
kozarček ruma
/
čaj z rumom
♦
gastr.
jamajka rum
;
kubanski rum
rúmba
-e
ž
(
ȗ
)
počasen ples v štiričetrtinskem taktu s poudarkom na drugi četrtinki,
po izvoru s Kube:
plesati rumbo
;
rumba in samba
//
skladba za ta ples:
rúmel
-mla
m
(
ú
)
nižje pog.
hrup
,
trušč
:
iz šole je bilo slišati rumel
rumén
1
-i
ž
(
ẹ̑
)
knjiž.
rumenina
:
rumen jesenskega listja
rumèn
2
-êna -o
prid.
(
ȅ é
)
ki je take barve kot rumenjak ali limona:
rumen cvet
;
rumena bluza
;
šopek belih in rumenih narcis
;
rumeno klasje, listje
;
bledo, rjavo, svetlo, zelenkasto rumen
;
slamnato, zlato rumen
;
rumen kot kanarček, vosek
;
rumeno-črna zastava
/
rumena barva
/
rumeni zlatniki
;
pesn.:
rumena zarja
;
rumeno sonce
/
koncert za rumeni abonma
abonma z vstopnicami rumene barve
;
na semaforju se prižge rumena luč
svetlobni prometni znak, ki pomeni skorajšnjo spremembo glede
prepovedi ali dovolitve prometa v določeni smeri
;
utripajoča rumena luč (na semaforju)
//
ki je temu podobne svetle barve:
rumeni lasje
;
papir je bil od starosti rumen
;
rumena svetloba
;
krompir z rumenim mesom
;
ekspr.
piti rumeno vino
/
bolnik je bil rumen v obraz
;
rumen od strahu
bled
;
voščeno rumene roke
/
Rumeno morje
//
ki ima plodove ali gomolje take barve:
rumeni krompir
;
rumeni muškat
;
rumena koleraba
●
star.
rumen denar
zlat denar
;
publ.
rumeni kontinent
Azija
;
rumeni pas
vozni pas za avtobuse, taksije in vozila s prednostjo, ločen z
rumeno, navadno neprekinjeno črto
;
nar.
ti si pa res rumen
neumen, nespameten
;
ekspr.
rumena nevarnost
naraščanje političnega, gospodarskega vpliva pripadnikov rumene
rase
;
zastar.
rumeno lice
rdeče
;
slabš.
črno-rumena monarhija
Avstro-Ogrska
♦
agr.
rumena pritlikavost
virusna bolezen krompirja, čebule, pri kateri postane rastlina
rumenkasta in zaostane v rasti
;
anat.
rumena pega
za svetlobo najbolj občutljivo mesto mrežnice
;
rumeno telesce
skupek celic v jajčniku, ki izloča hormone
;
antr.
rumena rasa
;
bot.
rumeni lan
rastlina z ostrorobim steblom in rumenimi cveti v socvetju, Linum
flavum
;
rumena griva
užitna, grmičasto razrasla goba z mesnatim betom, Clavaria flava
;
fot.
rumeni filter
rumenica
;
les.
rumena pegavost
začetna faza razkroja lesa, zlasti hrastovine in lesa iglavcev
;
med.
rumena mrzlica
tropska virusna bolezen z zlatenico in visoko temperaturo
;
šport.
rumena majica
majica rumene barve, ki jo nosi vodilni športnik v skupnem
seštevku tekem, etap
;
voj.
rumeni našitki
našitki, ki označujejo podoficirske čine
;
zool.
rumeni strnad
rumêno
prisl.
:
rumeno se lesketati
;
rumeno zapečena skorja
/
piše se narazen ali skupaj:
rumeno lisast
ali
rumenolisast
;
rumeno rjav
;
rumeno zelen
●
ekspr.
na travniku je vse rumeno zlatic
zelo veliko
rumêni
-a -o
sam.
:
zmagali so rumeni
;
dekle v rumenem
rumênček
in
ruménček -čka
m
(
é; ẹ̄
)
ekspr.
rumenkasta žival:
rumenček in belček
rumênec
in
ruménec -nca
m
(
é; ẹ̄
)
1.
človek rumene rase:
črnci in rumenci
2.
rumenkasta žival, navadno vol:
vpreči rumenca
rumenênje
-a
s
(
é
)
glagolnik od rumeneti:
rumenenje listja jeseni
rumenéti
-ím
nedov.
(
ẹ́ í
)
1.
postajati rumen:
listje rumeni in odpada
/
žito že rumeni
začenja zoreti
/
zaradi deževja je koruza začela rumeneti
;
od bolezni ji obraz rumeni
2.
knjiž.
rumeno se odražati, kazati:
v daljavi so rumenela žitna polja
rumenèč
-éča -e:
rumeneče listje
rumeníca
-e
ž
(
í
)
1.
zlatenica
:
zboleti za rumenico
2.
nar. prekmursko
pobarvano, poslikano jajce, pripravljeno za veliko noč;
pirh
:
barvati rumenice
●
knjiž.
izrazita rumenica je izdajala bolezen na jetrih
rumena barva (polti)
♦
fot.
