r -- in -ja in -a [ rə̀ rə̀ja in èr êra ] m ( ə̏; ȅ ȇ )
osemnajsta črka slovenske abecede: napisati r ; veliki R ; z malim r ; zveza dveh r-jev ; trije r-i
// soglasnik, ki ga ta črka zaznamuje: izgovoriti r
jezikosl. uvularni r tvorjen z jezičkom ; zlogotvorni r







rába -e ž ( á )
1. opravljanje funkcije pripomočka, sredstva: po dolgi rabi je kožuhovina izgubila neprijeten vonj ; ponev je bila zaradi pogoste rabe črna / dati navodila za rabo slovarja ; prepovedati rabo pšenice za krmo uporabo ; šele raba tega zdravila bo pokazala njegovo primernost uporabljanje / izročiti skakalnico v rabo ; na Nizozemskem je bilo tedaj v rabi še dosti mlinov na veter je delovalo ; ta zakon ni več v rabi v veljavi
// v zvezi biti za rabo biti sposoben opravljati svojo funkcijo: ta sod ni več za rabo / perje na farmah vzrejenih živali ni za rabo ni uporabno / ko ni bil več za rabo, so ga odpustili ko ni mogel več delati ; ekspr. ta fant ni za nobeno rabo nobene stvari ne naredi uspešno
2. nastopanje, pojavljanje kje, pri kom v funkciji pripomočka, sredstva: ni mogel dokazati rabe tega orodja že v navedenem času ; sklicevati se na dosedanjo rabo znaka / nekatera škropiva so vzeli iz rabe jih ne uporabljajo, delajo več ; to gnojilo prihaja v rabo se začenja uporabljati ; spiralni grelci so bolj v rabi kot drugi so bolj razširjeni
// jezikosl. nastopanje, pojavljanje v sporočilu: raba te besede narašča, peša / napačna raba veznikov ; pravila o rabi predlogov / brezosebna raba glagola ; samostalniška raba pridevnika
3. s prilastkom, v zvezi z za potreba , namen : narediti violino za domačo rabo ; prirediti knjigo za šolsko rabo ; predmeti za vsakdanjo rabo / ekspr. ta pesem ni za današnjo rabo primerna za današnje razmere / publ. predmeti osebne rabe za osebno rabo
zastar. vsaka doba ima svoje rabe navade, običaje ; zastar. zapustil je igralsko rabo igralski poklic, igralstvo

rabárbara -e ž ( á )
vrtna rastlina z velikimi listi in užitnimi mesnatimi listnimi peclji: gojiti, saditi rabarbaro / kompot iz rabarbare

rabárbarin -a -o prid. ( ā )
nanašajoč se na rabarbaro: rabarbarina stebla / rabarbarin zavitek ; rabarbarina marmelada

rabárbarov -a -o prid. ( á )
rabarbarin : rabarbarov kompot

rabát -a m ( ȃ )
trg. popust pri ceni blaga, ki ga da proizvajalec navadno trgovskemu podjetju: dati, odobriti rabat ; 20-odstotni rabat / trgovinski rabat
ekon. količinski rabat glede na veliko količino blaga

rabáta -e ž ( ȃ )
vrtn. obrobna gredica, navadno za rože: na rabatah so gojili vrtnice

rabáten -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na rabat: rabatni sistem / rabatne cene ; rabatno blago

rabelaisovski -a -o [ rablêjeu̯ski ] prid. ( ȇ )
tak kot pri Rabelaisu: rabelaisovski humor

rábelj -blja m ( á )
kdor (poklicno) izvršuje smrtno kazen: rabelj mu je odsekal glavo / izročiti koga rablju
// ekspr. kdor preganja, terorizira, ubija ljudi, zlasti med vojno: rablji so morili po deželi ; rablji in žrtve

rábeljski -a -o [ rabəljski ] prid. ( á )
nanašajoč se na rablje: rabeljsko delo / rabeljski plašč / rabeljsko ravnanje

rábeljstvo -a [ rabəljstvo ] s ( á )
dejavnost rabljev: opravljati rabeljstvo / ekspr. rabeljstvo okupatorjev

ráben -bna -o prid. ( á ā )
knjiž. uporaben , primeren : pozimi je ta pot rabna le s sankami / taki ljudje niso rabni za težko delo
// uporabljiv , poraben : to orodje ni več rabno

rábi -ja m ( ȃ ) pri judih
1. spoštljivo naslov za mojstra, verskega učitelja: rabi in učenci / kot nagovor rabi, razloži to ; kot pristavek k imenu rabi Jakob
2. rabin : poročil ju je rabi

rabiáten -tna -o prid. ( ȃ )
knjiž. besen , divji : rabiaten duševni bolnik / ekspr. rabiatni ideologi

rábičen -čna -o prid. ( á )
med., vet. ki ima steklino: rabični bolnik

rábies -a m ( ȃ )
med., vet. steklina : cepiti proti rabiesu ; širjenje rabiesa

rabín -a m ( ȋ )
pri judih razlagalec Svetega pisma in judovskega prava: zapisovati odgovore in razlage rabinov / o njuni ločitvi je razpravljal svet rabinov
// verski vodja ali predstojnik verske skupnosti: svečanosti ob prazniku je vodil rabin

rabinát -a m ( ȃ ) pri judih
1. verska skupnost, ki ima rabina: ta rabinat ima najmočnejši položaj v državi
// urad rabina: dokument je potrdil na rabinatu
2. naslov rabina: dobiti rabinat / opravljati rabinat poklic, službo rabina
3. skupnost, zbor rabinov: sestal se je rabinat

rabínec -nca m ( ȋ )
zastar. rabin : nauki rabincev

rabíti in rábiti -im nedov. ( ī á )
1. delati, da kaj opravlja določeno delo, nalogo in s tem zadovoljuje potrebe koga; uporabljati : stroj dosti rabijo ; plug je zarjavel, ker se ni rabil / to orodje še danes rabijo po hribovitih kmetijah ; to zdravilo se že dolgo rabi proti malariji / pri prevajanju ni smel rabiti slovarja ; dereze se rabijo pri hoji po ledenih strminah / pšenico rabijo za kruh ; kavčuk se rabi za izolatorje / lahkomiselno rabiti denar trošiti, zapravljati ; preudarno rabiti naravna bogastva izkoriščati / videlo se je, da zna rabiti sekiro delati z njo
// delati, da kaj nastopa v sporočilu: govornik je rabil same domače besede ; ta izraz rabimo le v strokovnih besedilih ; ta zveza se ne rabi več / vsak ima pravico rabiti svoj materni jezik imeti za sredstvo sporazumevanja
2. knjiž. biti koristen, dober pripomoček: uničevali so vse, kar je rabilo sovražniku ; ti članki so mu rabili pri sestavljanju knjige ; nahrbtnik mu je dobro rabil / ta knjiga bo rabila njegovim namenom koristila, pomagala ; to mu je rabilo za napredovanje, pri napredovanju
// biti uporaben, koristen: vse je urejeno tako, da bo olimpijski kompleks rabil tudi kasneje / noge mu ne rabijo več ne more več hoditi
3. z oslabljenim pomenom, v zvezi s kot, za izraža namenskost, kot jo določa samostalnik: ta del hiše rabijo za skladišče ; lubje te rastline se rabi kot dišava / kot orožje so jim rabili kiji so uporabljali kije
// z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, ki jo določa samostalnik: kamen so rabili za obtežitev ; stole rabimo za sedenje ; ta ključ se rabi za odpiranje vhodnih vrat / elipt. te skodelice rabimo za čaj so za serviranje čaja
4. pog. potrebovati : za gradnjo hiše bi rabil še veliko cementa ; da bi delo opravila, rabi čas in prostor ; za to pecivo rabite moko, sladkor in maslo / otroci rabijo vitaminsko hrano ; te rože rabijo veliko vode / za v šolo rabi novo obleko / kadar ga rabi, ga pokliče / tovarna rabi nove delavce
5. zastar., s prislovnim določilom delati , ravnati : slabo rabiti z ujetniki / grdo rabijo z jezikom
pog. posestva nimam za kaj rabiti mi ni potrebno ; bal se je, da bo moral rabiti silo ravnati s silo; prisiliti koga, da kaj stori ; ekspr. še ne zna rabiti svoje pameti samostojno misliti ; ekspr. zna spretno rabiti jezik govoriti ; pog., ekspr. ničesar ne rabim od vas ne maram, ne želim ; pog., ekspr. zdaj se ne da pomagati, drugič pa pamet rabi ravnaj, misli pametno, preudarno ; pog. dolgo (časa) si rabil, da si se spomnil nisi se hitro spomnil ; pog. avtomobil veliko rabi porabi veliko goriva
jezikosl. pridevnik rabimo, se rabi v stavku za prilastek ali povedkovo določilo je v stavku prilastek ali povedkovo določilo

rábljev -a -o ( á )
pridevnik od rabelj: rabljev pomočnik

rabljív -a -o prid. ( ī í )
knjiž. uporabljiv , poraben : vzeli so vse rabljive stvari / ta človek je rabljiv za vsako delo uporaben, primeren

rábnik -a m ( ȃ )
knjiž. uporabnik : rabniki prometnih sredstev

rábnost -i ž ( á )
knjiž. uporabnost , primernost : preizkusiti rabnost novih strojev ; stvari cenimo po njihovi rabnosti / človekova rabnost za delo

rabokúp -a m ( ȗ )
pravn. najem ali zakup: pogajati se o rabokupu / dati v rabokup

rabokúpen -pna -o prid. ( ū )
nanašajoč se na rabokup: rabokupen predmet / rabokupna pogodba

rabóta tudi rábota -e ž ( ọ̑; á ) star.
1. tlaka : graščaki so tlačanom povečevali raboto ; iti na raboto, v raboto
občinska rabota nekdaj obvezno neplačano delo, zlasti pri delanju, popravljanju cest, poti
2. težko delo, garanje: rabota v rudniku jih je izčrpala ; vsakodnevna rabota prevajalca

rabótati -am nedov. ( ọ̑ ) star.
1. opravljati tlako: tlačani so morali rabotati fevdalcem
2. težko delati, garati: ves dan rabotati v gozdu / uprli so se, ker niso hoteli rabotati okupatorju

rábski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Rab: rabski zalivi / okupator ga je interniral v eno od rabskih taborišč

rabúka -e ž ( ȗ )
pog. glasen, bučen prepir, pretep: nenadoma je na cesti nastala rabuka ; izzvati rabuko ; dijaška, fantovska rabuka / nemiri in rabuke po deželi spopadi, spori

rabulíst -a m ( ȋ )
knjiž. kdor spretno, zvito spreminja smisel besed, zakonov: ta odvetnik je pravi rabulist

rabulístika -e ž ( í )
knjiž. spretno, zvito spreminjanje smisla besed, zakonov: v poklicu si je večkrat pomagal z rabulistiko ; v njegovem spisu je mnogo protislovij in rabulistike

rabútanje -a s ( ȗ )
glagolnik od rabutati: rabutanje v sosedovem sadovnjaku

rabútati -am nedov. ( ȗ )
pog. trgati, nabirati na tujem: rabutati češnje

ráca -e ž ( á )
1. srednje velika domača ali divja ptica s ploščatim kljunom in krajšim vratom: gojiti race ; gaganje rac ; lov na race ; hodi na široko in se ziblje kot raca / divje, domače race / pekinška raca navadno farmsko, zaradi mesa gojena raca
// račja samica: race in racman
2. nav. ekspr. izmišljena novica v časopisu: izmišljati si race ; v današnjem časopisu je več rac / časnikarska, novinarska raca
star. raca na vodi, ta pa zna izraža začudenje, občudovanje
zool. belooka ali kostanjeva raca katere samica ima na starost bele oči, Nyroca nyroca ; velika divja raca z bleščečo vijoličasto liso na perutih, Anas platyrhynchos ; polarna raca

racák -a m ( á )
račji samec: po jezeru je plaval racak ; raca in racak ; hodi kakor racak

racárnik -a m ( ȃ )
zaprt prostor za race; račjak : na kmetijskem posestvu so zgradili nov racarnik

rácast -a -o prid. ( á )
ekspr. po hoji podoben raci: racasti koraki / ima velika, racasta stopala

racáti -ám nedov. ( á ȃ )
zibaje se, na široko hoditi: račke so racale po dvorišču / ekspr.: debela natakarica je racala med mizami ; njena hčerkica že raca
// slabš. hoditi : ves dan so racali po prašni cesti

racàv -áva -o prid. ( ȁ á )
ekspr. ki raca: racav človek ; racava kuharica je stregla pri kosilu / racav korak
med. racava hoja hoja pri izpahu kolka

rácija -e ž ( á )
v nekaterih državah nenadna policijska ali vojaška akcija z namenom najti, ujeti določene ljudi: izmakniti se raciji ; v raciji so zajeli nekaj ilegalcev / narediti racijo / policijska racija

racionálen -lna -o prid. , racionálnejši ( ȃ ) knjiž.
1. ki temelji na razumu, razumski: racionalne metode, odločitve ; racionalno razlaganje sveta ; racionalen in emocionalen / kritik ne uporablja racionalnega jezika / racionalno izbiranje poklica premišljeno
2. ki zaradi skladnosti z razumom omogoča najugodnejše ali še sprejemljivo razmerje med delom, porabo in učinkom, koristjo: racionalna organizacija gospodarstva / kopanje rude v tem premogovniku ni več racionalno
mat. racionalno število število, ki se da izraziti v obliki ulomka, v katerem sta števec in imenovalec celi števili

racionalíst -a m ( ȋ )
1. kdor sprejema razum kot edino vodilo pri mišljenju, ravnanju: slovel je kot velik racionalist ; v svojih odločitvah je bil vedno racionalist
2. filoz. predstavnik racionalizma: ideje racionalistov ; racionalisti in empiristi

racionalístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na racionaliste ali racionalizem: racionalistična razlaga pojava / racionalistična filozofija

racionalizácija -e ž ( á )
glagolnik od racionalizirati: racionalizacija proizvodnje ; posvetovanje o racionalizaciji / racionalizacija gradiva

racionalizátor -ja m ( ȃ )
kdor naredi, da se zaradi skladnosti z razumom doseže najugodnejše ali še sprejemljivo razmerje med delom, porabo in učinkom, koristjo: postal je večkratni racionalizator ; spremeniti odnos do racionalizatorjev, novatorjev in iznajditeljev

racionalizátorski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na racionalizatorje ali racionalizacijo: prejeli so veliko racionalizatorskih predlogov

racionalizátorstvo -a s ( ȃ )
dejavnost racionalizatorjev: podpirati racionalizatorstvo ; novatorstvo in racionalizatorstvo

racionalízem -zma m ( ī )
1. sprejemanje razuma kot edino vodilo pri mišljenju, ravnanju: zanj je značilen racionalizem / z racionalizmom se ne da vsega urediti
2. filoz. filozofska smer, po kateri je najvišji ali edini vir spoznanja razum, neodvisen od čustev in čutnih zaznav: doba, ideje racionalizma
3. razumskost : racionalizem pesmi

racionalizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. uskladiti z razumom: racionalizirati dokaze, trditve ; po začetnem navdušenju se je življenje vse bolj racionaliziralo
2. narediti, da se zaradi skladnosti z razumom doseže najugodnejše ali še sprejemljivo razmerje med delom, porabo in učinkom, koristjo: racionalizirati delo, proizvodnjo / racionalizirati podjetje
3. razumsko razložiti, razstaviti: poezija se ne da racionalizirati
4. psih. zanikati ali zmanjšati kaj neprijetnega, slabega z izmišljanjem opravičljivih razlogov: racionalizirati neuspeh, strah
mat. odpraviti koren

racionálnost -i ž ( ȃ )
knjiž. lastnost, značilnost racionalnega, razumskost: racionalnost metod, odločitev ; racionalnost v arhitekturi, umetnosti / znan je bil zaradi svoje racionalnosti / skrbeti za večjo racionalnost v poslovanju ; racionalnost preskrbe, proizvodnje

racioníranje -a s ( ȋ )
glagolnik od racionirati: racioniranje živil ; strogi ukrepi racioniranja

racionírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
z načrtno in enakomerno razdelitvijo življenjskih potrebščin omejiti njihovo porabo: racionirati zalogo mesa, olja / racionirati preskrbo prebivalstva

rácka -e ž ( á )
zastar. račka : racke plavajo po vodi / raca z rackami

rácman -a m ( ȃ )
račji samec: racman in race

ráček 1 -čka m ( ȃ ) ekspr.
1. račji mladič: gaganje račka
2. v zvezi grdi raček kdor je sprva grd, manj uspešen, kasneje pa se kljub drugačnim pričakovanjem izkaže za lepega, uspešnega: danes ena najprivlačnejših žensk na svetu je bila v mladosti grdi raček
// kdor ali kar ima navadno med vsemi najbolj neprimerne, nesprejemljive lastnosti: ob ocenjevanju se je izkazal za grdega račka

ráček 2 -čka m ( ȃ )
rakec : klešče mladega račka / morski rački

ráčica -e ž ( á )
manjšalnica od raca: pisana račica je skočila na breg ; dekleti sta stikali glavi in čebljali kakor račici

ráčič -a m ( ȃ )
ekspr. manjšalnica od rak, žival: račiči se skrivajo pod rečnim kamenjem

ráčina -e ž ( ā )
račja luknja: izkopati račino ; rak v račini

ráčiti -im nedov. in dov. ( á ȃ )
zastar., z nedoločnikom, spoštljivo milostno, dobrohotno kaj delati: račil ga je počastiti z obiskom / račite stopiti v mojo skromno hišo

račják -a m ( á )
zaprt prostor za race: postaviti račjak ; kokošnjak in račjak

ráčji 1 -a -e prid. ( ȃ )
nanašajoč se na race: kupila je račji puh ; račje jajce / račja farma / ob praznikih so jedli račjo pečenko ; račje meso
bot. račja zel vodna kuga ; med. račja hoja racava hoja ; mont. stresalke z račjim kljunom stresalke z lopatasto razširjenim žlebom

ráčji 2 -a -e prid. ( ȃ )
nanašajoč se na rake: račje klešče / pod bregom je našel nekaj račjih lukenj / hoditi na račji lov na lov na rake ; račje meso je okusno
zool. račja kuga nalezljiva glivična bolezen potočnega raka ; račja vrečica pod zadkom rakovice živeči zajedavec rak vitičnjak, Sacculina carcini

ráčka -e ž ( á )
1. manjšalnica od raca: raca je učila račke iskati hrano / ekspr. lisica je ponoči odnesla dve rački
2. igrača, ki predstavlja raco: za rojstni dan je dobila rumeno plišasto račko ; najraje se igra z račko
// plavalni obroč, katerega del predstavlja račjo glavo: ker še ni znal plavati, so mu za v vodo kupili račko

račún 1 -a m ( ȗ )
1. skupek med seboj povezanih števil, znakov, s katerimi se po določenem postopku ugotavlja novo število: izračunati, rešiti, sestaviti račun ; rezultat računa je pravilen / preveriti račun ; v računu je napaka / pomožni račun
// nav. mn., publ. rezultat računanja: računi kažejo, da je tak način gradnje najcenejši / ekspr. vse se je končalo po računih na papirju
2. pisno sporočilo dolžnega zneska za kupljeno blago ali naročeno storitev: izdati, pisar. izstaviti, napisati račun / brez računa blaga ne zamenjamo ; pog. račun za elektriko, vodo
// tak dolžni znesek: račun je visok, ekspr. masten ; plačati, povedati račun
// v zvezi na račun izraža, da dolžni znesek plača oseba, kot jo določa prilastek: piti na prijateljev račun ; delati na račun soseda ; stroški na račun podjetja so veliki / živeti na tuj račun
// pog., v zvezi dati, vzeti na račun dati, vzeti del plačila vnaprej: dati, vzeti petsto evrov na račun / na račun jim je dal avtomobil
// pog., v zvezi vzeti v račun vzeti, upoštevati kot del plačila: pri nakupu novega šivalnega stroja vzamejo starega v račun
3. ekon., v zvezi zaključni račun prikaz prihodkov, odhodkov in poslovnega izida v določenem obdobju ter sredstev in obveznosti do njihovih virov: sestavljati, sprejeti zaključni račun
4. v zvezi na račun izraža
a) predmet glagolskega dejanja, kot ga določa prilastek: smejati se na svoj, tuj račun ; zavrniti očitek na račun direktorja
b) odvisnost glagolskega dejanja od njegovega, po vrednosti nasprotnega določila: obogateti na račun tujega dela ; na račun pritrgovanja kupljeno stanovanje / publ. pomota na račun naglice zaradi naglice
5. nav. mn., ekspr. načrt, cilj, zlasti glede na koristi: ljudje imajo pri tem svoje račune ; prekrižati komu kake račune / ne mešaj se v moje račune
pog. delati račun brez krčmarja ne upoštevati vseh okoliščin ; ekspr. polagati račun za kako dejanje zagovarjati se, odgovarjati ; ekspr. poravnati medsebojne, osebne, stare račune obveznosti, spore, zadeve ; pog. v trgovini jemati na račun tako, da se dolžni zneski zapisujejo ter plačajo pozneje skupaj ; ekspr. to mi ne gre v račun ni v skladu z mojimi načrti, mislimi, koristmi ; ekspr. to niso čisti računi ni vse v redu, pravilno ; pisar. ne vodijo dovolj računa o družbeni pomembnosti teh pojavov ne upoštevajo jih dovolj ; čisti računi, dobri prijatelji poravnane medsebojne obveznosti omogočajo prijateljske odnose
adm. račun je plačljiv v osmih dneh ; ekon. ekonomski račun račun gospodarnosti, po katerem morajo biti stroški manjši od prihodkov ali vsaj kriti z njimi ; fin. obremeniti račun vknjižiti v breme ; prevzeti izpolnjevanje vplačil in izplačil na transakcijski račun za določeno osebo ; bančni račun v bančnih knjigah vpisana evidenca imetja in plačilnega prometa posamezne stranke ; čekovni, devizni račun ; knjigovodski račun sistematičen pregled spreminjanja premoženjskega stanja ; tekoči račun nekdaj ki ga odpre banka ali kaka druga organizacija za medsebojne obračune s strankami; bančni račun, s katerega izplačuje banka tudi na kredit ; transakcijski račun ki imetniku omogoča prejemanje prilivov, dvigovanje gotovine in nakazovanje (denarja) tretjim osebam ; žiro račun nekdaj bančni račun, s katerega izplačuje banka samo toliko, kot je vloženo ; mat. diferencialni račun računanje, ki temelji na odvajanju funkcij ; infinitezimalni račun ki sestoji iz diferencialnega in integralnega računa ; integralni račun računanje, ki temelji na integriranju funkcij ; obrestni, obrestnoobrestni račun ; sklepni račun pri katerem se računa iz treh znanih količin četrta količina

račún 2 -a m ( ȗ )
nar. priprava za sekanje, obsekovanje, navadno z ukrivljenim koncem; klestilnik : sekati z računom

računálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na računanje: računalni postopki ; računalne metode
rač. računalni stroj računalnik

računálnica -e ž ( ȃ )
učilnica, prostor, opremljen z računalniki: v multimedijskem prostoru sta združeni knjižnica in računalnica ; pouk poteka v računalnici

računálničar -ja m ( ȃ )
strokovnjak za računalništvo: uspešen računalničar ; računalničar je napisal nov program

računálničarka -e ž ( ȃ )
strokovnjakinja za računalništvo: zaposlili so računalničarko ; podjetna računalničarka

računálnik -a m ( ȃ )
1. priprava za avtomatsko opravljanje računskih operacij: računati z računalnikom / žepni računalnik
2. elektronska naprava za reševanje nalog na osnovi nameščenih programov: računalnik hrani, obdeluje podatke ; programirati, uporabljati računalnik ; zmogljiv računalnik ; pomnilnik računalnika ; zagon računalnika ; datoteke, podatki na računalniku ; delo z računalnikom ; povezava z računalnikom / digitalni računalnik pri katerem so podatki predstavljeni v obliki niza ločenih numeričnih vrednosti ; hišni računalnik ; namizni računalnik osebni računalnik, ki za delovanje potrebuje zunanje napajanje, zaslon pa je ločen od ohišja ; osebni računalnik [PC] z operacijskim sistemom za enega uporabnika ; paralelni računalnik računalnik ali mreža računalnikov z velikim številom procesorjev, ki so zmožni delovati skupaj, z namenom, da rešijo računski problem ; potovalni računalnik ki kaže čas vožnje, trenutno in povprečno hitrost, porabo goriva in se vgrajuje v avtomobile kot dodatna oprema ; prenosni računalnik osebni računalnik, ki v enem ohišju združuje vse enote namiznega računalnika in zaslon, lahko deluje na polnilne baterije in se da prenašati ; procesni računalnik ; tablični računalnik majhen prenosni računalnik v obliki ploščice z zaslonom na dotik ; izhod, vhod računalnika / elektronski računalnik

računálnikar -ja m ( ȃ )
strokovnjak za računalništvo: šolati računalnikarje ; potrebe po računalnikarjih se večajo

računálniški -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na računalnike ali računalništvo: računalniška oprema, tehnika / računalniški strokovnjak, tehnik / računalniški center ; računalniški čas čas, ki ga porabi računalnik za neposredno obdelavo podatkov ; računalniški program ; računalniški sistem ; računalniška beseda niz znakov, ki jih ima računalnik za eno podatkovno enoto ; računalniška igrica nav. mn. igra na osebnem računalniku, pri kateri igralec upravlja s podobami na zaslonu
med. računalniški tomograf [CT] naprava za rentgensko slikanje organov v različnih presekih z uporabo računalnika ; računalniški tomogram [CT] rentgenska slika organov v različnih presekih, sestavljena s pomočjo računalnika ; računalniška tomografija [CT] rentgensko slikanje organov v različnih presekih z uporabo računalnika

računálništvo -a s ( ȃ )
veda o računalnikih in njihovi uporabi: hiter razvoj računalništva / diplomirani inženir računalništva ; komisija za računalništvo in informatiko

računálo -a s ( á )
1. priprava s kroglicami kot pripomoček za računanje: vsak učenec je imel svoje računalo ; računati na računalo, z računalom / šolsko računalo
2. knjiž., nekdaj (elektronski) računalnik: sestaviti program za računalo / elektronsko računalo
mat. logaritemsko računalo ravnilu podobna priprava za računanje, temelječa na logaritmih

račúnanje -a s ( ȗ )
glagolnik od računati: končati računanje ; rezultati računanja so pravilni / pisno računanje ; računanje na pamet, na prste ; računanje na računalniku, z računalnikom / danes imajo v šoli računanje matematiko / po njegovem računanju je bil oče že doma
mat. logaritemsko računanje ; okrajšano računanje ; računanje s celimi števili, z ulomki

račúnar -ja m ( ȗ )
1. ekspr. matematik : teorija znanega računarja / bil je najboljši računar v razredu
2. slabš. preračunljiv človek: je hladen, pretkan, velik računar ; ne mara računarjev ; imajo ga za računarja

račúnarka -e ž ( ȗ )
1. ekspr. matematičarka : dobra, hitra računarka
2. slabš. preračunljiva ženska: njene oči so bile oči hladne računarke

račúnarski -a -o prid. ( ȗ )
slabš. preračunljiv : računarski človek / računarsko vedenje

račúnarstvo -a s ( ȗ )
slabš. preračunljivost : ni ga marala zaradi njegovega računarstva ; računarstvo in pohlep

račúnati -am nedov. ( ȗ )
1. opravljati računske operacije: zna brati in računati ; hitro, počasi računati / računati hitrost, površino ; računa, koliko denarja mu bo ostalo / računati na pamet, na prste, z računalnikom
mat. računati koren, logaritem ; računati na pet decimalk natančno
2. dov. in nedov. napisati, povedati dolžni znesek za kaj: računati naročniku blago, prevoz ; računati sto evrov / računati komu visoke obresti / na uro računa petsto evrov
3. ugotavljati , določati : računati mesece po luni / potomstvo se ponekod računa po materini liniji / računal je, kaj mora še narediti mislil, razmišljal
4. na osnovi določenih dejstev, domnev imeti, kar izraža dopolnilo, za uresničljivo, verjetno: letos računajo na večji obisk turistov ; računam, da bom čez en teden doma / nihče ni računal na uspeh, z uspehom ni mislil nanj, ga pričakoval
5. misliti na kaj kot na dejstvo in ravnati v skladu s tem: računal je na denar od prodaje, pa se je uštel ; računaj, da nas bo pri kosilu najmanj pet / s tem dejstvom je treba računati to dejstvo je treba upoštevati

račúnček -čka m ( ȗ )
ekspr. manjšalnica od račun: za domačo nalogo imam samo tri računčke / ta računček boš že plačal

račúnica -e ž ( ȗ )
1. nekdaj učbenik za učenje matematike v nižjih razredih osnovne šole: kupiti računico / računica za prvi razred ; naloge iz računice
2. publ. račun 1 , izračun : že preprosta računica pove, kakšne bodo koristi ; njegova računica je nepravilna / ekonomska računica
publ. to, kar dela, je sama računica preračunljivost, koristoljubje

račúniti -im nedov. ( ū ȗ )
zastar. računati : pisati in računiti / računiti na dobro letino

računovódja -e tudi -a m ( ọ̑ )
kdor se poklicno ukvarja z računovodstvom: biti računovodja v velikem podjetju
ekon. finančni, stroškovni računovodja

računovódkinja -e ž ( ọ̑ )
ženska, ki se poklicno ukvarja z računovodstvom: računovodkinja je obrazložila zaključni račun

računovódski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na računovodje ali računovodstvo: računovodsko delo / nadzorovanje računovodske službe

računovódstven -a -o prid. ( ọ̑ )
računovodski : računovodstveni predpis / računovodstvena služba

računovódstvo -a s ( ọ̑ )
dejavnost, ki se ukvarja z vrednostnim izražanjem poslovnih dogodkov in njihovo analizo: imajo dobro organizirano računovodstvo / pravilnik o računovodstvu
ekon. finančno, stroškovno računovodstvo
// oddelek v delovni organizaciji, ki opravlja to dejavnost: več let je delal v računovodstvu

račúnski -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na račun ali računanje: reševanje računskih problemov / odkriti računsko napako / računski center center, ki z računalniško tehniko opravlja računska dela ; računski stroj naprava za mehansko opravljanje štirih osnovnih računskih operacij ; računski znak ; računski zvezek zvezek za matematiko, navadno karirast ; napisati domačo računsko nalogo ; računska tablica pri starih Grkih in Rimljanih plošča za mehanično računanje
fin. računsko leto proračunsko leto, ki se more podaljšati za nekaj mesecev, da se upoštevajo še dohodki in izdatki teh mesecev ; mat. računska operacija postopek, po katerem dobimo iz enega ali več danih števil novo število ; osnovne računske operacije seštevanje, odštevanje, množenje, deljenje

račúnstvo -a s ( ȗ )
nauk o računanju s števili: osnovni pojmi računstva ; računstvo in geometrija / pri računstvu se učijo o deljenju in množenju ; učbenik računstva / obvladati računstvo računanje

rád 1 -a m ( ȃ )
fiz., do 1980 enota za merjenje absorbirane doze ionizirajočega sevanja: meriti sevanje v radih

ràd 2 ráda -o stil. -ó -í prid. , m., ž., s. rájši in ráje stil. ráj, stil. rájši -a -e ( ȁ á ) v prislovni rabi
1. izraža pripravljenost koga opravljati kako dejanje z veseljem, zadovoljstvom: on rad dela ; otroci se radi igrajo ; vsakomur rad pomaga ; zelo rada pleše ; ekspr.: fant se res rad uči ; iz srca rad ti verjamem ; elipt.: ali greš z menoj? Rad ; uboga, pa ne rad
2. navadno v zvezi z bi izraža voljo, željo osebka, kot jo določa sobesedilo: rad bi nastopil pred javnostjo ; rad bi bil zdrav ; zelo rada bi se poročila ; rada, prerada bi ga spoznala ; elipt.: domov bi rad ; saj imaš vse, le kaj bi še rad / z odvisnim stavkom: imam rad, da prideš ; nima rad, če ga obiskuješ ; ne vidi rada, da kadiš
3. v zvezi imeti rad ljubiti : rad ima sosedovo hčer ; rada se imata / rad ima oba, mater in očeta ; otroci imajo babico zelo radi / te rastline imajo rade sončno lego
// imeti nagnjenje, veselje do česa: rad ima glasbo, knjige / rad ima dobro hrano ; ekspr. na obrazu se mu pozna, da ima rad žganje
4. izraža
a) nagnjenost k določenemu ravnanju, dogajanju: fant rad laže ; ne dajaj mu denarja, preveč rad zapravlja / ta konj se rad plaši / v brezosebni rabi: na ladji mu je rado slabo ; v topol rado trešči ; zelo rado jo zebe ; kaj takega se rado zgodi
b) pogostnost dejanja: prve češnje so rade črvive ; suha koža rada razpoka
5. izraža, da se dejanje opravlja z lahkoto, brez težav: mandarine se rade lupijo / suha drva rada gorijo
6. ekspr., v členkovni zvezi rad ali nerad izraža nujnost česa: to moraš narediti rad ali nerad ; rada ali nerada, vrnila se bo
rade volje narediti z veseljem, prostovoljno ; pog. rada se gledata, vidita zaljubljena sta drug v drugega ; ekspr. pojdi že, bog te nima rad izraža nejevoljo, nestrpnost ; ekspr. polente pa res ne bom jedel. Še rad jo boš prišel boš v tak položaj, da jo boš moral jesti ; ekspr. preveč rad se ima pretirano skrbi zase; prim. rajši

ràd 3 ráda -o prid. ( ȁ á )
nar. vzhodno, v zvezi z biti srečen , vesel : bodi rad, da imaš še starše ; rada sem, da si prišel

rádar -ja m ( ā )
naprava za določanje razdalje, smeri kakega predmeta s pomočjo oddajanja in sprejemanja odbitih radijskih valov: namestiti radar na ladjo, opazovalnico ; iskati, odkriti z radarjem ; antena radarja ; občutljiv kot radar / daljinski, iskalni, kontrolni radar
meteor. vremenski radar s katerim je mogoče zaznati padavine v širši okolici ; teh. laserski radar

radaríst -a m ( ȋ )
teh. kdor je usposobljen za delo z radarjem: radarist na letališču

rádarski -a -o prid. ( ā )
nanašajoč se na radar: radarski zaslon ; snop radarskih žarkov ; radarska antena / radarske meritve ; radarsko nadzorstvo nad določenim ozemljem / radarska opazovalnica, postaja / radarske naprave

rádenski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Radence: radenski vrelci / radenska slatina ; sam.:, pog. dva deci radenske dva decilitra gazirane vode znamke Radenska

rádgonski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na (Gornjo) Radgono: radgonski prebivalci
agr. radgonski biser peneče se belo vino iz okolice (Gornje) Radgone ; radgonska ranina

rádi in radi predl. ( ȃ )
zastar., z rodilnikom zaradi : radi bolezni ni mogel priti / reda radi se je opravičil zaradi reda
radi upokojitve je imel nekaj pomislekov glede upokojitve

radiácija -e ž ( á )
knjiž. sevanje : telo se z radiacijo ohlaja / sončna, toplotna radiacija / radiacija uničuje vse živo radioaktivno sevanje

radiacíjski tudi radiácijski -a -o prid. ( ȋ; á )
knjiž. sevalen : radiacijski vir / radiacijska zaščita
kem. radiacijska kemija kemija, ki proučuje kemične učinke radioaktivnega sevanja ; meteor. radiacijska megla megla, ki nastane ob ohladitvi zemljine površine in prizemnih zračnih plasti zaradi oddajanja toplote

radiálen -lna -o prid. ( ȃ )
1. knjiž. podoben obliki žarkov, izhajajočih iz središča na vse strani; žarkast : radialna oblika česa / radialna mreža ulic in cest ; radialna razporeditev krakov morske zvezde
2. les. ki gre iz središča ali skozi središče v smeri polmera: radialne razpoke v lesu / radialni prerez
3. teh. pravokoten na os: radialna smer / radialna obremenitev, sila / radialni ležaj ležaj za prestrezanje sil, ki delujejo pravokotno na gred
avt. radialna guma guma z vgrajenim, mreži podobnim žičnatim pasom na tekalni ploskvi in mehko bočno stranjo, pasasta guma ; biol. radialna simetrija simetrija, glede na umišljene črte, izhajajoče iz glavne osi živalskega telesa ali stebla, cveta rastline, zvezdasta somernost

radiálka -e ž ( ȃ )
avt. žarg. radialna guma: menjati radialko ; tovarna radialk

radián -a m ( ȃ )
mat. enota za merjenje kotov, določena s središčnim kotom kroga, katerega lok je enak polmeru: izmeriti kot v radianih

radiáren -rna -o prid. ( ȃ )
knjiž. radialen , žarkast : radiarna oblika / radiarna razvrstitev

radiátor -ja m ( ȃ )
grelna naprava iz votlih, med seboj povezanih reber: radiator je mrzel, vroč ; namestiti radiatorje po hiši / odpreti, zapreti radiator / električni, plinski radiator ; radiator na paro

radicírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. mat. koreniti : radicirati kvadratno enačbo
2. pravn., nekdaj vezati kaj na lastništvo določene nepremičnine: radicirati obrt / radicirati pravice

radìč -íča m ( ȉ í )
solata z navadno dlakavimi listi: rezati, sejati radič / jesti radič v solati / glavnati radič ; rdeči, zeleni radič
vrtn. rdeči goriški radič s krhkimi rdečimi listi v glavicah

radíčev -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na radič: radičevo seme / radičeva solata

rádičevec -vca m ( ȃ )
zgod. član hrvaške kmečke stranke, imenovan po politiku Stjepanu Radiću: radičevci in frankovci

radiestezíja -e ž ( ȋ )
občutenje, ugotavljanje s fizikalnimi napravami nezaznavnih energijskih valovanj na osnovi domnevnih posebnih sposobnosti: z radiestezijo ugotavljati bolezen ; radiestezija z bajanico, nihalom

radiestezíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na radiesteziste ali radiestezijo: radiestezijski pregled ; radiestezijske meritve ; radiestezijsko delo / radiestezijsko nihalo

radiestezíst -a m ( ȋ )
kdor se ukvarja z radiestezijo: radiestezist je odkril mesto, ki je ugodno za počutje

rádij 1 -a m ( ā )
1. geom. razdalja med točko na krožnici ali na površju krogle in njenim središčem; polmer : izračunati radij kroga, krogle / radij vektor točke razdalja točke od pola ali od izhodišča koordinatnega sistema
2. teh., v zvezi akcijski radij prostorski obseg delovanja: akcijski radij razstreliva / akcijski radij letala največja razdalja, ki jo lahko preleti letalo brez pristanka in se spet vrne na kraj vzleta

rádij 2 -a m ( ā )
kem. redka radioaktivna kovina bele barve, ki se v temi sveti, element Ra: zdravljenje z radijem ; radij in polonij

rádijec -jca m ( ā )
radijski delavec: radijci in televizijci

rádijev -a -o prid. ( ā )
nanašajoč se na radij 2 : radijevi žarki ; radijevo sevanje / radijeva emanacija radon

rádijka -e ž ( á )
radijska delavka: radijka si je prizadevala za lep jezik ; postala je radijka ; izkušena radijka in televizijka

rádijski -a -o prid. ( ā )
nanašajoč se na radio:
a) radijska navigacija ; radijsko usmerjanje izstrelka / razvoj radijske tehnike
b) imeti radijsko zvezo z ladjo, letalom / motnje pri radijskem sprejemu / radijski aparat ; radijski oddajnik, sprejemnik ; radijska postaja / radijski naročniki
c) radijski prenos tekme / radijske novice, oddaje / radijska igra / radijski poslušalci
č) radijski napovedovalec, novinar / radijski orkester ; radijski studio
astron. radijski teleskop elektronska naprava z anteno za sprejemanje radijskega sevanja iz vesolja ; radijska astronomija astronomija, ki raziskuje radijsko sevanje nebesnih teles ; fiz. radijski valovi elektromagnetni valovi z valovno dolžino od 1 mm do 10 km ; radijsko sevanje ; teh. radijski lokator radar

radikál -a m ( ȃ )
1. radikalec : radikali in oportunisti / radikali niso hoteli sodelovati v vladi
zgod. (narodni) radikal pristaš Tavčarjeve in Hribarjeve narodno odločnejše frakcije v kranjskem deželnem zboru v osemdesetih letih 19. stoletja
2. mat. količina, ki jo določujeta korenska osnova in korenski eksponent; koren 1 : izračunati radikal
3. kem. atomska skupina, ki nastopa navadno v organskih spojinah in je sama zelo redko obstojna: razpad molekule v radikale / prosti radikali ki niso vezani v molekulo

radikálec -lca m ( ȃ )
človek radikalnih nazorov, dejanj: postati radikalec ; radikalci in nazadnjaki
// pripadnik radikalne skupine, stranke: radikalci so izstopili iz vlade
zgod. (narodni) radikalec (narodni) radikal

radikálen -lna -o prid. , radikálnejši ( ȃ )
1. ki zadeva bistvo, temelj česa in se uresničuje odločno, brez popuščanja; korenit , temeljit : radikalne spremembe / radikalni ukrepi ; radikalne metode
med. radikalna operacija operacija, pri kateri se popolnoma izreže bolno tkivo
// ki zagovarja, zahteva tako uresničevane spremembe bistva, temelja česa: postati radikalen ; je najradikalnejši med politiki / radikalna stranka / radikalen nazor
2. ekspr. (zelo) velik, pomemben: med njima je radikalna razlika ; to je radikalna zmota

radikalizácija -e ž ( á )
glagolnik od radikalizirati: radikalizacija stranke ; proces radikalizacije v političnem in gospodarskem življenju države / nadaljnja radikalizacija problema ne bi bila koristna

radikalízem -zma m ( ī )
1. miselnost, ravnanje, ki si prizadeva za radikalne spremembe: zagovarjati radikalizem ; širjenje radikalizma / odklanja radikalizme
2. lastnost, značilnost radikalnega: radikalizem nazora / radikalizem kritike

radikalizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
narediti, da postane kaj (bolj) radikalno: radikalizirati svoj nazor ; politične zahteve gibanja so se radikalizirale / pomanjkanje ali zatiranje radikalizira množice

radikálnež -a m ( ȃ )
ekspr. radikalen človek: imajo ga za radikalneža

radikálnost -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost radikalnega: radikalnost spremembe / radikalnost političnih strank / biti znan po svoji radikalnosti po radikalnem mišljenju, ravnanju

radikálstvo -a s ( ȃ )
zastar. radikalizem : radikalstvo se je hitro širilo / njegovo radikalstvo je znano med ljudmi

radikánd -a m ( ā )
mat. število, iz katerega se računa koren, korenska osnova:

rádio -a m ( ā )
1. naprava za oddajanje in sprejemanje električnih impulzov, signalov po radijskih valovih: opremiti balon, raketo z radiem / usmerjati izstrelek po radiu, z radiem
2. radijski oddajnik, radijska postaja: biti po radiu povezan s pilotom / v mestu deluje ilegalni radio / radio predvaja zabavno glasbo ; poiskati radio Maribor valovno dolžino radijskega oddajnika
3. radijski sprejemnik: izključiti, pog. ugasniti, zapreti radio / v sobi igra radio / naročnina za radio / prenosni, tranzistorski radio
elektr. radio na baterije
4. ed. sredstvo za javnosti namenjeno oddajanje zvočnih sporočil po radijskih valovih: radio, televizija in tisk so poročali o dogodku / prirediti igro za radio ; nastopati na radiu, v radiu ; govoriti po radiu
// dejavnost, vezana na tako sredstvo: ministrstvo je zagotovilo denar za radio
5. ustanova, ki se ukvarja s tako dejavnostjo: v mestu deluje radio in več gledališč ; direktor, novinarji radia / delati na radiu / radio Ljubljana / trg pred radiem poslopjem te ustanove

radio... 1 ali rádio... prvi del zloženk ( ā )
nanašajoč se na radijske valove ali njihovo uporabo
a) s tujko v drugem delu: radioamater, radioaparat, radiomehanik, radiotaksi, radioteleskop
b) z domačo besedo v drugem delu: radiooddajnik in radio oddajnik ; radiozveza in radio zveza

radio... 2 ali rádio... prvi del zloženk ( ā )
nanašajoč se na žarke, ki nastajajo ob razpadu atomskih jeder: radioaktiven, radiobiologija, radioizotop

rádioaktíven -vna -o prid. ( ā-ȋ )
nanašajoč se na oddajanje žarkov, ki nastajajo ob razpadu atomskih jeder: radioaktivne snovi / radioaktivno razpadanje / radioaktivne padavine ; po eksploziji atomske bombe je ozračje radioaktivno / radioaktivna analiza ugotavljanje starosti zelo starih organskih snovi z radioaktivnim izotopom ogljika
fiz. radioaktivni izotopi ; radioaktivno sevanje ; kem. radioaktivni elementi ; teh. radioaktivni odpadki radioaktivni izotopi, ki se izločijo iz izrabljenega jedrskega goriva ; voj. radioaktivna kontaminacija okuženje z radioaktivnimi snovmi

rádioaktívnost -i ž ( ā-ȋ )
lastnost, značilnost radioaktivnega: naravna, umetno povzročena radioaktivnost ; radioaktivnost snovi / meriti radioaktivnost
kem. radioaktivnost elementov

rádioamatêr -ja m ( ā-ȇ )
kdor se nepoklicno ukvarja z oddajanjem in sprejemanjem sporočil po radijskih valovih: tekmovanje radioamaterjev

rádioamatêrski -a -o prid. ( ā-ȇ )
nanašajoč se na radioamaterje ali radioamaterstvo: radioamaterski tečaj ; radioamatersko tekmovanje / radioamaterske postaje

rádioamatêrstvo -a s ( ā-ȇ )
dejavnost radioamaterjev: veseli ga radioamaterstvo

rádioaparát -a m ( ā-ȃ )
radijski aparat: popraviti radioaparat ; tovarna radioaparatov / tranzistorski radioaparat

rádioastronomíja -e ž ( ā-ȋ )
astron. radijska astronomija: razvoj radioastronomije

rádioastronómski -a -o prid. ( ā-ọ̑ )
nanašajoč se na radioastronomijo: radioastronomsko opazovanje / radioastronomski observatorij

rádiobiologíja -e ž ( ā-ȋ )
biol., kem. veda, ki se ukvarja s proučevanjem delovanja ionizirajočih žarkov na žive organizme: razvoj radiobiologije

rádiobudílka -e ž ( ā-ȋ )
naprava z uro in radiem ter vgrajenim časovnikom, ki omogoča časovno nastavitev za začetek igranja radia: radiobudilka ga je zbudila točno ob sedmih / digitalna radiobudilka

rádiodifúzen -zna -o prid. ( ā-ȗ )
nanašajoč se na radiodifuzijo: radiodifuzni oddajnik ; zakon o radiodifuznih postajah / radiodifuzni program ; radiodifuzna oddaja

rádiodifuzíja -e ž ( ā-ȋ ) rad.
1. dejavnost, ki se ukvarja z javnosti namenjenim oddajanjem zvočnih sporočil po radijskih valovih: napredek na področju radiodifuzije in televizije
2. omrežje radijskih oddajnih postaj za tako dejavnost: prireditev bo prenašala radiodifuzija ; slovenska radiodifuzija

rádiofármak -a m ( ā-ȃ ) farm.
izdelek, ki vsebuje enega ali več radioaktivnih izotopov in je namenjen za diagnostiko ali zdravljenje: injekcija radiofarmaka ; priprava radiofarmaka ; vnos radiofarmakov v tumorje ; preiskave z radiofarmaki

radiofoníja -e ž ( ȋ )
teh. prenašanje zvokov, spremenjenih v električne impulze, signale, z radijskimi valovi: izumiti radiofonijo ; razvoj radiofonije
// dejavnost, ki se ukvarja s takim prenašanjem: področja radiofonije ; tednik za radiofonijo

radiofónski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na radiofonijo: radiofonska zveza z ladjo / radiofonski oddajnik / radiofonska oblika drame

rádiogoniométer -tra m ( ā-ẹ̄ )
teh. naprava za določanje položaja česa z ugotavljanjem kotov sprejetih radijskih signalov: določati položaj ladje z radiogoniometrom / radiogoniometer je odkril skrivno radijsko postajo

radiografíja -e ž ( ȋ )
med. rentgensko slikanje: radiografija pljuč
teh. z radiografijo odkrivati napake pri varjenju stikov

radiográm -a m ( ȃ )
ptt radiotelegram : poslati, prejeti radiogram ; kablogram in radiogram

rádioindustríja -e ž ( ā-ȋ )
industrija, ki izdeluje radijske naprave in sestavne dele zanje: proizvodi radioindustrije

rádioizotóp -a m ( ā-ọ̑ )
fiz. radioaktivni izotop: pridobivanje radioizotopov

rádiokasétnik -a m ( ā-ẹ̑ )
radiokasetofon : poslušati glasbo z radiokasetnika

rádiokasetofón -a m ( ā-ọ̑ )
radijski sprejemnik s pripravo za zapisovanje in predvajanje zvoka z (magnetofonskimi) kasetami: vključiti radiokasetofon ; prenosni radiokasetofon

rádiokirurgíja -e ž ( ā-ȋ ) med.
neinvazivna metoda zelo natančnega obsevanja možganskih tumorjev iz več smeri hkrati: aparat za radiokirurgijo ; terapija z radiokirurgijo / robotska radiokirurgija

rádiokómpas tudi rádiokompás -a m ( ā-ọ̑; ā-ȃ )
teh. navigacijska naprava z iglo za določanje smeri premikanja, položaja česa z ugotavljanjem kotov sprejetih radijskih signalov: na ladji so namestili nov radiokompas

radiolárij -a m ( á )
nav. mn., zool. morske praživali z različno oblikovanim kremenastim ogrodjem; mreževec : radiolariji in foraminifere

radiológ -a m ( ọ̑ )
strokovnjak za radiologijo: kongres evropskih radiologov

radiologíja -e ž ( ȋ )
veda o uporabi ionizirajočega sevanja zlasti v medicini: hiter razvoj radiologije / inštitut za medicinsko radiologijo

rádiolokácija -e ž ( ā-á )
teh. določanje kraja, lege česa s pomočjo radijskih valov: radiolokacija z radarjem, radiogoniometrom

radiolóški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na radiologijo: radiološke preiskave ; radiološko zdravljenje / radiološki inštitut, laboratorij / radiološki detektor aparat za odkrivanje radioaktivnega sevanja ; radiološka zaščita zaščita pred radioaktivnim okuženjem

rádiomateriál -a m ( ā-ȃ )
material za izdelovanje radijskih aparatov, naprav: pri svojem delu porabi veliko radiomateriala

rádiomehánik -a m ( ā-á )
mehanik za izdelovanje in popravljanje radijskih aparatov: izučiti se za radiomehanika

radiométer -tra m ( ẹ̄ )
1. naprava za merjenje intenzivnosti radioaktivnega sevanja: z radiometrom so ugotavljali okuženost ozračja
2. fiz. naprava za merjenje tlaka v valovanju: z radiometrom ugotoviti tlak zvoka / svetlobni, zvočni radiometer

radiométričen -čna -o prid. ( ẹ́ )
teh. nanašajoč se na merjenje radioaktivnosti: radiometrične preiskave
mont. radiometrična separacija ločevanje radioaktivnih rudnin od jalovine po stopnji radioaktivnosti

radiometríja 1 -e ž ( ȋ )
raziskovanje, merjenje vpliva radijskih medijev na določene ciljne skupine: kodeks za izvajanje radiometrije ; poslušanost programa po podatkih telemetrije

radiometríja 2 -e ž ( ȋ )
veda, ki se ukvarja z merjenjem celotnega spektra elektromagnetnega sevanja, pomembna tudi za medicinsko diagnostiko: inštitut za radiometrijo ; specialist za radiometrijo / medicinska radiometrija ; mikrovalovna radiometrija
// med. preiskovalna metoda, ki meri telesu lastno sevanje toplote v območju mikrovalovnega spektra in omogoča zaznavanje že manjših sumljivih sprememb: radiometrija v ambulanti ; preiskava dojk z radiometrijo

rádionavigácija -e ž ( ā-á )
navigacija s pomočjo radijskih valov: antene, naprave za radionavigacijo

rádionavigátor -ja m ( ā-ȃ )
strokovnjak za radionavigacijo: letalski radionavigator

rádiooddájen -jna -o prid. ( ā-ȃ )
nanašajoč se na radijsko oddajanje: radiooddajna naprava / radiooddajna postaja

rádiooddájnik in rádio oddájnik -a m ( ā-ȃ )
radijski oddajnik: sporočiti novico po radiooddajniku

rádiooperatêr -ja m ( ā-ȇ )
radijski operater: ekipa radiooperaterjev

rádiopostája in rádio postája -e ž ( ā-ȃ )
radijska postaja: obveščevalci so imeli radiopostajo ; ladijska radiopostaja

rádiorelêjen -jna -o prid. ( ā-ȇ )
ptt, rad. ki ojači in prenese sprejeti radijski signal dalje: radiorelejni oddajnik / radiorelejne postaje

rádiosignál -a m ( ā-ȃ )
radijski signal: sprejemati radiosignale iz vesolja

rádiosónda -e ž ( ā-ọ̑ )
meteor. sonda, ki po radijskem oddajniku pošilja podatke o temperaturi, pritisku, vlagi v višjih zračnih plasteh: spustiti radiosondo

rádiosprejémnik in rádio sprejémnik -a m ( ā-ẹ̑ )
radijski sprejemnik: radiosprejemnik se je pokvaril / poslušali so radiosprejemnik

radiostezija gl. radiestezija

rádiotéhnik -a m ( ā-ẹ́ )
strokovnjak za radiotehniko s srednjo izobrazbo: po poklicu biti radiotehnik

rádiotéhnika -e ž ( ā-ẹ́ )
1. tehnika prenašanja signalov z radijskimi valovi: zanima ga radiotehnika ; razvoj radiotehnike
2. izdelovanje, uporaba in popravljanje radijskih aparatov: ukvarjati se z radiotehniko

rádiotelefón -a m ( ā-ọ̑ )
ptt telefon, pri katerem posredujejo sporočila radijski valovi, brezžični telefon: radiotelefon na ladji se je pokvaril ; vključiti radiotelefon

rádiotelefoníja -e ž ( ā-ȋ )
ptt telefonija z radijskimi valovi, brezžična telefonija: ukvarjati se z radiotelefonijo / razvoj radiotelefonije

rádiotelefónski -a -o prid. ( ā-ọ̑ )
nanašajoč se na radiotelefon: radiotelefonska zveza s kopnim / radiotelefonska postaja

rádiotelegráf -a m ( ā-ȃ )
ptt električna naprava za prenašanje dogovorjenih znakov na daljavo z radijskimi valovi, brezžični brzojav: namestiti radiotelegraf

rádiotelegrafíja -e ž ( ā-ȋ )
ptt telegrafija z radijskimi valovi, brezžična telegrafija: ukvarjati se z radiotelegrafijo ; strokovnjak za radiotelegrafijo

rádiotelegrafíst -a m ( ā-ȋ )
kdor se (poklicno) ukvarja s sprejemanjem in oddajanjem sporočil po radiotelegrafu: radiotelegrafist je oddal sporočilo ; izučiti se za radiotelegrafista

rádiotelegrafístka -e ž ( ā-ȋ )
ženska, ki se (poklicno) ukvarja s sprejemanjem in oddajanjem sporočil po radiotelegrafu: radiotelegrafistka pri štabu

rádiotelegrám -a m ( ā-ȃ )
ptt telegram, poslan po radijskih valovih, brezžična brzojavka: poslati radiotelegram na ladjo

rádioteleskóp tudi rádioteleskòp -ópa m ( ā-ọ̑; ā-ȍ ā-ọ́ )
astron. elektronska naprava z anteno za sprejemanje radijskega sevanja iz vesolja: namestiti, usmeriti radioteleskop ; proučevanje Sonca z radioteleskopom

rádiotelevizíja in rádiotelevízija -e ž ( ā-ȋ; ā-í )
dejavnost, ki se ukvarja z javnosti namenjenim oddajanjem zvočnih in slikovnih sporočil po radijskih valovih: novi dosežki radiotelevizije ; razvoj radiotelevizije
// ustanova za tako dejavnost: direktor radiotelevizije / prireditev je prenašala jugoslovanska radiotelevizija jugoslovanske radijske in televizijske postaje / Radiotelevizija [RTV] Slovenija

rádiotelevizíjski in rádiotelevízijski -a -o prid. ( ā-ȋ; ā-í )
nanašajoč se na radiotelevizijo: radiotelevizijski oddajnik ; radiotelevizijska postaja ; radiotelevizijsko omrežje / radiotelevizijski delavci

rádioterapíja -e ž ( ā-ȋ )
med. zdravljenje z radijevimi ali rentgenskimi žarki: kemoterapija in radioterapija

rádioúra -e ž ( ā-ȗ )
naprava z uro in radiem ter vgrajenim časovnikom, ki omogoča časovno nastavitev za začetek igranja radia: nakup radioure ; budilka in radioura

rádiozvéza in rádio zvéza -e ž ( ā-ẹ̑ )
radijska zveza: skrbeti za radiozvezo

radíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od radirati: od radiranja preluknjan papir

radíranka -e ž ( ȋ )
knjiž. grafična tehnika, pri kateri jedkanje bakrene ali cinkove plošče omogoča črtno risbo; jedkanica : tehnični problemi radiranke
// odtis v tej tehniki: na stenah je viselo nekaj radirank

radírati -am nedov. ( ȋ )
1. navadno z radirko brisati, odstranjevati napisano, narisano: piše domačo nalogo in kar naprej radira ; na lahko radirati / packo je radiral kar z nožičkom
2. dov. in nedov. zradirati : radirati pomožne črte ; pren., ekspr. ta narod so hoteli radirati z zemljevida

radírka -e ž ( ȋ )
manjši izdelek, navadno iz gume, za brisanje, odstranjevanje napisanega, narisanega: uporabljati radirko / mehka, trda radirka ; radirka za črnilo

radíst -a m ( ȋ )
voj. žarg. radiotelegrafist : radist je sprejel šifrirano sporočilo

rado... prvi del zloženk
nanašajoč se na rad: radodaren, radovednež, radovoljen

radobeséden -dna -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. zgovoren : biti radobeseden ; radobesedna ženica

radodájka -e ž ( ȃ ) ekspr.
ženska, ki z lahkoto, rada privoli v spolni odnos: ves denar je zapravil za cenene radodajke ; obnaša se kot radodajka

radodáren -rna -o prid. , radodárnejši ( á ā )
ki rad daruje, da: radodaren človek ; dobra in radodarna gostiteljica ; bil je radodarnejši kot navadno / ekspr. ima radodarne roke / ekspr.: z obljubami, pohvalami so zelo radodarni radi obljubljajo, hvalijo ; radodarna zemlja rodovitna
ekspr. narava je bila pri tej ženski radodarna ta ženska je lepa, pametna

radodárnež -a m ( ȃ )
ekspr. radodaren človek: ne poznam večjega radodarneža od njega

radodárnost -i ž ( á )
lastnost radodarnega človeka: znan je po svoji radodarnosti / ekspr. z radodarnostjo je delil nauke in nasvete

radogléden -dna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
knjiž. ki rad gleda, opazuje: njegove radogledne oči niso bile prikrajšane za lepoto starodavnega mesta
// radoveden : skrival se je pred pogledi radoglednih žensk

rádon in radón -a m ( ȃ; ọ̑ )
kem. redek radioaktivni žlahtni plin, ki nastane pri razpadanju urana, element Rn: uporaba radona v medicini ; ksenon in radon

rádost stil. radóst -i ž ( á; ọ̑ )
knjiž. veselje , sreča :
a) ob uspehu ga je prevzela radost ; radost ustvarjanja ; solze radosti / iz oči mu sije radost / to mu je v radost / radost in veselje
b) otrok je njena največja radost / življenjske radosti
pog. pasja radost navadna salama

rádosten stil. radósten -tna -o prid. ( á; ọ̑ )
knjiž. vesel , srečen : radosten človek ; biti, postati radosten / radosten glas, pogled / obšle so ga radostne misli

radostíti -ím nedov. , radoščèn ( ī í )
knjiž. veseliti , osrečevati : vse to človeka radosti ; novi sneg radosti otroke / radosti me, da se je vse dobro končalo

rádostnica tudi radóstnica -e ž ( á; ọ̑ )
knjiž., v zvezi solza radostnica solza veselja, sreče: po licu so ji stekle solze radostnice

radosúmen -mna -o prid. ( ú ȗ )
knjiž. ki rad, hitro sumi: radosumen človek ; ne bodi do vseh radosumen, pač pa previden

radovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od radovati: radovanje je bilo kratko ; otroško radovanje

radováti -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž. veseliti , osrečevati : prijazne besede ga radujejo ; pridni otroci radujejo starše

radovéden -dna -o prid. , radovédnejši ( ẹ́ ẹ̄ )
ki bi rad vedel, izvedel stvari, ki mu jih ni nujno potrebno vedeti: radoveden otrok ; ne bodi tako radoveden / ekspr. skrivati se radovednim očem, pogledom
ekspr. radovedni spol ženske
// v povedni rabi ki bi rad vedel, kar izraža dopolnilo: radoveden sem, kako se bo to končalo / zastar.: radovedni so vsake malenkosti zanima jih vsaka malenkost ; ni bila radovedna na druge ženske niso je zanimale; ni bila ljubosumna nanje

radovéditi -im nedov. ( ẹ́ ẹ̑ )
knjiž., ekspr. radovedno spraševati: soseda je radovedila, zakaj nas ni nikoli doma / vaščani so radovedili skozi okna, ko so peljali ujetnike radovedno gledali

radovédje -a s ( ẹ̑ )
knjiž. radovednost : obšlo ga je radovedje

radovédnež -a m ( ẹ̑ )
ekspr. radoveden človek: radovedneži so se zbirali okoli novega avtomobila ; policisti so odganjali radovedneže / mali radovednež radoveden otrok

radovédnica -e ž ( ẹ̑ )
ekspr. radovedna ženska: radovednice so se zbrale okrog predavatelja / rad se je pogovarjal z malo radovednico

radovédnik -a m ( ẹ̑ )
knjiž. radoveden človek: radovedniki so gledali, kako se peče vol na ražnju

radovédnost -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost radovednega človeka: njena radovednost je zelo znana ; zaradi njegove radovednosti ga nihče ne mara / ekspr. sama radovednost te je
// želja vedeti, izvedeti stvari, ki jih ni nujno potrebno vedeti: obšla, premagala ga je radovednost ; vzbujati radovednost ; to je naredil iz radovednosti / oči se mu svetijo od radovednosti / slabš. babja radovednost ; raziskovalna radovednost
ekspr. pasti radovednost zadrževati se kje in si radovedno ogledovati kaj

radovéren -rna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
knjiž. lahkoveren : s svojimi obljubami je goljufal radoverne ljudi

radovóljec -jca m ( ọ̑ )
star. prostovoljec : radovoljci so šli prvi v napad ; polk radovoljcev / radovoljci so šli v gozd pripravljat drva

radovóljen -jna -o prid. ( ọ́ ọ̄ )
star. prostovoljen : radovoljna odločitev / iz radovoljne samote se je le malokdaj odpravil med ljudi
zastar. dati z radovoljnim srcem rad, z veseljem

radoznàl -ála -o [ radoznau̯ ] prid. ( ȁ ā )
knjiž. radoveden : radoznal otrok / radoznali pogledi

radoználost -i ž ( á )
knjiž. radovednost : premagala jo je radoznalost / radoznalost žensk / z radoznalostjo se poglabljati v knjige z željo po znanju

radožív -a -o prid. ( ȋ í )
knjiž. ki rad živi, uživa: radoživi mladi mož je vedno bolj zanemarjal svojo ženo / radoživa renesansa / radoživ nasmeh / radoživ plevel

radožívec -vca m ( ȋ )
knjiž. radoživ človek: njegov prijatelj je pravi radoživec

radožívka -e ž ( ȋ )
knjiž. radoživa ženska: bila je radoživka in velika radovednica

radožívost -i ž ( í )
knjiž. lastnost radoživega človeka: znan je po svoji radoživosti / to je naredil iz same radoživosti ; čutna radoživost / ekspr. življenje je vzplamtelo z novo radoživostjo

rádža -e in -a m ( ȃ )
v Indiji knez, vladar, za stopnjo nižji od maharadže: oblast radže ; maharadže in radže

raeljánec -nca m ( ȃ )
pripadnik raeljanstva: sekta raeljancev ; vodja raeljancev ; srečanje raeljancev

raeljánski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na raeljance ali raeljanstvo: raeljanska sekta ; raeljansko društvo, gibanje / raeljanski biotehnolog

raeljánstvo -a s ( ȃ )
ateistični nazor, gibanje, ki zagovarja, da so življenje na Zemlji ustvarila civilizacijsko visoko razvita bitja z drugega planeta: filozofija, načela raeljanstva ; simbol raeljanstva

rafál -a m ( ȃ )
skupina hitro si sledečih strelov iz avtomatskega orožja: po dolini odmevajo rafali ; dolg, kratek rafal ; mitralješki rafal ; posamezni streli in rafali / streljati v rafalih / ekspr. podrl, posekal ga je rafal ; rafal ga je zadel v glavo ; izstreliti, pog., ekspr. izpustiti rafal na sovražnika ; pren. izpustiti rafal besed, kletvic ; ni se zmedel pod rafalom vprašanj
meteor. burja piha v rafalih v močnih, nenadnih sunkih

rafálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na rafal: rafalno streljanje
meteor. rafalni veter veter, ki piha v posameznih trenutkih s povečano hitrostjo, v sunkih

raffinement gl. rafinma

ráfija -e ž ( á )
1. bot. palma, iz listov katere se pridobivajo vlakna ličja, Raphia vinifera: nasad rafij
2. taka vlakna, ki se uporabljajo za vezanje, pletenje: kupiti kilogram rafije ; privezati z rafijo ; pisana rafija ; copate iz rafije
// izdelek iz takih vlaken, navadno v obliki preproge: obložiti steno z rafijo

rafinácija -e ž ( á )
rafiniranje : posodobiti rafinacijo ; rafinacija aluminija, nafte ; rafinacija sladkorja

rafinacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na rafinacijo: rafinacijski postopek / rafinacijska peč

rafinátor -ja m ( ȃ )
les. stroj za fino drobljenje lesa v vlakna, razvlaknjevalnik: defibrator in rafinator

rafinêr -ja m ( ȇ )
les. stroj za fino drobljenje lesa v vlakna, razvlaknjevalnik: defibrator in rafiner

rafineríja -e ž ( ȋ )
tovarna za rafiniranje: zgraditi rafinerijo ; delati v rafineriji ; sladkorna rafinerija ; rafinerija bakra, nafte, olja

rafiníranec -nca m ( ȋ )
knjiž. rafiniran človek: ta rafiniranec jo je prepričal, da mu je verjela

rafiníranje -a s ( ȋ )
glagolnik od rafinirati: rafiniranje bakra ; postopek rafiniranja / rafiniranje izražanja
teh. elektrolitsko rafiniranje

rafiníranka -e ž ( ȋ )
knjiž. rafinirana ženska: lepa rafiniranka ga je znala pridobiti za svoj načrt

rafiníranost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost rafiniranega: rafiniranost sladkorja / knjiž.: pod navidezno grobostjo se je skrivala rafiniranost okusa ; rafiniranost v vedenju in izražanju

rafinírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. odstranjevati primesi; čistiti , prečiščevati : rafinirati surovi baker ; rafinirati sladkor ; rafinirati nafto
2. knjiž. delati, da postane kaj izbrano, uglajeno: rafinirati svoje izražanje, vedenje ; oblike meščanske drame so se rafinirale in dopolnjevale

rafinmá -ja tudi raffinement -a [ rafinmá -ja ] m ( ȃ )
knjiž. rafiniranost : brez tega rafinmaja njegova poezija ne bi bila toliko vredna / kultiviranje oblik se je pri kiparju stopnjevalo v rafinma

ráft -a m ( ȃ )
gumijast čoln za plovbo, spust po divjih vodah, brzicah: sedeti na, v raftu ; spust, vožnja z raftom ; rafti, kajaki in kanuji / gumijast raft
// plovba, spust s takim čolnom po divjih vodah, brzicah; raftanje , rafting : dovolilnica za raft / tekmovanje v raftu

ráftanje -a s ( ȃ )
glagolnik od raftati: odpravili so se na raftanje po Soči ; ukvarjati se z raftanjem ; oprema za raftanje ; kajakaštvo in raftanje

ráftar -ja m ( ȃ )
kdor rafta: raftarji so se spustili po reki ; kajakaši in raftarji
// športnik, ki se ukvarja z raftanjem: raftarji se se pomerili v slalomu in šprintu

ráftarski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na raftarje ali rafting: raftarski čoln ; raftarski izlet ; raftarska nesreča ; raftarsko podjetje ; raftarsko prvenstvo

ráftati -am nedov. ( ȃ )
pluti, spuščati se z gumijastim čolnom po divjih vodah, brzicah: raftati po reki

ráfting -a m ( ȃ )
plovba, spust z gumijastim čolnom po divjih vodah, brzicah: odpravili so se na rafting po Soči ; karta, oprema za rafting ; zanimanje, zveza za rafting / državno prvenstvo v raftingu ; v prid. rabi: rafting klub ; rafting ekipa ; rafting društvo

ráftinški -a -o prid. ( ȃ )
raftarski : raftinški čoln ; raftinška sezona ; raftinška zveza, tekma

ragáda -e ž ( ȃ )
med. razpoka na koži ali sluznici, navadno boleča: zdraviti ragade ; ragade na prsni bradavici, ustnicah

rágbi tudi rugby -ja [ rágbi ] m ( ȃ )
športna igra, pri kateri igralci z nošenjem, metanjem in brcanjem spravljajo žogo jajčaste oblike na določeno mesto: igrati ragbi ; igrišče za ragbi

ragbijáš -a m ( á )
ragbist : ragbijaši so v polfinalu premagali nasprotnika ; bejzbolist in ragbijaš

rágbijski tudi rugbyjski -a -o [ rágbijski ] prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ragbi: ragbijski klub ; ragbijska reprezentanca, zveza ; ragbijsko tekmo so odpovedali ; ragbijska žoga ; ragbijsko moštvo / ragbijski navdušenci

ragbíst in ragbijíst tudi rugbyjist -a [ tretja oblika ragbijíst ] m ( ȋ )
športnik, ki se ukvarja z ragbijem: ragbisti in nogometaši

raglán -a m ( ȃ )
obl. plašč z rokavi, ki imajo poševen šiv od vratnega izreza do podpazduhe na sprednjem in zadnjem delu: nositi, sleči raglan ; v prid. rabi: raglan izrez ; raglan rokavi

raglánski -a -o prid. ( ȃ )
obl. ki ima poševen šiv od vratnega izreza do podpazduhe: raglanski rokavi / raglanska jopica

ráglja -e ž ( ȃ )
1. lesena priprava za proizvajanje enakomerno se ponavljajočih rezkih glasov: raglje drdrajo ; vrteti ragljo ; glas ima kakor raglja / ekspr. streli iz nemških ragelj strojnic
strojn. ročica z zaskočnim mehanizmom, ki dopušča prenos sile samo v eno smer, navadno za privijanje in odvijanje vijakov, matic
2. slabš. kdor hitro in mnogo govori: njegova sestra je raglja / kot psovka bodi tiho, raglja ragljasta

ragljánje -a s ( ȃ )
glagolnik od ragljati: ragljanje ragelj je odmevalo po vasi / ženino ragljanje mu je že presedalo
rad je poslušal žabje ragljanje regljanje

rágljast -a -o prid. ( ȃ )
slabš. ki hitro in mnogo govori: ragljasta ženska / govorila je z ragljastim glasom

ragljáti -ám nedov. ( á ȃ )
1. povzročati enakomerno se ponavljajoče rezke glasove, navadno z ragljo: ragljati z velikimi ragljami / ekspr. treskalo je in ragljalo, nato se je ulil dež
2. slabš. hitro in mnogo govoriti: ženske so kar naprej ragljale

rágljica -e ž ( ȃ )
manjšalnica od raglja: otroci so vrteli ragljice

ragtime -a [ rêktajm in réktajm ] m ( ȇ; ẹ̑ )
glasb., ob koncu 19. in v začetku 20. stoletja ameriška plesna glasba z izrazitim sinkopiranim ritmom: plesati ob ragtimu ; ritem ragtima ; ragtime in jazz
// ples v tem ritmu: plesati ragtime ; v prid. rabi: ragtime orkester

ragú -ja m ( ȗ )
gastr. gostejša dušena jed iz (kosov) mesa z dodatkom blagih začimb: skuhati ragu ; ragu s cmoki / piščančji, ribji, telečji ragu ; v prid. rabi: ragu juha

ragújev -a -o ( ȗ )
pridevnik od ragu: telečja ragujeva juha

ráhel -hla -o [ rahəu̯ ] prid. , ráhlejši ( á )
1. ki ni trdno sprijet, gost: rahel skupek vlaken ; rahel sneg ; rahla zemlja / rahel kruh ; rahlo testo / ima že rahle kosti / rahla tančica
// ki ni trdno, tesno nameščen: rahel vozel ; delala je rahle zanke
2. ki se ne pojavlja v izraziti obliki: rahla vlaga ; ekspr. rahle sence / cesta zavija v rahlem loku ; rahla izboklina / obšel ga je rahel dvom, nemir ; rahla pijanost ; rahlo spanje / biti rahlega zdravja / v njenem glasu je bil rahel očitek, posmeh / med njima je le rahla podobnost
// ki dosega nizko stopnjo
a) glede na učinek, posledico: rahel dež, veter ; rahla oblačnost
b) glede na čutno zaznavnost: rahel dotik, sunek, udarec ; rahel šum ; pri srcu čuti rahlo zbadanje / zahvalil se je z rahlim poklonom, smehljajem
3. nav. ekspr. ki daje videz šibkosti, neodpornosti: bil je rahel otrok ; preveč je rahla za take napore / ima rahle roke / odgovoril mu je rahel glas / duševno rahli ljudje občutljivi, neodporni
ekspr. imeti rahlo prednost pred kom majhno prim. narahlo

rahítičen -čna -o prid. ( í )
1. ki ima rahitis: rahitičen otrok ; postati rahitičen ; rahitično tele / rahitične spremembe na kosteh
2. ekspr. šibek , slaboten : ob cesti so rastli rahitični topoli / rahitična svetloba je razsvetljevala sobo

rahítičnost -i ž ( í )
stanje rahitičnega: preprečevati rahitičnost

rahítik -a m ( í )
med. rahitičen človek: zdraviti rahitike

rahítis -a m ( ȋ )
bolezen z motnjami v rasti in razvoju kosti zaradi pomanjkanja vitamina D: rahitis se pojavlja zlasti pri dojenčkih ; preboleti, zdraviti rahitis

ráhla -e ž ( ȃ )
nar. fižolovka , prekla : ostriti, postavljati rahle / z rahlo klatiti sadje

ráhlece [ rahləce ] prisl. ( ȃ )
ekspr., zastar. rahlo , na rahlo : začelo je rahlece pršeti

ráhlica in rahlíca -e ž ( á; í )
agr. rahla rodovitna prst: saditi v rahlico

rahljáč -a m ( á )
star. rahljalnik

rahljálen -lna -o prid. ( ȃ )
namenjen za rahljanje: rahljalno sredstvo / rahljalni stroj

rahljálnik -a m ( ȃ )
1. tekst. stroj za rahljanje prediva: mikalnik in rahljalnik
2. agr. priprava za rahljanje zemlje, ki se priključi traktorju: rahljati zemljo z rahljalnikom

rahljánje -a s ( ȃ )
glagolnik od rahljati: rahljanje zemlje / rahljanje blazin / rahljanje družinskih vezi

rahljáti -ám nedov. ( á ȃ )
1. delati, da kaj ni več
a) trdno sprijeto, gosto: rahljati zemljo ; rahljati z grabljami, rokami / rahljati testo s pecilnim praškom / rahljati volno / rahljati blazine ; rahljati posteljo
agr. globoko, plitvo rahljati
b) trdno, tesno nameščeno: rahljati obvezo, vezi ; začeli so si rahljati pasove
2. nav. ekspr. delati, da postane kaj manj močno, izrazito: rahljati disciplino, moralo ; njihova oblast se je začela rahljati / prepiri so rahljali vezi med njimi
ekspr. rahljati komu možgane pripravljati ga za učenje, razmišljanje ; ekspr. živci se mu rahljajo postaja živčen, razdražljiv

rahločúten -tna -o prid. , rahločútnejši ( ū )
ki v ravnanju, vedenju kaže občutljiv, razumevajoč odnos: rahločuten človek ; celo do sovražnikov je rahločuten ; z njo je zelo rahločuten / ima rahločutno srce / rahločutno ravnanje

rahločútje -a s ( ȗ )
knjiž. rahločutnost : njeno nežno rahločutje ga je privlačilo / branila se je iz rahločutja

rahločútnež -a m ( ȗ )
ekspr. rahločuten človek: ta film ni primeren za rahločutneže ; rahločutneži in bojazljivci

rahločútnost -i ž ( ū )
lastnost rahločutnega človeka: dobro pozna njeno rahločutnost ; pomanjkanje rahločutnosti / iz rahločutnosti do nje ni več omenjal minule nesreče / z rahločutnostjo mu je pripovedoval o napakah rahločutno

ráhlost -i ž ( á )
lastnost, značilnost rahlega: rahlost zemlje / ekspr. skrival je svojo rahlost

ráhtati -am nedov. ( ȃ )
nar. dolenjsko oglašati se s kratkimi, enakomernimi, zateglimi glasovi: kokoši so rahtale in stopicale po dvorišču
ekspr. avtomobil je rahtal po slabi cesti ropotal

raison d'être -a in -- [ rezóndêtər ] m ( ọ̑, ȇ )
knjiž. smisel, upravičenost, razlog obstoja: dobiti, izgubiti svoj raison d'être ; ta festival ima svoj raison d'être; prim. rezon

ráj 1 in ràj rája m ( ȃ; ȁ á )
1. v nekaterih religijah kraj popolnega veselja, ugodja, kamor pridejo za nagrado pravični, dobri ljudje po smrti: ona bo gotovo prišla v raj / janičarji so se srdito borili, da bi po junaški smrti prišli v raj
// v krščanstvu kraj, kjer prebivajo Bog, zveličani; nebesa : iti, priti v raj ; zaslužiti (si) raj ; pekel, vice, raj / nebeški raj / pri omenjanju pokojnega Bog mu daj sveti raj
// po bibliji kraj na zemlji, kjer sta živela Adam in Eva: izgnati iz raja ; ptice, živali v raju ; tu je lepo kot v raju ; živi kakor v raju / zemeljski raj
2. ekspr. velika sreča, ugodje, udobje: obljubljal ji je raj / sanjal je o raju ljubezni / tu je raj za otroke
ekspr. imeti raj na zemlji dobro, srečno živeti ; knjiž. želi si v planinski raj v planine, kjer se počuti srečnega

ràj 2 in ráj rája m ( ȁ á; ȃ )
star. ples : godci so zaigrali za raj ; raj pod lipo / ljudski raji / iti na raj
etn. raj vsak ljudski ples v Ziljski dolini na Koroškem ; prvi raj ples v Ziljski dolini, na katerem prvič plešejo pravkar dorasla dekleta

rája -e ž ( á )
1. zgod., v turškem okolju nemuslimanski podložniki: izkoriščati, zatirati rajo ; raja se je upirala agam
2. ekspr. revnejši ljudje, ki nimajo možnosti, pravice odločanja: raja se vodstvu ni upala upreti ; brezpravna, lačna, nevedna raja ; gospoda in raja / tlačanska, uradniška raja

rajálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na rajanje: rajalno razpoloženje / otroške rajalne igre, pesmi
šport. rajalni pohod slikovito korakanje telovadcev na telovadišče in razvrščanje za nastop

rajalíšče -a s ( í )
knjiž. prostor za plesanje, rajanje: rajališče otrok

rájanje -a s ( ȃ )
glagolnik od rajati 1 : rajanje je trajalo dolgo v noč / ljudsko rajanje ; novoletno, pustno rajanje / opazoval je rajanje snežink

rájati 1 -am nedov. ( ȃ )
knjiž. plesati, izražajoč veselje: rajali so do jutra / otroka sta od sreče rajala in se objemala / rajati v kolu plesati / ekspr. snežinke rajajo po zraku

rájati 2 -am nedov. ( á )
zastar. rojevati , roditi : rajala je fanta za fantom / lakomnost raja nesrečo / v njej se je rajala huda slutnja

rájčica -e ž ( ȃ )
nav. mn., zool. vrani podobne ptice z močnimi nogami in zelo pisanim perjem, živeče na Novi Gvineji, Paradiseidae: lepo perje rajčic / modra, rumena, velika rajčica

rájda -e ž ( ȃ )
nižje pog. vrsta : po cesti se je premikala dolga rajda voz
ekspr. v vasi je cela rajda gostiln veliko

rájden -dna -o prid. ( ȃ )
avt., navadno v zvezi rajdni krog najmanjši krog, ki ga lahko naredi avtomobil pri zavijanju: ta avtomobil ima prevelik rajdni krog

raje gl. rajši

rájfájznovka -e ž ( ȃ-á )
v nekaterih državah kreditna zadruga za podpiranje gospodarskega razvoja svojih članov, imenovana po ustanovitelju Raiffeisnu: kmetje in obrtniki so ustanavljali rajfajznovke

rájh -a m ( ȃ )
nav. slabš. nemška država zlasti v obdobju nacizma: propad rajha ; zloglasna koncentracijska taborišča rajha / tretji rajh od 1933 do 1945

rájhovec -vca m ( ȃ )
nav. slabš. nemški državljan, živeč v mejah Nemčije pred letom 1938: rajhovci in besarabski Nemci

rájhovski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na rajh: rajhovske meje / rajhovski Nemci

rájica -e ž ( ā )
nar. vzhodnoštajersko fižolovka , prekla : trgati fižol z rajic

rájkelj -klja m ( á )
nar. tanjše sveže deblo za napenjanje verige, vrvi, s katero je povezan z drvmi, s senom naložen voz: porinil je rajkelj pod verigo in ga nekajkrat zavrtel

rájna -e ž ( ȃ )
knjiž. drog, ki stoji prečno na zgornjem delu jambora in vleče jadro navzgor; križ : privezati jadro k rajni, na rajno

rájni -a -o prid. ( ȃ )
star. ki je umrl; pokojen : njena rajna mati ; sam.: spominjati se rajnih ; njegova rajna je bila dobra žena

rájnica -e ž ( ȃ )
star. ženska, ki je umrla; pokojnica : pogovarjali so se o rajnici / zelo je pogrešal rajnico mater

rájnik -a m ( ȃ )
star. kdor je umrl; pokojnik : dolgo je žalovala za rajnikom / hvaležen je bil rajniku očetu za vse, kar ga je naučil

rájniš -a m ( ȃ )
goldinar : darovati petsto rajnišev / žvenketati z rajniši
num. zlatnik, kovan od konca 14. stoletja v zahodni Nemčiji, renski goldinar

rájnki -a -o prid. ( ȃ )
star. ki je umrl; pokojen : dokler je živel rajnki oče, jim je bilo dobro ; pren., ekspr. rajnka Avstrija ; sam.: z rajnko sta bila dobra prijatelja

rájnšek -ška m ( ȃ )
star. goldinar : za delo na njivi je dobil nekaj rajnškov

rájnški -ega m ( ȃ )
star. goldinar : plačati nekaj rajnških

rajón -a m ( ọ̑ )
1. navadno s prilastkom (manjše) območje: pomagati gospodarsko nerazvitim rajonom / policijska patrulja je obšla svoj rajon ; delovni, dostavni rajon ; monterjev, natakarjev rajon
2. med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 upravna enota, večja od terena: razdeliti mesto na rajone ; razprave po rajonih / dela na rajonu
// organi te enote: pritožil se je na rajon / poslali so ga na rajon na sedež teh organov

rajónec -nca m ( ọ̑ )
med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 družbenopolitični delavec v rajonu: k njim so večkrat prihajali rajonci

rajoníranje -a s ( ȋ )
glagolnik od rajonirati: rajoniranje mesta / rajoniranje kmetijske proizvodnje

rajonírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
publ. razdeliti na rajone: rajonirati mesto
agr. rajonirati vinogradništvo, živinorejo določiti območja za vinogradništvo, živinorejo

rajonizácija -e ž ( á )
publ. razdelitev na rajone: rajonizacija države, mesta
agr. rajonizacija kultur, živinoreje določitev območij za kulture, živinorejo

rajónski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na rajon: spreminjati rajonske meje / rajonski monter ; rajonska transformatorska postaja / sekretar rajonskega komiteja ; rajonski ljudski odbor ; sam.:, pog. prišel je rajonski

rájski -a -o prid. ( ā )
1. nanašajoč se na raj, nebesa: rajski prebivalci / odtrgati rajski sadež ; rajski vrt / rajska ptica v pravljicah ptica, ob katere petju človek pozabi na čas
2. ekspr. ki se pojavlja v zelo visoki stopnji, v močni obliki: rajska lepota, sreča / to so rajski kraji zelo lepi ; to vino je rajsko zelo dobro

rájši in ráje prisl. ( ȃ )
1. primernik od rad: rajši pospravlja, kot kuha / rajši bi bil učitelj kot knjižničar / elipt. kaj bi rajši: čaj ali limonado / otroci imajo rajši mater kot očeta, najrajši pa babico / opero ima rajši kot dramo / kaj takega se najrajši zgodi
2. izraža željo po nasprotnem: ne govori toliko, rajši poslušaj ; ne hodi ven, rajši se uči / rajši bi bil tam ostal, saj vidiš, da te tu ne marajo ; ali greš z menoj? Rajši ne
3. v členkovni rabi izraža večjo verjetnost: verjame rajši tebi kakor meni / rajši bi se dal ubiti, kakor da bi se premaknil / sod drži okoli dvesto litrov, rajši več
ekspr. reši se tega bremena rajši danes kakor jutri čim prej ; vsakdo ima sebe najrajši; prim. rad 2

rájtar -ja m ( ā )
zastar. konjenik : v vas so prijezdili rajtarji

rájtati -am nedov. ( á )
zastar. računati : rajtati na pamet / veliko mu je rajtal / stara je, rajtam, dvajset let mislim

rájtelj -tlja m ( á )
nar. tanjše sveže deblo za napenjanje verige, vrvi, s katero je povezan z drvmi, s senom naložen voz: vozniki so pod klancem popravljali verige in rajtlje

rájža -e ž ( ȃ )
star. potovanje : rajža je trajala več dni / oditi na rajžo
star. še nobeno rajžo niso bili tako prijazni kot danes nobenkrat

rájžati -am nedov. ( ȃ )
star. potovati : dva dni rajžati / ker ni bilo dela, so morali rajžati drugam iti

rájželjc -a [ rajžəljc ] m ( ȃ )
gastr. del tankega črevesa z oporkom in pečico, zlasti pri teletu: kupiti rajželjc / telečji rajželjc / pripraviti rajželjc

ràk 1 ráka m ( ȁ á )
1. morska ali sladkovodna žival s podolgovatim apnenčastim oklepom in kleščami, ki plava navadno nazaj: rak se levi ; kuhati, loviti rake ; oklep raka / morski, sladkovodni raki / jesti rake
2. kdor je rojen v astrološkem znamenju raka: samski rak ; biki, raki in škorpijoni
rdeč kot kuhan rak zelo ; rojen v znamenju raka v času od 22. junija do 22. julija ; ekspr. vse njegovo prizadevanje je šlo rakom žvižgat je bilo zaman, brez uspeha ; ekspr. kmalu bi bili šli vsi rakom žvižgat bi umrli, se ubili
astron. Rak četrto ozvezdje živalskega kroga ; zool. raki vodni členonožci, ki dihajo s škrgami in imajo dva para tipalnic, Crustacea ; potočni rak večji sladkovodni rak s širokim glavoprsjem in z dolgim repom, Astacus astacus

ràk 2 ráka m ( ȁ á )
1. bolezen, pri kateri se izrojene celice nezadržno množijo, pri čemer nastajajo maligne bule, razjede: dobiti, imeti raka ; zdraviti raka ; umreti, zboleti za rakom / ekspr. rak mu razžira pljuča / kostni, kožni, pljučni rak ; krvni rak levkemija, belokrvnost ; rak na dojki, pljučih, želodcu / črni rak melanom
// maligna bula, razjeda pri taki bolezni: obsevati, operirati raka
2. rastlinska bolezen, pri kateri nastajajo na obolelih mestih bule, razjede: z rakom okužena drevesa so požagali in sežgali / drevesni rak ; kostanjev, krompirjev rak
med. rak skupek izrojenih malignih celic tkiva povrhnjice ; rak metastazira ; vet. kopitni rak vnetje kopitne usnjice

ráka -e ž ( á )
1. nar. leseno korito, umetna struga, po kateri je speljana voda na mlinsko kolo, do žage: popraviti rako ; voda teče po rakah
2. zastar. grob 1 , grobnica : spustiti krsto v rako

rákar -ja m ( ȃ )
kdor lovi rake: spreten rakar
zool. rumenkasto rjava močvirska ptica z belo progo nad očmi, Acrocephalus arundinaceus

rákast -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na rak 2 : zdraviti rakaste bolnike ; rakasto tkivo / rakaste veje drevesa / ekspr. rast mesta ni organska, ampak rakasta
publ. to je rakasta rana vzgoje velika, nevarna slabost, napaka

rákav -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na rak 2 : zdravljenje rakavih bolezni ; zgodnje odkrivanje rakavih sprememb na materničnem vratu ; nastanek, razvoj rakavih obolenj / rakavo drevo
publ. alkoholizem je rakava rana našega časa velika, nevarna slabost, napaka
med. rakava celica

rákavec -vca m ( á )
ekspr. rakav človek: zdraviti rakavce ; bolnišnica za rakavce

rakavína in rákavina -e ž ( í; á )
knjiž. rakavo tkivo:

rákavost -i ž ( á )
značilnost rakavega: rakavost telesa / pri njem so opazili znamenja rakavosti raka

rákec -kca m ( ȃ )
manjšalnica od rak, žival: loviti drobne rakce / morski rakci / jesti rakce ; rakci v omaki

rákel -kla m ( á )
tisk. nožu podoben del stroja za bakrotisk, s katerim se posnema barva z gravure: kakovost tiska je v glavnem odvisna od rakla

rakéta -e ž ( ẹ̑ )
izstrelek, ki ga potiskajo reaktivno delujoči plini: raketa vzleti ; izstreliti raketo / lunarne, vesoljske rakete ; zaviralne rakete ; rakete proti toči ; rakete na tekoče gorivo
// tak izstrelek s pirotehničnimi snovmi za razsvetlitev ali signaliziranje: raketa se razleti, švigne / rdeča, zelena raketa ; signalna raketa ; pištola za rakete
// tak izstrelek, napolnjen z eksplozivom, za streljanje na oddaljenejše cilje: raketa je zadela tank ; z raketami oborožena enota / balistična raketa ; publ. globalna raketa ki lahko doseže poljubno točko zemeljske površine ; jedrske, medcelinske, strateške rakete
šport. žarg. igrati v raketi v prostoru, označenem s črtami, pod košem na košarkarskem igrišču
teh. enostopenjska raketa z eno pogonsko napravo ; dvostopenjska raketa ki ima dva med seboj neodvisna sistema raketnih pogonskih motorjev, ki delujeta časovno drug za drugim ; nosilna raketa ki ponese vesoljsko ladjo, satelit, izstrelek na določen tir, mesto ; voj. protiletalska, protitankovska raketa ; raketa zemljazrak ki se izstreli z zemlje na cilj v zraku

rakétar -ja m ( ẹ̑ )
kdor se ukvarja z izdelovanjem, izstreljevanjem raket: raketarji so izstrelili v vesolje novo raketo / raketar amater

rakétarski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na raketarje ali raketarstvo: raketarska dejavnost / raketarska velesila

rakétarstvo -a s ( ẹ̑ )
dejavnost raketarjev: ukvarjati se z raketarstvom ; amatersko raketarstvo

rakéten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na raketo: raketni deli ; raketno gorivo ; raketno izstrelišče / raketni klub klub, ki se ukvarja z izdelovanjem in izstreljevanjem raket ; raketni motorji ; raketna industrija / raketna pištola / raketne konice z jedrskim nabojem ; raketna oborožitev ; raketno oporišče
voj. raketni čoln čoln za izstreljevanje raket

raketír -ja m ( ī )
v ameriškem okolju kdor si pridobiva denar z varanjem, izsiljevanjem, prepovedanimi posli: postati raketir

raketírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
voj. izstreljevati raketo, rakete na cilj: raketirati vojaške objekte ; raketirati z ladje, letala

raketomèt -éta m ( ȅ ẹ́ )
voj. orožje za izstreljevanje raket iz cevi ali s tirnih ramp: streljati z raketometom / 32-cevni raketomet

raketoplán -a m ( ȃ )
aer. vozilo za polete v orbito in nazaj, vesoljsko letalo: raketoplan je obkrožil zemljo in se vrnil na vzletišče

rákev -kve ž ( ā )
knjiž. krsta : spustiti rakev v zemljo ; kovinska, lesena rakev

rákica -e ž ( ȃ )
ženska, rojena v astrološkem znamenju raka: simpatična rakica

rákija -e ž ( ā )
zastar. žganje 2 : piti rakijo

rakíta -e ž ( í )
bot. do tri metre visok vrbov grm s kratkimi vejami, ki raste po močvirjih in gozdovih, Salix aurita: ob potoku raste več rakit ; upogljive veje rakit / plot iz rakite iz rakitovega protja, šibja

rakíten -tna -o prid. ( ȋ )
zastar. rakitov : narediti lok iz rakitne veje / rakitni grm

rakítje -a s ( ȋ )
rakitovo grmovje: potok je obraščen z rakitjem / vezati palice z rakitjem z rakitovim protjem, šibjem

rakítov -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na rakito: rakitov grm ; rakitovo cvetje, listje / hišo so ogradili z rakitovim plotom s plotom iz rakitovega protja, šibja

rakítovec -vca m ( í )
bot. trnat grm s črtalastimi listi, rjavkastimi cveti in oranžnimi plodovi, Hippophaë rhamnoides: z rakitovci porasel travnik / nabirati rakitovec

rakítovje -a s ( í )
rakitovo grmovje: iz rakitovja je vzletel fazan

rákla -e ž ( ȃ )
nar. fižolovka , prekla : rakle s fižolom / z raklo klatiti kostanj ; biti dolg in suh kot rakla

rakolôvka -e ž ( ȏ )
past za rake: v večjih globinah lovijo rake z rakolovko

rakotvóren -rna -o prid. ( ọ̄ )
med. ki povzroča raka: rakotvorna snov

rákov 1 -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na rak 1 : rakove klešče ; rakovo meso je zelo okusno / rakova rižota
ekspr. vse gre rakovo pot nazaduje, propada
geogr. rakov povratnik severni povratnik ; glasb. rakov postop kompozicijska tehnika, pri kateri se uporablja obrnjeno zaporedje tonov od konca do začetka ; obrt. rakov vbod petlja (pri kvačkanju), pri kateri se kvačka brez ovijanja niti vbode v nasprotno smer kot običajno ; prisl.: konj je začel stopati po rakovo nazaj

rákov 2 -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na rak 2 : rakov oddelek / knjiž. rakova celica rakava celica

rákovica -e ž ( á )
1. morska žival z okroglim apnenčastim oklepom in kleščami, ki se po kopnem premika postrani: loviti, opazovati rakovice / jesti rakovice
2. mreža za lovljenje rakov: loviti z rakovicami
zool. rakovice višje razviti raki s petimi pari nog hodilk in slabo razvitim zadkom, Brachyura ; žel. rakovica del podolžnega lokomotivnega kotla ob prehodu v pokončni kotel

rákovičast -a -o prid. ( á )
nav. mn., zool., v zvezi rakovičasti pajki rakovici podobni majhni pajki z velikimi bodičastimi sprednjimi nogami, Thomisidae:

rákovičji -a -e prid. ( á )
nanašajoč se na rakovice: rakovičje klešče / jesti rakovičje meso

rakovína in rákovina -e ž ( í; á )
knjiž. rakavo tkivo: rakovina se širi

rákovka -e ž ( á )
samica raka: rak in rakovka

ràkrána in ràk rána -e ž ( ȁ-á )
publ. velika, nevarna slabost, napaka: nizka produktivnost je rakrana našega gospodarstva

rakún -a m ( ȗ )
1. zool. majhnemu medvedu podoben ameriški sesalec, Procyon: rakuni plezajo po drevju
2. krzno te živali: ovratnik iz rakuna

rakúnji -a -e prid. ( ȗ )
nanašajoč se na rakune: gosta rakunja dlaka / opazoval je moškega v rakunjem kožuhu

rakúnov -a -o ( ȗ )
pridevnik od rakun: rakunova koža

rakúrz -a m ( ȗ )
film. kot filmskega snemanja: režiser je določil rakurze snemanja ; plani in rakurzi / spodnji, zgornji rakurz

rákvar -ja m ( ȃ )
knjiž. izdelovalec krst: delati pri rakvarju

rákvast -a -o prid. ( ā )
knjiž. podoben krsti: rakvasti zaboji

rákvica -e ž ( ā )
knjiž. krstica : otroška rakvica

rál 1 -a m ( ȃ )
nekdaj ploščinska mera, 57,55 a; oral 1 : obdelati ral vinograda

rál 2 [ rau̯ tudi ral ] ž ( ȃ ) star.
1. oranje : goniti vole pri rali
2. orna zemlja; ornica 2 : megla pokriva ral

rálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ralo: ralna ročica / ralno obdelovanje polja
zgod. ralno poljedelstvo poljedelstvo, za katero je značilno obdelovanje zemlje z ralom

rally tudi réli -ja [ prva oblika rêjli in réli ] m ( ȇ; ẹ̑ )
šport. športno tekmovanje, navadno avtomobilsko, ki se začne v različnih krajih, cilj pa je skupen: udeležiti se rallyja ; tekmovati na rallyju ; dolg, naporen rally / rally v motornem letenju ; v prid. rabi: rally voznik ; rally tekmovanje

rálo -a s ( á )
orodje, priprava za oranje, ki zemlje ne obrača: orati z ralom ; leseno ralo ; najdbe keltskih ral / vpreči v ralo / slabš. kaj boš s tem ralom plugom
anat. koščeni, zadnji del nosnega pretina

RÁM in rám -a in RÁM in rám -- m ( ȃ ) rač., krat.
delovni pomnilnik: 64-bitni operacijski sistemi lahko trenutno učinkovito izkoristijo do 8 GB RAM-a ; RAM za prenosnike ; proizvajalci RAM-a ; procesor, trdi disk in RAM

ráma -e stil. ž ( á )
1. stranski zgornji del trupa nad prsnim košem, kjer se začne roka: rama ga boli ; dvigniti, povesiti rame ; preložiti tovor z rame na ramo ; naslonil je puško k rami in ustrelil ; obesiti puško čez ramo, na ramo ; bil je ranjen v ramo ; desna, leva rama ; ima široke rame / čez ramo gledati z nazaj obrnjeno glavo ; ekspr. od strahu je stisnil glavo med rame ; star. stala sta si ramo ob rami z ramo ob rami / pri izražanju
a) žalosti, zadrege: povesiti rame
b) nevednosti, nezanimanja, dvoma: majati, skomigniti, zmigniti z ramami ; pren., ekspr. vzeti križ na svoje rame
// del oblačila, ki pokriva ta del trupa: podložiti ramo / podaljšati, skrajšati rame ; všitki na ramah / obleka je v ramah preozka
2. krak 1 , ročica : rama žerjava ; svečnik s tremi ramami
ekspr. nihče mu ne sega do rame po kaki pozitivni lastnosti, značilnosti mu ni enak, enakovreden ; pog. vreči skrbi čez ramo ne ukvarjati se z njimi ; star. tako govori, da ni ne za na ramo ne za na voz nesmiselno, neumno ; ekspr. dvigniti koga na rame izraziti s tem navdušenje, veselje navadno zaradi uspeha, zmage ; ekspr. pasti komu na rame postati breme koga ; ekspr. prevzeti krivdo, odgovornost na svoje rame nase ; ekspr., elipt. zdaj pa noge na rame treba je začeti hitro hoditi, teči ; ekspr. vsa skrb leži na mojih ramah za vse moram skrbeti jaz ; ekspr. naše slovstvo stoji ob rami svetovni literaturi ji je enakovredno ; publ. bojevala sta se z ramo ob rami skupaj, složno
alp. rama ravna zareza v grebenu, kjer se njegov nagib zmanjša ; arhit. stopniščna rama stopnice, ki povezujejo etažo s podestom ali s kako drugo etažo ; voj. na (desno) ramo izraža povelje za namestitev strelnega orožja na desno ramo

ramadán -a m ( ȃ )
ramazan : zgodilo se je v času ramadana

ramazán -a m ( ȃ )
deveti mesec muslimanskega leta, ko je predpisan strogi post od zore do mraka: nastopil je ramazan ; zadnji dan ramazana
// post v tem mesecu: držati se ramazana

ramazánski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ramazan: ramazanski post / izpolnjevati ramazanske obveznosti

rámbo -a m ( ȃ ) ekspr.
neustrašen moški, ki s svojo močjo vedno premaga nasprotnika, pri čemer je fizična sila navadno upravičena z bojem za preživetje: obnaša se kot rambo ; mišičasti, oboroženi rambo

rambútan -a m ( ȗ )
visoko zimzeleno tropsko drevo, po izvoru iz jugovzhodne Azije, ali njegov podolgovati koščičasti sad z rdečo lupino in bodicami: velik, visok rambutan ; slasten, sočen rambutan ; kokos in rambutan

ráme -éna s , ed. stil. rámena ( á ẹ́ )
im., tož. ed. star., nav. mn. stranski zgornji del trupa nad prsnim košem, kjer se začne roka: ramena ga bolijo ; od joka so se mu tresla ramena ; lasje ji segajo do ramen ; naramnica mu je zdrknila z ramena ; zgrabil ga je za ramena ; biti širok v ramenih / eno rame ima povešeno ramo / ekspr. preplašen je potegnil glavo med ramena / pri izražanju
a) žalosti, zadrege: stala sta ob grobu in povešala ramena
b) nevednosti, nezanimanja, dvoma: v odgovor je migal, skomigal z rameni
arheol. rame del posode na prehodu iz trebuha v vrat ; šport. stoja na ramenih ; zool. rame morske zvezde vsak od petih podaljšanih delov sploščenega osrednjega telesa morske zvezde, ki se proti koncu polagoma zožuje

rámen -mna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ramo: močne ramne kosti / ramni deli obleke

ramenonóžec -žca m ( ọ̑ )
nav. mn., zool. morske živali, po zunanjosti podobne školjki, Brachiopoda: plaščarji in ramenonožci

raménski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na ramo, rame: ramenske mišice ; ramenski sklep / ramenski všitek
anat. ramenski obroč del telesnega ogrodja iz dveh ključnic in dveh lopatic, ki veže zgornje okončine s trupom ; šport. ramenska stoja stoja na ramenih na bradlji

rámija -e ž ( á )
bot. tropska rastlina, katere vlakna se uporabljajo za izdelovanje sukanca, vrvi, tkanine, Boehmeria nivea: gojiti ramijo
// tekst. vlakna te rastline: presti ramijo

rámnica -e ž ( ȃ )
knjiž. epoleta : potrgali so mu ramnice in mu odvzeli čin

rámpa -e ž ( ȃ )
1. pog. umetno narejena, nekoliko nagnjena površina za lažji dostop na nižji ali višji nivo; klančina : sezidati rampo / zapeljati avto na rampo / bočna, čelna rampa
// ožja vodoravna ploščad pred objektom v višini tal vagona za lažje nakladanje in razkladanje: vlak je zapeljal k rampi
2. pog. zapornica , pregrada : dvigniti, spustiti rampo ; čakati pred rampami ; rampe na mejnem, železniškem prehodu / delati na cestni rampi
3. teh. naprava, s katere se izstreljujejo rakete: postaviti rampo ; rampa z raketo ; vojaška vozila z rampami / izstrelitvena rampa ; vzletna rampa za vesoljsko ladjo / raketne rampe
4. gled. sprednji rob gledališkega odra, navadno z napravami za osvetljevanje prizorišča: plesalci so plesali vzdolž rampe / stal je na rampi in se priklanjal / odrska rampa

rámstek tudi rumpsteak -a [ rámstek ] m ( ȃ )
zrezek iz mesa govejega hrbta: naročiti ramstek ; ramstek s prilogo

ramšéla -e ž ( ẹ̑ )
bot. grmičasta rastlina z usnjatimi zimzelenimi listi in rumenimi ali rdečimi cveti; žanjevec : ramšela cvete / nabirati ramšelo

rámšelj -šlja m ( á )
nar. žanjevec : na travniku je zadišal ramšelj ; regrat, kislica in ramšelj

rán -a -o prid. , ránejši ( ȃ á )
star. zgodnji jutranji: vstajati ob rani uri ; rano sonce
// zgoden, zgodnji sploh: bila je še rana pomlad / delati od (ranega) jutra do (poznega) večera ves dan / bil je zelo ran, zato je moral počakati / rani krompir ; rane in pozne sorte
preg. rana ura – zlata ura če se začne zgodaj delati, se veliko naredi
agr. rana magdalenka trta z zgodaj zorečimi belimi grozdi ; bot. rani mošnjak rastlina suhih travnikov z belimi cveti v socvetjih, Thlaspi praecox

rána -e ž ( á )
1. kar nastane na mestu, kjer se tkivo pretrga: rana se celi, se gnoji ; rana krvavi, peče ; rana se je znova odprla ; dobiti, imeti rane po vsem telesu ; obvezati, razkužiti, zdraviti rano ; globoka, gnojna, krvava rana ; rana od ugriza, vboda ; rana na čelu, hrbtu ; pokrit z ranami ; krasta na rani / ekspr. biti ves v ranah imeti veliko ran / čista rana ki se ne gnoji ; prisadna rana ; smrtna rana ; ekspr. živa rana ; rana na pljučih kaverna ; rana na želodcu razjeda / pes si liže rano / rane na sadnem drevju
2. ekspr. kar nastane zaradi duševne bolečine, trpljenja: otrokova smrt ji je vsekala globoko rano ; v pogovoru se ni dotaknil njegove boleče, stare rane ; ob spominu nanjo se mu je v prsih spet odprla rana je spet začel trpeti / moralne, srčne rane ; nezaceljiva rana nesrečne ljubezni
publ. to je rakava rana v razvoju industrije velika, nevarna slabost, napaka ; ekspr. mesto je med vojno pretrpelo strašne rane je bilo zelo poškodovano ; čas celi rane
farm. posip za rane ; med. rana kar nastane na mestu, kjer se tkivo zaradi zunanje sile pretrga ; rana se čisti se manj gnoji ; izžigati rane ; očistiti rano odstraniti gnoj, tujke ; izstrelna rana ki jo naredi krogla ob izstopu iz telesa ; odprta rana ; vbodna rana ; zaprta rana zašita, povita, zaceljena ; vet. ugrizna rana

ránar -ja m ( ȃ )
ranocelnik : ranar mu je prevezal rano, puščal kri / vaški ranar

ránarstvo -a s ( ȃ )
ranocelništvo : spozna se na ranarstvo / preganjati ranarstvo

ránast -a -o prid. ( á )
ki ima rane: ranaste dlani / bil je ves ranast

ránca -e ž ( ȃ )
etn. dolg ploščat splavarski čoln: splav z ranco

ránč -a m ( ȃ )
1. v ameriškem okolju veliko živinorejsko posestvo: na ranču gojiti govedo ; farme in ranči
2. turistična kmetija, kjer se ukvarjajo z živinorejo in je v ponudbo navadno vključena možnost jahanja: ranč je odprt vse leto
3. počitniška hiša na deželi s pripadajočim travnikom: kupiti razkošen ranč ; ob koncu tedna gre navadno na svoj ranč

ránčar -ja m ( ȃ )
v ameriškem okolju lastnik ranča ali delavec na njem: rančar je prodal veliko živine ; rančarji in farmarji

ránčarski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na rančarje ali ranč: rančarski voz ; rančarska družina / rančarski delavec

rándati -am nedov. ( ȃ )
star. nerodno, okorno hoditi: počasi randati čez travnik

randevú -ja in rendez-vous -a [ randevú -ja ] m ( ȗ )
knjiž. ljubezenski sestanek, zmenek: šel je na svoj prvi randevu / publ. vesoljski randevu združitev vesoljskih ladij

rándi -ja m ( ȃ )
pog. ljubezenski sestanek, zmenek: imeti randi z dekletom ; iti na randi

ráng -a m ( ȃ )
publ. mesto, položaj koga glede na naslov, ugled: ljudje različnega ranga / biti po rangu prvi, zadnji / umetnik najvišjega ranga najvišje kakovostne skupine
soc. razvrstitev glede na višjo ali nižjo stopnjo, količino
// navadno s prilastkom stopnja, enaka stopnji, določeni s prilastkom: ta šola ima rang fakultete / dvigniti diplomatsko predstavništvo na rang veleposlaništva na stopnjo ; v prid. rabi: rang lestvica priljubljenosti ; rang lista najboljših strelcev

rangíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od rangirati: rangiranje tekmovalcev / družbeno rangiranje poklicev

rangírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
publ. razvrstiti po mestu, položaju glede na naslov, ugled: rangirati povabljene / ta poklic visoko rangira je ugleden
soc. razvrstiti glede na višjo ali nižjo stopnjo, količino

ranglista gl. rang

ránica 1 -e ž ( á )
manjšalnica od rana: ranice si je razkužil z alkoholom ; na roki je imel polno ranic / slabe novice so povzročale ranice v njegovem srcu

raníca 2 -e ž ( í )
rabi se samostojno ali kot prilastek rastlina, ki zgodaj dozori, ali njen sad: ranica že cveti / češnja, hruška ranica

ranína -e ž ( í )
1. trta, katere grozdje zgodaj dozori, ali grozdje te trte: zasaditi ranino / ranino so že obrali ; mošt iz ranine
2. agr., v zvezi radgonska ranina trta s srednje velikimi, podolgovatimi grozdi z okroglimi, rumeno zelenimi jagodami, ki se goji v okolici Gornje Radgone: gojiti šipon in radgonsko ranino
// kakovostno belo vino iz grozdja te trte: izpiti liter radgonske ranine

ranítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od raniti: ob ranitvi navadno priteče kri ; ranitev z ostrim predmetom / duševne ranitve

raníti in rániti -im, tudi rániti -im dov. ( ī á ā; á ȃ )
povzročiti rano, rane: med pretepom je ranil več ljudi ; raniti žival ; raniti do krvi ; raniti se ob oster rob ; raniti v roko ; raniti z nožem, ugrizom ; krogla ga je močno, ekspr. težko ranila / smrtno se raniti / raniti drevo
// ekspr. povzročiti duševno bolečino, trpljenje: ranil jo je z nepremišljenimi besedami ; njen posmeh ga je ranil do živega, do dna srca zelo / raniti nečimrnost, ponos koga prizadeti

ránjak -a m ( ȃ )
bot. travniška rastlina s pernatimi listi in rumenimi ali rdečkastimi metuljastimi cveti v socvetju, Anthyllis: ranjak raste na manj rodovitnih tleh ; ranjak in nokota

ránjati -am nedov. ( á )
zastar. ranjevati : med plezanjem so mu skale ranjale roke / s svojimi besedami mu je ranjal srce

ránjenec -nca m ( ā )
kdor je ranjen: ranjenec je vso noč stokal, tožil / četa je imela pet ranjencev

ránjenje -a s ( ā )
ranitev : ranjenje pri težkem delu / ranjenje z besedo

ránjenka -e ž ( ā )
ženska, ki je ranjena: ranjenka je v nezavesti ; operirati ranjenko

ránjenost -i ž ( ā )
stanje ranjenega: njegova huda ranjenost jo je skrbela ; ranjenost živali / ekspr. ranjenost ponosa se mu je kazala na obrazu

ranjeváti -újem nedov. ( á ȗ )
povzročati, delati rane: ob trganju cvetja so ga ranjevali ostri trni / ekspr. njegovi pogledi so jo ranjevali

ránko prisl. ( ȃ )
nar. dolenjsko za izražanje približne, dozdevne podobnosti; kakor 2 : ustavil se je, ranko da bi se rad nekaj pogovoril / ranko nejevoljen nekako, nekam

ranljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da (lahko) raniti: ranljiva mesta na telesu ; oko je zelo ranljivo
// ekspr. ki se mu hitro povzroči duševna bolečina, trpljenje: ne draži ga, saj veš, kako ranljiv je / ranljivo srce
ekspr. dobro pozna njegove ranljive točke, ranljiva mesta ve, kaj ga najbolj boli, prizadene ; ekspr. ranljiva mesta obrambe, utrdbe mesta, na katerih se more obramba, utrdba najbolj prizadeti

ranljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost ranljivega: ranljivost organa, telesa / ekspr. duševna ranljivost / ekspr. ranljivost nasprotnikove obrambe / ranljivost okolja občutljivost narave in okolja za posege, ki spreminjajo kakovost in ravnovesje pojavov v njem

ráno... prvi del zloženk ( á )
nanašajoč se na ran, zgodnji: ranojesenski, ranoklasicističen

ranocélnica -e ž ( ẹ̑ )
nekdaj ženska, ki se ukvarja z zdravljenjem in operiranjem, navadno z nižjo poklicno izobrazbo: ranocelnica mu je obvezala krvavečo roko

ranocélnik -a m ( ẹ̑ )
nekdaj kdor se ukvarja z zdravljenjem in operiranjem, navadno z nižjo poklicno izobrazbo: ranocelnik mu je obvezal rano, povil zlomljeno kost / izprašani ranocelnik

ranocélniški -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na ranocelnike ali ranocelništvo: ranocelniška dela / ranocelniško orodje

ranocélništvo -a s ( ẹ̑ )
nekdaj dejavnost ranocelnikov: razlagal jim je osnove ranocelništva / treba bo poklicati pravega zdravnika, ker taki rani s svojim ranocelništvom ne bo kos

ránost -i ž ( á )
star. zgodnost : ranost ure / ranost krompirja

ránta -e ž ( ȃ )
debelejši drog: pritrditi klopotec na ranto ; privzdigniti hlod z ranto / pred gostilno privezati konja k ranti ; rante kozolca late
nar. koroško sekati rante drevesa z debli za drogove

ranžíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od ranžirati: ranžiranje vagonov, vlaka

ranžírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
žel. razstavljati in sestavljati vlake: ranžirati s staro lokomotivo / ranžirati vagone, vlak
publ. ranžirati pred kom drugim biti glede na naslov, ugled pred njim

ranžíren -rna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ranžiranje: ranžirne zmogljivosti železniške postaje / ranžirna lokomotiva ; ranžirna postaja

rap -a [ rêp ] m ( ȇ )
zvrst popularne glasbe, za katero je značilno govorjeno besedilo z navadno družbenokritično vsebino z ritmičnim glasbenim ozadjem: poslušati rap in hiphop ; v prid. rabi: rap zvezdnik raperski zvezdnik ; rap glasba raperska glasba ; rap skupina raperska skupina

rapálski -a -o prid. ( ȃ )
zgod., navadno v zvezi rapalska pogodba 12. novembra 1920 sklenjena pogodba v Rapallu o določitvi mej med Italijo in Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev:

rapanje in rêpanje -a [ rêpanje ] s ( ȇ )
glagolnik od rapati: povezovati program z rapanjem ; improvizirano rapanje ; rapanje o težkem življenju ; različni slogi rapanja / prvenstvo, tekmovanje v rapanju

rapati -am in rêpati -am [ rêpati ] nedov. ( ȇ )
izvajati zvrst popularne glasbe, za katero je značilno govorjeno besedilo z navadno družbenokritično vsebino z ritmičnim glasbenim ozadjem: med nastopom je rapala vsa dvorana ; rapati je začel na zabavah ; rapati o kriminalu, težkem življenju / rapati Zdravljico

rápe ráp ž mn. ( á ȃ )
star. kožno vnetje, navadno na bicljih zadnjih nog; mahovnice : konj je dobil rape

raper in rêper -ja [ rêper ] m ( ȇ )
kdor izvaja rap: nastopati, peti v duetu z mladim raperjem ; kontroverzen, razvpit raper ; priljubljen, slaven, znan raper ; album, koncert uspešnega raperja ; raperji in rokerji

raperski in rêperski -a -o [ rêperski ] prid. ( ȇ )
nanašajoč se na rap in raperje: raperski album ; raperski zvezdnik ; raperska glasba, pesem ; raperska skupina, zasedba ; raperska besedila / raperska kariera

rapíden -dna -o prid. ( ȋ )
knjiž. hiter , nagel : rapidna rast cen ; rapidno poslabšanje bolezni

rapidográf -a m ( ȃ )
teh. nalivnemu peresu podobna priprava za pisanje, risanje s tušem: risati z rapidografom ; znamke rapidografov

rapír -ja m ( ī )
nekdaj ozek, ostro koničast, navadno lahek meč, zlasti za vbadanje: potegniti rapir iz nožnice ; dvobojevati se z rapirjem ; pren. rapir kritike je usmeril na moderne pesnike

rapóntika -e ž ( ọ́ )
bot. alpska rastlina z rožnatimi ali škrlatnimi cveti v koških, Rhaponticum: tam rastejo košutniki, jegliči in rapontike

rapórt -a m ( ọ̑ )
1. kratko, ustno uradno poročanje nadrejenemu, zlasti v vojski: biti navzoč pri raportu ; parada se je začela z raportom komandantu / dnevni, jutranji raport
// kratko uradno poročilo nadrejenemu, zlasti v vojski: poslušati, ekspr. zdrdrati raport / imeti, voj. žarg. dati raport ; napisati raport štabu
2. kratek uraden pogovor z nadrejenim zaradi kake nepravilnosti, prošnje, zlasti v vojski: zahtevati raport pri upravniku zavoda ; zaradi prekrška je moral na raport h komandantu
3. knjiž. povezava , odnos : raport generacij / park v raportu ulic in trgov / biti v raportu s hipnotizerjem v duševni povezavi, stiku
tekst. raport na preprogi, tapeti ponavljajoči se del vzorca, sosledje

rapórten -tna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na raport: raportni postopek / raportna knjiga

raportíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od raportirati: raportiranje poveljniku

raportírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
kratko, ustno uradno poročati nadrejenemu, zlasti v vojski: padalci so raportirali svojemu inštruktorju ; poveljnik častne čete je raportiral ; raportirati štabu o akciji / vsak dan je moral raportirati o svojem delu
pog., ekspr. ko pride iz službe, ženi o vsem raportira pripoveduje

rapovski in rêpovski -a -o [ rêpou̯ski ] prid. ( ȇ )
nanašajoč se na rap in raperje: rapovski glasbenik, zvezdnik ; rapovska glasba, pesem ; rapovska izvedba skladbe ; rapovska skupina, zasedba ; rapovsko tekmovanje

rapsód -a m ( ọ̑ )
1. pri starih Grkih potujoči pevec ali recitator epskih pesmi: rapsod je pel Homerjevo Iliado ; poslušati rapsoda
2. knjiž., navadno s prilastkom umetnik, ki na široko, oblikovno svobodno izraža zanos, navdušenje: imajo ga za narodovega rapsoda / ta pesnik je rapsod življenjske radosti

rapsódičen -čna -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na rapsodijo: rapsodična snov / rapsodičen opis pokrajine ; rapsodična drama / rapsodična skladba

rapsodíja -e ž ( ȋ )
1. v stari Grčiji epska pesem rapsoda: peti, recitirati rapsodije
2. knjiž. literarno delo, ki na široko, oblikovno svobodno izraža zanos, navdušenje: njegova pesniška zbirka je prava rapsodija / rapsodija dvajsetega stoletja / roman obsega deset rapsodij tako napisanih delov
3. glasb. zlasti instrumentalna skladba svobodne oblike, navadno na osnovi ljudskih glasbenih motivov: igrati rapsodijo ; rapsodija za violino in klavir

raritéta -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. redkost : rariteta teh znamk je velika / zbirka starin in raritet / ta roman je knjižna rariteta

rárog -a m ( ȃ )
zool. velik morski rak brez klešč, Palinurus vulgaris: loviti raroge ; okusno meso rarogov ; rarogi in jastogi

rás -a m ( ȃ )
v etiopskem okolju, nekdaj knez

rása -e ž ( á )
1. skupnost ljudi z določenimi skupnimi značilnimi telesnimi znaki, ki se dedujejo: določiti raso ; pripadati določeni rasi ; mešanje ras ; raziskovati značilnosti ras / človeška rasa
antr. alpska rasa bela rasa srednje rasti s temnimi lasmi in srednje širokim obrazom ; bela rasa z belo, svetlo rjavo barvo kože ; črna rasa s temno rjavo ali črno barvo kože ; dinarska rasa bela rasa višje rasti s temnimi lasmi in srednje širokim ali ozkim obrazom ; rumena rasa z rumenkasto ali rjavkasto barvo kože
2. knjiž., navadno s prilastkom skupnost ljudi, ki jih druži določeno dejstvo, značilnost: tradicija angleške rase / prišteval se je h gosposki rasi
3. zool., navadno s prilastkom živali iste vrste, ki se v več lastnostih razlikujejo od drugih živali iste vrste: križati rase ; pasje rase in zvrsti / vsako naselje gamsov tvori posebno geografsko raso
4. gozd. prostorsko ločena populacija, ki se od druge populacije iste vrste razlikuje po eni ali več dednih lastnostih: nižinska smrekova rasa

rásel -sla -o tudi rástel -tla -o [ rasəu̯; rastəu̯ ] prid. ( ā á )
navadno s prislovnim določilom ki je rastel, kot izraža določilo: plast enakomerno raslega lesa ; njeni zobje so redki in slabo rasli / atletsko rasel mornar raščen; prim. rasti

rásen -sna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na raso: ugotavljati rasni izvor ; rasna čistost ; rasne značilnosti / rasni tipi ; rasne skupine / rasni nemiri ; rasna diskriminacija ; bati se rasnega preganjanja ; rasno razlikovanje
polit., soc. rasna teorija na biologizmu temelječa teorija, po kateri so značilnosti, lastnosti in pravice ljudi določene z njihovo raso

rasíst -a m ( ȋ )
pristaš rasizma: nacisti so bili rasisti / napadi belih rasistov na črnce

rasístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na rasiste ali rasizem: rasistična gonja ; rasistična ideologija, organizacija / odklanjati stike z rasistično vlado

rasízem -zma m ( ī )
miselnost ali ravnanje, ki temelji na rasnem razlikovanju, zlasti glede na družbeno vrednost, pravice: obsojati rasizem ; boj proti rasizmu

ráska -e ž ( ā )
zastar. praska : raska na kolenu ga ni bolela / na vratih omare je bilo videti nekaj rask

ráskati -am nedov. ( ā ) knjiž.
1. potegovati po čem s kakim (ostrim) predmetom; praskati : raskati po pohištvu
// delati raskavo: raskati površino
2. dajati ostre, neprijetne glasove: pero je raskalo in škrtalo

ráskav -a -o prid. ( á )
1. ki ni gladek: raskav omet ; zgladiti raskavo površino ; skorja hrasta je raskava / krava ga je polizala z raskavim jezikom ; ima raskavo kožo ; od dela ima čisto raskave roke / vedno je nosil moder, raskav predpasnik
2. hripav , hreščeč : govoril je z raskavim glasom ; iz sobe se je slišalo raskavo smrčanje / ekspr. nekateri pravijo, da je nemščina raskav jezik

ráskavec -vca m ( á )
knjiž. zelo trden papir, na eni strani posut z drobci stekla, za brušenje, glajenje lesa; stekleni papir : obrusiti, zgladiti rob odžagane deske z raskavcem / papir raskavec

raskavína -e ž ( í )
zastar. raskava površina: otipal je raskavino stene

ráskavost -i ž ( á )
lastnost, značilnost raskavega: raskavost debla, površine / raskavost dlani, kože / raskavost je izginila iz njegovega glasu

rást ž ( ȃ )
1. glagolnik od rasti:
a) nadzorovati, pospeševati rast ; hitra, počasna rast ; rast drevja, živali ; rast kosti je končana ; čas rasti / rast v debelino, višino
b) številčna rast društva / rast mest / rast dolgov, temperature naraščanje
c) spremljati rast baletnega ansambla / duhovna, strokovna, ustvarjalna rast
2. navadno s prilastkom telo glede na velikost, višino, doseženo z naravnim, življenjskim razvojem: sosed je moje rasti ; dekle lepe rasti / z oslabljenim pomenom biti močne, visoke rasti močen, visok / rože so grmičaste, plazeče rasti
3. knjiž. kar raste, navadno na polju: rast na poljih lepo uspeva / ob jezeru je gozdna rast razredčena
bot. blazinasta rast nizka, s stebelci ali z listi gosto skupaj ; interkalarna ali vmesna rast ob ponovni delitvi celic na že oblikovanih organih ; ekon. gospodarska rast stopnja rasti bruto domačega proizvoda ; gozd. valovita rast lesa ; zasukana rast debla pojav, da lesna vlakna ne potekajo vzporedno z daljšo osjo debla ; rast lesa potek letnic, razpored žil v drevesu

rásten -tna -o prid. ( ā )
nanašajoč se na rast: ugodni rastni pogoji ; rastni in starostni procesi / vsaka sadika naj ima primeren rastni prostor ; dodajati hrani rastne snovi
agr. rastni les poganjek, vejica z lesnimi ali listnimi brsti ; biol. rastni hormoni hormoni, ki pospešujejo rast ; bot. rastni vršiček embrionalne celice, ki omogočajo rast stebla ; rastna doba čas, ko rastlina raste in se razvija ; gozd. rastno drevo drevo, ki hitro raste v višino in debelino ; vet. rastna žival žival, ki hitro raste, se debeli

ráster -tra m ( á )
1. tisk. steklena plošča ali folija s črtasto, pikčasto pravilno mrežo za dobivanje tonskih odtenkov: fotografirati skozi raster ; z rastrom razdeljevati poltone / barvni, zrnati raster
// mreža, nastala z uporabo take plošče, folije: fotografija, cinkova plošča z rastrom ; gost, redek raster
2. urb., navadno s prilastkom tlorisna mreža česa: raster starega mestnega jedra ; iz letala je lepo viden raster istrskih polj / urbanistični raster

rasterizácija -e ž ( á )
priprava, izdelava rastra: natančna rasterizacija slike ; kakovost rasterizacije ; algoritem, krmilnik za rasterizacijo barv ; senčenje in rasterizacija

rasterizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
narediti raster: rasterizirati dokumente, slike v tiskalniku, tiskalniškem vmesniku

rásti rástem tudi rásem nedov. , stil. rastó; rástel in rásel ( á )
1. postajati večji, višji zaradi naravnega, življenjskega razvoja: človek raste približno dve desetletji ; drevo, žival lepo raste ; lasje, nohti hitro rastejo ; raste kot konoplja hitro / rasti v dolžino, višino ; rasti krivo, naravnost
// nastajati, kazati se zaradi takega razvoja: fantu že raste brada ; gobe rastejo najbolj po dežju ; ptiču raste novo perje ; otroku so začeli rasti zobje
// v zvezi z v zaradi takega razvoja se razvijati v to, kar izraža dopolnilo: grm že raste v drevo ; dekle raste v močno, postavno žensko / rasti iz fanta v moža
// ekspr. postajati starejši, zrelejši: fant hitro raste, kmalu bo cel mož
2. s prislovnim določilom preživljati čas rasti, zorenja: rastla je brez staršev, pri babici, v mestu ; rastli so med vojno ; ti otroci rastejo kot koprive za plotom brez varstva, vzgoje / rasti v revščini
3. s prislovnim določilom biti kje, nahajati se v stanju, značilnem za živo rastlino: lišaji rastejo navadno na severni strani dreves ; na njivi raste pšenica / ekspr. v teh krajih raste dobro vino trta, katere grozdje daje dobro vino / pri nas palme ne rastejo ne uspevajo
4. nav. ekspr. postajati večji
a) po obsegu: trebuh mu raste ; pleša mu je rastla daleč proti tilniku / mesto raste na vse strani se širi ; zaradi močnega deževja je reka rastla naraščala ; testo je lepo rastlo vzhajalo ; knjiž. dan se je nagibal in sence so rastle se daljšale / dan raste postaja daljši
b) po številu: naša družina je iz leta v leto rastla ; mestno prebivalstvo raste hitreje kot vaško narašča
5. dosegati višjo stopnjo
a) glede na intenzivnost, jakost: hrup okoli njega je vse bolj rastel ; temperatura raste / od jeze mu je glas vedno bolj rastel / ekspr.: njena ljubezen do glasbe je rastla ; upanje, žalost raste ; v njem raste prepričanje, da bo ozdravel
b) glede na količino: dohodki, dolgovi rastejo ; proizvodnja, promet raste narašča
c) glede na možni razpon: cene rastejo ; nasilje v mestih raste / nesnost pri kokoših je začela rasti se je začela večati
// prihajati na višji ton, večjo glasnost: glas harmonike je rastel in padal ; melodija je rastla / mrmranje je rastlo v godrnjanje
// ekspr. razvijati se, napredovati: ta slikar raste od razstave do razstave / gospodarsko, umetniško rasti / rasti v razumnosti / rasti v dobrega nogometaša
6. ekspr. v vedno večji meri nastajati, kazati se kot posledica dela: izpod noža mu je iz kosa lesa rastla figurica / v okolici rastejo nove hiše ; zidovi so rastli kar pred njihovimi očmi / ob pripovedovanju je pred nami rastla podoba domovine
7. nav. ekspr. postajati viden, opazen v vedno večjem obsegu: iz megle, mraka so rastle hiše / luna raste
8. ekspr. z naraščanjem glasu, odločnejšim vedenjem kazati jezo, razburjenje: ker mu sin ni odgovarjal, je oče vedno bolj rastel / kam spet gresta, je rastel
// navadno s prislovnim določilom postajati bolj samozavesten, ponosen: od sreče, ob pohvalah je kar rastel
ekspr. greben mu raste postaja domišljav, prevzeten ; ekspr. kupček mu raste premoženje, zlasti količina denarja se mu veča ; ekspr. minute so rastle v ure, njega pa še ni bilo minilo, preteklo je že več ur, veliko časa ; knjiž. vsa ta spoznanja rastejo iz pisateljevega notranjega življenja izvirajo ; ekspr. videti travo rasti in slišati planke žvižgati videti in slišati stvari, ki jih v resnici ni ; pog. čez glavo mu raste prenehava se ga bati, meniti se za njegove opomine ; ekspr. raste v njenih očeh vedno bolj ga ceni, spoštuje ; ekspr. delo mu kar raste pod rokami vedno več ga ima ; ekspr. tak človek ne raste za vsakim plotom težko je srečati, spoznati takega človeka ; preg. iz malega raste veliko prim. rasel

rastíka -e ž ( í )
zastar. rastlina : poganjki mlade rastike

rastílo -a s ( í )
nar., navadno v zvezi na rastilu izraža stanje, ko rastlina še raste, stoji: ni dobro ločil mlade pšenice na rastilu od rži ; prodati travo na rastilu / prodati les na rastilu na panju

rastíšče 1 -a s ( í )
kraj, prostor, kjer kaj raste: planika ima rastišče visoko v gorah ; pripraviti rastišče za novo sadno drevje / naravna rastišča školjk

rastíšče 2 -a s ( í )
lov. kraj, prostor, kjer se rastijo divji petelini ali ruševci: na rastišču divji petelin kleplje, poje

rastíščen -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na rastišče 1 : rastiščne značilnosti
gozd. rastiščna toleranca sposobnost prilagajanja različnim rastiščem

rastítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od rastiti: čas rastitve

rástiti -im nedov. , rásten in ráščen ( á ā )
vet., pri perutnini oplojevati : petelin rasti kokoš

rástje -a s ( ā )
več rastlin, rastline: populiti rastje ; pisano, uvelo rastje / močvirsko, sredozemsko rastje

rastlíka -e ž ( í )
zastar. rastlina : hodil je po gorski poti med lepimi, zdravimi rastlikami

rastlína -e ž ( í )
organizem, navadno z listi, cveti in koreninami: rastline že cvetijo, venejo ; vse na novo posajene rastline so se prijele ; okopavati, presajati, sejati, zalivati rastline ; deli, organi rastlin ; rastline in živali / divje, gojene rastline ; gorske, travniške, tropske, vodne, vrtne rastline ; grmičaste, zimzelene rastline ; industrijske, krmne, oljne rastline ; lončne, parkovne, sobne rastline ; okrasne, strupene, zdravilne, začimbne rastline ; rastline trajnice, zajedavke / ovijalna rastlina ovijalka ; plevelna rastlina plevel
agr. rastlina se osemeni ; materinska ali materna rastlina ki je pri križanju oprašena ; matična rastlina ki se uporablja za pridobivanje potaknjencev, semena ; očetna rastlina ki pri križanju opraši in oplodi drugo rastlino ; pionirska rastlina ki ustvarja razmere, ustrezne za uspevanje gospodarsko pomembnejših vrst ; varovalne rastline ; biol. enocelične, mnogocelične rastline ; bot. rastlina organizem, ki gradi telo iz anorganskih snovi s fotosintezo ; brezcvetne rastline ; dvokalična rastlina ki ima v kalčku dva klična lista ; dvoletna rastlina ; enodomna rastlina ki ima moške in ženske cvete na isti rastlini ; kulturna rastlina s človekovim namernim izborom vzgojena rastlina ; lesna ali lesnata rastlina ki ima olesenelo steblo ; moška rastlina z moškimi cveti ; nižje rastline ki nimajo razvitega stebla, listov in korenin ; zelnata rastlina ki nima olesenelega stebla ; čeb. medovita rastlina ki daje med, medičino

rastlínica -e ž ( í )
manjšalnica od rastlina: iz tal že poganjajo rastlinice ; presajati rastlinice ; mlade rastlinice

rastlinják -a m ( á )
pokrit prostor za gojenje rastlin: ogrevati rastlinjak ; gojiti rastline v rastlinjaku ; streha rastlinjaka

rastlínje -a s ( ȋ )
več rastlin, rastline: rastlinje na vrtu že zeleni / gozdno, sredozemsko, vrtno rastlinje

rastlinogójstvo -a s ( ọ̑ )
agr. gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z vzgojo novih rastlinskih sort: semenogojstvo in rastlinogojstvo

rastlinojéd 1 -a m ( ẹ̑ ẹ̄ )
rastlinojeda žival: prebavila rastlinojedov ; rastlinojedi in mesojedi

rastlinojéd 2 -a -o prid. ( ẹ̑ ẹ̄ )
ki se hrani z rastlinami: ribe, žuželke in druge rastlinojede živali

rastlinojédec -dca m ( ẹ̑ )
rastlinojeda žival: zobovje rastlinojedcev ; rastlinojedci in mesojedci / ekspr. ta človek ne je mesa, je rastlinojedec vegetarijanec

rastlinoslôvec -vca m ( ȏ )
knjiž. botanik : te rastline vzbujajo pozornost rastlinoslovcev

rastlínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na rastlino: rastlinski deli ; rastlinski sokovi / rastlinski škodljivci ; rastlinske bolezni / uživati rastlinsko hrano ; rastlinska barvila / rastlinske vrste / ornament z rastlinskimi motivi
biol. rastlinska hrana rudninske snovi, iz katerih rastlina gradi organske snovi ; rastlinske populacije ; rastlinska združba skupnost različnih rastlinskih vrst, ki živijo na določenem prostoru v enakih življenjskih razmerah ; biol., kem. rastlinska beljakovina ; bot. rastlinska geografija veda, ki ugotavlja razširjenost rastlin na zemlji ; rastlinska odeja vse rastline, ki rastejo na določenem območju ; jezikosl. rastlinsko ime ime rastline ; usnj. rastlinsko strojilo

rastlínstvo -a s ( ȋ )
rastline kot celota: proučevati rastlinstvo ; varstvo rastlinstva / alpsko, vodno rastlinstvo
biol. sistematska kategorija rastlinstva

rastljív -a -o prid. ( ī í )
knjiž. ki bujno, rad raste: rastljiva drevesa / ekspr. to je rastljiva zemlja rodovitna

rástnost -i ž ( ā )
sposobnost za rast: gnojila vplivajo na rastnost ; raziskovati rastnost rastlin, živali ; pomanjkljiva rastnost semena

rastrírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
tisk. s presvetljevanjem narediti, da na poltonskem posnetku nastane raster: rastrirati fotografijo
// s strojem natisniti črte na papir: rastrirati papir za zvezke

rástrski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na raster: rastrski postopek / rastrska folija, plošča ; rastrska mreža / večbarvni rastrski plakati ; rastrski tisk / rastrski kliše kliše, ki izkazuje poltone ; rastrska pika delček reproducirane slike, ki nastane pri fotografiranju skozi rastrsko mrežo

ráš -a m ( ȃ )
zastar. raševina : nosila je obleko iz raša / oblekla je star raš in odšla delat

rášast -a -o prid. ( á )
raševinast : rašast suknjič

rášč ž ( ȃ )
star. rast : uravnavati rašč dreves / duhovna rašč / močvirska rašč

rášča -e ž ( á )
star. rast : rašča novih poganjkov ; čas rašče / nekateri otroci zaostajajo v rašči / po rašči je velik / bujna rašča okrog vode
med. rašča maligne bule

ráščav -a -o prid. ( á )
knjiž. ki bujno, rad raste: raščave rastline / begonija je tako raščava, da na odrezanih mestih lista razvije nove poganjke

ráščavost -i ž ( á )
knjiž. lastnost raščavega: boljšati, preizkušati raščavost sort ; raščavost in cvetivost

ráščenje -a s ( á )
glagolnik od raščiti: raščenje perjadi na dvorišču

ráščenost -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost raščenega: krepka raščenost telesa

ráščiti -im nedov. ( á ā )
vet., pri perutnini oplojevati : petelin rašči kokoš

rašeljíka -e ž ( í )
agr. grm ali drevo z belimi cveti v grozdih in črnimi plodovi: cepiti češnjo, višnjo na rašeljiko; prim. rešeljika

rášev -a -o prid. ( á )
zastar. raševinast : nositi raševo obleko

ráševen -vna -o prid. ( á )
zastar. raševinast : nosil je cokle in raševne hlače

raševína in ráševina -e ž ( í; á )
1. grobo domače sukno: tkati raševino ; obleka iz raševine / biti oblečen v sivo raševino / jetniška raševina
2. etn. jed iz kaše in moke, znana na Gorenjskem: jesti, zabeliti raševino

raševínast in ráševinast -a -o prid. ( í; á )
ki je iz raševine: raševinasta obleka, srajca
ekspr. govoril je trd, kmečko raševinast jezik grob, nekultiviran

ráševnat -a -o prid. ( á )
raševinast : doma so moški nosili raševnate hlače

ráševnik -a m ( á )
star. obleka iz raševine: menihi v dolgih raševnikih

rašílo -a s ( í )
star. greblja , grebljica : z rašilom čistiti pepel iz peči

rášiti -im nedov. ( á ā )
star. drezati , grebsti : rašil je po žerjavici in kmalu je zagorelo

rášpa -e ž ( ȃ )
orodje z drobnimi zobci po površini za obdelovanje nekovinskih predmetov: z rašpo zgladiti ostre robove ; pile in rašpe / čevljarska, lesna rašpa ; ploščata, polokrogla rašpa

rášpati -am nedov. ( ȃ )
z rašpo obdelovati nekovinske predmete: rašpati les, usnje

rášpla in rášplja -e ž ( ȃ )
1. rašpa : odžagane robove deske je zgladil z rašplo
2. etn. hiter ljudski ples z raznožnimi poskoki na mestu: plesati rašplo

rášplati -am in rášpljati -am nedov. ( ȃ )
rašpati : rašplati konju kopito ; pren., ekspr. veter je vso noč rašplal po slamnati strehi

ratáj -a m ( ȃ )
zastar. orač : rataj je spet začel orati

ratán -a m ( ȃ )
tropska vzpenjalka z visokim polnim steblom in zelo lahkim, trdim, prožnim lesom: pohištvo iz ratana ; bambus in ratan / lakirani, naravni, umetni ratan

ratár -ja m ( á )
zastar. orač : ratar je stopal za plugom / vsakdanje življenje slovenskega ratarja kmeta

ràtatà medm. ( ȁ-ȁ )
posnema glas bobna, trobente: četa je korakala po taktu: ratata, ratata / ratata, se je spet oglasila strojnica

rátati -am dov. ( ȃ ) nižje pog.
1. postati 1 : ratati lačen ; ratalo mu je dolgčas / zaradi njegovega vprašanja je ratala rdeča je zardela
2. nastati, razviti se: ni vedel, kaj bo ratalo iz tega
3. posrečiti se, uspeti: to nama bo gotovo ratalo

ráteški -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Rateče: rateški prebivalci
lit. rateški rokopis in Rateški rokopis več zapisov molitvenih obrazcev v slovenskem jeziku iz druge polovice 14. stoletja

ratificírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
pravn. potrditi , priznati : državni zbor je ratificiral arbitražni sporazum o meji ; ratificirati mirovno pogodbo

ratifikácija -e ž ( á )
glagolnik od ratificirati: ratifikacija pogodbe, sporazuma ; besedilo je bilo predloženo v ratifikacijo vsem vladam držav ; akt o ratifikaciji

ratifikacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ratifikacijo: ratifikacijski postopek / ratifikacijske listine

ratiné -êja m ( ẹ̑ ȇ )
tekst. rahlo, debelo blago, kosmateno na licu: obleka iz ratineja

rating in rêjting -a [ rêjting- ] m ( ȇ )
1. položaj, uvrstitev na primerjalni ocenjevalni lestvici, zlasti v očeh javnosti, poslovnih partnerjev: dvigati, reševati rating države, stranke ; kreditni rating banke, države ; mednarodni rating agencije, podjetja ; nizek, povprečen, visok rating ; rating gledanosti / javnomnenjski rating
2. šport. število točk, s katerimi se glede na rezultate, dosežene v določenem obdobju, določi moč igralca: dobiti visok rating ; ta teniški igralec, šahist je po ratingu na desetem mestu ; v prid. rabi: rating lista

ratio -a [ rácijo ] m ( ȃ )
knjiž. razum : v njem prevladuje ratio nad čustvom / ratio preprečuje pristop k umetniškemu jedru literarnega dela

ratíšče -a s ( í )
nar. vzhodno držaj : ratišče sekire / nasaditi koso na ratišče kosišče
alp. ratišče cepina

rátluk -a m ( ȃ )
gastr. orientalska slaščica iz kuhanega škroba in sladkorja z dodatkom dišav in barvil: jesti, kupiti ratluk ; ratluk z orehi

raván 1 -i ž ( ȃ )
zastar. ravnina : peljati se po ravani

raván 2 -vní ž ( ȃ )
knjiž. ravnina : živeti na ravni, v ravni ; po ravneh tekoče reke ; leteti nizko nad ravnjo ; močvirna, travnata ravan / Četena Ravan / ekspr. bojna ravan
knjiž. dvigati življenjsko ravan raven, nivo

ravan 3 prid. , gl. raven 3

ravánski -a -o prid. ( ȃ )
knjiž. ravninski : ravanski prebivalci / ravanska vas

rávbar -ja m ( á )
nižje pog. ropar , razbojnik : pridružil se je ravbarjem
etn. ravbarji in žandarji otroška igra, pri kateri ena skupina otrok lovi drugo

rávbarski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na ravbarje: bali so se ravbarskih tolp / ravbarski napadi
pog. narediti komu ravbarsko lojtrico, ravbarske lojtrice nastaviti komu sklenjene roke, ramena, da nanje stopi in se tako povzpne

rávbšic -a m ( ȃ )
nižje pog. divji lovec: ravbšic je nastavil srnam zanko ; lovci in ravbšici

rave in rêjv -a [ rêjv- ] m ( ȇ )
zvrst elektronske plesne glasbe, popularne zlasti v devetdesetih letih, za katero je značilna mešanica tehna, trancea, hardcora, housa: rave jih popolnoma prevzame ; poslušati rave ; ljubitelji rava ; metal, tehno in rave
// glasbena prireditev, na kateri udeleženci plešejo na tako glasbo: iti na rave ; plesati, zabavati se na ravu ; izbrati obleko za rave ; v prid. rabi: rave party rave zabava ; rave glasba ; rave kultura, scena ; rave zabava glasbena prireditev, na kateri udeleženci plešejo na tako glasbo

ráven 1 -vní in -vni ž ( ā )
star., navadno v imenovalniku in tožilniku ednine ravnina : priti s hriba na raven, v raven ; na ravneh so se pasle črede krav

ráven 2 tudi ravèn -vní ž , or. ed. rávnijo tudi ravnjó ( á; ə̏ ȋ ) navadno s prilastkom
1. kar opredeljuje kvalitativno vrednost pojava: dvigati izobrazbeno, kulturno, življenjsko raven prebivalstva ; duševna raven učencev ; zdrkniti na raven, pod raven povprečnosti ; biti na visoki umetniški ravni
// kar opredeljuje kvantitativno vrednost pojava: ohraniti raven dohodkov ; izvoz je presegel pričakovano raven
2. publ. stopnja v razvrstitvi po položaju, pristojnosti, pomembnosti: razpravljali bodo na vseh ravneh ; analize so opravili na ravni občine / konferenca na najvišji ravni konferenca vodilnih oseb, navadno šefov držav
publ. prehajati z estetske na sociološko raven z estetskega področja na sociološko ; publ. biti na ravni biti dober, kvaliteten ; publ. pojava sta na isti ravni sta enakovredna; sta istovrstna ; publ. biti pod ravnijo biti podpovprečen, nekvaliteten, slab

ráven 3 stil. raván rávna -o tudi prid. ( á ȃ á )
1. ki se ne odklanja, ne izstopa iz osnovne smeri: potegniti ravno črto ; stati v ravni vrsti ; cesta je ravna, brez ovinkov / ravna drevesa / pred njim se je razprostiral raven svet, travnik ; ravne ploskve ; tla so popolnoma ravna brez vboklin ali izboklin ; morje je bilo ravno kot miza / ravni lasje lasje, ki niso kodrasti, skodrani
// ki je tak zaradi svojega namena: raven nož ; dleto mora biti ravno
// ki ima naravno, pravilno obliko: ima ravne noge ; bil je raven kot jelka, sveča / ima grški, raven nos nos v isti črti s čelom
2. zastar. enak , enakovreden : najina položaja sta ravna ; ni jima raven / ni ji ravna po lepoti
3. zastar. dosleden , načelen : je vzkipljiv, a raven človek / ima raven značaj
4. zastar. sod 3 , paren 2 : ravne in neravne hišne številke
arhit. ravna streha streha, ki je vodoravna ali nagnjena za manj kot šest stopinj ; fiz. ravno zrcalo gladka ravna ploskev, ki odbija vpadajoče valovanje ; geom. ravna ploskev ravnina ali del ravnine ; min. ravni prelom prelom, pri katerem je ploskev zaradi enake debeline posameznih zrn ravna, gladka ; pravn. sorodniki v ravni črti sorodniki, ki neposredno ali posredno izhajajo drug od drugega ; teh. ravno ozobje ozobje, pri katerem so zobje ravni ; ravno steklo ; vet. ravna glava glava s čelom in nosnim grebenom v isti ravnini ; zool. ravno vretence vretence, ki je spredaj in zadaj ravno

raver ipd. gl. rejver ipd.

raviól -a m ( ọ̑ )
nav. mn., gastr. izdelek iz rezančnega testa trikotne ali obročaste oblike z nadevom, navadno iz sesekljanega mesa: preliti raviole s paradižnikovo omako ; zakuhati raviole v juho

rávna -e ž ( á )
zastar. ravnina : hodil je po gorah in po ravnah, preden je prišel na cilj

ravnálec -lca [ rau̯nalca in rau̯nau̯ca ] m ( ȃ )
nekdaj delavec, ki kaj ravna: zaposlen je kot ravnalec kož
teh. premakljiva priprava na pisalnem stroju, ob kateri se vlaga papir

ravnálen -lna -o prid. ( ȃ )
teh. nanašajoč se na ravnanje: ravnalna letev, miza, plošča ; ravnalno kladivo, nakovalo / ravnalni stroj za pločevino / ravnalne naprave v vesoljski ladji krmilne naprave

ravnálka -e [ tudi rau̯nau̯ka ] ž ( ȃ )
nekdaj delavka, ki kaj ravna: dela kot ravnalka časopisov
teh. ravnalna letev, plošča

ravnálnik -a m ( ȃ )
teh. stroj za ravnanje pločevine: ravnati palice na ravnalniku, z ravnalnikom / pločevinski ravnalnik
agr. stroj z ravno desko za ravnanje, izravnavanje tal

ravnálo -a s ( á )
1. priprava za ravnanje: za ravnalo je uporabil desko
// grad. priprava za določanje, ugotavljanje vodoravnosti: z ravnalom ugotoviti ravnost zidu / cevno ravnalo ; vodno ravnalo vodna tehtnica
2. knjiž. regulator : naravnati ravnalo glasnosti, pritiska
3. knjiž. kar kaj uravnava sploh: pelin je ravnalo za želodec / ugotoviti osnovna ravnala proizvodnje
žel. parno ravnalo naprava parne lokomotive, s katero se uravnava pritisk pare med kotlom in cilindri

ravnánje -a s ( ȃ )
glagolnik od ravnati:
a) ravnanje pločevine, žice / ravnanje ljudi v vrste / ravnanje zlomljene roke je bolelo
b) tako ravnanje ni bilo pravično ; utemeljevati, zagovarjati svoje ravnanje ; ne strinja se z njegovim ravnanjem ; prijazno, surovo, vljudno ravnanje
c) ravnanje s temi aparaturami je preprosto ; vadil se je v ravnanju s puško, sabljo / slabo ravnanje z denarjem ga je privedlo na rob propada

ravnátelj -a m ( ȃ )
kdor vodi šolo, zavod ali ustanovo: imenovali so ga za ravnatelja / šolski ravnatelj ; ravnatelj drame, galerije ; pomočnik ravnatelja / bančni ravnatelj ; ravnatelj premogokopne družbe
šol. ukor ravnatelja nekdaj vzgojni ukrep, za dve stopnji višji od ukora razrednika

ravnáteljev -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ravnatelje: ravnateljeva pisarna
šol. ravnateljev dan nekdaj dan, ki ga ravnatelj šole enkrat na leto določi kot pouka prost dan, zlasti za kulturne, športne dejavnosti

ravnateljevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od ravnateljevati: med njegovim ravnateljevanjem je prišlo do mnogih sprememb v zavodu

ravnateljeváti -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž. biti ravnatelj: ravnateljeval je petnajst let

ravnáteljica -e ž ( ȃ )
ženska, ki vodi šolo, zavod ali ustanovo: dolgoletna ravnateljica ; gospa ravnateljica ; ravnateljica gimnazije, osnovne šole, vrtca

ravnáteljski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ravnatelje: ravnateljske dolžnosti ; dobiti ravnateljsko mesto / ravnateljski sestanek

ravnáteljstvo -a s ( ȃ )
1. služba ravnatelja: sprejeti ravnateljstvo v novem zavodu / ravnateljstvo mu je povzročalo precej skrbi
2. urad ravnatelja: ravnateljstvu opere se je prijavilo na razpis več pevcev, kot so jih potrebovali ; prostori ravnateljstva

ravnáti -ám nedov. ( á ȃ )
1. delati ravno: ravnati žeblje, žico ; upognjeni listi koruze so se začeli ravnati / zadaj za hišo so z buldožerjem ravnali zemljo ; kar naprej si je ravnala gube na obleki / ravnala je perilo in ga dajala v omaro zlagala
// delati, da pride kaj v naraven, pravilen položaj: ravnati komu izpahnjeno nogo
2. s prislovom kazati do česa določen odnos, ki se izraža zlasti v dejanjih: ne ravnaj tako s knjigami ; ljubeznivo, prijazno, surovo ravnati s kom ; ekspr. ravnati s kom v rokavicah obzirno, previdno ; ravnati s čim kot svinja z mehom grdo, malomarno / vedel je, kako mora ravnati ob nesreči ; na tvojem mestu bi ravnal drugače ; ravnati po pameti, proti volji drugih ; ravnal je pravilno, po svoje / ravna v skladu s predpisi / ravnati po pogodbi
3. v zvezi z z delati s čim tako, da opravlja svojo vlogo, da se dosega določen namen: naučil ga je ravnati s kompasom, puško ; ne zna ravnati s temi stroji / ne zna ravnati s konji ; negospodarno ravnati z odpadki, surovinami / slabo ravna z denarjem ; previdno ravnaj z ognjem, da ne bo požara
4. star. voditi 1 , usmerjati : ravnati vole, voz / ravnati koga na pravo pot / pogovor so ravnale ženske
5. star. voditi, biti vodja: postavljanje mlaja je ravnal oče / to kmetijo ravna preudaren gospodar
ekspr. ravnati komu s palico kosti tepsti ga ; star. gospodinja je ravnala večerjo pripravljala

ravníca -e ž ( í )
manjši raven svet: pred njim se je razprostirala ravnica ; obdelal je vsako ravnico med skalnatimi griči ; ustavili so se na ravnici pod vrhom hriba ; plodna, travnata ravnica / naplavinska ravnica

ravník in rávnik -a m ( í; ā )
1. knjiž. umišljen krog na zemeljski površini, ki deli zemljo na severno in južno polovico; ekvator : pokrajine ob ravniku ; ladja je plula južno od ravnika
2. geogr. ostanek nekdaj uravnanega površja: ob vrhu tega hribovja so vidni ostanki ravnika / kraški ravnik uravnano kraško površje, ki ga lahko razčlenjujejo manjše ali srednje velike kraške kotanje

ravnílce -a s ( ī )
manjšalnica od ravnilo: kovinsko, leseno ravnilce

ravnílo -a s ( í )
1. priprava za delanje, risanje ravnih črt: podčrtati z ravnilom ; kovinsko, leseno ravnilo ; ravnilo z označenimi centimetri / risati s šestilom in ravnilom
agr. sadilno ravnilo lesena letev za določanje sadilnega mesta sadike ; teh. nastavno ravnilo ; priložno ravnilo s kratko prečko na koncu, ki se položi ob rob risalne deske
2. star. vzor , vodilo : to mu je postavil za zgled in ravnilo / očetove besede so mu bile življenjsko ravnilo

ravnína -e ž ( í )
1. navadno večji raven svet: prehoditi, prevoziti ravnino ; sredi ravnine leži vas ; naselili so se na ravnini ; cesta se je z griča spustila v ravnino ; rodovitna, travnata ravnina / ekspr. okoli njega se je razprostirala široka morska ravnina ravan
2. višina (ravne) površine česa: ta roža ima cvete v isti ravnini ; ravnina oken
3. zastar., navadno s prilastkom kar opredeljuje kvalitativno vrednost pojava; raven 2 : dvigati izobrazbeno, kulturno, življenjsko ravnino prebivalstva
4. publ., s prilastkom stopnja v razvrstitvi po položaju, pristojnosti, pomembnosti: vprašanje so že obravnavali na različnih ravninah
5. geom. ploskovna tvorba, na kateri leži premica, ki poteka skozi različni točki tvorbe: določati točke na ravnini ; lega likov v ravnini ; z ravnino presekati kroglo ; navpična, vodoravna ravnina / dotikalna ravnina ki se dotika ploskve na določenem mestu ; narisna, tlorisna ravnina ; prava ravnina na kateri so končne, dostopne točke ; projekcijska, risalna, simetrijska ravnina
fiz. polarizacijska ravnina pravokotna na smer električnega polja ; jezikosl. glasoslovna, pomenska, skladenjska ravnina jezika ; lit. pripovedna ravnina ; šport. ciljna ravnina ravni del tekmovalne steze pred ciljem

ravnínec -nca m ( ȋ )
kdor živi na ravnini ali je doma z ravnine: ravninci in hribovci

ravnínica -e ž ( í )
manjšalnica od ravnina: na ravninici so se pasle krave ; travnata ravninica na robu gozda

ravnínje -a s ( ȋ )
geom. množica ravnin v prostoru: skupna točka ravnin v ravninju / osno ravninje ravnine, ki potekajo skozi isto premico ; središčno ravninje ravnine, ki potekajo skozi isto točko

ravnínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ravnino: ravninski prebivalci / ravninski gozdovi ; ravninske reke / ravninski svet
geom. ravninski lik lik na ravnini ; ravninski koordinatni sistem koordinatni sistem za določanje lege točke v ravnini ; ravninska geometrija geometrija, ki se ukvarja z ravninskimi tvorbami; planimetrija ; ravninska tvorba geometrijska tvorba, katere elementi so vsi na isti ravnini

ravníški in rávniški -a -o prid. ( ȋ; ā )
nanašajoč se na ravnik: ravniški del Afrike / rastlinstvo v ravniškem pasu

rávno člen. ( á )
1. izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: ravno on je to storil / ravno tisto obleko bom kupil ; avtomobil je ustavil ravno pred hišo / ravno tak je kot oče ; ravno tako govori kot njegov brat ; danes sem ga ravno tam srečal kot včeraj ; ravno toliko vem kot ti / v vezniški rabi: siten je, ravno zato ga ne maram ; to bo treba natančno razložiti. Ravno tako ni jasno vprašanje rokov / v povedni rabi premalo delamo, to je ravno / ravno prav, takoj pridem
// z oslabljenim pomenom poudarja pomen besede, na katero se veže: ne grem s teboj, ravno nalašč ne ; obleka mu je ravno prav ; ravno toliko časa imava, da greva v trgovino
// navadno v zvezi s še izraža omejitev za uresničitev dejanja: zdaj bo ravno še čas, da prideva na ta vlak ; skril se je v travi, tako da se je ravno glava še videla / ravno deset evrov imam še za avtobus samo, le
2. v nikalnih stavkih izraža rahlo omejitev: ravno klical te nisem, pa če si že tu, tudi prav ; dež ni ravno potreben ; ravno sprti nismo, prav radi se pa nimamo
// izraža nezadostno stopnjo: hrana ni ravno dobra ; dekle ni ravno lepo ; ni ravno najbolj pameten, je pa priden
3. izraža, da se je dejanje zgodilo v najbližji, neposredni preteklosti: vlak je ravno odpeljal / v vezniški rabi zalotili so ga, ravno ko je vdrl v blagajno
4. izraža sočasnost dogajanja v preteklosti ali sedanjosti, gledano s stališča govorečega: ravno odhajal je, ko sem prišel / v vezniški rabi ravno ko je hotel vstopiti, ga je nagovoril neznanec
5. natančno , natanko : danes je ravno pet let od očetove smrti ; ravno tri metre blaga potrebujem za plašč
ekspr. zakaj naj plačam ravno jaz izraža nezadovoljstvo, očitek ; pog. to ravno ne izraža, da trditev sogovornika ni v celoti sprejemljiva ; iron. ti se pa ravno spoznaš na te stvari nič se ne spoznaš ; ekspr. ravno treba ti je bilo iti v kino izraža nejevoljo, očitek ; star. kozarček ti ne bo škodoval, če ga ravno nisi vajen čeprav

ravno... prvi del zloženk
nanašajoč se na raven 3 : ravnočrten, ravnokrilec, ravnostropen, ravnotežje

ravnočŕten -tna -o prid. ( ȓ )
1. nanašajoč se na ravno črto: ravnočrtni vzorci na blagu / ravnočrtni bliski / ravnočrten razvoj dramskega dejanja premočrten
2. knjiž. dosleden , načelen : ravnočrtno gledanje na vzgojo

ravnodúšen -šna -o prid. ( ū ȗ )
ki nima, ne kaže zanimanja, zavzetosti za kaj: ravnodušen človek ; do teh idej, ljudi je ravnodušen / popolnoma ravnodušen je do teh težav, za te težave ga ne vznemirjajo / pripovedoval je z ravnodušnim glasom ; jezile so jo bratove ravnodušne pripombe
ekspr. ni ravnodušen do nje čuti do nje naklonjenost, ljubezen

ravnodúšje -a s ( ȗ )
knjiž. ravnodušnost : ohraniti ravnodušje / novice so poslušali s hladnim ravnodušjem

ravnodúšnež -a m ( ȗ )
ekspr. ravnodušen človek: ni ravnodušnež, vsaka malenkost ga skrbi

ravnodúšnost -i ž ( ū )
stanje ravnodušnega človeka: njena ravnodušnost ob njegovi nesreči ga je bolela ; nič jih ne spravi iz ravnodušnosti ; za navidezno ravnodušnostjo se je skrivala radovednost / poslušala ga je s hladno ravnodušnostjo / ekspr. očitali so mu politično ravnodušnost

rávnokar prisl. ( á )
1. izraža, da se je dejanje zgodilo v najbližji, neposredni preteklosti: vlak je ravnokar odpeljal ; ravnokar je stopila v hišo ; sonce je ravnokar zašlo / ravnokar nakošena trava
2. izraža sočasnost dogajanja v preteklosti ali sedanjosti, gledano s stališča govorečega: četa se je ravnokar pripravljala h kosilu, ko je trobentač zatrobil alarm / otroci ravnokar vstajajo

ravnokrílec -lca m ( ȋ )
nav. mn., zool. žuželke z dvema paroma neenakih kril in močnim grizalom, Orthoptera: strigalice, bogomolke in drugi ravnokrilci

ravnoméren -rna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
knjiž. enakomeren : ravnomeren razvoj / pripoved v romanu je stilno izenačena in ravnomerna / ravnomerna površina ravna

ravnoprávnost -i ž ( á )
zastar. enakopravnost : uzakoniti ravnopravnost ; boriti se za ravnopravnost / državljanska, verska ravnopravnost

ravnorásel -sla -o [ rau̯norasəu̯ ] prid. ( ā á )
knjiž. ki je ravne rasti: les mora biti ravnorasel, brez grč in razpok / občudoval je lepo, ravnoraslo dekle, ki je hodilo pred njim

rávnost -i ž ( á )
lastnost, značilnost ravnega: ravnost črte / ravnost nog

ravnôta -e ž ( ó )
zastar. ravnina : s hriba so se kmalu spustili na ravnoto

ravnotéžen -žna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na ravnotežje: ravnotežna lega / ravnotežne spretnosti / imeti dober ravnotežni čut
anat. ravnotežni kamenčki drobci anorganskih snovi v ravnotežnem organu ; ravnotežni organ čutilo v notranjem ušesu za zaznavanje položaja glave ; les. ravnotežna vlažnost lesa stanje lesa, da pri določeni temperaturi in določeni relativni vlažnosti zraka ne sprejema niti ne oddaja vlage ; zool. ravnotežni mešiček mešiček na korenu tipalnice potočnega raka s čutnimi dlačicami in drobnimi peščenimi zrnci za vzdrževanje ravnotežja

ravnotéžje -a s ( ẹ̑ )
1. stanje, v katerem je sila teže telesa, teles na obeh straneh enaka: izgubiti, obdržati ravnotežje ; stopal je po ozki brvi in lovil ravnotežje ; ladja je zaradi močnega sunka vetra prišla iz ravnotežja ; skodelici tehtnice sta v ravnotežju / vrvohodec s palico za ravnotežje
2. navadno s prilastkom stanje, v katerem so
a) nasprotujoče si sile enako velike, močne: prizadevati si za politično, vojaško ravnotežje / posledice porušenega ravnotežja v naravi
b) nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene: pisatelj je znal ustvariti ravnotežje med dogodki in opisi ; ravnotežje med dohodki in izdatki / ekspr. barve na sliki so v ravnotežju
// stanje umirjenosti, duševne skladnosti: novica je v njem porušila ravnotežje / izgubiti duševno ravnotežje / ekspr. slabo vreme ga je vrglo iz ravnotežja
anat. organ za ravnotežje ravnotežni organ ; ekon. gospodarsko ravnotežje stanje, ko so gospodarske dejavnosti in panoge v določenem časovnem obdobju usklajene ; načelo proračunskega ravnotežja načelo, da morajo biti proračunski izdatki enaki proračunskim prejemkom

ravnotéžnica -e ž ( ẹ̑ )
drog za vzdrževanje ravnotežja: vrvohodec z ravnotežnico v rokah

ravnotéžnosten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na ravnotežje: ravnotežnostne vaje / s telovadbo izboljšati ravnotežnostni čut čut za ravnotežje

ravnovésen -sna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na ravnovesje: ravnovesne motnje v naravi / ravnovesni politični položaj / spraviti predmet iz ravnovesnega položaja ravnotežnega
fiz. ravnovesna lega lega, v kateri telo vztraja, dokler ne nastopi nova zunanja sila

ravnovésje -a s ( ẹ̑ )
1. stanje, v katerem je teža telesa, teles na obeh straneh enaka; ravnotežje : loviti ravnovesje na gredi ; čoln so težko držali v ravnovesju
2. navadno s prilastkom stanje, v katerem so
a) nasprotujoče si sile enako velike, močne: vzpostavitev ravnovesja političnih, vojaških sil v svetu / ohranjevati, porušiti ravnovesje v naravi
b) nasprotne, različne stvari enako velike, usklajene: posamezne zgodbe romana so v ravnovesju / ekspr. slikarju se je posrečilo ustvariti ravnovesje v barvah / bilančno, proračunsko ravnovesje
// stanje umirjenosti, duševne skladnosti: po teh besedah se mu je vrnilo ravnovesje / poskušal je najti duševno, notranje ravnovesje / spraviti, ekspr. vreči koga iz ravnovesja
fiz. stanje, v katerem telo vztraja, dokler ne nastopi nova zunanja sila

rávs -a m ( ȃ )
ekspr. spopad, pretep, zlasti s potegovanjem krempljev, zob po nasprotniku: opazovati ravs mačkov, petelinov / v tej hiši je večen ravs in kavs prepir, prerekanje, pretep

rávsanje -a s ( ȃ )
glagolnik od ravsati: ravsanje mačkov / dovolj mu je bilo njihovega prepiranja in ravsanja ; pri ravsanju se je ranil v roko

rávsast -a -o prid. ( ȃ )
ekspr. grob 2 , pretepaški : ni se dobro počutil med ravsastimi otroki / bil je pravi človek za tiste težke, ravsaste čase

rávsati -am nedov. ( ȃ )
zastar. praskati , potegovati : ne ravsaj z žebljem po steni / ko se je plazil skozi grmovje, mu je trnje ravsalo roke in obraz

rávsniti -em dov. ( á ȃ )
prasniti , potegniti : ravsniti z žebljem po pohištvu / hotel je prijeti mačko, pa ga je ravsnila

rávš -a m ( ȃ )
nar. sleč , rododendron : pobočje je bilo poraslo z ravšem

rávšelj -šlja in -na [ rau̯šəlj ] m ( á )
1. star. iz vrbovih vej ali žice pletena košu podobna priprava za lovljenje rib, rakov; vrša : nastaviti ravšelj v vodo
// taki pripravi podobna mreža, past za ptiče, polhe: loviti z ravšljem
2. nav. slabš. grob, neolikan človek: ne mara imeti opravka s tem ravšljem ; ta ženska je pravi ravšelj

rávšje -a s ( ȃ )
nar. sleč , rododendron : rdeči cveti ravšja

rávt -a m ( ȃ )
star. (slovesen) sprejem, družabna prireditev, navadno zvečer: povabiti na ravt ; ravt pri grofici

rayon gl. rejon

ràz 1 ráza m ( ȁ á )
alp. skalnat greben v steni: preplezati raz ; severni raz Mojstrovke

ráz 2 ž ( ȃ )
knjiž. raza : na šipi so razi / čoln je puščal za seboj ravno raz brazdo

raz 3 predl. , s tožilnikom, tudi z rodilnikom, stil. v zvezi z enklitično obliko osebnega zaimka ráz- ( ȃ )
knjiž. za izražanje premikanja od zgornje strani česa, tako da preneha neposreden dotik, ali dosege takega položaja; z 2 : vzeti čepico raz glavo ; pasti raz mizo / vreči odejo raz sebe / megle se dvigujejo raz morje iznad morja

ràz... 1 predpona v sestavljenkah ( ȁ )
za izražanje stanja osebe, ki je bila v kakem stanju, poklicu, funkciji, pa ni več; nekdanji , bivši : razjezuit, razkralj

raz... 2 predpona
1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
a) premikanja ali usmerjenosti v več krajev, smeri: razgnati, raznesti, razvoziti / razgrniti, razložiti po mizi / razblebetati, razglasiti novico / v zvezi s se razbežati se, raziti se, razleteti se / glas se razlega po dolini
b) dejstva, da kaj ni več skupaj, v prvotnem položaju: razgrebsti, razriniti, razsuti / razpustiti, razširiti, raztegniti / razkoračiti se
c) delitve, ločitve na več delov: razcepiti, razdeliti, razrezati, razstaviti
č) nastopa stanja, navadno v veliki meri: razbesneti, razjeziti, razžariti / v zvezi s se razboleti se, razgovoriti se, razživeti se
d) dosege zaželenega namena, cilja: razgreti, razmehčati / razhoditi nove čevlje / razbrati
e) prenehanja obstajanja, stanja: razbliniti, razkrojiti, raztopiti / razdišati se
f) nasprotnosti tega, kar pomeni glagol z drugo predpono: razbarvati, razčlovečiti, razelektriti, razorožiti, raztovoriti, razvezati
g) same dovršnosti (včasih brez pomenskega odtenka): razbistriti, razcefrati, raztrgati / razcvesti se
2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: razbarvanje, razcepitev, razglasen, razhod

ráza -e ž ( á )
1. manjša povrhnja poškodba v obliki črte: s piljenjem narediti raze ; raze na pohištvu, v lošču ; kamen z razami
2. črta , guba : okrog oči je imela drobne raze ; raze na čelu / ladja je puščala za seboj globoko razo brazdo
knjiž. zapomnil si ga je zaradi rdeče raze na licu brazgotine ; skozi razo v vratih je gledala na cesto razpoko, špranjo
zool. škržna raza vsaka od petih odprtin pred prsnimi plavutmi, skozi katere odteka voda, ki obliva škrge

razálo -a s ( á )
geod. priprava z dvema cevkama, delno napolnjenima s tekočino, za določanje višinskih razlik med točkami na terenu:

rázan -a -o prid. ( ā )
knjiž. do roba poln: razana žlica moke

razánten -tna -o prid. ( ȃ )
knjiž. ki poteka skoraj ravno, vzporedno s površino: razanten let lastovk / razanten izstrelek

razapníti -ím in razápniti -im dov. , razápnil ( ī í; ā ȃ )
odvzeti, odstraniti apnenec iz česa: razapniti vodo, zemljo

rázast -a -o prid. ( á )
ki ima raze: razasta površina

razbárvanje -a s ( ȃ )
glagolnik od razbarvati: sredstvo za razbarvanje

razbárvati -am dov. ( ȃ )
narediti, da kaj nima več kake barve: razbarvati les, tkanino ; sod, v katerem je bilo rdeče vino, je treba razbarvati ; razbarvati z alkoholom / razbarvati lase / to sredstvo razbarva ; pulover se je pri pranju razbarval ; knjiž. obleka se je na soncu razbarvala je obledela

razbásati -bášem tudi -básam dov. , tudi razbasájte; tudi razbasála ( á ȃ )
zastar. izprazniti : razbasati puško

razbegávati se -am se nedov. ( ȃ )
knjiž. bežeč se razhajati: ob vpadih sovražne vojske so se ljudje razbegavali ; pren. njegove misli so se razbegavale

razbégel -gla -o [ razbegəu̯ ] prid. ( ẹ́ )
knjiž. ki se je razbežal: iskati razbegle otroke / razbegla čreda

razbégniti se -em se dov. , tudi razbegníte se; tudi razbegníla se ( ẹ́ ẹ̑ )
knjiž. razbežati se: množica se je prestrašena razbegnila / čreda se je razbegnila na vse strani / vsi dvomi, upi so se razbegnili

razbelíti in razbéliti -im dov. ( ī ẹ́ )
1. močno segreti: razbeliti olje, železo ; razbeliti peč za peko ; razbeliti v ognju ; s kurjenjem razbeliti ; pečnice so se razbelile / ekspr. poletno sonce je razbelilo ozračje
2. nav. ekspr. povzročiti občutek velike toplote: pripeka mu je razbelila glavo

razbéljati -am nedov. ( ẹ́ )
močno segrevati: razbeljati železo ; pečnice so se hitro razbeljale

razbéljenost -i ž ( ẹ́ )
stanje razbeljenega: razbeljenost jekla / razbeljenost puščavskega peska

razberljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da razbrati: težko razberljiv napis / publ. delo ima razberljiv naslov poveden, pomenljiv

razbeséditi se -im se dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
1. knjiž. razgovoriti se: razbesedil se je o fotografiranju ; preveč, zelo si se razbesedil
2. nar. spreti se, sporeči se: razbesedila sta se zaradi zemlje

razbesnélost -i ž ( ẹ́ )
stanje razbesnelega: v razbesnelosti ga je hotel ubiti

razbesnéti -ím dov. , razbêsni in razbésni ( ẹ́ í )
spraviti v besnost: očitki so ga razbesneli ; poraz je gledalce zelo razbesnel

razbesnévati se -am se nedov. ( ẹ́ )
ekspr. postajati (bolj) silovit: boj, nevihta se razbesneva

razbesníti -ím dov. , razbêsni in razbésni; razbésnil ( ī í )
razbesneti : posmeh ga je razbesnil / tako se je razbesnila, da ga je udarila

razbezljáti se -ám se [ razbəzljati se in razbezljati se ] dov. ( á ȃ )
bezljajoč oditi na več strani: krave so se razbezljale

razbežáti se -ím se dov. , razbéži se; razbéžal se tudi razbêžal se ( á í )
1. zbežati na več strani: ob prihodu policistov so se napadalci razbežali ; glasno kričeč se razbežati / otroci se ob poku razbežijo na vse strani / ekspr. ko so ga dekleta zagledala, so se smejoč razbežala razšla
2. ekspr. izginiti , miniti : žalostne misli so se hitro razbežale ; sanje o sreči se bodo kmalu razbežale
ekspr. zgradili so novo tovarno za ljudi, ki se še niso razbežali po svetu odselili ; knjiž., ekspr. novica se je razbežala po mestu hitro razširila

razbíčati -am dov. ( ī ȋ )
1. z bičanjem (zelo) raniti: razbičati upornikom hrbte ; pren., ekspr. trpljenje mu je razbičalo srce
2. knjiž., ekspr. razburkati , razpeniti : veter je razbičal morje
// vznemiriti , razvneti : knjiga mu je razbičala domišljijo ; razbičati strasti

razbijáč -a m ( á )
kdor razbija: razbijač skal / skupina razbijačev je napadla sedež stranke / ekspr. razbijač delavske solidarnosti

razbijálec -lca [ razbijau̯ca ] m ( ȃ )
kdor razbija: razbijalec skal, starega železa / ekspr. razbijalec enotnosti

razbijálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na razbijanje: razbijalno orodje / razbijalna dejavnost, politika

razbijálski -a -o [ razbijau̯ski tudi razbijalski ] prid. ( ȃ )
nanašajoč se na razbijalce: razbijalsko orodje / razbijalska tolpa / razbijalsko delovanje nekaterih političnih skupin

razbíjanje -a s ( í )
glagolnik od razbijati: kladivo za razbijanje kamenja / razbijanje kozarcev / slišalo se je razbijanje po vratih / razbijanje po klavirju / razbijanje srca se je umirilo / razbijanje enotnosti v stranki / razbijanje iluzij

razbijáški -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na razbijače: razbijaške tolpe / razbijaško delovanje / razbijaška kritika

razbijáštvo -a s ( ȃ )
slabš. razbijaško ravnanje ali dejanje: obsojati razbijaštvo demonstrantov / nekateri člani so bili zaradi razbijaštva izključeni iz organizacije

razbíjati -am nedov. , stil. razbijála ( í )
1. z udarcem, udarci delati iz česa majhne, drobne dele: razbijati skalo ; razbijati s kladivom ; skala se je kotalila po bregu in se razbijala / razbijati na manjše dele ; pren., ekspr. s svojim delovanjem razbija temelje naše družbe
fiz. razbijati atome
// nasilno delati, da se kaj zelo poškoduje: stavkajoči delavci so razbijali stroje ; v pijanosti razbija
// delati, povzročati, da kaj zaradi udarca, padca
a) razpade na majhne, drobne dele: nerodna je, pri pomivanju pogosto razbija posodo ; tanki kozarci se radi razbijajo
b) se zelo poškoduje, uniči: otroci pri igri razbijajo igrače ; razbijati pohištvo
2. udarjati z nogo, z roko ob kaj: konji so razbijali ob tla ; razbijati s pestjo po vratih ; močno razbijati
// nav. ekspr. s takim udarjanjem delati, povzročati (velik) hrup: pijanec je kričal in razbijal ; ne razbijaj, saj boš zbudil celo hišo
3. ekspr. glasno igrati, močno tolči: vsako popoldne sede za klavir in razbija ; razbijati na boben / glasba mu razbija po glavi, v ušesih zaradi prevelike glasnosti neprijetno učinkuje nanj
4. ekspr. močno biti, utripati: srce ji je razbijalo od strahu / žila na senceh mu razbija ; brezoseb. v glavi mi divje razbija
5. nav. ekspr. delati, povzročati, da kaka celota preide v dele: razbijati prevelika obdelovalna zemljišča / razbijati skupine v več manjših
// delati, povzročati, da kaj prenehava obstajati: s svojim vmešavanjem rada razbija zakone / razbijati sovražnikove patrulje / razbijati enotnost
6. ekspr. jemati pomen, veljavo, vrednost: razbijati iluzije ; z dokazovanjem razbijati zmotne teorije
ekspr. strokovnjaki si že dolgo razbijajo glave s tem problemom veliko razmišljajo o njem ; ekspr. s tem si ne bom razbijal glave delal skrbi ; sveti Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi okoli 24. februarja se vreme navadno spremeni iz zimskega v zgodnjepomladno ali obratno

razbíranje -a s ( ī )
glagolnik od razbirati: razbiranje starih pisav / kritično razbiranje podrobnosti

razbírati -am nedov. ( ī ȋ )
1. razpoznavati znak, znake za glas, glasove in jih povezati v besedo: s prstom je kazal črke in razbiral besede ; razbirati napise / nezaupno ga je opazovala, ko je razbiral pismo bral ; razbirati podatke z instrumentov odčitavati
// razumevati ustaljene, dogovorjene znake; brati : zidar mora znati razbirati gradbeni načrt ; razbirati šifrirano besedilo
2. knjiž. z gledanjem, opazovanjem česa ugotavljati, spoznavati kaj: iz urejenosti izložb je razbiral okus, znanje aranžerja / razbirati posamezne predmete razločevati
// ugotavljati, spoznavati sploh: iz njegovih besed razbiram, da je zelo nezadovoljen / znanstveniki razbirajo skrivnosti narave odkrivajo, razkrivajo / z njenega obraza razbira, kaj misli
knjiž. zdelo se je, kot da razbira nasprotnikovo ponudbo presoja, ocenjuje ; knjiž. razbiral je, kaj naj reče premišljeval, pretehtaval ; publ. razbirati zrno od plev ločevati

razbistrítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od razbistriti: razbistritev vprašanj / prihod čet OZN bo pripomogel k razbistritvi položaja

razbistríti -ím dov. , razbístril; razbistrèn ( ī í )
razviti sposobnost za mišljenje: razbistriti komu duha ; počasi se mu je razum razbistril
// narediti kaj bolj jasno, miselno izoblikovano: študija je razbistrila nekatera pravna vprašanja ; pojmi so se popolnoma razbistrili
hladen zrak mu je razbistril glavo ga je naredil sposobnega mišljenja ; publ. pogovori so razbistrili položaj naredili, da so postala določena dejstva in odnosi med njimi jasna, urejena

razbítek -tka m ( ȋ )
nav. mn., knjiž. razbitina : razbitki ponesrečene ladje / zbirati razbitke lončenih posod črepinje

razbíti -bíjem dov. , razbìl ( í ȋ )
1. z udarcem, udarci narediti iz česa majhne, drobne dele: razbiti kamen, skalo ; s kladivom razbiti / razbiti oreh ; ekspr. razbiti na drobne koščke čisto, popolnoma / razbiti na veliko drobcev ; udaril je in led se je razbil ; pren., ekspr. razbiti temelje družbenega reda
// nasilno zelo poškodovati: demonstranti so razbili poslopje, spomenik ; s sekiro razbiti vrata / granata je razbila bunker
// narediti, povzročiti, da kaj zaradi udarca, padca
a) razpade na majhne, drobne dele: vse kozarce je že razbila ; s fračo je razbil šipo ; zrcalo je padlo na tla in se razbilo / vsa jajca so se razbila
b) se zelo poškoduje, uniči: otrok bo igrače hitro razbil ; razbiti avtomobil ; čoln se je razbil ob čereh ; razbiti si koleno / v pretepu mu je razbil nos
2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kaka celota preide v dele: razbiti veliko posestvo ; prostor razbijemo s primerno namestitvijo pohištva ; z nastankom nove države se je ozemlje razbilo / razbiti vojaško enoto ; skupino bo treba razbiti zaradi negativnih vplivov na druge učence / razbiti razred v dva manjša
// narediti, povzročiti, da kaj preneha
a) obstajati: s svojim vmešavanjem je razbila prijateljevo družino ; njuno prijateljstvo se je razbilo / razbiti stari družbeni red / razbiti enotnost / tujčev prihod je razbil dobro razpoloženje / razbiti upanje
b) delovati: aretacije so razbile organizacijo, stranko
c) biti, potekati: policija je razbila demonstracije ; nasprotna skupina si bo prizadevala razbiti sestanek
3. ekspr. vzeti pomen, veljavo, vrednost: razbiti ideale ; razbiti teorijo ; v trenutku so se razbile vse iluzije / razbiti predsodke odpraviti
ekspr. ta dogodek mu je razbil vse načrte preprečil, onemogočil ; ekspr. glavo ti bom razbil, če ne umolkneš kaznoval te bom; tepen boš
fiz. razbiti atom ; šah. razbiti obrambo doseči, da kralj nasprotnega igralca zaradi premaknitve ali izgube figure ni več zavarovan

razbitína -e ž ( í )
1. nav. mn. ostanki razbitega večjega predmeta, predmetov: morje je naplavilo razbitine ; potegniti truplo izpod razbitin ; med razbitinami iskati ponesrečence / ladijske, letalske razbitine / razbitine starih posod črepinje ; pren., ekspr. razbitine sreče, življenja
ekspr. razbitina že dolgo leži ob cesti poškodovano vozilo ; knjiž. razbitine uporniške vojske ostanki
2. ekspr., navadno v povedni rabi duševno in telesno propadel človek: njen mož je samo še razbitina

razbítje -a s ( ȋ )
glagolnik od razbiti: preprečiti razbitje letala / odkriti načrte za razbitje organizacije / razbitje enotnosti

razbítost -i ž ( ȋ )
dejstvo, da je kaj razbito: razbitost pohištva / gospodarska in politična razbitost dežele ; razbitost kmetijstva
knjiž. duševna, notranja razbitost razdvojenost, razklanost

razblažíti -ím dov. , razblážil ( ī í )
knjiž. narediti kaj blago, plemenito: ljubezen ga je razblažila

razblebetáti -ám in -éčem dov. ( á ȃ, ẹ́ )
slabš. na več krajih nepremišljeno reči, povedati: novico o poroki je hitro razblebetala

razblestéti -ím dov. , razblésti in razblêsti ( ẹ́ í )
knjiž. povzročiti, da se kaj blešči, lesketa: luna je razblestela morsko gladino

razbleščáti -ím dov. , razbléšči tudi razblêšči; razbléščal ( á í )
knjiž. povzročiti, da se kaj blešči, lesketa: sonce je razbleščalo kapljice rose

razblíniti -im dov. ( í ȋ ) nav. ekspr.
1. narediti, povzročiti, da česa ni več: njegove besede so razblinile dvome, pomisleke
2. knjiž. narediti, da kaj ni zgoščeno, jedrnato: taki vložki pripoved razblinijo

razblínjanje -a s ( í )
glagolnik od razblinjati: razblinjanje megle / razblinjanje upov

razblínjati -am nedov. ( í ) nav. ekspr.
1. delati, povzročati, da česa ni več: razblinjati iluzije, utvare
2. knjiž. delati, da kaj ni zgoščeno, jedrnato: različni opisi razblinjajo zgodbo

razblínjenje -a s ( ȋ )
glagolnik od razbliniti: razblinjenje predsodkov, utvar / razblinjenje dima, megle

razblínjenost -i ž ( ȋ )
knjiž. dejstvo, da kaj ni zgoščeno, jedrnato: kritiki očitajo delu razblinjenost / razblinjenost pripovedi

razblóden -dna -o prid. ( ọ́ )
zastar. razuzdan , razvraten : razbloden človek / razblodno življenje

razbóbnati -am dov. ( ọ̑ )
1. star. ob bobnanju naznaniti: birič je razbobnal, da bo v nedeljo dražba
2. slabš. na več krajih povedati, razglasiti: novico so hitro razbobnali

razbohotáti se -ám se tudi -óčem se dov. ( á ȃ, ọ́ )
knjiž. bujno in hitro se razrasti: po njivi se je razbohotal plevel / bula se razbohota

razbohôtenje in razbohotênje -a s ( ō; é )
glagolnik od razbohotiti se: razbohotenje osata / preprečiti razbohotenje negativnih idej

razbohotéti se -ím se dov. ( ẹ́ í )
knjiž. bujno se razrasti: po stezah se je razbohotela trava / rakasto tkivo se je razbohotelo

razbohôtiti se -im se in razbohotíti se -ím se dov. , razbohôtil se in razbohótil se ( ó ō; ī í )
knjiž. bujno se razrasti: na poseki se je razbohotilo malinovo grmičevje ; po njivah se razbohoti plevel ; pren. administrativni aparat se je preveč razbohotil ; v njem se je razbohotila želja po oblasti
knjiž. v tistem času se je naturalizem razbohotil v vodilno umetnostno smer je postal vodilna umetnostna smer

razbòj -ôja m ( ȍ ó )
zastar. razbojništvo : kaznovali so ga zaradi razboja

razbójen -jna -o prid. ( ọ̑ )
zastar. razbojniški : razbojna tolpa / razbojne zgodbe

razbójnica -e ž ( ọ̑ )
1. ženska, ki napada, ropa in ubija ljudi: razbojniki in razbojnice
2. ekspr. ničvredna, malovredna ženska: ulična razbojnica
// neugnana, razposajena ženska, zlasti deklica: s sestro dvojčico sta bili pravi razbojnici

razbójnik -a m ( ọ̑ )
1. kdor napada, ropa in ubija ljudi: v teh krajih je bilo veliko razbojnikov ; poveljnik razbojnikov / cestni, morski razbojnik / ekspr. ponoči se okoli naselja potika razbojnik tiger
ekspr. gleda kot levi razbojnik (na križu) grdo, hudobno
2. ekspr. ničvreden, malovreden človek: to so razbojniki, ne pa sosedje / kot psovka sram te bodi, razbojnik
// neugnan, razposajen človek, zlasti otrok: ti razbojniki so spet razbili šipo ; postal je pravi razbojnik

razbojnikováti -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž. delovati, živeti kot razbojnik: razbojnikovali so po gozdovih in cestah

razbójniški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na razbojnike: razbojniško skrivališče, zbirališče / razbojniški napad / razbojniška tolpa / razbojniški fantje
ekspr. bal se je njegovega razbojniškega pogleda hudobnega

razbójništvo -a s ( ọ̑ )
dejavnost razbojnikov: kaznovati zaradi razbojništva / zatirati razbojništvo
// ekspr. ničvredno, malovredno dejanje: to razbojništvo ti bom le težko oprostila

razbójstvo -a s ( ọ̑ )
star. razbojništvo : kaznovali so ga zaradi razbojstva / poročila o razbojstvih upornikov

razbolélost -i ž ( ẹ́ )
stanje razbolelega: razbolelost zapestja / v razbolelosti je pozabil na trpljenje drugih / duševna, notranja razbolelost

razbolênost -i ž ( é )
stanje razbolenega: zaradi razbolenosti celega telesa ni mogel spati / občutek razbolenosti / čustvena, notranja razbolenost

razboléti -ím dov. , razbôlel ( ẹ́ í )
1. nav. 3. os. povzročiti, da kaj postane (zelo) boleče: mazilo je rano razbolelo ; tresljaji bodo nogo še bolj razboleli
2. knjiž. povzročiti, da kdo postane zaradi močnega čustva zelo prizadet, vznemirjen: ne povej mu, to bi ga samo razbolelo ; ob tej novici se je razbolel

razbolévati -am nedov. ( ẹ́ )
1. nav. 3. os. povzročati, da kaj postane (zelo) boleče: dvigovanje težkih predmetov ramo razboleva
2. knjiž. povzročati, da kdo postane zaradi močnega čustva zelo prizadet, vznemirjen: z njim se je težko pogovarjati, vse ga razboleva ; razboleva se ob misli na dom

razbòr -ôra m ( ȍ ó )
knjiž. razčlenjevanje , analiza : tako kaže razbor ; kritičen, nepopoln, podroben razbor ; na začetku je razbor sodobne lirike ; razbor gospodarskih razmer / ta razbor je preveč oseben presoja, ocena
zastar. nič ne reci brez razbora premisleka ; knjiž. razbor pesmi je pomanjkljiv izbor

razbóren -rna -o prid. ( ọ̄ )
zastar. preudaren , pameten : njegov oče je razboren človek / razborna poraba blaga premišljena, pretehtana

razborít -a -o prid. , razborítejši ( ȋ )
1. ekspr. nagel , vročekrven : ta človek je preveč razborit / odpusti mu, je v razboritih letih
// zelo živahen, nemiren: danes so otroci preveč razboriti / razborita domišljija
2. zastar. bistroumen , pameten : župan je bil izobražen in razborit

razborítež -a m ( ȋ )
ekspr. zelo živahen, nemiren človek: le s težavo je mirila male razboriteže

razborítost -i ž ( ȋ )
1. ekspr. naglost , vročekrvnost : zaradi svoje razboritosti med sodelavci ni bil priljubljen
// živahnost , nemirnost : razboritost otrok jo je izčrpavala
2. zastar. bistroumnost , pametnost : ponosen je na sinovo razboritost

razbôsti -bôdem dov. , razbôdel in razbódel razbôdla, stil. razbòl razbôla ( ó )
narediti vbode, vbodljaje na več mestih: razbosti blago z iglo

razbožánstviti -im dov. ( ā ȃ )
knjiž. odvzeti božanskost: Prometej je s svojim dejanjem razbožanstvil boga / razbožanstviti umetnost

razbráti -bêrem dov. , stil. razberó; razbrál ( á é )
1. razpoznati znak, znake za glas, glasove in jih povezati v besedo: na spomeniku je razbral le še ime ; list je popackan, zato se nekaterih besed ne da razbrati ; s težavo je razbral napis / razbrati skrivnostne znake
knjiž. razbrati med vrsticami uganiti prikrito misel
// razumeti ustaljene, dogovorjene znake; prebrati : razbrati šifrirano besedilo
2. knjiž. z gledanjem, opazovanjem česa ugotoviti, spoznati kaj: razbrati simbolični pomen slike / bilo je temno, da nisem razbral, koliko jih je bilo razločil
// ugotoviti, spoznati sploh: razbrati pomen besede iz sobesedila ; iz zadnjega pisma je razbrala, da je v tujini nesrečen ; iz statistike razberemo, da se poraba povečuje / iz njenega vedenja je razbral, da je zaskrbljena ; na njegovem obrazu je skušala razbrati, kaj misli

razbrázdanost -i ž ( ȃ )
ekspr. lastnost, značilnost razbrazdanega: razbrazdanost površine kamna

razbrázdati -am dov. ( ā ȃ )
ekspr. narediti brazdi podobne zareze: motorni čoln je razbrazdal morje ; nalivi so razbrazdali pobočje / skrbi in bolezni človeku razbrazdajo obraz

razbrbráti -ám dov. ( á ȃ )
ekspr. na več krajih nepremišljeno reči, povedati: nič ne zamolči, vse razbrbra

razbŕcati -am dov. ( )
1. z brcanjem narediti, da kaj ni več skupaj, urejeno: v jezi je razbrcal čevlje po predsobi ; v spanju razbrcati odejo
2. nar. vzhodno raztrositi : razbrcati gnoj, seno

razbremenílen -lna -o prid. ( ȋ )
ki razbremeni, razbremenjuje: razbremenilna opora / razbremenilna priča / razbremenilna izjava / razbremenilne okoliščine / razbremenilna cesta cesta, na katero se preusmeri del prometa s kake zelo prometne ceste
grad. razbremenilni kanal kanal za dodatno odvajanje vode ob velikih pretokih ; pravn. razbremenilni dokaz

razbremenílnik -a m ( ȋ )
1. teh. naprava za zmanjšanje vodnega tlaka v dovodnih ceveh: vodovod ima dva razbremenilnika
2. grad. kanal za dodatno odvajanje vode ob velikih pretokih: gradnja razbremenilnikov

razbremenítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od razbremeniti: razbremenitev vozila / razbremenitev motorja / z oporo doseči razbremenitev poškodovane roke / prizadevanja za razbremenitev zaposlene žene

razbremeníti -ím dov. , razbreménil ( ī í )
1. (od)vzeti breme, težek predmet s česa: razbremeniti avtomobil ; vozilo je treba dvigniti, da se razbremenijo vzmeti / z berglami je razbremenil bolno nogo / razbremeniti motor ; pren. odkrit pogovor ga je razbremenil
2. narediti, da ima kdo manj dela, dolžnosti: otrok bo zbolel, če ga ne boste razbremenili ; družine ne moremo popolnoma razbremeniti gospodinjskega dela
obvoznica bo razbremenila ceste skozi mesto na njih bo manj prometa
pravn. razbremeniti posestvo hipotek

razbremenjênost -i ž ( é )
1. stanje razbremenjenega: razbremenjenost vozila
2. dejstvo, da je kdo razbremenjen: za sodobni čas sta značilni telesna razbremenjenost in duševna obremenjenost človeka

razbremenjeválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na razbremenjevanje: razbremenjevalno razkladanje / razbremenjevalne okoliščine

razbremenjeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. jemati breme, težek predmet s česa: razbremenjevati tovorno vozilo ; pren. s pripovedovanjem si je razbremenjeval vest
2. delati, da ima kdo manj dela, dolžnosti: gospodinjski stroji razbremenjujejo zaposlene ženske / razbremenjevati koga skrbi

razbrízgati -am dov. ( ȋ )
z brizganjem narediti, da pride kaj na večjo površino: razbrizgati vodo po cesti

razbrizgávati -am nedov. ( ȃ )
z brizganjem delati, da pride kaj na večjo površino: razbrizgavati vodo ; blato se razbrizgava na vse strani / ekspr. iskre so se razbrizgavale po kovačnici razprševale

razbrízgniti -em dov. ( í ȋ )
z brizganjem narediti, da pride kaj na večjo površino: kolo je razbrizgnilo blato ; olje se je razbrizgnilo na vse strani / ekspr. iskre se razbrizgnejo po kovačnici razpršijo

razbrózgati -am dov. ( ọ̑ )
razriti, razmešati z rokami, z nogami: razbrozgati blato / otroci so razbrozgali lužo

razbŕskati -am dov. ( r̄ ȓ )
1. razkopati s kremplji, s prsti: kokoši so razbrskale gnoj / razbrskati gredo / s palico je razbrskal žerjavico
2. ekspr. spraviti v nered: ko je iskala jopico, je vse razbrskala

razbrskávati -am nedov. ( ȃ )
razkopavati s kremplji, s prsti: vrane so razbrskavale odpadke / z grabljami razbrskavati krtine

razbrstéti se -ím se dov. ( ẹ́ í )
narediti brste: kostanji se bodo kmalu razbrsteli / zapuščeni park se je razbrstel ; pren. v njem se je razbrstela ljubezen

razbrstíti se -ím se dov. , razbŕstil se ( ī í )
zastar. razbrsteti se: drevje in grmovje se je razbrstilo

razbrzdánec -nca m ( á )
ekspr. razbrzdán človek: veseljak in razbrzdanec

razbrzdánka -e ž ( á )
ekspr. razbrzdána ženska: mlada razbrzdanka

razbŕzdanost 1 -i ž ( ȓ )
lastnost, značilnost razbŕzdanega: razbrzdanost konja / razbrzdanost domišljije

razbrzdánost 2 -i ž ( á )
lastnost, značilnost razbrzdánega človeka: razbrzdanost mladine / razbrzdanost domišljije / spolna razbrzdanost

razbŕzdati -am dov. ( )
1. sneti, odstraniti brzdo: razbrzdati konja
2. knjiž. sprostiti : igra jih je razbrzdala / razbrzdati domišljijo
knjiž. v teh razmerah se je človeški egoizem zelo razbrzdal povečal, razmahnil

razbrzdáti se -ám se dov. ( á ȃ )
priti v stanje čustvene, čutne neobvladanosti, zlasti v želji po zadovoljevanju spolne ljubezni: mladina se je razbrzdala ; v tem okolju se je popolnoma razbrzdal

razbrzdávati -am nedov. ( ȃ )
snemati, odstranjevati brzdo: hlapec razbrzdava konja

razbúbiti se -im se dov. ( ú ȗ )
knjiž. priti, nastati iz bube: metulj se je razbubil ; pren. debelušno in mozoljavo dekle se je razbubilo v lepotico

razbučáti se -ím se dov. ( á í )
ekspr. v bučanju doseči (zelo) visoko stopnjo: morje, vihar se razbuči

razbúhniti se -em se dov. ( ú ȗ )
knjiž. razpočiti se: krompir se pri kuhanju razbuhne / v bližini se je razbuhnila granata je eksplodirala

razbúriti -im dov. ( ū ȗ )
1. povzročiti stanje velike vznemirjenosti: odločitev bo ljudi razburila ; pok konja razburi ; zelo razburiti / publ. novica je razburila duhove ; ekspr. to mu je razburilo kri / film mu je razburil domišljijo razvnel
// povzročiti nezadovoljstvo, ogorčenost: pristranska kritika, krivica jih je razburila
2. knjiž. narediti razgibano, valovito: veter je razburil morsko gladino ; proti večeru se je morje razburilo

razbúrjanje -a s ( ú )
glagolnik od razburjati: njegovo ravnanje je povzročalo razburjanje

razbúrjati -am nedov. ( ú )
povzročati stanje velike vznemirjenosti: nove ideje ljudi razburjajo ; ta misel ga razburja / ekspr. ženske mu razburjajo kri / skrivnost je razburjala našo radovednost razvnemala
// povzročati nezadovoljstvo, ogorčenost: krivica ga razburja ; s svojim ravnanjem je razburjala starše

razbúrjenec -nca m ( ȗ )
ekspr. razburjen človek: pomiriti razburjenca

razbúrjenje -a s ( ȗ )
stanje razburjenega človeka: hotel je prikriti svoje razburjenje ; drhteti, tresti se od razburjenja ; besede, izrečene v razburjenju / z velikim razburjenjem jo je poslušal / vsako razburjenje je za bolnika nevarno

razbúrjenost -i ž ( ȗ )
stanje razburjenega človeka: hotel je prikriti svojo razburjenost ; zardela je od razburjenosti ; v razburjenosti sta se sprla

razbúrkanost -i ž ( ȗ )
stanje razburkanega: razburkanost morja / ekspr. razburkanost čustev vznemirjenost, razvnetost

razbúrkati -am dov. ( ȗ )
narediti razgibano, valovito: burja je razburkala morje ; proti večeru se je morje razburkalo
// ekspr. vznemiriti , razvneti : knjiga bo razburkala javnost ; novica je razburkala vaščane / doživetje je razburkalo njegovo domišljijo

razburkávati -am nedov. ( ȃ )
delati razgibano, valovito: razburkavati morsko gladino
// ekspr. vznemirjati , razvnemati : močna čustva ga razburkavajo

razburljív -a -o prid. , razburljívejši ( ī í )
1. ki se (rad) razburja: razburljiv človek ; bolnik je postal razburljiv / biti razburljive narave
2. ki razburi: razburljiv dogodek ; razburljiva novica, zgodba
// ki je poln vznemirljivih dogodkov: razburljiv dan, sestanek ; tekma je bila zelo razburljiva / razburljivo življenje / razburljiv poklic

razburljívec -vca m ( ȋ )
ekspr. razburljiv človek: s takim razburljivcem se je težko pogovarjati

razburljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost razburljivega človeka: moti ga fantova razburljivost ; bolestna razburljivost / razburljivost tekme

razcapán -a -o prid. ( á )
ekspr. raztrgan , ponošen : berač v razcapanem plašču / umazani in razcapani otroci

razcapánček -čka m ( á )
ekspr. otrok, oblečen v zelo raztrgano, ponošeno obleko: mali razcapanček se je vsem smilil

razcapánec -nca m ( á )
ekspr. kdor je oblečen v zelo raztrgano, ponošeno obleko: nihče ni hotel prisesti k razcapancu
// postopač , potepuh , berač 1 : kaj se potikaš po svetu kot kak razcapanec

razcapánka -e ž ( á )
ekspr. ženska, ki je oblečena v zelo raztrgano, ponošeno obleko: kakšna razcapanka je

razcapánost -i ž ( á )
ekspr. lastnost, značilnost razcapanega: razcapanost obleke

razcedíti se -ím se dov. , razcêdi se in razcédi se; razcédil se; razcejèn ( ī í )
1. cedeč se priti na večjo površino: smetana iz razbite skodelice se je razcedila po mizi
2. ekspr. prenehati biti, obstajati: zaradi pomanjkanja se ji je razcedil dvojni podbradek
3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: kar razcedila se je od prijaznosti / razcedil se je v samo vljudnost postal je pretirano vljuden

razcefedráti -ám [ rascefedrati in rascəfedrati ] dov. ( á ȃ )
star. razcefrati : razcefedrati rob obleke

razcefránost -i [ rascefranost in rascəfranost ] ž ( á )
lastnost, značilnost razcefranega: razcefranost hlač

razcefráti -ám [ rascefrati in rascəfrati ] dov. ( á ȃ )
1. raztrgati na koščke, nitke: jezno je razcefrala pismo ; rob plašča se je razcefral / razcefrati na drobne koščke, v lističe / toča je razcefrala liste ; pren. veter je razcefral oblake
2. ekspr. zelo negativno oceniti, zelo skritizirati: kritika je delo razcefrala ; na sestanku bodo načrt verjetno popolnoma razcefrali

razcêjati se -am se nedov. ( é )
cedeč se prihajati na večjo površino: voda, ki odteka iz korita, se razceja po dvorišču / v soncu se razceja sneg topi

razcèp -épa m ( ȅ ẹ́ )
1. glagolnik od razcepiti: povzročiti, preprečiti razcep ; po razcepu je postal predsednik na novo nastale organizacije ; svetovnonazorski razcep ; razcep stranke ; razcep sveta na bloke ; pisatelj prikazuje razcep med starimi in mladimi / razcep ogljikovodikov ; razcep števila
2. razcepljenost : razcep v društvu se je še poglobil ; razcep škoduje ugledu stranke
3. reža, ki nastane pri cepljenju: zabiti zagozdo v razcep
4. vsaka od cest, prog, ki nastane z razcepitvijo ceste, proge: voziti po desnem razcepu
// kraj, prostor, kjer se cesta, proga razcepi: na razcepu je kažipot
5. psiht. nenormalna, navadno bolezenska zveza, povezava med duševnimi dejavnostmi: razcep mišljenja / razcep osebnosti pojav, da se kdo čuti in vede kot dvojna, večkratna osebnost
knjiž. razcep med osebnimi in skupnimi interesi nasprotje
anat. razcep arterije, sapnika ; fiz. razcep jedrska reakcija, pri kateri se cepijo jedra z veliko atomsko maso in se sprošča energija

razcépek -pka m ( ẹ̑ )
1. del, ki nastane z razcepitvijo, razdelitvijo: stranka je razpadla na tri razcepke
fiz. pri cepitvi urana nastali razcepki ; kem. razcepki citronove kisline
2. vsaka od cest, prog, ki nastane z razcepitvijo ceste, proge; razcep : zaviti na desni razcepek / na razcepku je kažipot

razcépen 1 -pna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na razcep ali razcepitev: razcepne tendence v društvu / razcepni postopek v rafinerijah
fiz. razcepni produkti izotopi, ki nastanejo pri cepitvi urana v jedrskem reaktorju

razcépen 2 -pna -o prid. ( ẹ̄ )
ki se da razcepiti, razdeliti: težko razcepno poleno
mat. razcepni polinom polinom, ki ga je mogoče razstaviti na faktorje

razcepíšče -a s ( í )
anat. mesto, kjer se kaj razcepi, razdeli: razcepišče aorte, sapnika

razcepítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od razcepiti: razcepitev debla, polena / razcepitev je stranko zelo oslabila / razcepitev države / razcepitev ogljikovodikov ; razcepitev števila

razcepíti in razcépiti -im dov. ( ī ẹ́ )
1. po dolgem razsekati, razklati: razcepiti deblo, panj ; s sekiro razcepiti ; udaril je in hlod se je razcepil / vihar je razcepil vrh macesna preklal, razklal ; noht se mu je razcepil / razcepiti na dvoje ; pren., ekspr. blisk je razcepil noč
// narediti, da kaj začne potekati v dve ali več smeri: razcepiti cesto ; v dolini se proga razcepi / reka se razcepi v rokave ; vejasto se razcepiti
2. ločiti v dele, skupine: stalni spori bodo razcepili organizacijo ; prej enotno delavstvo se je razcepilo / razcepiti državo razdeliti
fiz. razcepiti jedro uranovega izotopa ; kem. razcepiti molekulo ; mat. razcepiti polinom razstaviti ga na faktorje

razcépka -e ž ( ẹ̑ )
teh. zatič iz dvojne žice polkrožnega prereza, ki ima na enem koncu zanko, na drugem pa se razpre: podložke in razcepke

razcépljati -am nedov. ( ẹ́ )
cepiti , deliti : gibanje razcepljajo notranja nasprotja

razcépljenec -nca m ( ẹ́ )
knjiž. razdvojen, razklan človek: duševni razcepljenec

razcépljenost -i ž ( ẹ́ )
stanje razcepljenega: razcepljenost debla / razcepljenost las, nohtov / razcepljenost živčnih vlaken / regionalna razcepljenost sveta ; jezikovna, strankarska razcepljenost / razcepljenost naroda na več dežel
knjiž. notranja razcepljenost sodobnega človeka razdvojenost, razklanost
psiht. duševna razcepljenost shizofrenija

razcepljív -a -o prid. ( ī í )
1. ki se da razcepiti, razklati: razcepljiv les
2. fiz. v katerem se lahko doseže cepitev: razcepljivi izotopi

razcmériti se -im se dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
slabš. razjokati se: razcmeril se je, kot da so mu naredili veliko krivico

razcoklán -a -o prid. ( á )
ekspr. razhojen : razcoklane blatne poti so se poleti osušile

razcúfati -am dov. ( ȗ )
pog. razcefrati , razrahljati : razcufati žimo / toča je razcufala koruzo

razcúkati -am dov. ( ú ȗ )
pog. raztrgati , razcefrati : trnje mu je razcukalo obleko

razcúnjati -am dov. ( ū ȗ )
ekspr. raztrgati , razcefrati : razcunjati zaveso

razcvèlost in razcvêlost -i [ prva oblika rascvəlost ] ž ( ə̀; é )
stanje razcvelega: razcvelost vrtnic / ekspr. ženska razcvelost

razcvèsti se tudi razcvestì se -cvetèm se, in razcvêsti se -cvêtem se [ rascvəsti se in rascvesti se ] dov. , razcvèl se razcvelà se in razcvêla se in razcvetèl se razcvetlà se in razcvêtel se razcvêtla se ( ə̀ ȉ ȅ; é ) navadno sedanji čas
1. narediti cvet, cvete: zaradi tople pomladi se sadno drevje zgodaj razcvete / ekspr. vrt se razcvete / cvet se razcvete se odpre
2. ekspr. dobiti (zelo) zdrav, lep videz: njen obraz se je razcvel ; po porodu se je spet razcvela
3. ekspr. postati gospodarsko uspešen: po vojni se je mesto spet razcvelo
// pojaviti se v veliki meri: razcvelo se je zanimanje za antično dramatiko / med njima se je razcvela ljubezen
4. ekspr. raztrgati se, razcefrati se: hlačni rob se hitro razcvete
ekspr. od zadrege so se ji razcvela lica je zardela ; ekspr. od pika se mu je razcvel nos postal temno rdeč ; ekspr. ustnice so se ji razcvele v nasmeh nasmehnila se je prim. razcveteti se