filter, ki dobro prepušča zlasti žarke rumene barve
rumeník
-a
m
(
í
)
bot.,
v zvezi
barvilni rumenik
vrtna začimbna rastlina z bodečimi listi in sprva rdeče, pozneje
rdečkasto rumenimi cveti v socvetju, Carthamus tinctorius:
seme barvilnega rumenika
/
olje barvilnega rumenika
rumenílo
-a
s
(
í
)
1.
rumeno barvilo:
barvati z rumenilom
/
listno rumenilo
♦
kem.
kromovo rumenilo
rumen prah iz svinčevega kromata in svinčevega sulfata za oljnato
rumeno barvo
2.
lastnost rumenega, rumena barva:
po rumenilu kože se mu vidi, da je bolan
/
rumenilo cvetja, žita
/
ekspr.
rumenilo zahajajočega sonca
rumenína
-e
ž
(
í
)
lastnost rumenega, rumena barva:
rumenina jesenskega listja
;
rumenina trobentic
/
ekspr.:
pokrajina se je svetila v rumenini
v rumenkasti svetlobi
;
bleda rumenina sveč
●
knjiž.
rumenine na sliki so izginile
rumene lise
rumeníti
-ím
nedov.
(
ī í
)
delati kaj rumeno:
rumeniti zid
/
sonce je rumenilo listje dreves, zoreče sadje
rumeníti se
knjiž.
1.
rumeno se odražati, kazati:
pod skalnato steno se rumenijo šotori
2.
postajati rumen, svetel:
nebo na vzhodu se že rumeni
rumenják
-a
m
(
á
)
1.
rumena snov v jajcu:
ločiti rumenjak od beljaka
;
zmešati rumenjake s sladkorjem
;
jajce z dvojnim rumenjakom
/
jajčni rumenjak
2.
star.
zlat kovanec, zlatnik:
polna mošnja rumenjakov
/
cel dan iz pravd koval bom rumenjake
(F. Prešeren)
rumenjákov
-a -o
(
á
)
pridevnik od rumenjak:
rumenjakova barva
rumênka
in
ruménka -e
ž
(
é; ẹ̄
)
1.
rumenkasta žival, navadno krava:
pasel je sivko in rumenko
2.
ženska rumene rase:
belka in rumenka
3.
nar.
zgodnja hruška rumene barve:
rumenke in tepke
ruménkast
in
rumênkast -a -o
prid.
(
ẹ̑; ȇ
)
ki ni popolnoma rumen:
rumenkasti lasje
;
rumenkasta svetloba
;
bledo rumenkasto blago
/
rumenkasta barva
/
od bolezni rumenkast obraz
;
srajca je postala rumenkasta
je porumenela
ruménkasto
in
rumênkasto
prisl.
:
rumenkasto odsevati
/
piše se narazen ali skupaj
rumenkasto beli
ali
rumenkastobeli cveti
ruménkljat
in
rumênkljat -a -o
prid.
(
ẹ̑; ȇ
)
zastar.
rumenkast
:
rumenkljata odeja
/
rumenkljat obraz
rumeno...
1
prvi del zloženk
nanašajoč se na rumen:
rumenokljun, rumenokožec, rumenopolt
rumeno...
2
prvi del zloženk,
kakor
rumenopikčast, rumenorjav, rumenozelen,
ipd.,
gl.
rumen
2
rumenocvéten
-tna -o
prid.
(
ẹ̑
)
ki ima rumen cvet:
šopek rumenocvetnih narcis
rumenoglàv
in
rumenogláv -áva -o
prid.
(
ȁ á; ȃ
)
ki ima rumeno glavo:
rumenoglava ptica
rumenokljún
-a -o
prid.
(
ȗ ū
)
ki ima rumen kljun:
rumenokljun kos
●
ekspr.
rumenokljuni fantje
mladi, neizkušeni
rumenokljúnec
-nca
m
(
ȗ
)
ekspr.
1.
ptič z rumenim kljunom:
jata črnih rumenokljuncev
2.
mlad, neizkušen človek:
tak rumenokljunec me ne bo učil, kaj naj storim
rumenokóžec
-žca
m
(
ọ̑
)
človek rumene rase:
belokožci in rumenokožci
rumenokóžen
-žna -o
prid.
(
ọ̄ ọ̑
)
ki je rumene kože:
rumenokožni delavci
rumenolás
in
rumenolàs -ása -o
prid.
(
ȃ; ȁ á
)
ki ima rumenkaste, svetle lase:
rumenolaso dekle
rumenoláska
-e
ž
(
ȃ
)
ženska, ki ima rumenkaste, svetle lase:
rjavolaska in rumenolaska
rumenopôlt
-a -o
[
rumenopou̯t
]
prid.
(
ȏ ō
)
ki je rumene polti:
rumenopolti prebivalci
rumênost
-i
ž
(
é
)
lastnost rumenega, rumena barva:
rumenost žitnih polj
rumenozób
-a -o
prid.
(
ọ̑ ọ̄
)
ki ima rumene, rumenkaste zobe:
rumenozob konj
rúmov
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na rum:
rumova esenca
/
rumov okus
rúna
-e
ž
(
ū
)
pisni znak najstarejše pisave germanskih plemen:
rune so označevale glasove in pojme
//
mn.
pisava iz teh črk:
raziskovati rune
rúnast
-a -o
prid.
(
ū
)
ki ima gosto runo, dlako:
runasti jagenjčki
●
knjiž.
žival je bila siva, runasta
kosmata
//
knjiž.
podoben runu:
gorski vrhovi štrlijo iz runaste megle
rúnda
-e
ž
(
ȗ
)
1.
šport.,
pri boksu in rokoborbi
časovno omejen del dvoboja, tekmovanja:
runda traja tri minute
;
začela se je tretja runda
;
v drugi rundi je boksal bolje
2.
šport.
krožna pot, tekmovalna proga, ki jo mora tekmovalec navadno večkrat
preteči, prevoziti, krog:
rundo je pretekel v eni minuti
;
prevoziti petdeset rund
/
prehitel ga je za eno rundo
/
že v prvi rundi je zaostal
3.
pri igri s kartami
skupek toliko partij, da vsak od igralcev enkrat deli karte:
končati rundo
;
igralci so bili sredi runde
;
nehati igrati po drugi rundi
;
zmagovalec prve runde
/
žarg.
zaigrajva še eno rundo
partijo, igro
4.
pog.,
navadno s prilastkom
količina enake (alkoholne) pijače, navadno za več oseb, ki se naenkrat
naroči:
naročiti, prinesti novo rundo
;
drugo rundo plačam jaz
;
dala sta vsak za eno rundo
/
ob naročanju
natakar, še eno rundo
5.
publ.,
navadno s prilastkom
vsebinsko, tematsko zaključena enota kake celote, krog:
prva runda pogovorov
;
v drugi rundi volitev je zmagal kandidat socialnodemokratske stranke
/
to je spet nova runda zahtev
skupina
●
pog.
lep večer je, naredimo še eno rundo okoli trga
krog
;
pog.
zvoziti ves pesek v petih rundah
v petih prevozih, vožnjah
rúnja
-e
ž
(
ú
)
mn.,
nar.
kužna bolezen z gnojnimi mehurčki na koži;
koze
:
Tedaj se je razneslo po ljudeh, da gredo runje po deželi
(I. Pregelj)
rúnkelj
-na
in
-klja
[
runkəlj
]
m
(
ú
)
nar. štajersko
(krmna) pesa:
okopavati runkelj
;
puliti runkeljne
rúno
-a
s
(
ū
)
1.
vsa volna ene ovce skupaj, dobljena pri striženju:
sortirati runa po barvi
;
kup run
/
ovčje runo
●
zlato runo
v grški mitologiji
runo zlatega ovna s čudežnimi lastnostmi
;
red zlatega runa
nekdaj
visoko avstrijsko in špansko viteško odlikovanje za plemiče in
državne voditelje
//
volna, dobljena pri striženju ovc sploh:
nastriči veliko runa
2.
volna, dlaka na živali, zlasti na ovci:
prijeti ovco za runo
;
dolgo runo
;
jagenjčki z mehkim runom
/
mamut je bil poraščen z gostim runom
//
knjiž.,
ekspr.
kar je temu podobno:
počivati na zelenem runu
/
runo oblakov se je pretrgalo
rúnski
1
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na runo, črko:
raziskovati runske znake
/
runska pisava
rúnski
2
-a -o
prid.
(
ȗ
)
tekst.,
v zvezi
runska volna
volna s hrbta, pleč, dobljena pri striženju žive ovce:
rúpa
-e
ž
(
ú
)
odprtina v kraških tleh, navadno manjša:
žival je padla v rupo
;
voda se steka v bližnjo rupo
;
globoka rupa
;
rupa pod vrhom gore
//
nar.
jama
,
kotanja
:
v rupi za hišo se nabira voda
;
dolinice in rupe
/
v rupi skrita hiša
v vrtači, globeli
♦
anat.
zatilnična rupa
odprtina v zatilnici, skozi katero prehaja hrbtenjača v možgane
rúpija
-e
ž
(
ú
)
denarna enota Indije in nekaterih drugih držav:
za delo mu je plačal le nekaj rupij
/
indonezijska, pakistanska rupija
//
bankovec ali kovanec v vrednosti te enote:
porabil je zadnjo rupijo
ruptúra
-e
ž
(
ȗ
)
med.
pretrganje, raztrganje notranjega organa:
ruptura maternice, vranice
//
tako nastala poškodba, raztrganina:
rurálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
knjiž.
kmečki
,
podeželski
:
ruralno prebivalstvo
/
ruralno naselje
♦
soc.
ruralna sociologija
sociologija, ki proučuje družbene odnose v kmečkem, podeželskem
okolju
//
kmetijski
,
poljedelski
:
ruralna podoba pokrajine
;
ruralno območje
ruralíst
-a
m
(
ȋ
)
predstavnik ruralizma:
češki ruralisti
ruralístičen
-čna -o
prid.
(
í
)
nanašajoč se na ruraliste ali ruralizem:
ruralistično pesništvo
/
pisatelji ruralistične smeri
ruralízem
-zma
m
(
ī
)
lit.
literarna smer, ki poudarja vrednost kmečkega življenja:
predstavniki ruralizma
rús
1
-a
m
(
ȗ
)
nar.