razcvèt -éta m ( ȅ ẹ́ )
1. glagolnik od razcvesti se ali razcveteti se: razcvet tulipanov, zvončkov / prizadevati si za ponoven razcvet dežele ; razcvet obrti je bil razmeroma počasen / kulturni razcvet ; razcvet znanosti
2. ekspr. stanje, ko je kaj na visoki stopnji razvoja: razcvet je trajal nekaj let ; mesto je zaradi turizma doživelo razcvet ; doba razcveta / gospodarstvo dežele je v razcvetu
ekspr. vrt je v razcvetu vse v njem cveti ; ekspr. je v polnem razcvetu je zelo lepa, mlada ; vznes. umrl je v razcvetu let mlad
ekon. (gospodarski) razcvet doba, obdobje velike gospodarske dejavnosti

razcvétanje -a s ( ẹ̄ )
glagolnik od razcvetati se: pozno razcvetanje sadnega drevja / razcvetanje kulture

razcvétati se -am se nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
1. začenjati cveteti: ajda se razcveta ; na prisojnih pobočjih so se razcvetale trobentice ; pozno se razcvetati / cvet se že razcveta se odpira ; pren., ekspr. dan se je razcvetal
2. ekspr. dobivati (zelo) zdrav, lep videz: niti opazil ni, kako se dekle razcveta
3. ekspr. postajati gospodarsko uspešen: mesto se veča in razcveta
// pojavljati se v veliki meri: v devetnajstem stoletju so se razcvetale čitalnice / upanje v rešitev se je vedno bolj razcvetalo

razcvetélost -i ž ( ẹ́ )
stanje razcvetelega: razcvetelost sadnega drevja / ekspr. njegovo dekle je bilo v polni razcvetelosti

razcvetéti se -ím se dov. ( ẹ́ í )
1. narediti cvet, cvete: češnja se je razcvetela ; vrtnice se bodo kmalu razcvetele / ekspr. travniki so se že razcveteli / cvet se je razcvetel se je odprl ; pren., ekspr. pomlad se je razcvetela ; v meni se je razcvetelo novo upanje
2. ekspr. dobiti (zelo) zdrav, lep videz: hitro si je opomogla od bolezni in se spet razcvetela / od ljubezni se je kar razcvetel / razcvetela se je v lepotico
3. ekspr. postati gospodarsko uspešen: mesto se je razcvetelo v srednjem veku ; obrt in trgovina sta se zelo razcveteli
// pojaviti se v veliki meri: razcveteli sta se prevodna in izvirna književnost / ob reki so se razcveteli šotori / med njima se je razcvetela ljubezen
4. ekspr. raztrgati se, razcefrati se: ker so hlače predolge, se je rob hitro razcvetel
ekspr. na obrazu se ji je razcvetela rdečica zelo je zardela prim. razcvesti se

razcvétje -a s ( ẹ̑ )
knjiž. razcvet : pozno razcvetje rož / novo razcvetje gospodarstva / prizadevati si za razcvetje kulturne dejavnosti
zastar. letos imajo sončnice malo razcvetja cvetov
bot. čašasto, latasto razcvetje čašasto, latasto socvetje

razcvétkati -am dov. ( ẹ̑ )
razdeliti socvetje na posamezne cvetove, manjše dele: razcvetkati brokoli, cvetačo

razcvít -a m ( ȋ )
star. razcvet : razcvit vrtnic / razcvit dežele / prizadevati si za razcvit šolstva / gospodarski razcvit je trajal le nekaj let

razcvítati se -am se nedov. ( ȋ )
star. razcvetati se: lipa se že razcvita / dekle se razcvita / mesto se vedno bolj razcvita / zaradi ugodnih razmer se je razcvitala umetnost

razcvréti -cvrèm dov. , razcvŕl ( ẹ́ ȅ )
raztopiti maščobo: razcvreti surovo maslo, mast

razčárati -am dov. ( ȃ )
knjiž. odčarati : začaranega dečka je čarovnik spet razčaral / njeno življenje se ji je naenkrat zazdelo žalostno, kakor bi ga bil kdo hipoma razčaral

razčeháti -ám dov. ( á ȃ )
zastar. raztrgati , razcefrati : volk je psu razčehal uhelj ; žice so se razčehale

razčehljáti -ám dov. ( á ȃ )
zastar. raztrgati , razcefrati : razčehljati list

razčêhniti -em in razčehníti -čéhnem dov. ( é ȇ; ī ẹ̑ ) nar.
1. razklati , preklati 2 : strela je razčehnila drevo ; z ostrim kamnom razčehniti ; kol se je razčehnil
2. razpreti , odpreti : zver je razčehnila čeljusti

razčemériti 1 -im tudi razčmériti -im [ prva oblika rasčəmeriti in rasčemeriti ] dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
knjiž. povzročiti, da postane kdo čemeren: slabo vreme ljudi razčemeri

razčemeríti 2 -ím dov. , tudi razčeméril ( ī í )
nar. vzhodno razjeziti : z lažjo ga je razčemeril ; mati se je zelo razčemerila

razčenčáti -ám dov. ( á ȃ )
ekspr. na več krajih nepremišljeno reči, povedati: ne zaupaj ji tega, vse bo razčenčala

razčepériti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ ) nav. ekspr.
1. postaviti v pokončen, štrleč položaj: razčeperiti dlako, perje
// s postavljanjem perja v pokončen, štrleč položaj narediti kaj bujno, košato: pav je razčeperil rep
2. razširiti , razmakniti : žaba je razčeperila krake

razčesáti -čéšem dov. , razčêši razčešíte; razčêsal ( á ẹ́ )
1. s česanjem narediti, da kaj ni več sprijeto, razmršeno: razčesati brado ; razčesati si lase / razčesati otroka ; zvečer se je dobro razčesala / razčesati s krtačo, z glavnikom / zastar. razčesati na prečo počesati na prečo
2. s česanjem narediti, da kaj ne obstaja več: razčesati kite ; razčesala si je pričesko
3. ekspr. sunkovito raztrgati v trakove, pramene: razčesati papir / pri plezanju sem si razčesal hlače

razčesávati -am nedov. ( ȃ )
1. s česanjem delati, da kaj ni več sprijeto, razmršeno: razčesavati brado ; razčesavati si lase / razčesavati predivo ; pren., ekspr. veter razčesava travo
2. s česanjem delati, da kaj ne obstaja več: razčesavati kite ; razčesavala si je pričesko, ki so ji jo naredili pri frizerju
3. ekspr. sunkovito trgati v trakove, pramene: razčesavati krpo / razčesavati na kose

razčêsniti -em in razčesníti -čésnem dov. ( é ȇ; ī ẹ̑ )
ekspr. razklati , preklati 2 : strela je razčesnila drevo ; razčesniti volku glavo ; zaradi udarca ob skalo se je čoln razčesnil / razčesniti na dvoje
ekspr. glavo ti bom razčesnil, če ne umolkneš kaznoval te bom; tepen boš ; ekspr. ne dovolim ti, pa če se razčesneš sploh ne ; ekspr. skoraj razčesnil se je od jeze bil je zelo jezen

razčetŕtiti -im dov. ( r̄ ȓ )
1. razkosati zaklano žival na četrti: razčetrtiti vola
knjiž. razčetrtiti pomarančo razdeliti jo na štiri dele
2. zastar. usmrtiti z razsekanjem, raztrganjem telesa; razčetveriti : uporne kmete so razčetrtili

razčetvériti -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
1. razkosati zaklano žival na četrti: mesar je zaklanega prašiča razčetveril
2. usmrtiti z razsekanjem, raztrganjem telesa: Gubca so mučili in razčetverili

razčetvérjati -am nedov. ( ẹ́ )
1. razkosavati zaklano žival na četrti: klavec je razčetverjal zaklane prašiče
2. usmrčevati z razsekanjem, raztrganjem telesa: uporne kmete so razčetverjali in obešali

razčetvóriti -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
zastar. razčetveriti : razčetvoriti zaklano tele / upornike so mučili in nato razčetvorili

razčistítev -tve ž ( ȋ )
razčiščenje : prizadevali so si za razčistitev problemov

razčístiti -im dov. ( í ȋ )
z razpravljanjem, raziskovanjem ugotoviti pravo vsebino, bistvo česa: razčistiti bo treba še nekaj podrobnosti ; razčistiti poglede, stališča ; učitelj bi moral problem, zadevo razčistiti z učenci / posvetovanje je razčistilo nekaj bistvenih vprašanj / publ. treba bo razčistiti, zakaj nastajajo izgube
publ. na sestanku so razčistili položaj naredili, da so postala določena dejstva in odnosi med njimi jasna, urejena ; publ. razčistiti s predsodki otresti se, znebiti se jih ; publ. nujno je, da razčistimo s preteklostjo jo kritično presodimo ; ekspr. sam s seboj je že razčistil spoznal je, kakšen je v resnici

razčíščati -am nedov. ( í )
razčiščevati : z razgovori so razčiščali nekatere probleme

razčíščenje -a s ( ȋ )
glagolnik od razčistiti: ideološko razčiščenje ; razčiščenje problemov, stališč

razčíščenost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost razčiščenega: idejna razčiščenost ; razčiščenost pogledov

razčiščeválen -lna -o prid. ( ȃ )
knjiž. s katerim se razčiščuje: razčiščevalni pogovori v društvu

razčiščevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od razčiščevati: razčiščevanje pogledov, stališč ; razčiščevanje spornih vprašanj

razčiščeváti -újem nedov. ( á ȗ )
z razpravljanjem, raziskovanjem ugotavljati pravo vsebino, bistvo česa: razčiščevati probleme, vprašanja ; take zadeve se razčiščujejo samo v navzočnosti prič

razčlémba -e ž ( ẹ̑ )
glagolnik od razčleniti: razčlemba kaže, potrjuje ; kritična, podrobna razčlemba ; slogovna razčlemba ; razčlemba pesmi, podatkov / v razčlembi so navedeni tudi statistični podatki
alp. razpoka, izboklina v steni

razčlémben -bna -o in razčlémben -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na razčlembo: razčlembni postopek / občudoval je njegove razčlembne sposobnosti
gled. razčlembna vaja vaja, pri kateri dramaturg in režiser predstavita dramsko delo in razložita zamisel uprizoritve

razčlenítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od razčleniti: razčlenitev prostora s pregradami / idejna, vsebinska razčlenitev ; natančna, podrobna razčlenitev ; razčlenitev pesmi, romana / razčlenitev stavka

razčléniti -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
1. razdeliti celoto na zaključene dele, enote: razčleniti parcelo ; razčleniti prostor s premičnimi stenami / hribi razčlenijo pokrajino v tri dele
// narediti kaj členovito: delovanje morja je razčlenilo jadransko obalo ; doline, gorovja in reke razčlenijo relief dežele
2. ugotoviti sestavne dele česa: nekateri elementi umetnine se ne dajo razčleniti ; razčleniti roman ; razčleniti do najmanjših podrobnosti ; kritično razčleniti
v govoru je razčlenil njegovo revolucionarno delovanje prikazal, predstavil ; publ. hitro so morali razčleniti nastali položaj presoditi, oceniti
arhit. z lizenami razčleniti fasado ; jezikosl. razčleniti stavek ; šol. razčleniti učni načrt

razčlenítven -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na razčlenitev: razčlenitvene sposobnosti
mat. razčlenitveni zakon distributivnostni zakon

razčlénjati -am nedov. ( ẹ́ )
razčlenjevati : doline razčlenjajo gorovje / podrobno razčlenjati vsebinske in oblikovne prvine dela

razčlénjenost -i ž ( ẹ̑ )
lastnost razčlenjenega: razčlenjenost jadranske obale / narečna razčlenjenost slovenskega jezika

razčlenjeválec -lca [ rasčlenjevau̯ca tudi rasčlenjevalca ] m ( ȃ )
kdor ugotavlja sestavne dele česa: dober, površen razčlenjevalec ; razčlenjevalec razmer

razčlenjeválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na razčlenjevanje: razčlenjevalna metoda / kritično razčlenjevalni opis razmer

razčlenjevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od razčlenjevati: razčlenjevanje prostora s stebri, premičnimi stenami / razčlenjevanje je potrdilo domnevo ; kritično, podrobno razčlenjevanje ; razčlenjevanje vsebine in zgradbe dramskega dela

razčlenjeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. deliti celoto na zaključene dele, enote: reke razčlenjujejo pokrajino
// delati kaj členovito: morje s svojim delovanjem razčlenjuje obalo
2. ugotavljati sestavne dele česa: v članku razčlenjuje sodobno poezijo ; izčrpno, natančno razčlenjevati ; razčlenjevati do podrobnosti
pravilnik razčlenjuje določila zakona jih podrobneje določa ; publ. pravilno razčlenjevati položaj presojati, ocenjevati

razčlenljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da razčleniti: težko razčlenljiva struktura drame

razčlovéčenje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od razčlovečiti: roman prikazuje razčlovečenje človeške družbe ; razčlovečenje zdravniške etike v nacistični Nemčiji ; boj proti razčlovečenju

razčlovéčenost -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost razčlovečenega: razčlovečenost sodobne potrošniške družbe / film prikazuje nasilje in razčlovečenost

razčlovečeváti -újem nedov. ( á ȗ )
odvzemati, odstranjevati človeške vrednote, dostojanstvo: vojne človeštvo razčlovečujejo

razčlovéčiti -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
odvzeti, odstraniti človeške vrednote, dostojanstvo: potrošniška miselnost človeka razčloveči / razčlovečiti odnose med ljudmi / delo ob tekočem traku lahko človeka razčloveči

razčmeriti gl. razčemeriti 1

razčŕtati -am dov. ( ŕ r̄ )
s črtami razdeliti: razčrtati ploskev na četverokotnike ; razčrtati v manjše dele / ekspr. električne žice so razčrtale zemljišče po dolgem in počez

razčúpati -am dov. ( ȗ )
nar. raztrgati : volk je razčupal ovci kožuh

razčustvovánost -i ž ( á )
knjiž. močna čustvena vznemirjenost: njena navidezna hladnost je prikrivala notranjo razčustvovanost

razčustvováti -újem dov. ( á ȗ )
knjiž. močno čustveno vznemiriti: dekletovo pripovedovanje ga je razčustvovalo ; starec se je razčustvoval

razčvekáti -ám dov. ( á ȃ )
slabš. na več krajih nepremišljeno reči, povedati: ne povej ji, vse bo razčvekala

razdájanje -a s ( ȃ )
glagolnik od razdajati: razdajanje denarja / razdajanje življenjskih moči

razdájati 1 -am nedov. ( ȃ )
dajati po delih: razdajati svoje bogastvo ; razdajala je, dokler je bilo kaj v kašči ; preveč razdaja, da bi kaj imela / ekspr. svoje znanje je nesebično razdajal
// podarjati : svojih slik ni prodajal, ampak razdajal prijateljem

razdajáti 2 -dájem, tudi razdájati in razdajáti -em, stil. razdajáti -èm dov. , razdajàj razdajájte tudi razdájaj razdájajte; razdajál tudi razdájal ( á á; á á á; á ȅ )
knjiž. razdati : vse svoje imetje je razdajal revežem / nekaj svojih slik je prodala, večino pa razdajala

razdálja -e ž ( ȃ )
dolžina najkrajše črte med dvema predmetoma ali točkama: razdalja se veča ; izmeriti razdaljo ; kilometrska, majhna, velika razdalja ; krajevna razdalja ; prenos energije na večje razdalje ; razdalja do sto metrov ; razdalja od vrat do postelje ; razdalja med kolesoma ; kažipot z označbo razdalj / strelna, vidna razdalja / prehoditi razdaljo v eni uri / stati v primerni, ekspr. spoštljivi razdalji ; streljati (i)z razdalje petnajstih metrov ; približati se na razdaljo desetih korakov / avtobus ima v razdalji dveh kilometrov dve postaji na relaciji
// časovna dolžina, ki loči dva dogodka: razdalja nam pomaga, da odločitve pravičneje ocenimo / časovna razdalja / iz razdalje so vsi dogodki drugačni
ekspr. v sodobnem času se razdalje manjšajo z novimi prevoznimi, obveščevalnimi sredstvi se svet lažje, hitreje spoznava ; zna varovati razdaljo do podrejenih ni z njimi preveč prijazen, domač ; pog. držati ljudi v razdalji ne biti z njimi preveč prijazen, domač ; knjiž. med tema filozofskima sistemoma je nepremostljiva razdalja sta si zelo različna, nasprotna ; knjiž. med očetom in sinom je velika razdalja ni čustvene povezanosti, duhovne sorodnosti
avt. varnostna razdalja ; zavorna razdalja ki jo prevozi vozilo od začetka zaviranja do takrat, ko se ustavi ; fiz. goriščna razdalja ; fot. predmetna razdalja ; teh. medosna razdalja

razdáljnik -a m ( ȃ )
adm. priprava na mehanskem pisalnem stroju za nastavljanje razdalje med vrsticami:

razdaníti se -ím se dov. , razdánil se ( ī í )
nav. 3. os., zastar. zdaniti se: ko se je razdanilo, je vstala

razdáti -dám dov. , 2. mn. razdáste in razdáte; razdál ( á )
dati po delih: denar je razdal revežem ; vse je razdala ; postopoma razdati / ekspr. vse svoje moči je razdal
// podariti : nekaj vina smo prodali, nekaj pa razdali

razdedíčiti -im in razdédičiti -im dov. ( í ȋ; ẹ̑ )
zastar. razdediniti : razdedičiti hčer

razdedíniti -im dov. ( í ȋ )
odvzeti pravico do dedovanja: oče ga je razdedinil ; pren., knjiž. zavzemal se je za ljudi, ki jih je življenje razdedinilo

razdedínjenec -nca m ( ȋ )
kdor je razdedinjen: razdedinjenec se je pritožil na sodišče ; pren., knjiž. boj razdedinjencev proti zatiralcem

razdedínjenje -a s ( ȋ )
glagolnik od razdediniti: razdedinjenje sina ; to je bil vzrok za razdedinjenje
pravn. delno, popolno razdedinjenje

razdehtéti se -ím se [ razdəhteti se tudi razdehteti se ] dov. , razdehtì se tudi razdêhti se ( ẹ́ í )
knjiž. razdišati se: po vsej hiši se je razdehtel vonj cvetoče lipe / utrgani cvet se kmalu razdehti

razdejálen -lna -o prid. ( ȃ )
knjiž. razdiralen , uničevalen : razdejalna moč vetra / razdejalni bes

razdejánje -a s ( ȃ )
1. glagolnik od razdejati: razdejanje gradu / razdejanje duševnosti
2. kar je posledica nasilnega poškodovanja: povzročiti razdejanje ; vojno razdejanje / ekspr. razdejanje na mizi, v sobi nered

razdejánost -i ž ( á )
stanje razdejanega: razdejanost mesta / duševna razdejanost ; obup in razdejanost

razdejáti -dêjem dov. , tudi razdém; 2. mn. razdêjete tudi razdéste, 3. mn. tudi razdejó; razdêj in razdèj; razdejál ( á ȇ )
navadno kot nedoločnik in deležnik na -l nasilno zelo poškodovati: neznanci so razdejali spomenik ; potres je razdejal mesto / deželo je razdejala vojna
// ekspr. spraviti v nered; razmetati : otroci vse razdenejo
knjiž. bolezen in trpljenje sta ji razdejala obraz povzročila, da je zguban, upadel ; nar. razdejati slamoreznico razstaviti, razdreti ; nar. razdejati zaklano žival razkosati ; knjiž. ne more ga pozabiti, čeprav ji je razdejal življenje uničil prim. razdeti

razdél -a m ( ẹ̑ )
knjiž. prostorsko ločen, omejen del česa; predelek : v posebnem razdelu denarnice hrani račune / zastar. zapisati podatek v določen razdel rubriko
zastar. njegovo premoženje bo šlo na razdel se bo razdelilo

razdélati -am dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
podrobno, postopno obdelati, proučiti: razdelati idejo, projekt, zamisel ; razdelati pojme, teorijo ; razdelati sistem, strategijo, tehnologijo ; natančno, podrobno, sistematično, temeljito razdelati

razdeláva -e ž ( ȃ )
glagolnik od razdelati ali razdelovati: podrobnejša razdelava projekta ; sistematična razdelava modela, teorije ; razdelava ideje, koncepta ; razdelava strategije, taktike

razdélba -e ž ( ẹ̑ )
1. teh. označitev merske priprave s črticami, navadno tudi s številkami; graduacija : razdelba termometra
// črtice, navadno tudi številke na merski pripravi: razdelba se že slabo vidi
2. star. razdelitev : razdelba zemljišča

razdélek -lka m ( ẹ̑ )
1. navadno grafično ločen, vsebinsko zaključen del v okviru kake celote: ta razdelek vsebuje opombe in kazalo ; knjiga ima več razdelkov ; nekatere pesmi bi lahko uvrstili v samostojen razdelek / zastar. drugi razdelek romana mi je bil res všeč drugo poglavje
2. navadno s črtami omejen prostor v obrazcih, poslovnih knjigah za vpisovanje podatkov; rubrika : razdeliti list na razdelke ; vpisati podatek v ustrezni razdelek
// knjiž. stalni oddelek, stran s specializirano vsebino v časopisu, reviji: urednik jezikovnega razdelka
3. teh. razdalja med zaporednima črticama na merski pripravi: živo srebro se je dvignilo za dva razdelka
// črtice, navadno tudi številke na merski pripravi; graduacija : razdelki so že slabo vidni
zastar. umetnikovo življenje se deli na več razdelkov obdobij
strojn. razdalja med ponavljajočimi se oblikami ali elementi na delih stroja; delitev

razdélen -lna -o prid. ( ẹ̄ )
knjiž. razdeljiv : kmetije ne smejo biti razdelne
min. razdelna ploskev ploskev, po kateri kristal pod pritiskom razpade v dele

razdelilec gl. razdelivec

razdelílen -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na razdeljevanje: razdelilna črta / razdelilni načrt / razdelilna mreža za plin
avt. razdelilna kapa vrhnji del razdelilnika ; elektr. razdelilna doza ; razdelilna omara omari podobna naprava za razdeljevanje električne energije na posamezne tokokroge ; razdelilna postaja postaja za razdeljevanje električne energije v omrežju ; razdelilno omrežje omrežje za razdelitev električne energije odjemalcem

razdelílnica -e ž ( ȋ )
prostor za razdeljevanje: urediti razdelilnico hrane
elektr. razdelilna postaja ; rad. prostor za zbiranje signalov in njihovo posredovanje oddajnikom

razdelílnik -a m ( ȋ )
1. seznam, ki določa, kako se kaj razdeli: narediti razdelilnik ; razdelilnik živil
2. teh. priprava, ki omogoča pretok plina, vode v več smeri: vdelati razdelilnik ; razdelilnik v obliki črke T
3. avt. priprava, ki omogoča dovajanje vžigalne napetosti posameznim svečkam bencinskega motorja: pregledati razdelilnik

razdelítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od razdeliti: razdelitev zemljišča na parcele / glasovati proti razdelitvi podjetja / razdelitev učencev v več skupin / razdelitev dobička, hrane, plena / po proslavi bo razdelitev spričeval / regionalna razdelitev sveta

razdelíti -ím dov. , razdélil ( ī í )
1. iz celote narediti dele
a) glede na prostor, površino: razdeliti zemljišče ; s pregradami so razdelili hlev ; z rezanjem razdeliti hlebec na štiri dele
b) glede na enoto, skupino: razdeliti deželo na upravne enote ; razdeliti po starosti / učitelj je razdelil učence v tri skupine glede na učni uspeh ; razdeliti pesmi po vsebini / razdeliti blago po kakovosti
// narediti, da kaj ni več enotno, strnjeno: okupator je razdelil slovensko deželo ; množica se je ob zdravnikovem prihodu razdelila / novica jih je razdelila v dva tabora
2. narediti, da je kaj na celotni površini, v celotnem prostoru: rože je razdelila po vsej gredi ; enakomerno razdeliti
3. od večje količine dati po delih: mati jim je razdelila kruh in sadje ; zemljo je razdelil med sinove / razdeliti darove, miloščino / razdelili so karte in začeli igrati
učitelj je razdelil učencem spričevala dal, izročil ; režiser je že razdelil glavne vloge izbral igralce glavnih vlog

razdelítven -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na razdelitev: razdelitveni ključ, načrt / razdelitvena komisija

razdelívec -vca in razdelílec -lca [ razdeliu̯ca ] m ( ȋ )
1. teh. priprava, ki omogoča pretok plina, vode v več smeri: vdelati razdelivec / razdelivec plina
2. avt. priprava, ki omogoča dovajanje vžigalne napetosti posameznim svečkam bencinskega motorja: pregledati razdelivec
3. priprava z vtičem in dvema ali več vtičnicami, elektr. razvodnica : v sobi je premalo vtičnic, zato potrebujemo razdelivec

razdeljênost -i ž ( é )
lastnost, značilnost razdeljenega: razdeljenost zemljišča / boriti se proti ekonomski razdeljenosti sveta / neenakomerna razdeljenost naravnih bogastev

razdeljeválec -lca [ razdeljevau̯ca tudi razdeljevalca ] m ( ȃ )
kdor razdeljuje: razdeljevalec časopisov, hrane

razdeljeválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na razdeljevanje: dobro organizirati razdeljevalno mrežo / razdeljevalne naprave

razdeljeválka -e [ razdeljevau̯ka tudi razdeljevalka ] ž ( ȃ )
ženska, ki razdeljuje: razdeljevalka malice

razdeljeválnica -e ž ( ȃ )
prostor za razdeljevanje: urediti razdeljevalnico mleka

razdeljevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od razdeljevati: razdeljevanje prostora z vmesnimi stenami ; razdeljevanje na dele, v skupine / razdeljevanje knjig učencem ; organizirano razdeljevanje surovin

razdeljeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. iz celote delati dele
a) glede na prostor, površino: pregrada razdeljuje prostor na dva dela ; z rezanjem razdeljevati
b) glede na enoto, skupino: razdeljevati učence v oddelke ; razdeljevati po starosti / razdeljevati blago po kakovosti
2. delati, da je kaj na celotni površini, v celotnem prostoru: razdeljevati namaz po testu ; enakomerno razdeljevati sadike
3. od večje količine dajati po delih: ljudem, ki jih je prizadel potres, so razdeljevali hrano in obleko ; organizirano razdeljevati / razdeljevati miloščino / podjetje kupuje in razdeljuje filme

razdeljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da, sme razdeliti: to posestvo ni razdeljivo

razdeljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost razdeljivega: razdeljivost posestva

razdélnost -i ž ( ẹ̄ )
knjiž. razdeljivost : razdelnost zemljišča
min. značilnost rudnine, da njen kristal pod pritiskom razpade v dele po določenih ploskvah

razdelováti -újem nedov. ( á ȗ )
podrobno, postopno obdelovati, proučevati: vsaka skupina razdeluje svoje vsebinsko področje ; razdelovati koncept, tezo ; natančno, podrobno razdelovati ; analizirati in razdelovati

razdéti -dénem dov. , razdêni razdeníte ( ẹ́ )
1. zastar. razložiti : razdela je kupljeno blago po mizi
2. star. razdejati , porušiti : sovražnik je razdel mesto
nar. otrok je razdel uro razstavil, razdrl ; star. neurejeno življenje razdene živce uniči

razdévanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od razdevati: razdevanje nakupljenega po mizi / razdevanje prašiča

razdévati -am stil. -ljem nedov. ( ẹ́ )
1. razlagati : takoj je začela razdevati stvari po mizi
2. star. rušiti : uporniki so razdevali gradove in mesta
star. bolezen mu razdeva telo uničuje ; nar. mesar razdeva zaklanega prašiča razkosava ; nar. razdevati stroj razstavljati, razdirati

razdevíčenje -a s ( ȋ )
glagolnik od razdevičiti: obredno razdevičenje ; razdevičenje dekleta / ekspr. razdevičenje naroda

razdevíčiti -im dov. ( í ȋ )
pretrgati deviško kožico: razdevičiti pri spolnem odnosu

razdiráč -a m ( á )
kdor razdira: razdirač stroja / ekspr. razdirač enotnosti

razdirálec -lca [ razdirau̯ca tudi razdiralca ] m ( ȃ )
kdor razdira: razdiralec starih motornih vozil / ekspr. boriti se proti razdiralcem enotnosti

razdirálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na razdiranje: razdiralna moč sodobnega orožja ; razdiralno delovanje vetra / razdiralne ideje ; razdiralna kritika / razdiralno delovanje vohunskih skupin

razdirálnost -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost razdiralnega: razdiralnost naravnih sil / ekspr. razdiralnost kritike

razdirálski -a -o [ razdiralski in razdirau̯ski ] prid. ( ȃ )
razdiralen : razdiralsko delovanje naravnih sil

razdíranje -a s ( ī )
glagolnik od razdirati: razdiranje motorja, stroja / razdiranje prijateljstva / razdiranje že sklenjenih pogodb / razdiranje šal

razdiráštvo -a s ( ȃ )
slabš. razdiralno ravnanje ali dejanje: kar počneš, je pravo razdiraštvo

razdírati -am nedov. ( ī ȋ )
1. dajati kaj na sestavne dele: razdirati puško, stroj / razdirati na sestavne dele
2. s silo delati, da kaj razpade na dele, kose: ne razdirajte ptičjih gnezd ; reka razdira jezove, mostove podira, ruši / nalivi razdirajo ceste uničujejo ; medved rad razdira mravljišča ; pren. razdirati temelje družbenega reda
// odstranjevati z določenega mesta zlasti z razstavljanjem: delavci razdirajo leseno konstrukcijo / razdirati šotore podirati
3. pog. parati : razdirati staro krilo / razdirati pulover
4. ekspr. delati, povzročati, da kaj preneha obstajati: ne razdiraj najinega prijateljstva ; s svojim vmešavanjem razdira zakone / razdirati upanje
5. ekspr. jemati pomen, veljavo, vrednost: razdirati ideale / razdirati oblast
// razveljavljati : razdirati sklenjene pogodbe
6. ekspr. govoriti , pripovedovati : zakaj razdirate neumnosti ; danes pa prazne razdiraš ; razdirati šale
pog., ekspr. razdirati jih pripovedovati šale, zganjati burke

razdiràv -áva -o prid. ( ȁ á )
zastar. razdiralen : razdiravo delovanje vetra / razdirava kritika je škodljiva

razdišáti se -ím se dov. ( á í )
1. prenehati dišati: rože v vazi so se hitro razdišale / če škatla ni dobro zaprta, se kava razdiši
2. dišeč se razširiti: vonj njenega parfuma se je razdišal po sobi

razdišáviti -im dov. ( ā ȃ )
narediti, da kaj ni več dišeče: razdišaviti preveč odišavljeno obleko

razdivjánec -nca m ( á )
ekspr. kdor v dejanju kaže (veliko) jezo, togoto: razdivjanec je povzročil veliko škodo

razdivjánost -i ž ( á )
značilnost, stanje razdivjanega človeka: razdivjanost fantov / v razdivjanosti jo je udaril

razdivjáti -ám dov. ( á ȃ )
1. povzročiti, da kdo postane divji, razposajen: igral se je z otrokom in ga popolnoma razdivjal
2. spraviti v stanje, ko se ne obvladujejo negativne lastnosti: slaba družba človeka razdivja / očitki so jo razdivjali
3. ekspr. povzročiti, da se kaj pojavlja v visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: različne govorice so sovraštvo še razdivjale

razdóbje -a s ( ọ̑ ) navadno s prilastkom
1. omejeno trajanje
a) v katerem se kaj dogaja, zgodi: za poletje so značilna daljša sušna razdobja / zimsko razdobje
b) v življenju, bivanju: razdobje rasti, staranja / to je bilo najplodnejše razdobje njenega ustvarjanja
2. omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred: razdobje povojne obnove dežele ; prehodno razdobje med starim in novim načinom poslovanja
3. omejeno trajanje kot del neomejenega trajanja; čas : njegovo stanje se je v tem kratkem razdobju zelo izboljšalo / v razdobju dveh let bo hiša vseljiva v dveh letih

razdolgočásiti -im [ raznodou̯gočasiti ] dov. ( á ȃ )
knjiž. povzročiti, da komu ni več dolgčas: poišči si dobro družbo, da te razdolgočasi

razdólje -a s , rod. mn. tudi razdólij ( ọ̑ )
geogr. stikališče dveh ali več dolin: razdolje in razvršje
zastar. po razdolju teče potok po dolini

razdolževáti -újem [ razdou̯ževati ] nedov. ( á ȗ )
delati, povzročati, da kdo nima več dolga: razdolževati kmete / kmetije so se počasi razdolževale

razdolžítev -tve [ razdou̯žitəu̯ ] ž ( ȋ )
glagolnik od razdolžiti: razdolžitev kmetov

razdolžíti -ím [ razdou̯žiti ] dov. , razdôlži; razdôlžil ( ī í )
narediti, povzročiti, da kdo nima več dolga: razdolžiti kmete / ob ugodnih cenah poljskih pridelkov so se kmetije hitro razdolžile

razdonéti -ím dov. ( ẹ́ í )
zastar. izzveneti : ko je razdonel zadnji akord, so prižgali luči

razdòr -ôra m ( ȍ ó )
1. stanje, za katero so značilni prepiri, spori: razdor se je še poglobil ; razdor v družini ; razdor med sosedoma že dolgo traja ; poiskati vzroke razdora ; ekspr. kal razdora / delati, povzročati, ekspr. sejati razdor
2. glagolnik od razdreti: razdor prijateljstva / razdor pogodbe, zaroke
zastar. v tleh je bilo veliko razdorov razpok

razdóren -rna -o prid. ( ọ́ ọ̄ )
knjiž. razdiralen : razdorna moč bombe, granate / razdorno delovanje protidržavnih skupin

razdrábljati -am nedov. ( á )
zastar. drobiti : razdrabljati snov / z nepremišljeno zazidavo razdrabljati prostor

razdráhati -am dov. ( ā )
zastar. razvozlati , razvezati : razdrahati vrv / vozla ni mogel razdrahati

razdrápanost -i ž ( ā )
značilnost razdrapanega: razdrapanost ceste / knjiž. notranja razdrapanost človeka

razdrápati -am in -ljem dov. ( ā )
1. ekspr. poškodovati , uničiti : močno deževje je razdrapalo cesto ; pren. stiske so razdrapale njegovo dušo
2. star. razpraskati : razdrapati obraz ; z nohti razdrapati
3. nar. raztrgati , razcefrati : razdrapati blago, papir

razdrásati -am dov. ( ā )
zastar. razrahljati , razvezati : razdrasati pas
// razplesti : zanimalo ga je, kako bo pisatelj zgodbo razdrasal

razdrástiti -im dov. ( á ā )
knjiž. razdražiti , razvneti : kaj te je tako razdrastilo

razdrážba -e ž ( ȃ ) zastar.
1. razdraženje : preprečiti razdražbo kože
2. razdraženost : čustvena razdražba

razdráženje -a s ( ā )
glagolnik od razdražiti: razdraženje živcev

razdráženost -i ž ( ā )
stanje razdraženega človeka: pomiriti materino razdraženost ; spraviti koga v razdraženost / v razdraženosti mu je ostro odgovoril / živčna razdraženost ; razdraženost kože / spolna razdraženost

razdraževáti -újem nedov. ( á ȗ )
dražiti 2 : razdraževati živce / nepomembne malenkosti ga razdražujejo

razdražíti in razdrážiti -im, in razdrážiti -im dov. ( ī á; á ā )
1. delovati na organizem tako, da nastane reakcija: alkohol je rano še bolj razdražil ; oko se mu je zasolzilo, ker ga je razdražila premočna svetloba ; hrup ji je razdražil živce / spolno razdražiti
// razvneti , podžgati : njegovo pripovedovanje jim je razdražilo domišljijo
2. spraviti v razburjenost, jezo: neprimerne pripombe so ga razdražile ; pazi, da ga ne razdražiš ; z lažjo jih je zelo razdražila / razdražiti psa, sršene
3. zastar. nahujskati , naščuvati : razdražili so jo proti staršem

razdražljív -a -o prid. ( ī í )
1. ki se (rad) razdraži: razdražljiv človek ; zjutraj je zmeraj zelo razdražljiv / zbudila se je razdražljive volje
2. ki razdraži, razburi: srečne spomine je skalila razdražljiva misel
knjiž. razdražljiv vonj dražljiv ; knjiž. rad bere razdražljive knjige čutno vznemirljive

razdražljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost razdražljivega človeka: skušala je premagati svojo razdražljivost / razdražljivost živcev

razdréti -drèm in -dêrem dov. , stil. razderó; razdríte in razderíte; razdŕl ( ẹ́ ȅ, é )
1. dati kaj na sestavne dele: razdreti kosilnico, stroj ; uro je razdrl in očistil ; postelja se ni dala razdreti / razdreti kito razplesti ; razdreti vozel razvezati / razdreti na sestavne dele
2. s silo narediti, da kaj razpade na dele, kose: otroci so razdrli ptičje gnezdo ; vihar je razdrl slamnato streho ; razdreti zid podreti, porušiti / naliv je razdrl cesto poškodoval, uničil
// odstraniti z določenega mesta zlasti z razstavljanjem: po končanem delu so razdrli zidarski oder / razdreti šotor
3. pog. sparati 1 : razdreti krilo / razdreti pulover
4. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj preneha obstajati: s svojim vmešavanjem boš razdrla njegovo družino ; razdreti prijateljstvo ; njegovo razmerje s sodelavko se je kmalu razdrlo / novica je razdrla dobro razpoloženje
5. ekspr. vzeti pomen, veljavo, vrednost: hotel mu je razdreti vse iluzije
// razveljaviti : razdreti pogodbo ; razdreti zaroko
6. ekspr. reči , povedati : pridi k nam, bomo kakšno pametno razdrli ; razdreti šalo
pog. najbolje bi bilo, da razdreva prenehava biti v ljubezenskem odnosu ; ekspr. že večkrat napovedana poroka se je razdrla je ni bilo ; ekspr. ženina smrt mu je razdrla načrte preprečila, onemogočila
etn. razdreti prejo imeti pojedino s pitjem in plesom po končani preji

razdŕmati -am dov. ( r̄ ȓ )
star. razmajati , poškodovati : potres je razdrmal staro hišo / težko delo razdrma zdravje

razdrobínčiti -im dov. ( í ȋ )
knjiž. razdrobiti , razdeliti : razdrobinčiti posestvo

razdrobítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od razdrobiti: razdrobitev obdelovalnih zemljišč

razdrobíti -ím dov. , razdróbil ( ī í )
narediti iz česa majhne, drobne dele: razdrobiti kos kruha ; z udarcem razdrobiti skalo ; kvas se je razdrobil / z zobmi hrano razdrobimo zdrobimo / razdrobiti na koščke
// iz celote narediti dele, manjše enote: razdrobiti podjetje, posestvo ; obdelovalna zemlja se je postopoma razdrobila / dežela se je razdrobila v več državic
// knjiž. narediti kaj manj trdno, močno: dogodek je razdrobil našo vero v pravičnost ; njuno prijateljstvo se je kmalu razdrobilo
nar. prosil ga je, naj mu razdrobi bankovec za petdeset evrov menja ; knjiž. podoba idealnega sveta se je razdrobila je izginila

razdrobljênost -i ž ( é )
značilnost razdrobljenega: ozemeljska razdrobljenost ; razdrobljenost gospodarstva ; razdrobljenost kmečke posesti / jezikovna, politična razdrobljenost

razdŕsati -am dov. ( ȓ )
z drsanjem poškodovati: drsalci so razdrsali led / s hojo in premikanjem pohištva so razdrsali parket

razdrtíja -e ž ( ȋ )
knjiž. podrtija : njihova hiša je prava razdrtija
zastar. z njegovo smrtjo so se končale razdrtije spori, nesoglasja

razdŕtje -a s ( ȓ )
glagolnik od razdreti: razdrtje jeza / razdrtje pogodbe
zastar. hiša je pravo razdrtje podrtija

razdŕtost -i ž ( ȓ )
knjiž. razdvojenost , razklanost : razdrtost sodobnega človeka

razdrúžbiti -im dov. ( ū ȗ )
knjiž. izločiti iz družbenega življenja: postopoma so ga razdružbili

razdruževálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na razdruževanje: razdruževalni procesi / boriti se proti razdruževalnim prizadevanjem

razdruževánje -a s ( ȃ )
glagolnik od razdruževati: razdruževanje pred leti združenih organizacij ; proces razdruževanja / združevanje in razdruževanje ljudi ; težnje po razdruževanju

razdruževáti -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati, da kaka celota preide v sestavne enote: razdruževati in združevati delovne organizacije ; podjetji se razdružujeta
mat. razdruževati množico na delne množice
2. knjiž. ločevati : odreči se posebnostim, ki nas razdružujejo / različni pogledi, predsodki ljudi razdružujejo

razdružítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od razdružiti: razdružitev delovne organizacije
knjiž. razdružitev zakona razveza

razdružíti in razdrúžiti -im, tudi razdrúžiti -im dov. ( ī ú ū; ū ȗ )
1. narediti, da kaka celota preide v sestavne enote: pred leti združeni podjetji so spet razdružili / razdružiti občino na, v dve novi razdeliti
mat. razdružiti množico na delne množice
2. knjiž. ločiti : razdružiti zlepljene liste / s silo razdružiti pretepača / vsakdanje težave so prej dobra prijatelja razdružile
knjiž. po nekaj letih zakona sta se razdružila razvezala ; zastar. s prijateljskim stiskom rok smo se razdružili razšli, poslovili

razdružítven -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na razdružitev: razdružitveni postopek, proces ; razdružitvena pogodba / razdružitvene razprtije

razdružljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da razdružiti, ločiti: razdružljive sestavine / knjiž. v nekaterih državah zakonska zveza ni razdružljiva razvezljiva

razdržáviti -im dov. ( á ȃ )
družbeno, kolektivno spremeniti v zasebno: razdržaviti gledališča ; razdržaviti kulturo, šolstvo

razdržávljenje -a s ( á )
glagolnik od razdržaviti: razdržavljenje filmske proizvodnje / koncept razdržavljenja javnega šolstva

razduhôvljenje -a s ( ȏ )
knjiž. odvzem, odstranitev duhovnih lastnosti, značilnosti: boriti se proti razduhovljenju sodobnega človeka

razdvájanje -a s ( ā )
glagolnik od razdvajati: razdvajanje prijateljev / razdvajanje narodov

razdvájati -am nedov. ( ā )
1. ločevati v dele, skupine: spori so začeli razdvajati stranko ; zaradi različnih pogledov se razdvajajo / naše moči se razdvajajo cepijo
// spravljati narazen: razdvajati pretepače ; gruča se je začela razdvajati
// knjiž. ločevati : razdvajati meso od kosti / potok razdvaja njuno zemljo
2. publ., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: deželo, svet razdvajajo velike socialne razlike

razdvòj -ôja m ( ȍ ó )
knjiž. razdvojenost : v razdvoju ni vedela, kaj naj stori / razdvoj med ljubeznijo in sovraštvom / duševni, notranji razdvoj

razdvojênec -nca m ( é )
knjiž. razdvojen človek: bil je tipičen razdvojenec, vedno razpet med dvema skrajnostma

razdvojênost -i ž ( é )
stanje razdvojenega človeka: v njegovem glasu je čutila razdvojenost ; v razdvojenosti ni vedela, kaj bi storila ; pesnikova razdvojenost ; razdvojenost mladostnika ; nemir in razdvojenost / duševna, notranja razdvojenost
knjiž. zaradi razdvojenosti so bili uporniki premagani neenotnosti ; knjiž. razdvojenost človekove narave dvojnost

razdvojítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od razdvojiti: razdvojitev stranke / razdvojitev pretepačev

razdvojíti -ím dov. , razdvójil ( ī í )
ločiti v dele, skupine: nasprotja, spori so razdvojili stranko ; podjetje se je razdvojilo / naše moči so se razdvojile razcepile
knjiž. razdvojiti deželo razdeliti, razkosati
// spraviti narazen: razdvojiti pretepača
// knjiž. ločiti : razdvojiti meso od kosti / tudi smrt naju ne more razdvojiti / skušal je ugotoviti, kaj je prijatelja razdvojilo

razedíniti -im dov. ( ī ȋ )
knjiž. narediti, da kaj ni več enotno, složno: okupator si je prizadeval, da bi razedinil slovenski narod

razeléktrenje in razelektrênje -a s ( ẹ̑; é )
glagolnik od razelektriti: razelektrenje pogosto spremljajo svetlobni pojavi ; razelektrenje delcev / prebojno razelektrenje razelektrenje skozi izolator

razelektrítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od razelektriti: razelektritev tkanine ; motnje pri radijskem sprejemu zaradi razelektritve v atmosferi / razelektritev baterije

razeléktriti -im tudi razelektríti -ím dov. , razeléktri; razeléktril; razeléktren in razelektrèn ( ẹ̑; ī í )
elektr. narediti, da kaj ni več naelektreno: razelektriti elektroskop, pogonske jermene ; letalo, oblak se razelektri / razelektriti kondenzator izprazniti
ekspr. ozračje, razpoloženje v dvorani se je počasi razelektrilo je postalo nenapeto

rázen 1 -zna -o prid. ( ā )
1. mn. ki izraža večje število
a) nedoločenih oseb ali stvari iz določene vrste: prišli so ljudje iz raznih krajev domovine ; glasba raznih narodov ; sodelujejo tekmovalci iz raznih evropskih držav ; to je značilno za razna zgodovinska obdobja
b) oseb ali stvari, ki so znane, a se nočejo, ne morejo imenovati: to so mi povedali razni ljudje ; o njem govorijo razne stvari
// ki izraža večje število oseb ali stvari
c) ki niso iste vrste: prodaja razne predmete ; opravlja razna dela / razne vrste sadja
č) ki niso enake: trakovi raznih barv ; pecivo raznih oblik
2. star. različen : besedi imata razen pomen / vračala sta se po raznih poteh

rázen 2 [ razən ] člen. ( ȃ )
1. izraža izvzemanje: prišel je vsak dan razen včeraj / piše se tudi z vejico: lokal je odprt vse dni, razen v nedeljo ; te mravlje so podobne našim, razen glede velikosti
// z nikalnico izraža omejenost na določeno, navedeno: ni ga mogoče slišati razen ponoči / piše se tudi z vejico z nikomer nisem govoril, razen z bratom
2. v vezniški rabi, navadno z nikalnico v pomenih kakor pod 1: gremo v hribe, razen če se ne bojiš ; pride, razen če se ne premisli pride, če se ne premisli; pride, razen če se premisli / v kino ne boš šla, razen če greš s prijateljico ; drugega mu ne kaže, razen da molči

rázen 3 in razen [ razən ] predl. ( ȃ ) z rodilnikom
1. za izražanje izvzemanja: prišli so vsi razen enega ; ves les razen vej so porabili
// z nikalnico za izražanje omejenosti na določeno, navedeno: nima sorodnikov razen brata ; ne uživa ničesar razen čaja
2. publ. za izražanje dodajanja; poleg 2 : odbor šteje razen predsednika še pet članov / v vezniški rabi v tovarni dela, razen tega pa študira pravo

rázenje -a s ( á )
glagolnik od raziti: z razenjem ugotavljati trdoto diamanta ; razenje stekla ; razenje z nohti

razenôtiti -im dov. ( ō ȏ )
knjiž. narediti, da kaj ni več enotno: skušali so razenotiti odporniško gibanje

razformíranje -a s ( ȋ )
knjiž. razpustitev , ukinitev : razformiranje nogometnega kluba

razformírati -am dov. ( ȋ )
knjiž. razpustiti , ukiniti : razformirati društvo, organizacijo ; podjetje se je razformiralo
voj. razformirati enoto

razfračkáti -ám dov. ( á ȃ )
pog., ekspr. zapraviti, razmetati (denar): plačo je kar hitro razfračkal

razfrčáti se -ím se dov. ( á í )
ekspr. frčeč se razleteti: galebi so se razfrčali na vse strani / otroci se prestrašeni razfrčijo razbežijo

razfrčkáti -ám dov. ( á ȃ )
pog., ekspr. zapraviti, razmetati (denar): hitro je razfrčkal podedovani denar

razfrčkávati -am nedov. ( ȃ )
pog., ekspr. zapravljati, razmetavati (denar): za nepotrebne reči je razfrčkaval denar

razgáditi -im dov. ( ā ȃ )
knjiž. razjeziti , razdražiti : ravnodušnost nekaterih ljudi ga je razgadila ; zakaj si se tako razgadil

razgáliti -im dov. ( á ā )
1. z odstranitvijo obleke narediti golo: položil je bolnika na posteljo in mu razgalil prsi ; razgaliti roke ; ko se je sklonila, so se ji razgalile rame ; razgalil si je prsi in pokazal rano / ekspr. razgaliti glavo razkriti ; pren. nikomur ni razgalil svoje notranjosti
// knjiž. razkriti , odkriti : voda je razgalila drevesne korenine / ko se je zasmejal, je razgalil svoje lepe zobe pokazal
2. ekspr. narediti, da se pokaže pravo, resnično bistvo, podoba česa: pred vsemi ga je razgalil ; s tem dejanjem se je razgalil ; moralno, popolnoma se razgaliti / govornik je razgalil politiko nekaterih strank
// razkriti , pokazati : razgaliti napake, nepoštenost / ni hotel razgaliti svojih namenov / razgaliti skrivnost

razgáljanje -a s ( á )
glagolnik od razgaljati: razgaljanje in razkazovanje telesa ; bolezensko nagnjenje do razgaljanja spolovil / razgaljanje očetovega življenja mu je bilo neprijetno

razgáljati -am nedov. ( á )
1. z odstranitvijo obleke delati golo: razgaljati noge, prsi ; ni se ti treba razgaljati ; ne razgaljajte si rok ; pren. te besede razgaljajo njeno notranjost
// knjiž. razkrivati , odkrivati : megla se je dvigala in razgaljala vas
2. ekspr. delati, da se pokaže pravo, resnično bistvo, podoba česa: to pismo te razgalja ; pisec popolnoma razgalja svoje sodobnike
// razkrivati , kazati : razgaljati nepravilnosti

razgáljenec -nca m ( ā )
gol ali pomanjkljivo oblečen človek: razgaljenec se je umaknil od okna

razgáljenje -a s ( ā )
glagolnik od razgaljati: razgaljenje telesa / razgaljenje spletk

razgáljenka -e ž ( ā )
gola ali pomanjkljivo oblečena ženska: dolgolasa razgaljenka

razgáljenost -i ž ( ā )
lastnost, značilnost razgaljenega: razgaljenost prsi na sliki / otrok uživa v razgaljenosti

razgaljevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od razgaljevati: razgaljevanje prsi / drzno razgaljevanje družbe

razgaljeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. z odstranitvijo obleke delati golo: razgaljevati noge ; ne razgaljuj se preveč
2. ekspr. delati, da se pokaže pravo, resnično bistvo, podoba česa: v delu pisatelj razgaljuje sodobnega človeka / razgaljevati porabniško miselnost
// razkrivati , kazati : razgaljevati nepoštenost / nočem razgaljevati svojih načrtov

razganíti in razgániti -em dov. ( ī á )
1. narediti, da kaj ni več zganjeno, preganjeno: razganil je list in prebral sporočilo ; razganiti ruto / iz žepa je vzela kos zmečkanega papirja in ga razganila
2. star. razmakniti : nekoliko je razganila zaveso, da je videla na cesto ; veje so se razganile

razgánjati -am nedov. ( ȃ )
1. delati, povzročati, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da več oseb, živali ni več skupaj, na enem mestu: redarji so razganjali demonstrante / ekspr. razganjati zborovanje
// ekspr. delati, da česa ni več: burja razganja meglo
2. s pritiskom od znotraj povzročati, da kaj poči, razpade: led in korenine razganjajo skale / mlado vino razganja sod
3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa osebek: jeza, radovednost ga razganja / ne zamerite ji, mladost jo razganja
// brezoseb., v zvezi z od izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: razganja ga od ljubosumnosti, zdravja / kar razganjalo ga je od smeha
ekspr. denar mu je kar razganjal denarnico imel je veliko denarja ; ekspr. bil je v tistih letih, ko ga je razganjalo ko je bil poln moči; ko je čutil močno spolno slo ; ekspr. otroci so se tako najedli, da jih kar razganja zelo

razgáziti -im dov. , razgázila in razgazíla ( á ȃ )
narediti gaz (v sneg): morali so razgaziti sneg, da so prišli do sosedov

razgíb -a m ( ȋ )
knjiž. razgibanost : drama nima dramatičnega razgiba
knjiž. človekovi notranji razgibi vzgibi

razgibálen -lna -o prid. ( ȃ )
namenjen za razgibanje: razgibalne igre, vaje

razgíbanje -a s ( ī )
glagolnik od razgibati 1 : vaje za razgibanje telesa / razgibanje politične dejavnosti

razgíbanost -i ž ( ī )
lastnost, značilnost razgibanega: razgibanost prstov, telesa / razgibanost morske gladine / politična razgibanost študentov ; razgibanost učencev pri pouku / čustvena, notranja razgibanost / razgibanost odrskega dogajanja / razgibanost turistične dejavnosti ; razgibanost gospodarske rasti / razgibanost pročelij / knjiž. razgibanost pokrajine

razgíbati 1 -am in -ljem dov. ( ī )
1. z gibanjem, premikanjem narediti kaj bolj gibljivo, bolj prožno: razgibati hrbet, telo ; s hojo, telovadbo razgibati ; šel je na sprehod, da bi se nekoliko razgibal ; razgibati si odrevenele prste
2. povzročiti, narediti, da se kaj z enim delom pritrjenega začne premikati sem in tja; razmajati : lahen veter je razgibal listje, veje
// povzročiti, narediti, da kaj začne valovati, se gibati: burja razgiba morsko gladino / krik je razgibal množico ; ob eksploziji so se ljudje razgibali
3. spraviti v živahnejšo dejavnost: društvo je vaščane razgibalo ; razgibati mladino ; duševno, notranje razgibati / knjiga je razgibala otrokovo domišljijo
// povzročiti, da kaj živahneje poteka: režiser bi moral filmsko dogajanje razgibati ; ta učitelj zna razgibati pouk ; s šalami in petjem razgibati prireditev
// povzročiti, da kaj poteka v večjem obsegu, intenzivneje: delo organizacije bo treba razgibati ; razgibati delovanje društva ; razgibati turistično dejavnost / razgibati gospodarsko rast
4. nav. ekspr. povzročiti, da kdo postane bolj sproščen, živahen: dogodek je bolnika poživil in razgibal / vino nam je razgibalo kri / mesto bo treba nekoliko razgibati
5. narediti kaj bolj pestro, zanimivo: razgibati poglavje z dialogi / arhitekt je z različnimi elementi razgibal pročelje hiše

razgíbati 2 -am in -ljem nedov. ( ī )
star. razgrinjati , razprostirati : razgibati prt / čebela razgiba krila

razgibávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od razgibavati: razgibavanje telesa ; prostor, vaje za razgibavanje / razgibavanje kulturne dejavnosti

razgibávati -am nedov. ( ȃ )
1. z gibanjem, premikanjem delati kaj bolj gibljivo, bolj prožno: razgibavati mišice, noge ; z igranjem nogometa se razgibavati ; razgibavati se pred začetkom tekmovanja ; pren. matematika razgibava razum
2. povzročati, delati, da se kaj z enim delom pritrjenega premika sem in tja; majati : veter razgibava veje
// povzročati, delati, da kaj valovi, se giba: burja razgibava morsko gladino
3. spravljati v živahnejšo dejavnost: kulturno društvo ljudi razgibava / take zgodbe razgibavajo domišljijo
// povzročati, da kaj živahneje poteka: igro razgibavajo različni glasbeni in plesni vložki
// povzročati, da kaj poteka v večjem obsegu, intenzivneje: razgibavati kulturno dejavnost
4. nav. ekspr. povzročati, da kdo postane bolj sproščen, živahen: njegove šale razgibavajo družbo ; gostje se že razgibavajo
5. delati kaj bolj pestro, zanimivo: z različnimi elementi razgibavati stene / ta del mesta razgibavajo gledališča in prijetni lokali
knjiž. pisatelja so razgibavala zlasti etična vprašanja vznemirjala, razvnemala

razglabljáč -a m ( á )
knjiž. kdor (rad) razglablja: ta človek je razglabljač

razglabljalec gl. razglabljavec

razglábljanje -a s ( á )
glagolnik od razglabljati: zmotil jo je v razglabljanju ; globoko, teoretično razglabljanje o življenju / na koncu razglabljanja je navedel nekatera nova spoznanja

razglábljati -am nedov. ( á )
intenzivno usmerjati dejavnost v zavesti v kaj, da bi prišlo do jasnosti, zaključkov: razglabljati o svojem življenju ; resno, zavzeto razglabljati o problemih / med delom veliko razglablja premišlja, razmišlja / knjiž. razglabljati jezikovna vprašanja obravnavati, reševati

razglabljávec -vca in razglabljálec -lca [ razglabljau̯ca ] m ( ȃ )
knjiž. kdor (rad) razglablja: vztrajen razglabljavec

razglàs -ása m ( ȁ á )
1. glagolnik od razglasiti, sporočiti: razglas rezultatov
2. uradno sporočilo javnosti: napisati, objaviti, prebrati razglas ; razglas o obveznem cepljenju / uradni razglas
// list s takim sporočilom: raznašati, razobesiti razglase

razglásen -sna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na razglas ali razglašanje: ljudje so stali okrog razglasnega odra
// v zvezi razglasna deska deska, navadno v veži stavb, na katero se pritrjujejo obvestila, objave: pribiti obvestilo na razglasno desko

razglasítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od razglasiti, sporočiti: slovesna razglasitev rezultatov / razglasitev splošne stavke / razglasitev zakona / uradna razglasitev dokumenta za neveljavnega

razglasíti 1 -ím dov. , razglásil ( ī í )
narediti, da glasbilo ni (več) uglašeno: razglasiti klavir ; glasbilo se je med prevozom razglasilo

razglasíti 2 -ím, tudi razglasíti in razglásiti -im dov. , razglásil ( ī í; ī á )
1. uradno sporočiti javnosti: razglasiti izid volitev ; razglasiti rezultate ; razglasiti sodbo ; na koncu delovne akcije so razglasili udarnike ; po radiu so razglasili, da bo cesta zaradi popravil zaprta / javno razglasiti
// ekspr. povedati, sporočiti veliko ljudem: novico je takoj razglasil ; povsod je razglasila, da se bo poročila
2. uradno sporočiti javnosti, da kaj začne
a) obstajati, potekati: razglasiti republiko / razglasiti mobilizacijo ; v vsej državi so razglasili vojno stanje ; razglasiti stavko
b) veljati: razglasiti ustavo, zakon
// v zvezi z za uradno sporočiti javnosti, da ima kdo določen položaj, naziv: razglasili so ga za častnega doktorja ljubljanske univerze ; razglasiti za kralja ; razglasil se je za predsednika / razglasiti območje za narodni park
3. uradno priznati določeno dejstvo, ugotovitev: dal je razglasiti, da je njegov sin mrtev / razglasiti za neprištevnega, polnoletnega
4. z oslabljenim pomenom, v zvezi z za izraža omejevanje lastnosti, značilnosti na navedbo koga: kritiki so film razglasili za pornografski ; razglasiti imenovanje za neveljavno ; izraz so razglasili za germanizem ; razglasiti koga za goljufa ; javno razglasiti trditev za neresnično
5. nekdaj javno prebrati, navadno mestne, občinske uredbe: birič je pred cerkvijo razglasil nove predpise
6. zastar. objaviti : pesmi je razglasil nekaj let pred svojo smrtjo
pravn. razglasiti za mrtvega razglasiti, da pogrešana oseba velja pravno za mrtvo ; rel. razglasiti za dogmo ; razglasiti za svetnika

razglásje -a s ( ȃ )
knjiž. neskladje , nasprotje : razglasje med idealom in resničnostjo / med njima je prišlo do razglasja / to je v razglasju z mojimi načeli to ni v skladu
knjiž. čutiti v sebi močno razglasje razdvojenost, razklanost ; zastar. pogovor se je končal z neprijetnim razglasjem prepirom, sporom

razglašálec -lca [ razglašau̯ca tudi razglašalca ] m ( ȃ )
knjiž. glasnik 2 , oznanjevalec : razglašalec novih idej

razglášanje -a s ( á )
glagolnik od razglašati: prepovedati razglašanje novice

razglášati -am nedov. ( á )
1. uradno sporočati javnosti: razglašati rezultate glasovanja ; razglašati po radiu, v časopisu / kresovi so razglašali nevarnost ; sirene razglašajo alarm / napis razglaša, da je cesta zaprta opozarja
// ekspr. razširjati , učiti : razglašati nove ideje ; ne razglašaj krivih naukov
// ekspr. pripovedovati, sporočati veliko ljudem: ne razglašaj svojih težav ; povsod je razglašal, da se bo poročil ; razglašala je, kar bi moralo ostati skrivnost / ne razglašajte vsem, kaj se je zgodilo / pesmi bodo razglašale tvojo lepoto
2. uradno sporočati javnosti, da kaj začne
a) obstajati, potekati: razglašati splošno mobilizacijo
b) veljati: razglašati ustavo
// v zvezi z za uradno sporočati javnosti, da ima kdo določen položaj, naziv: razglašati za predsednika republike, za vladarja
3. uradno priznavati določeno dejstvo, ugotovitev: po določenem času razglašajo pogrešane za mrtve / razglašati dokumente za neveljavne ; razglašati trditev za neresnično
4. z oslabljenim pomenom, v zvezi z za izraža omejevanje lastnosti, značilnosti na navedbo koga: nekatere ljudi so razglašali za manjvredne ; ne razglašaj me za lažnivca ; vsega ne smeš razglašati za napako ; začeli so se razglašati za Slovence
5. nekdaj javno prebirati, navadno mestne, občinske uredbe: birič je razglašal, kdaj in kje bo semenj
6. zastar. objavljati : kritike je razglašal v različnih časopisih

razglašênje -a s ( é )
glagolnik od razglasiti, sporočiti: razglašenje republike
rel. razglašenje Gospodovo praznik v spomin na tri kralje, ki so počastili in obdarovali novorojenega Kristusa, 6. januarja

razglašênost -i ž ( é )
lastnost, značilnost razglašênega: razglašenost klavirja / knjiž. razglašenost mnenj neskladnost, neenotnost / knjiž. v sebi je čutil močno razglašenost razdvojenost, razklanost

razglaševálec -lca [ razglaševau̯ca tudi razglaševalca ] m ( ȃ )
1. knjiž. glasnik 2 , oznanjevalec : razglaševalec naprednih načel
2. nekdaj kdor javno prebira, razglaša, navadno mestne, občinske uredbe: mestni razglaševalec

razglaševáti -újem nedov. ( á ȗ )
razglašati : razglaševati sodbo / ne razglašuj lažnih novic / birič je razglaševal uredbe pred mestno hišo

rázgled 1 -a in razglèd -éda m , tož. mn. tudi rázgledi ( á; ȅ ẹ́ )
nav. tož. in mest. ed. in mn., etn., navadno v zvezi iti na razgled iti s starši na obisk na nevestin, ženinov dom zaradi ugotovitve gospodarskih razmer: v nedeljo bodo šli na razgled

razglèd 2 -éda m ( ȅ ẹ́ )
1. kar je predmet zaznavanja z razgledovanjem, gledanjem: z vrha hriba je zelo lep razgled ; visoke stavbe preprečujejo razgled ; razgled na mesto in okolico ; razgled po dolini ; kraj z lepim razgledom ; soba z razgledom na morje iz katere se vidi morje
2. obseg izobrazbe, znanja: bogatiti, pridobiti si razgled ; razširiti svoj razgled po svetovni literaturi / ima velik razgled po sodobni glasbi veliko ve o njej, dobro jo pozna ; manjka jim razgleda po svetu premalo vedo o njem, premalo ga poznajo
zastar. natančen razgled zemljišča ogled, pregled ; knjiž. njegov oče je človek s širokimi razgledi široko razgledan

razglédanost -i ž ( ẹ̑ )
značilnost razgledanega človeka: njegova razgledanost nas je presenetila ; ugotoviti razgledanost kandidatov ; razgledanost v stroki / široka, velika, vsestranska razgledanost

razglédati se -am se dov. , razglêj se in razglèj se razglêjte se, stil. razglédi se razglédite se ( ẹ́ ẹ̑ )
1. pogledati na vse strani z namenom, da se kaj vidi, ugotovi: večkrat se je ustavil in se razgledal ; splezal je na drevo, da bi se razgledal ; dobro se razgledati ; najprej so se morali razgledati, kje so / razgledati se po nebu, pokrajini / razgledal se je okrog in sedel
2. prilagoditi se gledanju v neugodnih okoliščinah: saj ni tako temno, samo da se razgledaš ; zaradi dima so se v začetku komaj razgledali
3. z opazovanjem, proučevanjem seznaniti se s čim, spoznati kaj: s potovanji se je razgledal po različnih deželah, po svetu ; z branjem se je zelo razgledal izobrazil / razgledati se po književnosti, umetnosti ; razgledati se v filozofiji, politiki
4. poiskati, ogledati se: razgledati se po primernem zemljišču za sadovnjak / dovolj si star, da se razgledaš za nevesto

razgledávati se -am se nedov. ( ȃ )
star. razgledovati se: planinci so se na vrhu razgledavali / razgledavati se po svojem posestvu / hiša se razgledava po dolini iz nje, od nje je razgled po dolini

razgléden 1 -dna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na razgled: postaviti razgledni stolp ; razgledna ploščad / koča je na razglednem kraju ; razgledna točka

razgléden 2 -dna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
knjiž. razgledan : zelo razgleden človek
razgledna pot pregledna

razgledíšče -a s ( í )
1. kraj, prostor, od koder je dober razgled: ob cesti so uredili razgledišče ; grad stoji na razgledišču ; razgledišče nad mestom
2. knjiž. stališče , gledišče : glede nekaterih vprašanj imamo različna razgledišča

razglédnica -e ž ( ẹ̑ )
kartonček s sliko na eni strani za krajša sporočila po pošti: dobiti, napisati, poslati razglednico / barvna, pokrajinska razglednica ; panoramska razglednica večja od navadne
filat. analogična razglednica ki ima nalepljeno znamko z enako sliko in ustrezen poštni žig

razglédnik -a m ( ẹ̑ )
1. razgledni stolp: na vrhu so postavili razglednik
2. ekspr. gora, hrib, s katerega je dober razgled: Krn je čudovit razglednik / Vodnikov razglednik
3. knjiž. izvidnik : četa je poslala naprej razglednike

razglédniški -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na razglednico: razgledniška velikost fotografij / razgledniški posnetki

razgledovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od razgledovati se: razgledovanje po pokrajini / razgledovanje po strokovni literaturi ; to je bil čas razgledovanja in učenja / razgledovanje razvalin

razgledováti se -újem se nedov. ( á ȗ )
1. gledati na vse strani z namenom, da se kaj vidi, ugotovi: pogosto sva se ustavila in se razgledovala ; z vrha smo se dolgo razgledovali ; razgledoval se je, kam bi postavil kip / razgledovati se po okolici ; pren., ekspr. pogosto se je razgledoval po svojem življenju
2. prilagajati se gledanju v neugodnih okoliščinah: ko so ugasnile luči, so se nekaj časa razgledovali
3. z opazovanjem, proučevanjem seznanjati se s čim, spoznavati kaj: v mladosti se je veliko razgledoval po svetu / razgledovati se po sodobni umetnosti, zgodovini
4. iskati, ogledovati se: ko je prišel od vojakov, se je razgledoval po primerni službi / čas je, da se začneš razgledovati za ženo
ekspr. nad ravnino se razgleduje grad je, stoji ; ekspr. hiša se razgleduje po poljih iz nje, od nje je razgled po poljih

razglobíti -ím dov. , razglóbil ( ī í )
knjiž. premisliti , razmisliti : vso stvar mora še razglobiti

razglódati -am tudi -glójem, tudi razglôdati -am dov. , razglódaj razglódajte tudi razglóji razglójite tudi razglôdaj razglôdajte tudi razglodájte; tudi razglodála ( ọ́; ó )
glodajoč zelo poškodovati, uničiti: črvi so razglodali pohištvo ; miši so razglodale krompir / knjiž. bolezen ji je razglodala obraz

razgnáti -žênem dov. , stil. razženó ( á é )
1. narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da več oseb, živali ni več skupaj, na enem mestu: policija je razgnala demonstrante ; pes razžene kokoši / zavedne učitelje so med vojno razgnali v različne kraje / ekspr. razgnati zborovanje
// ekspr. narediti, da česa ni več: veter razžene oblake / doživetje mu bo razgnalo žalost pregnalo
2. s pritiskom od znotraj povzročiti, da kaj poči, razpade: voda je zmrznila in razgnala cevi ; brezoseb. vazo je razgnalo ; pren., ekspr. izpovej se, sicer te bo razgnalo
3. brezoseb., ekspr., v zvezi z od izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: razgnalo ga bo od jeze, ljubosumnosti
ekspr. vojaki so ob umiku razgnali most razstrelili ; zastar. razgnati parlament razpustiti ; ekspr. tako sem žalosten, da mi bo razgnalo srce zelo

razgnécan -a -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. razvožen , razhojen : voz se je počasi premikal po blatni in razgnecani cesti

razgnéviti -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
knjiž. razjeziti , razburiti : njene besede so ga zelo razgnevile ; samo na videz se je razgnevil

razgnojíti se -ím se dov. , razgnójil se ( ī í )
nav. 3. os. zelo se ognojiti: rana se je razgnojila

rázgon 1 -óna in -a m ( á ọ́; á )
nar. vzhodno razor : metati plevel v razgon ; hoditi po razgonu

razgòn 2 -ôna m ( ȍ ó )
glagolnik od razgnati: razgon demonstrantov

razgonétiti -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
knjiž. razrešiti , doumeti : razgonetiti bistvo problema ; razgonetiti uganko / šele zdravnik je razgonetil njegovo smrt ugotovil vzroke smrti

razgórčiti -im dov. ( ọ̄ ọ̑ )
zastar. ogorčiti : krivica ga je razgorčila

razgoréti se -ím se dov. , razgôrel se ( ẹ́ í )
1. začeti močneje goreti: suha drva so se hitro razgorela ; grmada, kres se razgori ; preveč, zelo se razgoreti / ko se je ogenj razgorel, je postalo toplo / ekspr. iskra se je razgorela v močen plamen ; brezoseb. pusti, saj se bo samo razgorelo ; pren., ekspr. plamen upora se je razgorel
// začeti dajati močno svetlobo: sveča se bo kmalu razgorela
// knjiž. začeti močneje žareti: na nebu se je razgorela večerna zarja
2. ekspr. pojaviti se v veliki meri: med njima se je razgorela stara ljubezen ; v njem so se razgorele strasti / v njihovih srcih se je razgorelo novo upanje
knjiž., ekspr. od napetosti se ji je razgorel obraz zelo je zardela ; knjiž., ekspr. po vrtovih so se spet razgorele vrtnice razcveteli so se njihovi rdeči cveti

razgorévati se -am se nedov. ( ẹ́ )
1. začenjati močneje goreti: polena se razgorevajo ; hitro se razgorevati / opazoval je, kako se ogenj razgoreva
// začenjati dajati močno svetlobo: petrolejka se je razgorevala in kmalu smo dobro videli
// knjiž. začenjati močneje žareti: na nebu se že razgorevajo zvezde / njene oči so se razgorevale od pričakovanja
2. ekspr. pojavljati se v veliki meri: strasti se razgorevajo / boji za svobodo so se vedno bolj razgorevali

razgovárjanje -a s ( ȃ )
glagolnik od razgovarjati se: razgovarjanje o mednarodnih vprašanjih / živahno razgovarjanje

razgovárjati se -am se nedov. ( ȃ )
uradno izmenjavati mnenja, stališča: delegaciji sta se razgovarjali o vprašanjih, ki zanimajo obe državi
publ. predsednika sta se razgovarjala za zaprtimi vrati imela sta pogovore, z vsebino katerih javnost ni bila seznanjena
// star. izmenjavati mnenja, misli z govorjenjem; pogovarjati se : sošolci se veselo razgovarjajo ; starši se razgovarjajo o otrokovi prihodnosti

razgôvor -a m ( ȏ )
1. nav. mn. uradna izmenjava mnenj, stališč: razgovori med predsednikoma so bili uspešni ; razgovori potekajo v prijateljskem ozračju ; poslovni, uradni razgovori ; razgovori o razorožitvi in zmanjšanju napetosti / imeti razgovore
2. izmenjava mnenj, misli; pogovor : razgovor se pretrga, se začne ; obrniti, usmeriti razgovor na druge stvari ; poseči v razgovor ; glasen, sproščen, zaupen razgovor ; prijateljski razgovor ; razgovor o sodobni umetnosti ; predmet razgovora / telefonski razgovor / v živahnem razgovoru sta hitro prišla na vrh
razgovor je potekal med štirimi očmi brez prič, zaupno ; publ. razgovori na najvišji ravni med najvišjimi uradnimi predstavniki države ; publ. razgovor za okroglo mizo odkrit, sproščen pogovor o določenem vprašanju, problemu
ped. hevristični razgovor metoda razgovora, ki navaja učence k samostojnemu pridobivanju novih spoznanj ; katehetski razgovor v obliki vnaprej določenih vprašanj in odgovorov ; metoda razgovora pri kateri učenci pridobivajo nova spoznanja v pogovoru z učiteljem

razgôvoren 1 -rna -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na razgovor: zanimiva razgovorna tema
razgovorni jezik pogovorni jezik
ped. razgovorna metoda metoda, pri kateri učenci pridobivajo nova spoznanja v pogovoru z učiteljem

razgovóren 2 -rna -o prid. ( ọ́ ọ̄ )
zastar. zgovoren : razgovoren človek ; je zelo prijetna in razgovorna

razgovoríti se -ím se dov. , razgovóril se; nam. razgovôrit se in razgovorít se ( ī í )
začeti dosti in sproščeno govoriti: sopotnika sta se razgovorila ; razgovorili so se o zemlji in letini ; preveč, na široko se razgovoriti / kar brez strahu se razgovorite povejte, kar želite
// knjiž. pogovoriti se: veliko stvari je, o katerih bi se rad razgovoril s teboj

razgrabíti in razgrábiti -im, in razgrábiti -im dov. ( ī á ȃ; á ȃ )
1. z grabljenjem
a) spraviti narazen: razgrabiti pesek, žaganje
b) odstraniti, izravnati: spomladi so razgrabili krtine
2. ekspr. s hlastnim, hitrim jemanjem narediti, da kje česa ni več: ponujeno pecivo so otroci takoj razgrabili
// pokupiti : kupci so blago v kratkem času razgrabili ; jutranjo izdajo časopisa hitro razgrabijo
3. ekspr. pohlepno si prisvojiti dobrine: ko je umrl, so razgrabili njegovo premoženje

razgrábljati -am nedov. ( á )
1. z grabljenjem
a) spravljati narazen: razgrabljati prst
b) odstranjevati, izravnavati: razgrabljati krtine
2. ekspr. pohlepno si prisvajati dobrine: tujci so razgrabljali naše bogastvo

razgradítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od razgraditi: razgraditev beljakovin

razgradíti -ím dov. , razgrádil ( ī í )
1. narediti, povzročiti, da snov preide v svoje sestavine: želodčni sokovi razgradijo hrano ; organske snovi se razgradijo / s kuhanjem razgradimo vitamine uničimo
// kem. narediti, povzročiti, da snov preide v enostavne spojine ali elemente: encimi razgradijo beljakovine ; razgraditi vodo na vodik in kisik ; s kislinami razgraditi ; biološko razgraditi
biol. razstaviti organske snovi v celici
2. razstaviti odsluženo napravo, objekt na dele: razgraditi avtomobil / razgraditi elektrarno

razgradljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da razgraditi: razgradljiva snov ; biološko razgradljivi pralni praški

razgrádnja -e ž ( ā )
glagolnik od razgraditi: razgradnja organskih snovi / razgradnja beljakovin, maščob / financirati razgradnjo jedrske elektrarne ; razgradnja vozil ; po podpisu sporazuma so začeli usklajevati program razgradnje

razgrajáč -a m ( á )
ekspr. kdor (rad) razgraja: umiriti razgrajača ; razgrajači in pretepači

razgrájanje -a s ( á )
glagolnik od razgrajati 1 : razgrajanje ga moti ; otroško razgrajanje ; razgrajanje v gostilni

razgrajáški -a -o prid. ( á )
ki (rad) razgraja: razgrajaški fantje / razgrajaško vedenje

razgrajáštvo -a s ( ȃ )
razgrajaško ravnanje ali dejanje: zaradi razgrajaštva so ga policisti pridržali ; popivanje, vandalizem in razgrajaštvo

razgrájati 1 -am nedov. ( á )
1. povzročati hrup, nemir zlasti z vedenjem: otroci radi razgrajajo ; v sosednjem stanovanju že vse popoldne razgrajajo ; razgrajajo, kot bi bili nori
2. v dejanju kazati notranjo napetost, jezo: na sestanku si tiho, doma pa razgrajaš / šla je pogledat, zakaj pes tako razgraja laja
star. ponoči je razgrajal vihar divjal

razgrájati 2 -am nedov. ( á )
kem. razgrajevati : razgrajati škrob v enostavne sladkorje

razgrajeválec -lca [ drugi pomen razgrajevau̯ca tudi razgrajevalca ] m ( ȃ )
1. kem. pomožna snov, ki po stiku s tekočino povzroči, da druga snov, navadno v obliki tablete, razpade na osnovne sestavine: čistilno sredstvo z razgrajevalcem pene / razgrajevalec apnenca ; razgrajevalci organskih snovi
2. kdor se ukvarja z razstavljanjem starih, rabljenih predmetov in prodajo še uporabnih delov za rezervne dele: razgrajevalec vozil

razgrajevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od razgrajevati: razgrajevanje mrtvih organizmov / razgrajevanje velikih molekul / razgrajevanje beljakovin

razgrajeváti -újem nedov. ( á ȗ )
delati, povzročati, da snov preide v svoje sestavine; razkrajati : razgrajevati odpadne snovi ; hrana se v želodcu razgrajuje / toplota razgrajuje vitamine uničuje
// kem. delati, povzročati, da snov preide v enostavne spojine ali elemente: razgrajevati celulozo ; razgrajevati velike molekule v manjše
biol. razstavljati organske snovi v celici

razgrápati -am dov. ( ā )
knjiž. razriti , poškodovati : voda je razgrapala cesto

razgrébanje -a s ( ẹ̄ )
glagolnik od razgrebati: razgrebanje pepela, žerjavice / razgrebanje po preteklosti

razgrébati -am nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
1. z grebenjem delati, da kaj ni več skupaj, na kupu: razgrebati žerjavico ; razgrebati s prsti / večkrat je razgrebal ogenj in nalagal drva
2. z grebenjem delati, da kaj zavzame večjo površino: razgrebati žerjavico po peči
3. z grebenjem povzročati, da je kaj poškodovano, uničeno: pazil je, da kokoši ne razgrebajo gred
// ekspr. povzročati, da je kaj poškodovano, uničeno sploh: ljudje s čevlji razgrebajo parket ; pren. trpljenje ji je razgrebalo obraz
4. nar. (močno) praskati: rane ne smemo razgrebati ; razgrebati z nohti
knjiž. zakaj razgrebaš stare rane znova povzročaš bolečine ; knjiž. razgrebati po pesku grebsti

razgrêbsti -grêbem dov. , razgrébel razgrêbla ( é )
1. z grebenjem narediti, da kaj ni več skupaj, na kupu: kokoši so razgreble gnoj ; razgrebla je suho listje in našla kostanj ; razgrebsti sneg / z roko je razgrebel krtine
2. z grebenjem narediti, da kaj zavzame večjo površino: pesek nasujemo na tla in ga razgrebemo ; razgrebsti žerjavico po kurišču ; enakomerno razgrebsti
3. z grebenjem poškodovati, uničiti: kokoši so razgreble gredo
// ekspr. povzročiti, da je kaj poškodovano, uničeno sploh: delo ji je razgreblo roke ; da ne bi razgrebli še svežega betona, položimo čezenj deske ; pren. žalost je materi razgrebla obraz
4. nar. (močno) opraskati: obuj se, trnje ti bo razgreblo noge

razgreníti -ím dov. ( ī í )
narediti, povzročiti, da kaj ni več grenko: razgreniti jajčevce, kumare, oljke, orehova jedrca

razgrétež -a m ( ẹ̑ ) ekspr.
kdor zlasti z nasilnim vedenjem kaže svojo razburjenost, jezo, ne obvladuje svojih negativnih lastnosti: miriti, pomiriti razgreteže ; razgreteži na tribunah ; peščica, skupina razgretežev s kamenjem ; pretep med razgreteži

razgréti -grêjem dov. ( ẹ́ ȇ )
1. narediti kaj (zelo) toplo: razgreti peč ; s kurjenjem razgreti / razgreti mast / poletno sonce je razgrelo ozračje ; kamen se je na soncu razgrel
2. povzročiti občutek (velike) toplote: sonce jih je razgrelo ; med hojo so se razgreli / živahna igra otroke razgreje
3. ekspr. razvneti : glasba jih je razgrela ; ljudje so se razgreli in govorili drug čez drugega / film jim je razgrel domišljijo
// zelo razburiti, razjeziti: krivični očitki človeka razgrejejo ; tako se je razgrel, da so ga komaj pomirili / molči že, se je razgrel
ekspr. vino je družbo razgrelo zaradi popitega vina so postali bolj živahni, zgovorni ; ekspr. s petjem borbenih pesmi jih je hotel razgreti spodbuditi, navdušiti

razgrétje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od razgreti: razgretje peči / z razgretjem preprečiti, da bi se živilo pokvarilo

razgrétost -i ž ( ẹ̑ )
stanje razgretega: razgretost ozračja / od razgretosti se mu je orosilo čelo ; razgretost obrazov / čustvena razgretost / govoril je brez vsake razgretosti ; z veliko razgretostjo razlaga svoje načrte

razgrévanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od razgrevati: razgrevanje peči / razgrevanje domišljije

razgrévati -am nedov. ( ẹ́ )
1. delati kaj (zelo) toplo: razgrevati peč / poletno sonce razgreva zemljo ; skale se razgrevajo
2. povzročati občutek (velike) toplote: naporna hoja razgreva
3. ekspr. razvnemati : taka glasba razgreva strasti ; razgrevati zavist ; med pripovedovanjem se je vse bolj razgreval / razgrevati domišljijo / častihlepje jih razgreva
// zelo razburjati, jeziti: krivica človeka razgreva ; ne razgrevaj se zaradi stvari, ki jih ni mogoče spremeniti / domov pojdi, se je razgreval

razgrínjanje -a s ( í )
glagolnik od razgrinjati: razgrinjanje prta / razgrinjanje bistva problemov

razgrínjati -am nedov. ( í )
1. delati, da kaj pride v položaj, ko ima veliko, največjo površino: razgrinjati preprogo, zemljevid / ekspr. tulipani že razgrinjajo popke odpirajo; se razcvetajo / metulj razgrinja krila
// delati, da kaj v takem položaju pride na kako površino: razgrinjati prt na mizo, papir po tleh ; pren., pesn. noč je razgrinjala temno odejo čez polje
2. delati, da kaj zavzame čim večjo površino: razgrinjati krhlje po lesi, da se sušijo
3. delati, da kaj ni več skupaj, na kupu: ko je iskala orehe, je morala razgrinjati listje
// razmikati : razgrinjati veje
4. knjiž. kazati , razkrivati : v delu razgrinja svoje poglede na čas in sodobnike
publ. pred nami je razgrinjal svoje vtise o pravkar končani konferenci obširno nam je pripovedoval o njih

razgrísti -grízem dov. ( í )
z grizenjem razdeliti na več delov: razgristi bonbon, tableto
// z grizenjem raniti, poškodovati: veverica je, braneč mladiče, razgrizla in razpraskala skobcu prsi ; v zadregi si je razgrizla ustnice
// ekspr. poškodovati , uničiti : vlaga je razgrizla stare dokumente ; lug razgrize roke
ekspr. najraje bi se razgrizel od jeze zelo sem jezen

razgrméti se -ím se dov. ( ẹ́ í )
ekspr. grmeč se razširiti: nevihta se je razgrmela po nebu

razgrnítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od razgrniti: razgrnitev zemljevida / javna razgrnitev razvojnih programov

razgrníti in razgŕniti -em dov. ( ī ŕ )
1. narediti, da kaj pride v položaj, ko ima veliko, največjo površino: razgrniti časopis, zemljevid ; razgrnil je pismo in ga začel brati
// narediti, da kaj v takem položaju pride na kako površino: razgrniti pregrinjalo čez kip ; razgrniti preprogo pred posteljo ; razgrniti papir po pohištvu ; pren., pesn. noč je razgrnila svoja krila nad mesto
2. narediti, da kaj zavzame čim večjo površino: razgrniti seme, žerjavico ; razgrniti hruške, krhlje na leso
3. narediti, da kaj ni več skupaj, na kupu: ko je razgrnila suho listje, je zagledala gobe
// razmakniti : nekoliko so razgrnili zavese, da so videli na cesto / razgrniti veje / razgrniti tančico odgrniti
4. publ. dati, postaviti na ogled: razgrniti načrte za nov poslovni center ; javno razgrniti
urb. razgrniti zazidalni načrt
5. knjiž. pokazati , razkriti : v uvodu pisec razgrne tragedijo pesnikovega življenja ; življenje se mu je razgrnilo v vsej svoji lepoti / film nam bo razgrnil mesto in njegovo zgodovino predstavil

razgúbati -am dov. ( ū ) knjiž.
1. narediti, da kaj ni več nagubano, zgubano: razgubati krilo / oddahnil se je in razgubal čelo
2. nagubati , zgubati : trpljenje mu je razgubalo obraz

razgubíti se -ím se dov. , razgúbil se ( ī í ) nav. ekspr.
1. raziti se, navadno neopazno: radovedneži so se hitro razgubili / razgubili so se na svoje domove ; fantje so se razgubili po hišah / ko bo prenehalo deževati, se bodo ljudje razgubili
// s prislovnim določilom z oddaljevanjem postati
a) neviden: otroci so se razgubili med drevjem
b) neslišen: klic se je razgubil v daljavi / koraki se razgubijo v noč
2. prenehati biti, obstajati: ko je vzšlo sonce, se je megla razgubila / posmehljiv izraz na njegovem obrazu se je razgubil

razgúbljati se -am se nedov. ( ú ) nav. ekspr.
1. razhajati se, navadno neopazno: že pred koncem predstave so se začeli gledalci razgubljati / počasi se razgubljajo iz sobe ; ljudje se razgubljajo po trgovinah in gostilnah
// s prislovnim določilom z oddaljevanjem postajati
a) manj viden: otroci se razgubljajo v visoki travi ; steza se razgublja med skalami
b) manj slišen: pesem se je razgubljala v noč
2. približevati se koncu obstajanja: dim, megla se razgublja / spomini se razgubljajo v pozabo

razgúgati -am tudi -ljem dov. ( ū ) ekspr.
1. razgibati 1 : razgugati telo ; kar sede se je razgugal / težko ga je bilo razgugati, ker je bil zelo plašen
2. razmajati : razgugati stol

razhájanje -a s ( ȃ )
1. glagolnik od razhajati se: razhajanje gledalcev, množice / razhajanje mnenj, pogledov
2. nav. mn., publ. razlika (v pogledih, nazorih): razhajanja med njimi so se večala / načelna, svetovnonazorska razhajanja ; razhajanja v stališčih / tudi v teoretičnem pogledu se pojavljajo razhajanja različna mnenja

razhájati se -am se nedov. ( ȃ )
1. odhajati na več strani: množica se razhaja ; po tekmi so se gledalci zadovoljni razhajali ; hitro, molče se razhajati / zborovalci se počasi razhajajo po domovih / ekspr. proti poldnevu so se megle začele razhajati
2. ne potekati več blizu skupaj, v isti smeri: od tu naprej se cesta in železniška proga razhajata ; žarki se pri prehodu skozi lečo razhajajo ; pahljačasto se razhajati / živci se razhajajo na vse strani
3. biti ali postajati vedno bolj različen: slovenska narečja so se razhajala ; življenjske poti nekdanjih sodelavcev se razhajajo
// publ. biti različen, razlikovati se: najini interesi se popolnoma razhajajo ; mnenja strokovnjakov se razhajajo / razhajati se med seboj / razhajati se v mišljenju, pogledih
publ. dirigent in solist se večkrat razhajata nista usklajena ; ekspr. njegove besede se razhajajo z dejanji se ne skladajo ; ekspr. z možem se vedno bolj razhajata ne čutita več medsebojne naklonjenosti, ljubezni
biol. razvijati se v različne smeri

razhájkanec -nca m ( ȃ )
med narodnoosvobodilnim bojem vsak od razhajkanih ljudi: razhajkanci so se počasi zbirali

razhájkati -am dov. ( ȃ )
1. med narodnoosvobodilnim bojem s hajkanjem razgnati, razpoditi: razhajkati bataljon, četo
2. pog. razgnati , razpoditi : razhajkati roparsko tolpo
pog. razhajkati pretepače ločiti, razgnati ; pog. vodstvo kluba so razhajkali razpustili

razhladíti -ím dov. , razhládil; razhlajèn ( ī í )
ohladiti : razhladiti vrelo vodo / veter je precej razhladil ozračje / juha se je razhladila / skočil je v vodo, da bi se malo razhladil

razhlájati -am nedov. ( á )
ohlajati : razhlajati vino / veter razhlaja ozračje

razhlapéti se -ím se dov. ( ẹ́ í )
ekspr. izhlapeti : vsa voda se je razhlapela

razhòd -óda m ( ȍ ọ́ )
1. glagolnik od raziti se: povzročiti, ukazati razhod ; ob razhodu so se veselo pozdravljali ; razhod množice, vojakov / razhod po domovih / medsebojna nesoglasja so povzročila razhod društva / njen razhod s fantom je bil dokončen
2. nav. mn., publ. razlika (v pogledih, nazorih): gre za razhode v metodah, ne pa v ciljih

razhódek -dka m ( ọ̑ )
nav. mn., knjiž. stroški v zvezi s prodanim blagom, opravljenimi storitvami, ki že vplivajo na finančni izid delovne organizacije; odhodek : izračunati razhodke

razhóden -dna -o prid. ( ọ̄ )
1. nanašajoč se na razhod: razhodni vrvež / razhodno razpoloženje
2. nar. zahodno prostran : razhodno dvorišče, polje

razhodíti -hódim dov. ( ī ọ́ )
1. s hojo, hojenjem poteptati, steptati: razhoditi sneg / razhoditi pot
otroci so razhodili blato po vsej hiši raznesli
2. s hojo, rabo razširiti: pretesne čevlje bo treba razhoditi
// s hojo, hojenjem poškodovati, uničiti: razhoditi pete pri čevljih / ljudje so travo popolnoma razhodili

razhódnica -e ž ( ọ̑ )
prireditev, pogostitev ob razhodu, slovesu: prirediti razhodnico
zastar. piti razhodnico piti alkoholno pijačo ob razhodu, slovesu ; ekspr. pozno v noč so proslavljali razhodnico razhod, slovo

razhódnja -e ž ( ọ̑ )
star. razhodnica : prirediti razhodnjo / gospodar je prinesel razhodnjo alkoholno pijačo, ki se pije ob razhodu, slovesu

razhomotáti -ám dov. ( á ȃ )
star. razmotati : razhomotati štreno
star. midva ne bova tega razhomotala rešila, razrešila

razhrébati -am dov. ( ẹ̄ )
star. povzročiti, da kaj razpoka, se poškoduje: potres je razhrebal hiše ; stene so se razhrebale / nalivi razhrebajo cesto

razhroščeválnik -a m ( ȃ )
sistemsko orodje za ugotavljanje in odpravljanje napak v računalniških programih: vgraditi razhroščevalnik ; program vsebuje razhroščevalnik ; grafični razhroščevalnik

razhroščevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od razhroščevati: razhroščevanje aplikacij, programov

razhroščeváti -újem nedov. ( á ȗ )
ugotavljati in odpravljati napake v računalniških programih: razhroščevati program

razhrôščiti -im dov. ( ó ȏ )
ugotoviti in odpraviti napako v računalniških programih: razhroščiti program, sistem

razhúditi -im tudi razhudíti -ím dov. , razhúdil ( ú ȗ; ī í )
ekspr. razjeziti : otrokova trmoglavost ga ni razhudila ; razhudil se je in ga ozmerjal ; učitelj se je razhudil nad predrznimi učenci ; hitro, zelo se razhuditi / drama je občinstvo razhudila

razhúdnik -a m ( ȗ )
bot. rastlina s celorobimi listi in vijoličastimi, rdečkastimi ali belimi cveti, Solanum: družina, rod razhudnikov ; jajčevci, krompir, paradižnik in drugi razhudniki

razhúdnikovka -e ž ( ȗ ) nav. mn.
skupina rastlin iz reda Solanales, v katero spadajo tudi jajčevci, krompir, paprika, paradižnik in ki vsebujejo solanin ali druge toksične alkaloide: gojiti razhudnikovke

razhújskati -am dov. ( ȗ )
ekspr. zelo nahujskati: razhujskati delavce

rázica -e ž ( á )
manjšalnica od raza: razice na steklu

razíd -a m ( ȋ )
glagolnik od raziti se: razid množice / pogosta nesoglasja so povzročila razid društva

razigránost -i ž ( á )
stanje razigranega človeka: obšla ga je razigranost ; svojo razigranost je težko prikrival ; velika, ekspr. mladostna razigranost / otrok je vrisnil od razigranosti / ekspr. razigranost pomladnega sonca

razigráti -ám dov. ( á ȃ )
1. povzročiti, da postane kdo zelo vesel, dobro razpoložen, sproščen: prijetna družba nas je razigrala ; dobro vino je vse razigralo ; razigral se je kot otrok / ekspr. dobra novica mu je razigrala srce
2. knjiž. narediti, povzročiti, da se kaj pojavi z veliko silo, intenzivnostjo; razvneti : film je razigral njeno domišljijo ; v njem se je razigrala velika ustvarjalna moč
publ. nogometaši so se razigrali šele proti koncu tekme začeli zelo uspešno, dobro igrati

razigrávati -am nedov. ( ȃ )
povzročati, da postane kdo zelo vesel, dobro razpoložen, sproščen: znal je razigravati družbo ; gostje so se počasi razigravali / ekspr. novica mu razigrava dušo

razílo -a s ( í )
priprava za razenje: dleta in razila

razína -e ž ( í )
zastar. raven 2 , nivo : razina talne vode / izobrazbena razina članov društva je različna

razírati -am nedov. ( ȋ )
pog. briti : brivec ga razira ; vsak dan se razira

raziskánost -i ž ( á )
lastnost, značilnost raziskanega: raziskanost zgodovinsko pomembnega področja

raziskáti -íščem dov. , razíščite in raziščíte ( á í )
s temeljitim, načrtnim delom, opazovanjem zbrati podatke, ugotoviti dejstva o čem: arheologi so raziskali grobišče ; raziskati jamo, zaliv ; tega zgodovinarji še niso raziskali ; popolnoma, do podrobnosti raziskati / načrtno raziskati / raziskati skrivnost pojasniti

raziskáva -e ž ( ȃ )
glagolnik od raziskati ali raziskovati: načrtovati, opraviti raziskavo ; natančna, sistematična, temeljna raziskava ; raziskava lesa, materiala / hidrološke, meteorološke, podvodne, vesoljske raziskave ; izsledki znanstvenih raziskav
geogr. glaciološke raziskave ; voj. operacijske raziskave

raziskávanje -a s ( ȃ )
raziskovanje : ukvarjati se z raziskavanjem kovin ; dolgotrajno raziskavanje / jezikovno, zgodovinsko raziskavanje

raziskávati -am nedov. ( ȃ )
raziskovati : raziskavati gozdni sestav

raziskoválčev -a -o [ raziskovau̯čev- tudi raziskovalčev- ] ( ȃ )
pridevnik od raziskovalec: ocena raziskovalčevega dela

raziskoválec -lca [ raziskovau̯ca tudi raziskovalca ] m ( ȃ )
1. kdor se (poklicno) ukvarja z raziskovanjem: bil je velik raziskovalec ; raziskovalec duševnosti, ljudskih običajev ; potopisi raziskovalcev / medicinski, pedagoški, terenski raziskovalec ; samostojni raziskovalec / mladi raziskovalec z javnimi sredstvi financiran študent doktorskega študija, zaposlen v znanosti, izobraževanju ali gospodarstvu
2. računalniški program za lažje, preglednejše delo z datotekami, mapami: odpreti raziskovalca / datoteke je označil v raziskovalcu in jih prenesel iz ene mape v drugo ; pregledati vsebino mape v raziskovalcu

raziskoválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na raziskovanje: raziskovalna metoda, tehnika ; na pot ga je gnala velika raziskovalna vnema / raziskovalni predmet ; raziskovalni pripomočki ; raziskovalni satelit ; raziskovalna ladja ; jamarska raziskovalna odprava / raziskovalni center, inštitut / raziskovalna naloga ; raziskovalno delo / raziskovalni novinar ; raziskovalna novinarka ; raziskovalno novinarstvo / raziskovalni sodelavec ; raziskovalna skupnost skupnost, v kateri izvajalci in uporabniki načrtujejo in usklajujejo razvoj posameznih znanstvenih disciplin in razvoj raziskovalne dejavnosti nasploh

raziskoválka -e [ raziskovau̯ka tudi raziskovalka ] ž ( ȃ )
ženska, ki se (poklicno) ukvarja z raziskovanjem: neutrudna, sposobna raziskovalka ; zbiralka in raziskovalka ljudskega blaga ; raziskovalka na biološkem inštitutu / mlada raziskovalka z javnimi sredstvi financirana študentka doktorskega študija, zaposlena v znanosti, izobraževanju ali gospodarstvu

raziskoválski -a -o [ raziskovalski in raziskovau̯ski ] prid. ( ȃ )
nanašajoč se na raziskovalce ali raziskovanje: raziskovalska vnema / raziskovalski zaključki

raziskovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od raziskovati: nadaljevati, usmerjati raziskovanje ; ukvarjati se z raziskovanjem mikrobov ; do teh zaključkov so prišli po dolgotrajnem, natančnem raziskovanju ; znanstveno raziskovanje ; raziskovanje jezika, starih kultur, vesolja ; metode, predmet raziskovanja / raziskovanje tržišča / geološka, politološka, statistična raziskovanja / Inštitut za raziskovanje krasa
mat. operacijsko raziskovanje panoga ekonomske znanosti, ki uporablja matematične metode

raziskováti -újem nedov. ( á ȗ )
s temeljitim, načrtnim delom, opazovanjem zbirati podatke, ugotavljati dejstva o čem: znanstveniki ta pojav še raziskujejo ; raziskovati jezik, kulturo, zakone narave ; statistično, znanstveno raziskovati / raziskovati tržišče / to področje raziskujeta matematika in fizika

raziskríti -ím dov. , razískril in raziskríl; raziskrèn ( ī í )
povzročiti, da se kaj iskri: raziskriti kremen / lunina svetloba je raziskrila sneg

ráziti -im nedov. in dov. , rázen in rážen ( á ȃ )
delati raze: raziti steklo ; raziti po plošči ; raziti z nohti, nožem

razíti se -ídem se dov. , razšèl se razšlà se razšlò se tudi razšló se ( í )
1. oditi na več strani: gledalci, ljudje so se razšli ; razšli so se razočarani in utrujeni ; razšla sta se brez pozdrava ; množica se je hitro, molče, mrmraje razšla ; razšli so se kot prijatelji / razšli se bodo na vse strani / ekspr. ostala sta sama, otroci so se razšli po svetu
2. prenehati potekati blizu skupaj, v isti smeri: na ravnini se železniška proga in cesta razideta / poti se razidejo na vse strani
3. publ., z orodnikom prenehati imeti zvezo, stike s kom: z njim smo se razšli zaradi različnih pogledov na življenje / s takimi nazori smo se že razšli / s poezijo se je že v mladosti razšel ne piše in ne bere več pesmi
4. publ. prenehati delovati, obstajati: zaradi nesoglasij se je društvo razšlo ; ker so poslovala z izgubo, so se morala nekatera podjetja raziti
star. dim se je hitro razšel razkadil ; publ. moštvi sta se razšli z neodločenim rezultatom sta igrali neodločeno ; publ. orkester in pevec sta se večkrat razšla nista bila usklajena ; ekspr. v mladosti so bili nerazdružljivi, potem pa so se njihove poti razšle niso več živeli skupaj; niso bili več v prijateljskih odnosih ; ekspr. s fantom se je razšla ni več v ljubezenskem odnosu z njim ; ekspr. po dveh letih zakona sta se razšla sta se razvezala

razjáditi -im dov. ( ā ȃ )
zastar. razjeziti , razsrditi : njihova nepravičnost jo je razjadila ; kadar se je razjadil, so se ga vsi bali

razjáhati -am tudi -jášem dov. ( ā )
stopiti, skočiti z živali, na kateri je kdo jahal: vojak je razjahal / razjahati konja, osla
ekspr. hitro je zavrl in razjahal kolo stopil, skočil z njega

razjáriti -im dov. ( ā ȃ )
ekspr. zelo razjeziti, razdražiti: novica je vaščane razjarila ; s posmehovanjem ga je še bolj razjarila ; fant se je razjaril in le težko so ga pomirili ; razjariti se na koga, nad kom / še tega ne zasluži, se je razjaril

razjárjati -am nedov. ( á )
ekspr. zelo jeziti, dražiti: stalni prepiri ga razjarjajo ; pogosto se razjarja

razjárjenec -nca m ( ȃ )
ekspr. zelo jezen, razdražen človek: razjarjenca niso mogli pomiriti

razjárjenost -i ž ( ȃ )
ekspr. velika jeza, razdraženost: skušali so pomiriti njegovo razjarjenost / v razjarjenosti jo je udaril

razjasnílo -a s ( í )
zastar. pojasnilo : tako razjasnilo jih ni zadovoljilo ; natančno, pisno razjasnilo

razjasnítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od razjasniti: nenadna razjasnitev / novejše študije so pripomogle k razjasnitvi nekaterih vprašanj / jutri bo oblačno s kratkotrajnimi razjasnitvami

razjásniti 1 -im in razjasníti -ím dov. , razjásnil ( ā ȃ; ī í )
1. narediti, da postane komu kaj (bolj) jasno, razumljivo: nekatere podrobnosti bo še treba razjasniti ; razjasni jim, kar je še nejasno ; stvari so se razjasnile / preiskava bo razjasnila stanje / to uganko smo težko razjasnili rešili, razrešili ; skušal ji je razjasniti sanje razložiti
// narediti, da kdo izve, spozna, kar je potrebno, zaželeno: razjasnil jim je svoje razloge za odpoved ; natančno razjasniti, kako je prišlo do napake
2. narediti, da postane kaj vzročno, logično utemeljeno: to dejstvo nam razjasni, zakaj je prišlo do spremembe / razjasniti pesnikov odnos do življenja

razjasníti 2 -ím dov. , razjásnil ( ī í )
narediti, da je kaj brez oblakov: burja je razjasnila nebo ; nebo se je že razjasnilo ; brezoseb. razjasnilo se je, zato pusti dežnik doma
// knjiž. narediti kaj bolj svetlo: razjasniti temno noč
ekspr. obraz se mu je razjasnil z mimiko je izrazil, da ni več v negotovosti, strahu ; ekspr. njegovo oblačno čelo se je ob teh besedah razjasnilo prenehal je biti negativno, neugodno razpoložen

razjásnjenje tudi razjasnjênje -a s ( ȃ; é )
glagolnik od razjasniti: potrebno bi bilo razjasnjenje nekaterih podrobnosti / v razjasnjenje povedati

razjasnjevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od razjasnjevati: razjasnjevanje dejstev, stališč / njegovo razjasnjevanje se nam ni zdelo verjetno

razjasnjeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati, da je kaj brez oblakov; jasniti : burja razjasnjuje nebo ; nebo se razjasnjuje ; brezoseb. se že razjasnjuje
2. delati, da postane komu kaj (bolj) jasno, razumljivo: razjasnjevati naravne pojave ; počasi so se mi stvari razjasnjevale / knjiga razjasnjuje človekovo duševnost
// delati, da kdo izve, spozna, kar je potrebno, zaželeno: razjasnjeval jim je dobre in slabe strani naprave
3. delati, da postane kaj vzročno, logično utemeljeno: ta dogodek razjasnjuje vse nadaljnje dogajanje