ščurku podobna žuželka, ki živi v hišah;
švab
:
v shrambi so se zaredili rusi
●
bilo jih je kot rusov
zelo veliko
rús
2
-a
m
(
ȗ
)
nav. mn.,
gastr.
rusel
:
jesti ruse
rús
3
-a -o
prid.
(
ȗ ū
)
star.
rdeč, rjavkasto rdeč:
ruse lise
/
rus konj
;
imeti ruse lase
;
rusa brada
●
zastar.
črni in rusi prebivalci
rdečepolti
;
nar.
žeti ruso pšenico
rumeno
♦
min.
rusi železovec
hematit
rúsa
1
-e
ž
(
ū
)
etn.
šema, ki predstavlja dvonogo ali četveronogo žival, znana v vzhodni
Sloveniji:
kurenti, vrači in ruse
rúsa
2
-e
ž
(
ū
)
nav. mn.,
nar. severovzhodno
brk
:
starčeve viseče ruse
/
zajčje ruse
●
nar. severovzhodno
skoraj ves obraz so mu pokrivale ruse
brada; kocine
rusálka
-e
ž
(
ȃ
)
mitol.
lepi, mladi ženski podobno bitje, ki živi v vodi:
povodni mož in rusalke
rúsast
1
-a -o
prid.
(
ū
)
star.
rdečkast, rjavkasto rdeč:
rusasti lasje
rúsast
2
-a -o
prid.
(
ū
)
nar. severovzhodno
brkat
:
rusast moški
//
kosmat
,
neobrit
:
danes si pa rusast
rúsec
-sca
m
(
ȗ
)
knjiž.
rdečelasec
:
bil je pegast rusec
rúsel
-sla
m
(
ū
)
nav. mn.,
gastr.
marinirana surova majhna morska riba z veliko čebule:
jesti rusle
rusíca
in
rúsica -e
ž
(
í; ȗ
)
nar.
mravlja rdeče barve, ki ima želo;
rosica
2
:
pik rusice
rusificírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
delati kaj rusko:
rusificirati prebivalstvo
rusificíran
-a -o:
njegov priimek je rusificiran
rusifikácija
-e
ž
(
á
)
glagolnik od rusificirati:
odpor proti rusifikaciji
rusínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na Rusine:
rusinske vasi v Vojvodini
/
rusinske pesmi
rusínščina
-e
ž
(
ȋ
)
rusinski jezik:
pisati pesmi v rusinščini
rusíst
-a
m
(
ȋ
)
strokovnjak za rusistiko:
znan rusist
/
profesor rusist
/
pog.
predavanje za rusiste prvega letnika
slušatelje oddelka za rusistiko
rusístika
-e
ž
(
í
)
veda o ruskem jeziku in književnosti:
pomemben prispevek k rusistiki
/
diplomirati iz rusistike
rúsiti
-im
nedov.
(
ū ȗ
)
1.
vpletati v svoj jezik besede ali značilnosti ruskega jezika:
pisatelji so zaradi približevanja drugim Slovanom začeli rusiti in
hrvatiti
2.
delati kaj rusko:
rusiti priseljence
rusízem
-zma
m
(
ī
)
jezikosl.
element ruščine v kakem drugem jeziku:
rusizmi v prevedenih delih
rúska
-e
ž
(
ȗ
)
nar.
1.
mravlja rdeče barve, ki ima želo;
rosica
2
:
pik ruske
2.
večja sladkovodna riba z majhnimi zlato zelenkastimi luskami in
zaokroženimi plavutmi;
linj
:
debele ruske
rúski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
nanašajoč se na Ruse ali Rusijo:
ruski jezik
;
ruska književnost
/
občudovati ruske plese
/
ruska stepa
;
med prvo svetovno vojno je bil v ruskem ujetništvu
/
ruski čaj
čaj iz listov čajevca
;
ruska ruleta
samomorilna igra z revolverjem, v katerega bobenčku je en naboj
;
ruska srajca
široka srajca z ozkim stoječim ovratnikom
;
ekspr.
bila je prava ruska zima
zelo mrzla
;
rusko kegljišče
kegljišče, pri katerem se keglji podirajo s kroglo, obešeno nad
njimi
//
pog.
sovjetski
:
ruski vojaki
;
ruska letala
/
sodobni ruski film
♦
gastr.
ruska solata
solata iz mesa, majoneze in malo zelenjave
;
lit.
ruski formalisti
;
obl.
ruski ovratnik
ozek stoječi ovratnik
;
rel.
ruski križ
križ, ki ima različno dolge prečne krake
;
ruska cerkev
pravoslavna cerkev Rusov
;
zgod.
rusko-japonska vojna
vojna za Korejo in Mandžurijo v letih 1904–1905
;
zool.
ruska vidra
kuni podobna, ob vodah živeča žival, ki daje dragoceno krzno;
norka
rúsko
prisl.
:
govoriti (po) rusko
rusobrád
in
rusobràd -áda -o
prid.
(
ȃ; ȁ á
)
knjiž.
rdečebrad
:
rusobrad moški
rusobrádec
-dca
m
(
ȃ
)
knjiž.
rdečebradec
:
plečat rusobradec
rusofíl
-a
m
(
ȋ
)
kdor se navdušuje za rusko politiko, kulturo:
imeti koga za rusofila
rusofílski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na rusofile ali rusofilstvo:
rusofilska družina
/
rusofilsko predavanje
rusofílstvo
-a
s
(
ȋ
)
rusofilska miselnost:
zavračati rusofilstvo
rusoglàv
in
rusogláv -áva -o
prid.
(
ȁ á; ȃ
)
knjiž.
rdečelas
:
rusoglav mornar
rusoglávec
-vca
m
(
ȃ
)
knjiž.
rdečelasec
:
čokat rusoglavec
rusolás
in rusolàs -ása -o
prid.
(
ȃ; ȁ á
)
knjiž.
rdečelas
:
rusolas fant
rúsovski
-a -o
prid.
(
ȗ
)
zastar.
ruski
:
rusovska govorica
/
prava rusovska zima
zelo mrzla
rúsovstvo
-a
s
(
ȗ
)
lastnosti, značilnosti Rusov:
rusovstvo v delih Turgenjeva
/
vpliv rusovstva
ruske kulture in miselnosti
/
pravoslavje se je enačilo z rusovstvom
s pripadnostjo k ruski državi
rústičen
-čna -o
prid.
(
ú
)
rustikalen
:
rustični stebri
/
knjiž.
ta človek je rustičen
robat, grob
rustificírati
-am
nedov. in dov.
(
ȋ
)
knjiž.
dati čemu preproste, umetniško manj dovršene oblike:
rustificirati visoko umetnost
rustificíran
-a -o:
obrazi na sliki so rustificirani
rústika
-e
ž
(
ú
)
arhit.
zid iz grobo obdelanih kamnitih kvadrov:
rustika renesančne palače
;
rustika v pritličju
●
knjiž.
ta predalnik je rustika
je iz (nekdanje) kmečke hiše
rustikálen
-lna -o
prid.
(
ȃ
)
1.
preprosto, grobo izdelan:
okrasiti stene z rustikalnimi predmeti
;
rustikalna hiša
/
rustikalna izdelava, zidava
/
rustikalni modeli, vzorci
;
rustikalno pohištvo
pohištvo, ki v izdelavi, oblikah posnema pohištvo (nekdanje)
kmečke hiše
2.
knjiž.
kmečki
,
podeželski
:
rustikalna podoba naselja
/
opisi rustikalnega življenja
/
lokal, opremljen v francoskem rustikalnem slogu
3.
knjiž.
robat
,
grob
2
:
človek rustikalne zunanjosti
/
rustikalne navade
♦
zgod.
rustikalna zemlja
zemlja, ki jo podložnik obdeluje in od nje živi
rustikalizácija
-e
ž
(
á
)
knjiž.
uvajanje rustikalnih, kmečkih elementov v kaj:
rustikalizacija pohištva
/
rustikalizacija slovenske literature
rúša
-e
ž
(
ú
)
vrhnja plast zemlje z rastlinjem, zlasti s travo:
preden so začeli kopati temelje, so odstranili rušo
;
hudournik je raztrgal rušo
;
konji kopljejo s kopiti v rušo
●
vznes.
zdaj je legel pod rušo še zadnji prijatelj
umrl
;
ekspr.
bolezen ga je spravila pod rušo
umrl je
;
ekspr.
že dolgo je, počiva pod rušo
je mrtev
//
kos te plasti:
obrezati rušo
;
obložiti gredico z rušami
//
rastlinje, trava te plasti:
ruša je ozelenela, se je zgostila
;
popasti rušo
;
gosta ruša
/
mahova, travna ruša
rúšast
-a -o
prid.
(
ú
)
rušnat
:
rušast breg
/
tam imajo koče rušasto streho
rúščina
-e
ž
(
ȗ
)
ruski jezik:
učiti se ruščino
;
prevajati iz ruščine
/
jutri bo ruščina
pouk tega jezika
rúšen
-šna -o
(
ȗ
)
pridevnik od ruša:
delati kompost iz rušnih plasti
rúšenec
-nca
m
(
ú
)
lastnik stavbe, ki je z uradno odločbo predvidena za rušenje, zlasti
zaradi gradnje novih objektov ali cest:
preselitev rušencev
;
nadomestna gradnja za rušence
rúšenje
-a
s
(
ū
)
glagolnik od rušiti:
rušenje poškodovanih hiš, naselja
;
prepovedati rušenje stanovanjskih zgradb
/
rušenje notranjega ravnotežja
/
rušenje načel enotnosti
●
publ.
rušenje rekordov
preseganje
;
publ.
opozoriti na nevarnost rušenja zidu
porušitve, zrušitve
♦
mont.
odkopavati premog z rušenjem
tako, da se z odstranitvijo podpor povzroči zrušitev, udrtje
stropa v jami
rúšev
-a -o
prid.