razjéda -e ž ( ẹ̑ )
1. vdolbina, ki jo naredi voda: razjede na kraških tleh ; razjeda v skali
2. poškodba kovine zaradi kemičnega delovanja: razjede na železu
3. med. poškodba, ki jo povzročijo jedke snovi: kisline povzročajo razjede ; razjede in opekline
// razpadanje tkiva na koži ali sluznici: razjeda na koži, nogi, očesu / golenja razjeda razpadanje tkiva na goleni zaradi prehranitvenih motenj pri krčnih žilah ; želodčna razjeda

razjédanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od razjedati: zavarovati cevi pred razjedanjem / razjedanje zemeljskega površja zaradi delovanja tekoče vode

razjédati -am nedov. ( ẹ́ )
1. z grizenjem uničevati: molji razjedajo volnene tkanine ; nekatere mravlje razjedajo les / ekspr. težko delo mu razjeda zdravje uničuje ; pren. sovraštvo mu razjeda srce
2. s kemičnim delovanjem povzročati, da je kaj poškodovano: rja, sol razjeda železo / ta plin razjeda kožo, sluznico
// s svojim delovanjem povzročati, da je kaj poškodovano: ledeniki razjedajo zemeljsko površje ; valovi razjedajo obalo
3. ekspr. vznemirjati , mučiti : domotožje, ljubosumje, obup ga razjeda ; zakaj bi se razjedal s takimi dvomi ; ne razjedaj si duše

razjedàv -áva -o prid. ( ȁ á )
zastar. jedek : razjedava snov

razjédek -dka m ( ẹ̑ )
zastar. razjeda : razjedki in razpoke

razjéden 1 -dna -o ( ẹ̑ )
pridevnik od razjeda: razjedna rana

razjéden 2 -dna -o prid. ( ẹ̄ )
zastar. jedek : razjedna snov, tekočina

razjedenína -e ž ( í )
med. razjeda : kisline povzročajo razjedenine / razjedenina na koži

razjédenost -i ž ( ẹ̑ )
stanje razjedenega: razjedenost kože, rok / ekspr. duševna razjedenost sodobnega človeka

razjedljív -a -o prid. ( ī í )
star. jedek : razjedljiva snov, tekočina

razjésti -jém dov. , 2. mn. razjéste, 3. mn. razjedó tudi razjêjo; razjêj in razjèj razjêjte; razjédel razjédla, stil. razjèl razjéla ( ẹ́ )
1. z grizenjem uničiti: pohištvo so razjedli črvi ; volneno blago razjedo molji ; pren. častihlepje mu bo razjedlo dušo
2. s kemičnim delovanjem povzročiti, da je kaj poškodovano: lug razje kožo ; rja je razjedla kovinsko ograjo
// s svojim delovanjem povzročiti, da je kaj poškodovano: hudournik je razjedel pobočje / vrv, žica mu je do krvi razjedla roko

razjézditi -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
stopiti, skočiti z živali, na kateri je kdo jezdil: vojaki so razjezdili / razjezditi konja

razjezíti -ím dov. , razjézil ( ī í )
spraviti v jezo, razdraženost: z nesramnim govorjenjem jih je zelo razjezil / razjezilo bi me, če ne bi prišli
// povzročiti nezadovoljstvo: nestrokovna in pristranska kritika je igralce razjezila

razjezljív -a -o prid. ( ī í )
ki se (rad) razjezi: hitro razjezljiv človek

razjókati se tudi razjokáti se -am se, in razjókati se tudi razjokáti se -jóčem se dov. , razjókajte se tudi razjokájte se in razjóčite se ( ọ́ á ọ́ )
izraziti veliko čustveno prizadetost, zlasti žalost, ali telesno bolečino s solzami ali glasovi: razjokala se je in bilo ji je lažje ; ob slovesu se je razjokal ; od jeze, žalosti se razjokati ; glasno, tiho se razjokati / razjokati se nad svojo usodo

razkáčenost -i ž ( ȃ )
ekspr. velika jeza, razdraženost: razkačenost ga je minila ; posmehovanje jo je spravilo v razkačenost / v razkačenosti ga je udaril

razkáčiti -im dov. ( á ȃ )
ekspr. zelo razjeziti, razdražiti: objestno govorjenje ga je razkačilo ; zajokala je, kar je očeta še bolj razkačilo ; zelo se je razkačila

razkadíti -ím dov. , razkádil; razkajèn ( ī í )
narediti, povzročiti, da česa iz drobnih delcev, hlapov v zraku ni več: veter je razkadil meglo ; pren. njegove besede so razkadile vse dvome

razkájati -am nedov. ( á )
delati, povzročati, da česa iz drobnih delcev, hlapov v zraku ni več: veter razkaja dim

razkájfati -am dov. ( ȃ )
nižje pog. zelo razjeziti, razdražiti: njene besede so ga razkajfale

razkalíti -ím dov. , razkálil ( ī í )
narediti, povzročiti, da kaljeno jeklo ni več (tako) trdo: toplota rezilo razkali ; pri vrtanju se sveder lahko razkali

razkápati -am in -ljem nedov. ( ȃ )
nar. kopati 2 , razkopavati : ves dan so razkapali in odvažali zemljo

razkápati se -am se in -ljem se dov. ( ā ȃ )
ekspr. v presledkih drug za drugim oditi: ljudje so se počasi razkapali domov

rázkar -ja m ( ā )
les. skobljič z nazobčanim rezilom za čiščenje lesa pred furniranjem: brazdar in razkar

razkávsati -am dov. ( ȃ )
nav. ekspr. s kljuvanjem zelo poškodovati, uničiti: kokoši so razkavsale solato

razkázati tudi razkazáti -kážem dov. ( á á á )
1. drugega za drugim pokazati: razkazali so jim knjige, slike ; razkazati sobe
// pokazati po delih: gostom so najprej razkazali hišo in vrt ; razkazati komu mesto
2. zastar. pokazati : v boju je razkazal veliko moč / v prvem poglavju pisatelj razkaže življenje na podeželju opiše, prikaže

razkazoválec -lca [ raskazovau̯ca in raskazovalca ] m ( ȃ )
kdor kaj razkazuje: razkazovalec mesta, posestva

razkazoválen -lna -o prid. ( ȃ )
ki s kazanjem svoje spretnosti, dovršenosti vzbuja pozornost, občudovanje: razkazovalno vedenje otrok

razkazovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od razkazovati: razkazovanje hiše / nasprotovati javnemu razkazovanju čustev

razkazováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. drugega za drugim kazati: prodajalka razkazuje kupcem obleke ; razkazovati pohištvo, stroje
// kazati po delih: razkazovati kmetijo, mesto
2. nav. ekspr. delati, da postane kaj vidno, opazno: nosi oprijete obleke, da razkazuje svojo lepo postavo
3. z določenimi dejanji delati, da kdo lahko kaj vidi, spozna: javno razkazovati bogastvo / razkazovati svojo oblast, vplivnost
4. delati vidno, opazno
a) razpoloženje, stanje: razkazovati svoja čustva, ljubezen ; povsod je razkazovala svojo potrtost
b) lastnost, značilnost: človek rad razkazuje svojo moč in pogum / ekspr. razkazovala je svoje čare

razkipéti se -ím se dov. , tudi razkípel se ( ẹ́ í )
1. začeti močno kipeti: voda se je razkipela ; pren., ekspr. mladost se razkipi
2. ekspr. razburiti se, razjeziti se: zakaj si se tako razkipel

razkísanje -a s ( ȋ )
glagolnik od razkisati: razkisanje jedi z dodajanjem vode / razkisanje vina

razkísati -am dov. ( ȋ )
narediti, da kaj ni več (tako) kislo: z izpiranjem razkisati kislo zelje
agr. razkisati tla z apnom ; razkisati vino zmanjšati količino vinske kisline v njem ; kem. razkisati z lugom

razkisávati -am nedov. ( ȃ )
razkisovati : razkisavati preveč kislo jed / razkisavati tla

razkislíti -ím in razkísliti -im dov. , razkíslil ( ī í; ī ȋ )
agr. razkisati : razkisliti tla ; razkisliti vino

razkisováti -újem nedov. ( á ȗ )
delati, da kaj ni več (tako) kislo: z dodajanjem vode razkisovati
agr. razkisovati tla z apnom

razkladáč -a m ( á )
razkladalec : razkladači so hitro izpraznili ladjo

razkladálec -lca [ raskladau̯ca ] m ( ȃ )
delavec, ki razklada: razkladalci in šoferji / razkladalec vagonov

razkladálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na razkladanje: razkladalna naprava / razkladalna postaja ; razkladalno pristanišče / skrajšati razkladalni čas

razkladalíšče -a s ( í )
kraj, prostor, kjer se razklada: urediti razkladališče / razkladališče lesa

razkládanje -a s ( ȃ )
glagolnik od razkladati: razkladanje lesa, tovora / naprave za razkladanje ladij / dolgočasila ga je z razkladanjem svojih težav

razkládati -am nedov. ( ȃ )
1. spravljati kaj z vozila, živali: razkladati deske, vreče / delavci že razkladajo ; razkladati ladjo, vagon
2. delati, da pride kaj na več mest; razlagati : razkladati listine po mizi / začela je razkladati kupljeno blago
3. ekspr. govoriti , pripovedovati : razkladati svoje modrosti ; vsakomur je razkladala o svojih težavah / avtor razklada v članku svoje nazore
4. star. razlagati , tolmačiti : razkladati naravne pojave, sanje ; natančno razkladati

razklánec -nca m ( á )
knjiž. razklan, razdvojen človek: glavni junak romana je tipičen razklanec

razklánjati -am nedov. ( ȃ )
fiz. razstavljati na spektralne barve: razklanjati curek bele svetlobe ; sončna svetloba se lomi in razklanja

razklánost -i ž ( á )
stanje razklanega: razklanost debla / razklanost na različne države je bila za narod usodna ; ekspr. razredna razklanost buržoazne družbe / njegova razklanost se je še večala ; v sebi je čutila veliko razklanost ; živeti v razklanosti ; moralna razklanost / duševna, notranja razklanost
knjiž. razklanost med resničnostjo in ideali neskladnost, nasprotje

razkláti -kóljem dov. , razkôlji razkoljíte ( á ọ́ )
1. s sekiro ali zagozdo (po dolgem) dati kaj na dva ali več delov: razklati klado, štor ; močno je udaril in poleno se je razklalo / razklati na dvoje, na pol
2. narediti podolgovato odprtino, zarezo v kaj: strela je razklala vrh drevesa ; z nožem razklati lubje ; brezoseb. smreko je razklalo ; pren., ekspr. slepeč blisk je razklal nebo
3. nav. ekspr. ločiti v dele, skupine: taka politika bo stranko razklala ; zaradi sporov se je organizacija razklala / razklati se v dva tabora
4. ekspr. povzročiti prenehanje česa, navadno za krajši čas: tuljenje sirene je razklalo tišino / približujoči se koraki so razklali mir
ekspr. ne povejte tega materi, bolečina ji bo razklala srce preveč jo bo prizadelo ; ekspr. ne dovolim ti, pa če se razkolješ sploh ne

razklejíti -ím tudi razklêjiti -im dov. , razklêjil ( ī í; ȇ )
odstraniti lepljive, klejaste snovi iz česa: razklejiti kosti
les. razklejiti spah odstraniti iz njega klej ; tekst. razklejiti surovo svilo degumirati

razkleníti -klénem dov. ( ī ẹ́ )
1. narediti, da se konca česa ne stikata več: razkleniti členek pri verigi ; s silo razkleniti obroč / ob zdravnikovem prihodu so ljudje razklenili krog ; kólo se je razklenilo
2. narediti, da prilegajoči se deli česa niso več drug ob drugem: razkleniti klešče ; razklenil je past in dal vanjo vabo / razkleniti čeljusti ; razkleniti živali gobec / razklenil je pest in pokazal denar ; razkleniti roke dati jih v položaj, da se dlani in prsti ne dotikajo ali ne prepletajo več ; knjiž. razkleniti oči odpreti
3. (s silo) narediti, da kdo česa z rokami, prsti ne drži, ne stiska več: lovec je razklenil šape mrtve samice in vzel mladiča ; prsti so se razklenili in nož je padel na tla
4. knjiž. narediti, da kdo ni več vklenjen: razkleniti ujetnika
knjiž., ekspr. hoja ga je razklenila sprostila ; star. ob potresu se je zemlja razklenila v njej je nastala razpoka

razklépati -am nedov. ( ẹ̑ )
1. delati, da se konca česa ne stikata več: razklepati členke pri verigi
2. delati, da prilegajoči se deli česa niso več drug ob drugem: razklepali so školjke in jih jedli / počasi je razklepal pest ; sklepala in razklepala je roke od obupa jih dajala v položaj, da se dlani in prsti ne dotikajo ali ne prepletajo več ; knjiž.: razklepati oči odpirati ; cvetni listi se že razklepajo odpirajo
3. (s silo) delati, da kdo česa z rokami, prsti ne drži, ne stiska več: razklepal je prijateljeve prste, ki so trdno držali njegovo roko
4. knjiž. delati, da kdo ni več vklenjen: razklepati ujetnika
knjiž. razklepati veje razmikati

razklepetáti -ám in -éčem dov. ( á ȃ, ẹ́ )
ekspr. na več krajih nepremišljeno reči, povedati: kar je slišala, je razklepetala

razkléščiti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
nar. razpreti , odpreti : razkleščil je usta, da so se mu pokazali rumeni zobje

razklícati -klíčem dov. , razklícala in razklicála ( í ȋ )
knjiž. razglasiti 2 : razklicati republiko / razklicali so jo za narodno junakinjo

razklicávati -am nedov. ( ȃ )
knjiž. razglašati : razklicavati novice, uredbe

razkliceváti -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž. razglašati : razklicevati nove uredbe
zastar. prodajalci so razklicevali svoje blago glasno ponujali

razklíčiti -im dov. ( í ȋ )
agr. uničiti bakterije, klice: razkličiti vino / razkličiti sod z žveplovim dioksidom

razkljúvati -am in -kljújem tudi razkljuváti -kljúvam in -kljújem dov. , razkljúval tudi razkljuvál ( ú; á ú )
s kljuvanjem zelo poškodovati, uničiti: truplo poginule živali so razkljuvali jastrebi

razklòn -ôna m ( ȍ ó )
fiz. razstavitev na spektralne barve: proučevati razklon ; razklon svetlobnega curka, svetlobe
publ. anketa je pokazala velike razklone v načinu preživljanja prostega časa razlike

razkloníti -klónim dov. ( ī ọ́ )
fiz. razstaviti na spektralne barve: razkloniti svetlobo ; bela svetloba se pri prehodu skozi optično prizmo razkloni

razklòp -ópa in -ôpa m ( ȍ ọ́, ó )
glagolnik od razklopiti: razklop pasti / avtomatičen razklop naprave / razklop rude ; razklop s kislino

razklópen -pna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na razklop: razklopne naprave / razklopna miza raztegljiva miza

razklopíti in razklópiti -im dov. ( ī ọ̄ )
knjiž. razkleniti , odpreti : lovec je razklopil past in jo spet nastavil / razklopiti posteljo, stol raztegniti / razklopiti napravo izklopiti
kem. s kemičnimi postopki spremeniti netopne snovi v topne

razklopotáti -ám tudi -óčem dov. ( á ȃ, ọ́ )
ekspr. razmajati : slaba pot je voz razklopotala

razkmétiti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
knjiž. narediti, povzročiti, da kdo ni več kmet: razkmetiti prebivalstvo

razknjížba -e ž ( ȋ )
pravn. izknjižba

razknjížiti -im dov. ( í ȋ )
pravn. izknjižiti : razknjižiti dolg na posestvu

razkódranček -čka m ( ọ̑ )
ljubk. razmršen, kodrast otrok: mali razkodranček

razkódrati -am dov. ( ọ̑ )
ekspr. razmršiti : veter ji je razkodral lase
friz. oblikovati drobno nakodrane lase v pričesko brez kodrov

razkokodájsati -am dov. ( ȃ )
nizko na več krajih reči, povedati: novico je razkokodajsala po vasi

razkokodákati -am dov. ( ȃ )
nizko na več krajih reči, povedati: ne povej ji, ker bo vse razkokodakala

razkòl -ôla m ( ȍ ó )
1. ločitev v dele, skupine: nasprotujoča si stališča so povzročila razkol ; razkol cerkve ; razkol v stranki / politični, verski razkol
rel. vzhodni razkol razcepitev prvotne krščanske cerkve na Katoliško in Pravoslavno leta 1054
// stanje po taki ločitvi: razkol je trajal več let
2. knjiž. razdvojenost , razklanost : v sebi je čutila razkol / duševni, notranji razkol
knjiž. razkol med teorijo in prakso neskladje, neskladnost ; cepljenje v razkol pri katerem se cepič vtakne v zarezo debelejše podlage

razkólek -lka m ( ọ̑ )
min. odklani del kristala, omejen z razkolnimi ploskvami:

razkólen 1 -lna -o prid. ( ọ́ ọ̄ )
ki se da razklati: ta les je razkolen
min. razkolna ploskev ploskev, po kateri se kristal loči v dele

razkólen 2 -lna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na razkol: razkolne težnje / razkolna cerkev

razkólnik -a m ( ọ̑ )
1. za pripadnike določene krščanske veroizpovedi pripadnik cerkve, ki se je odcepila od določene cerkve: preganjati razkolnike ; razkolniki in krivoverci / vzhodni razkolniki
knjiž. upam, da me zaradi tega ne boste razglasili za razkolnika človeka, čigar nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo, normami, navadami
2. pripadnik ruske cerkve, ki se je v 17. stoletju odcepila od Pravoslavne cerkve: razkolniki so ohranili stare obrede

razkólniški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na razkolnike: razkolniška cerkev
knjiž. razkolniški nauki, nazori nauki, nazori, ki niso v skladu z določeno ideologijo, normami, navadami

razkólništvo -a s ( ọ̑ )
za pripadnike določene krščanske veroizpovedi pripadnost cerkvi, ki se je odcepila od določene cerkve: preganjali so ga zaradi razkolništva / knjiž. prepovedati širjenje razkolništva krive vere
knjiž. raje vam zdaj povem, da mi pozneje ne boste očitali razkolništva da moji nazori, nauki niso v skladu z določeno ideologijo, normami, navadami

razkólnost -i ž ( ọ̑ )
lastnost, značilnost razkolnega, cepljivega: razkolnost hrastovega lesa
min. značilnost rudnine, da se da njen kristal zaradi svoje zgradbe ločiti v dele po določenih ploskvah

razkomatáti -ám dov. ( á ȃ )
1. sneti komat z živali: razkomatati konja
// ekspr. sneti : razkomatati vrečo z ramen ; razkomatal si je koš in se zravnal
2. ekspr. sleči : otrok je tako trdno spal, da ga je komaj razkomatala ; ko so prišli v kočo, so se razkomatali

razkomóditi se -im se tudi razkomótiti se -im se dov. ( ọ̄ ọ̑ )
pog. narediti, urediti si tako, da je udobno, prijetno: rad se razkomodi / razkomodil se je v naslanjaču in bral / kot vljudnostna fraza kar razkomodite se, prosim

razkopanína -e ž ( í )
knjiž. razkopano zemljišče: na razkopanini so začeli graditi blok

razkopáti -kópljem tudi -ám dov. , razkôplji razkopljíte tudi razkôpaj razkopájte; razkôpal ( á ọ́, ȃ )
1. s kopanjem narediti, da kaj ni več skupaj, na kupu: razkopati zemljo ; razkopati s krampom, prsti
// narediti, da kaj ni več skupaj, na kupu sploh: razkopal je slamo in iz nje potegnil zavitek ; kokoši so razkopale gnoj razbrskale / razkopati kup
2. s kopanjem poškodovati, uničiti: ko so napeljevali vodovod, so razkopali ves vrt
// ekspr. poškodovati, uničiti sploh: nalivi razkopljejo gorske ceste / otroci so razkopali ptičje gnezdo razdrli
3. ekspr. spraviti v nered: razkopati knjige, perilo / ko so bili otroci sami doma, so razkopali vso hišo

razkopávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od razkopavati: razkopavanje zemlje / razkopavanje cest

razkopávati -am nedov. ( ȃ )
1. s kopanjem delati, da kaj ni več skupaj, na kupu: razkopavati zemljo ; razkopavati z motiko, s prsti
// delati, da kaj ni več skupaj, na kupu sploh: razkopavati pepel, sneg ; delavci previdno razkopavajo razvaline
2. s kopanjem delati, da je kaj poškodovano, uničeno: razkopavati ceste
// ekspr. delati kaj poškodovano, uničeno sploh: težki tovornjaki razkopavajo asfalt / razkopavati mravljišča razdirati
3. ekspr. spravljati v nered: ne razkopavaj omare

razkoráčen -čna -o prid. ( ȃ )
šport., v zvezi razkoračna stoja stoja, narejena s hkratno razmaknitvijo obeh nog: poskoki iz spetne v razkoračno stojo

razkoráčiti -im dov. ( á ȃ )
v zvezi z noge široko razmakniti: razkoračiti noge

razkorák -a m ( ȃ )
1. široka razmaknitev nog: razkorak se mu ni posrečil ; narediti, povečati razkorak / iztegniti noge v razkorak razkoračiti jih ; postaviti se v razkorak razkoračiti se
2. publ. neskladje , neskladnost : razkorak v gospodarskem razvoju dežele ; razkorak med besedami in dejanji ; razkorak med rastjo proizvodnje in kupno močjo / moje pojmovanje ni v razkoraku s tvojim je enako, ni nasprotno tvojemu

razkoreníniti se -im se dov. ( í ȋ )
agr. narediti, pognati korenine v različne smeri: v primerno zemljo vsajeno drevo se hitro razkorenini

razkósanje -a s ( ọ̑ )
glagolnik od razkosati: razkosanje posestva / razkosanje živali

razkósanost -i ž ( ọ̑ )
lastnost, značilnost razkosanega: upravna razkosanost ozemlja

razkósati -am dov. ( ọ̑ )
iz celote narediti kose, dele: razkosati zemljišče / razkosati na več delov / razkosati jabolko, pomarančo / mesar je razkosal zaklano žival

razkosávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od razkosavati: razkosavanje zemljišč / razkosavanje perutnine

razkosávati -am nedov. ( ȃ )
iz celote delati kose, dele: razkosavati zemljo / klavec je pravkar razkosaval zaklanega prašiča

razkosmáti -ám tudi razkósmati -am dov. ( á ȃ; ọ̄ ọ̑ ) zastar.
raztrgati v kosme, nitke: razkosmati volneno ruto
// razmršiti , razkuštrati : veter mu je razkosmal brado

razkošátiti se -im se dov. ( á ȃ ) nav. ekspr.
1. košato, bujno se razrasti: hrast se je razkošatil / polja in travniki se spomladi razkošatijo / mladika se je razkošatila v drevo ; pren. fantova samozavest se bo ob uspehih preveč razkošatila
2. postati debel, zrediti se: z leti se je razkošatila
3. oblastno, prevzetno se postaviti, namestiti: razkošatil se je vrh stopnic, da nihče ni mogel mimo / prižgal si je cigareto in se razkošatil v naslanjaču udobno, prijetno se namestil ne glede na druge
4. postati oblasten, prevzeten: v zadnjem času se je zelo razkošatil
ekspr. ne maram je, se je razkošatil je oblastno, prevzetno rekel

razkoščíčiti -im dov. ( í ȋ )
gastr. odstraniti koščico iz sadeža: razkoščičiti češnje, marelice

razkóšen -šna -o prid. , razkóšnejši ( ọ́ ọ̄ )
1. ki ima sestavine, lastnosti, ki presegajo zadovoljevanje potreb povprečnega človeka: stanovati v razkošnem hotelu ; kupiti si razkošen plašč ; razkošna palača, sprejemnica ; prirediti razkošno večerjo ; opremiti hišo z razkošnim pohištvom / kupuje ji razkošna darila dragocena / razkošno življenje
2. nav. ekspr. ki vsebuje mnogo raznovrstnih elementov: blago ima razkošen vzorec / razkošne jesenske barve
3. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželene lastnosti, kakovosti v veliki meri: razkošen gozd / razkošna svetloba / lase si je česala v razkošno kito zelo debelo ; do vile je bila speljana razkošna pot zelo široka, lepo urejena / razkošen občutek sreče zelo velik

razkóšje -a s ( ọ̑ )
1. kar presega zadovoljevanje potreb povprečnega človeka: odpovedati se razkošju ; privoščiti si razkošje / nav. ekspr., v povedni rabi: avtomobil ni razkošje, ampak potreba ; to je drago, nepotrebno razkošje ; imeti vrt je pravo razkošje ; pren. trdil je, da so otroci razkošje
2. stanje, za katero je značilen obstoj take količine materialnih dobrin, ki presega zadovoljevanje potreb povprečnega človeka: v tej hiši je bilo razkošje ; to razkošje ne bo dolgo trajalo ; občutek razkošja / živeti v razkošju
3. razkošnost : presenetilo nas je razkošje te knjige ; razkošje stanovanja
4. razkošna oprema, razkošni predmeti: stanovanje je brez razkošja, a udobno ; preproge, slike in drugo razkošje
5. ekspr. velika in raznovrstna količina, množina: svetlobno razkošje ; razkošje barv / občudovati razkošje las

razkóšnež -a m ( ọ̑ )
ekspr. kdor razkošno živi: bil je znan razkošnež

razkóšnica -e ž ( ọ̑ )
ekspr. ženska, ki razkošno živi: ona je prava razkošnica

razkóšnost -i ž ( ọ́ )
1. značilnost, lastnost razkošnega: razkošnost hotela, stanovanja / ekspr. razkošnost pomladi
2. knjiž. razkošje : v tej hiši je razkošnost / živeti v razkošnosti

razkotalíti -ím dov. , razkotálil ( ī í )
s kotaljenjem narediti, da kaj ni več skupaj, na enem mestu: razkotaliti frnikole po sobi ; kamni so se razkotalili

razkováti -kújem dov. , razkovál ( á ú )
1. odstraniti podkev: kovač je konja najprej razkoval
2. s kovanjem razširiti, spremeniti: razkovati palico v tanko ploščo
3. nekdaj sneti okove: razkovati jetnika

razkrajálec -lca [ raskrajau̯ca in raskrajalca ] m ( ȃ )
razkrojevalec : razkrajalci snovi / knjiž. boj proti razkrajalcem enotnosti

razkrajálen -lna -o prid. ( ȃ )
razkrojevalen : razkrajalno delovanje bakterij ; razkrajalno sredstvo

razkrájanje -a s ( á )
glagolnik od razkrajati: razkrajanje lesa ; proces razkrajanja / kemično razkrajanje ; razkrajanje beljakovin / razkrajanje starih družbenih oblik

razkrájati -am nedov. ( á )
1. delati, povzročati, da snov preide v svoje sestavine: kačji strup razkraja kri ; razkrajati les, listje ; hranilne snovi se v telesu razkrajajo ; hitro, počasi se razkrajati / s kuhanjem vitamine razkrajamo uničujemo
// kem. delati, povzročati, da snov preide v enostavne spojine ali elemente: bakterije razkrajajo beljakovine ; mlečna kislina se razkraja v vodo in ogljikov dioksid / kemično razkrajati
2. knjiž. povzročati, da kaj preneha zadovoljivo opravljati svojo osnovno dejavnost: nesoglasja razkrajajo organizacijo ; pren. to je razkrajalo okupatorjevo bojno moralo
3. knjiž. delati, povzročati, da česa ni več: svetloba je začela razkrajati temo ; megla se je začela razkrajati ; pren. njihova dobra volja se je razkrajala

razkrákati se -am se dov. ( ȃ )
1. začeti (zelo) krakati: vrane so se razkrakale
2. slabš. razgovoriti se: preveč si se razkrakala, utihni

ràzkrálj -a m ( ȁ-á )
knjiž. kdor ni več kralj:

razkramljáti se -ám se dov. ( á ȃ )
ekspr. prijazno, lahkotno se razgovoriti: stari prijateljici sta se razkramljali o svoji mladosti

razkrampáti -ám in razkrámpati -am dov. ( á ȃ; ȃ )
nar. razpraskati : mačka mu je razkrampala obraz

razkrápljati -am nedov. ( á )
delati, povzročati, da več oseb, živali ni več skupaj, na enem mestu: jastreb razkraplja kokoši ; ovce so se prestrašile in se začele razkrapljati ; gledalci se že razkrapljajo

razkréčenost -i ž ( ẹ̑ )
ekspr. razširjenost , razmaknjenost : razkrečenost nog, prstov

razkréčiti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
ekspr. razširiti , razmakniti : razkrečiti noge, prste ; na široko, zelo razkrečiti ; parklji se razkrečijo / razkrečiti kolena / ekspr. zver je razkrečila čeljusti odprla, razprla

razkréhniti -em tudi razkrêhniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑; é ȇ )
nav. ekspr. razklati , preklati 2 : razkrehniti palico ; potres je razkrehnil zid ; podboj se je razkrehnil / razkrehniti se na dvoje
ekspr. zver je razkrehnila gobec odprla, razprla ; ekspr. ne dovolim ti, pa če se razkrehneš sploh ne

razkréka -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. široka razmaknitev nog: narediti razkreko
alp. plezati v razkreki z razkoračenimi nogami

razkrempljáti -ám dov. ( á ȃ )
nar. razpraskati (s kremplji): mačka mu je razkrempljala roko

razkreníti -krénem dov. ( ī ẹ́ )
star. dati narazen, razmakniti: razkreniti noge, prste / razkreniti veje / od začudenja je razkrenil usta odprl, razprl

razkŕhniti se -em se dov. ( ŕ ȓ )
star. razbiti se, zdrobiti se: kozarec je padel na tla in se razkrhnil

razkričáti -ím dov. ( á í )
ekspr. na več krajih reči, povedati, zlasti kaj, kar je za koga neugodno, neprijetno: zagrozila mu je, da bo razkričala njegovo nepoštenost / razkričati koga za goljufa, pijanca

razkričávati -am nedov. ( ȃ )
ekspr. kriče razglašati: razkričavati novice / tako je razkričaval svoje poznavanje stvari, da je vsem presedalo
ekspr. prodajalci so razkričavali svoje blago kriče ponujali

razkričeváti -újem nedov. ( á ȗ )
ekspr. kriče razglašati: razkričevati novice, razglas / preveč je razkričeval svoje zasluge

razkríliti -im dov. ( í ī )
knjiž. razprostreti , razširiti : ptica je razkrilila peruti / razkrilila je roke in ga objela

razkrínkanje -a s ( ȋ )
glagolnik od razkrinkati: razkrinkanje maškar / razkrinkanje in aretacija vohuna

razkrínkati -am dov. ( ȋ )
sneti krinko: razkrinkati pustno šemo ; maškare so se razkrinkale
// ekspr. narediti, da se pokaže pravo, resnično bistvo, podoba česa: na sestanku so ga razkrinkali ; z govorjenjem se je sam razkrinkal / razkrinkati imperialistično politiko / članek je razkrinkal nepoštenost nekaterih sodelavcev razkril ; razkrinkati zaroto odkriti ; policija je končno razkrinkala nevarnega zločinca našla, odkrila

razkrinkávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od razkrinkavati: razkrinkavanje maškar / razkrinkavanje sovražnih gesel

razkrinkávati -am nedov. ( ȃ )
snemati krinke: razkrinkavati maškare ; drug za drugim so se razkrinkavali
// ekspr. delati, da se pokaže pravo, resnično bistvo, podoba česa: razkrinkavati nasprotnike / razkrinkavati sovražne načrte

razkrinkoválec -lca [ raskrinkovau̯ca tudi raskrinkovalca ] m ( ȃ )
knjiž. kdor dela, da se pokaže pravo, resnično bistvo, podoba česa: dramatik je duhovit razkrinkovalec malomeščanstva / razkrinkovalec pristranske kritike

razkrinkoválen -lna -o prid. ( ȃ )
knjiž. s katerim se pokaže pravo, resnično bistvo, podoba česa: razkrinkovalne listine

razkrinkováti -újem nedov. ( á ȗ )
snemati krinke: razkrinkovati pustne šeme
// ekspr. delati, da se pokaže pravo, resnično bistvo, podoba česa: razkrinkovati nasprotnike / pisec v delu razkrinkuje fašistično politiko

razkristjániti -im dov. ( á ȃ )
narediti, da kaj ni več krščansko: razkristjaniti prebivalstvo ; v novem okolju so se hitro razkristjanili / razkristjaniti deželo

razkríti -kríjem dov. , razkrìl tudi razkríl ( í ȋ )
1. odstraniti s česa, kar je položeno nanj zlasti zaradi varstva, zaščite: razkriti gredo / razkriti glavo odstraniti pokrivalo z nje ; razkriti spečega otroka odstraniti odejo z njega ; med spanjem se je razkril
// s strehe odstraniti kritino: vihar je razkril streho
2. nav. ekspr. z odstranitvijo česa narediti kaj vidno: megla se je izgubila in razkrila hiše / smeh ji je razkril bele zobe
3. narediti znano kaj prikritega, skrivnega: razkril je njeno nepoštenost ; razkriti tatvino / storilca še niso razkrili našli, odkrili
// narediti znano sploh: mikroskop je razkril zgradbo živčnega vlakna / v svojem delu je razkril znamenitosti tega kraja / razkriti resnico
4. narediti, da kaj izve kdo drug: razkrila mu je svoje misli, načrte ; razkriti komu skrivnost ; razkril ji je svojo ljubezen izpovedal ; razkriti komu svoje želje povedati
ekspr. razkriti komu svoje srce izpovedati mu svoja čustva, misli ; ekspr. nikomur se ni razkrila izpovedala svojih čustev, misli

razkrítje -a s ( ȋ )
glagolnik od razkriti: razkritje tatvine / razkritje ljubezni

razkrítost -i ž ( ȋ )
dejstvo, da je kaj razkrito: razkritost spečega bolnika / razkritost resnice

razkriválec -lca [ raskrivau̯ca tudi raskrivalca ] m ( ȃ )
knjiž. kdor kaj razkriva, razkrije: razkrivalec zgodovine
psih. razkrivalec laži aparat, ki zapisuje fiziološke procese, nastale v telesu zasliševanega, kadar ta ne govori resnice

razkrívanje -a s ( í )
glagolnik od razkrivati: razkrivanje grede / razkrivanje napak sodobne družbe / razkrivanje lastnih čustev

razkrívati -am nedov. ( í )
1. odstranjevati s česa, kar je položeno nanj zlasti zaradi varstva, zaščite: razkrivati grede / pokrivati in razkrivati otroka ; med spanjem se razkriva
// s strehe odstranjevati kritino: razkrivati streho
2. nav. ekspr. z odstranitvijo česa delati kaj vidno: prekratko krilo ji razkriva noge
3. delati znano kaj prikritega, skrivnega: razkrivati prave cilje vojne ; razkrivati nepoštenost ljudi
// delati znano sploh: razkrivati učencem lepote domače poezije
4. delati, da kaj izve kdo drug: razkrivati komu svoje misli, načrte ; razkrivati skrivnosti
5. biti zunanji izraz, znamenje česa: pisateljevo pripovedovanje razkriva dobro poznavanje zgodovine

razkrížati -am dov. ( ī )
knjiž. narediti, da kaj ni več prekrižano: razkrižal je noge in vstal

razkrížje -a s ( ȋ )
knjiž. razpotje , križišče : spremiti koga do razkrižja ; ustaviti se na razkrižju

razkrohotáti se -ám se in -óčem se dov. ( á ȃ, ọ́ )
ekspr. začeti se zelo glasno smejati: pošteno so se razkrohotali

razkròj -ôja m ( ȍ ó )
glagolnik od razkrojiti: pospeševati, povzročiti razkroj kake snovi ; hiter, počasen razkroj ; razkroj gnoja ; razkroj hranilnih snovi v telesu ; produkti razkroja / razkroj beljakovin ; razkroj škroba v sladkor / začel se je razkroj sovražne vojske ; zaradi nesoglasij je prišlo do razkroja stranke / moralni, politični, socialni razkroj / biti v razkroju

razkrójek -jka m ( ọ̑ )
kar nastane pri razkroju: razkrojki hranilnih snovi ; škodljivost razkrojkov

razkrójen -jna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na razkroj: razkrojni proces / razkrojni produkti / preprečiti sovražnikovo razkrojno delo
kem. razkrojna destilacija lesa suha destilacija lesa

razkrojênost -i ž ( é )
stanje razkrojenega: razkrojenost snovi, trupla / knjiž. razkrojenost organizacije / politična razkrojenost neenotnost
knjiž. notranja razkrojenost sodobnega človeka razdvojenost, razklanost

razkrojeválec -lca [ raskrojevau̯ca tudi raskrojevalca ] m ( ȃ )
kdor razkraja: razkrojevalci odmrlih rastlin in živali / knjiž. razkrojevalci delavske enotnosti

razkrojeválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na razkrojevanje: razkrojevalni proces / razkrojevalno delovanje bakterij / razkrojevalne ideje

razkrojeválka -e [ raskrojevau̯ka in raskrojevalka ] ž ( ȃ )
ženska, ki razkraja: razkrojevalka dobrih medčloveških odnosov
// rastlinski, živalski organizem, ki razkraja: bakterije so razkrojevalke organskih snovi

razkrojevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od razkrojevati: razkrojevanje snovi ; proces razkrojevanja / razkrojevanje enotnosti

razkrojeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati, povzročati, da snov preide v svoje sestavine: razkrojevati hranilne snovi
2. knjiž. povzročati, da kaj preneha zadovoljivo opravljati svojo osnovno dejavnost: to je začelo razkrojevati stranko / razkrojevati delavsko enotnost

razkrojílo -a s ( í )
kem. sredstvo za razkrajanje: uporaba razkrojil

razkrojína -e ž ( í )
kar nastane pri razkroju: razkrojine beljakovin ; zastrupitev z razkrojinami

razkrojíti -ím dov. , razkrójil ( ī í )
1. narediti, povzročiti, da snov preide v svoje sestavine: želodčna kislina razkroji hrano ; kačji strup razkroji kri ; les, listje se razkroji ; truplo se počasi razkroji / s kuhanjem vitamine razkrojimo uničimo
// kem. narediti, povzročiti, da snov preide v enostavne spojine ali elemente: bakterije razkrojijo beljakovine ; voda se pri visoki temperaturi razkroji v vodik in kisik / kemično razkrojiti
2. povzročiti, da kaj preneha zadovoljivo opravljati svojo osnovno dejavnost: nesoglasja so razkrojila stranko ; pren. nasprotja so razkrojila naše moči
3. narediti, povzročiti, da česa ni več: sonce je razkrojilo meglo ; megla se je že razkrojila / razkrojiti se v nič ; pren. njena čustva so se razkrojila

razkrojljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da razkrojiti: razkrojljiva snov ; ta gnojila so težko razkrojljiva

razkrojljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost razkrojljivega: razkrojljivost snovi

razkrojnína -e ž ( ī )
kar nastane pri razkroju: škodljive razkrojnine ; kopičenje razkrojnin v mišicah

razkrójnost -i ž ( ọ̑ )
lastnost, značilnost razkrojnega: razkrojnost snovi

razkrónati -am dov. ( ọ̑ )
knjiž. odvzeti komu vladarski naslov: razkronati vladarja ; pren. razkronati pesnika

razkropítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od razkropiti: razkropitev demonstrantov ; razkropitev prebivalstva

razkropíti -ím dov. , razkrópil ( ī í )
narediti, povzročiti, da več oseb, živali ni več skupaj, na enem mestu: jastreb razkropi kokoši ; množica se je razkropila ; razkropiti se na vse strani / ekspr. otroci so se razkropili po vsem svetu se razšli, se razselili
// ekspr. narediti, da česa ni več: veter je razkropil oblake ; meglice so se razkropile / razkropiti dvome

razkropljênec -nca m ( é )
ekspr. vsak od razkropljenih ljudi: vsi ti razkropljenci so se znova zbrali

razkropljênost -i ž ( é )
stanje razkropljenega: razkropljenost črede / ekspr. razkropljenost naselij

razkúhati -am dov. ( ú ȗ )
s predolgim kuhanjem povzročiti, da živilo razpade, se preveč zmehča: razkuhati fižol ; krompir se je razkuhal
gastr. razkuhati prežganje s kuhanjem povzročiti, da se moka enakomerno porazdeli v tekočini

razkuhávati -am nedov. ( ȃ )
s predolgim kuhanjem povzročati, da živilo razpade, se preveč zmehča: razkuhavati krompir

razkuríti in razkúriti -im dov. ( ī ú )
1. močno razgreti: razkuriti peč
2. ekspr. razvneti , razgibati 1 : glasba je razkurila plesalce
// zelo razjeziti, razdražiti: kdo te je tako razkuril ; ob njegovih besedah se je še bolj razkuril

razkúštranček -čka m ( ȗ )
ljubk. razmršen, kodrast otrok: mali razkuštranček

razkúštranec -nca m ( ȗ )
ekspr. razmršen človek: bosi razkuštranci

razkúštrati -am dov. ( ȗ )
ekspr. narediti kaj neurejeno, neporavnano, zlasti lase; razmršiti : razkuštrati lase

razkuzmáti -ám tudi razkúzmati -am dov. ( á ȃ; ȗ )
star. razmršiti , razkuštrati : veter mu je razkuzmal brado

razkúžba -e ž ( ȗ )
star. razkužitev , razkuženje : razkužba predmetov

razkúženje -a s ( ȗ )
glagolnik od razkužiti: razkuženje pitne vode

razkuževálec -lca [ raskuževau̯ca tudi raskuževalca ] m ( ȃ )
kdor opravlja razkuževanje: delo razkuževalcev

razkuževálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na razkuževanje: razkuževalna priprava ; razkuževalno sredstvo / razkuževalna postaja

razkuževálka -e [ raskuževau̯ka in raskuževalka ] ž ( ȃ )
ženska, ki opravlja razkuževanje: delo razkuževalk

razkuževálnica -e ž ( ȃ )
prostor za razkuževanje: odnesti okužene predmete v razkuževalnico

razkuževálnik -a m ( ȃ )
priprava za razkuževanje: uporaba razkuževalnikov

razkuževánje -a s ( ȃ )
glagolnik od razkuževati: razkuževanje obleke, rok ; sredstvo za razkuževanje

razkuževáti -újem nedov. ( á ȗ )
uničevati kužne klice: razkuževati obleko, roke, vodo ; razkuževati z arniko

razkužílen -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na razkužitev: razkužilni učinek / razkužilno sredstvo razkuževalno sredstvo

razkužílnik -a m ( ȋ )
steklenica, posodica, navadno plastična, s sredstvom za razkuževanje: kupili so nove razkužilnike za roke

razkužílo -a s ( í )
sredstvo za razkuževanje: uporaba razkužil

razkužítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od razkužiti: razkužitev rok

razkúžiti -im dov. ( ú ȗ )
uničiti kužne klice: razkužiti obleko, roke, vodo ; razkužiti rano ; razkužiti sobo ; razkužiti z alkoholom

razkvásiti -im tudi razkvasíti -ím dov. , razkvásil ( ā ȃ; ī í )
zastar. razmočiti : dež je razkvasil navoženo zemljo

razlága -e ž ( ȃ )
1. kar kaj razlaga, tolmači: razumeti, zapomniti si razlago ; kratka, natančna, preprosta razlaga ; vsebinska razlaga ; razlaga pojma / iskati, najti razlago za neuspeh / razlaga literarnega besedila ; pravilna razlaga predpisa
jezikosl. pomenska, sinonimna razlaga v slovarju ; posredna ali sklicevalna razlaga ki se sklicuje, opira na razlage izhodiščne besede ; razvezovalna razlaga razlaga besede z besedami, ki jo sestavljajo ; pravn. ekstenzivna razlaga zakona ki daje zakonu širšo vsebino ; gramatična razlaga zakona razlaga zakonskega besedila po gramatičnih, jezikoslovnih pravilih ; logična razlaga zakona razlaga zakonskega besedila po pravilih logike
2. glagolnik od razlagati 3–6: s tem je končal razlago vprašanj / po spraševanju je učitelj začel z razlago / razlaga učne snovi / metoda razlage

razlagálec -lca [ razlagau̯ca tudi razlagalca ] m ( ȃ )
kdor razlaga: razlagalec pesnikovega dela, Svetega pisma / avtor in razlagalec glasbene oddaje

razlagálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na razlaganje: razlagalni postopek / razlagalna metoda
jezikosl. razlagalni slovar ; lit. razlagalna pripovedka

razlagálka -e [ razlagau̯ka tudi razlagalka ] ž ( ȃ )
ženska, ki razlaga: razlagalka sanj ; razlagalka in presojevalka sodobne slovenske poezije

razláganje -a s ( ȃ )
glagolnik od razlagati: razlaganje tovora / razlaganje novih pojmov / končati z razlaganjem svojih načrtov / razlaganje naravnih pojavov / razlaganje predpisov, zakonov

razlágati -am nedov. ( ȃ )
1. delati, da pride kaj na več mest: razlagati knjige po policah
2. dajati, spravljati kaj s kakega vozila, živali: razlagati blago, tovor / razlagati voz
3. delati, da postane komu kaj jasno, razumljivo: razlagati komu nejasna vprašanja ; počasi, podrobno razlagati
// delati, da kdo izve, spozna, kar je potrebno, zaželeno: razlagati komu svoje načrte ; razlagal jim je, kaj se je zgodilo / čisto drugačni so od nas, je razlagal
// ped. podajati učno snov: učitelj je najprej spraševal, potem pa je začel razlagati ; dobro razlagati / razlagati učno snov
4. delati, da postane kaj vzročno, logično utemeljeno: razlagati naravne pojave ; tega si ni znal razlagati
5. delati, povzročati, da se dojame, spozna pomen, vsebina česa: razlagati predpise, zakone / publ. te probleme napačno razlaga gleda nanje, jih pojmuje
6. podajati opis pojma z navedbo njegovih bistvenih znakov: natančno razlagati ; razlagati in definirati / razlagati besede v slovarju

razlájati -am dov. ( ȃ )
nizko na več krajih reči, povedati: spraševal se je, kdo je vse to razlajal / razlajali so ga za lenuha razglasili

razlámljati -am nedov. ( á )
lomiti : odsekal je suho vejo in jo začel razlamljati

razlastítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od razlastiti: razlastitev veleposestnikov / razlastitev zemljišč za gradnjo stanovanjskega naselja / revolucionarna razlastitev vladajočega razreda

razlastíti -ím dov. , razlástil ( ī í )
uradno odvzeti lastninsko pravico v korist družbe: razlastiti veleposestnike / razlastiti gozdove
// odvzeti lastništvo, položaj, določene pravice enemu družbenemu sloju v korist drugega: razlastiti vladajoči razred

razlastítven -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na razlastitev: razlastitveni načrt
pravn. razlastitveni postopek

razlastníniti -im dov. ( í ȋ )
pravno veljavno odvzeti lastninsko pravico: razlastniniti delničarje, tajkune, vojne dobičkarje / razlastniniti cesto, objekt

razlastnínjenje -a s ( ȋ )
glagolnik od razlastniniti: možnosti razlastninjenja ; postopek, predlog za razlastninjenje / razlastninjenje premoženja, zemlje

razláščanje -a s ( á )
glagolnik od razlaščati: razlaščanje veleposestnikov / razlaščanje zemljišč

razláščati -am nedov. ( á )
uradno odvzemati lastninsko pravico v korist družbe: razlaščati dosedanje lastnike / razlaščati tovarne

razlaščênec -nca m ( é )
kdor je razlaščen: plačilo odškodnine razlaščencem

razlaščeválec -lca [ razlaščevau̯ca tudi razlaščevalca ] m ( ȃ )
kdor razlaščuje: država v vlogi razlaščevalca
// soc., po Marxu privatni lastnik proizvajalnih sredstev ali zemlje: razlaščanje razlaščevalcev

razlaščevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od razlaščevati: razlaščevanje veleposestnikov / razlaščevanje zemlje

razlaščeváti -újem nedov. ( á ȗ )
uradno odvzemati lastninsko pravico v korist družbe: razlaščevati veleposestnike / razlaščevati zemljišča

razléči se -léžem se dov. , razlézi se razlézite se; razlégel se razlêgla se; nam. razléč se in razlèč se ( ẹ́ ẹ̑ ) navadno s prislovnim določilom
1. razširjajoč se postati slišen: po dolini se je razleglo grmenje topov ; iz hiše se je razleglo petje ; po dvorani se je razlegel vesel smeh ; brezoseb. zavriskal je, da se je razleglo daleč naokoli
2. knjiž. pojaviti se, razprostreti se na razmeroma veliki površini: po dolini se je razlegla siva megla
// z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: tišina se je razlegla po prostoru

razlégati se -am se nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ ) navadno s prislovnim določilom
1. razširjajoč se postajati slišen: ob napadu so se razlegali bojni kriki ; petje se je razlegalo daleč naokoli ; iz hiše se je razlegalo vpitje ; zvonjenje se je razlegalo po dolini ; brezoseb. zavpil je, da se je razlegalo po hiši ; pren., knjiž. pesnikov glas se je razlegal po vsej domovini
2. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: po zemlji se je razlegal mir / grenkoba se mu je razlegala po obrazu

razlégniti se -em se dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
razleči se: iz hiše se je razlegnilo kričanje ; po dvorani se je razlegnila pesem

razlékniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
zastar. razprostreti , razširiti : stopila je iz hiše in razleknila roke

razlepíti in razlépiti -im, tudi razlépiti -im dov. ( ī ẹ́; ẹ́ ẹ̑ )
narediti, da kaj ni več zlepljeno: razlepiti zlepljeni znamki

razlésti se -lézem se dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. z lezenjem prenehati biti skupaj, na enem mestu: mravlje so se razlezle / razlesti se na vse strani
// z lezenjem priti na večjo površino, na več mest: gosenice so se razlezle po njivi / vojaki so se previdno razlezli po grapah ; pren. po nebu so se razlezli temni oblaki
2. počasi tekoč, polzeč se razširiti po površini: polita barva se razleze po papirju ; raztopljeno maslo se razleze po ponvi / premehko testo se med peko razleze / madež se je razlezel po vsej steni
// nav. ekspr. razširiti se sploh: prijetna toplota se razleze po sobi / utrujenost se mu je razlezla po telesu / po hiši se je razlezel prijeten vonj
pog. blago se je razlezlo je postalo tanjše, se je na več mestih raztrgalo ; ekspr. lica so se mu razlezla od zadovoljstva poteze na obrazu so pokazale, da je zadovoljen ; ekspr. obraz se mu je razlezel v nasmeh nasmehnil se je ; ekspr. staro zidovje se je sčasoma čisto razlezlo je razpadlo ; pog. od preobilne hrane se je kar razlezel je postal zelo debel

razlèt -éta m ( ȅ ẹ́ )
glagolnik od razleteti se: razlet bombe, stroja

razlétati se 1 -am se nedov. ( ẹ̑ )
zastar. razletavati se: granate so se razletale z močnim pokom

razlétati se 2 -am se dov. , tudi razletájte se; tudi razletála se ( ẹ́ )
pog. s tekanjem se razgibati: otroci so se razletali

razletávati se -am se nedov. ( ȃ )
1. odletavati na več strani: ob strelih pušk so se ptice razletavale
2. hitro, sunkovito razpadati na dele, kose: kozarci so padali na tla in se razletavali / za njimi so se razletavale granate

razletéti se -ím se dov. , razlêtel se ( ẹ́ í )
1. odleteti na več strani: ptice so se razletele ; hitro se razleteti
// pog. razbežati se: ob njegovem prihodu so se otroci razleteli / ko so se ljudje razleteli, se je vrnila na tisti kraj se razšli, se razkropili / njeni otroci so se razleteli po svetu se razšli, se razselili
2. hitro, sunkovito razpasti na dele, kose: udaril je po igrači, da se je razletela ; posoda ji je padla iz rok in se razletela / ekspr. ogledalo se je razletelo na drobne kose / granata se je v zraku razletela ; s pokom se razleteti
ekspr. novica se je razletela po vsem mestu hitro razširila

razletováti se -újem se nedov. ( á ȗ )
zastar. razletavati se: bombe se razletujejo

razlézati se -am se nedov. ( ẹ̄ )
razlezovati se: mravlje so se začele razlezati / uši so se razlezale po obleki / olje se je razlezalo po ponvi / utrujenost se razleza po telesu / dim se razleza po sobi

razlezljív -a -o prid. ( ī í )
ki se (rad) razleze: mehka, razlezljiva snov

razlezováti se -újem se nedov. ( á ȗ )
1. z lezenjem prenehavati biti skupaj, na enem mestu: kače so se začele razlezovati
// z lezenjem prihajati na večjo površino, na več mest: gosenice so se razlezovale po listju
2. počasi tekoč, polzeč se širiti, razširjati po površini: raztopljeno maslo se razlezuje po ponvi
// nav. ekspr. širiti, razširjati se sploh: utrujenost se razlezuje po telesu / dim se razlezuje po sobi

razlíček -čka m ( ȋ )
knjiž. različica , varianta : najstarejši različek drame ; ta motiv je znan v več različkih
biol. vsak od organizmov, ki se po eni ali več lastnostih razlikuje od matičnega organizma ; min. vsak od kristalov ali zrn istega minerala, ki se med seboj ločijo zlasti po barvi

razlíčen -čna -o prid. , razlíčnejši ( í ī )
1. ki se po lastnostih, značilnostih razlikuje
a) med seboj: različni pojavi, pojmi ; stavbi sta različni ; popolnoma, zelo različen
b) pri dveh ali več osebah, stvareh: ločijo jih različni cilji, interesi ; obleki sta različnih barv, velikosti ; prijatelja sta različne starosti ; različni so po izobrazbi, značaju
c) od določenega, primerjanega: različen je od brata ; tedanje razmere so bile zelo različne od sedanjih
// ki ni isti: besedi sta različnega izvora ; sta različne narodnosti ; vrnila sta se po različnih poteh / naglas je v sedanjiku in nedoločniku na različnih zlogih
2. mn. razen 1 : prebivalci iz različnih delov dežele ; pripovedoval jim je različne zgodbe / o tem sem slišal različne stvari / prodaja različne vrste sadja
okusi so različni ljudje se glede na okus razlikujejo

razlíčica -e ž ( ȋ )
vsaka od nebistveno različnih oblik kakega pojava ali stvari, zlasti umetniškega dela: ohranile so se številne različice te pesmi ; različica napeva, plesa / ta filozofska smer je le različica pozitivizma / pomenske različice pojma / v prislovni rabi: napisati kaj v dveh različicah ; ta mit se pojavlja v več različicah

razlíčnost -i ž ( í )
lastnost, značilnost različnega: različnost pojavov, pojmov ; različnost stališč / različnost pomena besed / ugotavljati različnosti med ljudmi razlike

razlíka -e ž ( ȋ )
1. kar kaže na neenakost med primerjanimi stvarmi: razlika nastane, obstaja, se poveča ; odpraviti razlike ; spoznati, ugotoviti razlike ; bistvena, majhna, opazna, velika razlika ; razlika med človekom in živaljo ; razlike med spoloma ; razlika v barvi, obliki, velikosti ; razlike v ceni, kakovosti izdelkov ; razlike v izobrazbi, vzgoji ; razlike v pogledih / pomenske in stilne razlike med besedami / časovna razlika ; družbene, politične, socialne razlike ; podnebne, temperaturne razlike ; višinska razlika / razlika je, če dobiš dobro ali slabo oceno
2. znesek, za katerega je zmanjšan, presežen določeni, potrebni znesek: dobiti, izplačati razliko
3. mat. število, ki se dobi pri odštevanju: izračunati razliko dveh števil ; razlika in vsota
4. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z brez izraža podkrepitev trditve: povabil je vse, brez razlike
5. publ., v prislovni rabi, v zvezi z razliko izraža omejevanje prej povedanega: brata sta si zelo podobna, z razliko, da je mlajši nekoliko večji
on dela razlike ne ravna z vsemi enako ; publ. v razliko od drugih moštev je naše dobro v primerjavi z drugimi moštvi ; publ. za razliko od prve tekme so naši tekmovalci drugo tekmo dobili prvo tekmo so izgubili, v drugi pa so zmagali
šport. izenačiti razliko v golih ; premagati nasprotnika z dvema goloma razlike

razlíkati -am dov. ( ȋ )
obrt. z likanjem, navadno na narobni strani, narediti gladko: razlikati gube, rob obleke / razlikati šiv z likanjem na narobni strani razdeliti robove šiva

razlikávati -am nedov. ( ȃ )
obrt. z likanjem, navadno na narobni strani, delati gladko: razlikavati gube / razlikavati šive z likanjem na narobni strani razdeljevati robove šivov

razlikoválen -lna -o prid. ( ȃ )
1. s katerim se označuje, da je kaj različno, drugačno od drugega: razlikovalne črtice / razlikovalna znamenja
// po katerem je kaj različno, drugačno od drugega: razlikovalne lastnosti rastlin / spoznati kaj po razlikovalnih znakih
2. jezikosl. ki izraža različnost, drugačnost: pomensko razlikovalna vloga jezikovnega sredstva
knjiž. razlikovalna politika diskriminacijska politika ; razlikovalna sposobnost sposobnost za ugotavljanje razlik

razlikoválnost -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost razlikovalnega: razlikovalnost znakov

razlikovánje -a s ( ȃ )
1. glagolnik od razlikovati: sposobnost razlikovanja barv ; natančno razlikovanje med posameznimi pojavi, predmeti / pomensko razlikovanje ; razlikovanje pojmov
2. dajanje, priznavanje manjših pravic ali ugodnosti komu v primeri z drugimi: bolelo ga je učiteljevo razlikovanje med otroki / rasno, socialno razlikovanje
jezikosl. izgovorna oddaljitev enega izmed dveh enakih ali podobnih glasov od drugega; disimilacija

razlikovánost -i ž ( á )
knjiž. razmejenost, opredeljenost česa glede na razlike: razlikovanost organov ; razlikovanost med bistvom človeka in stvari

razlikováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. videti, občutiti različnost med čim: razlikovati barve ; razlikovati užitne in neužitne gobe ; razlikovati kak predmet od drugih ; razlikovati med posameznimi glasovi ; med temi stvarmi moramo dobro razlikovati ; razlikovati po obliki / razlikovati pomene besed
// z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, obstajanje česa različnega: ta narečja ne razlikujejo več padajoče in rastoče intonacije / ta literarni zgodovinar razlikuje naslednja obdobja
2. knjiž. povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega; ločiti : ta lastnost ga razlikuje od drugih ljudi ; to ga zelo razlikuje od bratov

razlíti -líjem dov. ( í )
1. nehote spraviti kaj tekočega iz posode na večjo površino: razliti juho, kavo po mizi ; padla je in razlila mleko po tleh ; kozarec se je prevrnil in vino se je razlilo / nesi previdno, da ne razliješ poliješ
2. knjiž., ekspr. oddati, razširiti v velikih količinah: sonce je razlilo svoje žarke po dolini ; svetilka je razlila močno svetlobo po sobi ; čez nebo se je razlila rdečkasta svetloba / prijetna glasba se je razlila po prostoru / noč je razlila svoj mir na zemljo

razlítje -a s ( ȋ )
glagolnik od razliti: razlitje vode po tleh / razlitje reke

razlítost -i ž ( ȋ )
dejstvo, da je kaj razlito: razlitost tekočine

razlív -a m ( ȋ )
1. kraj, kjer se potok ali reka razliva čez bregove: tam se razliv zoži / razliv reke
2. glagolnik od razliti: preprečiti razliv tekočine

razlívanje -a s ( í )
glagolnik od razlivati: razlivanje vina po mizi

razlívati -am nedov. , tudi razlivájte; tudi razlivála ( í )
1. nehote spravljati kaj tekočega iz posode na večjo površino: razlivati vodo po tleh ; juha se mu je razlivala po prtu / posoda je bila prepolna, zato je pri prenašanju razlival
2. knjiž., ekspr. oddajati, razširjati v velikih količinah: luč je razlivala svetlobo po sobi ; čez nebo se je razlivala bledo rumena svetloba / po dolini se je razlivala pesem zvonov

razlíven -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na razliv: ureditev razlivnih površin ; razlivno območje reke

razljúčenost -i ž ( ȗ )
zastar. jeza : nič ni moglo pomiriti njegove razljučenosti

razljúditi -im dov. ( ú ȗ )
knjiž. narediti, povzročiti, da kaj ni več naseljeno, poseljeno: vojna je opustošila in razljudila deželo

razljudováti -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž. delati, povzročati, da kaj ni več naseljeno, poseljeno: vojna razljuduje dežele

razljútiti -im dov. ( ū ȗ )
zastar. razjeziti : njeno godrnjanje ga je razljutilo ; ko je to slišal, se je zelo razljutil

razlóčati -am nedov. ( ọ́ )
razločevati : bilo je tako tiho, da je lahko razločal let ptiča ; s prostim očesom tega ne moremo razločati / razločati kak pojav od drugih

razlóček -čka m ( ọ̑ )
1. kar kaže na neenakost med primerjanimi stvarmi: ugotoviti, zmanjšati razloček ; majhen, velik razloček ; razloček v barvi, obliki ; razloček v značaju ; razločki med ljudmi, pojavi / pomenski razločki med besedami / ni razločka, če se odločiš tako ali drugače
2. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z brez izraža podkrepitev trditve: kaznoval je vse, brez razločka
3. publ., v prislovni rabi, v zvezi z razločkom izraža omejevanje prej povedanega: po značaju sta si sestri podobni, s tem razločkom, da je starejša bolj družabna

razlóčen -čna -o prid. , razlóčnejši ( ọ́ ọ̄ )
1. ki se dobro vidi ali sliši: govori z razločnim glasom ; obrisi predmetov so postajali vedno razločnejši ; ti znaki so premalo razločni / razločna izgovarjava, pisava / njegove besede so bile dovolj razločne, da jih je lahko vsakdo razumel jasne
2. knjiž. ki se da razločiti; razločljiv : stemnilo se je in drevje je bilo komaj razločno / glasovi teh živali so težko razločni
zastar. začel se je razločni boj odločilni ; zastar. razločna snov deljiva, ločljiva

razločeník tudi razlóčenik -a m ( í; ọ́ )
zastar. odpadnik : očitali so mu, da je razločenik

razločeválen -lna -o prid. ( ȃ )
1. s katerim se označuje, da je kaj različno, drugačno od drugega: razločevalna sredstva ; razločevalno znamenje
// po katerem je kaj različno, drugačno od drugega: razločevalni element ; razločevalne značilnosti pojavov / iskati razločevalne znake med dvema rastlinskima vrstama
2. jezikosl. ki izraža različnost, drugačnost: razločevalni pomen jezikovnega sredstva

razločevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od razločevati: sposobnost razločevanja barv ; razločevanje glasov po višini ; razločevanje med pravimi in navideznimi vrednotami / rasno razločevanje rasno razlikovanje

razločeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. videti, slišati kaj kot posameznost: s hriba je dobro razločeval ljudi na dvorišču ; v temi ni mogel več razločevati predmetov na mizi ; razločevati kaj s prostim očesom ; iz te razdalje se predmeti še dobro razločujejo
// z gledanjem, poslušanjem jasno zaznavati: stemnilo se je in ni mogla več razločevati njegovega obraza / s težavo je razločeval pot videl
2. videti, občutiti različnost med čim: razločevati barve ; črke, pisane s tem strojem, težko razločujemo od tiskanih ; dobro razločevati kak pojav od drugega
// z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, obstajanje česa različnega: ta narečja več ne razločujejo padajoče in rastoče intonacije / ta literarni zgodovinar razločuje tri vrste pesnikov
3. knjiž. povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega; ločiti : to ga razločuje od drugih ljudi ; kaj razločuje človeka od živali

razločítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od razločiti: natančna razločitev med temi področji ni mogoča

razločíti in razlóčiti -im dov. ( ī ọ́ )
1. videti, slišati kaj kot posameznost: slišal je govorjenje, a ni mogel razločiti posameznih besed ; z okna ni mogel razločiti otrok na igrišču ; kljub mraku je razločil predmete v sobi ; razločiti kaj z mikroskopom, s prostim očesom ; bilo je svetlo, da so se razločili vsi predmeti na mizi
// z gledanjem, poslušanjem jasno zaznati: v mraku ni mogla razločiti njegovega obraza ; v daljavi je že lahko razločil obris koče ; zaradi megle ni mogel razločiti, kdo stoji pred hišo / komaj je razločil cesto pred seboj videl
2. videti, občutiti različnost med čim: ni razločil rdeče barve od oranžne ; komaj je razločil obraze ; težko je bilo razločiti, kaj je dobro in kaj slabo ; razločiti ljudi po glasu, zunanjosti
3. star. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim; ločiti : hoteli so ju razločiti / šele smrt ju je razločila

razločljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da razločiti: razločljivi glasovi, znaki ; komaj, težko razločljiv

razlóčnost -i ž ( ọ́ )
lastnost, značilnost razločnega: razločnost izgovarjave, pisave

rázlog -óga m ( á ọ́ )
navadno s prilastkom kar utemeljuje, podpira kako ravnanje, odločitev: kaj je bil glavni razlog, da je tako dolgo okleval ; to ni zadosten razlog, da tako ravnaš ; imeti, navesti razloge za odpoved ; pravi, prepričljiv, tehten razlog ; razlogi za in proti / ekonomski, politični, verski razlogi ; storiti kaj iz osebnih razlogov ; publ. ni mogel priti iz zdravstvenih razlogov zaradi bolezni / kaj je bil razlog za njegov nenaden uspeh vzrok / brez razloga se jeziš
pravn. ničnostni razlog ; oprostilni, sodbeni razlogi

rázloka -e ž ( á )
lit. odmor v verzu na koncu stopice; diereza

razlomíti -lómim dov. ( ī ọ́ )
z lomljenjem razdeliti na več delov: razlomiti kruh, prepečenec ; razlomiti palico / vihar je razlomil staro hruško ; žarki so se razlomili v čudovite barve

razlopútniti -em dov. ( ú ȗ )
glasno odpreti, zlasti vrata: planil je k vratom in jih razloputnil na stežaj

razlóžba -e ž ( ọ̑ )
zastar. razlaga : natančna razložba

razložítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od razložiti: razložitev tovora / natančnejša razložitev problema / razložitev načrtov

razložíti -ím dov. , razlóžil ( ī í )
1. narediti, da pride kaj na več mest: razložil je svoje orodje po mizi / vso prtljago je razložil
2. dati, spraviti kaj s kakega vozila, živali: razložiti blago, tovor ; razložiti prtljago z voza / razložiti vagon
3. narediti, da postane komu kaj jasno, razumljivo: vprašanja ni razumel, zato mu ga je moral razložiti ; na kratko, podrobno razložiti
// narediti, da kdo izve, spozna, kar je potrebno, zaželeno: razložiti komu svoj načrt ; razložil mu je, kako je bilo
4. narediti, da postane kaj vzročno, logično utemeljeno: tega pojava še ne znamo razložiti ; neprijetnega občutka si ni znal razložiti / to dejstvo nekoliko razloži njeno odločitev
5. narediti, povzročiti, da se dojame, spozna pomen, vsebina česa: razložiti literarno besedilo ; razložiti določbo, predpis
6. podati opis pojma z navedbo njegovih bistvenih znakov: natančno razložiti ; razložiti in definirati / razložiti besedo v slovarju ; razložiti pojem družina
star. razložiti svoje izdelke razstaviti, dati na ogled

razložljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da razložiti: težko razložljiv pojav ; njegova dela so razumljiva in razložljiva

razložljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost razložljivega: razložljivost pojava

razlúknjati -am dov. ( ȗ )
narediti luknje, luknjice na več mestih: razluknjati pločevino

razluščíti in razlúščiti -im dov. ( ī ú )
knjiž. izluščiti : razluščiti fižol / razluščiti jedro problema
knjiž. razluščiti uganko rešiti, razrešiti

razlúžiti -im, in razlužíti in razlúžiti -im dov. ( ū ȗ; ī ú )
usnj. namočiti kože v raztopini organskih kislin, navadno z dodatkom amonijeve soli:

rázma -e ž ( ȃ )
navt. lesena letev, ki utrjuje, povišuje ali zaključuje vrh boka pri čolnu:

razmagnétenje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od razmagnetiti: sistem za razmagnetenje zaslona ; magnetenje in razmagnetenje

razmagnétiti -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
narediti, da kaj ni več magnetno: namagnetiti in razmagnetiti železo

razmàh -áha m ( ȁ á )
glagolnik od razmahniti se: skrbeti za razmah proizvodnje / hiter razmah kakega gibanja / razmah znanosti in tehnike
ekspr. dati razmaha svojim čustvom sproščeno izraziti svoja čustva ; publ. žetev je v polnem razmahu povsod, vsi žanjejo

razmáhati -am, in razmáhati tudi razmaháti -am dov. ( á; á á á )
z mahanjem razgibati: ptič je razmahal peruti in zletel

razmahedrán -a -o prid. ( á )
ekspr. neskrbno oblečen, neurejen: vsa razmahedrana je stala pri oknu / strgana in razmahedrana obleka

razmahnítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od razmahniti se: razmahnitev kake dejavnosti / občutil je željo po razmahnitvi lastne osebnosti

razmáhniti -em, in razmahníti in razmáhniti -em dov. ( á ȃ; ī á ȃ )
zastar. zamahniti : ptič je razmahnil s perutmi / razmahniti z roko

razmahníti se in razmáhniti se -em se dov. ( ī á )
nav. ekspr. doseči večji obseg, večjo stopnjo razvoja: gradnja teh objektov se je hitro razmahnila ; sodelovanje med državama se je razmahnilo ; podjetje je razmahnilo svojo dejavnost / to gibanje se je hitro razmahnilo / industrija se je zelo razmahnila ; znanost se je na vseh področjih razmahnila ; gospodarsko, kulturno se razmahniti / neurje se je razmahnilo
ekspr. fant se je v zadnjih letih zelo razmahnil je zrasel, se je razvil ; ekspr. v veseli družbi se je hitro razmahnil razživel

razmáhnjenost -i ž ( á )
nav. ekspr. lastnost, značilnost razmahnjenega: razmahnjenost stikov med državama / velika razmahnjenost industrije

razmahovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od razmahovati se: razmahovanje športa / ovirati človeka pri njegovem razmahovanju

razmahováti -újem nedov. ( á ȗ )
zastar. zamahovati : ptič je razmahoval s perutmi / razmahovati z rokami

razmahováti se -újem se nedov. ( á ȗ )
nav. ekspr. dosegati večji obseg, večjo stopnjo razvoja: proizvodnja teh strojev se razmahuje / znanost se vedno bolj razmahuje / meščanstvo se je v tej dobi najbolj razmahovalo

razmajánost tudi razmájanost -i ž ( á; ā )
dejstvo, da je kaj razmajano: razmajanost stopnic ; pren., ekspr. razmajanost starega družbenega reda

razmajáti -májem tudi razmájati -em tudi -am dov. , razmájaj razmájajte tudi razmajájte; razmajál tudi razmájal ( á á; á; ā )
1. povzročiti, narediti, da kaj ni več trdno, stabilno: razmajati mizo, stol ; razmajati zob / razmajati vijak / potres je razmajal hišo ; vlaki so razmajali most ; eksplozija je razmajala stene bunkerja ; stopnice so se razmajale ; pren., ekspr. dolgovi so razmajali njihovo gospodarstvo ; stari družbeni red se je razmajal
2. povzročiti, narediti, da se kaj z enim delom pritrjenega začne premikati sem in tja: močen veter je razmajal veje
3. ekspr. razgibati 1 : razmajati odrevenele prste ; vstal je, da bi se razmajal ; razmajati si roke
ekspr. pijača jim je razmajala jezike je povzročila, da so začeli dosti in sproščeno govoriti ; ekspr. zgodaj zjutraj so se razmajali zvonovi so začeli zvoniti

razmajávati -am nedov. ( ȃ )
povzročati, delati, da kaj ni več trdno, stabilno: razmajavati stole

razmàk -áka m ( ȁ á )
razmik : povečati, zmanjšati razmak ; razmak med kolesi, stebri / korakali so v majhnih razmakih / časovni razmak časovna oddaljenost
žel. blokovni razmak odsek proge med dvema blokoma, blokovnicama

razmákati -am nedov. ( ȃ )
delati kaj zelo mokro, mehko, navadno z vodo: nalivi razmakajo zemljo

razmaknítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od razmakniti: razmaknitev miz, stolov / razmaknitev nog, prstov

razmakníti in razmákniti -em dov. ( ī á )
spraviti kaj v večjo medsebojno oddaljenost: razmakniti klopi, stole ; ležišči razmaknemo za vmesni prehod ; razmakniti zavese ; nekoliko razmakniti ; razmakniti se za nekaj korakov / razmakniti noge, prste / cesti se tam razmakneta
// narediti, da kaj ni več skupaj, strnjeno: razmaknil je veje, da je mogel naprej ; množica se je razmaknila pred njim / knjiž. tam se gozd razmakne se razredči
knjiž. razmakniti meje kake države povečati, razširiti

razmáknjenost -i ž ( á )
stanje razmaknjenega: razmaknjenost predmetov / razmaknjenost prstov

razmálhati se -am se [ razmau̯hati se ] dov. ( ȃ )
ekspr. razvleči se, raztegniti se: suknjič se je ves razmalhal

razmastíti -ím dov. , razmástil ( ī í )
odstraniti mast, maščobo iz česa: razmastiti kosti / milo razmasti kožo ; razmastiti lasišče / dobro razmastiti žico pred barvanjem

razmaščeválen -lna -o prid. ( ȃ )
s katerim se odstranjuje mast, maščoba iz česa: razmaščevalno sredstvo

razmaščeválnica -e ž ( ȃ )
obrat za razmaščevanje: gradnja razmaščevalnice v tovarni kleja

razmaščevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od razmaščevati: razmaščevanje volne ; sredstvo za razmaščevanje

razmaščeváti -újem nedov. ( á ȗ )
odstranjevati mast, maščobo iz česa: razmaščevati kosti za izdelavo kleja

razmàz -áza m ( ȁ á )
plast snovi, razmazane po čem: gost razmaz
// med. tanka plast krvnih celic, celic v gnoju, izcedku, razmazana na objektnem stekelcu za mikroskopiranje: obarvati razmaz / krvni razmaz

razmázati -mážem dov. , razmázala in razmazála ( á ȃ )
narediti, da se mastna ali tekoča snov porazdeli po površini: razmazati marmelado, maslo ; razmazati nadev po testu / brisalci so razmazali blato po avtomobilski šipi
// narediti, povzročiti, da se kaj razširi, razleze po površini: dež je razmazal barve na sliki ; črnilo se je razmazalo / solze so ji razmazale ličilo

razmazljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da razmazati: razmazljiva snov

razmazováti -újem nedov. ( á ȗ )
delati, da se mastna ali tekoča snov porazdeli po površini: razmazovati lepilo po papirju

razmečíti -ím in razméčiti -im dov. , razméči tudi razmêči; razméčil ( ī í; ẹ̄ ẹ̑ )
star. razmehčati : dež je razmečil cesto / te besede so mu razmečile srce

razmeglíti -ím [ razməgliti ] dov. , razmeglì in razmègli; razmèglil ( ī í )
knjiž. razpršiti : razpršilec razmegli vodo

razmehčánost -i ž ( á )
lastnost, značilnost razmehčanega: razmehčanost tal / ekspr. ob poslušanju glasbe se ga je polastila razmehčanost

razmehčáti -ám dov. ( á ȃ )
narediti, povzročiti, da postane kaj (zelo) mehko: dež je razmehčal tla / razmehčati vosek / razmehčati usnje

razmehkúžiti -im dov. ( ú ȗ )
pomehkužiti : razmehkužiti otroka ; čisto se je razmehkužil

razmêjek -jka m ( ȇ )
knjiž. meja, mejna črta: razmejki med vasmi

razmejênost -i ž ( é )
lastnost, značilnost razmejenega: razmejenost zemljišč / razmejenost duševnih pojavov

razmejevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od razmejevati: razmejevanje zemljišč / razmejevanje duševnih pojavov ; razmejevanje med umskim in fizičnim delom

razmejeváti -újem nedov. ( á ȗ )
določati, označevati mejo med čim: razmejevati zemljišča / razmejevati duševne pojave med seboj / razmejevati dobro od slabega ločevati

razmejíšče -a s ( í )
knjiž. prelom : lik slovenskega pisatelja na razmejišču dveh dob

razmejítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od razmejiti: razmejitev zemljišč / upravna razmejitev ; razmejitev med državama / razmejitev književnih zvrsti

razmejíti -ím dov. , razmêjil ( ī í )
določiti, označiti mejo med čim: razmejiti zemljišča / razmejiti države / razmejiti realizem in naturalizem / razmejiti dobro od slabega ločiti

razmejítven -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na razmejitev: razmejitvena črta / razmejitvena komisija

razmejljív -a -o prid. ( ī í )
knjiž. ki se da razmejiti: ti pojavi so težko razmejljivi

razmêjnica -e ž ( ȇ )
knjiž. meja, mejna črta: razmejnica med dvema območjema / razmejnica med likovno umetnostjo in književnostjo

razmendráti -ám [ razməndrati ] dov. ( á ȃ )
ekspr. pomendrati : razmendrati žito / razmendrati gredo

ràzmeníh tudi ràzmenìh -íha [ tudi razmənih ] m ( ȁ-í; ȁ-ȉ ȁ-í )
knjiž. kdor ni več menih:

razménjati tudi razmenjáti -am, in razménjati -am dov. ( ẹ́ á ẹ́; ẹ́ )
knjiž. menjati , zmenjati : razmenjati bankovec

razmenjáva -e ž ( ȃ )
knjiž. menjava : svobodna razmenjava materialnih in duhovnih dobrin

razméra -e ž ( ẹ̑ ) nav. mn., navadno s prilastkom
1. kar je opredeljeno z določenimi dejstvi, odnosi, ki vplivajo na življenje, dejavnost koga: razmere se spreminjajo ; prilagoditi se razmeram ; v takih razmerah ni mogoče delati ; živeti v dobrih, slabih razmerah ; razmere v družbi, državi, tovarni ; razmere v njegovi družini so zelo težke / delovne razmere ; gmotne, stanovanjske razmere ; gospodarske, kulturne, politične razmere ; razmere v znanosti
// kar je opredeljeno z določenimi dejstvi na kakem območju in more vplivati na kako dejavnost: podnebne, vremenske razmere ; poročilo o snežnih razmerah / prometne razmere v turistični sezoni
2. publ. mera , razsežnost : bazen olimpijskih razmer / stavka je zavzela velike razmere
zastar. njuna razmera je bila skrivnost njuno ljubezensko razmerje ; publ. v razmerah popolne svobode in neodvisnosti v popolni svobodi in neodvisnosti ; publ. narediti kaj po sili razmer ker ni (bilo) druge izbire

razméren -rna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
knjiž. sorazmeren : to je bil čas razmerne blaginje

razmérica -e ž ( ẹ̑ )
ekspr. manjšalnica od razmera: malomeščanske razmerice

razmériti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
z merjenjem razdeliti: razmeriti zemljišče

razmérjati -am nedov. ( ẹ́ )
z merjenjem deliti na dele: razmerjati zemljišče

razmérje -a s ( ẹ̑ )
1. kar izraža medsebojno odvisnost, povezanost količin, vrednosti, ki imajo kaj skupnega: ugotoviti razmerje med časom in dolžino poti ; formula kaže elemente v spojini in njihovo medsebojno razmerje ; mehanska energija je v stalnem razmerju s toplotno energijo / razdeliti vsoto v razmerju 1 : 5 / določiti razmerja med domačimi in tujimi cenami / razmerje sil v svetu se je spremenilo / človek podira razmerja v naravi sorazmerja / z oslabljenim pomenom biti v sorodstvenem razmerju v sorodstvu
2. navadno s prilastkom kar obstaja med posamezniki, skupinami
a) ob skupni dejavnosti: družbeno, produkcijsko razmerje ; razmerje med delovno organizacijo in skupnimi službami
b) v osebnem življenju: bratsko, prijateljsko razmerje / publ. stopiti v osebno razmerje s kom imeti osebne stike s kom / napeto razmerje v družini ga je zelo težilo napeti odnosi / intimno, ljubezensko, spolno razmerje
// zunajzakonski odnosi dveh oseb, navadno nasprotnega spola, temelječi na spolnosti: razmerja z njo ni skrival ; imela je razmerje s poročenim moškim
3. kar se izraža, kaže v ravnanju s kom, vedenju do koga; odnos : urediti razmerje med državo in Cerkvijo / dobra medčloveška razmerja
// v zvezi z do kar se izraža, kaže v ocenjevanju, presojanju česa: opredeliti razmerje do življenja
// v prislovni rabi, navadno v zvezi v razmerju do izraža omejitev, izhodišče pri opredeljevanju: vsak človek v razmerju do drugih ljudi ; oblast v razmerju do ljudstva / beseda je v razmerju do sinonima precej redka
4. v prislovni rabi, navadno s prilastkom, v zvezi v razmerju izraža primerjanje, vrednotenje, presojanje: zastavljeni načrti niso bili v pravem razmerju s sposobnostmi delavcev ; biti v ustreznem razmerju
5. star. razmere , okoliščine : ostro so kritizirali razmerje v tej deželi
fiz. kompresijsko razmerje ; geom. delilno razmerje število, značilno za medsebojno lego treh točk na premici ; jezikosl. frekvenčno razmerje med besedami ; posledično, sklepalno, vzročno razmerje ; mat. razmerje kvocient dveh količin ; pravn. delovno razmerje pravno razmerje med delavci pri delu z družbenimi sredstvi ali med delodajalcem in delojemalcem ; obligacijsko ali obveznostno razmerje pravno razmerje, na podlagi katerega je ena stranka upravičena zahtevati od druge določeno dajatev, storitev; obveznost ; pogodbeno razmerje ; pravno razmerje urejeno s pravnimi normami ; posledično, sklepalno, vzročno razmerje

razmérnik -a m ( ẹ̑ )
obrt. tabela s podatki o merah in sorazmerjih pri posameznih krojih: narediti razmernik ; delati po razmerniku

razmérnost -i ž ( ẹ́ )
knjiž. sorazmernost , skladnost : razmernost figur na sliki

razméroma prisl. ( ẹ̑ )
izraža visoko mero, stopnjo glede na primerjano: dežela je razmeroma bogata z gozdovi ; promet v mestu je razmeroma gost ; v pokoj je stopil razmeroma zgodaj / taki primeri so razmeroma redki ; zrak je razmeroma vlažen precej

razmesáriti -im dov. ( á ȃ )
ekspr. povzročiti komu hude rane, poškodbe, navadno z rezilom, konico: v pretepu so ga čisto razmesarili ; razmesariti na drobne kose

razmestítev -tve ž ( ȋ )
1. glagolnik od razmestiti: razmestitev predmetov v prostoru / razmestitev vojaških enot po mestih / pravilna razmestitev industrije
2. položaj, v katerem je kaj kje glede na druge stvari: vretenčasta razmestitev listov po steblu

razmestíti -ím tudi razméstiti -im dov. , razmésti; razméstil ( ī í; ẹ̄ ẹ̑ )
narediti, da pride kaj na več mest: razmestiti predmete po polici / razmestiti delavce po delovišču ; gostje so se razmestili po sobah

razméšati tudi razmešáti -am dov. ( ẹ́ á ẹ́ )
z mešanjem narediti, da se kaka snov enakomerno porazdeli v drugi: razmešati moko v malo mrzle vode / dobro razmešati jed premešati

razméščanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od razmeščati: razmeščanje pohištva / razmeščanje gostov po sobah

razméščati -am nedov. ( ẹ́ )
delati, da pride kaj na več mest: razmeščati stole okoli mize ; razmeščati zvezke po klopi / razmeščati otroke po sobi

razmeščênost tudi razméščenost -i ž ( é; ẹ̑ )
položaj, v katerem je kaj kje glede na druge stvari: razmeščenost pohištva

razmèt -éta m ( ȅ ẹ́ )
glagolnik od razmetati: razmet kart

razmetánost -i ž ( á )
značilnost razmetanega: razmetanost stanovanja / za navidezno razmetanostjo besed in pojmov je vendar red

razmetáti -méčem dov. , razmêči razmečíte; razmêtal ( á ẹ́ )
1. z metanjem narediti, da pride kaj na večjo površino, na več mest: razmetati gnoj, seno ; razmetati z vilami ; enakomerno razmetati
2. spraviti v nered: razmetati igrače, knjige / razmetati sobo ; ekspr. vse stanovanje mi je razmetal
3. nav. ekspr. pretirano, nepremišljeno porabiti dobrine: lahkomiselno razmetati denar ; ves zaslužek razmeče za obleko
tisk. razmetati stavek razstaviti stavek in zložiti črkovni material na ustrezna mesta

razmetávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od razmetavati: razmetavanje sena / razmetavanje igrač / razmetavanje denarja

razmetávati -am nedov. ( ȃ )
1. z metanjem delati, da pride kaj na večjo površino, na več mest: razmetavati gnoj, seno
2. spravljati v nered: razmetavati igrače / razmetavati sobo
3. nav. ekspr. pretirano, nepremišljeno porabljati dobrine: razmetavati denar za pijačo

razmetoválec -lca [ razmetovau̯ca tudi razmetovalca ] m ( ȃ )
tisk. stavec, ki razstavlja stavek in zlaga črkovni material na ustrezna mesta: biti, postati razmetovalec

razmezgáti -ám dov. ( á ȃ )
ekspr. pomendrati , poteptati : razmezgati svež beton / razmezgati mokro zemljo

razmígati -am dov. ( ȋ ) ekspr.
1. razgibati 1 : razmigati roke ; pri telovadbi smo se pošteno razmigali / skušal ga je razmigati, da bi povedal kaj o sebi
2. razmajati : burja je razmigala stebre

razmigávati -am nedov. ( ȃ )
ekspr. razgibavati : razmigavati roke ; počasi so se razmigavali

razmík -a m ( ȋ )
1. medsebojna oddaljenost med predmeti, navadno manjša: povečati, zmanjšati razmik ; razmik med deskami, hišami, vrstami / hodili so v koloni v majhnih razmikih / časovni razmik med dogodkoma presledek
2. glagolnik od razmakniti: poveljnik je ukazal razmik
adm. razmik razdalja med (natipkanimi) besedami ali znaki; razdalja med (tipkanimi) vrsticami ; elektr. kontaktni razmik največja možna razdalja med kontaktnima elementoma

razmikáč -a m ( á )
avt. del zavornega mehanizma, ki pri zaviranju razmakne zavorne čeljusti:

razmíkanje -a s ( ī )
glagolnik od razmikati: razmikanje plošč / razmikanje vrst

razmíkati -am nedov. ( ī ȋ )
spravljati kaj v večjo medsebojno oddaljenost: razmikati klopi, stole ; razmikati zavese ; vrste plesalcev so se počasi razmikale / razmikati prste
tisk. razmikati vrste
// delati, da kaj ni več skupaj, strnjeno: razmikali so veje, da so lažje hodili

razminíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od razminirati: reševalci, policisti in ekipa za razminiranje so prispeli na ozemlje s pehotnimi minami ; sklad za razminiranje

razminírati -am dov. ( ȋ )
1. odstraniti mine, zlasti z minskih polj: razminirati dve tretjini ozemlja države
2. razstreliti kaj z minami, eksplozivom: razminirati bunker, most

razmíslek -a [ razmislək ] m ( ȋ )
usmeritev dejavnosti v zavesti v kaj
a) da bi prišlo do jasnosti, zaključkov: te pesnikove besede so vredne razmisleka / podrobnejši razmislek je to pokazal podrobnejša presoja, analiza
b) da bi se spoznala primernost, posledice česa: za odločitev je potreben razmislek ; imeti čas za razmislek / storiti kaj brez razmisleka

razmísliti -im dov. ( í ȋ )
1. usmeriti dejavnost v zavesti v kaj
a) da bi prišlo do jasnosti, zaključkov: vso stvar bo treba še razmisliti ; skušal je razmisliti, kaj se dogaja z njim ; o teh vprašanjih moramo dobro razmisliti
b) da bi se spoznala primernost, posledice česa: razmisli, kaj bi bilo potrebno storiti ; razmislite tudi o tem / dobro razmisli, preden se odločiš
// presoditi, oceniti: skušali so razmisliti svoj položaj
2. knjiž. povzročiti, da kdo preneha intenzivno misliti na kaj: delo človeka potolaži in razmisli

razmíšljanje -a s ( í )
glagolnik od razmišljati: navajati učence na razmišljanje ; ekspr. potopil se je v razmišljanje ; kritično, poglobljeno razmišljanje ; razmišljanje o vzgojnih vprašanjih / odgovoril mu je brez razmišljanja ; po dolgem razmišljanju se je odločil

razmíšljati -am nedov. ( í )
usmerjati dejavnost v zavesti v kaj
a) da bi prišlo do jasnosti, zaključkov: razmišlja, zakaj se je to zgodilo ; razmišljati o življenjskih vprašanjih ; o njem, star. njega velikokrat razmišlja / vso noč je razmišljal
b) da bi se spoznala primernost, posledice česa: dolgo je razmišljal, kaj naj stori, kako naj se odloči
c) sploh: razmišlja o sreči, ki ga čaka

razmíšljenec -nca m ( ȋ )
ekspr. razmišljen človek: ta človek je velik razmišljenec

razmíšljenost -i ž ( ȋ )
stanje razmišljenega človeka: to je bila posledica njegove razmišljenosti / storiti kaj v razmišljenosti

razmišljeválec -lca [ razmišljevau̯ca tudi razmišljevalca ] m ( ȃ )
knjiž. kdor (rad) razmišlja: samoten razmišljevalec

razmišljeváti -újem nedov. ( á ȗ )
razmišljati : razmišljevati o umetnosti / hodil je po sobi in razmišljeval / dolgo je razmišljeval, kaj naj stori

razmnóžek -žka m ( ọ̑ )
knjiž. izdelek, ki nastane pri razmnoževanju besedila: razmnožek predsednikovega govora

razmnoženína -e ž ( í )
knjiž. izdelek, ki nastane pri razmnoževanju besedila: tiskovine in razmnoženine

razmnoževálec -lca [ razmnoževau̯ca tudi razmnoževalca ] m ( ȃ )
1. kdor se (poklicno) ukvarja z razmnoževanjem besedila: razpisati delovno mesto razmnoževalca
2. zastar. razmnoževalni stroj: kupiti razmnoževalec

razmnoževálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na razmnoževanje: razmnoževalni postopek / razmnoževalni stroj / razmnoževalna sposobnost

razmnoževalíšče -a s ( í )
knjiž. kraj, prostor, kjer se živali, rastline razmnožujejo: v vrtnariji imajo razmnoževališče ; podrte smreke so razmnoževališče lubadarja

razmnoževálnica -e ž ( ȃ )
delavnica, obrat za razmnoževanje besedila: delati v razmnoževalnici

razmnoževálnik -a m ( ȃ )
razmnoževalni stroj: izdelava razmnoževalnikov

razmnoževánje -a s ( ȃ )
glagolnik od razmnoževati: ukvarjati se z razmnoževanjem cvetlic ; razmnoževanje rastlin z gomolji / razmnoževanje tiskovin ; stroj za razmnoževanje / proučevati razmnoževanje živali / čezmerno razmnoževanje ki ni v skladu z možnostmi za preživljanje ; nespolno, spolno razmnoževanje

razmnoževáti -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati, da nastanejo novi organizmi iz že obstoječih: razmnoževati rastline ; razmnoževati s potaknjenci, semenom
2. izdelovati več kopij besedila, slike: razmnoževati letake ; razmnoževati na ciklostilu

razmnožítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od razmnožiti: razmnožitev rastlin s potaknjenci / razmnožitev tiskovin / hitra razmnožitev bakterij

razmnožíti -ím dov. , razmnóžil ( ī í )
1. narediti, da nastanejo novi organizmi iz že obstoječih: razmnožiti rastlino ; razmnožiti ribe v akvariju ; razmnožiti s potaknjenci, semenom
2. izdelati več kopij besedila, slike: razmnožiti okrožnico, tiskovino ; razmnožiti na pisalnem stroju

razmočíti -móčim dov. ( ī ọ́ )
narediti kaj zelo mokro, mehko, navadno z vodo: dež je razmočil zemljo / razmočiti kruh v mleku

razmòk -ôka in -óka m ( ȍ ó, ọ́ )
knjiž. tinktura : razmok arnike

razmókel -ôkla -o [ razmokəu̯ ] prid. ( ọ́ ó )
knjiž. razmočen : razmokla tla ; polja so razmokla od dežja

razmontírati -am dov. ( ȋ )
razstaviti (na dele), razdreti: razmontirati omaro, stroj

razmótati -am tudi razmotáti -ám dov. ( ọ̄; á ȃ )
1. narediti, da kaj preneha biti nepravilno prepleteno, zvito: s težavo je razmotal vrvi
ekspr. upajmo, da bomo to vprašanje kmalu razmotali rešili, razrešili
2. knjiž. odviti : razmotati paket / razmotati papir

razmotávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od razmotavati: razmotavanje zapletene vrvi / razmotavanje stare pisave

razmotávati -am nedov. ( ȃ )
1. delati, da kaj preneha biti nepravilno prepleteno, zvito: potrpežljivo je razmotaval mrežo
knjiž. razmotavati staro pisavo spoznavati, razkrivati
2. knjiž. odvijati : razmotavati pakete / razmotavati obvezo / razmotavati volno s klobčiča

razmotríti -ím dov. , razmótril; razmotrèn ( ī í )
star. ogledati si, pogledati: učenci naj natančno razmotrijo predmet, ki ga bodo risali
// premisliti , razmisliti : razmotriti o umetnosti / skušal je razmotriti zadnje dogodke
// presoditi , oceniti : razmotriti nastali položaj

razmotrívanje -a s ( í )
glagolnik od razmotrivati: razmotrivanje okolice / razmotrivanje o bistvu umetnosti / kritično razmotrivanje nastalega položaja

razmotrívati -am nedov. ( í )
star. opazovati , gledati : pozorno razmotrivati kip
// premišljevati , razmišljati : razmotrivati o bistvu življenja / dolgo so razmotrivali zadnje dogodke
// presojati , ocenjevati : razmotrivali so nastali položaj ; začeli so razmotrivati njegovo ravnanje

razmrcváriti -im dov. ( á ȃ )
ekspr. povzročiti komu hude rane, poškodbe: krogla mu je razmrcvarila roko

razmrčésiti -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
knjiž. sistematično uničiti, zatreti mrčes: razmrčesiti perilo

razmréžiti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
knjiž. narediti, da je kaj načrtno razporejeno na kakem območju: razmrežiti zračni promet po vsej državi

razmŕšenec -nca m ( )
ekspr. razmršen človek: dolgolas razmršenec

razmŕšenost -i ž ( )
značilnost razmršenega: razmršenost brade / moti ga dekletova razmršenost in neurejenost

razmŕšiti -im dov. ( ŕ r̄ )
narediti kaj neurejeno, neporavnano, zlasti lase: razmršil ji je lase / veter mu je razmršil brado

razmŕviti -im dov. ( ŕ ȓ )
narediti iz česa majhne, drobne dele; razdrobiti : razmrviti cigaro

raznarodítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od raznaroditi: nevarnost raznaroditve

raznarodíti -ím dov. , raznaródil ( ī í )
vzeti narodno zavest in znake narodnosti: raznaroditi narod ; ta del prebivalstva se je raznarodil

raznarodoválec -lca [ raznarodovau̯ca tudi raznarodovalca ] m ( ȃ )
nav. ekspr. kdor raznaroduje: boriti se proti raznarodovalcem

raznarodoválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na raznarodovanje: raznarodovalna politika / raznarodovalna organizacija

raznarodoválnica -e ž ( ȃ )
nav. ekspr. ustanova, navadno šola, ki pospešuje raznarodovanje: ta šola je bila raznarodovalnica naše mladine

raznarodovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od raznarodovati: raznarodovanje narodnih manjšin ; boj proti raznarodovanju ; nasilno raznarodovanje in vsestransko preganjanje

raznarodováti -újem nedov. ( á ȗ )
jemati narodno zavest in znake narodnosti: fašizem je sistematično raznarodoval naše kraje ; raznarodovati narodne manjšine

raznašálec -lca [ raznašau̯ca ] m ( ȃ )
kdor kaj raznaša: raznašalec časopisov, knjig / raznašalec bolezni

raznašálka -e [ raznašau̯ka tudi raznašalka ] ž ( ȃ )
ženska, ki kaj raznaša: raznašalka časopisov / raznašalka bolezni

raznášanje -a s ( ȃ )
glagolnik od raznašati: raznašanje mleka, pošte / raznašanje bolezni

raznášati -am nedov. ( ȃ )
1. z nošenjem, prenašanjem delati, da pride kaj na več mest: raznašati časopise, mleko po hišah / s čevlji raznašati blato po stanovanju / ptice raznašajo seme / raznašati bolezni širiti, razširjati
// z nošenjem, prenašanjem delati, da kaj ni več skupaj, na enem mestu: raznašati veje / evfem. ugotovili so, da nekdo raznaša blago krade
2. nav. ekspr. razširjati , razglašati : raznašati čenče ; raznašati novice po vasi

raznêsti -nêsem dov. , raznésel raznêsla ( é )
1. z nošenjem, prenašanjem narediti, da pride kaj na več mest: raznesti vabila po hišah / s čevlji raznesti blato / veter je raznesel seme
// z nošenjem, prenašanjem narediti, da kaj ni več skupaj, na enem mestu: otroci so raznesli igrače / evfem. vdrli so v trgovino in raznesli, kar se je dalo pokradli
2. nav. ekspr. razširiti , razglasiti 2 : raznesti novico po vasi ; povsod je raznesel, da se je vrnila ; to se je hitro razneslo po mestu ; brezoseb. razneslo se je, da je umrl
3. s pritiskom od znotraj povzročiti, da kaj poči, razpade: vino je razneslo sod ; brezoseb. cev, parni kotel je razneslo
4. brezoseb., ekspr., v zvezi z od izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: razneslo jo bo od jeze, radovednosti

raznétiti -im, tudi raznetíti in raznétiti -im dov. ( ẹ́ ẹ̄; ī ẹ́ )
narediti, povzročiti, da kaj začne močneje goreti: raznetiti ogenj ; pren. skušal je raznetiti njeno ljubezen

raznéženec -nca m ( ẹ̑ )
ekspr. raznežen človek: taka glasba je za raznežence

raznéženost -i ž ( ẹ̑ )
stanje razneženega človeka: prevzela ga je razneženost

razneževáti -újem nedov. ( á ȗ )
1. vzbujati pri kom nežnost: ta misel ga je razneževala
2. knjiž. razvajati : razneževati otroka

raznéžiti -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
1. vzbuditi pri kom nežnost: pogled nanjo ga je raznežil
2. knjiž. razvaditi : mati je otroka raznežila

razníčiti -im dov. ( í ȋ )
knjiž. vzeti pomen, veljavo, vrednost: skušali so razničiti to legendo ; ideja se je razničila

razníhanost -i ž ( ī )
knjiž. razmajanost : raznihanost vrat / raznihanost vej
knjiž. duševna raznihanost razdvojenost, razklanost

razníhati -am dov. ( ī )
knjiž. razmajati : raznihati vrata / veter je raznihal veje

razno... ali rázno... prvi del zloženk ( ā )
nanašajoč se na razen 1 : raznobarven, raznoglasen, raznopolt, raznovrstnost

raznobárven -vna -o prid. ( ȃ )
ki je različnih barv: raznobarvni balončki, trakovi ; raznobarvno cvetje
šah. raznobarvna lovca lovca bele in črne barve, ki se premikata po poljih različne barve

raznobárvnost -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost raznobarvnega: raznobarvnost cvetja

raznočásen -sna -o prid. ( á )
knjiž. ki se pojavi, poteka ob različnem času: raznočasni dogodki

raznočásje -a s ( ȃ )
knjiž. raznočasnost : raznočasje dogodkov
jezikosl. obstajanje, spreminjanje jezikovne lastnosti, značilnosti v njihovem časovnem razvoju; diahronija

raznočásnost -i ž ( á )
knjiž. lastnost česa, kar se pojavlja, poteka ob različnem času: raznočasnost dogodkov

raznoglásen -sna -o prid. ( ā )
1. ki je iz različnih glasov: raznoglasen otroški smeh ; raznoglasno oglašanje siren
2. knjiž. neskladen , neenoten : stilno raznoglasen tekst

raznoglásje -a s ( ȃ )
knjiž. neskladnost , neenotnost : stilno raznoglasje dramske predstave / raznoglasje v stranki neenotnost, nesoglasje

raznoglásnost -i ž ( ā )
knjiž. neskladnost , neenotnost : stilna raznoglasnost teksta

raznoiménski -a -o prid. ( ẹ̑ )
v zvezah: fiz. raznoimenski magnetni pol južni ali severni magnetni pol v odnosu do drugega; nasprotnoimenski magnetni pol ; mat. raznoimensko število količina, ki se izrazi z več merskimi enotami

raznojezíčen -čna -o prid. ( ȋ )
ki zna in redno uporablja različne jezike: raznojezično prebivalstvo / raznojezične prireditve

raznolíčen -čna -o prid. ( ī ) knjiž.
1. ki je različnih oblik: raznolični predmeti
2. raznovrsten , mnogovrsten : raznolični pojavi
knjiž. raznolično razlaganje dejstev različno

raznolíčje -a s ( ȋ )
knjiž. raznovrstnost , mnogovrstnost : presenetilo ga je raznoličje vsega, kar je videl ; doseči harmonijo v raznoličju

raznolíčnost -i ž ( ī )
knjiž. raznovrstnost , mnogovrstnost : raznoličnost stvari / narodnostna raznoličnost prebivalstva / raznoličnost obeh pesnikov različnost
biol. pojav, da ima živo bitje iste vrste razne oblike

raznolík -a -o prid. ( ȋ ī ) knjiž.
1. ki je različnih oblik: raznoliki kapniki / raznolike oblike
2. raznovrsten , mnogovrsten : raznoliki pojavi / raznolika hrana / raznolika pokrajina
knjiž. raznolike razlage kakega pojava različne

raznolíkost -i ž ( ī ) knjiž.
1. lastnost, značilnost raznolikega: raznolikost kapnikov
2. raznovrstnost , mnogovrstnost : raznolikost pojavov, stvari / raznolikost pokrajine

raznolísten -tna -o prid. ( ȋ )
ki ima liste različnih oblik: raznolistna rastlina
bot. raznolistni osat rastlina z enostavnimi ali pernato deljenimi listi in škrlatnimi cveti, Cirsium heterophyllum

raznonároden -dna -o prid. ( á )
knjiž. večnacionalen : raznonarodna država

raznoobrázen -zna -o prid. ( ā )
knjiž. raznovrsten , mnogovrsten : raznoobrazni načini dela

raznopoménka -e ž ( ẹ̑ ) jezikosl.
beseda, ki ima enako pisno podobo kot druga beseda, a drugačen pomen: nadpomenke, podpomenke, sopomenke in raznopomenke

raznopoménski -a -o prid. ( ẹ̑ ) jezikosl.
ki ima enako pisno podobo kot druga beseda, a drugačen pomen: raznopomenski izrazi ; raznopomenske besede

raznopoménskost -i ž ( ẹ̑ ) jezikosl.
lastnost, značilnost besede, ki ima enako zvočno in pisno podobo kot druga beseda, a drugačen pomen: pomenska različnost temelji na protipomenskosti in raznopomenskosti

ráznorázen -zna -o prid. ( ā-ā )
publ. različen , raznovrsten : prihajali so raznorazni ljudje ; uporabljati raznorazne metode zdravljenja

raznoróden -dna -o prid. ( ọ̄ )
ki je različnega rodu, različne narodnosti: raznorodno prebivalstvo
// knjiž. raznovrsten , mnogovrsten : raznorodni pojavi / raznorodna dela različna

raznoródnost -i ž ( ọ̄ )
lastnost raznorodnega: raznorodnost prebivalstva / knjiž. raznorodnost pojavov raznovrstnost, mnogovrstnost
zool. zaporedno menjavanje enospolnega zaroda z obojespolnim; heterogonija

raznosíti -nósim dov. , raznóšen ( ī ọ́ )
z nošenjem, prenašanjem narediti, da pride kaj na več mest: raznositi pisma / ptice raznosijo seme po gozdu