(
ú
)
nanašajoč se na rušje:
ruševe veje
/
rušev grm
rúševčev
-a -o
(
ú
)
pridevnik od ruševec:
klobuk z ruševčevimi krivci za trakom
rúševec
-vca
m
(
ú
)
večja gorska ptica temne barve z zakrivljenimi bleščečimi se peresi v
repu:
ruševec je grulil in skakal
;
ustreliti ruševca
;
krivci ruševca
rúševina
1
-e
ž
(
ú
)
star.
ruša
:
kolesa so se pogrezala v mehko ruševino
ruševína
2
-e
ž
(
í
)
nav. mn.
ostanki nasilno podrte stavbe, stavb:
po potresu so odstranili ruševine
;
kup ruševin
/
umreti pod ruševinami
/
ruševine rimskega mesta
razvaline
;
pren.,
ekspr.
ruševine imperializma
;
ruševine življenja
●
ekspr.
dvigniti deželo iz ruševin
odpraviti posledice opustošenja, razdejanja
;
ekspr.
ob koncu vojne je bila država v ruševinah
opustošena, razdejana
ruševínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na ruševino, razvalino:
odkopavati ruševinske plasti
/
ruševinski psi
psi, izučeni za reševanje izpod ruševin
rúševje
-a
s
(
ú
)
1.
grmičast bor, ki raste v višjih legah:
pobočje je poraslo z ruševjem in macesni
2.
drevje, grmovje ruševja:
skriti se v ruševju
/
narezati ruševja
vej ruševja
rúševka
1
-e
ž
(
ú
)
samica ruševca:
ruševka z mladiči
rúševka
2
-e
ž
(
ú
)
vrtn.
rušinka
:
dodati rastlini ruševko
rúševnat
-a -o
prid.
(
ú
)
rušnat
:
ruševnata tla
rušílec
-lca
[
tudi
rušiu̯ca
]
m
(
ȋ
)
1.
kdor ruši:
barakarji so hoteli pregnati rušilce
/
ekspr.
rušilci starega družbenega reda
/
ekspr.
rušilec discipline, sloge
2.
voj.
hitra vojna ladja, oborožena s topovi, torpedi in raketami, zlasti za
zaščito konvojev:
konvoj je imel na razpolago dva rušilca
;
križarke, fregate in rušilci
/
raketni, torpedni rušilec
rušílen
-lna -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na rušenje:
rušilna sredstva
/
sporočilo o močnem, rušilnem potresu
;
rušilni učinek
;
rušilna moč
/
rušilna bomba
bomba, ki ruši zaradi sproščenih eksplozivnih plinov
/
rušilna dejavnost vohunskih skupin
rušílnost
-i
ž
(
ȋ
)
sposobnost za rušenje:
velika rušilnost dinamita
rušína
tudi
rúšina -e
ž
(
í; ú
)
star.
ruša
:
obložiti stezo z rušinami
;
kompost iz gnoja in rušin
/
sledovi koles na rušini
rušínka
-e
ž
(
ȋ
)
vrtn.
prst iz preperele ruše:
dodati rastlini rušinko in gnojevko
rušítelj
-a
m
(
ȋ
)
kdor ruši:
rušitelji so začeli podirati hišo
/
ekspr.
rušitelj enotnosti
/
ekspr.
brezobzirni rušitelji tradicije
rušítev
-tve
ž
(
ȋ
)
glagolnik od rušiti:
rušitev poškodovanih hiš
rúšiti
-im,
in
rušíti
in
rúšiti -im
nedov.
(
ú ȗ; ī ú
)
1.
s silo delati, da zlasti objekt, objekti razpadejo na dele, kose:
rušiti staro hišo
;
začeli so rušiti barakarsko naselje
/
potres je rušil poslopja
;
narasle reke rušijo jezove, mostove
;
valovi rušijo breg
izpodjedajo, izpodkopavajo
;
pren.
rušiti temelje družbenega reda
2.
nav. ekspr.
delati, povzročati, da zlasti kako stanje preneha:
rušiti disciplino, slogo v kolektivu
;
rušiti ravnotežje
/
rušiti nočni mir
kaliti
;
samo škripanje voza je rušilo tišino
motilo
3.
ekspr.
jemati pomen, veljavo, vrednost:
rušiti ideale
;
rušiti komu ugled
/
rušiti načelo enakopravnosti
;
rušiti oblast
/
rušiti patriarhalne odnose
odpravljati
rúšiti se
,
in
rušíti se
in
rúšiti se
1.
zaradi delovanja zunanjih sil razpadati na dele, kose:
stara hiša se počasi ruši
;
ekspr.
z grozo je gledal, kako se mesto ruši v prah
/
razmočeno pobočje se ruši
;
skala se ruši
kruši, drobi
;
tramovi so se lomili in stropi rušili
podirali, udirali
2.
publ.
padati
:
izpodsekano drevo se je počasi rušilo
/
kamenje se je rušilo nanj
/
vse gorje se ruši na nas
3.
ekspr.
biti, obstajati pri kom v čedalje manjši meri:
čutil je, da se ruši njegov notranji mir, vera v človeka
//
izgubljati pomen, veljavo, vrednost:
stari družbeni red se je začel rušiti
rušèč
-éča -e:
narasla reka je drla, rušeč vse, kar je dosegla
;
trušč rušečih se obokov
rušítven
-a -o
(
ȋ
)
pridevnik od rušitev:
predložiti komisiji rušitveni načrt
rúšje
-a
s
(
ū
)
1.
grmičast bor, ki raste v višjih legah:
krivenčasto rušje
;
macesen in rušje
2.
drevje, grmovje rušja:
težko je hodil skozi rušje
;
skriti se v rušju
rušljív
-a -o
prid.
(
ī í
)
ki se rad (po)ruši, zruši:
iz blata zidane hiše so zelo rušljive
/
zavarovati rušljiva pobočja
/
rušljive skale
krušljive, drobljive
/
ekspr.
rušljivo ravnotežje
rúšnat
-a -o
prid.
(
ȗ
)
pokrit z rušo:
rušnat nasip
;
rušnata tla
/
tam imajo koče rušnate strehe
♦
bot.
rušnata masnica
na vlažnih tleh rastoča visoka trava z raskavimi listi in zelenimi
klaski v latu, Deschampsia caespitosa
;
rušnata zvončnica
rúšnja
-e
ž
(
ȗ
)
star.
ruša
:
iz rušnje štrli kamen
;
sedeti na rušnji
rút
-a
m
(
ȗ
)
nar. severozahodno
s travo poraslo nekdaj izkrčeno zemljišče v hribovitem, gorskem svetu:
strmi ruti
rúta
1
-e
ž
(
ú
)
1.
žensko pokrivalo, navadno kvadratne oblike:
dati ruto na glavo
;
njena mati nosi ruto
;
potegniti si ruto na oči
;
zavezati ruto na tilniku, pod brado
;
zavezati komu oči z ruto
;
pisana, velika ruta
;
svilena ruta
;
ogel rute
;
to ga draži kot rdeča ruta bika
zelo
/
naglavna ruta
//
kar je temu podobno:
razgrnil je ruto in naložil nanjo jabolka
/
zaviti se v ogrinjalno ruto
;
oporna ruta
okoli vratu zavezana ruta za oporo poškodovane ali obolele roke
;
ovratna ruta
;
pionirska ruta
v socializmu
rdeča ruta kot znak članstva v Zvezi pionirjev
;
taborniška ruta
2.
star.
robec
:
potegniti ruto iz žepa
/
žepna ruta
●
star.
povezati obleko v ruto
v culo
rúta
2
-e
ž
(
ȗ
)
1.
tur.
načrt, popis potovanja:
ruta vključuje ogled glavnega mesta
/
določiti ruto za naslednji dan
smer potovanja
2.
navt.
pas morja, po katerem poteka ladijski promet:
ruta med pristanišči
rúta
3
-e
ž
(
ú
)
knjiž.,
v zvezi
vinska ruta
vinska rutica:
rúte
rút
ž
mn.
(
ȗ
)
nar.
hribi
,
planine
:
Vse rute, planine, niti skalnati podvrh in planote niso mogle
zadušiti glasov
(D. Druškovič)
rúten
-tna -o
(
ȗ
)
pridevnik od ruta, pokrivalo:
rutne rese
ruténij
-a
m
(
ẹ́
)
kem.
redka, trda žlahtna kovina sivkasto bele barve, element Ru:
paladij in rutenij
ruténski
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
zastar.
ukrajinski
:
rutenska zemlja
rúti
rújem
nedov.
(
ú
)
knjiž.
ruvati
:
vihar je rul drevesa
/
ruti peso, repo
puliti
rútica
1
-e
ž
(
ú
)
manjšalnica od ruta, pokrivalo:
na glavi je imela rutico
/
z rutico obvezati roko
/
potegniti rutico iz žepa
robec
rútica
2
-e
ž
(
ú
)
bot.,
v zvezah:
pozidna rutica
praprot s pernato deljenimi listi, ki raste po zidnih in skalnih
razpokah, Asplenium ruta muraria
;
vinska rutica
vrtna ali divje rastoča zdravilna rastlina z dišečimi listi in
rumenkasto zelenimi cveti, Ruta graveolens
rutíl
-a
m
(
ȋ
)
min.
rudnina titanov dioksid:
rutil v morskem pesku
;
kristali rutila
rutína
-e
ž
(
ȋ
)
1.
izurjenost, izkušenost, pridobljena z delom:
imeti veliko rutino v prevajanju
;
pridobiti si govorniško rutino
/
družabna, poklicna rutina
//
nav. ekspr.
tehnična dovršenost v izvajanju, podajanju brez ustvarjalnosti,
osebne zavzetosti:
režiser se je upiral rutini
;
igralska rutina
;
zaiti v preveliko rutino
2.
nav. ekspr.
strokovno delo, opravilo, potekajoče po že znanem, ustaljenem načinu:
poleti v vesolje so postali rutina
;
aparati odvzamejo zdravniku velik del vsakdanje rutine
rutinêr
-ja
m
(
ȇ
)
kdor je v kaki stvari zelo izurjen, izkušen:
postal je rutiner v prevajanju
;
šahist rutiner
/
ekspr.
umetnik se je spremenil v rutinerja
rutinêrski
-a -o
prid.
(
ȇ
)
nanašajoč se na rutinerje ali rutinerstvo:
rutinerski birokrat
/
rutinerske razvade glasbenikov
/
rutinerska opravila
rutinska
rutinêrsko
prisl.
:
rutinersko opravljati delo
rutinêrstvo
-a
s
(
ȇ
)
nav. ekspr.
tehnično dovršeno opravljanje dela brez ustvarjalnosti, osebne
zavzetosti:
očitali so mu rutinerstvo
;
boriti se proti rutinerstvu
rutiníran
-a -o
prid.