raznosméren -rna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
ki poteka v različnih smereh: raznosmerni nasipi ; raznosmerne črte / raznosmerne težnje

raznospôlen -lna -o prid. ( ȏ )
knjiž. ki je različnega spola: skupina raznospolnih vrstnikov

ráznost -i ž ( ā )
knjiž. različnost : raznost značajev

raznostrán in raznostràn -ána -o prid. ( ȃ; ȁ á )
knjiž. različen , raznovrsten : raznostrani razlogi za kako dejanje

raznostráničen -čna -o prid. ( á )
geom. ki ima različno dolge stranice: raznostranični četverokotnik, trikotnik

raznotér -a -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. raznovrsten , mnogovrsten : v sobi je raznotero pohištvo / raznotere dejavnosti / raznotere misli različne

raznotérost -i ž ( ẹ̑ )
knjiž. raznovrstnost , mnogovrstnost : raznoterost pojavov / vsebinska raznoterost filmov različnost

raznovŕsten -tna -o prid. , raznovŕstnejši ( ȓ )
ki je različnih vrst: raznovrstni pojavi, predmeti ; raznovrstne rastline, živali / raznovrstne dejavnosti ; raznovrstna opravila / raznovrstni načini dela
// ki je različnih sestavin: raznovrstna hrana, snov

raznovŕstnost -i ž ( ȓ )
lastnost, značilnost raznovrstnega: biotska raznovrstnost ; raznovrstnost predmetov ; raznovrstnost pesniških oblik / raznovrstnost zahtev / raznovrstnost hrane

raznozlóžen -žna -o prid. ( ọ̄ ) jezikosl.
1. ki pripada drugemu zlogu: raznozložni glas
2. ki nima enakega števila zlogov: raznozložne besede

raznóžen -žna -o prid. ( ọ̄ )
šport. pri katerem so noge raznožene: raznožna stoja / raznožni korak hoja s smučmi navkreber, pri kateri sta sprednja konca smuči narazen, zadnja pa skupaj
vet. raznožna stoja stoja pri živalih z ravnimi, spodaj razmaknjenimi nogami

raznožênje -a s ( é )
glagolnik od raznožiti: odnoženje, prinoženje in raznoženje

raznožíti -ím dov. , raznóžil ( ī í )
šport. dati obe nogi hkrati narazen: raznožiti med skokom

raznóžka -e ž ( ọ̑ )
šport. seskok s telovadnega orodja ali preskok tega orodja z raznoženimi nogami: narediti raznožko

razobésiti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
obesiti na več krajev, mest: razobesiti letake, vabila ; razobesiti slike po steni ; razobesiti zastave / razobesiti perilo obesiti

razobéšanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od razobešati: razobešanje zastave

razobéšati -am nedov. ( ẹ́ )
obešati na več krajev, mest: razobešati zastave / razobešati perilo obešati

razobéšenje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od razobesiti: razobešenje zastav

razoblíčiti -im dov. ( í ȋ )
knjiž. skaziti , iznakaziti : bolezen je razobličila njeno telo / pisatelj je realnost razobličil
knjiž. pri pranju se je obleka razobličila izgubila pravilno obliko

razoblikováti -újem dov. ( á ȗ )
knjiž. skaziti , iznakaziti : to je razoblikovalo njeno postavo / ekspresionisti so realnost razoblikovali
knjiž. na soncu so se plošče razoblikovale izgubile pravilno obliko

razočáranec -nca m ( ȃ )
ekspr. razočaran človek: življenje razočaranca ; zagrenjenci in razočaranci

razočáranje -a s ( ȃ )
neugodno duševno stanje, ki ga povzroči neizpolnitev želj, pričakovanj: prevzelo ga je razočaranje ; ekspr. ljudi se je polastilo razočaranje ; ni skrival svojega razočaranja ; doživeti hudo, veliko, ekspr. grenko razočaranje ; ljubezensko razočaranje / ekspr. kljub vsem razočaranjem je ostal idealist / to je storil iz razočaranja

razočáranost -i ž ( ȃ )
stanje razočaranega človeka: pesnikova razočaranost nad svetom / prevzela ga je razočaranost razočaranje

razočárati -am dov. ( ȃ )
vzbuditi pri kom neugoden čustveni odnos zaradi neizpolnitve želj, pričakovanj: igralec je gledalce razočaral ; prijatelj ga je zelo razočaral ; razočarati se nad sodelavci / razstava je obiskovalce razočarala ; tako življenje ga je razočaralo
publ. naši igralci so na prvenstvu razočarali so zelo slabo igrali; niso dosegli pričakovanega uspeha

razočarljív -a -o prid. ( ī í )
knjiž. ki koga razočara: razočarljiv odgovor ; življenje je bilo zanj razočarljivo

razodênje -a s ( é )
zastar. razodetje : razodenje skrivnosti

razodéten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na razodetje: razodetna vsebina
pravn. razodetna prisega zaprisežena napoved dolžnika o njegovem premoženjskem stanju

razodéti -dénem dov. , razodêni razodeníte ( ẹ́ )
1. odstraniti zlasti odejo z ležeče osebe: razodeti spečega otroka ; bolnik se je v spanju razodel
2. ekspr. narediti, da kaj izve kdo drug: razodeti komu svoje misli ; razodeti resnico, skrivnost ; nikomur se ni razodela / razodel ji je svojo ljubezen izpovedal ; razodeti komu svoje želje povedati
ekspr. razodeti komu svoje srce izpovedati mu svoja čustva, misli ; ekspr. razodelo se bo, kdo je kriv postalo bo jasno, očitno
3. ekspr. biti zunanji izraz, znamenje česa: njen glas jim je razodel, kako zelo trpi ; njen pogled mu je vse razodel

razodétje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od razodeti: preprečiti komu razodetje resnice, skrivnosti
// kar se razodene, pove: to razodetje je vse zelo presenetilo ; nenavadno razodetje
ekspr. to je bilo zanj pravo razodetje nekaj popolnoma novega ; ekspr. ta igralec je bil resnično razodetje proti pričakovanju zelo dober, uspešen
rel. Razodetje zadnja svetopisemska knjiga z videnji apostola Janeza o koncu sveta ; (božje) razodetje kar je znano o Bogu, izvoru in zadnjih ciljih življenja in sveta, zlasti iz Svetega pisma

razodévanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od razodevati: razodevanje otrok / razodevanje misli, načrtov / razodevanje humanističnih idej v umetniškem delu

razodévati -am nedov. ( ẹ́ )
1. odstranjevati zlasti odejo z ležeče osebe: razodevati otroka ; nemiren bolnik se je vso noč razodeval
2. ekspr. delati, da kaj izve kdo drug: razodevati komu svoje misli, načrte ; ne razodeva rad svojih skrivnosti / v pesmih je razodeval svoja čustva izpovedoval
3. ekspr. biti zunanji izraz, znamenje česa: glas je razodeval, da je razburjena ; njegov obraz je razodeval grozo, žalost ; v njenem pogledu se razodeva milina / njegove besede so razodevale, da je bister človek

razodtujevánje -a s ( ȃ )
knjiž. odpravljanje, prenehanje odtujevanja: razodtujevanje človeka

razoglàv tudi razogláv -áva -o prid. ( ȁ á; ȃ )
ki je brez pokrivala: razoglav fant ; hodila je bosa in razoglava

razoglávost -i ž ( ā )
lastnost, značilnost razoglavega človeka: razoglavost mladih fantov

razogljíčenje -a s ( ȋ )
glagolnik od razogljičiti: razogljičenje spojin

razogljíčiti -im dov. ( í ȋ )
metal. odstraniti, odvzeti ogljik iz jekel in zlitin:

razonegáviti -im dov. ( á ȃ )
ekspr., s širokim pomenskim obsegom izraža dovršno dejanje, ki je znano, a se noče, ne more imenovati: razonegaviti komu načrt ; vse se je razonegavilo / ta človek je vedno tako mrk, vojska ga je vsega razonegavila

razopážiti -im dov. ( á ȃ )
knjiž. odstraniti opaž: razopažiti stene

rázor -óra m ( á ọ́ )
pri oranju nastali jarek, ko se ena brazda odreže na levo, druga pa na desno stran: očistiti, poglobiti razor ; metati plevel v razor ; iti po razoru
knjiž. ladja je puščala za seboj globok razor brazdo ; knjiž. drobni razori na obrazu gube

razoránost -i ž ( á )
ekspr. lastnost, značilnost razoranega: razoranost gorskih vrhov / razoranost obraza

razoráti -ôrjem in -órjem dov. , razôrji razorjíte; razorál ( á ó, ọ́ )
1. zorati tako, da se odreže ena brazda na levo, druga pa na desno stran: razorati njivo, ogon
2. ekspr. narediti brazdi podobne zareze: vozovi so razorali cesto / skrbi so ji razorale obraz

razorávati -am nedov. ( ȃ )
1. orati tako, da se odreže ena brazda na levo, druga pa na desno stran: razoravati njivo, ogon
2. ekspr. delati brazdi podobne zareze: divje svinje razoravajo polje / skrbi ji razoravajo čelo

razorožênec -nca m ( é )
knjiž. razorožen človek: streti odpor razorožencev

razorožênost -i ž ( é )
lastnost, stanje razoroženega: razoroženost ujetnikov

razoroževálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na razoroževanje: razoroževalni proces, program ; razoroževalna akcija, vojna / razoroževalni sporazum ; razoroževalni inšpektor, strokovnjak ; razoroževalna komisija

razoroževánje -a s ( ȃ )
glagolnik od razoroževati: razoroževanje ujetnikov

razoroževáti -újem nedov. ( á ȗ )
odvzemati orožje: razoroževati ujetnike ; pren., ekspr. njen molk ga je počasi razoroževal

razorožítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od razorožiti: razorožitev nasprotnikovih vojakov / prizadevanje za razorožitev

razorožíti -ím dov. , razoróžil ( ī í )
odvzeti orožje: razorožiti nasprotnikovo četo ; razorožiti ujetnike ; pren., ekspr. njeno ravnanje ga je zmedlo in ga popolnoma razorožilo

razorožítven -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na razorožitev: razorožitveni postopek / razorožitvena konferenca

razosebítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od razosebiti: vzroki za razosebitev človeka

razosébiti -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
odvzeti zavest o lastni osebnosti: razosebiti človeka ; v takih razmerah se človek razosebi / razosebiti delo

razosébljanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od razosebljati: razosebljanje človeka / kulturno razosebljanje

razosébljati -am nedov. ( ẹ́ )
odvzemati zavest o lastni osebnosti: stroj delavca razoseblja ; v takih razmerah se človek razoseblja / razosebljati delo

razosébljenje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od razosebiti: razosebljenje človeka ; proces razosebljenja / razosebljenje dela

razosébljenost -i ž ( ẹ̑ )
značilnost razosebljenega človeka: razosebljenost junakov drame

rázoven -vna -o prid. ( á )
šport., v zvezi razovna stoja stoja na rokah, izvedena počasi z uleknjenim telesom: narediti razovno stojo

rázovka -e ž ( á )
šport. element orodne, parterne telovadbe, pri katerem je telo v vodoravnem položaju: narediti razovko / razovka stojno pri kateri ima telovadec eno nogo na podlagi, drugo pa visoko zanoženo

razovníca -e ž ( í )
nar. red 2 : arnica je ležala v dolgih ravnih razovnicah po senožetih (C. Kosmač)

razpacáti -ám dov. ( á ȃ )
ekspr. razmazati : razpacati črnilo po zvezku

razpàd -áda m ( ȁ á )
glagolnik od razpasti: razpad zidovja / razpad trupla / razpad beljakovin / preprečiti razpad države, vojske
fiz. radioaktivni razpad atomskega jedra pojav, pri katerem odda atomsko jedro enega ali dva delca

razpádanje -a s ( ā )
glagolnik od razpadati: razpadanje kamenja, skal / razpadanje lesa, listja ; razpadanje trupel / razpadanje organskih snovi / razpadanje rimskega cesarstva

razpádati -am nedov. ( ā ȃ )
1. prehajati v dele, kose: kamen, skala razpada ; trdnjava je že začela razpadati ; hitro, počasi razpadati / razpadati na, v več delov
2. prehajati v svoje sestavine: listje začne razpadati ; truplo že razpada
// kem. prehajati v enostavne spojine ali elemente: organske snovi razpadajo ; ogljikov dioksid razpada v ogljikov oksid in kisik ; razpadati pri visoki temperaturi
3. približevati se prenehanju obstajanja, opravljanja svoje dejavnosti zaradi nediscipline, notranje nepovezanosti: armada, država začne razpadati / njun zakon že razpada

razpádek -dka m ( ȃ )
kar nastane pri razpadu: razpadek bolnega tkiva

razpáden -dna -o prid. ( ā )
nanašajoč se na razpad: razpadni procesi
fiz. razpadni čas

razpadlína -e ž ( í )
kar nastane pri razpadu: razpadline beljakovin

razpadljív -a -o prid. ( ī í )
ki (rad) razpade: razpadljiva snov ; lahko, težko razpadljiv

razpádlost -i ž ( á )
lastnost, značilnost razpadlega: razpadlost snovi

razpahníti in razpáhniti -em, tudi razpáhniti -em dov. ( ī á; á ā )
sunkovito odpreti, zlasti vrata: razpahniti oknice, vrata ; razpahniti nastežaj
ekspr. razpahniti oči, usta široko odpreti

razpahováti -újem nedov. ( á ȗ )
sunkovito odpirati, zlasti vrata: razpahovati vrata

razpalíti in razpáliti -im, in razpáliti -im dov. ( ī á; á ) star.
1. raznetiti : razpalil je ogenj, da se je prikazal visok plamen
2. razvneti , podžgati : skušal je razpaliti njihovo ljubezen do domovine / to je razpalilo njegovo domišljijo
// zelo razburiti, razjeziti: ta krivica ga je razpalila ; ko je to slišal, se je razpalil
3. spodbuditi , navdušiti : razpaliti ljudi k uporu

razpáljati -am nedov. ( á ) star.
1. razvnemati , podžigati : razpaljal je njihovo sovraštvo
2. spodbujati , navduševati : misel o pravičnosti jih je razpaljala

razpáljenost -i ž ( á )
star. razvnetost , razgretost : njen obraz je žarel od čustvene razpaljenosti

razpaljeváti -újem nedov. ( á ȗ ) star.
1. razvnemati , podžigati : to je razpaljevalo njihove strasti
2. spodbujati , navduševati : s svojimi besedami je razpaljeval ljudi k delu

razparáč -a m ( á )
ekspr. divja, krvoločna žival: tiger razparač

razpárati -am dov. ( ȃ )
1. s prerezovanjem, pretrgavanjem niti narediti, da posamezni deli tkanine, oblačila ne tvorijo več celote: razparati obleko, plašč
// s potegovanjem, vlečenjem niti narediti, da pletenina kot celota ne obstaja več: razparati pulover
2. navadno z vzdolžnim rezanjem, trganjem narediti, da kaj ni več celo: razparati živali trebuh
3. ekspr. s silo prekiniti določeno stanje: blisk je razparal nebo / streli so razparali tišino
4. ekspr. povzročiti velik občutek neugodja, bolečino: ta misel mu je razparala srce

razparcelíranost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost razparceliranega: razparceliranost posestva / zaradi razparceliranosti zemljišč ni mogoča strojna obdelava

razparcelírati -am dov. ( ȋ )
razdeliti na parcele: razparcelirati zemljišče

razpásati -pášem dov. ( ȃ )
odstraniti komu pas: razpasati otroka ; razpasal se je in se slekel

razpasováti se -újem se nedov. ( á ȗ )
star. širiti se, razširjati se: ta navada se vedno bolj razpasuje

razpásti -pádem dov. , stil. razpàl razpála ( á ā )
1. preiti v dele, kose: kamen, led pod udarci razpade ; stol je razpadel ; trdnjava, zidovje razpade / po očetovi smrti je posestvo razpadlo na, v več delov
2. preiti v svoje sestavine: odmrle rastline razpadejo ; truplo razpade, zastar. se razpade
// kem. preiti v enostavne spojine ali elemente: organska snov v zemlji razpade ; dušikov dioksid razpade v dušikov oksid in kisik
3. prenehati obstajati, opravljati svojo dejavnost zaradi nediscipline, notranje nepovezanosti: država, vojska razpade ; društvo je kmalu razpadlo / družinsko življenje je razpadlo
fiz. atomsko jedro razpade

razpásti se -pásem se dov. ( á )
1. pasoč se oditi na več strani: ovce so se razpasle po pobočju
2. ekspr. razširiti se: plevel se je razpasel po njivi / rak se je razpasel po vsem telesu
ekspr. ta mrčes se je zelo razpasel razmnožil ; ekspr. v mestu so se razpasle tatvine so številčno narasle

razpášen -šna -o prid. ( ā ) star.
1. razuzdan , razvraten : razpašen starec ; biti razpašen / razpašno življenje
2. razposajen , objesten : skupina razpašnih mladeničev

razpášnež -a m ( ȃ )
star. razuzdanec , razvratnež : bil je pijanec in razpašnež

razpášnost -i ž ( ā )
star. razuzdanost , razvratnost : jezila jo je njegova razpašnost / živeti v razpašnosti

razpecljáti -ám dov. ( á ȃ )
agr. potrgati jagode s pecljevine: pred stiskanjem grozdje razpecljajo

razpečáti -ám dov. ( á ȃ )
1. narediti, da zlasti kaj prepovedanega dobi več oseb: razpečati ponarejene bankovce, mamila
2. knjiž. razdeliti , razposlati : založba je razpečala knjige
zastar. vse blago so že razpečali razprodali

razpečátiti -im dov. ( á ȃ )
narediti, da kaj preneha biti zapečateno: razpečatiti pismo

razpečávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od razpečavati: razpečavanje mamil / razpečavanje knjig

razpečávati -am nedov. ( ȃ )
razpečevati : razpečavati ukradeno blago, mamila ; razpečavati ilegalno literaturo / razpečavati filme, knjige razdeljevati, razpošiljati
zastar. živino so razpečavali v druge kraje prodajali

razpečeválec -lca [ raspečevau̯ca ] m ( ȃ )
kdor razpečuje: razpečevalci mamil / knjiž. ta knjigarnar je vnet razpečevalec slovenskega tiska v Ameriki razširjevalec

razpečeválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na razpečevanje: razpečevalna sredstva / razpečevalna mreža

razpečeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati, da zlasti kaj prepovedanega dobi več oseb: razpečevati ponarejene bankovce, mamila
2. razdeljevati , razpošiljati : razpečevati filme, knjige

razpeháti -ám [ raspəhati ] dov. ( á ȃ )
ekspr. s silo, z močnimi sunki spraviti narazen: razpehala je radovedneže in se prerinila v sobo

razpeljánček -čka m ( á )
ptič, goden za letanje: mladi razpeljančki so skušali vzleteti
// ekspr. mlad, dozorevajoč človek, ki poskuša samostojno živeti: fant je neizkušen razpeljanček

razpeljáti -péljem tudi -ám dov. , razpêlji razpeljíte; razpêljal ( á ẹ̄, ȃ )
1. z vlečenjem spraviti navadno kaj dolgega, podolgovatega na več mest: razpeljati vrvi, žice / razpeljati trto po zidu
2. narediti, da godni mladiči zapustijo gnezdo: kos je razpeljal mladiče (iz gnezda) ; siničke so se razpeljale ; pren., ekspr. otroci so se že razpeljali
3. razvoziti : razpeljati blago po trgovinah

razpeljáva -e ž ( ȃ )
glagolnik od razpeljati: razpeljava žice

razpeljávati -am nedov. ( ȃ ) zastar.
razpeljevati : razpeljavati žico / lastovka razpeljava mladiče / razpeljavati moko po vasi razvažati

razpeljeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. z vlečenjem spravljati navadno kaj dolgega, podolgovatega na več mest: razpeljevati vrvi / razpeljevati vinsko trto po zidu
2. delati, da godni mladiči zapustijo gnezdo: lastovka je razpeljevala mladiče
3. razvažati : razpeljevati gnoj

razpêlo in razpélo -a s ( é; ẹ́ )
knjiž. križ s podobo Jezusa Kristusa: v kotu je viselo razpelo ; leseno razpelo

razpéniti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
povzročiti nastanek pen na tekočini: vihar je razpenil morje ; razpeniti milnico

razpenjálo -a s ( á )
agr. priprava za razpenjanje in obešanje zaklanih živali: razpenjala in obešala

razpénjanje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od razpenjati: razpenjanje ribiških mrež / razpenjanje peruti

razpénjati -am nedov. ( ẹ̑ )
1. delati, da kaj pride v položaj, ko ima veliko, največjo površino zaradi opravljanja svoje funkcije: razpenjati dežnike, senčnike ; razpenjati jadra ; ribiči razpenjajo mreže / razpenjati šotore po ravnini
2. delati, da prilegajoči se deli česa pridejo v položaj, ko so (najbolj) oddaljeni drug od drugega: razpenjati roke / ptič razpenja peruti / razpenjati zaklano žival
3. delati, da kaj ni več zapeto, speto: razpenjati srajco ; bolnik se je začel razpenjati
pesn. noč razpenja svoja krila noči se ; ekspr. policija je razpenjala mrežo čez vso deželo povsod je imela svoje zaupnike, vse je nadzirala ; ekspr. drevo razpenja svoje veje čez obzidje veje segajo čez obzidje

razperílen -lna -o prid. ( ȋ )
teh. s katerim se razperja: razperilna priprava / razperilne klešče

razperílo -a s ( í )
teh. priprava za razperjanje: razperilne klešče in druga razperila

razperítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od razperiti: razperitev zob pri žagi

razpériti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
teh. upogniti zobe pri žagi na eno in drugo stran: razperiti žago / razperiti zobe pri žagi

razpérjati -am nedov. ( ẹ́ )
teh. upogibati zobe pri žagi na eno in drugo stran: razperjati žago / razperjati zobe pri žagi

razpetelíniti -im dov. ( í ȋ )
ekspr. povzročiti, da kdo postane domišljav, oblasten: uspeh ga je razpetelinil ; fant se je preveč razpetelinil

razpéten in razpêten -tna -o prid. ( ẹ̑; ē )
vet., v zvezi razpetna stoja stoja pri živalih z navzven obrnjenimi petami:

razpéti -pnèm dov. , razpél; nam. razpét in razpèt ( ẹ́ ȅ )
1. narediti, da kaj pride v položaj, ko ima veliko, največjo površino zaradi opravljanja svoje funkcije: razpeti dežnik, pahljačo ; razpeti jadro ; ribiči so razpeli mreže ; padalo se ni hotelo razpeti / nad plesiščem so razpeli platneno streho / razpeti šotore po ravnini
2. narediti, da prilegajoči se deli česa pridejo v položaj, ko so (najbolj) oddaljeni drug od drugega: razpeti roke / ptič razpne peruti / razpeli so ga na križ privezali, pribili nanj z razpetimi rokami
3. narediti, da kaj ni več zapeto, speto: ranjencu so razpeli obleko, da je lažje dihal ; razpel se je, ker mu je bilo vroče / razpeti (si) lase
ekspr. ladja je že razpela jadra odplula ; šalj. še o pravem času je razpel jadra odšel ; pesn. noč je razpela svoja krila znočilo se je ; ekspr. povsod je razpel svoje mreže povsod si je pripravil ugodne okoliščine, razmere za dosego določenega cilja

razpetína -e ž ( í )
knjiž. razpon : izmeriti razpetino ; razpetina kril ; velikost razpetine / majhna razpetina barvne skale / časovna razpetina
grad. razpetina mostu razdalja med opornikoma

razpéti se -pôjem se dov. , razpój se razpójte se tudi razpôj se razpôjte se; razpél se ( ẹ́ ó )
nav. ekspr. začeti glasno peti: šele proti koncu prireditve so se pevci razpeli / proti večeru so se zvonovi mogočno razpeli
// izraziti misli v vezani besedi, navadno v veliki meri: pesnik se je razpel o lepoti narave / v teh sonetih se razpoje vsa pesnikova notranjost

razpétje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od razpeti: razpetje dežnika / držati roke v razpetju

razpétost -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, stanje razpetega: razpetost jadra / knjiž. pesnikova razpetost med resničnostjo in sanjami

razpévati se -am se nedov. ( ẹ́ )
nav. ekspr. začenjati glasno peti: počasi so se pevci razpevali

razpíhati -am dov. , tudi razpihájte; tudi razpihála ( í )
1. s pihanjem povzročiti, da kaj močneje zagori, zažari: razpihati ogenj, žerjavico
// ekspr. z govorjenjem, ravnanjem povzročiti, da postane kaj slabega, negativnega močnejše, večje: to je samo razpihalo njegovo jezo, strast
2. s pihanjem povzročiti, da kaj ni več skupaj, na enem mestu: veter je razpihal oblake ; razpihati kosme vate po prostoru

razpihávati -am nedov. ( ȃ )
razpihovati : razpihavati ogenj, žerjavico / veter je razpihaval požar razvnemal, širil / razpihavati sovraštvo / veter je razpihaval prah po cesti

razpíhniti -em dov. ( í ȋ )
1. s pihom povzročiti, da kaj močneje zagori, zažari: razpihniti ogenj, žerjavico ; pren., ekspr. razpihnil je sovraštvo med njima
2. s pihom povzročiti, da kaj ni več skupaj, na enem mestu: veter je razpihnil oblake

razpihoválec -lca [ raspihovau̯ca ] m ( ȃ )
ekspr. kdor razpihuje: razpihovalec ognja / razpihovalci upora

razpihovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od razpihovati: razpihovanje ognja / razpihovanje sovraštva

razpihováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. s pihanjem povzročati, da kaj močneje zagori, zažari: razpihovati ogenj, žerjavico
// ekspr. z govorjenjem, ravnanjem povzročati, da postane kaj slabega, negativnega močnejše, večje: razpihovati sovraštvo
2. s pihanjem povzročati, da kaj ni več skupaj, na enem mestu: veter je razpihoval seme

razpiráč -a m ( á )
zastar. razpornik , razpora : razpreti stene v rovu z razpirači

razpirálec -lca [ raspirau̯ca in raspiralca ] m ( ȃ )
tisk. razpiralo

razpirálo -a s ( á )
1. tisk. manjša svinčena ploščica za večanje presledka med črkami, besedami pri ročnem stavljenju: razpreti črke z razpirali
2. grad. strešno povezje, pri katerem se obtežba preko poševnih opor prenaša na poveznik: trapezno, trikotno razpiralo

razpíranje -a s ( ī )
glagolnik od razpirati: razpiranje in upogibanje vej / škarje ob vsakem razpiranju zacvilijo / razpiranje črk, vrst

razpírati -am nedov. ( ī ȋ )
1. delati, da sosednji deli pridejo v položaj
a) ko tvorijo med seboj določen kot: razpirati in upogibati veje
b) ko niso več drug ob drugem: razpirati opornike v rudniku ; razpirati z zagozdami
2. delati, da prilegajoči se deli česa pridejo v položaj
a) ko tvorijo med seboj določen kot: razpirati klešče
b) ko so najbolj oddaljeni drug od drugega: komaj je še razpiral veke / široko razpirati oči
c) ko niso več drug ob drugem sploh: rože že razpirajo cvete ; plodovi so se začeli razpirati / pav je počasi razpiral rep
knjiž. razpiral mu je nove vidike prikazoval, predstavljal ; knjiž. vprašanja so se razpirala pred njo drugo za drugim pojavljala, nastopala
tisk. večati presledke med črkami v okviru besede

razpís -a m ( ȋ )
javna objava, s katero se iščejo kandidati
a) za opravljanje del in nalog: objaviti razpis za direktorja, učitelja ; prijaviti se na razpis ; razpis v Delu / javni razpis
b) za prevzem določenega dela: razpis gradbenih del / razpis za radijsko igro / udeležiti se razpisa
// javna objava, da bo kaj potekalo v določenem času, pozivajoč k udeležbi: razpis tekmovanja
// list s tako objavo: pritrditi razpis na oglasno desko

razpísati in razpisáti -píšem dov. , razpíšite ( í á í )
javno objaviti, da se iščejo kandidati
a) za opravljanje del in nalog: razpisati mesto upravnika
b) za prevzem določenega dela: razpisati gradbena dela / razpisati štipendije / razpisati natečaj
// javno objaviti, da bo kaj potekalo v določenem času, pozivajoč k udeležbi: razpisati šahovsko prvenstvo za posameznike ; razpisati volitve / razpisati sejo, zbor sklicati
razpisati nagrado za najboljšo radijsko igro javno objaviti, da bo najboljša radijska igra nagrajena
pravn. razpisati obravnavo ; razpisati posojilo javno pozvati organizacije, posameznike k dajanju posojila

razpísen -sna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na razpis: razpisni pogoji ; razpisni rok / razpisna komisija

razpísnik -a m ( ȋ )
razpisovalec : razpisnik natečaja

razpisoválec -lca [ raspisovau̯ca ] m ( ȃ )
kdor kaj razpisuje: razpisovalec natečaja

razpisováti -újem nedov. ( á ȗ )
javno objavljati, da se iščejo kandidati
a) za opravljanje del in nalog: razpisovati nova, prosta delovna mesta
b) za prevzem določenega dela: razpisovati gradbena dela / razpisovati štipendije
// javno objavljati, da bo kaj potekalo v določenem času, pozivajoč k udeležbi: razpisovati tekmovanja ; razpisovati volitve

razpištóliti se -im se dov. ( ọ̄ ọ̑ )
pog., ekspr. razburiti se, razjeziti se: kaj si se pa tako razpištolil

razplahníti in razpláhniti -em dov. ( ī á )
knjiž. uplahniti , upasti : zaradi bolezni ji je telo razplahnilo

razplájanje -a s ( á )
knjiž. razmnoževanje : preprečiti razplajanje kake živali

razplájati -am nedov. ( á )
knjiž. razmnoževati : razplajati živali ; razplajati se z jajčeci

razplájhati -am dov. ( ȃ )
nar. razburkati , razpljuskati : veter je razplajhal morje / razplajhati vodo v vedru

razplákati se -am se in -pláčem se dov. ( ā )
knjiž. razjokati se: deklica se je razplakala

razplamenéti -ím dov. ( ẹ́ í )
narediti, povzročiti, da kaj začne močno plameneti: razplameneti ogenj ; bakle so se razplamenele ; pren. njegove strasti so se razplamenele

razplamenévati -am nedov. ( ẹ́ )
delati, povzročati, da kaj začne močno plameneti: veter je razplameneval kresove ; ogenj se razplameneva ; pren. zbirali so somišljenike in razplamenevali boj na tem ozemlju ; upor se je čedalje bolj razplameneval

razplameníti -ím dov. , razplaménil ( ī í )
narediti, povzročiti, da kaj začne močno plameneti: razplameniti ogenj ; drva so se razplamenila ; pren. te besede so razplamenile njegovo ljubezen do domovine

razplamtéti -ím dov. ( ẹ́ í )
narediti, povzročiti, da kaj začne močno plamteti: veter je razplamtel kresove ; bakla se je razplamtela ; pren. to je razplamtelo njegovo strast

razplamtévati -am nedov. ( ẹ́ )
delati, povzročati, da kaj začne močno plamteti: veter je razplamteval ogenj ; po hribu so se razplamtevali kresovi ; pren. s tem so razplamtevali sovraštvo med narodi

razplastênost in razplástenost -i ž ( é; ȃ )
knjiž. razslojenost : družbena razplastenost prebivalstva

razplastíti -ím in razplástiti -im dov. , razplástil ( ī í; ā ȃ )
knjiž. razdeliti na plasti: veter je razplastil meglo / uprizoritev so razplastili na več jasno ločenih plasti / gospodarski razvoj je razplastil kmečko prebivalstvo razslojil

razpláti -póljem dov. , razpôlji razpoljíte; razplál in razplàl ( á ọ́ )
knjiž. razburkati , vzvaloviti : veter je razplal morje
knjiž. to mu je razplalo kri ga je vznemirilo, razvnelo

razplatíti -ím tudi razplátiti -im dov. , razplátil ( ī í; ā ȃ )
knjiž. razkosati , razsekati : razplatiti zaklanega prašiča / razplatiti poleno razcepiti, razklati

razplávati se -am se dov. ( ȃ )
s plavanjem se razgibati: razplavati se pred tekmovanjem

razpláviti -im tudi razplavíti -ím dov. , razplávil ( ā ȃ; ī í )
knjiž. s tokom raznesti: povodenj je razplavila pokošeno travo

razplávljati -am nedov. ( á )
knjiž. s tokom raznašati: voda razplavlja pokošeno travo

razplêsti -plêtem dov. , razplêtel in razplétel razplêtla, stil. razplèl razplêla ( é )
1. narediti, da kaj ni več spleteno: razplesti lase / razplesti kito, venček
2. narediti, da se kaj (mrežasto) razširi v čem: drevo je razpletlo korenine ; korenine so se razpletle na vse strani
3. lit. postopno končati dogajanje: avtor razplete zgodbo v romanu / zaplesti in razplesti dramsko dogajanje
ekspr. razplesti kako misel razviti ; ekspr. razplesti uganko rešiti, razrešiti

razplèt -éta m ( ȅ ẹ́ )
1. glagolnik od razplesti: razplet las / koreninski razplet / čakati na razplet dogodkov ; predvideti razplet bolezni
2. lit. zaključni del literarnega dela, v katerem se dogajanje postopno končuje: zaplet in razplet

razplétanje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od razpletati: razpletanje las / razpletanje in zapletanje dramatičnih situacij / razpletanje dogodkov

razplétati -am nedov. ( ẹ̑ )
1. delati, da kaj ni več spleteno: razpletati lase ; stala je pred ogledalom in se razpletala / razpletati kite, vence
2. delati, da se kaj (mrežasto) razširi v čem: drevo razpleta korenine ; korenine se razpletajo globoko v tleh / v jetrih se razpletajo žile
3. lit. postopno končevati dogajanje: avtor zapleta in razpleta dramatične situacije
4. ekspr. govoriti, pripovedovati veliko, s številnimi podrobnostmi: začel je razpletati zgodbo, ki so jo že vsi poznali / razpletati pogovor o čem govoriti, pogovarjati se
ekspr. začel je razpletati svoje misli razvijati ; ekspr. v glavi je začel razpletati načrt delati, snovati ; ekspr. razpletati uganko reševati, razreševati

razplétek -tka m ( ẹ̑ )
star. razplet : razpletek spora / razpletek zgodbe

razpletênost -i ž ( é )
značilnost razpletenega: razpletenost las / razpletenost korenin

razplézati se -am se dov. ( ẹ̑ )
razrasti se, razširiti se: trte so se razplezale po tleh

razplíniti -im dov. ( í ȋ )
1. teh. odstraniti pline iz česa: razpliniti jeklo, premog
2. knjiž. upliniti : razpliniti tekočo snov ; gorivo se je razplinilo
knjiž., ekspr. njegovi načrti so se razplinili se niso uresničili

razplinjáč -a m ( á )
knjiž. uplinjač : očistiti razplinjač

razplínjenje -a s ( ȋ )
glagolnik od razpliniti: razplinjenje jekla

razplinjevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od razplinjevati: razplinjevanje jekla

razplinjeváti -újem nedov. ( á ȗ )
teh. odstranjevati pline iz česa: razplinjevati jeklo

razpljúskati -am dov. ( ȗ )
1. s pljuskanjem razliti: otrok je razpljuskal vso vodo
2. povzročiti, da kaj pljuska: veter je razpljuskal morje

razpljuskávati -am nedov. ( ȃ )
1. s pljuskanjem razlivati: razpljuskavati vodo po tleh
2. povzročati, da kaj pljuska: veter razpljuskava morje

razpljúskniti -em dov. ( ú ȗ )
s pljuskom razliti: razpljuskniti vodo po tleh

razpljúsniti -em dov. ( ú ȗ )
s pljuskom razliti: razpljusnil je vodo po tleh

razplòd -óda m ( ȍ ọ́ )
knjiž. razmnoževanje : preprečiti prehiter razplod kake živali ; sposobnost za razplod

razplódba -e ž ( ọ̑ )
zastar. razmnoževanje : skrbeti za razplodbo

razplóden -dna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na razplod: razplodni čas / razplodni organi spolni organi

razplodíšče -a s ( í )
knjiž. leglo , kotišče : mlake so razplodišče komarjev

razplodítev -tve ž ( ȋ )
knjiž. razmnoževanje : poskrbeti za razploditev kake živali / način razploditve

razplodíti -ím dov. , razplódil; razplojèn ( ī í )
knjiž. razmnožiti : razploditi kunce ; te živali so se hitro razplodile

razplojeválen -lna -o prid. ( ȃ )
knjiž. razmnoževalen : razplojevalna sposobnost

razplojevánje -a s ( ȃ )
knjiž. razmnoževanje : razplojevanje zajcev / načini razplojevanja

razplojeváti -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž. razmnoževati : razplojevati živali ; te vrste se hitro razplojujejo

razplôščiti -im tudi razploščíti -ím dov. , razplôščil tudi razplóščil ( ō ȏ; ī í )
knjiž. narediti kaj plosko, sploščeno: razploščiti kroglice ; razploščiti kaj z udarcem

razpóčen -čna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. nanašajoč se na razpok: razpočna odprtina / razpočna snov eksplozivna

razpóčenje -a s ( ọ̑ )
glagolnik od razpočiti se: razpočenje balonov, mehurčkov

razpóčiti se -im se dov. ( ọ́ ọ̑ )
1. zaradi sile, pritiska preiti v dele, kose: nekaj krompirjev se je pri kuhanju razpočilo / mehur se razpoči / granata se je razpočila je eksplodirala
2. prenehati imeti prilegajoče se dele drugega ob drugem: zrel strok se je razpočil / ekspr. ob potresu se je zemlja razpočila je nastala razpoka, jama v njej
3. ekspr., v zvezi z od izraža visoko stopnjo stanja, kot ga določa samostalnik: razpočil se bo od jeze, radovednosti, zavisti ; od smeha bi se skoraj razpočil
ekspr. ne dam ti, pa če se razpočiš sploh ne

razpóčnik -a m ( ọ̑ )
žel. z razstrelivom napolnjena priprava, ki se pritrdi na tirnice, da s pokom opozori strojevodjo na nevarnost pri nadaljnji vožnji: škatla z razpočniki

razpodelítev -tve ž ( ȋ )
knjiž. razdelitev , porazdelitev : razpodelitev zemlje / umetniška razpodelitev barv

razpodelíti -ím dov. , razpodélil ( ī í )
knjiž. razdeliti , porazdeliti : razpodeliti zemljo / enakomerno razpodeliti seme po površini

razpodíti -ím dov. , razpódil ( ī í )
nav. ekspr. narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem, da več oseb, živali ni več skupaj, na enem mestu: razpoditi gručo radovednežev ; razpoditi kokoši
// narediti, da česa ni več: veter razpodi megle / vino je razpodilo žalostne misli

razpòk -óka m ( ȍ ọ́ )
glagolnik od razpočiti se: razpok balona, mehurja / razpok granate eksplozija

razpóka -e ž ( ọ̑ )
kar nastane na mestu, kjer se snov zaradi sile, pritiska prelomi, ni več strnjena: razpoka nastane, se širi, se veča ; zadelati razpoko ; ledeniške, skalne razpoke ; navpična, prečna, vzdolžna razpoka ; prelomna razpoka ; razpoke v lesu, zidu ; dolžina, globina razpoke ; pren., ekspr. med sosedi, ki so prej živeli v slogi, je zazijala globoka razpoka
les. mrazna razpoka pravokotno na letnice ležeča razpoka na debelejšem delu debla, nastala zaradi nizkih temperatur

razpókanost -i ž ( ọ̑ )
lastnost, značilnost razpokanega: razpokanost lesa, skale

razpókati -am dov. ( ọ́ ọ̑ )
dobiti razpoke, špranje: deska, kamen, led razpoka ; ob potresu so zidovi razpokali ; koža razpoka zaradi vetra ; prečno razpokati

razpókel -kla -o [ raspokəu̯ ] prid. ( ọ́ )
knjiž. razpokan : razpokla koža ; razpokle pečine

razpókica -e ž ( ọ̑ )
manjšalnica od razpoka: razpokice v lesu ; kot las tanka razpokica

razpoklína -e ž ( í )
razpoka : v lesu, zidu so nastale razpokline ; široke razpokline

razpokljív -a -o prid. ( ī í )
ki (rad) razpoka: razpokljiv les
metal. razpokljivo jeklo

razpokljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost razpokljivega: razpokljivost lesa
metal. razpokljivost jekla

rázpol tudi razpòl -ôla [ tudi raspou̯ ] m ( á ó; ȍ ó )
zastar. vrsta , skupina : rastline je razdelil v dva razpola / besedni razpoli

razpolága -e ž ( ȃ )
1. v prislovni rabi, v zvezi na razpolago izraža možnost uporabe ali izkoriščanja česa: dati, imeti kaj na razpolago / malo časa je na razpolago / kot vljudnostna fraza: na razpolago sem vam ; vse ti je na razpolago
to blago je pri nas še na razpolago ga še imamo, prodajamo
2. razpolaganje : razpolaga s premoženjem

razpolagálec -lca [ raspolagau̯ca tudi raspolagalca ] m ( ȃ )
kdor s čim razpolaga: pravice razpolagalcev

razpolagálen -lna -o prid. ( ȃ )
pravn., navadno v zvezi razpolagalna pravica pravno priznana pravica do razpolaganja s stvarjo:

razpoláganje -a s ( ȃ )
glagolnik od razpolagati: samostojno razpolaganje s premoženjem ; razpolaganje s proizvajalnimi sredstvi
star. dati komu kaj na razpolaganje na razpolago

razpolágati -am nedov. ( ȃ )
1. imeti možnost uporabljati ali izkoriščati kaj: razpolagati s premoženjem ; razpolagati z družbenimi sredstvi ; s stanovanjem lahko razpolagate ; prosto, samostojno razpolagati s čim / razpolagati s časom / kot vljudnostna fraza razpolagajte z menoj
2. publ. imeti , premoči : razpolaga z nekaj gotovine / podatki, s katerimi razpolagamo / razpolagati z veliko močjo

razpolávljanje -a s ( á )
glagolnik od razpolavljati: razpolavljanje zaklanih živali

razpolávljati -am nedov. ( á )
deliti na dva enaka dela: razpolavljati sadeže / cesta je razpolavljala vas

razpolôven -vna -o prid. ( ȏ )
kem., navadno v zvezi razpolovni čas, razpolovna doba čas, v katerem razpade polovica atomov radioaktivne snovi:

razpolovíšče -a s ( í )
geom. točka, ki deli daljico na dva enaka dela:

razpolovítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od razpoloviti: razpolovitev deske, sadeža

razpolovíti -ím dov. , razpolôvil ( ī í )
razdeliti na dva enaka dela: razpoloviti jabolko, kredo, zaklano žival ; sadeži se razpolovijo / razpoloviti kako časovno obdobje
vihar je razpolovil ladjo razbil (na dva dela) ; zastar. ljudje so se razpolovili na dve stranki razdelili

razpolovljênost -i ž ( é )
knjiž. razdvojenost , razklanost : razpolovljenost nastopajoče osebe v drami

razpolôvnica -e ž ( ȏ )
geom. črta, ki kaj razpolavlja: narisati razpolovnico / razpolovnica kota premica, ki deli kot na dva enaka kota; simetrala kota

razpoložênje -a s ( é ) navadno s prilastkom
1. duševno stanje kot posledica celotnega čustvenega doživljanja: prevzelo ga je prijetno razpoloženje ; zna obvladati svoje razpoloženje ; povzročiti, vzbuditi slabo razpoloženje ; dobro, veselo, ekspr. sončno razpoloženje ; nestalno, spremenljivo razpoloženje ; trenutno razpoloženje / pokvariti komu razpoloženje dobro razpoloženje / biti v dobrem razpoloženju / duševno razpoloženje
// kar izraža, kaže tako duševno stanje v umetnini: otožno razpoloženje pesmi / pri slikanju imeti smisel za razpoloženje ; ekspr. v filmu je prikazana cela lestvica razpoloženj
2. kar nastane zaradi dogajanja, okoliščin: na ulicah vlada novoletno, pustno razpoloženje ; v dvorani je svečano razpoloženje / avtor je skušal v romanu prikazati razpoloženje tistega časa
// kar nastane zaradi ravnanja drugega z drugim, vedenja drugega do drugega: gostiteljica je ustvarila domačnostno razpoloženje / delovno razpoloženje v podjetju
3. publ. usmerjenost , naravnanost : ni skrival svojega revolucionarnega razpoloženja ; protidemokratično razpoloženje
ekspr. prijateljsko razpoloženje do soseda naklonjenost

razpoložênjski -a -o prid. ( ē )
nanašajoč se na razpoloženje: ugotavljati pesnikove razpoloženjske značilnosti / razpoloženjska glasba ; razpoloženjsko slikarstvo / hitro minljiva razpoloženjska stanja
lit. razpoloženjska lirika

razpoložênost -i ž ( é )
stanje razpoloženega človeka: to je povzročilo pri gostih veselo razpoloženost / razpoloženost za delo / duševna razpoloženost

razpoložíti -ím dov. , razpolóžil ( ī í )
1. knjiž. spraviti v dobro razpoloženje, v dobro voljo: trudili so se, da bi ga razpoložili ; bil je slabe volje, nič ga ni moglo razpoložiti / to ga je dobro razpoložilo
2. star. razložiti , razpostaviti : odprla je kovček in razpoložila stvari po mizi

razpoložljív -a -o prid. ( ī í )
s katerim se razpolaga: dobro izkoristiti razpoložljivi prostor / prebral je vse razpoložljive knjige ; zbrati večino razpoložljivega gradiva / podatki o razpoložljivih sredstvih
pravn. razpoložljivi del zapuščine del zapuščine, ki ni pridržan nujnim dedičem

razpoložljívost -i ž ( í )
dejstvo, da je kaj na razpolago: razpoložljivost časopisov, knjig v knjižnici / razpoložljivost sredstev

razpoméniti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
knjiž. odvzeti pomen, smisel: pesnik je v svojih pesmih svet razpomenil

razpòn -ôna m ( ȍ ó )
1. razdalja med skrajnima točkama česa: izmeriti, oceniti razpon ; to letalo ima majhen razpon kril ; velik razpon ; razpon rogovja pri govedu / peruti tega ptiča imajo en meter razpona
2. navadno s prilastkom razsežnost :
a) glede na začetno in končno mejo: barvni razpon ; razpon človeškega glasu / časovni razpon
b) glede na število sestavin: njegova angleščina ima širok razpon, saj sega od knjižnega do pouličnega jezika
publ. zmanjšati razpon med najvišjimi in najnižjimi osebnimi dohodki razliko
grad. razpon mostu razdalja med opornikoma

razpòr -ôra m ( ȍ ó )
1. zastar. razporek : razpor pri krilu / razpor v zavesi / skozi razpor v oblakih je posijalo sonce
2. knjiž. neskladje , nasprotje : razpor med njima se poglablja ; med očetom in sinom je prišlo do popolnega razpora / razpor med čustvenim in razumskim dojemanjem sveta
star. razpori med sosedi spori, prepiri

razpóra -e ž ( ọ̑ )
1. podolgovat predmet, ki omogoča, da kaj je, ostane razprto: razpreti lesene stebričke z razporami / bočne razpore v rudniku
grad. zgornji vodoravni tram povezja
2. knjiž. razporek : tunika z razporo na bokih

razporèd -éda m ( ȅ ẹ́ )
1. kar vnaprej določa kraj, čas, v katerem naj bi kako dejanje potekalo: narediti razpored tekmovanj ; natančen razpored izpitov / udeležiti se kake akcije po objavljenem razporedu
2. razporeditev : razpored pisalnih miz v prostoru ; razpored straž in patrulj / določati kaj po razporedu zvezd
voj. vojni razpored določitev dolžnosti državljanov v oboroženem boju in neoboroženih oblikah odpora

razporédba -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. razporeditev : razporedba predmetov v prostoru / kronološka razporedba snovi

razporéden -dna -o prid. ( ẹ̑ )
žel., navadno v zvezi razporedna postaja postaja, na kateri se razporejajo vlaki za vožnjo v različne smeri:

razporedítev -tve ž ( ȋ )
1. glagolnik od razporediti: razporeditev knjig, slik / razporeditev člankov v zborniku / razporeditev tekmovanj / razporeditev prebivalstva po narodnosti / razporeditev delavcev na gradbišču
2. položaj, v katerem je kaj kje glede na druge stvari: premišljena razporeditev pohištva v stanovanju / prostorska razporeditev
voj. bojna razporeditev

razporedíti -ím dov. , razporédil ( ī í )
1. narediti, da pride kaj na več mest v določenem redu: razporediti predmete po omari ; na novo razporediti pohištvo v stanovanju / režiser je razporedil igralce v prostoru ; razporediti vojaške enote, straže ; vojaki so se razporedili ob obeh straneh ceste
2. narediti, da je kaj v določenem zaporedju: razporediti članke v knjigi / razporediti tekmovanja
3. določiti skupine glede na enake ali podobne lastnosti: razporediti tekmovalce / razporediti učence v skupine / ekspr. hitro zna razporediti ljudi v predalčke
4. določiti delavcu dela in naloge glede na njegovo izobrazbo ali z delom pridobljene sposobnosti: razporedili so ga na mesto gradbenega tehnika
ekon. razporediti finančna sredstva razdeliti jih glede na namen uporabe

razporedítven -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na razporeditev: razporeditven način / razporeditvene enote

razporédje -a s ( ẹ̑ )
knjiž. razporeditev : časovno razporedje ; razporedje elementov umetniškega dela

razporêjanje -a s ( é )
glagolnik od razporejati: razporejanje predmetov po policah / razporejanje vojaških enot / tematsko razporejanje snovi / razporejanje učencev po uspehu / razporejanje delavcev na delo / razporejanje dohodka in čistega dohodka

razporêjati -am nedov. ( é )
1. delati, da pride kaj na več mest v določenem redu: razporejati predmete v prostoru / razporejati potnike na ladji ; vojaki so se začeli razporejati na desnem bregu reke
2. delati, da je kaj v določenem zaporedju: razporejati tekmovanja
3. določati skupine glede na enake ali podobne lastnosti: razporejati učence po uspehu / razporejati tekmovalce v skupine
4. določati delavcem dela in naloge glede na njihovo izobrazbo ali z delom pridobljene sposobnosti: razporejati pripravnike
ekon. razporejati sredstva po posameznih postavkah

razporejênost -i ž ( é )
položaj, v katerem je kaj kje glede na druge stvari: razporejenost prostorov / razporejenost zdravstvenih organizacij / razporejenost otrok po starosti

razporejeválec -lca [ rasporejevau̯ca tudi rasporejevalca ] m ( ȃ )
kdor razporeja: razporejevalec del

razpórek -rka m ( ọ̑ )
podolžna odprtina na oblačilu za lažje oblačenje, gibanje: narediti razporke na rokavih ; zapenjati razporek z gumbi ; razporek za zadrgo ; hlače brez razporka ; krilo z razporkom ob strani
// podolžna odprtina kje sploh: na zavesi se je naredil razporek ; zamašiti razporke v steni razpoke, špranje / ekspr. skozi razporek med oblaki je posijalo sonce
fot. razmik zavesic pri (zavesnem) zaklopu

razpóren -rna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na razpiranje: razporni klin, vložek
fot. razporni zaklop zaklop na razporek

razpórnik -a m ( ọ̑ )
1. podolgovat predmet, ki omogoča, da kaj je, ostane razprto: namestiti razpornike v pravi višini ; okrogli leseni razporniki
2. tisk. svinčena ploščica za večanje prostora med vrsticami pri ročnem stavljenju: razpreti vrste z razporniki

razporóčen -čna -o prid. ( ọ̑ )
star. razvezen , ločitven : razporočna obravnava

razporočênec -nca m ( é )
star. razvezanec , ločenec : težave razporočencev

razporočênka -e ž ( é )
star. razvezanka , ločenka : razporočenka je ostala sama z otrokom

razporočíti se -ím se dov. , razporóčil se ( ī í )
star. razvezati se, ločiti se: pred kratkim sta se razporočila

razporóka -e ž ( ọ̑ )
star. razveza , ločitev : vzrok za razporoko

razposadíti -ím dov. , razposádil; razposajèn ( ī í )
posaditi na več mest: razposaditi otroke po sedežih / razposadila je goste okrog mize; prim. razposajen

razposájati -am nedov. ( á )
posajati na več mest: razposajati otroke po stolih

razposajèn -êna -o prid. ( ȅ é )
ki zaradi velike sproščenosti (rad) naredi, povzroči kaj neprijetnega, neprimernega, navadno za šalo: razposajeni fantje, otroci ; biti, postati razposajen
// ki izraža veliko sproščenost: razposajen smeh ; razposajena pesem / razposajeno dejanje prim. razposaditi

razposajênček -čka m ( é )
ljubk. manjšalnica od razposajenec: pravi razposajenček je

razposajênec -nca m ( é )
ekspr. razposajen človek, zlasti otrok: opomniti razposajenca ; fant je pravi razposajenec

razposajênka -e ž ( é )
ekspr. razposajena ženska, zlasti deklica: je prava razposajenka

razposajênost -i ž ( é )
lastnost razposajenega človeka: skrbi ga fantova razposajenost ; mladostna razposajenost / storiti kaj iz razposajenosti / počenjati razposajenosti razposajena dejanja

razposésti -sédem dov. , stil. razposèl razposéla ( ẹ́ ẹ̑ )
posesti na več mest: razposedla je otroke po stolih / razposesti goste okrog mize ; ljudje so se razposedli po vagonu

razposláti -póšljem dov. , razpôšlji razpošljíte ( á ọ́ )
poslati na več krajev, naslovov: razposlati naročene knjige ; razposlati pisma / razposlali so sle po vaseh

razposodíti in razposóditi -im dov. ( ī ọ́ )
posoditi več ljudem: razposoditi denar, knjige

razpostáva -e ž ( ȃ )
razpostavitev : razpostava predmetov po sobi / razpostava vojaških čet

razpostavítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od razpostaviti: razpostavitev pohištva / razpostavitev vojaških enot

razpostáviti -im dov. ( á ȃ )
narediti, da pride kaj na več mest: razpostaviti krožnike po mizi / razpostaviti straže okoli hiše ; vojaki so se razpostavili na desnem bregu reke
zastar. te izdelke bodo razpostavili razstavili ; zastar. razpostaviti kaj soncu, vetru izpostaviti

razpostávljati -am nedov. ( á )
delati, da pride kaj na več mest: razpostavljati kozarce po mizah / razpostavljati stražarje po vasi

razpostávljenost -i ž ( ȃ )
stanje razpostavljenega: razpostavljenost predmetov v prostoru

razpošiljálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na razpošiljanje: razpošiljalni oddelek
čeb. razpošiljalna matičnica

razpošiljálnica -e ž ( ȃ )
zastar. ekspedit : odpreti razpošiljalnico

razpošíljanje -a s ( í )
glagolnik od razpošiljati: razpošiljanje knjig, vabil

razpošíljati -am nedov. ( í )
pošiljati na več krajev, naslovov: razpošiljati pisma / razpošiljati straže

razpotakníti in razpotákniti -em dov. ( ī á )
ekspr. drugega za drugim dati, spraviti na več mest: razpotakniti kaj po žepih / razpotaknili so jih v različne čete

razpotegníti in razpotégniti -em dov. ( ī ẹ́ )
1. narediti, da prilegajoči se deli česa niso več drug ob drugem: razpotegniti živali gobec / skoraj bi ga razpotegnili, tako so ga vlekli
2. raztegniti : s težavo je razpotegnil naslanjač / razpotegniti ustnice v nasmeh / frontno črto so razpotegnili do hiš / kolona se je razpotegnila / trenutki se razpotegnejo v celo uro / sence so se razpotegnile
ekspr. obraz se mu je razpotegnil, ko je to slišal ostre, podolgovate poteze na obrazu so pokazale njegovo razočaranje, žalost ; ekspr. razpotegnil se je v dolgega fanta zelo je zrasel

razpotegováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati, da prilegajoči se deli česa niso več drug ob drugem: razpotegovati živalim čeljusti
2. raztegovati : razpotegoval je vzmet, dokler ni počila / razpotegovati usta / razpotegovati pomenek / na vzhodu se razpotegujejo hrbti gor so, se vidijo

razpóten -tna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na razpotje: razpoten kraj / razpotna vloga dežele

razpotíti se -ím se dov. , razpótil se ( ī í )
zastar. spotiti se: med hojo se je razpotil

razpótje -a s ( ọ̑ )
kraj, prostor, kjer se pot razcepi v več poti: priti do razpotja ; obstati, ustaviti se na razpotju ; pren. biti, stati na razpotju življenja

razpovédati -povém dov. ( ẹ́ )
star. povedati : razpovedal mu je vse, kar je vedel / po vsej vasi je razpovedala, da se je vrnil razglasila

razpoznáti -znám dov. ( á ȃ )
1. ugotoviti različnost med osebami, stvarmi, pojmi: razpoznati predmete, znake ; razpoznala jih je po glasu / razpoznati bolezen / knjiž. razpoznati dobro od zlega ločiti
2. videti kaj kot posameznost: kljub mraku je razpoznal predmete v prostoru
3. prepoznati : razpoznati ponesrečenca / razpoznati rokopis

razpoznáva -e ž ( ȃ )
glagolnik od razpoznati ali razpoznavati: razpoznava znakov / zgodnja razpoznava rakavih obolenj

razpoznaválnik -a m ( ȃ )
računalniški program za prepoznavanje različnih zunanjih pojavov: uporabljati razpoznavalnik ; samodejni razpoznavalnik / razpoznavalnik govora, jezika, pisave

razpoznávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od razpoznavati: razpoznavanje barv, znakov ; razpoznavanje po glasu ; sposobnost razpoznavanja ; znak za razpoznavanje / razpoznavanje bolezni / razpoznavanje dobrega od zlega / razpoznavanje ponesrečencev
rač., nekdaj postopek, s katerim računalnik ugotavlja znake na karticah glede na postavljeno nalogo

razpoznávati -am nedov. ( ȃ )
1. ugotavljati različnost med osebami, stvarmi, pojmi: otrok je začel razpoznavati stvari okoli sebe ; razpoznavati ljudi po glasu ; zanesljivo razpoznavati znake / razpoznavati bolezni / knjiž. razpoznavati resnico od neresnice ločevati
2. videti kaj kot posameznost: zdanilo se je in lahko je razpoznaval drevesa ; v mraku je težko razpoznavati predmete v sobi
3. prepoznavati : razpoznavati ponesrečence

razpoznáven -vna -o prid. ( á ā )
1. ki se da razpoznati: lahko razpoznavni portreti ; predmet na sliki je težko razpoznaven / obrisi gor so bili komaj razpoznavni
2. s katerim se razpoznava: razpoznavni postopek / razpoznavni znak ; razpoznavno geslo
med. razpoznavno cepljenje cepljenje za ugotovitev bolezni, proti kateri se cepi

razpráskati -am dov. , tudi razpraskála ( á )
s praskanjem raniti, poškodovati: mačka mu je razpraskala roke ; razpraskati se do krvi

razprasketáti se -ám se tudi -éčem se dov. ( á ȃ, ẹ́ )
začeti močno prasketati: s kolom je dregnil v ogenj, da se je razprasketal

razprášati tudi razprašáti -am dov. , tudi razprášala ( á á á )
star. povprašati , poizvedeti : podrobno razprašaj, kakšen je ; razprašali so se pri ljudeh

razpraševálen -lna -o prid. ( ȃ )
teh. s katerim se odstranjuje prah: razpraševalna naprava

razpraševáti 1 -újem nedov. ( á ȗ )
1. odstranjevati prah s česa: razpraševati obleke
2. zastar. razprševati : razpraševati škropivo

razpraševáti 2 -újem nedov. ( á ȗ )
star. povpraševati , poizvedovati : razpraševal je o vsem

razprašíti -ím dov. , razprášil ( ī í )
1. odstraniti prah s česa: razprašiti knjige, obleko
2. zastar. razpršiti : razprašiti škropivo po rastlinah

razpráti -pórjem dov. , razpôrji razporjíte; razprál ( á ọ́ )
star. razparati , raztrgati : razprati obleko ; razprati po šivu / jelen je razpral volku trebuh

razpráva -e ž ( ȃ )
1. izmenjava mnenj o kaki pomembnejši stvari: začela se je razprava ; udeležiti se razprave ; publ. poseči v razpravo ; sodelovati v razpravi ; dolga, temeljita razprava ; ideološka, politična razprava ; razprava o gledališkem programu ; izhodišče za razpravo
2. sestavek, ki strokovno obravnava in rešuje kako (še ne rešeno) vprašanje: napisati, objaviti, prebrati razpravo ; predmet, vsebina razprave ; članki, knjige in razprave / knjižna, tipkopisna razprava / znanstvena razprava
3. pravn. upravni ali sodni postopek, pri katerem se razčiščujejo zadeve v navzočnosti strank: razprava bo ob devetih ; odložiti, prekiniti razpravo ; priti na razpravo ; zapisnik o razpravi / sodna, zapuščinska razprava

razpráven 1 -vna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na razpravo: razpravna tehnika / razpravni zapisnik / določiti razpravni dan / razpravna dvorana

razpráven 2 -vna -o prid. ( á )
nanašajoč se na razpravljanje: razpravni jezik na kongresu je bila tudi ruščina

razprávica -e ž ( ȃ )
manjšalnica od razprava 2: napisati razpravico ; poljudna razpravica

razpráviti -im dov. ( á ȃ )
star. sleči : razpraviti otroka ; hitro se je razpravil in legel

razpravljalec gl. razpravljavec

razpravljálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na razpravljanje: razpravljalni esej, spis ; razpravljalna vloga parlamenta

razprávljanje -a s ( á )
glagolnik od razpravljati 1 : začeti razpravljanje ; sodelovati v razpravljanju ; načrtno, prijateljsko, znanstveno razpravljanje ; razpravljanje o umetnosti
ekspr. vsako razpravljanje o tem je odveč o tem ni vredno razpravljati; to je že odločeno

razprávljati 1 -am nedov. ( á )
1. izmenjavati mnenja o kaki pomembnejši stvari: odgovor je jasen in o tem ni treba več razpravljati ; na sestanku so razpravljali o delitvi dohodka ; razpravljati s predsednikom društva ; podrobno, živahno razpravljati / javno razpravljati o čem
2. načrtno podajati določeno vsebino: v članku razpravlja pisec o problemu izseljenstva

razprávljati 2 -am nedov. , stil. razpravljájte; stil. razpravljála ( á )
star. slačiti : razpravljati otroka ; začela se je razpravljati

razpravljávec -vca in razpravljálec -lca [ rasprau̯ljau̯ca ] m ( ȃ )
kdor razpravlja: razpravljavci so temo pogovora razširili ; izjave razpravljavcev

razprčkáti -ám dov. ( á ȃ )
pog., ekspr. zapraviti, razmetati (denar): hitro je razprčkal vse svoje imetje

razpréči -préžem dov. , razprézi razprézite in razprezíte; razprégel razprégla; nam. razpréč in razprèč ( ẹ́ )
1. odpeti vprežno žival: razpreči konje / razpreči voz
2. narediti, da je kaj mrežasto razporejeno na površini: razpreči trto po zidu / knjiž. razpreči spise po mizi razpostaviti
// ekspr. narediti, da je kaj načrtno razporejeno na kakem območju: razpreči telegrafsko omrežje po državi

razpréčiti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
zastar. razpreti , razmakniti : razprečiti veje

razprédanje -a s ( ẹ̄ )
glagolnik od razpredati: razpredanje žičnih ovir / razpredanje trgovske mreže po državi / potrpežljivo je poslušala njegovo dolgovezno razpredanje

razprédati -am nedov. ( ẹ̄ )
1. delati, da je kaj mrežasto razporejeno na površini: razpredati žične ovire pred bunkerjem / pajek razpreda pajčevino
// ekspr. delati, da je kaj načrtno razporejeno na kakem območju: razpredati električno omrežje po državi
2. ekspr. premišljevati : dolgo je razpredal sam pri sebi, kaj naj stori / razpredati misel
3. ekspr. govoriti , pripovedovati : na dolgo in široko so razpredali o tem

razpredélba -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. razporeditev , razvrstitev : razpredelba sob in hodnikov / časovna razpredelba dogodkov

razpredélek -lka m ( ẹ̑ )
navadno s črtami omejen prostor v obrazcih, poslovnih knjigah za vpisovanje podatkov; rubrika : vpisati kaj v napačen razpredelek
// stalni oddelek, stran s specializirano vsebino v časopisu, reviji: kulturni, športni razpredelek

razpredelítev -tve ž ( ȋ )
knjiž. razporeditev , razvrstitev : razpredelitev zvezd na nebu / slaba razpredelitev snovi v učnem načrtu

razpredelíti -ím dov. , razpredélil ( ī í )
knjiž. razporediti , razvrstiti : razpredeliti gradivo / razpredeliti posamezne vrednote po pomembnosti

razpredeljeváti -újem nedov. ( á ȗ )
knjiž. razporejati , razvrščati : razpredeljevati teorije po medsebojni podobnosti ali različnosti

razpredélnica -e ž ( ẹ̑ )
pregledno razporejeni podatki o čem, sestavljeni po določenih kriterijih: razpredelnica kaže rast gospodarske dejavnosti te delovne organizacije ; sestaviti razpredelnico
// navadno s črtami omejen prostor za vpisovanje takih podatkov: narisati razpredelnico ; vpisati kaj v razpredelnico / pritrditi razpredelnico na steno
ekspr. njega ni mogoče spraviti v nobeno razpredelnico zaradi individualnih značilnosti ga ni mogoče uvrstiti v nobeno skupino

razpredélničen -čna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na razpredelnico: razpredelnična ureditev podatkov / razpredelnični del razprave

razprédenost -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost razpredenega: razpredenost žičnih ovir / ekspr. razpredenost trgovske mreže po državi

razpredmétenje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od razpredmetiti: razpredmetenje stvarnosti

razpredmétiti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
knjiž. narediti, da se kaj predmetnega, čutno zaznavnega začne kazati na nepredmeten način: ta umetnost je skušala razpredmetiti stvarnost

razprégati -am nedov. ( ẹ̄ )
1. odpenjati vprežno žival: razpregati konje
2. ekspr. delati, da je kaj načrtno razporejeno na kakem območju: razpregati cestno omrežje po deželi

razprêjati -am nedov. ( ē )
knjiž. razpredati : pajek razpreja pajčevine / razprejati kako misel

razpréma -e ž ( ẹ̑ )
glagolnik od razpremiti: razprema stare ladje / dati ladjo v razpremo

razprémiti -im dov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
navt., navadno v zvezi z ladja odstraniti z ladje prenosno opremo: razpremiti staro, neuporabno ladjo

razprêsti -prêdem in razprésti -prédem dov. , stil. razprèl razprêla in razpréla ( é; ẹ́ )
narediti, da je kaj mrežasto razporejeno na površini: razpresti žične ovire pred bunkerjem / pajek je razpredel mreže po vseh kotih
// ekspr. narediti, da je kaj načrtno razporejeno na kakem območju: razpresti gosto železniško omrežje po deželi / razpresti obveščevalno mrežo po vsem mestu

razpréti -prèm dov. , razpŕl ( ẹ́ ȅ )
1. narediti, da sosednji deli pridejo v položaj
a) ko tvorijo med seboj določen kot: preklal je palico in dele razprl ; razpreti veje sadnega drevja / razpreti roke v objem razširiti
b) ko niso več drug ob drugem: razpreti opornike v rudniku ; razpreti s klinom, z zagozdo
2. narediti, da prilegajoči se deli česa pridejo v položaj
a) ko tvorijo med seboj določen kot: razpreti klešče ; razpreti pahljačo
b) ko so najbolj oddaljeni drug od drugega: kača je razprla gobec ; razpreti veke / razpreti dlan, pest / oči je široko razprla
c) ko niso več drug ob drugem sploh: roža razpre cvet ; zrel strok se je razprl / pav je razprl rep
3. star. spreti 1 : razpreti sosede ; razpreti se s prijateljem
knjiž. razprl se mu je smisel tega trpljenja spoznal je
tisk. povečati presledke med črkami v okviru besede

razprézanje -a s ( ẹ̄ )
glagolnik od razprezati: razprezanje vrvi, žic / motilo jo je njegovo razprezanje pred drugimi

razprézati -am nedov. ( ẹ̄ )
1. delati, da je kaj mrežasto razporejeno na površini: razprezati žice po zidu
// ekspr. delati, da je kaj načrtno razporejeno na kakem območju: razprezati trgovsko mrežo po deželi
2. star. razpregati : razprezati konje
ekspr. ne bo jih nazaj, je razprezal sam pri sebi premišljeval

razprhávati -am nedov. ( ȃ )
s pihom, prhanjem delati, da kaj ni več skupaj, na enem mestu: razprhavati seme

razpŕhniti -em dov. ( ŕ ȓ )
s pihom, prhanjem narediti, da kaj ni več skupaj, na enem mestu: razprhniti seme, žerjavico

razprhútati se -am se dov. , tudi razprhutála se ( ū )
prhutajoč se razleteti: kokoši so se razprhutale po kurniku

razprodája -e ž ( ȃ )
glagolnik od razprodati ali razprodajati: razprodaja blaga / posezonska razprodaja / kupiti plašč na razprodaji

razprodájati -am nedov. ( ȃ )
1. prodajati po delih: mladi gospodar je začel razprodajati posestvo
2. prodajati določeno količino blaga po znižanih cenah: razprodajati plašče

razprodánost -i ž ( á )
dejstvo, da je kaj razprodano: razprodanost knjige

razprodáti -dám dov. , 2. mn. razprodáste in razprodáte; razprodál ( á )
1. prodati po delih: mladi gospodar je razprodal vse, kar je imel
2. prodati celotno zalogo: to blago so že razprodali ; razprodati vse vstopnice za predstavo ; hitro razprodati

razprostírati -am nedov. ( ī ȋ )
1. delati, da kaj pride v položaj, ko ima veliko, največjo površino: razprostirati posteljnino ; prodajalka je razprostirala pred njo prt za prtom / orel razprostira krila, da bi vzletel / razprostirati roke v objem širiti ; pren., pesn. noč razprostira svoj temni pajčolan
// delati, da kaj v takem položaju pride na kako površino: razprostirati pregrinjala po posteljah
ekspr. lipa daleč razprostira svoje veje ima dolge, široke veje
2. delati, da kaj zavzame čim večjo površino: razprostirati lan, zrnje, da se suši

razprostrán -a -o prid. ( ā á )
zastar. prostran : razprostran gozd ; pred njimi je bila razprostrana vas

razprostránjen -a -o prid. ( ā )
1. ki je, se nahaja na razmeroma veliki površini: razprostranjeno mesto / kmetijsko posestvo je razprostranjeno po vsej dolini
2. knjiž. razširjen : po vseh celinah razprostranjena živalska vrsta / to mnenje je precej razprostranjeno

razprostránjenost -i ž ( ā )
1. lastnost, značilnost razprostranjenega: razprostranjenost obdelovalnih površin / razprostranjenost po površini
2. knjiž. razširjenost : razprostranjenost posameznih živalskih vrst / razprostranjenost idej, misli

razprostránost -i ž ( á ) zastar.
1. prostranost : razprostranost gozdov
2. razširjenost : razprostranost določenih pojavov

razprostréti -strèm dov. , razprostŕl ( ẹ́ ȅ )
1. narediti, da kaj pride v položaj, ko ima veliko, največjo površino: razprostreti zemljevid / ptič je razprostrl peruti in vzletel / razprostreti dlani ; razprostrla je roke v objem razširila / knjiž. tulipan je razprostrl cvet se je razcvetel
// narediti, da kaj v takem položaju pride na kako površino: razprostreti odejo po travi
ekspr. drevo je široko razprostrlo veje ima dolge, široke veje
2. narediti, da kaj zavzame čim večjo površino: razprostreti lan, zrnje, da se suši

razprostŕtost -i ž ( ȓ )
lastnost, značilnost razprostrtega: razprostrtost peruti
knjiž. zemljepisna razprostrtost posameznih ras razširjenost

razprožíti in razpróžiti -im dov. ( ī ọ́ )
zastar. razširiti , razmakniti : razprožiti noge

razpŕsiti se -im se dov. ( r̄ ȓ )
ekspr. pobahati se, postaviti se: gospodar se rad razprsi
ekspr. razprsil se je, da se spozna na te stvari samozavestno, bahavo je rekel, povedal

razpŕsniti se -em se dov. ( ŕ ȓ )
knjiž. razbiti se, razleteti se: čoln se je razprsnil ob skalah

razpŕšek -ška m ( ȓ )
nav. mn., knjiž. kar nastane pri razpršitvi: drobni razprški snega

razpršênost -i ž ( é )
stanje razpršenega: razpršenost snovi v drugi snovi / razpršenost prebivalstva po številnih krajih

razprševálec -lca [ raspərševau̯ca in raspərševalca ] m ( ȃ )
razpršilec : razprševalec vode

razprševálen -lna -o prid. ( ȃ )
namenjen za razprševanje: razprševalna priprava

razprševálnik -a m ( ȃ )
razpršilnik : škropiti z razprševalnikom / pritrditi razprševalnik na cev

razprševánje -a s ( ȃ )
glagolnik od razprševati: razprševanje vode ; nastavek, priprava za razprševanje / razprševanje gnojila, škropiva / razprševanje svetlobe

razprševáti -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati iz česa tekočega, sipkega drobne kapljice, delce: razprševati mleko, olje ; voda pada v tolmun in se razpršuje / razprševati v obliki dežja
// delati, da kaj kam pride v drobnih kapljicah, delcih: razprševati kolonjsko vodo ; razprševati škropivo po listih
2. odbijati v različnih smereh: ta tkanina razpršuje svetlobo ; v megli se svetloba razpršuje
3. delati, da pridejo zlasti denar, naložbe na več mest, se porazdelijo na več enot: razprševati premoženje med delnice različnih podjetij ; razprševati sredstva vlagateljev / pri uravnoteženih produktih se naložbe razpršujejo čim bolj široko / razprševati naložbeno tveganje
4. ekspr. delati, da kaj preneha obstajati: razprševati dvome ; groza se je polagoma razprševala

razpršílec -lca [ raspəršilca in raspəršiu̯ca ] m ( ȋ )
1. priprava za razprševanje: nanašati barvo, lak z razpršilcem ; razpršilec za plinsko olje / hrbtni, ročni razpršilec / parfumski razpršilec
// nastavek za razprševanje: pritrditi razpršilec na cev ; posoda z razpršilcem
2. manjša posoda s kemičnim sredstvom, shranjenim pod tlakom, ki se pri uporabi razpršuje: razpršilec je že prazen ; kupiti tri razpršilce proti mrčesu ; razpršilec z lakom za lase / zaščitno sredstvo v obliki razpršilca

razpršílen -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na razpršitev ali razprševanje: razpršilna priprava / razpršilno sredstvo
fiz. razpršilne leče leče, ki so ob robu debelejše kot na sredini ; teh. razpršilna komora

razpršílka -e [ tudi raspəršiu̯ka ] ž ( ȋ )
priprava za razprševanje: vlaženje rastlin z razpršilko / parfumska razpršilka
// nastavek za razprševanje: posoda z razpršilko

razpršílnik -a m ( ȋ )
priprava za razprševanje: vlažiti rastline z razpršilnikom ; razpršilnik za gnojnico
// nastavek za razprševanje: pritrditi razpršilnik na pipo / vrtljivi razpršilnik

razpršílo -a s ( í )
1. sredstvo, ki se pri uporabi razpršuje: izdelovati razpršila ; barvati, škropiti z razpršilom ; uporaba razpršil v kmetijstvu
2. kemično sredstvo, shranjeno v manjši posodi pod tlakom, ki se pri uporabi razpršuje: razpršilo proti mrčesu / lak v obliki razpršila
// posoda s takim kemičnim sredstvom: razpršilo je prazno

razpršítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od razpršiti: razpršitev vode / razpršitev zaščitnega sredstva

razpršíti -ím dov. , razpŕšil ( ī í )
1. narediti iz česa tekočega, sipkega drobne kapljice, delce: razpršiti mleko, olje, vodo ; razpršiti moko ; sneg se v zraku razprši ; valovi se ob skalah razpršijo ; hitro se razpršiti / razpršiti na drobne kapljice
// narediti, da kaj kam pride v drobnih kapljicah, delcih: razpršiti parfum, razkužilo ; razpršiti škropivo po rastlinah
2. odbiti v različnih smereh: megla razprši svetlobo ; ob steklu se žarki razpršijo
3. narediti, da pridejo zlasti denar, naložbe na več mest, se porazdelijo na več enot: razpršiti premoženje med več bank ; razpršiti sredstva vlagateljev med delnice različnih podjetij / razpršiti portfelj ; razpršiti naložbeno tveganje / razpršiti naložbe
4. ekspr. narediti, da kaj preneha obstajati: razpršiti dvome, negotovost, strah ; razpršiti predsodke ; moreče misli so se razpršile
ekspr. ptice so se razpršile so hitro odletele v več smeri ; ekspr. misli so se mu razpršile postal je raztresen

razpršljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da razpršiti: razpršljiva snov / ekspr. težko razpršljivi dvomi

razprtíja -e ž ( ȋ )
stanje nenormalnih medsebojnih odnosov zaradi izražanja nesoglasja, nasprotovanja: razprtija med njimi traja že več let ; živeti v razprtiji ; hude, notranje razprtije / delati razprtije

razpŕtje -a s ( ȓ )
glagolnik od razpreti, razširiti: razprtje precepa / razprtje med sosedi

razpŕtost -i ž ( ȓ )
lastnost, stanje razprtega: razprtost vej / razprtost cvetov
geom. razprtost med dvema poltrakoma

razpúhniti -em dov. ( ú ȗ )
zastar. razpihniti , razplamteti : veter je razpuhnil ogenj

razpuhtéti se -ím se dov. ( ẹ́ í )
nav. ekspr. prenehati biti, obstajati: megla po dolini se je že razpuhtela / vonj se je kmalu razpuhtel / hude misli se razpuhtijo v nič
// izginiti , miniti : njen čar se je takoj razpuhtel

razpuhtévati se -am se nedov. ( ẹ́ )
nav. ekspr. prenehavati biti, obstajati: meglica nad dolino se je razpuhtevala / premoženje se mu hitro razpuhteva

razpúkati -am dov. ( ū )
nar. raztrgati , razcefrati : razpukati predivo

razpúst -a m ( ȗ )
glagolnik od razpustiti: po razpustu parlamenta so razpisali volitve ; razpust društva

razpustítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od razpustiti: razpustitev društva, kluba, skupščine / razpustitev tablete v vodi

razpustíti -ím dov. , razpústil ( ī í )
1. narediti, da kaj ni več skupaj, v prvotni obliki: razpustiti kite, lase ; gube na krilu so se razpustile / plesalci kola so se razpustili
2. narediti, da kaj preneha delovati, obstajati: razpustiti društvo, stranko ; razpustiti parlament ; razpustiti zbor / razpustiti podjetje ; v tistem času so razpustili veliko samostanov
3. narediti, povzročiti, da trdna snov v tekočini preide v drobne delce: razpustiti tableto v vodi / kruh se razpusti v mleku / sesekljano čebulo dušimo tako dolgo, da se razpusti
// narediti, povzročiti, da trdna snov zaradi toplote preide v tekoče stanje: razpustiti mast, slanino / ledena skorja se je na soncu razpustila raztajala

razpúščati -am nedov. ( ú )
1. delati, da kaj ni več skupaj, v prvotni obliki: razpuščati lase ; gube na krilu se že razpuščajo
2. delati, da kaj preneha delovati, obstajati: razpuščati društva / razpuščati samostane
3. delati, povzročati, da trdna snov v tekočini prehaja v drobne delce: razpuščati tablete v čaju
// delati, povzročati, da trdna snov zaradi toplote preide v tekoče stanje: razpuščati maslo, mast

razpuščênec -nca m ( é )
ekspr. kdor se ne drži določenih disciplinskih, moralnih načel, norm: razuzdanci in razpuščenci

razpuščênost -i ž ( é )
ekspr. lastnost, značilnost razpuščenega: razpuščenost mladih ljudi ; razpuščenost in podivjanost otrok / spolna razpuščenost
ekspr. pri njih vlada precejšnja razpuščenost precejšen nered

razračúnati -am dov. ( ȗ )
knjiž. obračunati : razračunati s kom

razračunávanje -a s ( ȃ )
knjiž. obračunavanje : ni hotel motiti njunega razračunavanja / osebno, politično razračunavanje

razračunávati -am nedov. ( ȃ )
knjiž. obračunavati : spet razračunavata med seboj

razradostíti -ím dov. , razradóstil; razradoščèn ( ī í )
zastar. razveseliti : razradostiti prijatelja ; razradostil se je ob pogledu na mesto

razrahljánje -a s ( ȃ )
glagolnik od razrahljati: razrahljanje vezi / razrahljanje discipline

razrahljánost -i ž ( á )
lastnost, značilnost razrahljanega: razrahljanost kamnitih skladov / ekspr. razrahljanost discipline / ekspr. čustvena razrahljanost

razrahljáti -ám dov. ( á ȃ )
1. narediti, da kaj ni več
a) trdno sprijeto, gosto: razrahljati zemljo / razrahljati volno, žimo
b) trdno, tesno nameščeno: razrahljati obveze, vezi ; kravata se mu je razrahljala / razrahljati vozel / potres je razrahljal zidove
2. nav. ekspr. narediti, da postane kaj manj močno, izrazito: razrahljati disciplino ; organizacija se je razrahljala
ekspr. skrbi so mu razrahljale živce postal je živčen, razdražljiv ; ekspr. zdravje se mu je razrahljalo ni več tako zdrav

razrásel -sla -o tudi razrástel -tla -o [ razrasəu̯; razrastəu̯ ] prid. ( ā á )
1. ki ima več poganjkov, vej: grmičasto razrasel plevel ; lepo razraslo drevo
2. ki se rastoč razširi: ob poti razraslo robidovje / do oči razrasla brada; prim. razrasti se

razráslost -i ž ( á )
lastnost, značilnost razraslega: razraslost vej

razràst 1 -ásta m ( ȁ á )
glagolnik od razrasti se: bujen razrast žita ; razrast rakavega tkiva / velik razrast korupcije

razrást 2 in -i ž ( ȃ )
1. glagolnik od razrasti se: dobra razrast trave, žita / z nepravilno uporabo antibiotikov prispevamo k razrasti odpornih bakterij
2. način, kako je kaj razraščeno: po razrasti si je to drevje podobno / pahljačasta, vilasta razrast drevesa

razrástek -tka m ( ȃ )
kar zraste, požene iz istega mesta na steblu, korenini: bujni razrastki na deblu / metličasti, pahljačasti razrastki
// ekspr., navadno s prilastkom kar je temu podobno: mesto stoji na enem od razrastkov gore

razrásti se -rástem se in -rásem se dov. , razrásel se in razrástel se ( á )
1. narediti več poganjkov, vej: drevo se je razraslo ; žito se je lepo razraslo ; bujno, pahljačasto, vilasto se razrasti ; razrasti se v širino, pri tleh
2. rastoč priti na večjo površino: korenine so se mrežasto, na široko razrasle ; po njivi se je razrasel plevel / goba se je razrasla po vsem stanovanju
3. nav. ekspr. postati večji
a) po obsegu: mesto se je v nekaj letih zelo razraslo / gibanje se je hitro razraslo
b) po intenzivnosti: strah se je še bolj razrasel
4. v zvezi z v preiti, razviti se v to, kar izraža dopolnilo: grmovje se je razraslo v gosto živo mejo / v nekaj letih se je naselje razraslo v mesto / veter se je razrasel v orkan / zgodba se je razrasla v roman
ekspr. dekle se je lepo razraslo razvilo ; ekspr. v njunih srcih se je razrasla ljubezen zelo se imata rada prim. razrasel

razráščanje -a s ( á )
glagolnik od razraščati se: razraščanje žita / razraščanje plevela po njivi / razraščanje problemov

razráščati se -am se nedov. ( á )
1. delati poganjke, veje: drevo se lepo razrašča ; žito se bujno razrašča ; vilasto se razraščati
2. rastoč prihajati na večjo površino: okrog hiše se razraščajo koprive / plesen se hitro razrašča
3. nav. ekspr. postajati večji
a) po obsegu: mesto se hitro razrašča / ta dejavnost se razrašča iz leta v leto
b) po intenzivnosti: njen nemir se vedno bolj razrašča
4. v zvezi z v prehajati, razvijati se v to, kar izraža dopolnilo: grmi se razraščajo v živo mejo / gorovje se razrašča v več grebenov ; naselje se razrašča v mesto
ekspr. deklica se je že začela razraščati razvijati ; ekspr. v njem se je razraščala užaljenost postajal je vedno bolj užaljen

razráščenost -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost razraščenega: starost in razraščenost dreves

razravnáti -ám dov. ( á ȃ )
knjiž. zravnati , poravnati : razravnati kup zemlje

rázred -éda m ( á ẹ́ )
1. stopnja, organizacijska enota izobraževanja v osnovnih in srednjih šolah: šola ima štiri razrede ; izdelati razred ; v sedmem razredu je padel ; nižji in višji razredi ; učbenik za peti razred / šol. žarg. izpit čez razred razredni izpit
// skupnost učencev, ki imajo navadno pouk hkrati v istem prostoru: ukiniti, ustanoviti razred ; predsednik razreda ; disciplina v razredu / razred je šel na izlet učenci / biti vprašan pred razredom
// prostor, v katerem je ta skupnost: stopiti v razred ; ob zvonjenju morajo biti učenci v razredu
2. soc., navadno v zvezi družbeni razred ljudje, ki imajo enak odnos do proizvajalnih sredstev in enak delež pri bogastvu družbe: odpraviti družbene razrede ; nasprotja med (družbenimi) razredi / gospodujoči, priviligirani, vladajoči družbeni razred ; ideolog meščanskega (družbenega) razreda
3. skupina sorodnih znanstvenih ali umetniških področij pri akademiji: razred za družbene, matematične, naravoslovne vede ; razred za umetnosti
// člani akademije, ki pripadajo taki skupini: o tem sklepa drugi razred (akademije)
4. šport., navadno s prilastkom tekmovalci, razvrščeni zlasti glede na dosežene rezultate: priti, uvrstiti se v najvišji svetovni razred ; vrhunski razred smučarjev
5. navadno s prilastkom kar ima v okviru kake razporeditve, razdelitve enake, podobne značilnosti: razvrstiti kaj v razrede ; ta spomenik je uvrščen v najvišji vrednostni razred / tarifni razredi
// stopnja kakovosti in uporabnosti česa: to blago spada v prvi razred ; vagon drugega, prvega razreda / kakovostni razredi
6. avt., šport. razdelitev osebnih in dirkalnih avtomobilov ter motornih koles zlasti glede na gibno prostornino motorja: deliti avtomobile v razrede ; nižji, srednji, višji razred / tekmovati v razredu do dvestopetdeset kubičnih centimetrov
7. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od debla: vretenčarji se delijo na šest razredov ; razred pijavk
aer., navt. določiti ladji, letalu razred ; ekon. nevarnostni razredi v katere so uvrščeni predmeti, ljudje glede na nevarnost, ogroženost ; gozd. debelinski razred drevja ; navt., voj. razred stopnja v nekaterih činih ; kapetan I. razreda ; pravn. plačilni, pokojninski razred do 1965 glede na naziv, kvalifikacijo, delovno dobo določena razvrstitev, po kateri se odmerja plača, pokojnina ; volilni razred v stari Avstriji razvrstitev prebivalstva za volitve glede na družbeni položaj posameznika ; soc. delavski razred ljudje, ki se preživljajo kot mezdni delavci v industriji ali kmetijstvu ; šol. ponavljati, preskočiti razred

razrédba -e ž ( ẹ̑ )
zastar. razvrstitev , razporeditev : velikost, oblika in razredba atomov / znanstvena razredba živali klasifikacija

razrédčenje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od razredčiti: razredčenje kisa / razredčenje pregostega nasada

razrédčenost -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost razredčenega: razredčenost barve, škropiva

razredčeválec -lca [ razretčevalca in razretčevau̯ca ] m ( ȃ )
razredčilo : razredčevalec za barve

razredčeválka -e [ tudi razretčevau̯ka ] ž ( ȃ )
strojn., v zvezi zračna razredčevalka priprava za izsesavanje zraka iz zaprtega prostora; vakuumska črpalka : poveznik zračne razredčevalke

razredčevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od razredčevati: razredčevanje barv ; razredčevanje sadnega soka z vodo ; zgoščevanje in razredčevanje

razredčeváti -újem nedov. ( á ȗ )
delati bolj redko: razredčevati barve ; razredčevati sadni sok z vodo

razredčílo -a s ( í )
sredstvo za razredčevanje: razredčiti lak z razredčilom ; razredčilo za barve ; topila in razredčila

razredčína -e ž ( í )
1. kar je razredčeno: pripraviti razredčino mlečnega prahu v vodi / to škropivo se uporablja v veliki razredčini
2. fiz. območje v snovi, kjer je tlak manjši od povprečnega tlaka: razredčine in zgoščine

razredčítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od razredčiti: razredčitev kisa / razredčitev sadik ; razredčitev vej / razredčitev straž

razrédčiti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. narediti bolj redko: razredčiti kis, sadni sok ; razredčiti z vodo / mah je razredčil travo ; razredčiti grmovje, veje ; razredčiti sadike
2. povzročiti, da se kaka skupnost, skupina številčno zmanjša: nalezljive bolezni so razredčile prebivalstvo

razréden -dna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na razred:
a) učenci izdajajo svoj razredni časopis / razredni učiteljski zbor ; razredna skupnost ; razredna ura ura za reševanje problemov razredne skupnosti
šol. razredni izpit izpit iz snovi, predpisane za en razred ; razredni pouk pouk v nižjih razredih osnovne šole, pri katerem poučuje v isti skupini učencev en učitelj vse predmete ali večino predmetov ; razredni učitelj
b) razredni boj ; razredni cilji, interesi ; ekspr. razredni sovražnik ; razredna družba ; razredna ideologija ; razredna pripadnost, zavest ; razredna nasprotja

razréditi 1 -im dov. ( ẹ́ ẹ̄ )
star. razredčiti : razrediti z vodo / razrediti gozd

razredíti 2 -ím dov. , razrédil; razrejèn ( ī í )
zastar. razvrstiti , razporediti : vojake je razredil vzdolž zidu

razrédnica -e ž ( ẹ̑ )
1. šol. uradna knjiga, v katero se vpisuje obravnavana učna snov in odsotnost učencev; dnevnik : zapisati imena vseh manjkajočih učencev v razrednico
2. zastar. razredničarka : bila je razrednica tretjega razreda

razrédničarka -e ž ( ẹ̑ )
učiteljica, ki poučuje v razredu in je obenem vodja razreda: slovenščino jih uči razredničarka ; razredničarka drugega razreda

razrédnik -a m ( ẹ̑ )
učitelj, ki poučuje v razredu in je obenem vodja razreda: razrednik je šel z učenci na izlet ; pogovoriti se z razrednikom
šol. ukor razrednika nekdaj vzgojni ukrep zaradi kršitve discipline ali neizpolnjevanja obveznosti

razrédniški -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na razrednike: razredniški posli ; razredniško delo / dobivati razredniški dodatek

razrédništvo -a s ( ẹ̑ )
opravljanje razredniških poslov: dodatek za razredništvo

razrednobójen in razrednobôjen -jna -o prid. ( ọ̄; ō )
knjiž. nanašajoč se na razredni boj: razrednobojni položaj v državi / razrednobojna usmerjenost literature

razrédnost -i ž ( ẹ̑ )
soc. lastnost, značilnost razrednega: razrednost družbe

razrepénčiti se -im se dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
ekspr. zelo se razjeziti, se razburiti: za vsako malenkost se razrepenči

razreševánje -a s ( ȃ )
glagolnik od razreševati: razreševanje šifriranega besedila / razreševanje problemov / imenovanje in razreševanje članov odbora

razreševáti -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati, da kaj preneha biti neznano, nejasno, zapleteno: razreševati rebuse / razreševati neznano pisavo
// delati, da kaj preneha obstajati: razreševati probleme / razreševati spore
2. priznavati, potrjevati prenehanje funkcij, pooblastil, navadno zaradi izteka mandata: razreševati koga dolžnosti, obveznosti / te organe voli in razrešuje državni zbor

razrešítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od razrešiti: razrešitev uganke / razrešitev aktualnih vprašanj / razrešitev predsednika, delavskega sveta

razrešíti in razréšiti -im dov. ( ī ẹ́ )
1. narediti, da kaj preneha biti neznano, nejasno, zapleteno: razrešiti uganko ; razrešiti znamenja na pergamentu ; kar ga je dolgo mučilo, se je razrešilo samo od sebe / hotel je razrešiti vse skrivnosti narave spoznati, razkriti
lit. razrešiti dramski zaplet ; mat. razrešiti enačbo rešiti
// narediti, da kaj preneha obstajati: razrešiti problem, vprašanje / razrešiti spor / razrešiti protislovje odpraviti
2. priznati, potrditi prenehanje funkcij, pooblastil, navadno zaradi izteka mandata: razrešili so ga dolžnosti sekretarja ; razrešiti koga obveznosti, odgovornosti / razrešiti stari odbor

razrešljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da razrešiti, rešiti: težko razrešljiva uganka / razrešljiv problem / v teh okoliščinah spor ni razrešljiv

razréšnica -e ž ( ẹ̑ )
razrešitev (od) dolžnosti in odgovornosti: dati, izglasovati, sprejeti razrešnico upravnemu odboru ; zaprositi za razrešnico

razrèz -éza m ( ȅ ẹ́ )
1. glagolnik od razrezati: razrez zaklane živali
2. zlasti prva leta po 1945 razdelitev določene obveznosti, količine po ustreznem ključu, ki ga ni mogoče poljubno spreminjati: doseči, narediti pravilen razrez

razrézati -réžem dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
z rezanjem narediti kose, dele: razrezati jabolko, kruh ; razrezati zaklano žival ; razrezati z nožem, s škarjami / razrezati na koščke, krhlje, rezine ; razrezati počez, po dolgem ; pren. reke so razrezale ravnino
navt. razrezati ladjo za staro železo
// narediti več urezov, zarez: rano so mu razrezali in izžgali ; stopila je na črepinjo in si razrezala stopalo

razrezávati -am nedov. ( ȃ )
razrezovati : razrezavati jabolka

razrézek -zka m ( ẹ̑ )
knjiž. vsak od kosov, delov, nastal pri rezanju: z razrezki srajce je obvezala rane

razrezljáti -ám dov. ( á ȃ )
z rezljanjem poškodovati, uničiti: učenci so razrezljali šolske klopi

razrezoválec -lca [ razrezovau̯ca tudi razrezovalca ] m ( ȃ )
kdor razrezuje: razrezovalec je z ostrim nožem razrezoval meso

razrezováti -újem nedov. ( á ȗ )
z rezanjem delati kose, dele: mesarji razsekujejo in razrezujejo meso / razrezovati hlode razžagovati

razríniti -em dov. ( í ȋ )
z rinjenjem narediti, da kaj ni več skupaj: razrinil je kozarce na mizi, da je naredil prostor za steklenice / razriniti množico / sneg, zemljo so razrinili z buldožerjem

razríti -ríjem dov. , razríl in razrìl ( í ȋ )
narediti rove, jarke, jame z rilcem, gobcem: krt je razril vrt ; divji prašiči so razrili njivo
// narediti rove, jarke, jame sploh: ta plug zemljo samo razrije / pobočja so razrili hudourniki
// poškodovati , uničiti : tanki so razrili ceste / ekspr. koze so ji grdo razrile obraz

razritína -e ž ( í )
razrita zemlja, navadno od divjih prašičev: razritine na njivi, v gozdu

razrívati -am nedov. ( í )
1. delati rove, jarke, jame z rilcem, gobcem: divji prašiči jim razrivajo njive
// delati rove, jarke, jame sploh: prvotni plug je zemljo samo razrival
// delati škodo, uničevati: konji so s kopiti razrivali cesto
2. z rinjenjem delati, da kaj ni več skupaj: razrivati mize in stole ; s komolci je razrival ljudi / buldožer je razrival sneg, zemljo

razrogáčiti -im dov. ( á ȃ )
knjiž. izbuljiti : razrogačiti oči od začudenja

razrováti -rújem dov. , razrovál ( á ú )
star. razriti : divji prašiči so razrovali zemljo

razrúkati -am dov. ( ū ȗ )
nižje pog. razmajati : potres je razrukal hišo

razrúšenje -a s ( ū )
glagolnik od razrušiti: potres je povzročil razrušenje mesta / razrušenje moralnih vrednot

razrušítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od razrušiti: razrušitev trdnjave

razrúšiti -im, in razrušíti in razrúšiti -im dov. ( ú ȗ; ī ú )
1. s silo narediti, da zlasti objekt, objekti razpadejo na dele, kose: razrušiti hišo ; potres je razrušil veliko naselij ; grad se je razrušil ; ekspr. razrušiti mesto do tal, v nič
2. ekspr. narediti, povzročiti, da zlasti kako stanje preneha: razrušiti ravnovesje v naravi / razrušiti družinsko življenje

razruváti -rújem tudi razrúvati -am dov. , razruvál tudi razrúval ( á ú; ū )
z ruvanjem poškodovati, uničiti: divji prašiči so razruvali žito
// ekspr. poškodovati, uničiti sploh: nalivi so razruvali cesto

razrvánec -nca m ( á )
ekspr. razrvan človek: znašel se je med samimi razrvanci

razrvánost -i ž ( á )
nav. ekspr. stanje razrvanega človeka: pesnikov nemir in razrvanost / čustvena, duševna razrvanost ; živčna razrvanost / vojna je povzročila razrvanost družine

razrváti -rújem dov. , razrvál ( á ú )
nav. ekspr. povzročiti notranjo napetost, nemir, neuravnovešenost: nesoglasja in prepiri so jo razrvali ; vojna je ljudi tudi duševno razrvala
// povzročiti, da kaj preneha (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: naporno življenje mu je razrvalo živce / to je družine gospodarsko in moralno razrvalo

razsàd -áda m ( ȁ á )
1. razsaditev : pripraviti drevesa za razsad
2. agr. zemljišče, na katerem rastejo rastline za razsaditev: vzdrževanje razsadov
// rastline, namenjene za razsaditev: razsad je postal pregost

razsadítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od razsaditi: razsaditev dreves, sadik

razsadíti -ím dov. , razsádil ( ī í )
posaditi na več mest: razsaditi potaknjence, sadike

razsádnik -a m ( ȃ )
knjiž. razsad , drevesnica : urediti razsadnik / gozdni razsadnik

razsajáč -a m ( á )
ekspr. kdor (rad) razsaja: ukrotiti razsajače ; razsajač in pretepač

razsajálec -lca [ rassajau̯ca ] m ( ȃ )
razsajač : razsajalce so komaj ukrotili

razsájanje -a s ( á )
glagolnik od razsajati 1 : vpitja in razsajanja ne more prenašati / dolgotrajno razsajanje viharja / razsajanje bolezni

razsájati 1 -am nedov. ( á )
1. v dejanju kazati notranjo napetost, nemir, neuravnovešenost: duševni bolnik, pijanec razsaja ; vpili so in razsajali vso noč ; razsaja kot obseden
2. ekspr. nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo: nevihta razsaja ; vihar je silovito razsajal / letos razsaja gripa ; takrat so razsajale koze

razsájati 2 -am nedov. ( á )
saditi, posajati na več mest: razsajati sadike, solato

razsánjati se -am se dov. ( á )
knjiž. začeti intenzivneje sanjati, sanjariti: razsanjal se je o domovini

razsédati -am nedov. ( ẹ́ ẹ̄ )
delati, da kdo ne sedi več skupaj s kom: učiteljica nemirne učence pogosto razseda

razsedláti -ám dov. ( á ȃ )
sneti, odstraniti sedlo: razsedlati konja, mulo

razsèg -éga m ( ȅ ẹ́ )
knjiž. razsežnost , velikost : ta dolina ima manjši razseg ; razseg nahajališč premoga / razseg jezikovnih pojavov

razsejánost -i ž ( á )
lastnost, značilnost razsejanega: razsejanost rastlin / knjiž. razsejanost industrijskih središč

razsejáti -sêjem dov. , razsêj in razsèj; razsejál ( á ȇ )
povzročiti, da pride seme na večjo površino, na več mest: veter je razsejal plevel po vsej njivi ; mak se je razsejal med žito ; ta rastlina se razseje sama od sebe
ekspr. razsejati novico po vasi razširiti

razsèk -éka m ( ȅ ẹ́ )
glagolnik od razsekati: razsek zaklane živali

razsékati -am dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
s sekanjem narediti kose, dele: razsekati poleno, veje ; razsekati žico z dletom / razsekati zaklano žival / razsekati na drobne kosce
ekspr. z bičem mu je razsekal obraz naredil, povzročil več ran

razsekávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od razsekavati: razsekavanje polen / razsekavanje na ražnju pečene živali

razsekávati -am nedov. ( ȃ )
s sekanjem delati kose, dele: veje je razsekaval na kratka polena / razsekavati meso

razsekljáti -ám dov. ( á ȃ )
1. s sekljanjem narediti kose, dele: razsekljati meso
2. s sekljanjem poškodovati: razsekljati mizo / ekspr. toča je razsekljala koruzo

razsekováti -újem nedov. ( á ȗ )
s sekanjem delati kose, dele: razsekovati veje / razsekovati meso

razselítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od razseliti: razselitev slovenskih družin

razselíti -sélim dov. ( ī ẹ́ )
z izseljevanjem, preseljevanjem narediti, da kdo ne živi več skupaj z drugimi: prebivalce tega kraja so razselili / jetnike so razselili po celicah

razséljenec -nca m ( ẹ́ )
vsak od razseljenih ljudi: roman opisuje življenje slovenskih razseljencev

razseljevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od razseljevati: razseljevanje prebivalstva ; razseljevanje med okupacijo

razseljeváti -újem nedov. ( á ȗ )
z izseljevanjem, preseljevanjem delati, da kdo ne živi več skupaj z drugimi: okupatorji so razseljevali domače prebivalstvo

razsésti -sédem dov. , stil. razsèl razséla; nam. razsést in razsèst ( ẹ́ ẹ̑ )
1. narediti, da kdo ne sedi več skupaj s kom: učiteljica učence večkrat razsede
2. star. razjahati : jezdec je razsedel in se pretegnil

razsèv -éva m ( ȅ ẹ́ )
med. razširitev , razširjenje : preprečevati razsev bacilov

razsévati 1 -am nedov. ( ẹ́ )
knjiž. razširjati , raznašati : ptice razsevajo seme nekaterih rastlin / razsevati vznemirljiva gesla

razsévati 2 -am nedov. ( ẹ́ )
knjiž. razsvetljevati : svetilnik razseva noč

razsévek -vka m ( ẹ̑ )
med. skupek rakastih celic ali bakterij, ki se razširi iz prvotnega žarišča na drugo mesto v telesu, kjer začne enako bolezen: obsevati razsevke ; razsevki v pljučih

razséžen -žna -o prid. , razséžnejši ( ẹ́ ẹ̄ )
1. ki zavzema razmeroma veliko površino, velik prostor: razsežni gozdovi ; stavba ni visoka, je pa razsežna ; park zavzema razsežno ozemlje / razsežne opekline / razsežen prostor velik
2. ki zavzema razmeroma veliko področje
a) glede na delovanje, učinek: razsežna eksplozija
b) glede na problematiko, vsebino: razsežna dejavnost društva ; to vprašanje je zelo razsežno / razsežna zgodba

razséžje -a s ( ẹ̑ )
knjiž. kar je razsežno, veliko: pred njim se prikaže široko razsežje barak, streh / miselna razsežja

razséžnost -i ž ( ẹ́ )
1. lastnost, značilnost razsežnega: razsežnost gozdov / razsežnost romana
2. vsaka od smeri, v katerih telo zavzema prostor: ploskev ima dve razsežnosti ; globinska razsežnost ; ploskovna, prostorska razsežnost / časovna razsežnost ; ustvariti tretjo razsežnost na sliki globino, plastičnost
// količina določenih enot, ki jih ima telo v vsaki od teh smeri: izmeriti, ugotoviti razsežnosti plavalnega bazena ; ta zaboj ima enake razsežnosti kot oni ; ekspr. prostor orjaških razsežnosti
3. publ., s prilastkom kar je določeno z dejstvi, odnosi tega, kar izraža prilastek: analizirati družbene razsežnosti romana ; dati, imeti določene razsežnosti ; razmišljati o duhovnih razsežnostih življenja ; politična razsežnost problema / gibanje je dobilo zavidljive razsežnosti se je zelo razširilo

razsijáti -síjem dov. , razsijál ( á ȋ )
knjiž. (močno) obsijati: sonce je razsijalo polje / nasmeh ji je razsijal obraz

razsíp -a m ( ȋ )
1. glagolnik od razsuti ali razsipati: preprečevati razsip zrnja
2. zastar. razvalina : na hribu je razsip nekdanjega gradu

razsipálnik -a m ( ȃ )
agr. stroj za razsipanje, trosenje umetnih gnojil:

razsípanje -a s ( ī )
glagolnik od razsipati: razsipanje zrn / lahkomiselno razsipanje denarja, premoženja

razsípati -am tudi -ljem nedov. ( ī ȋ )
1. delati, da kaj sipkega, drobnega ni več skupaj: otrok je razsipal sladkor ; zrnje se je razsipalo po tleh / ognjenik razsipa pepel in kamenje bruha
// delati, da kaj sipkega, drobnega pride na večjo površino, na več mest: razsipati pesek po dvorišču
2. ekspr. oddajati, razširjati, navadno v veliki količini: sonce razsipa svoje žarke ; svetilka je razsipala mehko svetlobo po sobi / razsipati domislice
3. nav. ekspr. pretirano, nepremišljeno porabljati dobrine: lahkomiselno razsipati denar ; razsipal je z obema rokama zelo ; pren. razsipati svoje moči

razsipávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od razsipavati: razsipavanje zrnja / razsipavanje denarja ; razsipavanje z družbenimi sredstvi / razsipavanje besed

razsipávati -am nedov. ( ȃ )
1. delati, da kaj sipkega, drobnega pride na večjo površino, na več mest: razsipavati umetna gnojila ; z lopato je razsipaval pesek
2. ekspr. oddajati, razširjati, navadno v veliki količini: lestenec razsipava svetlobo / pomlad razsipava cvetje po travnikih / harfa je razsipavala zvoke po dvorani / razsipavati domislice, duhovitosti
3. nav. ekspr. pretirano, nepremišljeno porabljati dobrine: razsipavati denar, z denarjem ; pren. ne razsipavaj svojih moči za to
ekspr. razsipavati s pohvalo preveč hvaliti

razsípen -pna -o prid. , razsípnejši ( ī )
nav. ekspr. ki pretirano, nepremišljeno porablja dobrine: ta človek je preveč razsipen ; razsipna ženska / narava je z energijo zelo razsipna / razsipno življenje
ekspr. ne bodi tako razsipen z nauki ne dajaj toliko nasvetov
// razkošen : razsipna razsvetljava

razsípnež -a m ( ȋ )
ekspr. razsipen človek: bil je velik razsipnež

razsípnica -e ž ( ȋ )
ekspr. razsipna ženska: bila je razsipnica in je vse zapravila

razsípnik -a m ( ȋ )
ekspr. razsipen človek: iz skopuha je postal razsipnik

razsípniški -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na razsipnike: razsipniški človek / razsipniško ravnanje, življenje

razsípništvo -a s ( ȋ )
nav. ekspr. pretirano, nepremišljeno porabljanje dobrin: boj proti razsipništvu

razsípnost -i ž ( ī )
nav. ekspr. lastnost, značilnost razsipnega človeka: očital ji je razsipnost ; skopost in razsipnost

razslojênost -i ž ( é )
lastnost, značilnost razslojenega: družbena, socialna razslojenost ; razslojenost ljudi glede na poklicno pripadnost

razslojevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od razslojevati: razslojevanje družbe, prebivalstva / razredno, stanovsko razslojevanje ; razslojevanje na vasi

razslojeváti -újem nedov. ( á ȗ )
povzročati nastanek gospodarskih in družbenih razlik pri kom: gospodarski razvoj je družbo vedno bolj razslojeval ; kmečko prebivalstvo se je hitro razslojevalo
// povzročati nastanek razlik pri čem sploh: razseljevanje ljudi je razslojevalo prej enoten jezik

razslojítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od razslojiti: gospodarska, socialna razslojitev družbe

razslojíti -ím dov. , razslójil ( ī í )
povzročiti nastanek gospodarskih in družbenih razlik pri kom: gospodarski razvoj je razslojil kmečko prebivalstvo ; družba se je razslojila
// povzročiti nastanek razlik pri čem sploh: različni interesi članov so stranko kmalu razslojili / razseljevanje je prej enoten jezik razslojilo

razslovíti se -ím se dov. , razslôvil se ( ī í )
knjiž. posloviti se: odšel je, ne da bi se razslovil z nami / za vselej sta se morala razsloviti

razslúziti -im dov. ( ú ȗ )
agr. narediti, da v moštu ni več trdnih, sluzastih delcev: razsluziti mošt

razsmejáti se -smêjem se tudi -ím se dov. , razsmêj se in razsmèj se razsmêjte se; razsmejál se ( á é )
začeti se zelo smejati: ob tem prizoru so se vsi razsmejali / ekspr. razsmejati se do solz

razsmérnik -a m ( ẹ̑ )
elektr. naprava za pretvarjanje enosmernega toka v izmenični tok: usmerniki in razsmerniki / tranzistorski razsmernik ki ima tranzistorje

razsmradíti -ím dov. , razsmrádil; razsmrajèn ( ī í )
narediti, da kaj ni več zasmrajeno: sobe niso mogli razsmraditi

razsnôva -e ž ( ȏ )
lit. zaključni del literarnega dela, v katerem se dogajanje postopno končuje; razplet : zasnova in razsnova

razsnováti -snújem dov. , razsnovál ( á ú )
1. lit. postopno končati dogajanje; razplesti : avtor razsnuje zgodbo v romanu
2. zastar. razčleniti : površno razsnovati povedano ; do podrobnosti razsnovati pogovor

razsôdba -e ž ( ō )
1. odločitev razsodišča, sodišča: pravilna razsodba / razsodba razsodišča
pravn. izdati, izreči razsodbo
2. glagolnik od razsoditi: po njuni razsodbi so bile izrečene besede preostre

razsódek -dka m ( ọ̑ )
glagolnik od razsoditi: pred odločitvijo je potreben razsodek ; zmagal je trezen razsodek / čakali so na njegov razsodek / star. nima nobenega razsodka nobene razsodnosti

razsóden -dna -o prid. , razsódnejši ( ọ́ ọ̄ )
ki v težkem položaju ravna razumno, premišljeno: razsoden človek, mož ; kljub razburjenju je ostal razsoden ; dovolj je razsoden, da se bo prav odločil / razsodno dejanje, vedenje

razsodílo -a s ( í )
knjiž. merilo , kriterij : ocenjevati po strogih razsodilih

razsodíšče -a s ( í )
1. družbeni organ za reševanje sporov po dogovoru strank: ustanoviti razsodišče ; predložiti spor razsodišču
pravn. haaško razsodišče stalno meddržavno razsodišče v Haagu, ki poravnava spore med državami ; pogodbeno razsodišče
2. skupina oseb, določena za reševanje nesoglasij, nesporazumov: razsodišče društva, organizacije / častno razsodišče ki razsoja moralne, etične prestopke

razsodíščen -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na razsodišče: razsodiščni postopek / razsodiščna poravnava

razsodíti in razsóditi -im dov. ( ī ọ́ )
1. izreči svoje navadno dokončno, odločilno mnenje o določeni stvari: razsoditi spor ; sama razsodi o moji prošnji ; o tem bo že on razsodil ; pravično, pravilno razsoditi / razsodišče je tako razsodilo
pravn. odločiti v postopku pred razsodiščem, sodiščem
2. star. ugotoviti , presoditi : ne da se razsoditi, koliko je resnice v tem ; kdo bi mogel to razsoditi

razsodníca -e ž ( í )
1. ženska, ki razsoja: bila je razsodnica v njihovem sporu
// članica razsodišča: izbrana je za stalno razsodnico
2. knjiž. ocenjevalka : bila je neprizanesljiva razsodnica njegovega dela

razsodník -a m ( í )
1. kdor razsoja: bil je zanesljiv razsodnik ; poklicati, postaviti koga za razsodnika
// član razsodišča: imenovati, izbrati razsodnika ; stalni razsodnik
2. knjiž. ocenjevalec : glasbeni, jezikovni razsodnik

razsodníški -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na razsodnike ali razsojanje: razsodniški postopek / razsodniška odločba
pravn. razsodniški izrek

razsodníštvo -a s ( ȋ )
dejavnost razsodnikov: organizacija razsodništva
// razsodniki : imenovati glavno razsodništvo

razsódnost -i ž ( ọ́ )
sposobnost v težkem položaju razumno, premišljeno ravnati: manjka mu razsodnosti ; izgubiti razsodnost ; bolečine mu jemljejo, ekspr. zamegljujejo razsodnost ; ekspr. odpovedala mu je zdrava razsodnost / delaj po svoji razsodnosti / knjiž. razsodnost duha

rázsoha tudi razsóha -e ž ( á; ọ̑ )
nar. v dva ali več krakov razraslo drevo; debelna rogovila : malo pod razsoho so lipo povezali z jekleno žico

rázsohe -soh ž mn. ( á ȃ )
nar. vzhodno senene vile: nalagati seno z razsohami

razsója -e ž ( ọ̑ )
glagolnik od razsojati ali razsoditi: razsojo je prepustil modrejšim / ni bil več sposoben jasne razsoje

razsójanje -a s ( ọ́ )
glagolnik od razsojati: pri razsojanju o teh stvareh noče sodelovati ; modro, samostojno razsojanje / razsojanje v civilnih zadevah

razsójati -am nedov. ( ọ́ )
izrekati svoje navadno dokončno, odločilno mnenje o določeni stvari: razsojati prepire in kaznovati prestopnike ; o tem bodo razsojali drugi ; pravično, ekspr. trezno razsojati
pravn. odločati v postopku pred razsodiščem, sodiščem

razsojeválec -lca [ rassojevau̯ca tudi rassojevalca ] m ( ȃ )
1. kdor razsoja: bil je zanesljiv razsojevalec
2. knjiž. ocenjevalec : razsojevalec gledaliških del

razsojeválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na razsojanje: razsojevalni kriteriji / razsojevalni akt

razsòl -ôla [ rassou̯ in rassol ] m ( ȍ ó )
agr. zmes (kuhinjske) soli, začimb in drugih dodatkov, s katero se prepoji meso zlasti pred prekajevanjem: pripraviti razsol ; prepojiti meso z razsolom / dati v razsol ; pustiti v razsolu

razsolíca tudi rázsolica -e ž ( í; á )
agr. raztopina razsola v vodi: dati meso v razsolico

razsolíti -ím dov. , razsólil ( ī í )
1. odstraniti sol iz česa: razsoliti preslano meso, zelenjavo
// spremeniti morsko vodo v sladko: naprava ne razsoli dovolj morske vode
2. agr. prepojiti meso z zmesjo (kuhinjske) soli, začimb in drugih dodatkov zlasti pred prekajevanjem: razsoliti in prekaditi meso ; razsoliti ribe

razsoljeválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na razsoljevanje: razsoljevalni postopek / razsoljevalna posoda

razsoljevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od razsoljevati: razsoljevanje morske vode ; naprave za razsoljevanje / razsoljevanje mesa

razsoljeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. odstranjevati sol iz česa: preslano zelenjavo razsoljujejo v vodi
// spreminjati morsko vodo v sladko: ta naprava razsoljuje morsko vodo
2. agr. prepajati meso z zmesjo (kuhinjske) soli, začimb in drugih dodatkov zlasti pred prekajevanjem: razsoljevati in prekajevati meso

razsolzíti se -ím se [ rassou̯ziti se ] dov. , razsôlzil se ( ī í )
knjiž. postati (zelo) solzen: ob njegovem pripovedovanju se vsi razsolzijo / razsolziti se nad kom razjokati se

razsrdíti -ím, tudi razsrdíti in razsŕditi -im dov. , razsŕdil ( ī í; ī ŕ )
zelo razjeziti: njen odgovor ga je razsrdil ; razsrditi se na koga, nad kom ; hitro se razsrditi

razsredíščiti -im dov. ( í ȋ )
knjiž. narediti, da kaj ni več središče, v središču: razsrediščiti zgodbo / samega sebe je hotel popolnoma razsrediščiti

razsŕjenost -i ž ( )
zelo velika jeza: nestrpno mrmranje se je spremenilo v razsrjenost

razstánek -nka m ( ȃ )
zastar. ločitev , odhod : razstanek od dekleta je bil težek

razstáti se -stánem se dov. ( á ȃ )
zastar. raziti se, ločiti se: ob mraku so se razstali / razstati se s prijatelji

rázstava 1 in razstáva -e ž ( á; ȃ )
nar. skupina navadno desetih pokonci postavljenih snopov: zlagati snope v razstave ; razstave ječmena, pšenice

razstáva 2 -e ž ( ȃ )
prireditev, na kateri je kaj dano, postavljeno na ogled: razstava bo prihodnji mesec ; odpreti, organizirati, pripraviti razstavo ; mednarodna, svetovna razstava ; program razstav / prodajna razstava risb in slik ; samostojna razstava na kateri so razstavljena dela samo enega avtorja ; skupinska razstava ; spominska razstava / iti na razstavo
// zbirka predmetov, danih, postavljenih na ogled: razstava je urejena kronološko, pregledno ; ogledati si razstavo / filatelistična, kulinarična, živinorejska razstava ; grafična, kiparska razstava ; pasja razstava razstava čistokrvnih psov ; razstava cvetja, ptic / retrospektivna razstava ; stalna razstava
um. razstava krajin, malih plastik

razstávek -vka m ( ȃ )
knjiž. razstavni predmet: razstavki so izbrani iz množice najdenih predmetov

razstáven -vna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na razstávo: razstavni paviljon ; urediti razstavni prostor / razstavni predmet ; razstavno blago / razstavni katalog / razstavna galerija ; stalna razstavna zbirka

razstavíšče -a s ( í )
prostor ali stavba za razstavljanje: zgraditi razstavišče ; iti na razstavišče ; na razstavišču so odprli razstavo cvetja, pohištva / Gospodarsko razstavišče v Ljubljani ; likovno razstavišče Riharda Jakopiča

razstavíščen -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na razstavišče: razstaviščni prostor ; razstaviščne dvorane / funkcionalna razstaviščna arhitektura

razstavítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od razstaviti: razstavitev izdelkov / razstavitev puške

razstáviti -im dov. ( á ȃ )
1. dati, postaviti na ogled: na koncu leta so učenci razstavili svoje izdelke ; razstaviti predzgodovinske najdbe ; v galeriji so razstavili njegove najnovejše slike
// razpostaviti , razporediti : razstaviti kozarce po mizi / svojo prtljago je razstavil po klopi in stolih
2. dati kaj na sestavne dele: postelja se ni dala razstaviti ; razstaviti puško, stroj / razstaviti in sestaviti vlak / pesem je razstavil na miselne sestavine / razstaviti na sestavne dele
fiz. razstaviti silo na komponente ; kem. razstaviti snov na enostavnejše snovi ; mat. razstaviti število na prafaktorje

razstávka -e ž ( ȃ )
nar. skupina navadno desetih pokonci postavljenih snopov: zlagati snope v razstavke ; omlatili, pospravili so vse razstavke pšenice

razstavljalec gl. razstavljavec

razstavljálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na razstavljanje: razstavljalna dejavnost / knjiž. razstavljalna metoda razčlenjevalna, analitična metoda

razstavljalka gl. razstavljavka

razstávljanje -a s ( á )
glagolnik od razstavljati: muzejsko razstavljanje ; razstavljanje umetniških del ; razstavljanje izdelkov na sejmu / sestavljanje in razstavljanje pohištva, stroja

razstávljati -am nedov. ( á )
1. dajati, postavljati na ogled: razstavljati kipe, slike ; razstavljati izdelke na velesejmih / samostojno, skupinsko razstavljati ; razstavlja v likovnem salonu
um. razstavljati lepljenke, malo plastiko
2. dajati kaj na sestavne dele: razstavljati stroj ; to pohištvo je mogoče poljubno sestavljati in razstavljati ; pokazal mu je, kako se razstavlja puška / razstavljati vlake

razstavljávec -vca in razstavljálec -lca [ rasstau̯ljau̯ca ] m ( ȃ )
kdor kaj razstavlja: na razstavi ima vsak razstavljavec po tri dela ; med razstavljavci na velesejmu so večinoma domača podjetja ; razstavljavec slik

razstavljávka in razstavljálka -e [ rasstau̯ljau̯ka ] ž ( ȃ )
ženska, ki kaj razstavlja: letošnje prireditve se je udeležilo dvajset razstavljavk

razstavljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da razstaviti: razstavljiv oder ; ležišče je razstavljivo
strojn. razstavljiva vez, zveza

razstavljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost razstavljivega: razstavljivost pohištva

razstíljati -am nedov. ( í )
nar. trositi , metati : razstiljati listje / razstiljati in obračati seno / razstiljati papir po tleh

razstírati -am nedov. ( ī ȋ )
knjiž. razgrinjati : kamor pride, razstirajo pred njim preproge
// kazati , razkrivati : pisatelj v noveli razstira človekovo duševnost

razstláti -stéljem dov. , razstêlji razsteljíte ( á ẹ́ )
nar. raztrositi , razmetati : razstlati listje, slamo / razstlati kopice sena / razstlati papir po tleh

razstòj -ôja m ( ȍ ó )
zastar. vmesna razdalja, razmik: postaviti kole v primernih razstojih ; razstoj strelcev je bil osemdeset korakov

razstolíčiti -im dov. ( í ȋ )
knjiž. odstraniti, pregnati s prestola: razstoličiti kralja

razstòp -ópa m ( ȍ ọ́ )
šport. odmaknitev enega telovadca od drugega tako, da sta si vštric: vaje v razstopu ; razstop in sestop / biti v razstopu

razstópati -am nedov. ( ọ̄ )
prenehavati se prilegati drug drugemu, držati se skupaj: razsušena bruna razstopajo

razstopíti se in razstópiti se -im se dov. ( ī ọ́ ọ̑ )
stopiti narazen: ljudje so se takoj razstopili in mu naredili prostor

razstrél -a m ( ẹ̑ )
knjiž. eksplozija : med razstrelom so bili na varnem / tam se vsak dan slišijo razstreli

razstrélba -e ž ( ẹ̑ )
star. razstrelitev : razstrelba mostu, trdnjave / razstrelba bombe eksplozija

razstrélek -lka m ( ẹ̑ )
delec, drobec eksplozivnega izstrelka: ranili so ga razstrelki granate

razstrélen -lna -o prid. ( ẹ̑ )
razstrelilen : razstrelne snovi / razstrelna vrtina

razstrelílen -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na razstrelitev, razstreljevanje: razstrelilna snov ; razstrelilno sredstvo / vrtanje razstrelilnih lukenj / napredovanje razstrelilne tehnike

razstrelíšče -a s ( í )
kraj, prostor, kjer se kaj razstreli, razstreljuje: ob eksploziji je bil daleč od razstrelišča

razstrelítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od razstreliti: razstrelitev mostu, trdnjave ; načrt za razstrelitev

razstrelíti -ím dov. , razstréli in razstrêli; razstrélil ( ī í )
z razstrelivom povzročiti, da se kaj razleti, uniči: razstreliti hišo, progo ; razstreliti tanke s topovi / razstreliti skalo / razstreliti mino povzročiti, da eksplodira

razstrelívo -a s ( í )
eksplozivna snov, ki se uporablja za orožje ali razstreljevanje: razstrelivo je eksplodiralo ; izdelovati, uporabljati razstrelivo ; napolniti rov z razstrelivom ; razstrelivo z veliko rušilno močjo ; skladišče razstreliva ; strokovnjak za razstreliva
kem. inicialno razstrelivo s katerim se povzroči eksplozija glavnega naboja ; jedrsko razstrelivo ; varnostno razstrelivo ki zaradi nizke eksplozijske temperature pri eksploziji ne povzroča eksplozije metana ; teh. brizantno razstrelivo ki ima veliko rušilno moč ; voj. plastično razstrelivo ki se da gnesti in potrebuje za aktiviranje detonator

razstreljeválec -lca [ rasstreljevau̯ca tudi rasstreljevalca ] m ( ȃ )
kdor kaj razstreljuje: razstreljevalec v kamnolomu, rudniku

razstreljeválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na razstreljevanje: razstreljevalna snov / razstreljevalno delo

razstreljevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od razstreljevati: razstreljevanje mostov, zgradb ; razstreljevanje z dinamitom / v kamnolomu, rudniku so začeli z razstreljevanjem ; strokovnjak za razstreljevanje / razstreljevanje plazov

razstreljeváti -újem nedov. ( á ȗ )
z razstrelivom povzročati, da se kaj razleti, uniči: razstreljevati mostove, zgradbe ; razstreljevati z minami / delavci v kamnolomu že ves dan vrtajo in razstreljujejo ; razstreljevati premog, skale

razstréti -strèm dov. , razstŕl ( ẹ́ ȅ )
knjiž. razgrniti : razstrl je časopis in začel brati ; razstreti preprogo pred posteljo
// razprostreti , razširiti : orel je razstrl krila ; razstreti roke od navdušenja

razstríči -strížem dov. , razstrízi razstrízite; razstrígel razstrígla ( í )
s striženjem narediti kose, dele: razstriči list papirja

razstrojíti -ím dov. , razstrójil ( ī í )
knjiž. povzročiti razkroj, razpad: razstrojiti organizacijo ; harmonija se je sčasoma razstrojila

razstrupítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od razstrupiti: razstrupitev plina

razstrupíti -ím dov. , razstrúpil ( ī í )
odstraniti strup iz česa: kemično razstrupiti pline

razstrúpljanje -a s ( ú )
glagolnik od razstrupljati: razstrupljanje izpušnih plinov ; razstrupljanje jeter, kože ; razstrupljanje in čiščenje organizma, telesa

razstrúpljati -am nedov. ( ú )
odstranjevati strup iz česa: razstrupljati plin ; razstrupljati organizem, telo

razstrupljeválen -lna -o prid. ( ȃ )
namenjen za razstrupljevanje: razstrupljevalna naprava

razstrupljevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od razstrupljevati: razstrupljevanje plina, odpadne vode

razstrupljeváti -újem nedov. ( á ȗ )
odstranjevati strup iz česa: razstrupljevati plin

razsúl in razsùl -úla [ rassuu̯ ] m ( ȗ ū; ȕ ú )
knjiž. razsulo : razsul države je bil neizogiben

razsúlo -a s ( ú )
prenehanje obstajanja, opravljanja dejavnosti kake organizirane skupnosti zaradi nediscipline, notranje nepovezanosti: začelo se je razsulo sovražne vojske ; pospešiti razsulo / država se bliža razsulu ; to pelje, vodi v razsulo ; gospodarsko, moralno razsulo / oblast, vojska je v razsulu

razsušênost -i ž ( é )
lastnost, stanje razsušenega: sod zaradi razsušenosti pušča

razsušíti -ím dov. , razsúšil ( ī í )
narediti tako suho, da nastanejo razpoke: sonce je razsušilo deske, zemljo ; kad se je razsušila in pušča

razsúti -sújem dov. , razsúl in razsùl ( ú ȗ )
1. narediti, da kaj sipkega, drobnega ni več skupaj: razsuti zrnje ; po nesreči je kovance razsula po tleh ; vžigalice so se razsule ; pren., knjiž. misli so se mu razsule kot biseri z niza
// narediti, da kaj sipkega, drobnega pride na večjo površino, na več mest: razsuti pesek po dvorišču
2. ekspr. oddati, razširiti, navadno v veliki količini: sonce je razsulo svoje žarke ; svetilka je razsula po sobi mehko svetlobo / pomlad je razsula cvetje po travnikih
3. nar. podreti , porušiti : komaj so pozidali, kar so jim med vojno razsuli / obzidje so razsuli s tanki / razsuti šipo razbiti, zdrobiti

razsvaljkáti -ám in razsváljkati -am dov. ( á ȃ; ȃ )
narediti svaljke iz česa: razsvaljkati testo ; umazanija se je ob brisanju razsvaljkala

razsvečeváti -újem nedov. ( á ȗ )
zastar. razsvetljevati : luna mu je razsvečevala pot

razsvetíti 1 -ím dov. , razsvéti; razsvétil ( ī í )
rel. odvzeti, razveljaviti posvetitev: razsvetiti oltar

razsvetíti 2 in razsvétiti -im dov. ( ī ẹ́ )
knjiž. razsvetliti : goreča grmada je razsvetila temo / ob misli nanjo se mu je obraz razsvetil

razsvetlítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od razsvetliti: ta svetilka zadostuje za razsvetlitev sobe ; naravna, umetna razsvetlitev / potreboval bi razsvetlitve razsvetljenja

razsvetlíti -ím dov. , razsvétli in razsvêtli; razsvétlil ( ī í )
1. narediti, povzročiti, da postane kaj svetlo, vidno: razsvetliti mesto, ulico ; sobo je razsvetlila močna luč ; kraj snemanja so razsvetlili z reflektorji ; slavnostno razsvetliti / blisk je razsvetlil temo ; sonce je razsvetlilo zasnežene vrhove ; nebo se je razsvetlilo ; brezoseb. zgodaj se je razsvetlilo ; pren., ekspr. nasmeh mu je razsvetlil obraz
2. s poučevanjem, izobraževanjem doseči, da kdo misli, dela brez predsodkov, razumno: razsvetliti kmete, mladino / knjige naj bi ljudi razsvetlile in poplemenitile
3. razjasniti 1 , pojasniti : študija skuša razsvetliti nekatere nejasnosti pesnikovega ustvarjanja
4. navadno v zvezi s sveti Duh , v krščanskem okolju povzročiti, da kdo kaj (jasno) spozna, se prav odloči: sveti Duh naj ga razsvetli

razsvetljáč -a m ( á )
knjiž. kdor se (poklicno) ukvarja z osvetljevanjem; osvetljevalec : šepetalec in razsvetljač

razsvetljáva -e ž ( ȃ )
glagolnik od razsvetljevati: izboljšati razsvetljavo ulic ; dobra, pomanjkljiva, slavnostna razsvetljava ; naravna, umetna razsvetljava ; razsvetljava s svečami / električna, plinska razsvetljava ; javna razsvetljava ; neposredna, posredna razsvetljava ; odrska razsvetljava
elektr. fluorescenčna razsvetljava ; pomožna razsvetljava ki se ob izpadu omrežne napetosti avtomatično preklopi na pomožni energetski vir

razsvetljáven -vna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na razsvetljavo ali razsvetljevanje: slabe razsvetljavne možnosti ; razsvetljavna tehnika / izdelava razsvetljavnega stekla

razsvetljênec -nca m ( é )
pristaš razsvetljenstva: razsvetljenci in racionalisti

razsvetljênje -a s ( é )
jasno, navadno nenadno spoznanje, ki omogoča človeku pravilno odločitev, ravnanje: potrebuje razsvetljenja ; obšlo ga je kakor razsvetljenje
rel. prejeti razsvetljenje od svetega Duha

razsvetljênost -i ž ( é )
lastnost, značilnost razsvetljenega: slaba razsvetljenost delovnih prostorov / poudarjati potrebo po razsvetljenosti

razsvetljênski -a -o prid. ( é )
nanašajoč se na razsvetljence ali razsvetljenstvo: razsvetljenska miselnost ; razsvetljenska načela / razsvetljenska filozofija / razsvetljenski pisatelji / razsvetljenska doba

razsvetljênstvo -a s ( ē )
gibanje v 18. stoletju, ki si prizadeva za človekov in družbeni napredek na temelju človekovih naravnih pravic in razuma: ideje razsvetljenstva
// doba tega gibanja: razsvetljenstvo in romantika / doba razsvetljenstva

razsvetljeválec -lca [ rassvetljevau̯ca in rassvetljevalca ] m ( ȃ ) knjiž.
1. kdor se (poklicno) ukvarja z osvetljevanjem; osvetljevalec : razsvetljevalci in drugi odrski delavci
2. prosvetitelj : narodni buditelj in razsvetljevalec

razsvetljeválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na razsvetljevanje: razsvetljevalna priprava / razsvetljevalna tehnika / razsvetljevalne težnje ; razsvetljevalno delovanje

razsvetljevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od razsvetljevati: razsvetljevanje javnih prostorov ; razsvetljevanje z reflektorji / razsvetljevanje ljudi / razsvetljevanje dejstev

razsvetljeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati, povzročati, da postane kaj svetlo, vidno: močna luč razsvetljuje križišče ; razsvetljevati mesto, ulice ; razsvetljevati z reflektorji / pot mu je razsvetljevala mesečina ; pren., ekspr. njen obraz je razsvetljeval prijeten nasmeh
ekspr. s svojim tovarištvom nama je razsvetljeval življenje ga delal lepšega, prijetnejšega
2. s poučevanjem, izobraževanjem dosegati, da kdo misli, dela brez predsodkov, razumno: kot učitelj je razsvetljeval mladino ; načrtno razsvetljevati ljudi
3. razjasnjevati , pojasnjevati : razprava razsvetljuje probleme delavskega gibanja

razsvít -a m ( ȋ )
star. zora , svit : bliža se razsvit / vstajati pred razsvitom

razsvítljati -am nedov. ( ī )
zastar. razsvetljevati : luna mu razsvitlja pot

razščepériti se -im se dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
dobiti pokončno, štrleče perje: vrabec se je razščeperil

razšifrírati -am dov. ( ȋ )
razbrati s šiframi napisano besedilo: razšifrirati brzojavko
// razbrati neznano pisavo ali nerazumljive znake: razšifrirati mora še nekaj znakov

razširína -e ž ( í )
razširjeni del česa: cevka ima na koncu oblasto razširino ; razširina žile

razširítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od razširiti: razširitev ceste ; načrt za razširitev stanovanja / bolezenska razširitev srca, žil / razširitev programa / razširitev in okrajšava besedila / razširitev kroga naročnikov / razširitev gospodarskega sodelovanja / do razširitve te tehnike je prišlo šele v zadnjem času
jezikosl. razširitev naglašenih samoglasnikov

razšíriti -im dov. ( ī ȋ )
1. narediti kaj (bolj) široko: razširiti cesto, pot ; razširiti odprtino ; ulica se proti središču razširi / razširiti krilo, obleko / predsobo bodo razširili / vdih razširi pljuča
// narediti, povzročiti, da je kaj videti širše: svetle barve razširijo prostor ; tak vzorec postavo razširi
2. narediti, da prilegajoči se deli česa pridejo v položaj, ko so (najbolj) oddaljeni drug od drugega: razširiti noge, roke ; razširiti peruti / razširiti nosnice / razširiti roke v objem ; od strahu so se mu razširile oči
3. narediti, da pride kaj na večjo površino: razširiti naselje ; mesto se je razširilo proti jugu / razširiti kulturno rastlino ; ta plevel se hitro razširi / padavine se bodo razširile na vso Slovenijo / razširiti meje države ; razširiti oblast na sosednje pokrajine
4. narediti, da se s čim seznani, da kaj spozna veliko ljudi: razširiti napredne ideje ; razširiti novice, lažne vesti ; ta nauk se je hitro razširil / razširiti dobra umetniška dela
5. narediti, povzročiti, da postane kaj večje glede na obseg, količino: razširiti izbiro blaga z novimi izdelki ; razširiti dnevni red seje ; razširiti gledališki repertoar / razširiti črtico v novelo / podjetje je razširilo svojo dejavnost ; razširiti gospodarsko sodelovanje / razširiti odbor povečati število njegovih članov ; krog sodelavcev se je razširil / razširiti in poglobiti znanje ; s študijskimi potovanji se mu je obzorje razširilo / ta beseda, navada se je zelo razširila / zaradi vlage se les razširi
6. biti izvor tega, kar prehaja v okolico: peč je razširila prijetno toploto po sobi ; iz gozda se je razširil hlad / svoj nemir je razširil na druge ; borbenost se je razširila na vse moštvo / pesmi so razširile njegovo slavo po svetu / kugo so razširile podgane
ekspr. kdaj pa kdaj mu je smeh razširil lica se je nasmejal ; ulica se razširi v trg preide ; njegova slava se je razširila po vsem svetu postal je zelo slaven
ekon. razširiti proizvodnjo z dodatno zaposlenimi delavci in dodatnimi delovnimi sredstvi povečati obseg proizvodnje ; pravn. razširiti obtožbo, zahtevo po uvedbi kazenskega postopka ; mat. razširiti ulomek pomnožiti števec in imenovalec z istim številom

razširítven -a -o ( ȋ )
pridevnik od razširitev: dopolnilna ali razširitvena dela

razšírjanje -a s ( í )
glagolnik od razširjati: razširjanje srca pri utripanju / navidezno razširjanje prostora z barvami / razširjanje programa / razširjanje mednarodnega sodelovanja / preprečiti razširjanje jedrskega orožja / prepoved razširjanja kakega časopisa, knjige / razširjanje bacilov po vsem telesu

razšírjati -am nedov. ( í )
1. delati kaj (bolj) široko: razširjati ceste, poti ; razširjati prehod / vdih razširja pljuča
// delati, povzročati, da je kaj videti širše: svetle barve prostor razširjajo
2. delati, da prilegajoči se deli česa pridejo v položaj, ko so (najbolj) oddaljeni drug od drugega: razširjati noge, roke / razširjati nosnice / razširjati roke v objem
3. delati, da pride kaj na večjo površino: razširjati kulturne rastline ; ta semena se razširjajo sama / razširjati vojaške operacije na večje ozemlje
4. delati, da se s čim seznani, da kaj spozna veliko ljudi: razširjati ideje, nauke ; razširjati lažne vesti / razširjati dobre knjige med ljudi
5. delati, povzročati, da postane kaj večje glede na obseg, količino: razširjati izbiro blaga za široko porabo ; razširjati gledališki repertoar s tujimi deli / društvo razširja svoje delovanje ; razširjati sodelovanje med narodi / razširjati in poglabljati znanje ; z branjem si človek razširja obzorje
6. biti izvor tega, kar prehaja v okolico: močvirja razširjajo smrad ; lilije razširjajo močen vonj ; peč je razširjala prijetno toploto ; iz gozda se razširja hlad / okuženi razširjajo bolezen / svoj nemir razširja na druge
ekon. razširjati proizvodnjo ; jezikosl. razširjati glagolsko podstavo s priponami

razšírjenje -a s ( ȋ )
glagolnik od razširiti: razširjenje rečnega korita / bolezensko razširjenje srca, žil / razširjenje ozemlja kake države / razširjenje pismenosti / razširjenje bolezenskih klic po telesu

razšírjenost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost razširjenega: razširjenost zenic / razširjenost bolezni ; razširjenost slovanskih jezikov ; zemljepisna razširjenost rastlinskih vrst

razširjeválec -lca [ rasširjevau̯ca ] m ( ȃ )
kdor kaj razširja: razširjevalec novih idej, vere / razširjevalec gledališke kulture ; razširjevalci tiska / razširjevalci teh semen so ptice raznašalci

razširjeválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na razširjanje: razširjevalna priprava
mont. razširjevalni sveder

razširjeválka -e [ rasširjevau̯ka ] ž ( ȃ )
ženska, ki kaj razširja: razširjevalka novih idej

razširjevánje -a s ( ȃ )
širjenje , razširjanje : razširjevanje lažnih vesti / razširjevanje knjig med ljudi

razširjeváti -újem nedov. ( á ȗ )
širiti , razširjati : razširjevati nove ideje / svoje pesmi je razširjeval v rokopisu

razširljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da razširiti: razširljiv prikazni oglas ; razširljiva mapa, torba / razširljiv pomnilnik pomnilnik, ki je nameščen tako, da ga je mogoče dopolnjevati z dodatnimi (istovrstnimi) kosi pomnilnika

razškatláti -ám dov. ( á ȃ )
nar. razmajati : razškatlati voz

razškléban -a -o prid. ( ẹ̑ )
nar. razmajan , obrabljen : star, razškleban plug

razškropíti -ím dov. , razškrópil ( ī í )
narediti, da tekoča snov kam pride v kapljicah, delcih: razškropiti gnojnico ; razškropiti škropivo po trtah

razšlapáti -ám dov. ( á ȃ )
nižje pog. razhoditi , pošvedrati : razšlapati čevlje

razšmínkati -am dov. ( ȋ )
pog. odstraniti ličilo z obraza: razšminkati ustnice / razšminkati igralce

razšopíriti -im dov. ( í ȋ )
postaviti v pokončen, štrleč položaj: vrabca sta razšopirila perje
// s postavljanjem perja v pokončen, štrleč položaj narediti kaj bujno, košato: pav je razšopiril rep

razštéti -štêjem dov. ( ẹ́ ȇ )
1. knjiž. s štetjem razdeliti: razšteti denar ; razšteti učence na pare
2. zastar. našteti , navesti : vse napake jim je razštel

razštévati -am nedov. ( ẹ́ )
knjiž. s štetjem razdeljevati: razštevati denar

razšuméti -ím dov. ( ẹ́ í )
knjiž. narediti, povzročiti, da kaj začne šumeti: razšumeti listje ; morje se je razšumelo

razšvedráti -ám dov. ( á ȃ )
zelo pošvedrati: razšvedrati čevlje

raztájati -am dov. ( ȃ )
v zvezi z led, sneg narediti, da preide v vodo: sonce je raztajalo led ; sneg se je že raztajal

raztákati -am nedov. ( ȃ )
s točenjem, pretakanjem razdeljevati: raztakati vino v steklenice

raztakníti in raztákniti -em dov. ( ī á )
knjiž. dati narazen, ločiti: raztakniti staknjene žice

raztalína -e ž ( í )
knjiž. talina : raztalina se je počasi ohlajala

raztalíti -ím dov. , raztálil ( ī í )
1. narediti, povzročiti, da trdna snov zaradi toplote preide v tekoče stanje: raztaliti baker, svinec ; zaradi prehude vročine so se kovinski deli raztalili
2. raztajati : raztaliti led, sneg

raztaníti -ím tudi raztániti -im dov. , raztánil; raztánjen tudi raztanjèn ( ī í; ā ȃ )
knjiž. stanjšati : raztaniti pločevino / raztaniti testo
metal. raztaniti kovino dati kovini obliko tankih lističev

raztápljanje -a s ( ā )
glagolnik od raztapljati: raztapljanje sladkorja v čaju / raztapljanje organskih snovi
biol. raztapljanje bakterij s posebnimi snovmi

raztápljati -am nedov. ( ā )
1. delati, povzročati, da trdna snov v tekočini preide v zelo majhne delce: raztapljati sladkor ; raztapljati v bencinu / voda raztaplja rudninske snovi v zemlji
2. delati, povzročati, da trdna snov zaradi toplote preide v tekoče stanje: raztapljati smolo, vosek
3. ekspr. delati, da česa ni več: tema raztaplja podobe predmetov ; megla se počasi raztaplja ; sence so se raztapljale v mraku / zvezde se raztapljajo v prvi zarji postajajo manj vidne

raztêči se -têčem se dov. , raztêci se raztecíte se; raztékel se raztêkla se ( é )
1. tekoč priti na večjo površino: polita barva se je raztekla po skali ; voda se je raztekla na vse strani
2. knjiž. v teku se raziti: ljudje so se hitro raztekli ; otroci so se raztekli kakor piščeta

raztèg -éga m ( ȅ ẹ́ )
glagolnik od raztegniti: razteg elastike ; razteg vrvi

raztégati -am nedov. ( ẹ̄ )
zastar. raztezati : raztegati krila / gozd se raztega daleč proti severu sega

raztegljív -a -o prid. ( ī í )
1. ki se da raztegniti: raztegljivi del fotoaparata ; žrelo je pri teh živalih zelo raztegljivo / raztegljiva lestev, miza
ekspr. kmalu je zelo raztegljiv pojem se lahko razume zelo različno
2. ki se razteguje podobno kot gumi: raztegljiva vrvica ; hlače iz raztegljivega blaga / nositi raztegljive nogavice

raztegljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost raztegljivega: raztegljivost kože / raztegljivost blaga / ekspr. raztegljivost pojma

raztegnítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od raztegniti: raztegnitev elastike / raztegnitev usnja

raztegníti in raztégniti -em dov. ( ī ẹ́ )
1. z vlečenjem povzročiti, da doseže kaj
a) večjo, največjo dolžino: raztegniti elastiko, vzmet ; vrv je raztegnil, kolikor je mogel ; raztegniti se kot gumi / raztegniti anteno, merski trak ; mizo so morali raztegniti, da je bilo dovolj prostora za vse / raztegniti ustnice ; ekspr. obraz se mu je raztegnil v nasmeh nasmehnil se je / ekspr. raztegnil je korak, da bi pravočasno prišel začel je delati daljše korake
b) večjo, največjo površino: raztegniti kožo, usnje / raztegniti preozke čevlje
2. spraviti v položaj, ko sosednji deli tvorijo med seboj določen kot: raztegniti krake šestila / raztegniti roke v objem razširiti
3. ekspr. povzročiti, da traja kaj dalj časa: raztegniti debato, pripovedovanje ; govor je raztegnil za celo uro ; počitnice bodo malo raztegnili podaljšali
ekspr. raztegniti harmoniko zaigrati nanjo ; ekspr. raztegniti meje kake države povečati, razširiti ; star. raztegniti mošnjico dobro plačati, dati veliko denarja ; ekspr. raztegniti oblast na sosednje dežele podrediti si jih ; ekspr. raztegniti trditev, ugotovitev na celoto posplošiti ; ekspr. veselo je raztegnil usta se zasmejal
šport. raztegniti mišice s posebnimi vajami sprostiti mišice in vezno tkivo

raztégnjenost -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost raztegnjenega: raztegnjenost elastike / časovna raztegnjenost zgodbe / raztegnjenost romana razvlečenost

raztegoválen -lna -o prid. ( ȃ )
usnj., v zvezi raztegovalni stroj stroj za raztegovanje usnja:

raztegovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od raztegovati: raztegovanje elastike / stroj za raztegovanje kož, usnja

raztegováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. z vlečenjem povzročati, da doseže kaj
a) večjo, največjo dolžino: raztegovati elastiko ; vrv se ne da poljubno raztegovati / raztegovati anteno, raztegljivo lestev / raztegovati ustnice
b) večjo, največjo površino: raztegovati kože, krzno ; raztegovati tkanine z likanjem
ekspr. raztegovati harmoniko igrati nanjo
2. spravljati v položaj, ko sosednji deli tvorijo med seboj določen kot: raztegovati krake šestila
3. ekspr. povzročati, da traja kaj dalj časa: raztegovati debato, pripovedovanje

raztéhtati -am dov. ( ẹ̑ )
s tehtanjem razdeliti: raztehtati zlato

raztékati se -am se nedov. ( ẹ̑ )
1. tekoč prihajati na večjo površino: mleko se je raztekalo po tleh ; voda se je začela raztekati po dolini
// tekoč prihajati kam sploh: vodna žila se razteka v več cevi
2. knjiž. ločevati se, cepiti se: tu se poti raztekajo ; rokavi reke se raztekajo in spet stekajo

raztekniti gl. raztakniti

raztelésiti -im dov. , razteléšen ( ẹ̄ ẹ̑ )
med. preiskati truplo z rezanjem zaradi ugotovitve njegove zgradbe, bolezenskih sprememb: raztelesiti truplo

razteléšanje -a s ( ẹ́ )
med. razteleševanje : raztelešanje trupel / priprave za raztelešanje

razteléšati -am nedov. ( ẹ́ )
med. razteleševati : raztelešati trupla

razteléšenje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od raztelesiti: raztelešenje trupel

razteleševálec -lca [ rasteleševau̯ca in rasteleševalca ] m ( ȃ )
knjiž. obducent : razteleševalec je končal obdukcijo

razteleševálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na razteleševanje: razteleševalni nož / razteleševalni prostori

razteleševálnica -e ž ( ȃ )
knjiž. secirnica : delal je v razteleševalnici

razteleševánje -a s ( ȃ )
glagolnik od razteleševati: razteleševanje trupel

razteleševáti -újem nedov. ( á ȗ )
med. preiskovati truplo z rezanjem zaradi ugotovitve njegove zgradbe, bolezenskih sprememb: razteleševati trupla

raztépati -am nedov. ( ẹ̄ ẹ̑ )
1. z udarci, udarjanjem delati, da kaj ni več v prvotnem stanju, v prvotni obliki: raztepati rumenjak z vilicami
2. nar. mahati , otepati : otroci so z rokami navdušeno raztepali po vodi ; raztepati okrog sebe

raztepênec -nca m ( é )
ekspr. vsak od ljudi, ki so se razšli, razkropili: zbirati raztepence

raztêpsti -têpem dov. , raztépel raztêpla ( é )
1. z udarci, udarjanjem narediti, da kaj ni več v prvotnem stanju, v prvotni obliki: raztepsti rumenjak, smetano / v mleku raztepemo dve jajci ; raztepsti jogurt z majonezo
2. ekspr. razgnati : raztepsti sovražno vojsko / burja je raztepla oblake ; megle so se razteple

razteptáti -ám [ tudi rastəptati ] dov. ( á ȃ )
1. s teptanjem narediti, da kaj ni več skupaj, urejeno: razteptati sneg, zemljo
2. s teptanjem poškodovati ali uničiti: konji so razteptali njive

raztezálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na raztezanje: raztezalni postopek / raztezalna lestev raztegljiva lestev
tekst. raztezalni stroj ; raztezalni valjčki

raztezálka -e [ rastezalka in rastezau̯ka ] ž ( ȃ )
tekst. raztezalnik : predilnica ima novo raztezalko

raztezálnica -e ž ( ȃ )
knjiž. natezalnica : mučiti koga na raztezalnici

raztezálnik -a m ( ȃ )
tekst. stroj za združevanje in raztezanje pramenov: mikalnik in raztezalnik

raztezálo -a s ( á )
tekst. priprava za raztezanje pramenov:

raztézanje -a s ( ẹ̄ )
glagolnik od raztezati: krčenje in raztezanje kovin / raztezanje pare, plina / raztezanje elastike / stroj za raztezanje usnja / dolžinsko raztezanje po dolžini ; prečno, prostorninsko raztezanje

raztézati -am nedov. ( ẹ̄ )
1. delati, povzročati, da postaja kaj večje po prostornini: raztezati kovino s segrevanjem ; kovine se različno raztezajo ; para, plin se razteza / toplota razteza vsa telesa
// z vlečenjem povzročati, da doseže kaj
a) večjo, največjo dolžino: raztezati elastiko / ta mišica razteza usta
tekst. raztezati pramene z nategovanjem, vlečenjem jih daljšati in tanjšati
b) večjo, največjo površino: raztezati kože
2. spravljati v položaj, ko sosednji deli tvorijo med seboj določen kot: raztezati krake šestila / mladiča sta raztezala peruti, vzleteti pa si nista upala ; mišice se krčijo in raztezajo
3. povzročati, da traja kaj dalj časa: raztezati svoje pripovedovanje
ekspr. hrast razteza na široko svoje veje ima dolge, široke veje ; slabš. ne ljubi se mu več raztezati čeljusti govoriti; bahati se

raztézek -zka m ( ẹ̑ )
fiz. povečanje dolžine ali prostornine telesa zaradi zunanjih vplivov: izračunati, ugotoviti raztezek ; to steklo ima majhen raztezek / linearni raztezek v določeni smeri ; prostorninski raztezek povečanje prostornine ; temperaturni raztezek zaradi spremembe temperature

raztézen 1 -zna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na raztezanje: med ploščami pustimo raztezno režo
šport. raztezne vaje ; teh. raztezna posoda posoda, v katero se prelivajo presežki tekočine pri raztezanju

raztézen 2 -zna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
raztegljiv : volna je prožna in raztezna
ekspr. ta pojem je zelo raztezen se lahko razume zelo različno

raztezljív -a -o prid. ( ī í )
raztegljiv : te živali imajo zelo raztezljive želodce

raztezljívost -i ž ( í )
raztegljivost : raztezljivost cevi

raztéznost -i ž ( ẹ́ )
lastnost snovi, da zaradi zunanje sile spremeni dolžino, obseg: razteznost in odpornost papirja
// lastnost telesa, da pri segrevanju spremeni dolžino ali prostornino: razteznosti kovin so različne
fiz. temperaturna razteznost telesa

raztéznosten -tna -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na razteznost: razteznostne lastnosti kovin
fiz. razteznostni koeficient količina, ki pove, kako se pri segrevanju spremeni dolžina ali prostornina telesa

raztežáj -a m ( ȃ )
alp. dolžina vrvi med dvema plezalcema, ki sta navezana: pet raztežajev tridesetmetrske vrvi / za dober raztežaj vrvi
// razdalja, ki ustreza taki dolžini: preplezati tri raztežaje / zadnji raztežaj je bil zelo težek

raztežílnik -a m ( ȋ )
teh. razbremenilnik : vodovod ima dva raztežilnika

raztežíti -ím dov. , tudi raztéži; raztéžil ( ī í )
razbremeniti : raztežiti vozilo

raztkáti -tkèm dov. ( á ȅ )
knjiž. razparati , razstaviti : zaradi napake v vzorcu je morala raztkati pol metra blaga / raztkati v niti
knjiž. pisatelj je v povesti raztkal dva motiva uporabil

raztočíti -tóčim dov. ( ī ọ́ )
s točenjem, pretakanjem razdeliti: spomladi vino raztočijo v manjše sode / vse vino je raztočil gostom

raztogotíti -ím tudi raztogôtiti -im dov. , raztogótil tudi raztogôtil ( ī í; ō ȏ )
zelo razjeziti: njegov odgovor jih je raztogotil ; raztogotiti očeta ; raztogotil se je in začel kričati ; ekspr. strašno se raztogotiti

raztòk -óka m ( ȍ ọ́ )
knjiž. razlitje : ta priprava preprečuje skoraj ves raztok
knjiž. raztok Donave ustje

raztôlči -tôlčem [ rastou̯či ] dov. , raztôlci raztôlcite in raztolcíte; raztôlkel raztôlkla ( ó )
1. s tolčenjem, udarjanjem narediti iz česa majhne, drobne dele: raztolči kamenje / raztolči vrata razbiti
2. s tolčenjem, udarjanjem narediti, da je kaj bolj mehko: raztolči usnje z lesenim kladivom

raztolmáčiti -im dov. ( á ȃ )
star. razložiti , pojasniti : raztolmačiti učencem težko snov ; njegove besede si je raztolmačil po svoje / raztolmačiti predpis

raztôpen in raztópen -pna -o prid. ( ó; ọ̄ )
topen : raztopne rudnine, snovi ; raztopen v alkoholu, vodi

raztopílo -a s ( í )
topilo : hitro izhlapevanje raztopila

raztopína -e ž ( í )
tekočina, v kateri je raztopljena kaka snov: pripraviti, razredčiti raztopino ; raztopina mila, soli v vodi / alkoholna, vodna raztopina ; barvilna, hranilna, zdravilna raztopina ; kemična raztopina ; kuhati sadje v sladkorni raztopini
biol. hipertonična raztopina ; farm. raztopina novokaina ; kem. nasičena raztopina v kateri se določena snov ne more več raztapljati ; kem., min. koloidna raztopina ; med. fiziološka raztopina vodna raztopina kuhinjske soli z enako koncentracijo, kot jo imajo telesne tekočine

raztopítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od raztopiti: raztopitev soli v vodi

raztopíti -ím dov. , raztópil ( ī í )
1. narediti, povzročiti, da trdna snov v tekočini preide v zelo majhne delce: raztopiti sladkor, sol v vodi / bencin je raztopil barvo ; voda raztopi različne soli
2. narediti, povzročiti, da trdna snov zaradi toplote preide v tekoče stanje: raztopiti mast, vosek ; smola se na vročini raztopi / snežinke so se sproti raztopile raztajale
3. ekspr. narediti, da česa ni več: sonce je raztopilo meglo ; tema je raztopila podobe predmetov ; sence so se raztopile v mraku / materina bližina je otroku raztopila strah
ekspr. to meso se vam bo kar raztopilo v ustih je zelo mehko in okusno

raztopljênost -i ž ( é )
stanje raztopljenega: raztopljenost maščobe

raztopljív -a -o prid. ( ī í )
topljiv : sladkor je lahko raztopljiv / v vodi raztopljive snovi topne snovi

raztopljívost -i ž ( í )
topljivost : raztopljivost snovi

raztôpnost in raztópnost -i ž ( ó; ọ̄ )
topnost : raztopnost snovi

raztovárjanje -a s ( á )
glagolnik od raztovarjati: pomagati pri raztovarjanju ; raztovarjanje blaga / raztovarjanje ladje

raztovárjati -am nedov. ( á )
spravljati kaj s prevoznega sredstva: raztovarjati hlode ; raztovarjati blago s kamiona / raztovarjati ladjo

raztôvor -óra in -ôra m ( ó ọ́, ó )
glagolnik od raztovoriti: raztovor blaga / publ. ladje čakajo na raztovor na raztovarjanje

raztovóren in raztovôren -rna -o prid. ( ọ́; ó )
nanašajoč se na raztovarjanje: raztovorni rok / raztovorno blago

raztovóriti -im tudi raztovoríti -ím dov. , raztovóril ( ọ̄ ọ̑; ī í )
spraviti kaj s prevoznega sredstva: raztovoriti premog ; raztovoriti žito iz vagona / raztovoriti ladjo

raztožíti in raztóžiti -im dov. ( ī ọ́ )
knjiž. razžalostiti : zelo ga je raztožila ; pismo jo je užalilo in raztožilo / ob novici se je raztožila / obraz se mu je raztožil

raztrančírati -am dov. ( ȋ )
nižje pog. razkosati , razsekati : raztrančirati piščanca, prašiča

raztrésanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od raztresati: raztresanje moke iz vreče

raztrésati -am nedov. ( ẹ́ )
1. delati, da kaj sipkega, drobnega ni več skupaj: raztresati moko ; zrnje se raztresa iz vreče / veter raznaša in raztresa seme po polju
ekspr. po nepotrebnem raztresati svoje moči jih porabljati
2. povzročati, da kdo ni več (miselno) zbran, osredotočen na kaj: te stvari ga raztresajo pri učenju ; motiti in raztresati koga
// povzročati, da kdo preneha intenzivno misliti na kaj: delo ga raztresa ; raztresati se z branjem

raztrésenec -nca m ( ẹ̑ )
ekspr. raztresen človek: bil je velik raztresenec in pozabljivec

raztrésenje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od raztresti: raztresenje moke / iskati raztresenje v delu

raztrésenost -i ž ( ẹ̑ )
stanje velikega notranjega nemira, neurejenosti, nezbranosti: raztresenost učencev narašča ; trenutna, velika raztresenost / v raztresenosti je jed dvakrat solila / raztresenost hiš po pobočju

raztrèsk -éska m ( ȅ ẹ́ )
glagolnik od raztreščiti: raztresk kamenja / raztresk granate

raztréskati -am dov. ( ẹ̄ )
ekspr. razbiti , razdrobiti : raztreskati pohištvo ; ob teh čereh se raztreska veliko ladij / letala so raztreskala sovražne položaje uničila z bombardiranjem

raztreskávati -am nedov. ( ȃ )
ekspr. razbijati , drobiti : raztreskavati skale

raztrésniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
ekspr. razbiti , razdrobiti : raztresniti kozarec / krogla mu je raztresnila lobanjo

raztrésti -trésem dov. , raztrésite in raztresíte; nam. raztrést in raztrèst ( ẹ́ )
1. narediti, da kaj sipkega, drobnega ni več skupaj: raztresti moko, sladkor ; raztresti kovance po tleh ; sadje se je raztreslo iz košare / konja sta raztresla deteljo / veter je raztresel seme po polju
2. povzročiti, da kdo ni več (miselno) zbran, osredotočen na kaj: pri učenju ga vsaka stvar raztrese ; s svojim obiskom sta jo raztresla
// povzročiti, da kdo preneha intenzivno misliti na kaj: delo ga raztrese ; prijatelji so ga skušali raztresti ; šel je na sprehod, da bi se raztresel ; raztresti se z branjem

raztréščenost -i ž ( ẹ̑ ) ekspr.
1. stanje velikega notranjega nemira, neurejenosti, nezbranosti; raztresenost : duševna raztreščenost ; raztreščenost misli
2. neurejenost , razdrobljenost : dramaturška raztreščenost ; raztreščenost znanja ; raztreščenost zvoka

raztréščiti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
ekspr. razbiti , razdrobiti : raztreščiti kozarec ; zrcalo se je raztreščilo na tisoč koščkov / grozil mu je, da mu bo raztreščil glavo / vihar je raztreščil ladjo ; čoln se je raztreščil ob skali

raztŕg -a m ( ȓ )
glagolnik od raztrgati: raztrg tkiva

raztŕganec -nca m ( ȓ )
1. ekspr. kdor je oblečen v raztrgano, ponošeno obleko: raztrganci in berači
2. pog., slabš., med narodnoosvobodilnim bojem sodelavec gestapa, ki se izdaja za partizana: v vas so prišli raztrganci / skupina policistov, preoblečena v raztrgance

raztrganína -e ž ( í )
1. raztrgano mesto, luknja: popraviti raztrganino v mreži / raztrganine na razvaljanem testu
2. med. rana, poškodba, povzročena s topim predmetom: raztrganina kože, notranjega organa

raztŕganje -a s ( ȓ )
glagolnik od raztrgati: raztrganje obleke / raztrganje na tri dele / krvavitev je bila posledica raztrganja žile

raztŕganost -i ž ( ȓ )
lastnost, značilnost raztrganega: raztrganost obleke / izrazna, oblikovna raztrganost pesmi / notranja raztrganost pesnika

raztŕgati -am stil. -tŕžem dov. ( ŕ ȓ )
1. s trganjem narediti, da kaj ni več celo: pes mu je raztrgal hlače ; raztrgati papir ; ovitek se je hitro raztrgal ; popolnoma raztrgati / raztrgati na koščke, nitke / ob padcu si je raztrgal dlan ranil
// narediti, da kaj ni več strnjeno, celo: voda je raztrgala nasip / sonce je raztrgalo oblake
// s trganjem poškodovati, uničiti: raztrgati knjigo, pismo ; komaj dokončani rokopis je raztrgal / vijaki so raztrgali les
2. z rabo, uporabo narediti, da kaj ni več celo: raztrgati jopico na komolcih ; raztrgal je že drugi par čevljev ; obleka se je raztrgala po šivih
3. raniti, poškodovati, navadno s čim ostrim: lev je žrtvi razparal trebuh in raztrgal boke / granata mu je raztrgala nogo
ekspr. člankar ga je raztrgal na kosce njegovo delo je ocenil zelo negativno ; ekspr. kašelj mu je skoraj raztrgal pljuča zelo je kašljal ; ekspr. raztrgati okove, verige osvoboditi se ; ekspr. ne moremo se raztrgati delati več, kot zmoremo ; ekspr. ne morem pomagati, pa če se raztrgaš sploh ne ; ekspr. raztrgal se bo od jeze zelo je jezen

raztrgávati -am nedov. ( ȃ )
zastar. trgati : raztrgavati obleko, papir

raztrkljáti -ám dov. ( á ȃ )
s trkljanjem narediti, da kaj ni več skupaj: raztrkljati frnikole ; kovanci so se raztrkljali po mizi

raztrobéntati -am dov. ( ẹ̑ )
slabš. na več krajih reči, povedati: njegove besede je kmalu raztrobentala
slabš. puristi so marsikateri izraz raztrobentali za germanizem označili

raztrobezljáti -ám dov. ( á ȃ )
slabš. na več krajih reči, povedati: novico je takoj raztrobezljala

raztrobíti in raztróbiti -im dov. ( ī ọ́ )
slabš. na več krajih reči, povedati: kar je vedela o njem, je raztrobila po vasi / raztrobili so ga za lenuha

raztròs -ôsa in -ósa m ( ȍ ó, ọ́ )
knjiž. razširitev , razširjenje : raztros bacilov / v krvi in organih so se pojavili raztrosi razsevki, zasevki / raztros pepela obred, pri katerem se pepel pokojnika raztrese na posebnem delu pokopališča ali posebej določenem prostoru

raztrosíti in raztrósiti -im dov. ( ī ọ́ )
1. narediti, da kaj drobnega pride na večjo površino, na več mest: raztrositi gnoj ; raztrositi kopice sena / raztrositi listke po tleh / ptice raztrosijo seme po gozdu
2. ekspr. razširiti , razglasiti 2 : raztrositi lažne novice ; govorice so se hitro raztrosile po vasi

raztróšati -am nedov. ( ọ́ )
trositi : raztrošati gnoj ; raztrošati pokošeno travo / raztrošati laži

raztrúpati -am dov. ( ȗ )
nar. razbiti , razdejati : raztrupati pohištvo, posodo ; raztrupati voz na kose

raztŕžen -žna -o prid. ( )
nanašajoč se na raztrganje: jasno vidna raztržna črta
teh. raztržna obremenitev največja mogoča obremenitev, ki jo telo še prenese, ne da bi se raztrgalo

raztŕžnost -i ž ( )
lastnost raztržnega: raztržnost kož
usnj. preizkus raztržnosti preizkus, s katerim se ugotovi, pri kakšni obremenitvi se usnje raztrga

raztvárjati -am nedov. ( á )
knjiž. razkrajati , razgrajevati : raztvarjati hranilne snovi ; očesne sestavine se začnejo raztvarjati

raztvésti -tvézem in raztvêsti -tvêzem dov. , raztvézel; raztvézen ( ẹ́; é )
nar. odvezati , razvezati : raztvesti krave ; teliček se je raztvezel in hodil po hlevu

razúdba -e ž ( ȗ )
zastar. raztelešenje : razudba trupla

razúditi -im dov. ( ú ȗ )
zastar. raztelesiti : razuditi truplo

razúm -a m ( ȗ )
sposobnost vključevati, sprejemati v zavest in ugotavljati vzročne, logične povezave: razum je njegova odlika ; zaradi starosti mu peša razum ; imeti, izgubiti razum ; vsi so občudovali očetov razum / delati z razumom ; vse presoja s hladnim razumom ; ekspr. preblisk zdravega razuma / ekspr.: vse to je ustvaril človekov razum ; z razumom obdarjeno bitje človek
ekspr. če je malo več pil, mu je razum ovila megla ni mogel več logično misliti, trezno presojati
filoz. čisti razum spoznavna zmožnost duha, ločena od čutnih zaznav in čustev
// miselno-spoznavna stran človeka: pri njem razum prevladuje nad čustvom ; ekspr. poslušati razum ; uskladiti čustva in razum

razúmar -ja m ( ȗ )
nav. slabš. kdor sprejema razum kot edino vodilo pri mišljenju, ravnanju: bil je velik razumar

razúmarski -a -o prid. ( ȗ )
nav. slabš. ki sprejema razum kot edino vodilo pri mišljenju, ravnanju: bil je razumarski človek ; ne bodi tako razumarski
// ki izraža tako mišljenje, ravnanje: razumarski odnos do ljudskega blaga ; razumarski pouk / razumarska kultura

razúmarstvo -a s ( ȗ )
nav. slabš. lastnost, značilnost razumarskega: njegovo razumarstvo mi že preseda / zavračati prazno razumarstvo

razúmen -mna -o prid. , razúmnejši ( ú ū )
1. ki ima razum: razumna in nerazumna bitja
2. ki ima veliko razuma: razumen in iznajdljiv človek je ; bil je razumnejši kot njegovi bratje
// ki izraža, kaže razum: razumen obraz ; gledal ga je z jasnimi, razumnimi očmi
3. ki je v skladu z razumom: razumni razlogi ; to so razumne besede ; razumno vedenje / ekspr. to presega vse razumne meje
4. star. razumljiv : govoriti z razumnim glasom ; to je samo po sebi razumno

razuméti -úmem dov. in nedov. , razúmel tudi razumèl in razumél ( ẹ́ ȗ )
1. vključiti, sprejeti v zavest in ugotoviti vzročne, logične povezave: učenci snovi kljub razlagi niso razumeli ; s svojo bistroumnostjo je problem hitro razumel ; filma ne razumem popolnoma / ti tega ne razumeš ; ne morem razumeti, kako se je to zgodilo
// ugotoviti vsebino, smisel: nekaj je govoril o tem, pa ga nisem razumel ; če te dobro, prav razumem, prideš prihodnji teden / njegovih stališč niso razumeli
2. s prislovnim določilom imeti v mislih, v zavesti kaj glede na bistvene lastnosti, vsebino tako, kot izraža določilo: tega dela ne smemo razumeti preozko ; hotel je povedati, kako on razume življenje in svobodo / ta arhitekt razume stavbo še precej tradicionalno
3. imeti, izražati naklonjen, pozitiven odnos do mišljenja, čustvovanja, ravnanja koga: samo žena ga razume ; razumeti mladostnika, otroka ; čisto, popolnoma te razumem / razumeti skrbi, slabosti koga
4. akustično zaznati tako, da se lahko ugotovi vsebina, smisel: govori glasneje, nič te ne razumem ; z mojega sedeža sem vse razumel ; le s težavo ga razume, ker jeclja ; po telefonu se slabo razume
5. biti sposoben dojeti vsebino česa, izraženega v tujem jeziku: razume poljsko in rusko ; nekoliko razume tudi francosko ; nemško sicer razume, govoriti pa ne zna
// biti sposoben dojeti vsebino česa sploh: fizike prav nič ne razume
6. v medmetni rabi izraža podkrepitev ukaza: ostal boš lepo doma, razumeš ; tako bo in nič drugače, si razumela
// pog. izraža podkrepitev sploh: to je tako vsakdanje, razumeš, skoraj banalno ; pridem tja, razumete, tam pa nikogar
razume tudi šalo je ne vzame za slabo, ni takoj užaljen ; pod okusom vsakdo razume nekaj drugega vsak ima drugačen, svoj okus ; pog. dal mi je razumeti, da me ne mara očitno, v neprimerni obliki mi je to pokazal ; kako naj to razumem kako je to mišljeno ; ne razumi me napačno ne razlagaj si mojih besed drugače, kot sem mislil; ne vzemi tega za slabo

razumétje -a s ( ẹ̑ )
knjiž. glagolnik od razumeti: razumetje pesnikovega dela

razumévanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od razumevati ali razumeti: učiti se brez razumevanja ; pomagati bralcem k boljšemu razumevanju poezije ; ekspr. ključ za razumevanje problema / napačno razumevanje predpisov / tradicionalno razumevanje družine / ženino razumevanje mu veliko pomeni ; prositi za razumevanje / imeti razumevanje za mlade ; kazati razumevanje za težave drugih ; publ. pri njih ne najde razumevanja ; sprejeti koga z razumevanjem / kot vljudnostna fraza hvala za razumevanje / dobro razumevanje angleškega jezika / v tej družini ni razumevanja ; veliko medsebojno razumevanje in prijateljstvo

razumévati -am nedov. ( ẹ́ )
1. vključevati, sprejemati v zavest in ugotavljati vzročne, logične povezave: knjiga bo bralcem pomagala razumevati aktualne procese v naši družbi ; začenja razumevati, da je življenje resna stvar
star. nič več ni razumevala se zavedala
2. s prislovnim določilom imeti v mislih, v zavesti kaj glede na bistvene lastnosti, vsebino tako, kot izraža določilo: svoj položaj napačno razumeva ; tako so to besedo razumevali tudi njegovi somišljeniki
3. postajati sposoben dojeti vsebino česa, izraženega v tujem jeziku: pomalem začenja razumevati tujo govorico
// postajati sposoben dojeti vsebino česa sploh: otrok govor vse bolje razumeva in se vedno bolje izraža / razumevati duha nove dobe

razuméven -vna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
star. razumen , pameten : razumeven človek
star. to je težko razumevno razumljivo

razumévnost -i ž ( ẹ́ )
star. razum , pamet : občudovali so fantovo razumevnost

razumljív -a -o prid. , razumljívejši ( ī í )
ki se da razumeti: razumljiv pojav ; razumljiva razlaga ; zgodba je razumljiva ; lahko, popolnoma, težko razumljiv / moderna umetnost je premalo razumljiva / njena skrb za otroke je razumljiva
// ki se mu da ugotoviti pomen: razumljivi znaki ; komaj razumljive besede / razumljiva izgovarjava razločna

razumljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost razumljivega: spis se odlikuje po razumljivosti ; razumljivost razlage / razumljivost besed, znakov / razumljivost telefonskega pogovora razločnost

razúmnež -a m ( ȗ )
ekspr. razumen človek: igralec je ustvaril podobo izjemnega razumneža

razúmnica -e ž ( ȗ )
knjiž. ženska, ki opravlja umsko, zlasti ustvarjalno delo: ta pisateljica je velika razumnica

razúmnik -a m ( ȗ )
knjiž. kdor opravlja umsko, zlasti ustvarjalno delo: kritičen, napreden razumnik ; večji del te literature je dostopen le razumnikom izobražencem ; pisatelji, slikarji in drugi razumniki / prištevajo ga k največjim razumnikom tistega časa

razúmniški -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na razumnike: razumniški krogi, poklici / razumniški odnos do življenja

razúmništvo -a s ( ȗ )
knjiž. razumniki : nove ideje so se razširile zlasti med razumništvom ; napredno razumništvo / pedagoško razumništvo ; posvetno razumništvo

razúmnost -i ž ( ú )
lastnost, značilnost razumnega človeka: manjka mu razumnosti ; občudoval je njeno razumnost / ekspr. razumnost ga je zapustila razum, razsodnost

razúmski -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na razum: razumsko dojemanje, spoznavanje ; razumsko gledanje na svet / razumska sposobnost umska / razumski dosežki ; razumska dejavnost / razumski človek ; sošolcem se je zdela preveč razumska ; razumski in čustven

razúmskost -i ž ( ȗ )
lastnost, značilnost razumskega: izrazita razumskost teh pesmi ; razumskost znanstvenega stila
// uveljavljanje, poudarjanje razuma v kaki dejavnosti, zlasti ustvarjalni: v pesnikovi zbirki se očitno kaže razumskost / ekspr. suha razumskost

razúra -e ž ( ȗ )
knjiž. radiranje , brisanje : v dokumentih je razura prepovedana
gled. z ličilom potemnjen briti del igralčevega obraza

razústen -tna -o prid. ( ú ū )
knjiž. bahav , širokousten 2 : razusten človek / razustna samohvala ; razustno govorjenje

razústiti -im dov. ( ú ȗ )
knjiž. razširiti , razglasiti 2 : razustiti novico / komaj je razustil svojo namero, že so se mu posmehovali rekel, povedal

razústnež -a m ( ȗ )
knjiž. bahač , širokoustnež : bil je ošaben razustnež

razústnik -a m ( ȗ )
knjiž. bahač , širokoustnež : to je velik razustnik

razústnost -i ž ( ú )
knjiž. bahavost , širokoustnost : ne marajo ga zaradi razustnosti

razuševánje -a s ( ȃ )
glagolnik od razuševati: med taboriščniki so opravili razuševanje

razuševáti -újem nedov. ( á ȗ )
sistematično odpravljati, uničevati uši: razuševati s paro / razuševati potnike

razušíti -ím tudi razúšiti -im dov. , razúšil ( ī í; ū ȗ )
sistematično odpraviti, uničiti uši: razušiti s paro / obleke so razušili v posebnem kotlu

razuzdán -a -o prid. ( á )
ki se v želji po zadovoljevanju spolne ljubezni, sle ne obvladuje, ne zadržuje: razuzdana ženska / razuzdano vedenje ; razuzdano življenje / razuzdan smeh prim. razuzdati

razuzdánec -nca m ( á )
ekspr. razuzdan človek: bil je razuzdanec in zapravljivec

razuzdánka -e ž ( á )
ekspr. razuzdana ženska: bila je velika razuzdanka

razuzdánost -i ž ( á )
lastnost razuzdanega človeka: opisovati razuzdanost in izprijenost ljudi / spolna razuzdanost / živeti v razuzdanosti

razuzdánstvo -a s ( ȃ )
razuzdanost : znan je bil po svojem razuzdanstvu / vdajati se razuzdanstvu

razúzdati -am dov. ( ȗ )
sneti, odstraniti uzdo: razuzdati konja ; pren., knjiž. razmere so razuzdale človeški egoizem prim. razuzdan

razváda -e ž ( ȃ )
slaba, neprimerna navada: sesanje prsta je pogosta otroška razvada ; skušal se je znebiti stare razvade ; grde razvade ; pivska razvada / nohte grize iz razvade

razvádica -e ž ( ȃ )
ekspr. manjšalnica od razvada: dobro pozna njegove razvadice

razváditi -im dov. ( á ȃ )
s pretirano nego, popustljivostjo povzročiti, da postane kdo zelo zahteven, izbirčen: moža ne bi smela tako razvaditi ; razvaditi otroka ; med boleznijo se je zelo razvadil
// z dajanjem dobrih, kvalitetnih stvari povzročiti, da postane kdo še bolj zahteven: razvadil jo je z dragocenimi oblekami / razvaditi psa s klobasami / razvaditi okus poslušalcev

razvájanje -a s ( ā )
glagolnik od razvajati: razvajanje otrok / prijetno razvajanje ; razvajanje v lepotilnem salonu ; razvajanje z masažo

razvájati -am nedov. ( ā )
1. s pretirano nego, popustljivostjo povzročati, da postane kdo zelo zahteven, izbirčen: starši razvajajo otroke ; doma ga preveč razvajajo ; rad se razvaja
// z dajanjem dobrih, kvalitetnih stvari povzročati, da postane kdo še bolj zahteven: razvajati domače živali z dobro hrano
2. omogočati komu nego, ugodne pogoje, ki pripomorejo k sprostitvi, poživljanju, občutku telesnega in duševnega dobrega počutja: razvajati hotelske goste z masažo

razvájenček -čka m ( ȃ )
manjšalnica od razvajenec: ta otrok je velik razvajenček

razvájenec -nca m ( ȃ )
ekspr. razvajen človek: fant je razvajenec ; sebičnež in razvajenec / bil je očetov razvajenec ljubljenec

razvájenka -e ž ( ȃ )
ekspr. razvajena ženska: dekle je prava razvajenka

razvájenost -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost razvajenega človeka: moti ga fantova razvajenost ; razvajenost otrok

razvál tudi razvàl -ála m ( ȃ; ȁ á )
1. knjiž. porušenje , uničenje : potres je povzročil velik razval
2. zastar. razvalina : na hribu je star razval

razvalína -e ž ( í )
1. nav. mn. ostanki podrte stavbe, stavb: na hribu so grajske razvaline ; razvaline naselij / mesto je v razvalinah ; pren., ekspr. za seboj je pustila razvaline
2. ekspr., navadno v povedni rabi duševno in telesno propadel človek: oče je prava razvalina / postala je telesna, živčna razvalina

razvalíti -ím dov. , razválil ( ī í )
1. z valjenjem narediti, da kaj ni več skupaj, na enem mestu: razvaliti hlode, sode ; kamenje se je razvalilo po strmini
2. zastar. podreti , porušiti : kmetje so razvalili grad ; potres je razvalil mesto / razvaliti vrata

razváljati -am dov. , tudi razvaljájte; tudi razvaljála ( á )
z valjanjem narediti tanko, tanjše: razvaljati testo ; razvaljati železo / razvaljati v plošče

razvalováti -újem dov. ( á ȗ )
zastar. razvaloviti : veter je razvaloval morje / ti dogodki so razvalovali množico vznemirili, razvneli

razvalovíti -ím dov. , razvalôvil ( ī í )
narediti, povzročiti, da kaj (zelo) valovi: veter je razvalovil morje ; razvaloviti vodno gladino s kamnom
// ekspr. vznemiriti , razvneti : predsednikov prihod je razvalovil množico / razvaloviti čustva

razvažálec -lca [ razvažau̯ca tudi razvažalca ] m ( ȃ )
kdor kaj razvaža: razvažalec kruha, mleka

razvažálen -lna -o prid. ( ȃ )
namenjen za razvažanje: razvažalni avtomobil

razvážanje -a s ( ȃ )
glagolnik od razvažati: razvažanje blaga ; avtomobil za razvažanje

razvážati -am nedov. ( ȃ )
z vožnjo spravljati na več mest: razvažati blago ; razvažati z avtomobilom / ves dan je razvažal gnoj na njivo vozil

razvèd -éda m ( ȅ ẹ́ )
knjiž. ugotavljanje svoje lege, svojega položaja glede na določene točke, znamenja; orientacija : megle so motile razved / imeti dober čut za razved

razvédati se -am se nedov. ( ẹ́ )
knjiž. določati svojo lego, položaj glede na določene točke, znamenja; orientirati se : razvedati se po drevju / tudi v temi se je dobro razvedal
// določati svoj položaj, svoje stališče glede na kaj: znal se je razvedati v dejstvih

razvéden -dna -o prid. ( ẹ́ ẹ̄ )
knjiž. orientacijski : razvedna znamenja / ima dober razvedni čut

razvédeti se -vém se dov. ( ẹ́ )
1. postati znan, javen: novica se je hitro razvedela ; po vasi se je razvedelo, da krade
2. knjiž. določiti svojo lego, položaj glede na določene točke, znamenja; orientirati se : v temi se ni mogel razvedeti ; razvedeli so se po drevju
// določiti svoj položaj, svoje stališče glede na kaj: v hitrih spremembah se ni znal razvedeti / razvedeti se v glasbi

razvedováti se -újem se nedov. ( á ȗ )
knjiž. določati svojo lego, položaj glede na določene točke, znamenja; orientirati se : razvedovati se v neznanem kraju

razvedrílen -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na razvedrilo: razvedrilni sprehodi ; razvedrilne igre ; razvedrilno čtivo / prireditev je imela razvedrilen namen / razvedrilni in tekmovalni športi

razvedrílo -a s ( í )
kar dela koga vedrega, dobro razpoloženega: potreben je počitka in razvedrila ; šport je njegovo najljubše razvedrilo ; zdravo razvedrilo ; brati za razvedrilo / publ. v kraju nimajo nobenega kulturnega razvedrila

razvedrítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od razvedriti: razvedritev gostov ; priložnosti za zabavo in razvedritev

razvedríti -ím dov. , razvédril; razvedrèn ( ī í )
narediti, povzročiti, da postane kdo veder, dobro razpoložen: razvedriti goste ; s svojim pripovedovanjem jih je razvedril ; hodijo na izlete, da se malo razvedrijo
ekspr. obraz se ji je razvedril postala je vedra, dobro razpoložena

razvégati se -am se dov. ( ẹ̄ )
postati vegast, kriv: kozolec se je razvegal

razvêjanost -i ž ( ȇ )
razvejenost : razvejanost obrtne dejavnosti ; razvejanost študija, znanosti / pomenska razvejanost besede

razvêjati 1 -am dov. ( ȇ )
razvejiti : nekatere rastline razvejajo korenine tik pod površjem / deblo se razveja / medicina se je v teh letih zelo razvejala

razvêjati 2 -am dov. ( ȇ )
ekspr. z vetjem povzročiti, da kaj ni več skupaj, na enem mestu: veter je razvejal listje, pepel ; pren. usoda jih je razvejala na vse strani

razvejênost in razvêjenost -i ž ( é; ȇ )
lastnost, značilnost razvejenega: razvejenost debla / razvejenost žil / organizacijska razvejenost ; razvejenost znanstvenih panog

razvejíčiti -im dov. ( í ȋ )
zastar. razvejiti : drevo je zelo razvejičilo korenine / deblo se razvejiči / žila, živec se razvejiči

razvejíšče -a s ( í )
knjiž. mesto, kjer se kaj razveji, razdeli: razvejišče aorte

razvejítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od razvejiti: razvejitev stebla / razvejitev žile, živca / razvejitev študija

razvejíti -ím in razvêjiti -im dov. , razvêjil ( ī í; ȇ )
narediti, da od česa glavnega, osrednjega poteka več delov, enot: te rastline razvejijo korenine tik pod površjem ; pren. razvejiti obrtno dejavnost

razveljavítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od razveljaviti: razveljavitev določil, zakona / razveljavitev dogovora, odločbe / razveljavitev gola zaradi napake igralca

razveljáviti -im dov. ( á ȃ )
odvzeti veljavnost zakonski določbi z novo zakonsko določbo: razveljaviti prejšnja določila ; te predpise so pozneje razveljavili ; delno, popolnoma razveljaviti
// razglasiti za neveljavno: razveljaviti ček ; razveljaviti odločbo, pogodbo ; predsednik je razveljavil smrtno obsodbo ; razveljaviti ljudsko štetje, volitve
šport. sodnik je gol razveljavil

razveljávljanje -a s ( á )
glagolnik od razveljavljati: razveljavljanje zakonov / razveljavljanje pogodb

razveljávljati -am nedov. ( á )
odvzemati veljavnost zakonski določbi z novo zakonsko določbo: razveljavljati predpise, zakone
// razglašati za neveljavno: razveljavljati pogodbe ; razveljavljati volitve ; pren. življenje razveljavlja stare navade

razveljávljenje -a s ( ȃ )
glagolnik od razveljaviti: razveljavljenje predpisov / razveljavljenje sklepov

razveselíti -ím dov. , razvesélil ( ī í )
narediti, povzročiti, da postane kdo vesel: skušal jo je razveseliti ; tvoje pismo me je razveselilo ; z darilom ga je zelo razveselil / ekspr. pesem mu je razveselila srce

razveseljeválec -lca [ razveseljevau̯ca ] m ( ȃ )
knjiž. kdor razveseljuje: bil je dober igralec in razveseljevalec občinstva

razveseljeválka -e [ razveseljevau̯ka tudi razveseljevalka ] ž ( ȃ )
knjiž. ženska, ki razveseljuje: razveseljevalka srca

razveseljevánje -a s ( ȃ )
glagolnik od razveseljevati: razveseljevanje otrok z igračami in knjigami / razveseljevanja je iskal v pijači

razveseljeváti -újem nedov. ( á ȗ )
delati, povzročati, da postane kdo vesel: razveseljevati otroke / ekspr. ptičje petje mu je razveseljevalo uho

razveseljív -a -o prid. ( ī í )
ki razveseli, razveseljuje: razveseljiv uspeh ; ta novica je zelo razveseljiva

razvésiti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
razobesiti , obesiti : razvesiti obleke, da se ne zmečkajo

razvêsti -vêdem dov. , razvêdel in razvédel razvêdla, stil. razvèl razvêla ( é )
1. knjiž. razvezati , ločiti : razvesti zakon ; starši so se razvedli
2. star. odvesti , odpeljati : razvesti lovce na stojišča

razvéšati -am nedov. ( ẹ́ )
razobešati , obešati : razvešati zastave

razvéti -vêjem dov. ( ẹ́ ȇ )
ekspr. z vetjem povzročiti, da kaj ni več skupaj, na enem mestu: veter je razvel listje, pepel ; pren. usoda jih je razvela na vse strani

razvèz -éza m ( ȅ ẹ́ )
glasb. harmonski postop, v katerem se disonanca razveže v konsonanco:

razvéza -e ž ( ẹ̑ )
pravn. prenehanje pravnega razmerja: razveza pogodbe, delovnega razmerja / razveza zakonske zveze

razvezáj -a m ( ȃ )
glasb. znak za razveljavljenje višaja ali nižaja: napisati razvezaj

razvézanec -nca m ( ẹ́ )
pravn. moški, katerega zakon je bil razvezan: poročila se je z razvezancem

razvézanka -e ž ( ẹ́ )
pravn. ženska, katere zakon je bil razvezan: razvezanke in vdove

razvézanost -i ž ( ẹ́ )
knjiž. stanje razvezanega: metrična razvezanost pesmi ; ohlapnost in razvezanost epskih oblik / splošna moralna razvezanost

razvézati in razvezáti -véžem dov. ( ẹ́ á ẹ́ )
1. narediti, da kaj preneha biti
a) zavezano: razvezati čevelj, nahrbtnik ; vreča se je razvezala / razvezati vezalke, vrv ; trak se je razvezal / razvezati kravato / razvezati vozel
b) povezano, zvezano: razvezati sveženj ; paket se je razvezal / razvezati zvezane ujetnike
2. pravn. narediti, da preneha pravno razmerje: razvezati pogodbo, delovno razmerje / razvezati zakonsko zvezo ; sporazumno se razvezati
3. knjiž. dati čemu manj strogo sistemsko obliko: pesnik je razvezal sonet
4. ekspr. povzročiti, da kaj nastopi, se pojavi, navadno v visoki stopnji: gledanje takih filmov mu je razvezalo domišljijo ; svoboda je razvezala njegovo ustvarjalnost / pijača mu je razvezala jezik začel je (dosti, sproščeno) govoriti
ekspr. hoja ga je razvezala sprostila ; razvezati koga odgovornosti oprostiti, odvezati ; ekspr. v družbi se je razvezal postal sproščen, živahen
jezikosl. razvezati besedo. krajšavo razložiti pomen besede, krajšave z besedami, ki jo sestavljajo

razvezáva -e ž ( ȃ )
1. glagolnik od razvezati 3: z razvezavo antične zgodbe je ustvaril poučno prozno besedilo
2. jezikosl. razlaga besede, krajšave z besedami, ki jo sestavljajo: razvezava simbola Ag je srebro, okrajšave tj. pa to je

razvezávati -am nedov. ( ȃ )
zastar. razvezovati : razvezavati jermene

razvézen -zna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na razvezo (zakona): razvezni razlogi / razvezni postopek / razvezna pravda

razvezljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da razvezati: lahko razvezljiv vozel
pravn. zakonska zveza je razvezljiva

razvéznik -a m ( ẹ̑ )
glasb. razvezaj

razvézniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
narediti, povzročiti, da se spremeni navadni, naravni položaj česa, zlasti glede na širino: pretežke vreče so razveznile lojtrnice ; stene so se pod težkim stropom razveznile
ekspr. posmehljivo je razveznil čeljusti razprl

razvezoválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na razvezovanje: razvezovalni postopek
jezikosl. razvezovalna razlaga razlaga besede z besedami, ki jo sestavljajo

razvezovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od razvezovati: razvezovanje in zavezovanje kravate / razvezovanje zakonskih zvez

razvezováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati, da kaj preneha biti
a) zavezano: razvezovati nahrbtnik ; čevelj se mu je kar naprej razvezoval / razvezovati trakove, vezalke / razvezovati kravato / razvezovati vozel
b) povezano, zvezano: razvezovati pakete
2. pravn. delati, da preneha pravno razmerje: sklepati in razvezovati delovna razmerja / razvezovati zakonske zveze
3. knjiž. dajati čemu manj strogo sistemsko obliko: pesnik v zadnji zbirki razvezuje sonete
4. ekspr. povzročati, da kaj nastopi, se pojavi, navadno v visoki stopnji: branje takih knjig razvezuje domišljijo / ljubezen mu razvezuje ustvarjalne moči / jezik se mu je le počasi razvezoval počasi je začenjal (sproščeno) govoriti
jezikosl. razvezovati polstavke v odvisnike

razvéžiti se -im se dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
postati vegast, kriv: kozolec se je razvežil ; vrata so se sčasoma razvežila

razvíd -a m ( ȋ )
1. namensko in sistematično spremljanje, vpisovanje podatkov o čem: voditi razvid knjig v knjižnicah ; razvid oseb, ki se ukvarjajo z obrtno dejavnostjo / statistični, vojaški razvid
pravn. kazenski razvid
// zbirka takih podatkov: spraviti akte v razvid ; imeti v razvidu umetniška dela ; razvid v tabelah
2. knjiž. pregled : razvid celote

razvíden -dna -o prid. ( í ī )
razumljiv, pojmljiv brez dodatnih podatkov: to je razviden dokaz za našo trditev ; razviden in prepričljiv odgovor ; vse je preprosto in razvidno
// lahko ugotovljiv, zaznaven: razvidna napaka ; podobnost med njima je razvidna ; to je razvidno iz razprave, tabele
knjiž. razviden načrt pregleden ; knjiž. dobro razvidni znaki vidni, jasni

razvídeti -im dov. ( í ȋ )
knjiž. ugotoviti , spoznati : razvideti simbolični pomen slik / po izvesku je razvidel, da je pred gostilno ; to se razvidi iz poročila / razvidela sta, da je vsaka beseda zaman spoznala, dojela

razvidévati -am nedov. ( ẹ́ )
knjiž. ugotavljati , spoznavati : vedno bolj so razvidevali potrebo po napredku

razvídnica -e ž ( ȋ )
knjiž. razpredelnica , tabela : vpisati podatke v razvidnico ; rast proizvodnje je prikazana v razvidnici

razvídnost -i ž ( í )
lastnost, značilnost razvidnega: razvidnost dokaza, odgovora / razvidnost pojavov / razvidnost njegovih namenov / knjiž. razvidnost načrta preglednost

razviháriti -im dov. ( á ȃ )
ekspr. narediti zelo razgibano, valovito: burja je tako razviharila vodo, da ni bilo mogoče veslati / razvihariti valove
// zelo razvneti, vznemiriti: s svojim nastopom je razviharil vse mesto / razvihariti dušo, srce / razvihariti strasti

razvihárjenost -i ž ( ȃ )
ekspr. stanje razviharjenega: razviharjenost morja / mladostna razviharjenost

razvihránost -i ž ( á )
ekspr. stanje razvihranega: to je govoril v razvihranosti / čustvena razvihranost

razvihráti -ám dov. ( á ȃ )
ekspr. povzročiti, da se kaj pojavi v visoki stopnji in z veliko intenzivnostjo: razvihrati boj / vse so razvihrali v nori ples
// zelo razvneti, razgibati: uprizoritev je razvihrala mladino / taki prizori so mu razvihrali čustva, domišljijo

razvijálec -lca [ razvijau̯ca in razvijalca ] m ( ȃ )
1. kdor kaj izpopolnjuje, izboljšuje ali na novo ustvarja: konstruktorji in razvijalci
// naslov za takega delavca z višjo izobrazbo v gospodarskih delovnih organizacijah: razvijalec v fizikalnem oddelku / samostojni razvijalec
2. fot. kemična snov za razvijanje filmov, slik: položiti film, fotografski papir v razvijalec ; steklenica razvijalca / fotografski razvijalec ; razvijalec za filme ; razvijalec za negativ
3. teh., v zvezi acetilenski razvijalec naprava za proizvajanje acetilena iz karbida in vode: pridobivati plin v acetilenskem razvijalcu

razvijálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na razvijanje filma: razvijalna priprava / razvijalni čas trajanje razvijanja filma ; razvijalna doza zaprta posoda za razvijanje filmov ; razvijalna kopel kopel, v kateri se s pomočjo kemikalij razvijajo osvetljeni deli filma

razvijálnica -e ž ( ȃ )
prostor za razvijanje filmov: razvijalnica in kopirnica

razvijálnik -a m ( ȃ )
1. fot. zaprta posoda za razvijanje filmov; razvijalna doza : dati film v razvijalnik
2. teh., v zvezi acetilenski razvijalnik naprava za proizvajanje acetilena iz karbida in vode: pridobivati plin v acetilenskem razvijalniku

razvíjanje -a s ( í )
glagolnik od razvijati: zavijanje in razvijanje knjig / razvijanje žice s koluta / razvijanje gospodarstva, turizma ; razvijanje knjižnega jezika / razvijanje duševnih in telesnih sposobnosti ; razvijanje volje / razvijanje demokratičnih odnosov, tovarištva med ljudmi / razvijanje tehnoloških postopkov / razvijanje, kopiranje in povečevanje slik

razvíjati -am nedov. ( í )
1. delati, da kaj preneha biti
a) zavito: razvijati knjige ; ovoj je previdno razvijal
b) navito: razvijati žico s koluta / razvijati klobčič
c) zvito: razvijati lepak, zastavo
2. spreminjati, navadno v popolnejšo, bolj dovršeno obliko: razvijati gospodarstvo, šolstvo ; razvijati knjižni jezik ; znanost se hitro razvija ; gospodarsko, kulturno se razvijati / publ. razvijati muzejsko zbirko dopolnjevati / razvijati osebnost ; načrtno razvijati otrokove sposobnosti / model, stroj razvijajo dalje izpopolnjujejo / razvijati nov tehnološki postopek
// delati, da kaj začne obstajati v veliki meri in se čim bolj uveljavi: razvijati dejavnost društva / razvijati narodno zavest
3. povezano pojasnjevati, prikazovati kaj v popolnejši, natančnejši obliki: svoje misli logično razvija / razprava razvija in utemeljuje vsebino uvodnega poglavja
4. z rastjo dosegati nastanek česa: ta drevesa razvijajo močne korenine ; razvijati seme / rastlina razvija cvete skozi vse leto cvete
5. fot. osvetljen film ali fotografski papir obdelovati s kemikalijami in tako posnetek delati viden: razvijati film, rentgenske plošče ; razvijati z razvijalcem

razvítek -tka m ( ȋ )
star. razvoj : družbeni, kulturni razvitek / razvitek planinstva / duševni in telesni razvitek otrok

razvíti -víjem dov. ( í )
1. narediti, da kaj preneha biti
a) zavito: razviti knjigo, paket ; razviti v papir zavit kruh
b) navito: razvil je dva metra žice s koluta ; sukanec se je razvil
c) zvito: razviti lepak, trak ; otroci so razvili zastavice in mahali z njimi / razviti jadra / razviti prejo
2. spremeniti, navadno v popolnejšo, bolj dovršeno obliko: razviti gospodarstvo, znanost ; to vrsto slikarstva so visoko razvili ; jezik se je v zadnjem stoletju zelo razvil ; gospodarsko, kulturno se razviti / umetnik je razvil svoj stil / razviti osebnost ; razvila je vse svoje sposobnosti / model, stroj so še razvili izpopolnili / razviti moderen tehnološki postopek
// narediti, da kaj začne obstajati v veliki meri in se čim bolj uveljavi: razviti društveno dejavnost ; razvili so močno propagando
3. povezano pojasniti, prikazati kaj v popolnejši, natančnejši obliki: v knjigi je svoje misli, teze logično razvil ; na kongresu so razvili svoj program
4. z rastjo doseči nastanek česa: solata razvije cvet, seme ; ta rastlina razvije močne korenine
5. fot. osvetljen film ali fotografski papir obdelati s kemikalijami in tako posnetek narediti viden: razviti film, rentgenske plošče ; vseh slik še ni razvil
publ. ta avtomobil razvije veliko hitrost doseže ; društvo je tedaj tudi razvilo prapor dobilo, prevzelo ; ekspr. ladja je pravkar razvila jadra odplula ; na novo odkritem otoku so razvili svojo zastavo v znamenje svoje navzočnosti, oblasti na otoku so izobesili, namestili svojo zastavo
mat. razviti funkcijo v vrsto zapisati funkcijo v obliki vrste ; šah. razviti figure postaviti jih z osnovnih polj na polja proti središču šahovnice

razvítje -a s ( ȋ )
glagolnik od razviti: razvitje jadra, zastave / udeležiti se razvitja prapora slovesnega prevzema prapora / razvitje narodne kulture

razvítost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost razvitega: razvitost industrije, šolstva ; stopnja razvitosti ; razvitost in zaostalost / gospodarska, kulturna razvitost / duševna, telesna, umska razvitost

razvlačeváti -újem nedov. ( á ȗ )
1. z vlečenjem povzročati, da doseže kaj večjo površino: razvlačevati testo
2. ekspr. delati, povzročati, da traja kaj dalj časa: domači igralci so igro razvlačevali

razvláčiti -im, tudi razvlačíti in razvláčiti -im nedov. ( á ā; ī á )
1. z vlečenjem povzročati, da doseže kaj večjo površino: valjati in razvlačiti testo
2. z vlečenjem delati, da kaj ni več skupaj, na enem mestu: z grabljami razvlačiti pesek
// ekspr. spravljati v nered: otroci so razmetavali in razvlačili igrače

razvláka -e ž ( ȃ )
nav. ekspr. nepospravljene, razmetane stvari: pospraviti razvlako ; okrog hiše je polno razvlake / delati razvlako

razvlákniti -im dov. ( á ȃ )
teh. zdrobiti v vlakna: razvlakniti azbest, bombaž ; razvlakniti les

razvláknjenje -a s ( ȃ )
glagolnik od razvlakniti: razvlaknjenje lesa

razvlaknjeválnik -a m ( ȃ )
teh. stroj za drobljenje v vlakna: tovarna ima dva razvlaknjevalnika

razvlaknjeváti -újem nedov. ( á ȗ )
teh. drobiti v vlakna: razvlaknjevati les

razvléčenost -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost razvlečenega: razvlečenost romana / razvlečenost jopice

razvléči -vléčem dov. , razvléci razvlécite in razvlecíte; razvlékel razvlékla ( ẹ́ )
1. z vlečenjem povzročiti, da doseže kaj
a) večjo površino: razvleči testo ; usnje je moral malo razvleči / razvleči kapljico na steklu / razvleči obraz, usta raztegniti
b) večjo, največjo dolžino: razvleči elastično vrvico ; razvleči žico s kolobarja
2. narediti, da kaj ni več skupaj, na enem mestu: razvleči veje / z grabljami je razvlekel pesek po dvorišču
// ekspr. spraviti v nered: otroci so razvlekli igrače ; pospravi za seboj, kar si razvlekel
3. ekspr. z dodajanjem novih, navadno manj pomembnih elementov, podrobnosti narediti
a) da traja kaj dalj časa: razvleči govor ; diskusija se je razvlekla
b) da je preveč obširno: na nekaterih mestih je avtor zgodbo zelo razvlekel
ekspr. teden se je razvlekel v neskončnost zdel se je zelo dolg ; ekspr. ustnice so se mu razvlekle v zloben nasmeh zlobno se je nasmehnil

razvléka -e ž ( ẹ̑ )
zastar. razvlaka : okrog hiše je taka razvleka

razvnémanje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od razvnemati: razvnemanje ognja / razvnemanje sovraštva

razvnémati -am nedov. ( ẹ̑ )
1. povzročati, da kaj močneje gori: veter je razvnemal ogenj ; požar se razvnema / razvnemati žerjavico
2. nav. ekspr. delati, povzročati, da se kaj pojavi z veliko silo, intenzivnostjo: razvnemati prepir ; boji se na novo razvnemajo / razvnemati ljubezen, maščevalnost, radovednost ; njen ples mu je razvnemal strast / razvnemati domišljijo
3. ekspr. vzbujati močen, navadno pozitiven čustveni odziv: igralci so razvnemali občinstvo ; pesem ga je začela razvnemati ; poslušalci so se vedno bolj razvnemali / ne razvnemaj se po nepotrebnem ne razburjaj se
4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža obstajanje stanja, kot ga določa samostalnik: razvnema ga ljubezen, maščevalnost
ekspr. vino jih razvnema zaradi popitega vina postajajo bolj živahni, zgovorni

razvnemljív -a -o prid. ( ī í ) knjiž.
1. ki se (hitro) razvname: razvnemljiv človek
2. ki razvname: razvnemljivi opisi dogodkov

razvnétež -a m ( ẹ̑ )
ekspr. razvnet človek: razvneteže je skušal pomiriti

razvnéti -vnámem dov. , razvnêmi razvnemíte; razvnél; nam. razvnét in razvnèt ( ẹ́ á )
1. povzročiti, da kaj močneje gori: veter je ogenj znova razvnel ; požar so pogasili, preden se je razvnel / razvneti žerjavico
2. nav. ekspr. narediti, povzročiti, da se kaj pojavi z veliko silo, intenzivnostjo: razvneti prepir ; boji so se znova razvneli / razvneti hrepenenje, ljubezen ; medved je razvnel njegovo lovsko strast ; med njimi se je razvnelo sovraštvo / razvneti domišljijo
3. ekspr. vzbuditi močen, navadno pozitiven čustveni odziv: govornik je razvnel občinstvo ; pesem jih je razvnela ; ob tej novici se je zelo razvnel / hitro se razvname razburi / razvneti materino srce
ekspr. vino ga je že malo razvnelo zaradi popitega vina je postal bolj živahen, zgovoren ; ekspr. razvnela je vse njegove čute zelo ga je čutno vznemirila ; ekspr. razvneti dekletu srce vzbuditi v njem naklonjenost, ljubezen

razvnétje -a s ( ẹ̑ )
1. glagolnik od razvneti: razvnetje nasprotij ; nenadno razvnetje sovraštva med njimi
2. razvnetost : veliko razvnetje je hitro minilo ; to je storil v razvnetju

razvnétost -i ž ( ẹ̑ )
stanje razvnetega človeka: njena razvnetost se je počasi polegla ; čutiti, obvladovati razvnetost / čustvena, čutna razvnetost / pogovarjali so se z veliko razvnetostjo

razvòd -óda m ( ȍ ọ́ )
teh. odvod v različne smeri: kanali za razvod vročih plinov

razvóden -dna -o prid. ( ọ̄ )
1. teh. odvoden : razvodne cevi / razvodna postaja razdelilna postaja
2. geogr. ki ločuje, razmejuje dve porečji ali povodji: razvodni greben, hrbet

razvodenélost -i ž ( ẹ́ )
ekspr. lastnost, značilnost razvodenelega: slabost teh pesmi je čustvena razvodenelost

razvodenéti -ím dov. ( ẹ́ í )
nav. ekspr. zaradi izgube bistvenih lastnosti, značilnosti postati manj kvaliteten, nekvaliteten: sladka pijača je čez poletje razvodenela ; strup se je razvodenel
// postati vsebinsko prazen: članek je zaradi navajanja podrobnosti razvodenel / ta dejavnost je z leti razvodenela / njihove trditve so ob dejstvih razvodenele niso več prepričljive

razvodenítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od razvodeniti: razvodenitev delavskega gibanja / razvodenitev razprave

razvodeníti -ím dov. , razvodénil ( ī í )
nav. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj izgubi bistvene lastnosti, značilnosti: razvodeniti vino ; v neprimerni shrambi se sok razvodeni
// narediti, povzročiti, da kaj postane vsebinsko prazno: razvodeniti razpravo / razvodeniti program ; pesem se je zaradi dolgih opisov razvodenila / razvodeniti mladinsko gibanje ; organizacija se ne sme razvodeniti

razvodíšče -a s ( í )
ptt, v zvezi kabelsko razvodišče mesto, kjer se (telefonski) kabel razcepi na vode k posameznim naročnikom:

razvódje -a s ( ọ̑ )
geogr. ozemlje, na katerem se ločujeta, razmejujeta dve porečji ali povodji: razvodje med jadranskimi in črnomorskimi rekami / dolinsko razvodje / Rateško razvodje

razvódnica -e ž ( ọ̑ )
1. geogr. črta, ki ločuje, razmejuje dve porečji ali povodji: razvodnica med Jadranskim, Egejskim in Črnim morjem / ta gora je razvodnica ; pren., ekspr. idejna razvodnica
2. elektr. priprava z vtičem in dvema ali več vtičnicami: ker je v sobi ena sama vtičnica, potrebujejo razvodnico / vtična razvodnica

razvódnik -a m ( ọ̑ )
najnižji vojaški čin ali nosilec tega čina: razvodnik straže ; desetarji in razvodniki
žel. priprava pri parni lokomotivi za spreminjanje smeri vožnje

razvòj -ôja m ( ȍ ó )
glagolnik od razviti ali razvijati:
a) razvoj poteka hitro, v različnih smereh ; opazovati, pospeševati razvoj ; enakomeren, skladen razvoj ; stopnja razvoja ; nastanek in razvoj
b) prispevati k razvoju dežele ; skrbeti za razvoj tehnologije ; gospodarski, politični, umetniški razvoj ; razvoj društva, kraja, zdravstva / sonaravni razvoj trajnostni razvoj ; trajnostni razvoj razvojna usmeritev, ki omogoča zadovoljevanje potreb sedanjih generacij ljudi na način, ki ne ogroža možnosti zadovoljevanja potreb prihodnjih generacij / časovni, zgodovinski razvoj / razvoj znanstvene misli
c) razvoj okostja, organov ; razvoj metulja iz bube / duševni, telesni, umski razvoj / otroci z motnjami v razvoju / razvoj bolezni
publ. dežele v razvoju države z nizkim narodnim dohodkom ; zanima nas, kakšen bo razvoj dogodkov po odstopu vlade kaj se bo zgodilo
antr. enolinijski razvoj premočrten razvoj človeka od pitekantropa preko neandertalca do modernega človeka ; biol. nazadnjaški razvoj pri katerem postane ustroj telesa zaradi posebnega načina življenja bolj preprost, kot je bil pri prednikih ; zgodovinski razvoj organizmov spreminjanje organizmov iz preprostejših oblik v popolnejše ; fin. Mednarodna banka za obnovo in razvoj banka, ki daje državam dolgoročna posojila za gradnjo mednarodno pomembnih gospodarskih objektov ; jezikosl. semantični razvoj besede ; razvoj dolgih samoglasnikov ; šah. krilni razvoj postavitev lovca z osnovnega polja na sosednje polje velike diagonale