(
ȋ
)
izurjen
,
izkušen
:
rutiniran alpinist, govornik, voznik
;
rutiniran pevski zbor
/
rutinirana kretnja
rutinírano
prisl.
:
rutinirano pisati
rutiníranost
-i
ž
(
ȋ
)
izurjenost
,
izkušenost
:
rutiniranost glavne igralke
;
rutiniranost naših tekmovalcev
/
v njegovem delovanju prevladujeta rutiniranost in konservativnost
rutínski
-a -o
prid.
(
ȋ
)
nanašajoč se na rutino:
rutinsko prevajanje
/
rutinski članki, filmi
;
rutinska risba
/
režija bi morala biti bolj rutinska
tehnično dovršena
/
rutinski poleti vojaških letal
;
rutinski zdravniški pregled
;
rutinsko delo
/
rutinska popravila
navadna, vsakdanja
rutínsko
prisl.
:
te laboratorijske preiskave potekajo rutinsko
rútka
-e
ž
(
ú
)
manjšalnica od ruta, pokrivalo:
deklice v rutkah
ruváč
-a
m
(
á
)
1.
delavec, ki ruje:
plačati ruvačem
2.
agr.
priprava za ruvanje, puljenje okopavin, dreves:
ruvač za peso
/
traktorski ruvač drevja
ruvánje
tudi
rúvanje -a
s
(
ȃ; ū
)
glagolnik od ruvati:
ruvanje dreves z buldožerji
/
ruvanje korenja, repe
/
preprečiti ruvanje med pijanci
;
ruvanje z napadalcem
ruváti
rújem
tudi
rúvati -am
nedov.
, ruvál
tudi
rúval
(
á ú; ū
)
1.
s silo spravljati iz česa, navadno iz zemlje:
vihar je ruval drevesa
;
buldožer ruje skale
/
ruvati kamenčke iz zidu
;
pren.,
ekspr.
ruvati tuje besede iz jezika
;
ruval si je njeno podobo iz srca
2.
z vlečenjem, potegovanjem spravljati kaj iz snovi, v kateri tiči;
puliti
:
ruvati korenje, repo
;
ruvati si zobe
/
tolkel se je po prsih in si ruval lase
se silovito potegoval zanje
3.
knjiž.
rovariti
:
ta človek ruje proti oblasti
;
ruvati zoper koga
●
knjiž.
bolečina, strah ruje v njem
ga vznemirja, muči
;
ekspr.
kar lase si je ruvala, ko je to izvedela
zelo je bila žalostna, obupana
ruváti se
,
tudi
rúvati se
z močnimi potegi, sunki prizadevati si obvladati nasprotnika, se mu
iztrgati:
pogosto sta se ruvala
;
za šalo se večkrat ruje z otroki
/
ruvala sta se za puško, pa je počilo
/
ekspr.:
za malenkosti se ne bomo več ruvali
prepirali
;
za to ozemlje sta se ruvali obe sosednji državi
bojevali
rúž
-a
m
(
ȗ
)
zastar.
ličilo rdeče barve, zlasti za ustnice;
rdečilo
:
ruž in puder
/
ruž za ustnice
rúžica
-e
ž
(
ȗ
)
agr.
lahko rdeče vino, po izvoru iz Panonske nižine:
piti ružico
rúžiti
-im
nedov.
,
tudi
ružíte;
tudi
ružíla
(
ú
)
nar.
1.
luščiti
:
ružiti fižol, kostanj
/
ružiti koruzo
2.
ropotati
,
rožljati
:
ružiti po vratih
;
ružiti z verigami
rváč
-a
m
(
á
)
knjiž.
pretepač
:
največji rvač med fanti
rvánje
-a
s
(
ȃ
)
ruvanje
:
rvanje dreves
/
rvanje korenja
puljenje
rváti
rújem
nedov.
, rvál
(
á ú
)
ruvati
:
vihar je rval drevesa
/
rvati korenje, repo
puliti
/
rajši sta se rvala in boksala, kot pa se učila
;
rvati se za žogo
/
ni se hotel rvati z žensko za to
prepirati
ŕž
-í
ž
(
ȓ
)
kulturna rastlina z dolgim steblom in dolgim klasom ali njeno seme:
rž zori
;
sejati, žeti rž
;
gosta, visoka rž
;
snop rži
/
drobnozrnata rž
;
jara, ozimna rž
ržén
-a -o
prid.
(
ẹ̑
)
nanašajoč se na rž:
rženi klas
;
ržena slama
;
rženo zrno
/
rženi kruh
;
ržena moka
●
star.
rženi cvet
junij
♦
bot.
rženi rožiček
glivica zajedavka na rži in nekaterih travah; temna tvorba te
glivice na klasih rži
ržénec
-nca
m
(
ẹ̄
)
nar.
rženi kruh:
peči rženec
rženják
-a
m
(
á
)
star.
rženi kruh:
jesti rženjak
;
hlebec rženjaka
ržénka
-e
ž
(
ẹ̄
)
agr.
zgodnja hruška zlato rumene barve, ob muhi malo rdečkasta:
rženke in ječmenke
ržíšče
-a
s
(
í
)
njiva, na kateri je rasla rž:
preorati ržišče