razvójen -jna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na razvoj: razvojni ciklus, proces ; razvojna doba ; razvojna stopnja / razvojni nauk ; razvojna teorija / razvojne možnosti, zakonitosti ; razvojna načela našega gospodarstva / dela v razvojnem laboratoriju ; razvojni program tovarne / razvojni inženir inženir, ki skrbi za izboljšavo in uvajanje novih proizvodnih metod
šol. razvojni oddelek oddelek za nadpovprečno ali podpovprečno razvite učence, v katerem je pouk prilagojen njihovim sposobnostim

razvójnik -a m ( ọ̑ )
strokovni delavec, ki v podjetju proučuje možnosti za razvoj novih programov in spremembe, izboljšave že obstoječih ter pripravi ustrezno dokumentacijo za njihovo realizacijo: glavni razvojnik ; razvojniki avtomobilov ; raziskovalci in razvojniki

razvójnost -i ž ( ọ̑ )
postopno spreminjanje, navadno v popolnejše, bolj dovršene oblike: dokazati, priznati razvojnost ; zakoni razvojnosti

razvòz -ôza m ( ȍ ó )
glagolnik od razvoziti ali razvažati: poskrbeti za razvoz blaga ; razvoz mleka v prodajalne

razvózen in razvôzen -zna -o prid. ( ọ̄; ó )
namenjen za razvoz: razvozni avtomobili

razvozíti -vózim dov. ( ī ọ́ )
1. z vožnjo spraviti na več mest: razvoziti blago ; pred zimo razvozijo gnoj po njivah / avtobusi razvozijo delavce na vse strani
2. z vožnjo poškodovati, uničiti: razvoziti pot ; razmočena tla so razvozili s tovornjaki

razvozlánje -a s ( ȃ )
glagolnik od razvozlati: razvozlanje vrvi / razvozlanje vozla / razvozlanje hieroglifske pisave / razvozlanje nasprotja

razvozláti -ám dov. ( á ȃ )
odstraniti vozel, vozle: razvozlati vrv / vozla ni mogel razvozlati / razvozlati klobčič
// ekspr. rešiti , razrešiti : razvozlati problem, uganko ; končno je razvozlal skrivnost ; tudi to vprašanje se bo razvozlalo / razvozlati šifre / razvozlati protislovje odpraviti
ekspr. pijača jim je razvozlala jezike je povzročila, da so začeli dosti in sproščeno govoriti

razvozláva -e ž ( ȃ )
glagolnik od razvozlati: z razvozlavo zapletenih nitk se je veliko zamudila / razvozlava klinopisa

razvozlávanje -a s ( ȃ )
glagolnik od razvozlavati: razvozlavanje zavozlanih niti / razvozlavanje šifer / razvozlavanje nasprotij

razvozlávati -am nedov. ( ȃ )
odstranjevati vozel, vozle: razvozlavati niti / dolgo je razvozlaval vozel
// ekspr. reševati , razreševati : razvozlavati probleme, uganke ; razvozlavati skrivnosti ; vprašanja so se sčasoma razvozlavala / razvozlavati šifrirano pisavo ; razvozlavati težko berljiv rokopis / razvozlavati bistvo predstave spoznavati, dojemati

razvozljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da razvozlati: niti so se tako zavozlale, da skoraj niso bile več razvozljive
// ekspr. rešljiv , razrešljiv : težko razvozljiva vprašanja

razvóznik -a m ( ọ̑ )
razvažalec : razvoznik blaga

razvpíti -vpíjem dov. , razvpìl ( í ȋ )
ekspr. na več krajih reči, povedati, zlasti kaj, kar je za koga neugodno, neprijetno: razvpila je, da je nepošten / razvpiti koga za morilca

razvpítost -i ž ( ȋ )
ekspr. dejstvo, da je kdo razvpit: njena razvpitost ga moti

razvprášati se tudi razvprašáti se -am se dov. , tudi razvprášala se ( á á á )
z vpraševanjem na več krajih poskusiti izvedeti, ugotoviti: v mestu se je razvprašal za delo

razvràt -áta m ( ȁ á )
neupoštevanje moralnih zakonov, družbenih norm, zlasti glede spolnosti: ob splošni krizi se je začel širiti razvrat ; sla ga žene v vedno večji razvrat / moralni, politični razvrat ; vdajati se spolnemu razvratu

razvráten -tna -o prid. , razvrátnejši ( ā )
ki ne upošteva moralnih zakonov, družbenih norm, zlasti glede spolnosti: njegovi nauki so razvratni ; razvratne misli ; razvratno vedenje, življenje
// ki ravna v nasprotju z moralnimi zakoni, družbenimi normami, zlasti glede spolnosti: razvraten človek ; ta ženska je veljala za razvratno

razvrátnež -a m ( ȃ )
ekspr. razvraten človek: postal je pijanec in razvratnež

razvrátnica -e ž ( ȃ )
ekspr. razvratna ženska: imeli so jo za razvratnico

razvrátnik -a m ( ȃ )
ekspr. razvraten človek: razvratniki in pokvarjenci

razvrátnost -i ž ( ā )
lastnost razvratnega človeka: mnogi vedo za njegovo razvratnost
// ekspr. razvratno dejanje: počenjati razvratnosti / pijančevanje in razvratnost razvrat

razvréči -vŕžem dov. , razvŕzi razvŕzite in razvrzíte; razvŕgel razvŕgla ( ẹ́ ȓ )
nar. razmetati : razvreči pesek po cesti

razvrednôtenje -a s ( ȏ )
glagolnik od razvrednotiti: razvrednotenje denarja / razvrednotenje zlata / razvrednotenje človeka / razvrednotenje intelektualnega, umetniškega dela

razvrednôtenost -i ž ( ȏ )
stanje razvrednotenega: razvrednotenost denarja / razvrednotenost umetniškega dela

razvrednotévati -am nedov. ( ẹ́ )
fin. razvrednotovati : razvrednotevati denar

razvrednôtiti -im dov. ( ō ȏ )
1. fin. znižati v zlatu ali tuji valuti izraženo vrednost domače valute: razvrednotiti denar ; liro so spet razvrednotili / razvrednotiti zlato
2. znižati, zmanjšati vrednost česa: razvrednotiti kolek, znamko ; pokojnine so se razvrednotile
3. vzeti čemu vrednost, pomen: to dejanje ga je moralno razvrednotilo ; s takim govorjenjem se je sam razvrednotil / razvrednotiti človekovo delo ; razvrednotiti pomen, vsebino gledališča

razvrednotováti -újem nedov. ( á ȗ )
1. fin. nižati v zlatu ali tuji valuti izraženo vrednost domače valute: razvrednotovati denar
2. jemati čemu vrednost, pomen: razvrednotovati smisel človeškega življenja

razvrstílen -lna -o prid. ( ȋ )
avt., v zvezi razvrstilni pas prometni pas pred križiščem, v križišču, namenjen za vožnjo naravnost, za zavijanje v levo ali desno:

razvrstílo -a s ( í )
knjiž. merilo, kriterij za razvrščanje: razvrstilo za delitev pojavov v skupine

razvrstítev -tve ž ( ȋ )
1. glagolnik od razvrstiti: razvrstitev knjig na polici / odločiti se za razvrstitev člankov po času nastanka ; razvrstitev učne snovi / razvrstitev učencev v skupine, po skupinah
2. položaj, v katerem je kaj kje glede na druge stvari: ustrezna razvrstitev prostorov / v končni razvrstitvi je naše moštvo zasedlo deseto mesto
bot. spiralasta razvrstitev (listov)

razvrstíti -ím dov. , razvŕstil ( ī í )
1. narediti, da pride kaj kam tako, da tvori vrsto, vrste: razvrstiti stole / razvrstiti učence ; ljudje so se razvrstili in začeli stopati dalje ; vojaki so se razvrstili ob meji ; avtomobilisti se morajo pred križiščem razvrstiti / razvrstiti se v sprevod ; razvrstiti se v strelske vrste / razvrstiti lovce po gozdu razporediti
2. narediti, da je kaj v določenem zaporedju: razvrstiti gesla ; urednik je razvrstil pisateljeve sestavke po kronološkem redu / razvrstiti tekmovalce po doseženih rezultatih
3. določiti skupine glede na enake ali podobne lastnosti: razvrstiti šole po številu oddelkov / razvrstiti ljudi po njihovih lastnostih

razvrstítven -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na razvrstitev: razvrstitveni znak / spremeniti razvrstitveni sistem

razvŕščanje -a s ( ŕ )
glagolnik od razvrščati: razvrščanje stolov / razvrščanje besed po abecednem redu / razvrščanje pesmi po tematiki

razvŕščati -am nedov. ( ŕ )
1. delati, da pride kaj kam tako, da tvori vrsto, vrste: razvrščati kozarce, stole / razvrščati vojake ob meji ; učenci so se začeli razvrščati / razvrščati se v skupine
2. delati, da je kaj v določenem zaporedju: razvrščati imena po abecedi ; razvrščati in primerjati podatke / razvrščati otroke po velikosti
3. določati skupine glede na enake ali podobne lastnosti: razvrščati slike po obdobjih / razvrščati organizme v skupine / razvrščati ladje, letala po namenu

razvrščênost -i ž ( é )
položaj, v katerem je kaj kje glede na druge stvari: enakomerna razvrščenost predmetov v prostoru

razvrščeválec -lca [ razvərščevau̯ca tudi razvərščevalca ] m ( ȃ )
kdor razvršča: razvrščevalec gradiva

razvrščeválen -lna -o prid. ( ȃ )
po katerem se kaj razvršča: razvrščevalna metoda

razvŕšje -a s ( ȓ )
geogr. stikališče dveh ali več grebenov, hrbtov: razvršje in razdolje

razvrtáč -a m ( á )
teh. orodje za dokončno obdelavo izvrtine; povrtalo

razvŕtati -am dov. ( )
z vrtanjem narediti luknje, luknjice na več mestih: razvrtati desko / črvi so razvrtali omaro

razvrtínčiti -im dov. ( í ȋ )
narediti, povzročiti, da se kaj vrtinči: veter je razvrtinčil dim ; voda je narasla in se razvrtinčila

razzéba -e ž ( ẹ̑ )
alp. razpoka, nastala zaradi mraza: obiti razzebo na ledeniku

razzébsti -em tudi razzébsti se -em se dov. , nam. razzébst (se) in razzèbst (se); razzébljen tudi razzében ( ẹ́ )
razpokati, poškodovati se zaradi mraza: čez zimo je spomenik razzebel / zemlja mora pozimi razzebsti

razzíbati tudi razzibáti -ljem in -am, in razzíbati -ljem in -am dov. ( í á í; í )
narediti, povzročiti, da se kaj zelo ziblje: razzibati gugalnico, zibelko

razzlogovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od razzlogovati: razzlogovanje besed

razzlogováti -újem nedov. ( á ȗ )
jezikosl. deliti na zloge: razzlogovati besede

razzvenéti se -ím se dov. ( ẹ́ í )
knjiž. zveneč se razširiti: po sobi so se razzveneli prijetni zvoki

razzvóčje -a s ( ọ̑ )
knjiž. neskladnost , neubranost : razzvočje med pesmijo in vsakdanjim življenjem

razžágati -am dov. ( ȃ )
z žaganjem narediti kose, dele: razžagati desko / smreke so razžagali na štirimetrske hlode

razžagovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od razžagovati: razžagovanje desk, hlodov

razžagováti -újem nedov. ( á ȗ )
z žaganjem delati kose, dele: razžagovati debla / podolžno razžagovati

razžalítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od razžaliti: tožil ga je zaradi razžalitve / vsi so imeli njegove besede za razžalitev / razžalitev časti
pravn. besedna, dejanska, simbolična razžalitev

razžalíti in razžáliti -im dov. ( ī á ā )
z nevljudnim, nespoštljivim dejanjem, govorjenjem povzročiti čustveno prizadetost: ni je hotel razžaliti ; razžaliti očeta ; javno razžaliti koga / te besede so ga zelo razžalile / razžalil je njegovo čast, dostojanstvo

razžáljenec -nca m ( ā )
ekspr. kdor je razžaljen: opravičiti se razžaljencu

razžáljenje in razžaljênje -a s ( ā; é )
glagolnik od razžaliti: tožil ga je za razžaljenje / razžaljênje časti

razžáljenost -i ž ( ā )
stanje razžaljenega človeka: ponižanost in razžaljenost

razžaljív -a -o prid. ( ī í )
star. žaljiv : razžaljive besede

razžalostíti -ím dov. , razžalóstil in razžalostíl ( ī í )
narediti, povzročiti, da postane kdo žalosten: otroci so ga razžalostili / graja jo je razžalostila

razžaréti se -ím se dov. ( ẹ́ í )
začeti močneje žareti: kovina se v ognju razžari / plinska svetilka se počasi razžari / ekspr. nad grebeni se je razžarel blisk se je močno zabliskalo ; sonce se je razžarelo kot sredi poletja je močno grelo

razžarévati -am nedov. ( ẹ́ )
s segrevanjem povzročati, da kaj začne žareti: razžarevati kose kovine / sol razžarevajo tako dolgo, da se popolnoma prečisti

razžaríti -ím tudi razžáriti -im dov. , razžáril ( ī í; ā ȃ )
1. s segrevanjem povzročiti, da kaj začne žareti: razžariti kovino ; razžariti iglo s plamenom, z električnim tokom / razžariti peč / ekspr. sonce je razžarilo puščavski pesek
metal. razžariti do belega
// z dovajanjem zraka povzročiti, da kaj začne žareti: razžariti oglje / razžariti cigareto ; pren., ekspr. razžariti iskro duha
2. ekspr. povzročiti, da postane kaj zaradi vročine, napora rdeče, vroče: sonce in veter sta mu razžarila obraz ; od hoje navkreber so se vsi razžarili / misel nanjo ga je razžarila
3. ekspr. narediti, povzročiti, da kaj nastopi z veliko silo, intenzivnostjo: taki prizori razžarijo strasti / s svojim pripovedovanjem jim je razžaril domišljijo ; znova se je razžarilo upanje v zmago
ekspr. ponovno srečanje mu je razžarilo srce ga je prevzelo, razveselilo ; pesn. razžarilo se je lepo jutro nastalo je ; ekspr. ob pogledu nanjo se mu oko razžari zelo je vesel, ko jo vidi; ponosen je nanjo

razžárjati -am nedov. ( á )
1. s segrevanjem povzročati, da kaj začne žareti: razžarjati železo ; razžarjati na žarečem oglju / sonce je razžarjalo skale
// z dovajanjem zraka povzročati, da kaj začne žareti: razžarjati oglje
2. ekspr. razsvetljevati : plameni so razžarjali hiše ; okna so se razžarjala od bliskov
3. ekspr. delati, povzročati, da kaj nastopi z veliko silo, intenzivnostjo: razžarjati poželenje, strasti
ekspr. razžarja ga ljubezen do nje ljubezen ga dela srečnega ; ekspr. vino jih je začelo razžarjati zaradi popitega vina so postajali živahni, zgovorni

razžárjenost in razžarjênost -i ž ( ȃ; é )
stanje razžarjenega: razžarjenost kovine / ekspr. razžarjenost strasti

razžêjan -a -o prid. ( ȇ )
knjiž. zelo žejen: dati piti razžejanemu človeku / razžejana usta

razžénščiti -im dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
ekspr. odvzeti, odstraniti nekatere ženske lastnosti: s takim ravnanjem so ženske razženščili

razžgáti -žgèm dov. , razžgál ( á ȅ ) nav. ekspr.
1. z vročino poškodovati, uničiti: sonce jim je razžgalo kožo / pijača mu je razžgala grlo
2. povzročiti, da kaj nastopi z veliko silo, intenzivnostjo: razžgati ljubosumnost, sovraštvo
// vzbuditi močen čustveni odziv: njena lepota mu je razžgala dušo / razžgati komu kri

razžígati -am nedov. ( ī ȋ ) nav. ekspr.
1. z vročino uničevati: ogenj razžiga opeko / pijača mu je razžigala grlo
2. povzročati, da kaj nastopi z veliko silo, intenzivnostjo: razžigati ljubezen, strast
// vzbujati močen čustveni odziv: njena lepota ga je razžigala
ekspr. to ji znova razžiga stare rane povzroča velike (duševne) bolečine

razžírati -am nedov. ( ī ȋ )
1. s kemičnim delovanjem povzročati, da je kaj poškodovano; razjedati : rja, sol je začela razžirati kovinske dele
// ekspr. povzročati, da je kaj poškodovano sploh: rak razžira tkivo ; vlaga razžira pohištvo
2. ekspr. zelo vznemirjati, mučiti: brezup, dvom ga razžira ; iskal je odgovor na vprašanje, ki ga je razžiralo

razživéti se -ím se dov. , razžível se ( ẹ́ í )
1. postati (bolj) živahen, dejaven: po večerji so se gostje razživeli ; razživeti se v veseli družbi / obraz se mu je razživel / pogovor se ni mogel razživeti ; ekspr. prepir se je razživel v oster spor je prešel
// s pojavitvijo navadno večjega števila premikajočih se ljudi postati zelo razgiban, živahen: zvečer se mesto razživi / mravljišče se je v hipu razživelo
2. ekspr. ponovno se pojaviti, vzbuditi: v njem so se razživeli spomini

razživítev -tve ž ( ȋ )
knjiž. poživitev : trudil se je za razživitev družabnega življenja

razživíti -ím dov. , razžívil ( ī í )
povzročiti, da postane kdo (bolj) živahen, dejaven: znal je razživiti obiskovalce ; v družbi se je hitro razživila / ekspr. vino mu je razživilo domišljijo

razžívljati -am nedov. ( í )
povzročati, da postane kdo (bolj) živahen, dejaven: znala je privabljati in razživljati ljudi ; razživljala se je samo med otroki / pijača ga je vedno bolj razživljala / gledališke predstave razživljajo kulturno življenje

razžréti -žrèm dov. , razžŕl ( ẹ́ ȅ )
s kemičnim delovanjem povzročiti, da je kaj poškodovano; razjesti : kislina ji je razžrla kožo ; rja, sol razžre kovine
// ekspr. povzročiti, da je kaj poškodovano sploh: rak mu je razžrl pljuča ; vlaga je razžrla les
ekspr. zavist ga bo razžrla zelo je zavisten

razžuboréti se -ím se dov. ( ẹ́ í )
ekspr. začeti močno žuboreti: voda se je razžuborela in razpenila

razžvéčiti -im dov. ( ẹ́ ẹ̄ )
zdrobiti z zobmi in premešati s slino: razžvečiti hrano / komaj je razžvečil košček klobase zgrizel, pojedel

razžveplánje -a s ( ȃ )
glagolnik od razžveplati: razžveplanje grodlja, jekla

razžvepláti -ám dov. ( á ȃ )
metal. odstraniti, odvzeti žveplo iz raztaljene kovine: razžveplati grodelj

razžvrkljáti -ám dov. ( á ȃ )
z žvrkljanjem narediti, da se delci kake snovi v njej enakomerno porazdelijo: razžvrkljati jajca / razžvrkljati testo za palačinke / razžvrkljati moko, rumenjak v mleko

ráža -e ž ( á )
zool. morska riba romboidne oblike z močnim trnastim repom, Raja: morski psi, skati in raže / zvezdasta raža

ráženj -žnja m ( á )
1. priprava s palico, na katero se natakne žival, za pečenje navadno nad žerjavico: peči na ražnju / električni, prenosni raženj / vrteti raženj ; natakniti jagnje na raženj
ekspr. kriči, kot bi ga na ražnju pekli zelo
// priprava z rešetko, ploščo za pečenje navadno nad žerjavico; žar : peči jetrca na ražnju
2. nar. palica, na katero se obesi, natakne meso, da se suši v dimu: natakniti mesene klobase na raženj / za žetev so prihranili raženj klobas
3. zastar. tanjši kol, prekla: z ražnjem klatiti sadje ; biti suh kot raženj / fižolovi ražnji
// dolg meč, kopje: vitez je s svojim ražnjem spretno odbijal napadalce

rážnjič -a m ( ā )
1. na žaru pečeno svinjsko meso, nabodeno na paličici: jesti ražnjiče ; ražnjiči in čevapčiči / peči ražnjiče
2. paličica, navadno kovinska, za nabadanje, pečenje: nabosti na ražnjič

rdèč rdéča -e prid. ( ȅ ẹ́ )
1. ki je take barve kot kri ali (zrele) jagode: rdeč cvet ; rdeč dežnik ; rdeča obleka ; rdeče strehe hiš ; bordo rdeč plašč temno rdeč ; ciklamno, krvavo, svetlo, temno rdeč ; kardinalsko rdeč rdeč z vijoličastim odtenkom ; kot češnja rdeče ustnice ; rdeč kot kri ; belo-modro-rdeč trak / šopek rdečih nageljnov, vrtnic / koncert za rdeči abonma z vstopnicami rdeče barve ; rdeči svinčnik svinčnik z rdečim vložkom ; vojaki z rdečo zvezdo na kapi partizani, vojaki Jugoslovanske ljudske armade / na semaforju se prižge, sveti rdeča luč svetlobni prometni znak, ki pomeni prepoved prometa v določeni smeri / pog. zapeljal je v rdečo luč v križišče, ko je bila na semaforju prižgana rdeča luč / Rdeča kapica ; Rdeče morje
2. ki je rdečkaste barve: človek z rdečimi lasmi ; imeti rdeč obraz ; koža je postala rdeča in boleča ; bila je vsa potna in rdeča ; rdeč kot kuhan rak zelo ; od jeze, napora, razburjenja je postal rdeč je zardel / jabolka so že rdeča zrela / rdeče vino vino temno rdeče barve
// ki ima plodove ali gomolje rdečkaste barve: saditi rdeči krompir ; grmi rdečega ribeza ; rdeča pesa / rdeče zelje / (rdeča) jagoda ; (rdeča) redkvica
3. nav. ekspr. nanašajoč se na socializem, komunizem: vzhod je rdeč ; rdeča revolucija / pog., nekdaj imeti rdečo izkaznico biti član Zveze komunistov Jugoslavije ; na čelu sprevoda je plapolala rdeča zastava zastava s srpom in kladivom / Rdeča armada je sodelovala pri osvoboditvi Beograda sovjetska armada
ekspr. rdeči bojevnik (severnoameriški) Indijanec ; rdeči kotiček nekdaj prostor v podjetju, ustanovi, namenjen politični, kulturni dejavnosti ; Rdeči križ mednarodna zdravstvena organizacija ; pog. rdeči križ rešilni avtomobil ; ekspr. posaditi, spustiti komu rdečega petelina na streho zažgati komu hišo ; rdeči planet Mars ; Rdeči polmesec v muslimanskih državah mednarodna zdravstvena organizacija ; ekspr. cenzor je večkrat uporabil rdeči svinčnik prečrtal, prepovedal objavo določenega (dela) besedila ; publ. rdeči telefon neposredna telekomunikacijska povezava med vladama Združenih držav Amerike in Ruske federacije ; igr. žarg. priti ven z rdečo barvo izigrati karto z rdečim znakom ; rdeča garda oborožene enote proletariata v oktobrski revoluciji in državljanski vojni po njej ; ekspr. mož z rdečo kapo prometnik (na železnici) ; publ. prižgati rdečo luč za gradnjo uradno prepovedati gradnjo ; ekspr. to je rdeča nit vseh pogovorov bistveni sestavni del ; knjiž. hiše z rdečo svetilko javne hiše
agr. rdeči astrahan, delišes ; rdeči ožig glivična bolezen vinske trte, ki se kaže v rdečih pegah na listih ; rdeči pajek pršica ; rdeča maža rdečkasto rjava prevleka, ki se razvije na površini nekaterih vrst sira ; anat. rdeči kostni mozeg mozeg z mnogo rdečih krvničk ; biol. rdeča krvnička ali rdeče krvno telesce krvna celica, ki vsebuje hemoglobin ; bot. rdeči bor ; rdeča detelja detelja z ovalnimi listi in rdečimi cveti, Trifolium incarnatum ; rdeča mušnica mušnica z živo rdečim klobukom, delno prekritim z belimi pikami, Amanita muscaria ; rdeča vrba ; geogr. Rdeča Istra južna Istra, za katero je značilna rdeča prst ; kem. rdeči fosfor ; rdeče blato usedlina železovega hidroksida, ki nastaja kot odpadek pri proizvodnji glinice ali aluminija ; metal. rdeči žar temperatura, pri kateri zažarijo trdna ali plinasta telesa rdeče ; rdeča litina zlitina bakra s kositrom, cinkom in svincem ; rdeča med med z majhnim odstotkom cinka; tombak ; petr. rdeči peščenjak ; rdeča glina ; rel. rdeča barva v bogoslužju simbol ljubezni, mučeništva ; voj. rdeči našitki našitki, ki označujejo čin razvodnika ali desetarja ; vrtn. rdeči goriški radič ; rdeča leska okrasni grm z rdečimi listi, Corylus maxima var. purpurea ; zgod. rdeča pomoč pred drugo svetovno vojno mednarodna revolucionarna delavska organizacija za pravno, denarno pomoč stavkajočim, političnim zapornikom ; boji med rdečo in belo rožo boji od 1455 do 1485 med dvema angleškima kraljevskima rodbinama, od katerih je imela ena za simbol rdečo, druga pa belo vrtnico ; zool. rdeča mravlja mravlja, ki je rdeče barve in uničuje mrčes, Formica rufa ; rdeča vetrnica

rdeče... 1 prvi del zloženk
nanašajoč se na rdeč: rdečekožec, rdečelas, rdečeličen

rdeče... 2 prvi del zloženk, kakor rdečepikčast, rdečerjav, ipd., gl. rdeč

rdečearmêjec -jca m ( ȇ )
vojak Rdeče armade: spomenik padlim rdečearmejcem

rdečearmêjski -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na rdečearmejce ali Rdečo armado: rdečearmejska uniforma / rdečearmejska konjenica

rdečebrád in rdečebràd -áda -o prid. ( ȃ; ȁ á )
ki ima rdečo brado: rdečebrad moški

rdečebrádec -dca m ( ȃ )
ekspr. kdor ima rdečo brado: rdečebradec je molčal / kot pristavek k imenu cesar Friderik Rdečebradec

rdéčec -čca m ( ẹ̑ ) knjiž.
1. rdeča barva, rdečilo: že v kameni dobi so risali z rdečcem / ličiti se z rdečcem
2. kdor ima rdeče lase, rdečo brado: rdečec in plavolasec
3. Indijanec : rdečci in belci

rdečecvéten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
ki ima rdeč cvet: rdečecvetni tulipani
bot. rdečecvetni divji kostanj okrasno drevo z rdečimi cveti v piramidastih socvetjih, Aesculus pavia

rdečedlák in rdečedlàk -áka -o prid. ( ȃ; ȁ á )
ki ima rdečo dlako: rdečedlaka žival

rdečegardíst -a m ( ȋ )
pripadnik rdeče garde: odred rdečegardistov

rdečegardístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na rdečo gardo: rdečegardistični poveljnik / rdečegardistična zmaga

rdečeglàv in rdečegláv -áva -o prid. ( ȁ á; ȃ )
ki ima rdečo glavo: rdečeglava žival / ekspr. rdečeglav fant rdečelas

rdečegŕl -a -o prid. ( ȓ r̄ )
ki ima rdeče grlo: drobna, rdečegrla taščica
zool. rdečegrli slapnik

rdečehláčar -ja m ( ȃ )
1. ekspr. kdor nosi rdeče hlače: mali rdečehlačar
2. star. huzar : četa rdečehlačarjev je odjahala iz vasi

rdečekóžec -žca m ( ọ̑ )
ekspr. Indijanec : bojni plesi rdečekožcev

rdečekóžen -žna -o prid. ( ọ̄ ọ̑ )
ki je rdeče kože: rdečekožen dojenček / ekspr. rdečekožna plemena severnoameriška indijanska plemena

rdečelás in rdečelàs -ása -o prid. ( ȃ; ȁ á )
ki ima rdeče lase: rdečelas fant ; sam.: vsi so se gnetli okoli rdečelasega

rdečelásec -sca m ( ȃ )
kdor ima rdeče lase: rdečelasec in črnolasec

rdečeláska -e ž ( ȃ )
ženska, ki ima rdeče lase: všeč so mu rdečelaske

rdečelíčen -čna -o prid. ( ī ȋ )
ki ima rdeča lica: rdečeličen otrok ; rdečelično kmečko dekle

rdečelíčnež -a m ( ȋ )
ekspr. rdečeličen človek: vojakom je poveljeval rdečeličnež / kodrolas rdečeličnež se je držal matere za krilo

rdečelíčnica -e ž ( ȋ )
ekspr. rdečelična ženska: postavna rdečeličnica

rdečelíčnik -a m ( ȋ )
1. ekspr. rdečeličen človek: rdečeličnik se je veselo zasmejal / prišla je z rdečeličnikom v naročju
2. slabš. Indijanec : preganjati rdečeličnike

rdečelísten -tna -o prid. ( ȋ )
ki ima rdeče liste: rdečelisten grm
vrtn. rdečelistna bukev okrasno drevo z rdečimi listi, Fagus sylvatica var. purpurea

rdečênje -a s ( é )
glagolnik od rdečiti ali rdečeti: sredstvo za rdečenje / rdečenje dozorevajočega sadja

rdečenóg -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ki ima rdeče noge: rdečenoga ptica
zool. rdečenoga gos divja gos z oranžno rumenimi nogami in belo liso od začetka kljuna do temena glave, Anser erythropus ; rdečenoga postovka postovka z rdečimi nogami, Falco vespertinus

rdečenós -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ki ima rdeč nos: rdečenos pijanec

rdečenósec -sca m ( ọ̑ )
ekspr. rdečenos človek: zapit rdečenosec

rdečeók -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ki ima rdeče oči: rdečeoka ptica

rdečeóka -e ž ( ọ̄ )
zool. manjša ploščata sladkovodna riba z rdečimi očmi, Rutilus rutilus:

rdečepérka -e ž ( ẹ̑ )
zool. manjša sladkovodna riba z rdečimi plavutmi in rumenimi očmi, Scardinius erythrophthalmus:

rdečepôlt -a -o [ ərdečepou̯t ] prid. ( ȏ ō )
ki je rdeče polti: sosed je precej rdečepolt

rdečerépka -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. majhna ptica selivka z rjavo rdečim spodnjim delom in repom; pogorelček

rdečesrájčnik -a m ( ȃ ) ekspr.
1. kdor nosi rdečo srajco: mali rdečesrajčnik se je začel jokati
2. garibaldinec : vodja neapeljskih rdečesrajčnikov

rdečesúknjar -ja m ( ȗ )
star. huzar : rdečesuknjarji so odjezdili

rdečesúknjež -a m ( ȗ )
star. huzar : rdečesuknježi in pehota

rdečéti -ím nedov. , rdéči in rdêči ( ẹ́ í )
postajati rdeč: češnje so začele rdečeti

rdečíca -e ž ( í )
1. rdeča barva (polti): rdečica ji je hitro izginila z obraza ; rahla rdečica ; rdečica lic / vročična rdečica / ekspr. rdečica jo je oblila zardela je
// ekspr. rdeča barva česa sploh: jutranja rdečica neba ; rdečica opečnatih streh
2. vet. nalezljiva bolezen prašičev z rdečimi izpuščaji ali lisami na koži: zboleti za rdečico ; cepiti prašiče proti rdečici / prašičja rdečica
fot. rdeči filter

rdečílo -a s ( í )
1. rdeče barvilo: kupiti kilogram rdečila / broščevo rdečilo ; rdečilo za markacije / rdečilo se lušči
2. ličilo rdeče barve, zlasti za ustnice: naličiti, namazati se z rdečilom / rdečilo za ustnice
3. rdeče črnilo: napolniti nalivnik z rdečilom

rdečína -e ž ( í )
1. lastnost rdečega, rdeča barva: blago je izgubilo rdečino ; bik in puran ne preneseta rdečine ; rdečina ustnic
2. rdečkasta lisa na koži: ob ugrizu, vbodu nastane rdečina ; rdečine na licih so izginjale, se širile
3. ekspr. kar je rdeče: na vzhodu se je pokazala rdečina
ekspr. rad pije rdečino rdeče vino

rdečíti -ím nedov. , rdéči in rdêči ( ī í )
delati kaj rdeče: veter ji je rdečil lica ; rdečiti si ustnice / ogenj jim je rdečil obraze ; večerno sonce že rdeči gore / kri mu je rdečila srajco

rdéčka -e ž ( ẹ̑ )
1. rdečkasto rjava žival, navadno krava: rdečka muka / krava rdečka
// rdeča mravlja: rdečke so ga opikale ; gnezdo rdečk
2. mn. nalezljiva bolezen z rdečkastimi izpuščaji na koži, ki se pojavlja zlasti pri otrocih: zboleti za rdečkami
ekspr. obirati rdečke rdeče češnje ; ekspr. ogovoril je rdečko v beli obleki rdečelasko

rdéčkar -ja m ( ẹ̑ ) slabš.
1. komunist , levičar : organizacijo vodijo rdečkarji ; postati rdečkar / gozd je bil poln rdečkarjev partizanov
2. Indijanec : belci in rdečkarji

rdéčkarstvo -a s ( ẹ̑ )
slabš. komunistični nazor, levičarstvo: njegovo rdečkarstvo je splošno znano / rdečkarstvo njegovih pesmi

rdéčkast -a -o prid. ( ẹ̑ )
ki ni popolnoma rdeč: ima rdečkaste lase ; rdečkasta svetloba ; rdečkasto vino ; bakreno rdečkast / češnje so že rdečkaste / rdečkasta barva

rdéčko -a m ( ẹ̑ )
žival rdečkasto rjave barve, navadno vol, konj: belca je prodal, rdečka pa je obdržal

rdéčost -i ž ( ẹ́ )
lastnost rdečega, rdeča barva: rdečost svetlobe se je spreminjala

rdečúh -a m ( ū ) slabš.
1. rdečelasec : bil je dolg rdečuh pegastega obraza
2. komunist , levičar : rdečuhi so organizirali stavko
slabš. belci in rdečuhi Indijanci

rdéti rdím nedov. , rdì tudi ŕdi ( ẹ́ í )
1. postajati rdeč: grozdje že rdi ; listje je začelo rdeti / srajca rdi od krvi / rdeti od napora
// zardevati : od sramu je rdel v obraz ; rdeti in bledeti
2. knjiž. rdeče se odražati, kazati: na vzhodu so rdeli oblaki ; med drevjem se rdijo strehe
3. preh. rdečiti : sonce je rdelo oblake ; nebo se rdi z zarjo

1 -- tudi rêja m ( ẹ̑ ȇ )
glasb. solmizacijski zlog, ki označuje ton d ali drugo stopnjo v lestvici:

2 medm. ( ẹ̑ )
igr. izraža pri kartanju napoved igre s podvojeno vrednostjo kontre: pogledal je nasprotnika in zaklical: re ; sam.: napovedati re

re... ali rè... predpona ( ȅ )
1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje
a) ponovne uresničitve dejanja: reinkarnirati, reintegrirati
b) drugačne uresničitve dejanja: reorganizirati / reevakuirati, rekonvertirati
2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: reaktiven, redistribucija, reeksport, reemigrant

rèadaptácija -e ž ( ȅ-á )
knjiž. ponovna prilagoditev okolju: readaptacija organizma na normalno temperaturo / poskrbeti za socialno readaptacijo obsojenca

reagénčen -čna -o prid. ( ẹ̑ )
kem., v zvezah: reagenčni papir z raztopino reagenta prepojen papir ; reagenčna steklenica rjava ali brezbarvna steklenica za shranjevanje reagentov, kemikalij

reagènt -ênta tudi -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
kem. snov, s katero se po značilnih reakcijah ugotavljajo vrste sestavin kake snovi: dodati raztopini reagent / kemični reagenti
mont. flotacijski reagent ki se pri flotaciji dodaja vodi

reagíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od reagirati: njegovo reagiranje je navadno čustveno ; reagiranje na laž, nasilje / reagiranje na dražljaje / kemično reagiranje

reagírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. z določenim dejanjem kot posledico določenega dejstva pokazati, izraziti odnos, stališče do tega dejstva; odgovoriti , odzvati se : vodstvo še ni reagiralo ; reagirati na novico ; reagirati na očitke z jokom ; čustveno, instinktivno, ostro reagirati / reagirati s streljanjem, z žalitvijo odgovoriti, povrniti / telo reagira na cepljenje z vročino
// z določenim dejanjem kot posledico določenega dejstva pokazati sposobnost čutenja, zaznavanja: ponesrečenec še reagira ; reagirati na dotik / satelit na ukaze ne reagira več / publ. umetnost na te družbene probleme še ni reagirala
// pokazati, da kaj deluje na kaj: na to gnojilo rastline hitro reagirajo / ne ve se, kako bo na nove predpise reagiralo tržišče
fot. emulzija filma reagira na svetlobo
2. kem. zaradi medsebojnega učinkovanja ali pod vplivom toplote, svetlobe se spremeniti v snov z drugačnimi lastnostmi: fluor reagira tudi z žlahtnimi plini ; lakmus reagira v tej raztopini kislo, nevtralno / ob takih pogojih reagirata dušik in vodik v amonijak

reákcija -e ž ( á )
1. glagolnik od reagirati: njegovo vedenje je reakcija na zlobna namigovanja ; niso pričakovali tako ostrih reakcij ; tvoja reakcija ni primerna ; počakati na reakcijo javnosti / obrambna reakcija telesa ; reakcija zenice na svetlobo ; reakcija na zdravilo / reakcija lakmusa ; reakcija med vodikom in kisikom
2. kar nastane kot posledica določenega dejstva in ima temu dejstvu nasprotne lastnosti, značilnosti: po razburjenju je nastopila reakcija: postala je tiha in boječa ; nova umetniška smer je bila reakcija na naturalizem
3. nasprotovanje napredku, revolucionarnim spremembam in prizadevanje za ohranitev starega; nazadnjaštvo , mračnjaštvo : zagovarjanje takih nazorov, stališč je reakcija
// publ. reakcionarji : preganjati reakcijo ; buržoazna, mednarodna, vaška reakcija / družbena, politična reakcija
4. kem. pojav, pri katerem se snov spremeni zaradi medsebojnega učinkovanja snovi ali pod vplivom toplote, svetlobe: reakcija hitro poteka ; pri tej reakciji se sprošča toplota / bazična, kisla reakcija / kemična reakcija
5. fiz., navadno v zvezi z jedrski pojav, pri katerem se atomsko jedro spremeni zaradi trka z drugim jedrom ali osnovnim delcem: nadzorovati, sprožiti jedrsko reakcijo ; verižna reakcija v atomu ; pren., publ. ta dogodek bo povzročil verižno reakcijo
agr. bazična, kisla reakcija tal bazičnost, kislost tal ; fiz. zakon akcije in reakcije delujoče sile in nasprotne sile ; med. alergična reakcija zaradi preobčutljivosti organizma za določeno snov ; imunska reakcija s protitelesi na telesu tujo snov ; reakcija na vbrizgano snov je bila pozitivna

reakcíjski -a -o prid. ( ȋ )
1. nanašajoč se na reakcijo ali reagiranje:
a) reakcijska sposobnost / reakcijska hitrost / reakcijski aparat aparat za merjenje časa, ki ga kdo porabi, da reagira na določeno dejstvo ; reakcijski čas čas, ki ga kdo porabi, da reagira na določeno dejstvo ; reakcijska pot pot, ki jo prevozi vozilo med voznikovo zaznavo določenega signala, dogodka in reagiranjem nanj
biol. reakcijske norme dedno določene možnosti delovanja in odzivanja organizma na zunanje in notranje dražljaje, vplive
b) reakcijski potek / reakcijska toplota
2. nanašajoč se na silo, ki deluje v nasprotni smeri od smeri curka iztekajočega plina, tekočine; reaktiven : reakcijski pogon / reakcijsko letalo

reakcionár -ja m ( á )
1. kdor nasprotuje napredku, revolucionarnim spremembam in si prizadeva ohraniti staro; nazadnjak , mračnjak : boriti se proti reakcionarjem ; reakcionarji in revolucionarji / politični reakcionar
2. ekspr. kdor ima nesodobne, zastarele nazore: glede vzgoje je reakcionar

reakcionárec -rca m ( ȃ )
zastar. reakcionar : premagati reakcionarce

reakcionáren -rna -o prid. , reakcionárnejši ( ā )
1. ki nasprotuje napredku, revolucionarnim spremembam in si prizadeva ohraniti staro; nazadnjaški , mračnjaški : reakcionaren politik ; ta človek je zelo reakcionaren / reakcionarna politika
2. nav. ekspr. nesodoben , zastarel : reakcionarni nazori o vzgoji ; reakcionarne norme

reakcionárka -e ž ( á )
ženska, ki nasprotuje napredku, revolucionarnim spremembam in si prizadeva ohraniti staro: postala je reakcionarka

reakcionárnost -i ž ( ā )
reakcionarni nazori, reakcionarna miselnost: reakcionarnost določenega dela družbe
// lastnost, značilnost reakcionarnega: reakcionarnost nazora, stališč

reakcionárstvo -a s ( ȃ )
zastar. reakcionarnost : njegovo reakcionarstvo je splošno znano

rèaktivácija -e ž ( ȅ-á )
glagolnik od reaktivirati: reaktivacija gospodarstva / reaktivacija upokojenca

reaktívec -vca m ( ȋ )
pog. reaktivno letalo: leteti z reaktivcem / dvomotorni reaktivec ; potniški, vojaški reaktivec

reaktíven -vna -o prid. ( ȋ )
1. nanašajoč se na aktivnost kot posledico določenega dejstva, odziven: v prvih mesecih je dojenček predvsem reaktivno bitje ; gledališko občinstvo je bilo zelo reaktivno / reaktivna sposobnost tkiva
2. nanašajoč se na silo, ki deluje v nasprotni smeri od smeri curka iztekajočega plina, tekočine: reaktivni pogon / reaktivni motor / reaktivno letalo
3. kem. ki (lahko) povzroči (kemično) reakcijo: reaktivni elementi ; snov je reaktivna / reaktivno barvilo barvilo, ki se brez dodatnih snovi spoji s (tekstilnimi) vlakni v obstojno spojino / kemično reaktiven

rèaktivírati -am dov. in nedov. ( ȅ-ȋ )
ponovno aktivirati: reaktivirati opuščeni kamnolom / reaktivirati oficirja ; upokojenec se je reaktiviral

reaktívnost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost reaktivnega, odzivnost: meriti reaktivnost ; reaktivnost voznika / aktivnost in reaktivnost
kem. velika reaktivnost klora

reáktor -ja m ( á )
fiz. naprava, v kateri poteka nadzorovana cepitev atomskih jeder: polniti reaktor z gorivom ; gradnja reaktorja / energijski reaktor za pridobivanje energije v jedrski elektrarni ; oplodni reaktor jedrski reaktor, v katerem se naravni torij ali uran spremenita tako, da ju je mogoče uporabiti kot jedrsko gorivo / ladjo poganja reaktor energija, ki jo daje reaktor / jedrski reaktor

reáktorski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na reaktor: reaktorski center inštituta ; reaktorski prostor / reaktorski pogon ladje / reaktorski fizik, strokovnjak / reaktorska sredica osrednji del reaktorja z jedrskim gorivom, v katerem se cepijo atomska jedra

rèaktualizácija -e ž ( ȅ-á )
ponovna aktualizacija: reaktualizacija besedila, projekta ; poskus reaktualizacije ; zamisli o reaktualizaciji ; želja po reaktualizaciji

rèaktualizírati -am nedov. in dov. ( ȅ-ȋ )
ponovno aktualizirati, delati aktualno, sodobno: pisatelji preteklo literaturo reaktualizirajo na različne načine ; reaktualizirati znanstveno teorijo ; reaktualizirati in predrugačiti

reál -a m ( ȃ )
1. denarna enota Brazilije: sto realov / brazilski real
2. nekdaj bakren ali srebrn španski in portugalski novec manjše vrednosti: plačati z reali / bakren, srebrn real

reálčan -a m ( ȃ )
nekdaj dijak, učenec realke:

reálčen -čna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na realko: realčni profesorji / realčno poslopje

reálec -lca m ( ȃ )
nekdaj dijak, učenec realke: učiteljiščniki in realci

reálen -lna -o prid. , reálnejši ( ȃ )
1. ki v resnici obstaja ali se v resnici godi; resničen , stvaren : čutni, realni predmeti ; duhovni svet je vsaj toliko realen kot predmetni ; realen in namišljen / imeti ne le teoretične, ampak tudi realne možnosti za zmago / razlike med realno in idealno družbo
2. predmeten , stvaren , snoven : ideja je dobila realno osnovo z nakupom starega avtomobila / nekaj časa je poslušala zanimiv pogovor, potem pa se je vrnila v kuhinjo k bolj realnim opravkom / v pogovoru je bil zelo realen
3. ki je v skladu z določenimi dejstvi; ustrezen , pravilen : rezultat tekme je realen ; realna ocena položaja
4. ki se da uresničiti, izpolniti; uresničljiv , izpolnljiv : postavljati si realne cilje ; predlog ni realen, zato ga zavračam
5. ki pri mišljenju, ravnanju priznava, upošteva dejstva, uresničljive možnosti: bil je trezen, realen človek ; bodite vendar realni in ne zahtevajte nemogočega / realna politika
6. ekon. izražen, merjen s količino blaga, ki se dobi za denarno enoto: realni dohodek se jim je nekoliko zmanjšal ; realni in nominalni stroški
publ. države realnega socializma v socializmu Sovjetska zveza in vzhodnoevropske socialistične države ; realna gimnazija nekdaj gimnazija s poudarkom na pouku živih jezikov in naravoslovnih ved ; ekspr. te besede so ga spet postavile na realna tla so povzročile, da se je spet zavedal resničnosti, mogočega, dovoljenega
fiz. realni plin plin, katerega tlak pri konstantni temperaturi ni natančno obratno sorazmeren s prostornino ; realna slika slika, ki nastane v presečišču podaljškov žarkov in jo lahko opazujemo z očesom ali na zaslonu, ki prestreže svetlobo; prava slika ; geom. realna os hiperbole premer hiperbole na simetrali skozi realni gorišči ; realna točka točka, katere koordinate so izrazljive z realnimi števili ; lit. realni čas čas, ki obstaja zunaj literarnega besedila ; mat. realno število celo število, ulomek ali iracionalno število ; pravn. realna unija v monarhističnih državah zveza samostojnih držav s skupnim vladarjem in nekaterimi skupnimi organi

reálije -lij ž mn. ( á ȃ )
knjiž. dejstva : v opombah so razložene le najnujnejše realije
šol. realije nekdaj prirodopis, zemljepis, zgodovina

realíst -a m ( ȋ )
1. kdor pri mišljenju, ravnanju priznava, upošteva dejstva, uresničljive možnosti: bodite realisti, ne zahtevajte nemogočega ; ta politik je velik realist ; realisti in zanesenjaki
2. kdor upodablja, prikazuje resničnost tako, kot je, se kaže: ta antični kipar je realist / Dostojevski je realist človeške duševnosti
3. predstavnik realizma: realisti so prikazovali vsakdanje življenje ; romantikom so sledili realisti
4. filoz. pristaš realizma: ta filozof je realist ; realisti in idealisti / spor med srednjeveškimi realisti in nominalisti
lit. poetični, socialni realist ; ped. kritični otrok v dobi med devetim in enajstim letom , naivni realist otrok v dobi med sedmim in devetim letom

realístičen -čna -o prid. ( í )
1. ki pri mišljenju, ravnanju upošteva dejstva, uresničljive možnosti: tudi v najbolj razburljivih položajih je ostal hladen, realističen ; realistična ženska s smislom za praktičnost
// ki temelji na priznavanju, upoštevanju dejstev, uresničljivih možnosti: predlog je realističen, zato ga podpiram ; realistična politika ; realistično obravnavanje problema
2. nanašajoč se na realiste ali realizem: realistični umetniki / portret je realističen ; realistična umetnost od najstarejših dob do danes ; realističen in simbolen / realistični stil / realistična nazornost / realistična filozofija ; realističen in idealističen
lit. realistični roman

realístičnost -i ž ( í )
lastnost, značilnost realističnega: realističnost opisa, prizora

realístika -e ž ( í ) knjiž.
1. prizadevanje upodabljati, prikazovati resničnost tako, kot je, se kaže; realizem : za povojno književnost je značilna romantično patetična realistika
2. realističnost , realizem : to realistiko je slikar dosegel z najpreprostejšimi sredstvi / osrednji spor v drami je podan s prepričljivo realistiko

realístka -e ž ( ȋ )
1. ženska, ki pri mišljenju, ravnanju priznava, upošteva dejstva, uresničljive možnosti: sestra je bila zmeraj velika realistka
2. ženska, ki upodablja, prikazuje resničnost tako, kot je, se kaže: slikarka realistka

realitéta -e ž ( ẹ̑ ) knjiž.
1. resničnost , stvarnost : to danes ni več samo ideja, ampak realiteta / družbena, zgodovinska realiteta
knjiž. vse osebe v tem romanu so realitete so resnične
2. nepremičnina : trgovati z realitetami

realitéten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
v nekaterih državah nanašajoč se na nepremičnine: realitetni posrednik / realitetna agencija

realizácija -e ž ( á )
glagolnik od realizirati: realizacija načrta, zamisli / finančna, tehnična realizacija / realizacija oddaje / realizacija pravice, zahteve
// kar je realizirano: nagraditi najboljše realizacije ; gledati filmsko, odrsko realizacijo romana
ekon. prodaja blaga, storitev; prihodki od prodaje blaga, storitev

realizacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na realizacijo: realizacijski postopek / realizacijske možnosti

realizátor -ja m ( ȃ )
kdor kaj realizira, uresničevalec: realizator ideje, načrta / realizator oddaje ; kritik je pohvalil vse realizatorje dramske predstave / šport. žarg. realizator gola, koša

realizátorski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na realizatorje ali realiziranje: imeti velike realizatorske sposobnosti / različne realizatorske možnosti

realízem -zma m ( ī )
1. priznavanje, upoštevanje dejstev, uresničljivih možnosti: pri ocenjevanju položaja je bil potreben realizem ; politični, življenjski realizem / njegov realizem ga varuje pred razočaranji ; zanjo je značilen realizem
// realističnost : realizem kipa, prizora na sliki ga je prevzel
2. prizadevanje upodabljati, prikazovati resničnost tako, kot je, se kaže: v teh antičnih pesnitvah prevladuje realizem
3. evropska umetnostna smer v 19. stoletju, ki si prizadeva podajati resničnost tako, kot je, se kaže: pri Slovencih se je realizem uveljavil precej pozno ; realizem v glasbi, slikarstvu ; predstavniki, teoretiki realizma ; realizem in naturalizem
// obdobje te umetnostne smeri: realizem navadno omejujejo z letnicama 1830 in 1880
filoz. realizem srednjeveška filozofska smer, ki trdi, da splošni pojmi obstajajo neodvisno od človekove zavesti; spoznavna teorija, po kateri obstaja zunanji, objektivni svet neodvisno od človekove zavesti ; naivni realizem spoznavna teorija, po kateri ni bistvene razlike med realnostjo in zaznavami te realnosti ; lit. kritični realizem literarna smer v drugi polovici 19. stoletja, za katero je značilen kritičen odnos do družbenih pojavov ; novi realizem realistična umetnostna smer med obema vojnama ; poetični realizem ; romantični realizem ; socialni realizem ; ped. pedagoški realizem pedagoška smer, zlasti v 17. stoletju, ki se zavzema za stvarno, jasno prikazovanje obravnavanih stvari ; um. novi realizem zahodnoevropska umetnostna smer v drugi polovici 20. stoletja, katere glavno izrazno sredstvo so predmeti iz vsakdanjega življenja ; socialistični realizem v socialističnih državah umetnostna smer, za katero je značilno idealiziranje stvarnosti

realizíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od realizirati: realiziranje načrta / realiziranje prostih metov

realizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. uresničiti , izvesti 2 , izpolniti : realizirati načrt, nalogo ; zamisel se že realizira / realizirati sanje, želje / v pesmi, sliki umetnik realizira del samega sebe / publ.: realizirati varčevalno akcijo izpeljati ; drugo leto bodo realizirali proizvodnjo pisalnih miz jih bodo začeli izdelovati, proizvajati / filmsko podjetje bo realiziralo pet filmov posnelo ; gledališče igre letos ne bo moglo realizirati uprizoriti ; realizirati oddajo poskrbeti, da oddaja poteka po določenem načrtu, voditi oddajo / realizirati normo doseči, izpolniti
// uveljaviti , doseči : realizirati svoje pravice, zahteve
2. publ. imeti , doseči : podjetje je realiziralo načrtovani dohodek / z novimi stroji bodo realizirali dvakratno količino izdelkov letno
šport. žarg. realizirati prosti met pri prostem metu dati gol, koš

reálka -e ž ( ȃ )
nekdaj srednja šola s poudarkom na pouku naravoslovnih in tehničnih ved: obiskovati realko ; učiti na realki / hoditi v sedmo realko v sedmi razred realke
// poslopje te šole: dijaki so se zbirali pred realko

reálnost -i ž ( ȃ )
1. resničnost , stvarnost : dojemati, spoznavati realnost ; realnosti ne moremo zanikati, lahko pa jo različno razlagamo ; miselni svet je zanj večja realnost kot obdajajoči ga predmeti / danes so poleti v vesolje postali realnost / gospodarska, politična, življenjska realnost ; objektivna, subjektivna realnost / ekspr. treba se je vrniti v realnost: skuhati večerjo, pomiti posodo
cilj je postal realnost se je uresničil
2. lastnost, značilnost realnega: prepričati se o realnosti predloga / realnost politike

rèambulácija -e ž ( ȅ-á )
geod. nova izmera zemljišča, vzpetine, zlasti zaradi novih mej, objektov; ponovna izmera : končati reambulacijo ; reambulacija zazidalnega območja
// dopolnjevanje, popravljanje karte, načrta po taki izmeri: reambulacija starih katastrskih načrtov

rèanimácija -e ž ( ȅ-á )
med. oživitev, oživljanje z umetnim dihanjem, masažo srca: reanimacija ponesrečenca / soba za reanimacijo

rèanimácijski tudi rèanimacíjski -a -o prid. ( ȅ-á; ȅ-ȋ )
nanašajoč se na reanimacijo: reanimacijski oddelek ; bolnišnična reanimacijska ekipa / reanimacijski kovček ; reanimacijska oprema ; reanimacijsko vozilo

rèanimatologíja -e ž ( ȅ-ȋ )
veda, ki se ukvarja z reanimacijo: zdravnik specialist anesteziologije z reanimatologijo / oddelek za anesteziologijo, reanimatologijo in intenzivno zdravljenje

reanimobíl -a m ( ȋ )
reševalno vozilo, dodatno opremljeno z napravami za reanimacijo: naložili so ga v reanimobil in ga odpeljali v bolnišnico ; nakup novega reanimobila / reanimobil s popolno opremo za oživljanje

reasumírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
zastar. povzeti : reasumirati vsebino članka

rebaláns -a m ( ȃ )
ekon. ponovna uskladitev predvidenih odhodkov in prihodkov: rebalans finančnega načrta, državnega proračuna

rebél -a m ( ẹ̑ )
knjiž. upornik : kdor ne izpolnjuje ukazov, je rebel ; kaznovati rebele / vse življenje je bil rebel

rebelánt -a m ( ā á )
zastar. upornik : pobiti, zapreti rebelante

rebelírati -am nedov. ( ȋ )
knjiž. upirati se: najemniški vojaki rebelirajo / rebelirati proti komu, zoper kaj / logika rebelira proti taki razlagi pesnitve nasprotuje

rebeljón -a m ( ọ̑ )
zastar. upor : pripravljati rebeljon / dvigniti rebeljon

réber -bri tudi -brí ž ( ẹ̄ )
nagnjen svet, strmina: nad vasjo se dviga reber ; položna, strma reber ; po prisojnih rebrih je sneg že skopnel ; njive na rebrih, v rebrih
nar. na vrh ne bom šel, je preveč k rebri navkreber

rébljati -am nedov. ( ẹ̑ )
nar. pecljati : rebljati grozdje

rebráča -e ž ( á )
1. knjiž. priprava navadno iz rebraste pločevine za zavarovanje, zapiranje vratne, izložbene odprtine; rolo : dvigniti rebračo ; železna rebrača
// priprava na zunanji strani okna, narejena iz dolgih, med seboj povezanih deščic, ploščic; roleta : zaprl je okno in spustil rebrače ; sonce sije skozi reže rebrače
2. nav. mn., zool. morske živali s prozornim, zdrizastim telesom in osmimi vzdolžnimi rebri iz sprijetih migetalk, Ctenophora: rebrače in ožigalkarji
ekspr. pomolsti rebračo suho kravo

rêbrast in rébrast -a -o prid. ( é; ẹ́ )
1. ki ima podolgovate vzbokline, rebra: rebrasta površina ; cesta je rebrasta / rebrasti gumijasti podplati ; rebrasti žamet ; rebrasta skleda
ekspr. rebrast svet neraven, valovit
arhit. rebrasti obok obok s kamnitimi rebri ; rebrasti strop strop z redkimi nosilnimi rebri
2. ekspr. zelo suh: rebrast človek

rebràt -áta -o prid. ( ȁ ā )
rebrast : rebrata površina / ekspr. shujšan, rebrat zapornik zelo suh

rêbrce -a s , mn. rêbrca in rébrca ( ē )
nav. ekspr. manjšalnica od rebro: zlomiti ptici rebrce / kupiti, obirati rebrca / prekajena svinjska rebrca s kislim zeljem / površina s komaj vidnimi rebrci / rebrce čokolade
zool. zgornji strženasti del tulca ptičjega peresa

rêbrčast in rébrčast -a -o prid. ( é; ẹ́ )
ki ima podolgovate vzboklinice, rebra: krilo iz rebrčastega blaga

rebreníca -e ž ( í )
navt. vsak od prečnih nosilnih delov ogrodja ladijskega dna:

rebrenjáča -e ž ( á )
bot. praprot z ležečimi jalovimi listi in pokončnimi listi, na katerih so trosovniki, Blechnum spicant:

rebríčast -a -o prid. ( í )
ki ima podolgovate vzboklinice, rebra: rebričasta površina
arhit. rebričasti strop strop z gostimi nosilnimi rebri

rebrínec -nca m ( ȋ )
bot. začimbna rastlina z rumenimi cveti v kobulih in odebeljeno glavno korenino, Pastinaca sativa:

rebríti -ím nedov. , rebrèn ( ī í )
delati, da ima kaj podolgovate vzbokline, rebra: rebriti pločevino ; pren., ekspr. veter je rebril površino jezera

rébrje -a s ( ẹ̑ )
zastar. nagnjen svet, strmina: jezditi po rebrju ; gora s skoraj navpičnim rebrjem

rêbrn in rébrn -a -o prid. ( ȇ; ẹ̑ )
nanašajoč se na rebro: rebrni par / rebrne kosti, mišice
anat. rebrni hrustanec ; rebrni lok spodnja, med seboj zraščena rebra ; rebrna mrena mrena, ki obdaja prsni koš od znotraj

rébrnica 1 in rêbrnica in rebrníca -e ž ( ẹ̑; ȇ; í )
knjiž. (rebrasto) ogrodje: od nebotičnikov so molele v zrak samo rebrnice
knjiž. dvigniti, spustiti rebrnice rolete
navt. vsak od prečnih nosilnih delov ogrodja ladijskega dna; rebrenica

rebrníca 2 -e ž ( í )
nar. prekmursko lestvi podobna priprava na strani voza; lojtrnica : zlagati snope med rebrnice ; leva rebrnica

rébrnik in rêbrnik -a m ( ẹ̑; ȇ )
knjiž. okostnjak : v grobu je bil samo še rebrnik / na cerkvenem oknu je naslikan rebrnik s koso smrt
med. naprava iz upognjenih palic, ki se povezne čez bolnika, da ga odeja ne tišči

rêbro -a s , v prvem pomenu stil. rebrésa; mn. rêbra in rébra ( é )
1. vsaka od parnih kosti, ki oklepajo prsno votlino: pri padcu si je zlomil rebro ; pod rebri ga zbada ; drugi par reber ; tako je suh, da bi mu lahko rebra preštel zelo
// mn. del telesa, kjer so te kosti: udariti konja čez rebra, po rebrih ; vojak ga je sunil med rebra, v rebra, da je takoj ubogal / poriniti komu nož med rebra / ekspr. dregnil ga je pod rebra, naj molči
// nav. mn. ta del telesa za kuhanje in pečenje: kupiti rebra ; jedli so koštrunova rebra / prekajena rebra
2. nav. mn. vsak od podolgovatih, v sorazmerno majhnih presledkih sledečih si delov ogrodja česa: obiti rebra z deskami ; zgorelo letalo je kazalo svoja rebra ; nova stavba že moli kvišku svoja rebra ; gredelj in rebra / ladijska rebra
3. nav. mn. vsaka od podolgovatih, v sorazmerno majhnih presledkih sledečih si vzboklin na površini česa: da ne drsi, ima pločevina rebra ; na cesti so nastala rebra ; rebra cilindra ; rebra žameta
4. podolgovat del, člen česa: rebro radiatorja / odlomiti si rebro čokolade
5. glavna, debelejša listna žila: gosenice so obrale zelje do reber / listna rebra
6. nar. nagnjen svet, strmina: plaz je zdrsel po rebru navzdol
7. arhit. ločni nosilni ali okrasni element oboka, navadno kamnit: obok s štirimi rebri ; gotska, šilasta rebra
ekspr. kaže rebra zelo je suh ; ekspr. streha kaže rebra manjka ji veliko strešnih opek, skodel ; ekspr. če bi ga zalotil, bi mu polomil, preštel rebra bi ga zelo pretepel ; star. Adamovo rebro ženska ; ekspr. rebra kozolca late
anat. neprava rebra trije pari reber, ki se stikajo s sedmim parom reber ; prava rebra prvih sedem parov reber, ki se stikajo s prsnico ; prosta rebra zadnja dva para reber, ki se ne stikajo niti s prsnico niti z nepravimi rebri ; glasb. rebro podolgovata deščica za oporo na notranji strani pokrova godal ; grad. nosilna rebra vsak od v sorazmerno majhnih presledkih razvrščenih podolgovatih nosilnih elementov, izstopajočih iz stropa, plošče ; strojn. hladilna rebra ki povečujejo površino razgretega telesa in s tem pospešujejo njegovo hlajenje

rebrôvje -a s ( ȏ )
nav. ekspr. več reber, rebra: rebrovje medveda / rebrovje čolna / rebrovje obokov

rebúla -e ž ( ú )
trta s srednje velikimi rumenimi grozdi, ki se goji v Goriških Brdih, Istri: saditi rebulo ; vinogradi rebule
// vino iz grozdja te trte: piti rebulo ; steklenica rebule / briška rebula

rébus -a m ( ẹ̑ )
1. uganka, pri kateri je treba iz risb stvari, črk, znakov ugotoviti ustrezno besedo, stavek: reševati rebus ; križanke in rebusi
2. ekspr. kar je zaradi določenih lastnosti, dejstev težko razumljivo, rešljivo: ta komedija je bila za občinstvo rebus ; filozofski, umetniški rebus / on je zame velik rebus

rébusen -sna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na rebus: rebusna rešitev / rebusna umetnost
ekspr. razvozlati rebusne napise skrivnostne, nenavadne napise

rêcelj tudi récelj -clja m ( é; ẹ́ ) nar.
1. držaj , ročaj : recelj kuhalnice, žlice / recelj žage / recelj pipe ustnik
2. pecelj : odstraniti češnjam reclje / recelj zelnate glave kocen

recénten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
1. knjiž. (sorazmerno) nov: z arheološkega stališča recentni grobovi ; recentna poškodba / znanje o morskih globinah je razmeroma recentno
2. biol. sedanji, zdaj živeč: recentno rastlinstvo, živalstvo

recenzènt -ênta tudi -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
kdor recenzira, ocenjevalec: recenzent je predlagal nekatere popravke ; določiti recenzenta ; recenzent učbenika / gledališki, založniški recenzent

recenzêntka tudi recenzéntka -e ž ( ē; ẹ̄ )
ženska, ki recenzira, ocenjevalka: filmska recenzentka ; recenzentka knjige, učbenika

recenzêntski tudi recenzéntski -a -o prid. ( ē; ẹ̄ )
nanašajoč se na recenzente: recenzentsko mnenje / recenzentska vstopnica brezplačna vstopnica za recenzenta filmske, gledališke predstave

recenzíja tudi recénzija -e ž ( ȋ; ẹ́ )
prikaz strokovnega mnenja, sodbe o (novem) znanstvenem ali umetniškem delu, zlasti glede na kakovost, ocena: pisati recenzije ; recenzija razprave, učbenika / filmska, gledališka recenzija / dati, poslati, prejeti v recenzijo
// ta prikaz v pisni obliki, navadno objavljen: v recenziji je opozoril na nekatere pomanjkljivosti
jezikosl. makedonska, ruska recenzija cerkvenoslovanskega spomenika cerkvenoslovanski spomenik z makedonskimi, ruskimi jezikovnimi posebnostmi; makedonska, ruska redakcija cerkvenoslovanskega spomenika

recenzíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na recenzijo: recenzijski članek / učbeniki so v recenzijskem postopku
zal. recenzijski izvod izvod, ki ga založba da uredništvu ali posamezniku v oceno

recenzírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
napisati, izraziti strokovno mnenje, sodbo o (novem) znanstvenem ali umetniškem delu, zlasti glede na kakovost, oceniti: recenzirati šolske knjige ; recenzirati na radiu, v časopisu ; recenzirati članek pred izdajo

recépcija -e ž ( ẹ́ )
1. oddelek za sprejemanje gostov, strank, zlasti v hotelu, bolnišnici: voditi recepcijo ; delati v recepciji ; hotelska, zdraviliška recepcija ; vodja recepcije / recepcija za udeležence pohoda je na stadionu
// prostor ali del prostora, kjer je tak oddelek: zakleniti recepcijo ; okence, pult recepcije
2. knjiž. prevzem , sprejem : recepcija tujih pravnih norm / recepcija modernih tokov v umetnosti / recepcija knjige pri bralcih je bila ugodna

recépcijski 1 -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na recepcija 1: recepcijska pisarna / recepcijska služba

recépcijski 2 in recepcíjski -a -o prid. ( ẹ́; ȋ )
knjiž. prevzemen , sprejemen : recepcijska literarna strast

recepcionêr -ja m ( ȇ )
publ. receptor : hotelski recepcioner

recepís -a m ( ȋ )
adm. potrdilo o prejemu pošiljke: podpisati poštarju recepis

recépt -a in recèpt -êpta m ( ẹ̑; ȅ ē )
1. zdravnikovo naročilo, navodilo lekarni, naj naslovniku da, izdela določeno zdravilo, zdravstveni pripomoček: napisati, predložiti recept ; to zdravilo se dobi samo na recept ; recept za očala, tablete / izgubiti, zmečkati recept ; izpolniti recept obrazec zanj / pog. plačati recept določen prispevek za zdravilo, zdravstveni pripomoček, ki se dobi na recept / zdravniški recept
2. navodilo s podatki o vrsti, količini živil in postopku za pripravo določene jedi, pijače: izboljšati, sestaviti recept ; recept za golaž, napitek, potico ; kuhati po receptu / kuharski recept
// navodilo s podatki o vrsti, količini snovi in postopku za pripravo česa sploh: povedati recept za čajno mešanico / kemijski recepti
3. ekspr. navodilo, pravilo za dosego česa: ni recepta za enostavno rešitev tega problema ; povedati komu recept za dolgo življenje ; gospodarski recepti / pesniti po receptih tradicionalnega pesništva pravilih, vzorcih

receptár -ja m ( á )
farm. farmacevt, ki izdeluje zdravila po zdravnikovem receptu: razpisati delovno mesto receptarja

recépten in recêpten -tna -o prid. ( ẹ̑; ȇ )
nanašajoč se na recept: receptni obrazec / receptna knjiga

receptírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
farm. izdelovati zdravila po zdravnikovem receptu: farmacevt je začel receptirati

receptíven -vna -o prid. ( ȋ ) knjiž.
1. nanašajoč se na sprejemanje gostov, strank; sprejemen : receptivni oddelek / receptivna hotelska služba
2. nanašajoč se na sprejemanje, prevzemanje; sprejemljiv , dovzeten : ta človek je precej receptiven / receptivne in ustvarjalne sposobnosti
tur. receptivni turizem turizem, usmerjen zlasti v privabljanje, pridobivanje gostov

receptívnost -i ž ( ȋ )
knjiž. lastnost, značilnost receptivnega; sprejemljivost , dovzetnost : za nekatere ljudi je značilna receptivnost ; ustvarjalnost in receptivnost / receptivnost idej

recéptor -ja m ( ẹ́ )
1. kdor se poklicno ukvarja s sprejemanjem gostov, strank: receptor ga je poslal v drugo nadstropje ; zaposliti se kot receptor ; hotelski receptor
2. biol. organ, celica, ki sprejema in prenaša dražljaje, sprejemnik: dražljaj je vzburil receptor ; kožni, okušalni receptorji ; receptor za toploto

receptóren -rna -o ( ọ̑ )
pridevnik od receptor 2: receptorni živec

recéptorka -e ž ( ẹ́ )
ženska, ki se poklicno ukvarja s sprejemanjem gostov, strank: hotelska receptorka ; prijazna receptorka ; receptorka v podjetju

recéptorski -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na receptorje: receptorska služba / receptorske celice

receptúra -e ž ( ȗ )
1. navodilo s podatki o vrsti, količini snovi in postopku zlasti za industrijsko pripravo, izdelavo česa: spremeniti recepturo ; izdelovati klobase po preizkušeni recepturi ; receptura sadnega sirupa
pog. strojiti po novi recepturi na nov način, po novem postopku ; knjiž. v učbeniku je poseben del z recepturami za narodne jedi recepti
2. farm. izdelovanje zdravil po zdravnikovem receptu: farmacevt mora biti pri recepturi zelo natančen ; receptura in galenika
// lekarniški oddelek za izdelovanje zdravil po zdravnikovem receptu:

receptúren -rna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na recepturo: recepturna sprememba / recepturno delo v lekarni

recesíja -e ž ( ȋ )
ekon. nazadovanje, upadanje gospodarske aktivnosti: gospodarstvu grozi recesija ; zaradi recesije se je brezposelnost povečala ; obdobje recesije ; recesija, depresija in kriza / med recesijo je podjetje propadlo / gospodarska recesija

recesíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na recesijo: recesijski časi ; recesijski pritiski v gospodarstvu ; recesijska kriza

recesíven -vna -o prid. ( ȋ )
biol. ki se v paru z različnim ne izraža, prikrit: recesivni geni ; dominanten in recesiven / ta lastnost je recesivna
med. recesivna bolezen bolezen, ki se pojavi, kadar osebek podeduje od obeh staršev isti recesivni gen

recidív -a m ( ȋ )
1. knjiž. ponovna pojavitev česa slabega, nezaželenega: boriti se proti recidivu malomeščanstva ; recidivi nasilja / kapitalistični recidivi
2. med. ponovitev bolezni pri istem bolniku: bolnik naj se varuje, ker so mogoči recidivi ; recidiv malarije, tuberkuloze

recidíva -e ž ( ȋ )
1. knjiž. ponovna pojavitev česa slabega, nezaželenega: šovinistični izbruhi pričajo o recidivi preteklosti ; recidiva sovraštva / še zmeraj obstajajo recidive birokratizma
2. med. ponovitev bolezni pri istem bolniku: recidiva malarije je pogosta ; znaki recidive

recidíven -vna -o prid. ( ȋ )
1. pravn. ki je že bil obsojen, pa stori novo kaznivo dejanje: recidivni delinkvent
2. med. ki se ponovi, ponavlja pri istem bolniku, ponavljajoč se: recidivne razjedenine

recidivírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
med. ponoviti se pri istem bolniku: bolezen, vročina je recidivirala

recidívnost -i ž ( ȋ )
1. pravn. dejstvo, pojav, da že obsojeni stori novo kaznivo dejanje, povratništvo: vzroki recidivnosti
2. med. dejstvo, pojav, da se bolezen ponovi, ponavlja pri istem bolniku: verjetnost recidivnosti je pri tej bolezni velika

recikláža -e ž ( ȃ )
teh. ponovna uporaba že uporabljenih, odpadnih snovi v proizvodnem procesu: reciklaža kemikalij, plinov / reciklaža starega papirja

reciklážen -žna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na reciklažo: reciklažni center, obrat, prostor ; reciklažni material ; reciklažno dvorišče

reciklíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od reciklirati: recikliranje embalaže, odpadkov, papirja ; stroški recikliranja / recikliranje idej, konceptov

reciklírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. ponovno uporabljati že uporabljene, odpadne snovi v proizvodnem procesu: reciklirati odpadke, papir, plastiko
2. ekspr. ponovno uporabljati, oživljati, reaktualizirati: glasbenik je recikliral staro uspešnico

reciklírnica -e ž ( ȋ )
obrat, podjetje za recikliranje: reciklirnica pohištva

recipiènt -ênta tudi -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
knjiž. poslušalec, gledalec, ki mu je namenjeno sporočilo; sprejemalec , sprejemnik : vpliv radijskih reklam na recipiente

recipírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. sprejeti , prevzeti : večina evropskih držav je recipirala rimsko pravo / slovenska literatura je po svoje recipirala romantiko

reciprocitéta -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. recipročnost : nuditi olajšave na osnovi reciprocitete

recipróčen -čna -o prid. ( ọ̑ )
povezan s čim enakim, ustreznim kot povračilom; vzajemen , obojestranski : recipročna korist, usluga / recipročen dogovor, sporazum
// medsebojno povezan, odvisen: recipročen vpliv ; sposobnost in veselje do učenja sta recipročna
mat. recipročna vrednost ulomka obratna vrednost ulomka ; recipročni števili števili, katerih produkt je enak ena ; pravn. recipročno načelo načelo, po katerem priznava država drugi državi ali njenim državljanom določene pravice, ugodnosti s pogojem, da jih tudi druga država priznava njej oziroma njenim državljanom

recipróčnost -i ž ( ọ̑ )
dejstvo, da je kaj povezano s čim enakim, ustreznim kot povračilom: sporazum o pravicah manjšin temelji na recipročnosti
pravn. formalna recipročnost dejstvo, da tuji državljani recipročno uživajo iste pravice kot domači državljani ; materialna recipročnost dejstvo, da tuji državljani uživajo iste pravice kot državljani te države v določeni tuji državi ; načelo recipročnosti načelo, po katerem priznava država drugi državi ali njenim državljanom določene pravice, ugodnosti s pogojem, da jih tudi druga država priznava njej oziroma njenim državljanom
// medsebojna povezanost, odvisnost: recipročnost uspešnosti in veselja

recitácija -e ž ( á )
umetniško branje, podajanje (pesniškega) teksta: recitacija znane pesmi ; besedilo je primerno za recitacijo / zborna recitacija / poslušati recitacijo ; na sporedu proslave je bilo tudi nekaj recitacij
indijanske pesmi so pogosto le monotona recitacija petje, pri katerem se podajajo besede na način, ki je govor in petje hkrati

recitacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na recitacijo: počasen recitacijski ritem / prirediti recitacijski večer

recitál -a m ( ȃ )
1. glasb. koncert, na katerem nastopa solist: imeti, prirediti recital ; klavirski, pevski recital ; recital opernih arij / poslušati recital
2. gled. prireditev, sestavljena iz recitiranja, podajanja krajših besedil ali odlomkov, navadno iste zvrsti: gledališka skupina je pripravila nov recital ; pesnik je imel že več recitalov ; recital Prešernove poezije

recitándo prisl. ( ȃ )
glasb., označba za izraz izvajanja pripovedujoče : peti recitando

recitatív -a m ( ȋ )
glasb. petje, pri katerem prevladuje govorni ritem, naglas: pesem je prešla v recitativ ; recitativu podoben napev / peti v recitativu ; pren., ekspr. govornik je nadaljeval v recitativu
// del skladbe za glas in instrumentalno spremljavo s takim petjem: zapeti recitativ iz znane opere ; arije in recitativi

recitatíven -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na recitativ: recitativna pesem / recitativno petje

recitátor -ja m ( ȃ )
kdor recitira: nastopili so pevci in recitatorji ; ploskati recitatorju ; dober recitator / grške epske pesnitve so recitatorji spremljali z liro
gled. oseba, ki govori za lutko, a je ne premika

recitátorka -e ž ( ȃ )
ženska, ki recitira: dobra recitatorka ; pesnica in recitatorka

recitátorski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na recitatorje: recitatorska skupina / recitatorski večer recitacijski večer

recitíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od recitirati: recitiranje pesmi

recitírati -am nedov. ( ȋ )
umetniško brati, podajati (pesniški) tekst: zna lepo recitirati ; recitirati črtico, pesem ; recitirati na slavnostni akademiji ; recitirati in deklamirati
// deklamirati : med pogovorom je nenadoma začel recitirati znano pesem

réč ž , daj., mest. ed. réči ( ẹ̑ )
1. kar je, obstaja ali se misli, da je, obstaja, in se pojmuje kot enota: za vsako reč ne obstaja beseda
2. kar je samó snovno in se pojmuje kot enota: reči, pojavi in pojmi
// kar je táko in ni potrebno, mogoče natančneje poimenovati: na cesti je ležala čudna reč ; zavreči neuporabne stare reči ; pripeljali so sladkor, moko in take reči ; naštej nekaj reči, ki jih vidiš od tu / nav. mn., s prilastkom, s širokim pomenskim obsegom: rad bere, gleda humoristične reči ; kakšno reč še napiše, dosti pa ne ; gradijo same moderne reči ; odvzeti komu osebne reči ; pobrati svoje reči in oditi
3. ekspr., s prilastkom bitje 2 : tista drobna reč je začela mahati s perutmi in čivkati / vsaj dvema spremembama nobena živa reč ne uide: rojstvu in smrti
4. kar je, se dogaja in ni potrebno, mogoče natančneje poimenovati: vsaka reč ima svoj vzrok ; on si to reč razlaga drugače / vsako reč opravi hitro / pog. najprej uredimo uradne reči, potem pride vse drugo uradne zadeve / kakšna reč je že bila danes zjutraj doma ; nima smisla, da delaš zaradi tega tako reč
// kar je táko in je predmet
a) govorjenja, pisanja: govoril mu je prav hude reči ; iron. lepe reči sem bral o tebi
b) mišljenja, čustvovanja: imeti glavo, srce polno drugih reči
5. ed., star. kar je končni, najvišji cilj določenega prizadevanja; stvar : biti vnet za narodno reč
6. nav. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da je osebek tak, kot določa prilastek: njegova žena je krhka, majhna reč / letalo je čudovita reč ; gotovo ni glavna reč, kakšen nos ima človek ; oditi iz domovine ni majhna reč ; umetniku je človek prva reč
7. ekspr., v medmetni rabi, s prilastkom izraža
a) omiljevanje, neprizadetost: nismo še končali. Prava reč
b) omalovaževanje: prava reč, če ima avto
c) zadrego, zaskrbljenost, nejevoljo: lepa reč, zdaj ga pa ni doma ; ti presneta reč, le kako bi prišli tja ; tudi ključa ni. Ti reč ti
// izraža soglasje, pritrditev brez pridržka: jasna, razumljiva reč, vroče mu je
8. ekspr., v povedni rabi, s prilastkom izraža, da se pristojnost za to, kar je določeno z osebkom, omejuje samo na osebo, ki jo določa prilastek: kako bom to naredil, je moja reč / kaj je fant delal? Fantova reč
// izraža popolno omejitev zanimanja, prizadetosti v zvezi s povedanim na osebo, ki jo določa prilastek: vse sem naredil. Tvoja reč
evfem. dekle že ima svoje reči menstruacijo ; ekspr. štiri dni ni taka reč ni (tako) dolgo ; ekspr. ustrezi ji no, to vendar ni taka reč to ni kaj posebnega, težkega, hudega ; ekspr. ve, kako se taki reči streže zna pravilno, ustrezno ravnati ; evfem. zalotili so ju, ko sta počenjala tiste reči spolno občevala ; ekspr. nasekal je celo reč drv zelo veliko ; prisiljena reč ni dobra če mora kdo kaj storiti proti svoji volji, ima to navadno slabe posledice ; ekspr. vsaka reč ima svoje meje pri vsakem dejanju, ravnanju je treba upoštevati določene norme ; ekspr. vsaka reč le nekaj časa traja vse se spremeni, nič ni večno
rel. poslednje reči smrt, sodba, pogubljenje, zveličanje

réčen 1 -čna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na reko: rečni tok ; rečna struga / rečni pesek ; rečna usedlina ; rečna voda / rečni in morski ribolov ; rečna ladja ; rečno pristanišče / rečne ptice, želve
geogr. rečni otok ; rečni režim povprečno spreminjanje višine vodne gladine reke med letom ; rečna erozija ; rečno omrežje ali rečni sistem reka z vsemi pritoki ; zool. rečni ostriž ; rečni piškur

réčen 2 -čna -o prid. ( ẹ̄ )
knjiž. stvaren , materialen : rečni in duhovni svet

rečeníca -e ž ( í ) knjiž.
1. reklo , fraza : v slovarjih so razložene besede in rečenice ; stare rečenice / ljudske rečenice / spet se je potrdila stara rečenica, da nesreča nikoli ne počiva star pregovor
2. fraza , puhlica : rekel jim je nekaj prijaznih rečenic ; časopisne, ekspr. oguljene, prazne rečenice / vljudnostne rečenice

rêči rêčem dov. , tudi rekó; rêci recíte; rékel rêkla ( é )
1. izoblikovati glasove, besede z govorilnimi organi: te besede nisem rekel ; reci a / otrok že reče mama zna reči / na vse obtožbe ni rekel niti besede je molčal, bil tiho ; kar podivja, samo če rečem njegovo ime izgovorim, omenim ; težko reče r izgovori ; še enkrat reči kak stavek ponoviti ga
// z dajalnikom s takim dejanjem posredovati komu določeno vsebino: rekel jim je neko besedo, ki je nisem razumel / nikomur ne reče žal besede ; reci ji prijazno besedo
// povedati : o tem ti ne morem reči dosti novega ; v njihovo dobro se mora reči, da so škodo že povrnili
2. izraziti z govorjenjem: da prekine molk, reče: lep dan bomo imeli ; pog. ponovite, prosim, kar ste rekel, rekla ste rekli ; ali znaš to reči po francosko ; rekel mi je, da se kmalu vrne ; reči s tresočim, žalostnim glasom / Freud, smo rekli, razlaga vse to s spolnostjo ; ali si mu rekel kaj čez čast / kot izraz zadrege kaj sem že hotela reči? Aja, jutri ne morem priti / dober dan, je rekel ; rekel je, kje ste bili ; takoj odidite, reče po kratkem molku ; reci že kaj, no spregovori, ne molči / a tako, je rekel sam pri sebi / knjiž. tako moremo reči s pesnikom tudi mi lahko izrazimo s pesnikovimi besedami tudi mi / pog. radio je rekel, da bo sončno po radiu je bilo napovedano
// izraziti s čim sploh: le kaj je rekel mutec ; reči (si) z očmi / kaj je hotel reči s tem prizorom povedati, izraziti
3. zatrditi 1 , izjaviti : z isto pravico lahko rečemo, da je boljše ono, ne to / menda ne boste rekli, da to ni res / rekel sem, torej bom dal obljubil sem
4. predlagati , svetovati : piti mu je treba dati, bo morda kdo rekel / poboljšaj se, to je vse, kar ti lahko rečem svetujem, priporočim
5. pog., v zvezi z za vprašati , prositi : reči v kuhinji za hrano / večkrat mi je že rekel za denar
6. z nedoločnikom ukazati , veleti : rekel mu je sesti ; elipt. če se hlapcu reče na polje, ne pojde v gozd
7. uporabiti za koga ali kaj
a) ime, kot ga izraža dopolnilo: reci mi Tone ; psu so rekli Lisko / živel je v Rihemberku, kakor so takrat rekli Braniku
b) naziv, poimenovanje, kot ga izraža dopolnilo: vsakemu odraslemu reče stric / rekla mu je lažnivec, slepar / ni vedel, ali bi mu rekel ti ali vi
c) izraz, kot ga nakazuje dopolnilo: ciklamam rečejo ponekod korčki ; iron. in vi temu rečete pravica ; kako se že reče po francosko človek / prinesel je tisto, no, kako se že reče
8. misliti , meniti 2 : kaj bodo pa ljudje rekli ; človek bi rekel, da ne zna do pet šteti / glej no, si rečem, močen je / prevelika sreča je lahko tudi v nesrečo, so rekli stari ljudje
9. v zvezi s hoteti uvaja povzetek bistvene vsebine povedanega: skratka, hočeš reči, da to ni res / kaj hočeš reči s temi besedami / star. ta pripovedka hoče reči, da je bil tu nekoč rudnik hoče povedati
10. uvaja natančnejšo določitev, dopolnitev povedanega: tako trdijo ljudje, hočem reči, znanci ; bilo je dobro, lahko rečem, zelo dobro / na levi, hočem reči, na desni strani
// izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo: tu gre za milijonsko, kaj sem rekel, milijardno škodo / ekspr. živela sta zadovoljno, da ne rečem, srečno
11. nav. ekspr. izraža podkrepitev trditve: lahko rečem, da me še ni razočaral ; prebral sem, reči moram, dobro knjigo / nisem mogel, če rečem ; to je fant, da se reče ; bil si priden, ni kaj reči ; pa reci, če ni lep
12. v medmetni rabi, navadno v zvezi ti rečem, vam rečem izraža
a) trdno prepričanost: vse bo dobil nazaj, vam rečem / ne boš plačal, ti rečem / povedal bo, rečem, da bo
b) opozorilo, svarilo: ne jezi me, ti rečem ; rečem vam, dobro premislite
// poudarja povedano: ej, to je bilo življenje, ti rečem / smeje se, rečem vam, kot sonce z jasnega neba
13. v zvezi z bi izraža omejitev na samo osebni odnos do česa: čas, rekel bi, stoji ; rekel bi, da to ni res
14. v zvezi s kaj imeti določen odnos do česa: ne vem, kaj bi rekel na vse to ; kaj naj rečemo pa mi, ki nismo nič dobili / kaj bi rekli k vampom v omaki, je vprašal natakar
15. v zvezi ne bi rekel, težko bi rekel izraža obzirno, omiljeno zanikanje: dobre volje sem. Ne bi rekla ; težko bi rekel, da je to res ; ne bi rekel, da sem se bal, ampak prijetno mi tudi ni bilo
16. ekspr., navadno v zvezi ni kaj reči, nimam kaj reči izraža, da po mnenju, sodbi koga kdo ali kaj nima slabih lastnosti, pomanjkljivosti: temu avtomobilu ni kaj reči ; dekle je pridno in tudi drugače ji nimam kaj reči, pog. ji ni kaj za reč(i) / k temu nimam kaj reči pripomniti / nič mu ni reči, pa vendar ga ne maram ; o njej nič ne rečem, pametna je
17. ekspr., v zvezi ne rečem izraža, da osebek sprejema resničnost, veljavnost določenega dejstva, vendar z določeno omejitvijo: saj mi je dobro tu, nič ne rečem, ampak naveličan sem
18. v členkovni rabi, v velelni obliki za prvo osebo množine ali dvojine izraža predlog, da se sprejme povedano za izhodišče razmišljanja ne glede na resničnost: recimo, da začne goreti. Kaj boš najprej naredil / recimo, na primer, da mi posodiš pet milijonov. Koliko naj ti vrnem čez eno leto / no, reciva, da imaš prav izraža, da govoreči sprejema kaj kot resnično, mogoče, čeprav se ne odpoveduje dvomu
// izraža, da je kaka stvar, enota navedena z namenom ponazoriti kak širši, splošnejši pojem: dobro bi se bilo ukvarjati s športom, recimo s kolesarjenjem, plavanjem / marsikaj pogrešam, recimo prijatelje / ne vem, če bi vzdržal, recimo, pet ur
19. ekspr. dati, povzročiti glas, zvok, kot ga nakazuje dopolnilo: kako reče krava ; švrk, reče živalca, in že je ni več / sanje, mu reče odmev ; brezoseb. spet je reklo: bum, bum
ekspr. tega si ne da dvakrat reči to napravi brez obotavljanja ; oprostite, tega nisem hotel reči nisem tako mislil, kot sem rekel ; ekspr. ne bi mogel reči, kaj mu je ne vem, ni mi znano, kaj mu je ; ekspr. s tem seveda nočemo reči, da je vse narobe izraža omilitev povedanega ; pog. jaz si pa tudi ne pustim vsega reči izraža ogorčenje, protest zaradi določenih trditev, zlasti slabih ; ekspr. ne odstopim od svoje zahteve. Rekel sem o tem ne mislim več govoriti, moja odločitev je dokončna ; ekspr. svojega mnenja ne prekličem. Rekli ste s temi besedami ste si sami izbrali, določili neprijetne posledice ; ekspr. če bi imel denar, ne bi rekel, tako pa ne bo nič bi stvar sprejel, uresničil ; če si rekel a, reci tudi b nadaljuj; povej vse ; pog. Ameriki je rekel za zmeraj adijo jo je zapustil ; ekspr. ni rekel ne bele ne črne molčal je; ni povedal svojega mnenja ; ekspr. niti besede mi ni več rekel, naj ne grem nič več mi ni branil ; reci še ti zanj dobro besedo priporoči ga; zavzemi se zanj ; ekspr. tudi oni še niso rekli zadnje besede še niso povedali, pokazali vsega, kar znajo, zmorejo ; ekspr. reci bobu bob in popu pop opiši stvari, dejstva taka, kot so v resnici, brez olepšavanja ; tako je bil pijan, da je mački botra rekel da se ni zavedal, kaj dela ; ni rekel ne da ne ne ni povedal svoje odločitve ; če je tako, rečem da pritrdim, privolim ; ekspr. včeraj sta si rekla da sta se poročila ; pog. no, bom pa še jaz eno rekel bom pa še jaz nekaj povedal ; ekspr. samo še eno reci, pa te udarim samo spregovori, oglasi se še ; pog. počakaj, bova eno, kakšno, katero rekla se bova kaj (pametnega) pogovorila ; ekspr. še hvala mi ni rekel čisto nič se ni zahvalil ; publ. kaj bodo pa cene rekle kako bo to vplivalo na cene ; ekspr. kar sem rekel, sem rekel izraža, da govoreči vztraja pri svojih besedah, svoji odločitvi ; menda velja, kar sva rekla sva se dogovorila, zmenila ; pog. v veseli družbi so marsikatero rekli povedali so več domislic, šal ; če je tako, rečem ne zavračam, odklanjam, zanikam ; ekspr. narod je tujcu odločno rekel ne se mu je uprl ; ekspr. domači mu za ta dejanja nič ne rečejo ga ne oštejejo, se nanj ne jezijo ; ekspr. ura teče, nič ne reče čas hitro in neopazno mineva ; ekspr. dolgo ni rekel nobene je molčal; ni povedal svojega mnenja ; ekspr. vse sta si rekla, samo človek ne z zelo grdimi izrazi sta se zmerjala ; ekspr. nikogar ni bilo, da bi mu rekel zbogom da bi se poslovil od njega ; ekspr. rekel je zbogom svojim načrtom nehal je misliti na njihovo uresničitev ; ekspr. vest mu je rekla, da ni naredil prav zavedal se je, da ni naredil prav ; ekspr. nekaj mu je reklo, da bo uspel slutil je, zdelo se mu je ; ekspr. naj reče kdo, kar hoče, tako bo ne glede na besede, mnenje kogarkoli bo tako ; ekspr. reci, kakšen napredek od lani izraža pritrditev, strinjanje ; ekspr. reči komu kaj v obraz izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju ; to lahko rečemo, se lahko reče tudi za druge to velja, drži tudi za druge, o drugih ; ekspr. ne rečem dvakrat, da ne bo prišel skoraj gotovo bo prišel ; pog. bil je, kako bi rekel, malo neroden izraža obzirnost, negotovost ; pog. prodaš? Prodam, samo ne vem, koliko bi rekel koliko bi zahteval, kakšno ceno bi postavil ; pog. nazaj reči odgovoriti, ugovarjati ; zastar. po pravici reči, to je zame nerazumljivo po pravici rečeno ; ekspr. reci tako ali drugače, jaz ostanem ne glede na tvoje besede, mnenje ostanem ; ekspr. takih podjetij je reci in piši petindvajset poudarja presenetljivost navedenega podatka ; ekspr. v tem poklicu je reci in piši dvajset let že ; reči in narediti je dvoje reči je lahko, besede uresničiti težje

réčica tudi rečíca -e ž ( ẹ́; í )
manjšalnica od reka: rečica je ob deževju narasla ; gorska rečica ; plitva rečica ; izvir rečice

rečíšče -a s ( í )
knjiž. rečna struga: na tem mestu se rečišče zoži ; poglobiti rečišče

réčje -a s ( ẹ̑ )
geogr. reka z vsemi pritoki: rečje in porečje

réčka -e ž ( ẹ́ )
knjiž. rečica : prebresti rečko

réčnica in rečníca -e ž ( ẹ̑; í )
rečna voda: čista rečnica ; kemične značilnosti rečnice

réd 1 -a m , sedmi in deseti pomen mn. redôvi in rédi; osmi in deveti pomen mn. redôvi ( ẹ̑ )
1. stanje, ko je (vsaka) stvar na mestu, v položaju, kot mora biti, kot je koristno: red na mizi, v sobi je vzoren / dati, spraviti svoje stvari v red urediti, pospraviti jih ; spraviti lase, obleko v red / hvala, stvar je že v redu je že urejena
// kar je določeno z odnosi med določenimi stvarmi, dejstvi, ki se dajo izraziti s pravili: odkriti red v vesolju ; kompozicijski, notranji red / brez reda razpostavljeni predmeti ; govori brez reda neurejeno, zmedeno
// stanje, ko se dela, ravna v skladu s pravili, zahtevami: v državi je, vlada red ; obnoviti, vzpostaviti red ; skrbeti za red na cesti, zabavi / narediti red v gospodarstvu / prisiliti koga k redu k ravnanju, vedenju v skladu s pravili, zahtevami
2. navadno s prilastkom kar je določeno s predpisi, pravili, ki določajo, kakšno ravnanje, stanje je pravilno, obvezno: prilagoditi se delovnemu redu ; gospodarski, pravni red ; odpor proti staremu moralnemu redu / prebrati hišni red pravila o pravicah in dolžnostih stanovalcev, navadno v večstanovanjski hiši / zastar. kazenski, šolski, tržni red zakon, predpis
3. navadno s prilastkom kar je določeno z gospodarskimi, političnimi, pravnimi odnosi v družbeni skupnosti; ureditev : obljubljati človeštvu nov red / fevdalni družbeni red ; graditi bolj pravičen družbeni red / osovraženi red se je držal na oblasti s pomočjo vojske predstavniki oblasti
4. kar je določeno s ponavljanjem dejstev, opravil v enakem vrstnem redu ob istem času v določeni časovni enoti: bolnik, otrok potrebuje red ; živeti po ustaljenem redu / ekspr. čisto sem prišel iz reda
// v zvezi dnevni red načrt za delo in počitek v štiriindvajsetih urah: napraviti si dnevni red za počitnice ; privaditi se na dnevni red
// v zvezi dnevni red glede na vrstni red vnaprej določene točke, vprašanja, o katerih se bo razpravljalo na sestanku, zboru: preiti na dnevni red ; glasovati o dnevnem redu ; tretja točka dnevnega reda / dnevni red konference vnaprej določen načrt za njen potek
5. navadno s prilastkom kar je določeno s sledenjem oseb, stvari, dejstev v času ali prostoru: urediti po abecednem, logičnem redu ; vrstni red tekmovalcev ; menjati red posevkov / besedni red s pravili določeno zaporedje besed / pog. odstopiti vrstni red za avtomobil mesto v vrsti prijavljenih, čakajočih kupcev
// razvrstitev , razporeditev : določiti sedežni red učencev / bojni, pohodni red
6. v zvezi vozni red kar vnaprej in za daljše časovno obdobje določa čas prihoda, odhoda (javnih) prometnih sredstev: določiti, uskladiti vozne rede ; promet teče po voznem redu ; ladijski, železniški vozni red / kupiti, prebrati vozni red
7. star. vrsta : postaviti se v red / prvi red naj stopi korak naprej / v pogovoru so prišle na red tudi gospodarske zadeve
8. nar. gorenjsko red 2 : raztrositi redove / pokositi zadnji red
9. verska skupnost ljudi, ki živijo po posebnih pravilih, navadno v skupini, skupinah: ustanoviti, voditi red ; stopiti v red ; katoliški, muslimanski redovi ; moški, ženski redovi ; član, predstojnik reda / frančiškanski, jezuitski red / samostanski, verski redovi
10. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od razreda: red zveri ; družine, redovi in razredi
11. šol. ovrednotenje znanja, vedenja v šoli; ocena : iz biologije še nima reda ; spraševati, učiti se za rede / negativni, pozitivni red ; red odlično / dati, dobiti red
// znamenje, označba za to ovrednotenje, navadno številka: vpisovati rede / zaključevati rede
12. visoko odlikovanje kot znamenje priznanja za državljanske, vojaške zasluge: podeliti, pripeti komu red ; odlikovati koga z redom / red za zasluge slovensko odlikovanje za izjemne zasluge na področjih, kot so vojaštvo, obramba, diplomacija, šport ; red za izredne zasluge visoko slovensko odlikovanje za izjemne zasluge na kulturnem, gospodarskem, znanstvenem, socialnem in političnem področju ; srebrni red za zasluge visoko slovensko odlikovanje za izjemne zasluge pri varnosti, obrambi in zaščiti države ter za mednarodno sodelovanje na teh področjih ; zlati red za zasluge visoko slovensko odlikovanje za izjemne zasluge na civilnem, vojaškem oziroma varnostnem področju in v mednarodni diplomaciji / red narodnega heroja nekdaj visoko jugoslovansko odlikovanje za izredno junaška dejanja v boju s sovražnikom ; red dela z rdečo zastavo nekdaj visoko jugoslovansko odlikovanje za posebne zasluge na področju gospodarstva, družbenih dejavnosti
13. s prilastkom, s širokim pomenskim obsegom izraža, da je kaj glede na kakovost, pomembnost take stopnje, kot nakazuje prilastek: dogodek, dokument prvega reda / on je strokovnjak prvega reda / cesta prvega reda cesta, ki povezuje države ali gospodarsko in turistično pomembna središča ; zastar. vagon drugega reda drugega razreda
14. pog., s širokim pomenskim obsegom, v zvezi v redu ki ima določene dobre lastnosti, značilnosti v precejšnji meri: on je v redu človek ; ta profesor je zelo v redu ; biti v redu mati dobra, skrbna ; poglej avto, ali ni v redu dober, lep
15. pog., v zvezi v redu ki je v takem stanju, kot se pričakuje, mora biti: avto je spet v redu, lahko se odpeljemo ; dokumente ima v redu, lahko gre / kadar ni bil kaj v redu, je vzel zdravila se ni počutil dobro, zdravega
// v prislovni rabi izraža, da dejanje poteka, je opravljeno tako, kot se pričakuje, mora biti: vse je v redu naredil ; stvar ne teče čisto v redu
16. v medmetni rabi, v zvezi v redu izraža
a) soglasje, privolitev: v redu, kupim / če hočeš, v redu, če ne – grem
b) zadržano pritrjevanje: v redu, pa naj bo po tvojem
c) nejevoljno sprijaznjenje s čim: če je že to naredil, v redu, toda zakaj se ne opraviči ; v redu, je rekel jasno, grem pa drugam
samo zaradi reda se je opravičil ker je tak red, navada ; nar. vzhodno večerja je k redu je pripravljena, na mizi ; nar. vzhodno glej, da boš tam k redu da se boš prav vedel, obnašal ; star. ni mu ga v red enakega, enakovrednega ; nar. kar naprej sitnari, naj se že vendar dava v red poročiva ; pog. v njegovi glavi že od rojstva ni vse v redu že od rojstva ni normalen ; pog. z njim zadnje čase ni vse v redu nenavadno, čudaško ravna, se vede ; publ. razvoj sam je spravil problem z dnevnega reda je razrešil problem ; postaviti vprašanje na dnevni red začeti ga obravnavati ; nesreče so na dnevnem redu se venomer ponavljajo ; iti v gosjem redu drug za drugim ; lože I. reda lože, razvrščene med parternimi in balkonskimi ložami ; publ. za resničnost tega govorijo v prvem redu dejstva v prvi vrsti ; star. potresni sunek srednjega reda srednje stopnje, jakosti ; publ. sestaviti vozni red za turnejo moštva po Južni Ameriki program, načrt ; ekspr. uniformirani čuvar reda policist; paznik ; publ. organ javnega reda in miru policist, policist ; publ. napadalci so zadeli na sile reda in se morali umakniti na vojaštvo; policijo ; red vlada svet
gled. abonma red(a) B ; glasb. prstni red določen vrstni red prstov pri igranju posameznih tonov ; mat. prednostni red zapovrstnost, po kateri se morajo opraviti predpisane matematične operacije ; red odvoda število, ki izraža, kolikokrat zaporedoma se je funkcija odvedla ; ploskev 1. reda ploskev, katere enačba ima eksponent pri spremenljivkah enak 1 ; pravn. dedni red zakonski vrstni red, po katerem dedujejo zakonec in sorodniki, če ni oporoke ; javni red ki ga zahtevajo zakoni in drugi predpisi državnih organov ali ukrepi pooblaščenih oseb teh organov ; rel. (sveti) red do 1968 vsaka od osmih stopenj priprave za opravljanje duhovniške, škofovske službe ; tretji red cerkvena organizacija pod vodstvom nekaterih samostanskih redov, katere člani opravljajo posebne molitve, verske vaje ; malteški viteški red ki se ukvarja zlasti s strežbo bolnikov ; nemški viteški red ; šol. dobiti prvi red nekdaj najboljšo pozitivno oceno ; um. stilni stebrni redi vrste, tipi stebrov glede na določene značilnosti, po katerih se imenujejo zlasti starogrški umetnostni slogi

réd 2 ž , daj., mest. ed. rédi ( ẹ̑ )
1. pokošena trava v vrsti, kakršna nastaja ob košenju: razmetati, raztrositi redi / sonce je že visoko, trava pa je še v redeh / red trave, žita
// pas trave v širini zamaha kose: kosec jemlje široko red ; pokositi, ekspr. podreti še nekaj redi / ekspr. v vasi letos še ni padla ena sama red še niso začeli kositi
2. nar. vrsta : izkopati nekaj redi krompirja ; obrati še deset redi trt / ljudje so stali v dolgi redi

redákcija -e ž ( á )
1. glagolnik od redigirati: zaključiti redakcijo časopisa, večernih poročil / izdati pisateljevo zbrano delo v redakciji znanega strokovnjaka ; poveriti komu redakcijo besedila, pravilnika / jezikovna, stilna redakcija
2. vsaka od jezikovno, vsebinsko spremenjenih oblik kakega dela; oblika , inačica : prebrati končno redakcijo predloga ; ohranila se je vrsta redakcij
jezikosl. makedonska, ruska redakcija cerkvenoslovanskega spomenika cerkvenoslovanski spomenik z makedonskimi, ruskimi jezikovnimi posebnostmi
3. uredništvo : biti zaposlen v redakciji / filmska redakcija televizije ; športna, zunanjepolitična redakcija ; tehnična redakcija / redakcija je članek odklonila ; sestanek redakcije / stopiti v redakcijo

redakcíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na redakcijo: redakcijsko delo ga veseli / redakcijska načela / redakcijski članek članek, ki ga je napisal urednik ali uredništvo / redakcijski svet založbe ; redakcijska komisija / redakcijska soba

redáktor -ja m ( á )
1. kdor dela, naredi, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko, razporeditev; urednik : imenovati, izvoliti redaktorja ; redaktor zbornika ; zaposliti se kot redaktor / glasbeni redaktor na radiu ; glavni, odgovorni redaktor
2. kdor dela, da dobi kako besedilo vsebinsko, jezikovno ustreznejšo obliko; pregledovalec , popravljavec : redaktor zakonskega predloga
jezikosl. kdor v pisni obliki pomensko, oblikovno, stilno razčleni geslo za objavo v slovarju, urednik

redáktorica -e ž ( á )
ženska, ki dela, naredi, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko, razporeditev; urednica : zaposlila se je kot redaktorica ; redaktorica oddaje ; redaktorica in novinarka

redáktorski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na redaktorje: redaktorsko delo / redaktorska soba

redaníca -e ž ( í )
nar. red 2 : dekleta, ki so stresala redanice in grabila travo od grmov .. so imela bele predpasnike (F. Bevk)

redár -ja m ( á )
1. pripadnik organa, ki z manj pooblastili kot policija skrbi za javni red in mir na območju (nekaterih) občin: uniformirani redarji ; delo redarjev ; pristojnosti, pooblastila redarjev ; usposabljanje redarjev ; policisti in redarji / ljubljanski redarji ; mestni, občinski redar
// pravn., do 1918 pripadnik organa, ki skrbi za javni red in mir sploh: redarji so tatove kmalu izsledili
2. kdor skrbi za red, disciplino, zlasti na kaki prireditvi, javnih površinah: redarji so skušali pomiriti množico ; spoštovati, upoštevati navodila redarjev ; redarji na parkirišču, smučišču ; redarji pri vhodu na prireditev / redar na prireditvi, pri pohodu
zastar. redar je opazil požar nočni čuvaj

redárka -e ž ( á )
1. pripadnica organa, ki z manj pooblastili kot policija skrbi za javni red in mir na območju (nekaterih) občin: stroga redarka ; redarke in redarji / mestna, občinska redarka
2. ženska, ki skrbi za red, disciplino, zlasti na kaki prireditvi: določiti redarke

redárski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na redarje ali redarstvo: redarske naloge / redarska služba / prijaviti tatvino redarskim oblastem

redárstven -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na redarstvo: redarstvena služba / osumljence je zasliševal redarstveni uradnik

redárstvo -a s ( ȃ )
1. delo redarjev: dobro opravljati redarstvo ; varovanje in redarstvo
2. organ, ki z manj pooblastili kot policija skrbi za javni red in mir na območju (nekaterih) občin: prejeti obvestilo redarstva o prekršku ; vodja redarstva ; zakon o redarstvu ; policija in redarstvo / mestno, občinsko redarstvo
// pravn., do 1918 organ, ki skrbi za javni red in mir sploh: redarstvo je izdalo drugačen ukaz / odpeljati koga na redarstvo na sedež redarstva

rédčenje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od redčiti: redčenje beleža / redčenje sadik / redčenje gozda / ekspr. redčenje avtobusov manjšanje števila avtobusov na določeni liniji
gozd. izbiralno, odbiralno redčenje ; nizko pri katerem se seka zlasti nižje drevje , visoko redčenje pri katerem se seka zlasti višje drevje

redčílo -a s ( í )
razredčilo : kot redčilo uporabiti firnež

redčína -e ž ( í )
1. površina v gozdu, porasla z redkim drevjem ali grmovjem: ko je prišel na redčino, so ga opazili ; jase in redčine
2. ekspr. kar je redko: najprej je pojedel redčino, potem pa žličnike
3. knjiž. redkost : redčina zraka v višinah

rédčiti -im nedov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. delati (bolj) redko: firnež redči barve ; redčiti omako z vodo / redčiti peso, solato ; redčiti veje / redčiti gozd
agr. redčiti sadnemu drevju plodove
2. povzročati, da se kaka skupina, skupnost številčno manjša: kuga, lakota je redčila prebivalstvo

redefiníranje -a s ( ȋ )
glagolnik od redefinirati: redefiniranje odnosov ; redefiniranje pravil

redefinírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
podati novo, drugačno definicijo, opredelitev česa: redefinirati odnose ; redefinirati vlogo države

rédek -dka -o prid. , redkêjši tudi rédkejši ( ẹ́ )
1. ki je bolj v tekočem kot v trdnem stanju: redka omaka ; malta je preveč redka
2. razvrščen v velikih medsebojnih presledkih: redke veje ; trava je zaradi suše redka ; redko drevje / redki lasje ; ima zelo redko brado
// ki sestoji iz enot, razvrščenih v velikih medsebojnih presledkih: redek glavnik ; redek gozd / redka mreža mreža z večjimi luknjicami ; redko blago
3. skozi katerega se lahko vidi: redka megla / ekspr. redka tema
4. ki obstaja v majhni meri: promet v tistih krajih je še redek ; redka naseljenost
5. ki je glede na določeno dejstvo tak, kakršnih je v določeni skupini malo: on je eden izmed redkih ljudi, ki mu je to uspelo ; to vedo le redki posamezniki
// ki je tak, kakršnih je malo sploh: knjižnica hrani več redkih starih knjig ; ta rastlina, žival je redka
6. ki se pojavlja v velikih časovnih presledkih: redki streli / njegovi obiski so postajali vse bolj redki / na redke čase se vidiva malokdaj, poredkoma
7. ki se malokdaj pojavi, ponovi: dočakati redek jubilej ; taki prizori v sodobni dramatiki niso redki ; izkoristiti redko priložnost / postreči z izbranimi, redkimi jedmi
// ki ima razmeroma majhno frekvenco: to so redki primeri ; slovar vsebuje tudi redke besede
ta človek je redkih besed zelo malo govori ; preg. goste službe, redke suknje kdor zelo pogosto menjava delo, službe, revno živi
les. redki les les z redkimi, širokimi letnicami ; metal. redke kovine kovine, ki se zaradi dragih postopkov pridobivanja redko uporabljajo

redemptoríst -a m ( ȋ )
rel. član reda, ki se ukvarja zlasti z misijoni, verskimi prireditvami:

réden -dna -o prid. , rédnejši ( ẹ́ ẹ̄ )
1. ki se ujema, je v skladu s predpisi, načrti in je določen vnaprej: redne in dodatne delovne obveznosti ; reden in izreden / redni delovni čas z zakonom določen polni delovni čas ; redni letni dopust / poskusil bom urediti stvar najprej po redni poti
// ki se ujema, je v skladu s predpisi, pravili in se ponavlja ob določenem času, v določenih časovnih presledkih: jutri imamo redni letni zbor / redne letalske, prometne zveze / redni in posebni vlaki / redna izdaja, knjižna zbirka
2. ki ima s splošno veljavnimi predpisi, pravili določen status, pravni položaj: redni član društva ; redni študent / redni član akademije akademik najvišje stopnje ; redni profesor univerzitetni predavatelj najvišje stopnje
3. ki je tak, kot se pričakuje, mora biti: veter je močno oviral reden potek tekmovanja
4. ki se ponavlja ob določenem času, v določenih časovnih presledkih: redni dnevni sprehod ; redna radijska oddaja ; redno čiščenje zob ; sprva slučajna srečanja so postajala vse bolj redna
// ki se ponavlja brez izostankov, preskokov: zahtevati redno dostavo časopisa ; reden in nereden
5. ki dela kaj v enakomerno se ponavljajočih, sorazmerno kratkih časovnih obdobjih: redni bralci knjig ; on je v tej hiši reden gost
6. ki ima, kaže smisel za red: redni učenci ; reden in nereden / redno življenje
7. stalno organiziran in označen po zahtevah mednarodnega prava: v boju proti upornikom so sodelovale tudi redne čete ; priznati partizane kot redno vojsko / redni diplomatski odnosi diplomatski odnosi, ki jih vzdržujejo stalne diplomatske misije
min. redni žarek žarek, ki ima v kristalu v vseh smereh isto hitrost ; pravn. sprejeti zakon po rednem postopku po postopku v več stopnjah, določenih z zakonom ; redna likvidacija likvidacija, ko delovna organizacija ne izpolnjuje več z zakonom predpisanih pogojev za opravljanje dejavnosti ; redna sodišča sodišča, ki odločajo predvsem v civilnih in kazenskih zadevah ; redna pravna sredstva pravna sredstva, dovoljena proti sodnim odločbam, ki (še) niso pravnomočne ; šol. redni izpitni rok ; šport. v rednem času se je tekma končala neodločeno

redeník -a m ( í )
voj. žarg. trak iz nabojev, spojenih z gibljivimi členki; nabojnik : mitraljezec z redenikom čez prsi

redigíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od redigirati: redigiranje zbornika / končati redigiranje ; redigiranje formulacije

redigírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. delati, da dobi objavi namenjeno besedilo, gradivo ustrezno obliko, razporeditev; urejati : redigirati radijska poročila ; redigirati zbornik
2. delati, da dobi kako besedilo vsebinsko, jezikovno ustreznejšo obliko; spreminjati , popravljati : redigirati govor, pogodbo ; Prešeren je redigiral nekaj ljudskih pesmi / redigirati jezik, ločila
jezikosl. redigirati geslo za objavo v slovarju ga pomensko, oblikovno, stilno razčlenjevati v pisni obliki, urejati

redílen -lna -o prid. , redílnejši ( ȋ )
1. ki redi, debeli: redilna hrana ; ta jed je preveč redilna
2. zastar. hranljiv : redilne snovi v sadju ; mleko je zelo redilno

redílnost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost redilnega: velika redilnost močnatih jedi / zastar. redilnost mleka hranljivost

redílo -a s ( í )
1. snov, hrana, ki redi, debeli: to je dobro redilo
2. zastar. hranilo : beljakovine, maščobe in druga redila

redingót -a m ( ọ̑ )
obl. v pasu zožen, prerezan plašč brez pasu: nositi, obleči redingot ; črn redingot ; v prid. rabi: redingot plašč

redingóta -e ž ( ọ̑ )
knjiž. redingot : obleči redingoto

rédis -- v prid. rabi ( ẹ̑ )
teh., v zvezi redis pero pero s ploščato okroglo konico za pisanje, risanje s tušem: risati z redis peresom

rèdistribúcija -e ž ( ȅ-ú )
knjiž. prerazdelitev : redistribucija sredstev / redistribucija funkcij, oblasti

redíšče -a s ( í )
zastar. gojišče : redišče fazanov

redítelj 1 -a m ( ȋ )
1. kdor skrbi za red, disciplino, zlasti na kaki prireditvi: reditelji z rdečimi trakovi na rokavih so usmerjali množico ; kinematografsko podjetje zaposli več rediteljev ; reditelj na parkirnem prostoru, v gledališču
// šol. učenec, ki skrbi za red, čistočo v razredu: reditelj je pobrisal tablo in prezračil razred
2. zastar. organizator , vodja 1 : reditelj maškarade, veselice / dvorni reditelj ceremoniar

redítelj 2 -a m ( ȋ )
star. rednik , hranilec 2 : reditelj družine / reditelj sirote rejnik / konjski reditelj konjerejec

redíteljica 1 -e ž ( ȋ )
ženska, ki skrbi za red, disciplino, zlasti na kaki prireditvi: rediteljica v kinu ; reditelji in rediteljice pri demonstrativnem pohodu
// šol. učenka, ki skrbi za red, čistočo v razredu: rediteljica je povedala učitelju, katerih učencev ni

redíteljica 2 -e ž ( ȋ )
star. rednica , hranilka : sestra je bila njihova rediteljica / prodati so morali kravo, edino rediteljico družine / rediteljica sirote rejnica

redíteljski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na reditelje: rediteljska služba / učenec ni izpolnil svojih rediteljskih dolžnosti

redíti 1 -ím nedov. , tudi rédi ( ī í )
1. načrtno se ukvarjati z živalmi, zlasti v gospodarske namene: rediti govedo, konje, prašiče ; v hribovitih krajih redijo ovce ; rediti piščance za zakol / redili so nekaj krav in konja ; telička bodo redili in ne prodali
2. načrtno krmiti žival, da bi se zredila; pitati : mesec dni pred zakolom so prašiča začeli rediti
3. delati (bolj) debelo: breje živali ne smemo preveč rediti / kruh, sladkor redi
4. ekspr. preživljati , vzdrževati : s temi dohodki lahko redi ženo in otroke ; dela naj, dovolj dolgo so ga drugi redili / ta kmetija brez hudega dela redi družino
5. zastar. hraniti 2 , krmiti 1 : rediti rake z mesom ; sebe sta slabo redila, a še slabše konja
star. pravijo, da vino redi kri ugodno vpliva na kri ; ekspr. rediti gada na prsih, na srcu izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen ; ekspr. nima drugega dela, kot da si redi trebušček veliko, z užitkom jé ; ekspr. sedel je v zaporu in redil uši imel

redíti 2 -ím nedov. , rejèn in redèn ( ī í )
zastar. razvrščati , razporejati : rediti kosce

redívo -a s ( í )
knjiž. hranilne snovi: ker je rediva dosti, se zarodek razvije do končne stopnje / jajčno redivo

rêdkev -kve ž ( é )
kulturna rastlina z velikimi listi ali njen omeseneli podzemeljski del črne barve in ostrega okusa: opleti, sejati redkev / naribati redkev / redkev v solati / črna redkev
bot. njivska redkev rastlina z belimi ali rumenimi cveti in črtalastimi plodovi, Raphanus raphanistrum

redko... ali rédko... prvi del zloženk ( ẹ́ )
nanašajoč se na redek: redkobesednež, redkodlak ; redkokdo

redkobeséden -dna -o prid. ( ẹ̑ )
ki nerad govori, pripoveduje: redkobeseden človek ; postal je redkobeseden

redkobesédnež -a m ( ẹ̑ )
ekspr. redkobeseden človek: redkobesednež se je nazadnje razgovoril ; bil je redkobesednež in čudak

redkobesédnost -i ž ( ẹ̑ )
lastnost, značilnost redkobesednega človeka: njegova redkobesednost je splošno znana / ženina redkobesednost je kazala, da je užaljena

redkocvéten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. ki ima redke cvete: redkocvetni mandljevci
bot. redkocvetna spominčica spominčica z nekaj cveti v socvetju, Myosotis sparsiflora

rédkokàm prisl. ( ẹ́-ȁ )
izraža zelo majhno število nedoločenih, poljubnih krajev, v katere je dejanje usmerjeno ali jih doseže: redkokam gre

rédkokatéri -a -o zaim. ( ẹ́-ẹ̄ )
malokateri : redkokatera dežela ima toliko lepot ; sam.: le redkokateri se ga je še spominjal

rédkokdàj prisl. ( ẹ́-ȁ )
izraža majhno število ponovitev v nedoločenem, poljubnem času: redkokdaj je doma ; redkokdaj mu kaj odreče
bil je dobre volje kakor redkokdaj zelo

rédkokdó rédkokóga zaim. ( ẹ́-ọ̄ )
izraža zelo majhno število nedoločenih, poljubnih oseb: redkokdo pozna to rastlino ; njegova glasba je redkokomu všeč
govoriti zna kakor redkokdo zelo dobro

rédkokjé prisl. ( ẹ́-ẹ̄ )
izraža, da se dejanje dogaja na precej majhnem številu nedoločenih, poljubnih krajev: redkokje se tako dobro počuti kot pri njih
tam je zadovoljna kakor redkokje zelo

rédkokrat prisl. ( ẹ́ )
star. malokrat , malokdaj : redkokrat pride domov

redkolás in redkolàs -ása -o prid. ( ȃ; ȁ á )
knjiž. ki ima redke lase: redkolas človek / redkolasa glava

rédkoma prisl. ( ẹ̄ )
knjiž. redko , poredkoma : le redkoma je prihajal k njim

rédkost tudi redkóst -i ž ( ẹ́; ọ̑ )
1. pojav ali dejstvo, da je kaj redko: tak pojav je precejšnja redkost ; redkost teh izdelkov v prodaji
2. redek predmet, pojav: na dražbi bo tudi nekaj redkosti / bibliofilska, knjižna, muzejska redkost
3. lastnost, značilnost redkega: redkost sita

rédkosten -tna -o prid. ( ẹ́ )
knjiž. redek : pohištvo iz dragocenega in redkostnega lesa

redkozób -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
knjiž. ki ima redke zobe: redkozob človek / glavnik je že redkozob

redkozóbec -bca m ( ọ̑ )
nav. mn., zool. južnoameriški sesalci z zakrnelim zobovjem ali brez zob, Edentata:

rêdkvica -e ž ( é )
kulturna rastlina z manjšimi listi ali njen omeseneli podzemeljski del rdeče barve in ostrega okusa: puliti, sejati redkvico / obložiti jed z narezano redkvico / rdeča redkvica

rêdkvičen -čna -o prid. ( é )
nanašajoč se na redkvico: redkvično seme / redkvična solata

redníca -e ž ( í )
ženska, ki preživlja koga, skrbi za koga: rednica družine / ekspr. kmetova rednica je zemlja
star. rednica sirote rejnica

redník -a m ( í )
kdor preživlja koga, skrbi za koga: biti edini rednik svoje matere ; rednik družine / ekspr. Nil je bil rednik Egipta
star. ni imel očeta, le rednika rejnika
čeb. čebelja družina, ki oskrbuje dodane ličinke

redníštvo -a s ( ȋ )
preživljanje koga, skrb za koga: zaradi dolgoletnega redništva ga je imel za očeta
star. občina je podpirala redništvo rejništvo

rédnost -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost rednega: sneg ovira rednost prometa / rednost plačevanja davkov / rednost dostave pošte je vzorna / občudovati prijateljevo rednost / navaditi otroka na rednost red

rédoks -- v prid. rabi ( ẹ̑ )
kem. redukcijski in oksidacijski hkrati: redoks reakcija / redoks sistem

redoljúb -a m ( ȗ )
knjiž. kdor ljubi red: mož je velik redoljub

redoljúben -bna -o prid. ( ú ū )
ki ljubi red: redoljuben človek ; bodi redoljuben

redoljúbje -a s ( ȗ )
knjiž. ljubezen do reda: pretiravati v redoljubju

redoljúbnost -i ž ( ú )
lastnost redoljubnega človeka: vsi poznajo njegovo redoljubnost ; delavnost in redoljubnost

rédoma prisl. ( ẹ̄ )
knjiž. redno : redoma se je udeleževal posvetov
// ponavadi , večinoma : ljudske pesmi so se redoma pele po spominu

rédos -a m ( ẹ̄ )
nar. vzhodnoštajersko reta

redosêja -e ž ( ȇ )
nar. štajersko reta : omlateno žito so čistili z redosejo
agr. premikajoča se mreža pri vejalniku, kombajnu za čiščenje zrnja

redosléd -a m ( ẹ̑ )
zastar. vrstni red: redosled dogodkov

rédov -a m ( ẹ̑ )
zastar. navadni vojak: vojsko je služil kot redov

redoválen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na redovanje: redovalni kriteriji / redovalna konferenca konferenca učiteljskega zbora ob koncu vsakega četrtletja o učnih uspehih in vedenju učencev

redoválnica -e ž ( ȃ )
šol. uradna knjiga, v katero se vpisujejo ocene učencev določenega razreda, skupine: vpisovati ocene v redovalnico ; dnevnik in redovalnica / žepna redovalnica učiteljeva beležnica za vpisovanje ocen

redovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od redovati: redovanje pisne naloge / redovanje učencev

redováti -újem nedov. in dov. ( á ȗ )
šol. dajati ocene; ocenjevati : redovati učence ; dobro, slabo redovati / redovati domače naloge

redôven 1 -vna -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na samostanski, verski red: redovni predstojnik, sobrat / redovna obleka

redôven 2 -vna -o prid. ( ō )
zastar. reden , pravilen : redoven razvoj

redôven 3 in rédoven -vna -o prid. ( ȏ; ẹ̑ )
šport., v zvezi redovne vaje vaje v enotnem korakanju, ravni in napeti drži in spreminjanju razporeditve za javno nastopanje:

redovít -a -o prid. ( ȋ ) zastar.
1. redoljuben , reden : redovit človek / redovito življenje
2. reden , stalen : v teh krajih so poplave redovite
3. reden , pravilen : pojavljati se v redovitih presledkih / redovito gibanje nebesnih teles

redovítost -i ž ( ȋ ) zastar.
1. redoljubnost , rednost : zaradi sposobnosti in redovitosti je kmalu dobil drugo delo
2. rednost , stalnost : redovitost poplav / odkriti redovitost v navidezni zmedenosti red, urejenost

redôvje 1 -a s ( ȏ )
ekspr. redi 1 , odlikovanja : redovje na prsih

redôvje 2 -a s ( ȏ )
nar. redi, vrste (trave): raztrositi redovje / trava leži v redovju

redôvnica 1 -e ž ( ȏ )
članica samostanskega, verskega reda: postati redovnica ; obleke redovnic

redovníca 2 -e ž ( í )
nar. zahodno red 2 : raztrositi redovnice

redôvnik -a m ( ȏ )
član samostanskega, verskega reda: postati redovnik ; frančiškani, kartuzijani in drugi redovniki

redôvniški -a -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na redovnike: redovniški poklic / redovniška obleka

redôvništvo -a s ( ȏ )
1. obstoj, dejavnost redovnikov: zgodovina redovništva
// redovniški poklic: odločiti se za redovništvo
2. redovniki : dejavnost redovništva

reducènt -ênta tudi -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
kem. element ali spojina, ki oddaja elektrone drugemu elementu ali spojini: vodik, natrij, ogljikov oksid in drugi reducenti
metal. snov, ki odvzema kisik kovinskim oksidom

reducíranec -nca m ( ȋ )
nekdaj delavec, odpuščen zaradi zmanjšanja števila zaposlenih: reduciranec išče službo

reducíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od reducirati: reduciranje uvoza / reduciranje besedila / reduciranje pojavov na splošne zakone

reducírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. narediti, povzročiti, da postane kaj manjše
a) glede na količino, število; zmanjšati , omejiti : reducirati izdatke, uvoz ; reducirati na najmanjšo mero ; tlak se reducira z ventilom / reducirati vojaštvo / reducirati besedilo skrajšati
b) glede na možni razpon: reducirati moč, vpliv koga
2. narediti, povzročiti, da ima kdo česa manj; omejiti , odvzeti : reducirati elektriko, hrano
3. v zvezi z na narediti, da kako dejanje, dejavnost obsega samo to, kar nakazuje določilo, omejiti: svoja raziskovanja je reduciral na žuželke / govornik je vseh pet problemov reduciral na enega samega ; življenje se ne da reducirati na mehaniko
4. kem. oddati kakemu elementu ali spojini elektrone: ogljik reducira bakrov oksid ; reducirati in oksidirati
// metal. odvzeti kisik kovinskim oksidom: v plavžu reducirati železovo rudo / reducirati do železa, v železo
nekdaj reducirati koga odpustiti ga zaradi zmanjšanja števila zaposlenih
jezikosl. reducirati samoglasnike izgovoriti jih brez kake izgovorne prvine ali jih opustiti ; mat. reducirati izraz, enačbo spremeniti izraz, enačbo v poenostavljeno obliko ; meteor. reducirati vrednost pritiska na morsko gladino preračunati z merjenjem ugotovljeno vrednost pritiska v ustrezno vrednost glede na morsko gladino

reducíren -rna -o prid. ( ȋ )
1. teh. s katerim se kaj reducira: reducirna naprava / reducirni ventil ventil, ki omogoča na odjemni strani stalno enak znižan tlak plina, pare
2. knjiž. redukcijski : reducirna atmosfera / pridobivati svinec iz oksidnih spojin z reducirnim praženjem

redúkcija -e ž ( ú )
glagolnik od reducirati: redukcija izdatkov ; redukcija uvoza na najmanjšo mero / redukcija zaposlenih / zaradi redukcije električnega toka dela niso končali / upirati se redukciji človeka na kakršnokoli shemo / redukcija silicijevega dioksida ; redukcija in oksidacija / redukcija rude ; redukcija s koksom / redukcija samoglasnikov / moderna vokalna redukcija
knjiž. predmeti na sliki niso posnetki stvari, temveč shematične redukcije reducirane oblike

redukcíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na redukcijo: redukcijski ukrepi / redukcijska lista porabnikov elektrike / redukcijski proces ; oksidacijski in redukcijski / pridobivati svinec iz oksidnih spojin z redukcijskim taljenjem
biol. redukcijska delitev delitev celic, pri kateri se zmanjša število kromosomov na polovico ; metal. redukcijska peč ; teh. redukcijski kos kos, s katerim se priključi cev manjšega premera na cev večjega premera ; redukcijski plamen plamen, ki preprečuje oksidacijo ; redukcijski ventil ventil, ki omogoča na odjemni strani stalno enak znižan tlak plina, pare

redukcionízem -zma m ( ī )
knjiž. enostranska, ozka obravnava problemov: njegov redukcionizem me moti
filoz. redukcionizem proučevanje in razlaganje pojavov z metodami in zakonitostmi ene vede ; sociološki redukcionizem

reduktibílen -lna -o prid. ( ȋ )
knjiž. ki se da speljati na nižjo logično ravnino: to pravilo je reduktibilno

reduktíven -vna -o prid. ( ȋ )
kem. ki oddaja elektrone: reduktivni plini ; ta atmosfera je reduktivna ; reduktiven in oksidativen
// metal. nanašajoč se na odvzemanje kisika kovinskim oksidom: reduktivne snovi / reduktivno taljenje
teh. reduktivni plamen redukcijski plamen

redúktor -ja m ( ú )
strojn. naprava, ki omogoča spreminjanje števila vrtljajev gnane in gonilne gredi v nespremenljivem razmerju: vstaviti reduktor ; zamenjati olje v reduktorju / enostopenjski, dvostopenjski reduktor

redundánca -e ž ( ȃ )
jezikosl., mat. lastnost znaka, sistema znakov, da prenaša določeno obvestilo z več znaki, prvinami, kot je nujno potrebno: redundanca povečuje verjetnost pravilnega razumevanja informacije

redundánten -tna -o prid. ( ȃ )
jezikosl., mat. ki prenaša določeno obvestilo z več znaki, prvinami, kot je nujno potrebno: redundantno obvestilo

reduplikácija -e ž ( á )
jezikosl., lit. podvojitev : reduplikacija besede, korena

redúta -e ž ( ȗ ) nekdaj
1. poslopje, prostor za slavnostne prireditve, ples: plesati v reduti ; reduta in kazina
// ples, pri katerem nosijo plesalci maske: udeležiti se redute ; pustna reduta
2. voj. utrdba v obliki mnogokotnika z dvema jarkoma in vmesnim nasipom: streljati iz redute
// najbolj utrjeni del utrdbe, pripravljen za samostojno obrambo: končno so zavzeli še reduto / reduta utrdbe

redúten -tna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na reduto: redutna dvorana / redutna palača

rèedukácija -e ž ( ȅ-á )
ped., psih. vzgoja, usposabljanje, s katerim se ponovno pridobijo normalne spretnosti, sposobnosti, značajske lastnosti, ponovna vzgoja: ukvarjati se z reedukacijo ; reedukacija amputiranca

rèekspedícija -e ž ( ȅ-í )
žel. ponovna odprema blaga brez prekladanja: plačati odškodnino za reekspedicijo

rèekspórt -a m ( ȅ-ọ̑ )
ekon. izvoz uvoženega blaga: ukvarjati se z reeksportom ; podjetje za reeksport

rèelegírati -am dov. in nedov. ( ȅ-ȋ )
ponovno izbrati za opravljanje razpisanih del in nalog z volitvami, ponovno izvoliti: reelegirati univerzitetnega učitelja

rèelékcija -e ž ( ȅ-ẹ́ )
ponoven izbor za opravljanje razpisanih del in nalog z volitvami, ponovna izvolitev: reelekcija direktorja, sodnikov / čez eno leto bo imel drugo reelekcijo

rèelekcíjski tudi rèelékcijski -a -o prid. ( ȅ-ȋ; ȅ-ẹ́ )
nanašajoč se na reelekcijo: reelekcijski postopek / reelekcijski razpis

rèeskónt -a m ( ȅ-ọ̑ )
fin. medbančni nakup, prodaja nedospele terjatve, zlasti menične, z odbitkom obresti: reeskont menice
// obresti, ki se odbijejo pri medbančnem nakupu nedospele terjatve, zlasti menične:

rèeskontírati -am dov. in nedov. ( ȅ-ȋ )
fin. kupiti, prodati nedospelo terjatev, zlasti menično, z odbitkom obresti pri terjatvah med bankami: reeskontirati menico

rèevangelizácija -e ž ( ȅ-á )
ponovna evangelizacija: razpravljati o reevangelizaciji ; reevangelizacija dežele, družbe, katolištva / poskus, projekt reevangelizacije ; pogoji, sredstva za reevangelizacijo

refektórij -a m ( ọ́ )
knjiž. jedilnica, zlasti v samostanu: opat ga je povabil v refektorij

referát -a m ( ȃ )
1. govornemu podajanju namenjeno besedilo
a) ki obravnava vsebinsko zaokroženo strokovno snov, predavanje: prebrati, sestaviti referat ; referat o novih virih energije ; referat in koreferat / imeti, podati referat
b) ki seznanja koga, navadno uradno, z določenim dogajanjem, stanjem, poročilo: referat o političnem položaju v državi
// govorno podajanje takega besedila: referati so trajali največ dvajset minut ; po referatu je bila razprava
2. šol. sestavek, ki ga učenec napiše za vajo v obravnavanju kakega vprašanja: učenci so morali napisati po en referat na leto / razdeliti študentom referate teme, naslove zanje
3. najmanjša notranja organizacijska enota uprave, ustanove, podjetja, ki opravlja določeno dejavnost v okviru celote: ustanoviti, voditi referat ; kulturni, organizacijski referat ; referat za reklamo ; oddelek, odsek in referat / referat za dodiplomski, podiplomski študij ; referat za študentske zadeve

referatíven -vna -o prid. ( ȋ )
knjiž. ki temelji na poročanju (o čem); poročevalen : referativni članki / referativno podajanje dogajanja v romanu poročevalsko

referénca -e ž ( ẹ̑ ) knjiž.
1. kar je s čim v določeni soodvisni povezanosti: obravnavati problem izseljenstva in njegove reference
2. nav. mn. priporočilo : biti brez referenc / ta uspeh bo pomagal našemu izvozu do primernih referenc
biblio. v knjigi, članku točno navedeni podatki o kakem drugem besedilu, ki se omenja, na katero se sklicuje ; jezikosl. odnos med jezikovnim znakom in predmetom, dogodkom, na katerega se znak nanaša ; rač., nekdaj kar na osnovi primerjanja usmerja delovanje računalnika

referénčen -čna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na referenco: načelo strpnosti zahteva, da vrednote ocenjujemo znotraj njihovih referenčnih okvirov / na koncu članka je naveden obsežen referenčni seznam / referenčni podatki, programi
soc. referenčna skupina skupina, po kateri se kdo, ki ne pripada tej skupini, zgleduje, ravna

referendár -ja m ( á )
star. pripravnik za pravniški poklic: sodni referendar

referéndum -a m ( ẹ̑ )
glasovanje prebivalcev določenega ozemlja ali članov določenega kolektiva o sprejetju ali odklonitvi pomembnega zakona, predloga: izvesti, razpisati referendum ; zakonodajni referendum / referendum o zakonu o igrah na srečo

referéndumski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na referendum: referendumski izid, rezultat ; referendumska pobuda ; referendumska zakonodaja ; referendumsko vprašanje / referendumsko območje / referendumski molk prepoved predvolilne propagande, navadno dan pred referendumom

referènt -ênta tudi -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
1. kdor ima, pripravi referat; predavatelj , poročevalec 1 : referent je razčlenil položaj v gospodarstvu ; poslušati, predstaviti referenta ; referent na strokovnem posvetovanju ; glavni referent in koreferent / ker je eden od referentov zbolel, bo njegov referat prebral predsednik
knjiž. vsaka skupina učencev je izbrala svojega zapisnikarja in referenta poročevalca
2. navadno s prilastkom kdor samostojno vodi, opravlja delo, ki predstavlja zaključeno celoto: referent na občini, v tovarni / davčni, nabavni, pravni referent ; referent za posojila, turizem
// kdor je v kaki skupini, skupnosti določen, izbran, da vodi, organizira kako dejavnost: izvoliti za referenta ; kulturni, sanitetni referent ; referent v brigadi

referêntka tudi referéntka -e ž ( ē; ẹ̄ )
1. ženska, ki ima, pripravi referat; predavateljica , poročevalka : referentka na strokovnem zborovanju
2. navadno s prilastkom ženska, ki samostojno vodi, opravlja delo, ki predstavlja zaključeno celoto: občinska referentka / prodajna referentka
// ženska, ki je v kaki skupini, skupnosti določen, izbran, da vodi, organizira kako dejavnost: kulturna referentka ; referentka za družbene dejavnosti

referêntski tudi referéntski -a -o prid. ( ē; ẹ̄ )
nanašajoč se na referente: referentski honorar / referentsko mesto na občini

referírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. ustno poročati: referirati nadrejenemu ; referirati o nesreči
ekspr. novice je referirala prijateljici povedala
2. imeti, pripraviti referat; predavati , poročati 1 : na zborovanju zgodovinarjev referirati o kmečkih uporih / predsednik je referiral o nalogah društva v prihodnjem letu

refléks -a m ( ẹ̑ )
1. nehoten odgovor organizma na dražljaj: izzvati refleks ; refleks mišice, žleze ; meriti hitrost refleksa
ekspr. imeti dober refleks biti sposoben zelo hitro odgovoriti, reagirati na kaj
2. knjiž. kar je vidno, se kaže na površini česa v zmanjšani svetlobni moči; odsev : gledati reflekse luči na vodi
// izraz , odraz : njegovo stališče je refleks javnega mnenja ; ta pesem je refleks trenutnega razpoloženja / v Cankarjevi prozi so opazni refleksi krščanske tradicije sledovi, vplivi
3. jezikosl. glas kot pojavna oblika določenega drugega, razvojno predhodnega glasu: refleksi jata, nosnika
biol. brezpogojni refleks nehotna, prirojena reakcija na dražljaj brez sodelovanja velikih možganov ; obrambni refleks pri katerem se organizem z zelo hitrim gibom brani grozečih poškodb ; pogojni refleks pridobljena reakcija na dražljaj s sodelovanjem velikih možganov ; fot. refleks na fotografiji svetlobna lisa, nastala zaradi odboja svetlobe ; med. kolenski refleks

refléksen -sna -o prid. ( ẹ̑ )
1. nanašajoč se na refleks: refleksni gib / refleksno ravnanje / refleksna podoba drevesa na gladini reke
2. v zvezi refleksno steklo priprava, ki odbija svetlobo, če jo osvetli žaromet, avt. svetlobni odbojnik :
anat. refleksni lok pot živčnega vzburjenja od čutila do organa, ki pri refleksu reagira ; med. refleksni zastoj srca trenutni zastoj srca, ki je posledica določenega refleksa

refleksíja -e ž ( ȋ )
1. premišljanje , razglabljanje : biti nagnjen k refleksiji ; kritična refleksija ; refleksija o družbenih razmerah / take refleksije so v romanu pogoste ; filozofske, moralne, pesniške refleksije
2. odboj : refleksija valov
rad bere refleksije miselno liriko ; značilni ameriški refleksiji na komunizem sta strah in sovraštvo reakciji
filoz. usmerjanje zavesti mislečega osebka na lastne misli in sebe

refleksíjski -a -o prid. ( ȋ )
1. nanašajoč se na refleksijo, premišljanje: v umetnikovem delu prednjačijo ponotranjene vizualizacije refleksijske zatopljenosti
2. nanašajoč se na odboj, refleksijo; odbojen : posebne refleksijske folije odbijejo do 93 odstotkov sončnega sevanja ; refleksijska ploskev

refleksíven -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na refleksijo: pot do spoznanja bistva ni čutna, ampak refleksivna
filoz. refleksivna zavest zavest, usmerjena na samo sebe ; jezikosl. refleksivni glagoli povratni glagoli ; lit. refleksivna lirika miselna lirika ; mat. refleksivna relacija relacija, pri kateri je vsak element množice enak samemu sebi

refleksívnost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost refleksivnega: refleksivnost teksta / delo dokazuje piščevo refleksivnost nagnjenje k premišljanju, razglabljanju

refléksnocónski -a -o prid. ( ẹ̑-ọ̑ )
nanašajoč se na refleksne cone: refleksnoconska masaža stopal

refleksológ -a m ( ọ̑ )
strokovnjak za refleksologijo: dober, izkušen refleksolog ; obisk, posvet pri refleksologu / združenje refleksologov

refleksologíja -e ž ( ȋ )
veda o refleksnih conah in zdravljenju z masažo teh con: osnove, tečaj refleksologije ; predavanje o refleksologiji ; refleksologija in akupunktura / diagnostika, zdravljenje s refleksologijo

refleksológinja -e ž ( ọ̑ )
strokovnjakinja za refleksologijo: izkušena maserka in refleksologinja

refléksoterapévt -a m ( ẹ̑-ẹ̑ )
strokovnjak za refleksoterapijo: izkušen refleksoterapevt ; obisk pri refleksoterapevtu / društvo refleksoterapevtov ; šolanje, usposabljanje za refleksoterapevta

refléksoterapévtka -e ž ( ẹ̑-ẹ̑ )
strokovnjakinja za refleksoterapijo: priznana refleksoterapevtka ; bioenergetičarka in refleksoterapevtka

refléksoterapíja -e ž ( ẹ̑-ȋ )
med. alternativna metoda zdravljenja z masažo refleksnih con: refleksoterapija stopal in dlani ; učinki refleksoterapije ; refleksoterapija in akupunktura / priročnik za refleksoterapijo

reflektánt -a m ( ā á )
knjiž. kdor si želi dobiti kaj; prosilec , kandidat : reflektanti naj oddajo prošnjo v tajništvu ; reflektant za razpisano delovno mesto, stanovanje
publ. naša delovna organizacija ni reflektant za take ljudi jih ne potrebuje

reflektántka -e ž ( ā )
knjiž. ženska, ki si želi dobiti kaj; prosilka , kandidatka : reflektantk za prosto delovno mesto je veliko

reflektírati -am nedov. ( ȋ ) knjiž.
1. odbijati : reflektirati svetlobo, toploto ; zvok se reflektira / na gladini jezera (se) reflektirajo hiše odsevajo
2. kazati , izražati : umetnost reflektira družbene in osebne spremembe ; v zakonskih določbah se že reflektirajo novi odnosi / čas je prikazan v romanu samo toliko, kolikor reflektira v junakovi zavesti
3. v zvezi z na želeti si dobiti kaj: reflektirati na drugo delovno mesto, brezplačno oskrbo ; reflektirati na splošno priznanje
knjiž. reflektirati na njihov prihod je nesmiselno računati, zanašati se

reflektíven -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na refleksijo: pisal je reflektivno poezijo ; reflektivno mišljenje / reflektiven zaslon ; reflektivna površina

refléktor -ja m ( ẹ́ )
priprava z vbočenim zrcalom za odbijanje, usmerjanje svetlobe, ki jo daje v njej nameščen svetlobni vir, žaromet: obrniti, usmeriti reflektor ; osvetljevati z reflektorjem ; reflektorji v gledališču ; žarnica v reflektorju / prižgati reflektor / avtomobilski reflektor
ekspr. po dolgem času je igralec spet stopil pod reflektorje začel igrati v gledališču, filmih
// kar odbija svetlobo, toploto: uporabiti zrcalo kot reflektor ; reflektor za toploto, zvok
fiz. reflektor astronomski daljnogled s konkavnim zrcalom kot objektivom ; med. čelni reflektor vbočeno ogledalo, ki se nosi na čelu, za odbijanje, usmerjanje svetlobe pri pregledovanju ušesa, nosu, grla ; rad. reflektor del oddajne ali sprejemne antene za odklanjanje elektromagnetnih valov v zaželeno smer

reflektóren -rna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. refleksen : reflektorni gibi / reflektorno ravnanje

reflektóričen -čna -o prid. ( ọ́ )
star. refleksen : reflektorični gibi

refléktorski -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na reflektor: reflektorska zrcala / reflektorska razsvetlitev prizorišča

refórma -e ž ( ọ̑ )
sprememba , spreminjanje :
a) sistema, ureditve česa: izvajati, zahtevati reformo ; reforma koledarja, programa ; reforme v cerkvi / publ. odkar je reforma, se je povečal izvoz / agrarna reforma razdelitev veleposesti med tiste, ki zemljo obdelujejo ; gospodarska, šolska reforma
b) vsebine česa: reforma nauka / Lutrova prizadevanja za reformo katoliške vere

reformácija -e ž ( á )
1. versko in družbeno gibanje v 16. stoletju za reformiranje Katoliške cerkve, katoliške vere: v obdobju reformacije smo Slovenci dobili knjižni jezik ; zgodovina reformacije / nemška, slovenska reformacija
// obdobje tega gibanja: reformacija traja skoraj celo šestnajsto stoletje
2. knjiž. reforma : začeti novo reformacijo šolstva

reformacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na reformacijo: reformacijske ideje / reformacijski pisatelji / reformacijsko gibanje / reformacijski gospodarski ukrepi reformni
zgod. reformacijske komisije protireformacijske komisije

reformátor -ja m ( ȃ )
kdor kaj reformira: reformator pravopisa, šolstva / verski reformatorji / Primož Trubar in drugi reformatorji na Slovenskem protestanti

reformátorski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na reformatorje ali reformiranje: reformatorske ideje, težnje / reformatorski postopek / reformatorska stranka / Luter in drugi reformatorski voditelji reformacijski

reformátorstvo -a s ( ȃ )
zavzemanje, prizadevanje za reformo česa: njegovo reformatorstvo vzbuja odpor / jezikovno, versko reformatorstvo / reformatorstvo socialnodemokratske stranke

refórmen -mna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na reformo: reformni predpisi, ukrepi / reformno obdobje
obl. reformna obleka okoli leta 1900 moderna obleka, ki je v primerjavi s predhodno modo bolj enostavna, udobna, praktična

reformíranec -nca m ( ȋ )
knjiž. pripadnik kake reformirane cerkve, zlasti protestant: katoličani in reformiranci / Luter, Melanchton in drugi reformiranci reformatorji
rel. pripadnik reformirane cerkve

reformíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od reformirati: reformiranje šolstva / reformiranje krščanstva

reformírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
spremeniti :
a) sistem, ureditev česa: reformirati organizacijo ; reformirati pravopis, cerkveni red ; program so samo reformirali, ne pa sestavili novega preuredili / ekspr. reformirati samega sebe spremeniti
b) vsebino česa: protestanti so hoteli le reformirati krščanstvo

reformíst -a m ( ȋ )
pristaš reformizma: bil je odločen revolucionar, ne pa reformist / spor med reformisti in konservativci

reformístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na reformiste ali reformizem: reformistična stranka ; reformističen in radikalen / protestantsko reformistično gibanje

reformízem -zma m ( ī )
1. publ. zavzemanje, prizadevanje za reformo česa: poskusi reformizma v šolstvu
2. polit., nekdaj zavzemanje, prizadevanje za spremembo kapitalistične družbene ureditve v socialistično z reformami, ne pa z revolucijo: kritizirati reformizem ; reformizem socialnodemokratskih strank ; reformizem in oportunizem

refórmski -a -o prid. ( ọ̑ ) knjiž.
1. reformen : reformski gospodarski ukrepi
2. reformističen : reformska stranka

refóšk -a m ( ọ̑ )
agr. trta z velikimi temno modrimi grozdi, ki se goji na Primorskem, v Istri: saditi refošk ; vinogradi refoška
// kakovostno rdeče vino iz grozdja te trte: piti refošk ; liter refoška

refóško -a m ( ọ̑ )
knjiž. refošk

refrákcija -e ž ( á )
fiz. pojav, da se spremeni smer valovanja pri prehodu v drugo snov; lom : refrakcija svetlobe ; refrakcija zvoka
astron. atmosferska refrakcija pojav, da se spremeni smer svetlobe pri prehodu skozi ozračje, zaradi česar so nebesna telesa navidezno višje nad obzorjem

refraktáren -rna -o prid. ( ȃ )
med. neobčutljiv : koža živali je za take dražljaje refraktarna / za to bolezen je refraktaren odporen, nedovzeten

refraktométer -tra m ( ẹ̄ )
fiz. priprava za merjenje lomnega količnika: z refraktometrom izmeriti lomni količnik vode

refráktor -ja m ( á )
fiz. astronomski daljnogled, ki ima za objektiv lečo: opazovati zvezde z refraktorjem

refrén -a m ( ẹ̑ )
1. lit. besedilo, ki se v pesmi redno ponavlja zlasti na koncu verza ali kitice, pripev: brati refren ; refren Prešernove pesmi
glasb. besedilo z melodijo, ki se v pesmi redno ponavlja zlasti na koncu verza ali kitice; pripev, odpev; fraza, ki se ponavlja na določenih mestih skladbe
2. ekspr., navadno s prilastkom kar se v govorjenju, besedilu pogosto ponavlja: njegov stalni refren je: nimam denarja / pil je ob neprestanem refrenu kletvic ponavljanju

refrénski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na refren: refrenski del pesmi / refrenski ritem

refundácija -e ž ( á )
ekon. povrnitev denarja, ki ga je kdo porabil, izplačal: refundacija stroškov
// povrnitev nepotrebne, v previsoki stopnji plačane dajatve: refundacija davka

refundírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
ekon. povrniti denar, ki ga je kdo porabil, izplačal: refundirati potne stroške ; refundirati delovni organizaciji osebne dohodke za delavce na vojaških vajah
// povrniti nepotrebne, v previsoki stopnji plačane dajatve: ker je podjetje izdelek izvozilo, so mu refundirali davek

réga 1 -e ž ( ẹ́ )
knjiž. reža : prekriti rego z letvico ; rege med opekami, tramovi / rege v lesu razpoke, špranje
grad. dilatacijska rega

rêga 2 tudi réga -e ž ( ȇ; ẹ̑ )
1. majhna zelena žaba, ki živi na drevju, travnikih: rega se je spet oglasila / zelena rega
2. ekspr. žaba : rege so poskakale v mlako

rêga 3 tudi réga medm. ( ȇ; ẹ̑ )
posnema glas žabe: iz mlake je bilo slišati: rega, rega, rega, kvak, kvak ; sam.: žabe so se enakomerno oglašale s svojim rega

regál 1 -a m ( ȃ )
kos pohištva, sestavljen iz polic, omaric, pritrjenih na steno, ogrodje: sestaviti regal ; zložiti knjige v regale ; kupiti regal za dnevno sobo / knjižni regal
tisk. črkovni regal omara s črkovnjaki ; v prid. rabi: regal omara

regál 2 -a m ( ȃ )
zgod. vladarju ali državi pridržana pravica do vira dohodkov: oddati regal v zakup ; dohodki iz regalov / tudi lov je bil kraljev regal / kovni, rudni regal izključna pravica vladarja ali države kovati denar, kopati rudo

regálen 1 -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na regal 1 : regalna polica / regalno pohištvo

regálen 2 -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na regal 2 : regalni dohodki / regalna pravica

regálija -e ž ( á )
1. nav. mn., knjiž. insignije : krona, žezlo in druge regalije
2. nekdaj cigara boljše kakovosti z imenom Regalitas: kaditi regalijo / havanske regalije
zgod. kraljevi dohodki od regalij regalov

réganje in rêganje -a s ( ẹ̑; ȇ )
glagolnik od regati: reganje žab

régast -a -o prid. ( ẹ́ )
knjiž. režast : regast pod / deblo z regasto skorjo razpokano

regáta -e ž ( ȃ )
tekmovanje v vožnji s čolni, jadrnicami: prirediti regato ; zmagati na regati / jadralna, veslaška regata

regáten -tna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na regato: regatna pravila
šport. regatni čoln

rêgati -am tudi régati -am nedov. ( ȇ; ẹ̑ )
oglašati se z glasom rega: žabe spet regajo ; regati in kvakati

régelc -a [ regəlc ] m ( ẹ̑ )
nižje pog. predpis , pravilo : za to ni nobenih regelcev / delati po regelcih

régelj -glja m ( ẹ́ )
bot. vodna ali močvirska rastlina s pernato deljenimi ali celimi listi in drobnimi belimi cveti, Lycopus:

régeljc -a [ regəljc ] m ( ẹ̑ )
zool. divja raca z belo črto od oči do zatilja, Anas querquedula: iz ločja je zletela jata regeljcev ; kreheljci in regeljci

regenerácija -e ž ( á )
glagolnik od regenerirati: regeneracija gozdov ; proces regeneracije / sredstvo za regeneracijo las / regeneracija kavčuka / regeneracija kože, repa
regeneracija fašizma v nekaterih državah ponovna oživitev, pojavitev ; regeneracija nogometnega moštva pomladitev

regeneracíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na regeneracijo: regeneracijski načrt za staro mestno jedro / regeneracijske naprave za zrak / deževnik ima veliko regeneracijsko sposobnost

regenerát -a m ( ȃ )
teh. snov, pridobljena z regeneracijo: predelovati odpadno gumo v regenerat ; volneni regenerat
biol. regenerirano tkivo

regeneratíven -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na regeneracijo: regenerativni posegi v staro mestno jedro / regenerativna moč naroda / regenerativna sposobnost organizma
metal. regenerativno kurjenje kurjenje, pri katerem vroči zgorevalni plini ogrevajo zrak, potreben za gorenje v peči ; teh. turbina z regenerativnim gretjem gretjem z lastno odpadno toploto

regenerátor -ja m ( ȃ )
1. sredstvo za regeneriranje: ta preparat je dober regenerator las
2. teh. naprava za regeneriranje: zgraditi regenerator za vodo
3. knjiž. preroditelj : on je regenerator društvenega delovanja
metal. naprava, ki omogoča izkoriščanje toplote dimnih plinov za ogrevanje v peč pritekajočega zraka, zgorevalnih plinov

regenerírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. narediti, da kaj spet dobi ustrezne, zaželene lastnosti; obnoviti , poživiti : regenerirati mestno središče ; regenerirati onesnaženo vodo / ta preparat regenerira lase / v spanju človek regenerira svoje moči za delo ; duhovno, moralno se regenerirati se prenoviti
teh. regenerirati odpadke ; um. regenerirati sliko
2. narediti, povzročiti, da kaj na novo zraste, nastane: žival lovko hitro regenerira ; koža se regenerira se obnovi / odtrgani del se regenerira v nov organizem

regènt -ênta tudi -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
1. v monarhističnih državah kdor ima začasno funkcije, naloge vladarja, ki zaradi mladoletnosti, bolezni ne more vladati, namestnik: določiti mladoletnemu kralju regenta / eden od treh regentov je odstopil
2. zastar. vladar : prestolonaslednik je postal regent

regêntinja tudi regéntinja -e ž ( é; ẹ̄ )
v monarhističnih državah ženska, ki ima začasno funkcije, naloge vladarja, ki zaradi mladoletnosti, bolezni ne more vladati: mati mladoletnega vladarja je postala regentinja / po kraljevi smrti je kraljica ostala regentinja

regêntka tudi regéntka -e ž ( ē; ẹ̄ )
v monarhističnih državah ženska, ki ima začasno funkcije, naloge vladarja, ki zaradi mladoletnosti, bolezni ne more vladati: določiti slaboumnemu vladarju regentko

regêntski tudi regéntski -a -o prid. ( ē; ẹ̄ )
nanašajoč se na regente ali regentstvo: regentsko obdobje / člani regentskega sveta

regêntstvo tudi regéntstvo -a s ( ē; ẹ̄ )
1. v monarhističnih državah začasen organ s funkcijami, nalogami vladarja, ki zaradi mladoletnosti, bolezni ne more vladati, namestništvo: regentstvo je izdalo nov odlok / seja regentstva
// položaj, funkcija regenta: odpovedati se regentstvu
2. zastar. vladanje : v dobi regentstva tega vladarja se je država okrepila

regést -a m , mn. tudi regésta s ( ẹ̑ )
knjiž. izvleček iz starih listin, spisov: objaviti regeste ; zbirka regestov / objaviti zgodovinske vire v regestih

regetáti -ám in -éčem nedov. ( á ȃ, ẹ́ )
nar. vzhodno dreti se, kričati: srake so na ves glas regetale / soseda že ves dan regeta nad možem
nar. vzhodno klopotci regetajo v vetru klopotajo, ropotajo

reggae in rêgi -ja [ rêgi ] m ( ȇ )
glasbena zvrst, za katero je značilna mešanica afriških, zahodnoevropskih, ameriških in predvsem jamajških glasbenih elementov z izrazitim poudarjanjem lahkih dob: iz zvočnikov se je zaslišal reggae ; igrati, poslušati reggae ; izvajalci, ljubitelji reggaeja ; latino, soul in reggae / afriški, jamajški reggae ; v prid. rabi: reggae festival, koncert ; reggae ritmi ; reggae glasba, skladba ; reggae skupina, zasedba

regi gl. reggae

rêgica tudi régica -e ž ( ȇ; ẹ̑ )
manjšalnica od rega, žaba: na drevesu se je oglašala regica

régija -e ž ( ẹ́ ) navadno s prilastkom
1. območje : razdeliti državo na pet regij ; koroška, obalna regija / turistična, zdravstvena regija / celjska regija
2. anat. omejen del telesne površine, določen po organu, delu telesa ali kaki drugi značilnosti, predel: nosna, repna regija ; regije na lobanji

régijski -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na regijo: regijski center ; regijski park ; regijska bolnišnica ; regijsko odlagališče smeti / regijsko tekmovanje

regimènt -ênta m ( ȅ é )
1. star. polk : poveljnik, štab regimenta / pehotni regiment
sedemnajsti regiment v stari Avstriji pehotni polk, v katerem služijo vojsko vojaki iz Kranjske
2. ekspr., z rodilnikom velika količina, množina: imeti regiment sodelavcev / dobiti cel regiment nasvetov

regimênten -tna -o prid. ( ē ) star.
1. polkoven : regimentni štab
2. odločen , oblasten 1 : ta ženska je zelo regimentna
star. imeti regimentno bluzo zelo lepo

regimêntski -a -o prid. ( ē )
star. polkoven : regimentski poveljnik

regína -e ž ( ȋ )
nar. georgina : astre in regine že cvetijo

región -a m ( ọ̑ )
knjiž., navadno s prilastkom območje : arhitekturne značilnosti določenega regiona / vloga Ljubljane in ljubljanskega regiona

regionálec -lca m ( ȃ )
1. prebivalec določene regije: vlada se je odločila bolj prisluhniti lokalcem in regionalcem
// kdor si prizadeva za koristi, uveljavitev določene regije: regionalci nočejo slepo sledili navodilom iz prestolnice ; dejavnost regionalcev ; položaj regionalcev v pogajanjih za državna sredstva
2. organizacija, podjetje, ki deluje predvsem v določeni regiji, na omejenem območju: letalski prevoznik je ostal regionalec ; trg regionalcev / izhajanje regionalca regionalnega časopisa
// prevozno sredstvo, ki je namenjeno povezovanju predvsem določenih regij, omejenih območij: tudi tuji turisti pogosto uporabljajo regionalce ; 100-sedežni regionalec / serija letal regionalcev

regionálen -lna -o prid. ( ȃ )
1. področen , območen : regionalno središče / regionalne zdravstvene skupnosti / regionalna cesta cesta, ki povezuje gospodarska območja v državi
geogr. regionalna geografija geografija, ki obravnava zemeljsko površje po ozemeljskih enotah ; petr. regionalna metamorfoza sprememba kamnin pod vplivom zvišanega pritiska in temperature ; pravn. regionalni pakt pogodba, navadno obrambna, med dvema ali več državami določenega območja
2. pokrajinski , krajeven : regionalni izrazi ; regionalne jedi / regionalna avtonomija

regionalístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na regionalizem: regionalistične težnje / regionalistično pesništvo

regionalizácija -e ž ( á )
delitev na območja, regije: izpeljati regionalizacijo države ; projekt regionalizacije

regionalízem -zma m ( ī )
1. prizadevanje, da se določenemu območju, pokrajini prizna poseben ekonomski, družbenopolitični, kulturni položaj: boriti se proti regionalizmu / boj za regionalizem in federacijo
2. knjiž. poudarjanje pokrajinskih značilnosti v leposlovju: regionalizem v delih Miška Kranjca / literarni regionalizem
3. jezikosl. element v knjižnem jeziku, značilen samo za kako območje, pokrajino: regionalizmi v romanu ; lokalizmi in regionalizmi

regionálka -e ž ( ȃ )
regionalna cesta: z regionalke je zavil v vas ; odsek regionalke ; rekonstrukcija regionalke

regionálnost -i ž ( ȃ )
knjiž. lastnost, značilnost regionalnega: regionalnost pojava / preskok iz regionalnosti v evropsko razgledanost omejenosti, ozkosti

regírati -am nedov. ( ȋ )
star. vladati , odločati : kdo torej regira: vladar ali parlament / regirati v društvu
star. po njegovem mnenju vse regira luna vse določa, na vse odločilno vpliva ; nižje pog. dobro si jih regiral vodil, usmerjal

regíster -tra m ( í )
1. uradni seznam, ki daje vpisanemu določen pravni položaj, pravice: izbrisati iz registra ; vpisati v register / ladijski, letalski register ; register avtomobilov ; register gospodarskih družb
2. uradni seznam z določenimi podatki, namenjen evidenci: register dopisov, prebivalstva
// knjiga, kartoteka s takim seznamom: najti podatek v registru
// oddelek organa ali ustanova, ki vodi tak seznam: delati v registru
3. seznam v knjigi obravnavanih imen, besed z navedbo strani, kazalo: na koncu knjige je več registrov ; register imen
// seznam sploh: register kratic ; sestaviti register jezikovnih napak / register (besed) v Dalmatinovi Bibliji
4. ekspr., navadno s prilastkom skupek česa glede na obseg, razpon: register daril je širok ; nima ravno skromnega registra kletvic / pevka s širokim registrom
5. glasb. razpon glasbila ali človeškega glasu, katerega toni se izvajajo na enak način in imajo enako barvo: ločiti glasove po registrih ; nizek register ; prsni register ; registri trobente / peti vse registre
// skupina piščali, jezičkov pri določenem glasbilu, ki dajejo ton enake barve: register je razglašen ; vključiti drug register ; harmonika z osmimi registri / orgelski registri / odpreti vse registre
// vzvod z gumbom, stikalom za vključitev take skupine piščali, jezičkov: register se je zlomil ; pritisniti na register
ekspr. njegova angleščina ima širok register: od knjižnega do pouličnega jezika razpon, obseg ; ekspr. odprla je vse svoje registre zelo glasno je govorila, pela
navt. register ladij ustanova, ki z izdajanjem spričeval določa ladjam razrede ter z nadzorom gradnje in naprav skrbi za varno plovbo ; pravn. sodni register ki ga vodi sodišče o gospodarskih, družbenih in določenih drugih pravnih osebah ; zunanjetrgovinski register nekdaj register delovnih organizacij ali register njihovih delavcev, ki smejo opravljati določene zunanjetrgovinske posle ; rač. register skupina pomnilnih elementov, ki lahko shrani eno podatkovno enoto ; tisk. register prostorsko ujemanje, pokrivanje enobarvnega tiska v knjigi, reviji ali prostorsko ujemanje barv pri barvnem tisku

registrácija -e ž ( á )
1. glagolnik od registrirati: odkloniti, zavrniti registracijo ; registracija letala, orožja, pogodbe / podaljšati veljavnost registracije / registracija članov, odposlanih paketov / elektronska, mehanska registracija ; registracija potresnih sunkov / registracija kulturnega dogodka v časopisu, po radiu
knjiž. analizirati registracijo tresljajev grafični prikaz
pravn. imeti registracijo pravico, ki izhaja iz vpisa v določeni register
2. pog. registrska številka, oznaka vozila: avtomobil z ljubljansko, vojaško registracijo

registracíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na registracijo: registracijski postopek / registracijska odločba / registracijski urad / registracijska naprava / registracijske zmožnosti

registrátor -ja m ( ȃ )
1. kdor kaj registrira: registrator avtomobilov, delovnih organizacij ; registrator na sodišču / registrator prejetih in odposlanih dopisov / kronist je bil skrben registrator krajevnih dogodkov / pisatelj je bil odličen registrator vojnih razmer opisovalec / ekspr. otrok je občutljiv registrator napetosti v družini
// adm. strokovni delavec v registraturi: arhivarji in registratorji
2. naprava za registriranje česa: registrator se je pokvaril ; registrator električne napetosti, potresov ; valj, vzmet registratorja
3. adm. kartonaste platnice s širokim hrbtom in mehanizmom za vpenjanje, shranjevanje listin, dopisov: vložiti spis v registrator
// med takima platnicama vložene, shranjene listine, dopisi: prelistati registrator / prebrati registrator

registratúra -e ž ( ȗ )
adm. oddelek za evidentiranje in hranjenje listin, spisov: poslati spise v registraturo ; vodja registrature
// zbirka listin, spisov, evidentiranih in hranjenih na takem oddelku: prepeljati registraturo

registratúren -rna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na registraturo: registraturni pripravnik / registraturna označba na fasciklu

registríranje -a s ( ȋ )
glagolnik od registrirati: registriranje podjetja, vozila ; postopek registriranja / registriranje volivcev / registriranje temperature ; naprava za registriranje / umetniško registriranje življenja
glasb. izbiranje in kombiniranje registrov pri orglah, harmoniju v skladu z značajem skladbe

registrírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. vpisati v register: registrirati avtomobil, obrt, organizacijo ; registrirati se kot izvoznik / registrirati člane ; registrirati prejem pošiljke / vseh slik tega slikarja še niso registrirali ugotovili in opisali
2. zapisati, na določen način pokazati zaznavanje določenega dejstva: naprava registrira potrese na papirnatem traku ; fotografski aparat je registriral neznani leteči predmet / blagajna registrira vsak izdatek / z dobrimi merilnimi napravami registrirajo najmanjšo spremembo materiala
3. na kratko opisati, poročati o čem: radio in časopisi so registrirali ta kulturni dogodek ; registrirati tuje kritike na kulturni strani
4. ekspr. zaznati , opaziti : na njej nisem registriral nobene spremembe ; z vrha hriba je registriral prihajajočega ; registrirati z očmi, vohom
adm. žarg. registrirati se s kom (pri matičarju) (civilno) se poročiti

registríren -rna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na registriranje: registrirni termometer / registrirni papir, trak / registrirna blagajna registrska blagajna

registrírnik -a m ( ȋ )
naprava, ki omogoča evidentiranje delovnega časa z uporabo brezkontaktnih kartic: sodobni registrirniki ; razvoj registrirnikov / registrirnik delovnega časa
// naprava za registriranje česa sploh: podatkovni registrirnik za električne, plinske in vodne števce

registrofón -a m ( ọ̑ )
ptt k telefonu priključen magnetofon za zapisovanje telefonskih pogovorov: na železniških postajah imajo telefone z registrofoni

regístrski -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na register ali registriranje: registrska oznaka, številka ; registrska tablica vozila / registrska taksa / registrsko območje / registrska blagajna blagajna za registriranje in seštevanje izkupičkov
navt. registrska tona enota za merjenje ladijske prostornine, 2,8 m 3

reglement -a tudi reglemá -ja [ prva oblika reglemènt -ênta tudi reglemá -ja ] m ( ȅ é; ȃ )
knjiž. predpis , pravilo : držati se reglementov / življenje v vojašnici poteka po reglementu pravilniku, predpisih

reglementácija -e ž ( á )
glagolnik od reglementirati: reglementacija dajatev, prostitucije / urediti odnose z ustrezno reglementacijo z ustreznimi predpisi

reglementírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
knjiž. urejati (s predpisom, predpisi): reglementirati poslovanje

regléta -e ž ( ẹ̑ )
tisk. letvica za razmikanje vrst: polagati reglete ; svinčena regleta

réglja 1 -e ž ( ẹ̑ )
nar. raglja : vrteti regljo

réglja 2 -e ž ( ẹ̑ )
zool. divja raca z belo črto od oči do zatilja, Anas querquedula: jeseni so reglje odletele

réglja 3 -e ž ( ẹ̑ )
1. nekdaj podolgovato pecivo iz kvašenega testa z navzkrižnimi zarezami na zgornji strani: jesti, peči reglje ; žemlje in reglje
2. nar. polovica zadnjice: imeti tur na reglji / ta vol nima nobenih regelj

regljáč -a m ( á )
1. ekspr. žaba : v mlaki so se spet oglasili regljači
2. slabš. kdor (rad) veliko govori: on je velik regljač in bahač

regljánje -a s ( ȃ )
glagolnik od regljati: regljanje žab / regljanje strojnic / ne meniti se za žensko regljanje

regljáti -ám nedov. ( á ȃ )
1. oglašati se z glasom rega: v mlaki regljajo žabe ; kvakati in regljati
2. povzročati enakomerno se ponavljajoče rezke glasove: regljati z ragljami / ekspr. strojnice so spet začele regljati
3. slabš. govoriti , pripovedovati : kar naprej reglja o tem ; reglja in reglja, delo pa čaka / celo uro že regljata govorita, se pogovarjata
// neprijazno, jezno govoriti: regljala je, naj nehajo, oni pa so mirno delali dalje / regljati na moža kričati, vpiti

régljica -e ž ( ẹ̑ )
manjšalnica od reglja 2 : jata regljic

régniti 1 -em dov. ( ẹ́ ẹ̑ ) knjiž.
1. odpreti se, da nastane reža, špranja: ko se je sklonila, ji je regnila torbica ; vrata so regnila samo toliko, da je pomolil ven glavo
2. dobiti razpoko, špranjo; počiti 1 : deska, zemlja je regnila / že zaceljena rana je regnila / na hrbtu mu je regnil suknjič

régniti 2 -em in rêgniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑; é ȇ )
slabš. nejevoljno, zadirčno reči: saj vidiš, je regnil / jezno, zadirčno regniti / regniti na koga s tako izgovorjenimi besedami izraziti jezo, nejevoljo

régrat -a m ( ẹ́ )
rastlina s podolgovatimi listi in rumenimi cveti: regrat je že odcvetel / nabirati, prodajati regrat / jesti regrat v solati
nizko iz njega že raste regrat je mrtev (in pokopan)

régraten -tna -o prid. ( ẹ́ )
knjiž. regratov : veter raznaša regratno seme

régratov -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na regrat: regratova lučka / regratova solata
bot. regratova rožka

regrés -a m ( ẹ̑ )
1. znesek, ki ga dobi delavec, upokojenec kot prispevek za dopust: letošnji regres bo zadostoval za nekaj dni počitnic na morju ; dobiti regres ; minimalni regres ; izplačilo regresa ; višina, znesek regresa ; plača, božičnica in regres
2. subvencija, ki jo komu da država, kaka organizacija, zlasti za prodajo, nakup česa po nižji ceni: izplačati kmetom, proizvajalcu, trgovini regres ; dati, odobriti regres ; pospeševati proizvodnjo z regresi in premijami ; regres za nakup gnojil / regres za malico, vožnjo v šolo subvencija
3. pravn. pravica osebe, ki je izpolnila obveznost druge osebe, da od te zahteva povračilo: porok ima, je uveljavil regres / menični regres pravica izpolnitelja menične obveznosti, da od drugih obveznikov zahteva povračilo
// povračilo glede na to pravico: zahtevati regres / regres znaša tisoč evrov
knjiž. na nekaterih kmetijah ni prišlo le do gospodarskega zastoja, ampak celo do regresa regresije, nazadovanja
psih. regresija

regrésen -sna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na regres: regresni upravičenec / regresni sklad / regresna pravica

regresíja -e ž ( ȋ )
knjiž. vračanje na nižjo razvojno stopnjo, nazadovanje: regresija zaradi vojn / gospodarska, kulturna regresija
biol. regresija vračanje na prejšnje, evolucijsko zgodnejše stanje ; ekon. regresija obdavčenja nižanje, manjšanje davka ob večanju davčne osnove ; geol. morska regresija umikanje morja z zemeljskega površja zaradi dviganja delov kopnega ; psih. regresija vračanje na razvojno nižjo, primitivnejšo stopnjo vedenja, ravnanja

regresíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od regresirati: regresiranje umetnih gnojil, prevoza v šolo / regresiranje dopusta

regresírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
dajati komu denarno nadomestilo za prodajo, nakup česa po nižji ceni: regresirati delovni organizaciji izvoz ; regresirati umetna gnojila ; regresirati nakup semen / regresirati ceno, oskrbnino ; regresirati obrestno mero / regresirati šolsko malico, šolnino subvencionirati
regresirati dopust dajati delavcem, upokojencem določen znesek kot prispevek za dopust
pravn. zavarovalnica regresira odškodnino od povzročitelja nesreče izterja, zahteva povrnitev izplačane odškodnine na osnovi regresa

regresíven -vna -o prid. ( ȋ )
ki nazaduje, se ne razvija
a) glede na kakovost, pozitivnost: regresivno gospodarjenje ; progresiven in regresiven
b) glede na količino, intenzivnost: letos je bil obisk predstav regresiven
biol. regresivni razvoj nazadnjaški razvoj ; filoz. regresivno dokazovanje dokazovanje neresničnosti premis iz neresničnega zaključka ; jezikosl. regresivna asimilacija asimilacija glasu sledečemu glasu

regrút -a m ( ȗ ) nar.
1. nabornik : pregled regrutov
2. vojaški novinec: med neizkušenimi regruti je bilo že v prvi bitki precej žrtev

regrutírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
nar. rekrutirati : regrutirati za partizane

regulácija -e ž ( á )
1. glagolnik od regulirati: regulacija reke ; regulacija in melioracija / regulacija toplote, vrtljajev / avtomatična, ročna regulacija / pravna regulacija odnosov
strojn. hidravlična regulacija ; teh. mehanska, pnevmatična regulacija
2. kar regulira delovanje, količino, stopnjo česa: regulacija se je pokvarila ; vključiti regulacijo ; doma izdelana regulacija

regulacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na regulacijo: regulacijska naprava / regulacijski gumb / regulacijski načrt ; regulacijska dela ob reki
geod. regulacijska črta črta, ki ločuje javne prometne površine od zazidljivih površin; črta, ki omejuje širino prečnega profila ceste, ulice

reguláren -rna -o prid. ( ȃ ) knjiž.
1. pravilen , navaden : regularen potek, razvoj ; regularen in iregularen / regularna oblika lika / regularno delovanje mehanizma brez motenj / regularna vojska redna vojska
2. reden , ustaljen : izračunati po regularnem postopku / v regularnem času se je tekma končala neodločeno
tekst. regularne pletenine pletenine, sešite iz kosov, pletenih po kroju

regulárnost -i ž ( ȃ ) knjiž.
1. pravilnost , navadnost : regularnost poteka bolezni
2. rednost , ustaljenost : regularnost računskega postopka

regulatív -a m ( ȋ )
knjiž. kar kaj
a) ureja, določa: tržišče je regulativ proizvodnje / finančni, gospodarski regulativi / držati se regulativov predpisov, določil
b) uravnava, usklajuje: število prebivalcev se bo kmalu podvojilo, če ne nastopijo kaki regulativi / to pravilo mu je bilo glavni regulativ glavno vodilo

regulatíva -e ž ( ȋ )
knjiž. predpisi , določila : regulativa se je spremenila ; finančna, urbanistična regulativa / opuščati državno regulativo v zdravstvenem zavarovanju urejanje z zakoni

regulatíven -vna -o prid. ( ȋ )
knjiž. urejevalen , urejajoč : regulativni predpisi ; morala kot regulativna moč ; regulativna načela
filoz. regulativno načelo po Kantu načelo, da um usmerja človeško spoznanje

regulátor -ja m ( ȃ )
1. naprava, s katero se regulira delovanje, količina, stopnja česa, ravnalo: popraviti regulator ; regulator hitrosti, temperature ; deli regulatorja / avtomatični, ročni regulator / obrniti, zavrteti regulator gumb, vzvod take naprave
teh. naprava za avtomatično uravnavanje delovanja česa ali vzdrževanje določenega stanja ; centrifugalni regulator pare ; likalnik z regulatorjem
2. kar kaj regulira, uravnava sploh: koža je regulator telesne temperature / publ.: ta ideja naj bi bila regulator kritike vodilo, usmerjevalec ; ta organizacija je pomemben regulator mednarodnih odnosov urejevalec, usklajevalec

regulatóren -rna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. ki kaj regulira, uravnava: hormoni imajo regulatorno vlogo

regulátorski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na regulator ali reguliranje: regulatorska vloga česa / regulatorska naprava

regulíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od regulirati: reguliranje plinske peči / reguliranje potoka / reguliranje rojstev

regulírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. delati, da kaj pravilno, ustrezno deluje, uravnavati: regulirati stroj, zavore
2. delati, da pride kaj v pravilen, ustrezen položaj: regulirati naslonjalo / pri zavijanju regulirati smuči s stopali
3. urejati, izravnavati strugo, da voda ne poplavlja, dela škode: regulirati hudournik, reko
4. delati, da se kaj pojavlja v primerni, ustrezni količini, stopnji: regulirati dotok plina ; regulirati hitrost, širino, temperaturo ; regulirati z gumbom, zapiranjem odprtine / ta snov regulira količino sladkorja v krvi
// uravnavati , usklajevati : regulirati cene, proizvodnjo, uvoz
med. regulirati rojstva
5. knjiž. določati pravila česa, urejati: regulirati pravni postopek ; regulirati s sporazumom, z zakonom / pravo regulira družbene odnose

regulíren -rna -o prid. ( ȋ )
teh. s katerim se kaj regulira: regulirni ventil ; regulirna naprava

rehabilitácija -e ž ( á )
glagolnik od rehabilitirati: rehabilitacija nedolžnih žrtev ; moralna, politična rehabilitacija / rehabilitacija invalidov ; zavod za rehabilitacijo / poklicna rehabilitacija

rehabilitacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na rehabilitacijo: rehabilitacijski postopek / rehabilitacijski zavod ; rehabilitacijsko zdravilišče

rehabilitíranec -nca m ( ȋ )
kdor je rehabilitiran: politični rehabilitiranec
med. poklicni rehabilitiranec

rehabilitírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. narediti, da kdo spet dobi dobro ime, ugled, čast: rehabilitirati po nedolžnem obsojenega ; znanstvenik je v razpravi to zgodovinsko osebo v marsičem rehabilitiral ; moralno, pravno rehabilitirati / rehabilitirati spomin umrlega
pravn. po prestani kazni priznati obsojenemu enake pravice, kot jih imajo drugi občani, razen tistih, ki so mu omejene zaradi izrečenega varnostnega ukrepa ali zaradi pravnih posledic obsodbe
// narediti, da se komu spet prizna veljava, vrednost: rehabilitirati pisatelja
// narediti, da se komu kaj spet prizna: rehabilitirati čast, zasluge koga
2. med. ponovno usposobiti telesno, duševno prizadetega za normalno življenje, določeno delo, poklic: rehabilitirati invalida ; govorno, slušno rehabilitirati / medicinsko, psihološko rehabilitirati

rehidrácija -e ž ( á ) med.
nadomeščanje tekočine v izsušenem organizmu: načini rehidracije ; izboljšana presnova po rehidraciji ; napitek, prašek, raztopina glukoze za rehidracijo ; dehidracija in rehidracija / oralna rehidracija / rehidracija po treningu, vadbi

rehidrácijski tudi rehidracíjski -a -o prid. ( á; ȋ )
nanašajoč se na rehidracijo: rehidracijski prašek, pripravek ; rehidracijska raztopina, tekočina ; peroralna rehidracijska sol ; rehidracijsko sredstvo / rehidracijsko zdravljenje

reificírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. narediti kaj nematerialnega, duhovnega za predmet, stvar tako, da se nematerialnemu, duhovnemu pripisujejo lastnosti, značilnosti predmeta, stvari ali pa se to z njim enači; popredmetiti , postvariti : reificirati duhovne vrednote / reificirati odnose med ljudmi / reificirati človeka

reifikácija -e ž ( á )
glagolnik od reificirati: analizirati reifikacijo ; reifikacija človeških odnosov ; dehumanizacija in reifikacija

reiki -ja [ rêjki ] m ( ȇ ) v alternativni medicini
metoda naravnega zdravljenja s polaganjem rok, skozi katere se ustvari tok univerzalne življenjske energije: mojster reikija ; tečaj reikija ; v prid. rabi: reiki terapija

rèimpórt -a m ( ȅ-ọ̑ )
ekon. uvoz izvoženega blaga: s carinami ovirati reimport

rèinkarnácija -e ž ( ȅ-á )
v nekaterih religijah ponovno utelešenje duše umrlega v drugem bitju: verovati v reinkarnacijo ; reinkarnacija v rastlini, živali / reinkarnacija duše ; pren., knjiž. v tem našem sodobniku je znameniti rimski satirik doživel svojo reinkarnacijo
// knjiž. ponovna oživitev, upodobitev: prava umetnost je reinkarnacija življenja / režiserjeva reinkarnacija dramskega besedila je vse prevzela postavitev, uprizoritev

rèinkarnírati se -am se dov. in nedov. ( ȅ-ȋ )
v nekaterih religijah ponovno se utelesiti v drugem bitju: duša se, ustrezno človekovemu življenju, reinkarnira tudi v različnih živalih / reinkarnirati se v rastlino, žival po smrti se kot duša preseliti v rastlino, žival ; pren., knjiž. ta strast se je reinkarnirala v njegovem vnuku

rèintegrácija -e ž ( ȅ-á )
ponovna integracija, ponovna združitev: narodna reintegracija Slovanov je utopija / reintegracija manjših delovnih organizacij
psih. reintegracija osebnosti ponovna dosega ravnovesja osebnosti

rèintegrírati -am dov. in nedov. ( ȅ-ȋ )
ponovno integrirati, ponovno združiti: delovna naloga bo skupino reintegrirala / reintegrirati delovni organizaciji ; društvi se nameravata reintegrirati
publ. reintegrirati invalida ponovno ga vključiti v družbo, delovni proces ; publ. reintegrirati se v svetovni sistem ponovno se vključiti

rèinterpretácija -e ž ( ȅ-á )
knjiž. nova, drugačna interpretacija: reinterpretacija literarnega dela

réis -a m ( ẹ̑ )
v muslimanskem okolju poglavar , vodja 1 : postal je njihov reis / reis države, mesta
zgod. reis efendi v stari Turčiji naslov za zunanjega ministra

reíst -a m ( ȋ )
lit. predstavnik reizma: pesmi, romani reistov

reístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na reiste ali reizem: reistična literatura / reistični stil

reís ul úlema reís ul úlema m ( ȋ, ȗ )
v muslimanskem okolju vrhovni poglavar islamske verske skupnosti v Bosni in Hercegovini: v Sarajevu ga je sprejel reis ul ulema / reis ul ulema je spregovoril v imenu vodstva bosanske islamske skupnosti

reízem -zma m ( ī )
lit. literarna smer v drugi polovici 20. stoletja, ki z natančnimi opisi človeškega telesa, gibov prikazuje človeka kot stvar med stvarmi: predstavniki slovenskega reizma

rêj 1 -a m ( ȇ )
nar. primorsko ruj : rdeče listje reja / grmi reja

rèj 2 in rêj rêja m ( ȅ é; ȇ )
nar. koroško ples : godba je zaigrala za rej / rej se je že začel ; iti na rej
etn. prvi rej obredni ples v Ziljski dolini, na katerem prvič plešejo pravkar dorasla dekleta

rêja -e ž ( é )
1. glagolnik od rediti: reja prašičev, živine ; enoletna reja / dati tele v rejo / krava je domače reje vzrejena doma / hlevska reja pri kateri živina živi stalno v hlevu ; mesna reja reja prašičev, živine za pridobivanje mesa ; mlečna reja reja krav za pridobivanje mleka
vet. čista reja pri kateri se parijo nesorodne živali iste pasme ; linijska reja
2. popolna oskrba tujega otroka za plačilo: iskati primerno družino za rejo ; ukvarjati se z rejo / dati otroka v rejo ; imeti v reji
3. nar. krma 1 , hrana : nimajo dovolj reje, zato so prašiča zaklali / petrolejki zmanjkuje reje petroleja ; pren. ta dogodek je šele dal pravo rejo govoricam
ekspr. ta bolezen mu bo uničila vso rejo vse živali, ki jih redi ; zastar. on je tiste reje človek, ki zemlje ne da iz rok vrste ; zastar. za zdravo rejo otrok je potrebno dojenje rast, razvoj

rêjec -jca m ( ȇ )
kdor redi živali: rejec prašičev, goveje živine / kmet rejec

rejékcija -e ž ( ẹ́ )
vet. vračanje hrane iz vampa in kapice v usta pri prežvekovanju:

rêjen -jna -o prid. ( ē )
nanašajoč se na reja 1: rejni stroški / rejna živina

rejênček -čka m ( é )
ekspr. manjšalnica od rejenec: skrbeti za rejenčka ; triletni rejenček

rejênec -nca m ( é )
tuj otrok, ki ga kdo za plačilo vzame v popolno oskrbo: skrbeti za rejenca / rejenec se je poročil z domačo hčerjo / ekspr. te živali so rejenci mravelj

rejênek -nka m ( é )
knjiž. rejenec : odraščal je kot rejenek pri tujih ljudeh

rejênka -e ž ( é )
tuja deklica, ki jo kdo za plačilo vzame v popolno oskrbo: lepo skrbijo za svojo rejenko / domači sin se je poročil z rejenko

rejênost -i ž ( é )
značilnost rejenega, debelega: rejenost vola / za vse člane te družine je značilna rejenost / biti nagnjen k rejenosti

rêjevec -vca m ( ȇ )
nar. koroško plesalec : rejevci so plesali in veselo prepevali

rejníca -e ž ( í )
ženska, ki za plačilo vzame v popolno oskrbo tujega otroka: ker je bila mati pijanka, so dali otroka rejnici ; rejnica in njena rejenka
agr. krava, s katere mlekom se hrani tele kake druge krave

rejník -a m ( í )
kdor za plačilo vzame v popolno oskrbo tujega otroka: dekle živi pri rejnikih ; rejnik in rejenec ; starši in rejniki
star. rejnik družine rednik

rejnína -e ž ( ī )
plačilo za popolno oskrbo tujega otroka: povišati rejnino ; mesečna rejnina

rejníški -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na rejnike ali rejništvo: rejniške dolžnosti / rejniška družina / rejniška pogodba

rejníštvo -a s ( ȋ )
rejniška dejavnost: v teh krajih je rejništvo precej pogosto ; nekaj let se je ukvarjala tudi z rejništvom / občinski referent za rejništvo
publ. dati otroka v rejništvo rejo ; po štiriletnem rejništvu se je vrnil k materi življenju pri rejniku, rejnici

rejón in rêjon in rayon -a [ tretja oblika rejón in rêjon ] m ( ọ̑; ȇ )
tekst. preja iz neskončno dolgih viskoznih vlaken: izdelovati rejon

rêjski -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na rejce ali rejo: rejske nagrade, premije / rejski stroški / konji iz rejskega območja Ljutomer

rejting gl. rating

rejv gl. rave

rêjver in raver -ja [ rêjver ] m ( ȇ )
kdor se navdušuje za rave: rejverji so plesali celo noč ; navdušen, zaprisežen rejver ; zbirališče mladih rejverjev ; pankerji in rejverji / subkultura rejverjev

rêjverka in raverka -e [ rêjverka ] ž ( ȇ )
ženska, ki se navdušuje za rave: pred leti je bila zaprisežena rejverka, zdaj posluša pop

rêjverski in raverski -a -o [ rêjverski ] prid. ( ȇ )
nanašajoč se na rejverje ali rave: rejverski žur ; rejverska kultura, moda ; rejverska prireditev ; rejverska scena ; rejverska zabava / rejverska generacija

rék in rèk réka m ( ẹ̑; ȅ ẹ́ )
1. stalna besedna zveza v obliki kratkega stavka, ki se uporablja za izražanje določenega mnenja, življenjskega pravila: sklicevati se na rek: v vinu je resnica ; ima jezik kot krava rep, meni luč, tebi ključ in drugi reki ; pregovori in reki
// besedna zveza v obliki kratkega stavka, ki izraža kako temeljno resnico, trditev: Heraklitov rek o teku vseh stvari / nad vhodom je bil zapisan rek: o vi, ki vstopate, vsak up pustite
2. star. izrek , aforizem : reki pesnika Tagoreja / biblični reki
zastar. tvoj rek bom izpolnil ukaz ; star. nekaj časa je molčal, potem pa je spet povzel rek začel govoriti ; star. reči nekaj spodbudnih rekov besed

réka -e ž ( ẹ́ )
1. večja, v strugi tekoča voda: reka se izliva v morje ; reka narašča, poplavlja ; skozi mesto teče reka ; zajeziti reko ; prepeljati se čez reko ; kopati se v reki ; bistra reka ; reka Sava ; levi breg reke / gorska reka ; plovna reka ; reka ponikalnica / reka je skoraj suha rečna struga ; pren., ekspr. človek je kaplja v reki življenja
2. ekspr., s prilastkom velika količina česa premikajočega se: človeška reka se je valila mimo ; reka avtomobilov se je ustavila / meglena reka se je razlila po kotlini / z oslabljenim pomenom predati se reki spominov spominom
// z rodilnikom velika količina česa tekočega: preliti reko krvi, solz / njene oči so bile bolj zgovorne kot reka besed

rékanje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od rekati: molčanje in rekanje
jezikosl. glagoli rekanja glagoli, ki izražajo govorno dejanje

rekapitulácija -e ž ( á )
knjiž. ponovitev bistvenega, povzetje: prositi za rekapitulacijo ; rekapitulacija glavnih dognanj / poslušati rekapitulacijo
fin. kratka ponovitev sklepnih postavk, bistvenih podatkov
// ponovitev česa sploh: rekapitulacija vozniških tečajev

rekapitulírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. ponoviti bistveno, povzeti: rekapitulirati povedano / rekapitulirati dogodke

rékati -am nedov. ( ẹ̑ ) star.
1. govoriti , praviti : kaj rekajo ljudje o tem ; vsi so mi rekali, da sem poceni kupil ; ne reka se zaman: človek človeku volk / kar naprej je rekal: pazi ponavljal
2. reči , praviti : ponekod na Koroškem rekajo krompirju hruške / vsi so mu rekali Tonček / rekati komu ti tikati ga

rèkatolizácija -e ž ( ȅ-á )
glagolnik od rekatolizirati: rekatolizacija meščanstva v sedemnajstem stoletju ; obdobje rekatolizacije

rèkatolizacíjski -a -o prid. ( ȅ-ȋ )
nanašajoč se na rekatolizacijo: rekatolizacijsko obdobje
zgod. okoli leta 1600 so na Slovenskem delovale rekatolizacijske komisije

rèkatolizírati -am dov. in nedov. ( ȅ-ȋ )
ponovno pokatoličaniti: rekatolizirati deželo

rékcija -e ž ( ẹ́ )
jezikosl. odločanje jedra besedne zveze o sklonu odvisnega dela, vezava: proučevati rekcijo ; rekcija in kongruenca / dober slovar navaja dosti rekcij

rékelc -a [ rekəlc ] m ( ẹ̑ )
nižje pog. suknjič : obleči, sleči rekelc

réket -a m ( ẹ̑ )
šport. (teniški) lopar: udariti žogico z reketom
publ. on je prvi reket Slovenije najboljši teniški igralec

rekláma -e ž ( ȃ )
1. javno opozarjanje na kaj, navadno z navajanjem dobrih lastnosti, z namenom pridobiti kupce, obiskovalce: reklama je zelo povečala prodajo ; naročiti, plačati reklamo ; reklama za čaj, koncert / časopisna, radijska reklama ; reklama po televiziji / delati reklamo
// takemu opozarjanju namenjeno besedilo, slika: brati, objavljati, poslušati reklame ; pred prikazovanjem filma predvajati reklame ; avtobus z reklamo za pivo / svetlobna reklama se je prižigala in ugašala / postaviti reklame ob cesti
2. ekspr., v povedni rabi, v zvezi z za kar kaže, dokazuje dobre, pohvalne lastnosti koga, česa in mu s tem prinaša ugled, koristi: tako vedenje ni reklama za naše društvo ; ta dosežek je najboljša reklama za podjetje / ta novica je bila dobra, slaba reklama za napovedano akcijo
ekspr. palico je imel menda samo za reklamo je ni potreboval, uporabljal ; šalj. ta kopalec je reklama za jogurt ima zelo belo, svetlo kožo

reklamácija -e ž ( á )
prijava, sporočilo proizvajalcu, trgovcu, da kaj nima zaželenih lastnosti, pritožba: reklamacija ni bila pravočasna, zato je ne moremo upoštevati / napisati reklamacijo / imeti zelo malo reklamacij / kot opozorilo preštejte denar, kasnejših reklamacij ne upoštevamo
zastar. poskrbeti za reklamacijo domače glasbe v tujini za reklamiranje, reklamo

reklamacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na reklamacijo: reklamacijski rok / reklamacijski listek

reklamánt -a m ( ā á )
kdor reklamira, se pritoži: zaradi te napake je bilo že precej reklamantov

reklámar -ja m ( ȃ )
ekspr. kdor se ukvarja z reklamo: sposoben, uspešen reklamar

reklámarski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na reklamarje: reklamarsko nastopanje ; z reklamarskega stališča je ideja odlična / reklamarska ustvarjalnost

reklámen -mna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na reklamo: reklamni namen objave / reklamni napis ; reklamna deska, tabla ; reklamne luči / reklamno podjetje / reklamna cena iz reklamnih namenov znižana cena zlasti novih izdelkov

reklamíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od reklamirati: uspešno reklamiranje ; reklamiranje izdelkov ; reklamiranje po časopisih, radiu / reklamiranje napake reklamacija

reklamírati 1 -am nedov. in dov. ( ȋ )
javno opozarjati na kaj, navadno z navajanjem dobrih lastnosti, z namenom pridobiti kupce, obiskovalce: reklamirati film, pohištvo, potovanja ; reklamirati z oglasi, plakati, verzi ; reklamirati po televiziji, v časopisih / ekspr. reklamirati popevkarje delati jih splošno znane, priljubljene
knjiž. to sliko strokovnjaki reklamirajo za najboljšo razglašajo, trdijo, da je najboljša

reklamírati 2 -am dov. in nedov. ( ȋ )
javiti, sporočiti proizvajalcu, trgovcu, da kaj nima zaželenih lastnosti, pritožiti se: reklamirati pokvarjeno blago ; zaradi napake reklamirati čevlje / reklamirati pri proizvajalcu, trgovcu

réklamka -e ž ( ẹ̑ )
nekdaj knjiga nemške založbe Reclam: kupovati nedrage, a kvalitetne reklamke

rêklo -a s ( é )
1. stalna besedna zveza, navadno s posebnim, prenesenim pomenom besed: rad uporablja stara, ekspr. sočna rekla ; jezik za zobe, hvala bogu in druga rekla / duh jezika se kaže v reklih / ljudska, stalna rekla
// stalna besedna zveza v obliki kratkega stavka, ki se uporablja za izražanje določenega mnenja, življenjskega pravila; rek : latinsko reklo: zdrav duh v zdravem telesu ; zaupal je starim reklom o strupenosti gob
2. knjiž. izrek , aforizem : rekla znanega pesnika
3. knjiž. fraza , puhlica : časopisna, propagandna rekla

rekognoscíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od rekognoscirati: oficir je odšel na rekognosciranje / rekognosciranje terena

rekognoscírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
voj. pregledovati, raziskovati kako območje, zemljišče zaradi nameravane vojaške akcije: komandant s starešinami rekognoscira / rekognoscirati teren
zastar. rekognoscirati nasprotnikove položaje pregledovati, ugotavljati

rekomandírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. poslati priporočeno: rekomandirati pismo

rèkombinácija -e ž ( ȅ-á )
knjiž. ponovna kombinacija: doseči drugačen učinek z rekombinacijo barv
biol. preureditev genov, zlasti med redukcijsko delitvijo ; fiz. ponovna združitev (poljubnega) pozitivno in negativno naelektrenega delca

rekompenzácija -e ž ( á )
knjiž. kompenzacija : to dela zaradi rekompenzacije občutka manjvrednosti / ta paket je rekompenzacija za povzročeno škodo nadomestilo, odškodnina

rekonstruírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. iz posameznega dela, podatka na podlagi sklepanja predstaviti si kako celoto: na podlagi najdene kosti rekonstruirati izumrlo žival / rekonstruirati dogodek, vsebino
// ponovno narediti, sestaviti kako celoto, obnoviti: iz izkopanih črepinj jim je uspelo rekonstruirati staro vazo / natančno rekonstruirati besedilo / v spominu rekonstruirati podobo domače hiše
pravn. rekonstruirati nesrečo prizadevati si ustvariti take okoliščine, v kakršnih se je zgodila nesreča
2. narediti, da kaj slabega, neustreznega postane boljše, primernejše; preurediti , prenoviti : rekonstruirati cesto, električno omrežje / rekonstruirati obrat, podjetje
3. spremeniti sestavo: rekonstruirati vlado

rekonstrúkcija -e ž ( ú )
glagolnik od rekonstruirati: rekonstrukcija izumrle živali na podlagi najdene čeljusti / rekonstrukcija praslovanske besede / opraviti rekonstrukcijo v stanovanju umorjenega / končati rekonstrukcijo ; z rekonstrukcijo izboljšati proizvodnjo ; rekonstrukcija telefonskega omrežja / publ. tovarna je v rekonstrukciji se rekonstruira / rekonstrukcija vlade
// kar je rekonstruirano: ta vaza je rekonstrukcija

rekonstrukcíjski tudi rekonstrúkcijski -a -o prid. ( ȋ; ú )
nanašajoč se na rekonstrukcijo: rekonstrukcijske težave / rekonstrukcijski stroški

rekonstruktíven -vna -o prid. ( ȋ )
rekonstrukcijski : rekonstruktivni načrti
med. rekonstruktivna kirurgija kirurgija, ki se ukvarja z odpravljanjem razvojnih ali pridobljenih nepravilnosti

rekonvalescénca -e ž ( ẹ̑ )
okrevanje po prestani bolezni: rekonvalescenca po hudi pljučnici je trajala več mesecev ; čas rekonvalescence / prebiti rekonvalescenco v zdravilišču

rekonvalescènt -ênta tudi -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
kdor prestane bolezen, a se mora še okrepiti, prebolevnik: poslati rekonvalescenta v klimatsko zdravilišče ; rekonvalescent po škrlatinki

rekonvalescénten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na rekonvalescente ali rekonvalescenco: rekonvalescentni oddelek / rekonvalescentni bolnik

rekonvalescêntka tudi rekonvalescéntka -e ž ( ē; ẹ̄ )
ženska, ki prestane bolezen, a se mora še okrepiti, prebolevnica: rekonvalescentka že zmore krajše sprehode

rekonvalescêntski tudi rekonvalescéntski -a -o prid. ( ē; ẹ̄ )
nanašajoč se na rekonvalescente: rekonvalescentski oddelek
med. rekonvalescentski serum serum iz krvi rekonvalescenta

rekórd -a m ( ọ̑ )
1. najboljši uradno priznani rezultat v kaki športni disciplini: doseči rekord ; rekord proge, skakalnice, stadiona / državni, osebni, svetovni rekord / športni rekordi
šport. izboljšati, preseči rekord ; postaviti nov rekord ; priznati rekord ; rekord v metu kopja, v teku na sto metrov
2. nav. ekspr. rezultat, dosežek, ki količinsko, številčno presega vse dosedanje: tovarna je dosegla nov proizvodni rekord ; imeti rekord v telesni teži / dobil sem pet pisem hkrati, kar je rekord
ekspr. napovedovati filmu blagajniške rekorde nadpovprečno velike dohodke od vstopnine
3. tip nemškega osebnega avtomobila znamke Opel: voziti se v (opel) rekordu

rekórden -dna -o prid. ( ọ̑ )
1. nanašajoč se na (športni) rekord: rekordni met / preteči progo v rekordnem času
2. nav. ekspr. ki zelo presega normalno, običajno količino, vrednost: letos je pridelek pšenice spet rekorden ; rudnik je dosegel rekordno proizvodnjo / rekordna cena zlata / rekordno število gledalcev / končati delo v rekordnem času

rekórder 1 -ja m ( ọ̄ )
teh. naprava za zapisovanje spremenljivih (fizikalnih) količin; zapisovalnik : rekorder jakosti zvoka

rekordêr 2 -ja m ( ȇ )
kdor je dosegel rekord
a) v kaki športni disciplini: postati rekorder / državni, svetovni rekorder
šport. rekorder v skoku v višino
b) nav. ekspr. v čem sploh: rekorder med novorojenčki je tehtal skoraj pet tisoč gramov ; postati rekorder v obiranju hmelja / Biblija je svetovni rekorder med prevodi ; to podjetje je rekorder glede števila bolniških dopustov

rekordêrka -e ž ( ȇ )
ženska ali država, ustanova, ki je dosegla rekord
a) v kaki športni disciplini: postati rekorderka / državna, olimpijska rekorderka / Japonska je inovativna rekorderka
šport. rekorderka v metu kopja
b) nav. ekspr. v čem sploh: rekorderka med obiralci hmelja / glede mleka je ta krava rekorderka

rekordêrski -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na rekorderje ali rekorderstvo: rekorderska ekipa / rekordersko vozilo

rekordêrstvo -a s ( ȇ )
1. dejstvo, da je kdo rekorder: bil je ponosen na sinovo rekorderstvo / zaradi rekorderstva bo odlikovan doseganja rekordov
2. nav. ekspr. ukvarjanje s čim zlasti zaradi doseganja rekordov: to ni več šport, ampak rekorderstvo

rekórdnik -a m ( ọ̑ )
zastar. rekorder 2 : bil je rekordnik v postavljanju šotora

rekôven -vna -o prid. ( ō )
zastar. razvpit , zloglasen : rekoven pijanec, ženskar

rekreácija -e ž ( á )
1. dejavnost, s katero se človek telesno, duševno sprosti in okrepi: kolesarjenje, planinarjenje je dobra rekreacija ; naprave za rekreacijo / organizator rekreacije kdor se navadno poklicno ukvarja z organiziranjem rekreacije / sredstva za športno rekreacijo
// telesna, duševna sprostitev in okrepitev s kako dejavnostjo: namen te dejavnosti je rekreacija ; zagotoviti rekreacijo starostnikov ; to dela za rekreacijo in zabavo ; rekreacija v naravi / duševna, telesna rekreacija
2. knjiž. ponovna ustvaritev: rekreacija pesnitve

rekreacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na rekreacijo: rekreacijski center / rekreacijske naprave / rekreacijski turizem ; rekreacijsko drsanje, plavanje
urb. rekreacijska površina

rekreatívec -vca m ( ȋ )
šport. kdor se ukvarja s športom za rekreacijo: na teku so sodelovali tekmovalci in rekreativci ; namiznoteniški rekreativci

rekreatíven -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na rekreacijo: rekreativne naprave / rekreativni turizem ; rekreativne dejavnosti ; rekreativno smučanje

rekreatívka -e ž ( ȋ )
šport. ženska, ki se ukvarja s športom za rekreacijo: navdušena rekreativka ; rekreativci in rekreativke / tekaška rekreativka

rekreátor -ja m ( ȃ )
1. organizator rekreacije: zaposliti se kot rekreator
2. šport. rekreativec : na teku so sodelovali tekmovalci in rekreatorji

rekreírati se -am se nedov. in dov. ( ȋ )
telesno, duševno se sproščati in krepiti s kako dejavnostjo: rekreirati se s hojo, z vrtnarjenjem

rekriminácija -e ž ( á )
pravn. medsebojno obdolževanje soobdolžencev v postopku: na obravnavi je prišlo do rekriminacije

rekrút -a m ( ȗ )
1. nabornik : rekruti so se morali javiti v vojašnici ; zdravniški pregled rekrutov
2. vojaški novinec: uriti rekrute ; rekruti in stari vojaki
publ. rekruti tihotapskih organizacij so iz različnih družbenih plasti novi člani, sodelavci

rekrutácija -e ž ( á )
glagolnik od rekrutirati: rekrutacija novih borcev / rekrutacija v vojsko / rekrutacija članov, pristašev / rekrutacija mlade buržoazije iz kmečkega prebivalstva
dobiti poziv na rekrutacijo za nabor

rekrúten -tna -o prid. ( ȗ )
naboren : rekrutna komisija
rekrutne vaje vaje vojaških novincev

rekrutíranec -nca m ( ȋ )
kdor je rekrutiran: rekrutiranci so odšli takoj v boj ; prisilni rekrutiranec

rekrutíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od rekrutirati: rekrutiranje mladih moških ; prisilno rekrutiranje / rekrutiranje delavcev

rekrutírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. nabirati, pridobivati za sodelovanje v boju, vojski: rekrutirati mlade fante iz vasi / rekrutirati nove borce, vojake / dov. rekrutirali so ga v drugi bataljon sprejeli, vzeli kot novinca
2. publ. nabirati, pridobivati sploh: rekrutirati somišljenike iz delavskih vrst

rekrútski -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na rekrute: rekrutski šopek / rekrutske vaje

rektálen -lna -o prid. ( ȃ )
med. nanašajoč se na danko: rektalni del debelega črevesa / rektalno merjenje temperature

rektascenzíja -e ž ( ȋ )
astron. razdalja na nebesnem ekvatorju od pomladišča do preseka s krogom, ki gre skozi opazovano telo in nebesni tečaj: izračunati rektascenzijo

rektificírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. popraviti , izboljšati : rektificirati merilni instrument / rektificirati zemljevid
geom. načrtati, izračunati daljico, ki ima s krivuljo ali lokom krivulje (približno) enako dolžino ; kem. z večkratno destilacijo odstraniti primesi

rektifikácija -e ž ( á )
knjiž. poprava , izboljšava : rektifikacija načrta / rektifikacija destilata

réktor -ja m ( ẹ́ )
1. predstojnik univerze, visoke šole: izvoliti za rektorja ; rektor in dekan / rektor akademije, univerze
rel. rektor semenišča
2. nekdaj predstojnik nekaterih šol: rektor liceja, stanovske šole

rektorát -a m ( ȃ )
1. položaj, funkcija rektorja: prevzeti, sprejeti rektorat
2. urad predstojništva univerze, visoke šole: rektorat ima svoje prostore v drugem nadstropju ; sedež, stavba rektorata ; zaposleni na rektoratu / iti na rektorat

réktorica -e ž ( ẹ́ )
predstojnica univerze, visoke šole: kandidirati za rektorico univerze

réktorski -a -o prid. ( ẹ́ )
nanašajoč se na rektorje: rektorski položaj / slovesen prevzem rektorskih dolžnosti

rektoskopíja -e ž ( ȋ )
med. opazovanje danke skozi zadnjično odprtino: opraviti rektoskopijo

rekurírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. vrniti se (na kako stvar, dejstvo): pogosto rekurirati na nekatera dejstva, spoznanja
pravn. rekurirati nekdaj pritožiti se zoper sklep v pravdnem postopku

rekúrz -a m ( ȗ )
knjiž. vrnitev (na kako stvar, dejstvo): rekurz na že omenjana dognanja ni potreben / v njegovih romanih so pogosti rekurzi v preteklost
pravn. rekurz nekdaj pritožba zoper sklep v pravdnem postopku

rékviem -a m ( ẹ̑ )
1. rel. pogrebna ali obletna maša za umrle, navadno slovesna, pri kateri se moli, poje vstopni spev z začetkom: Requiem aeternam: naročiti rekviem / slovesni rekviem
// glasb. skladba na liturgično besedilo take maše: komponirati rekviem / poslušati rekviem / Mozartov Requiem in Rekviem
2. knjiž., ekspr. kar izraža, kaže žalost, prizadetost ob koncu, propadu česa: ta filozofija je rekviem stare družbe / njegov roman je rekviem starim časom

rekviríranje -a s ( ȋ )
glagolnik od rekvirirati: rekviriranje hrane

rekvirírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
odvzeti premičnine zaradi nujnih potreb vojske, države, zlasti v vojnem času: rekvirirati kmetom, okupiranemu prebivalstvu ; rekvirirati hrano, vozila, živino
ekspr. za plezalne kline je doma rekviriral vse ustrezne železne predmete vzel

rekvizícija -e ž ( í )
odvzem premičnin zaradi nujnih potreb vojske, države, zlasti v vojnem času: rekvizicija avtomobila, živine / ker četa ni imela hrane, so odšli na rekvizicijo / vojaška rekvizicija
pravn. odvzem premičnin z odškodnino zaradi splošnih vojaških potreb v vojnem stanju, ob elementarnih nesrečah
// nekdaj dajatev zaradi nujnih potreb vojske, države, zlasti v vojnem času: nalagati prebivalstvu rekvizicije ; zvišati rekvizicijo ; rekvizicija v krmi, živilih

rekvizicíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na rekvizicijo: rekvizicijska akcija / rekvizicijsko potrdilo / rekvizicijska komisija

rekvizít -a m ( ȋ )
predmet, priprava, ki se uporablja
a) pri uresničitvi, ponazoritvi določenega dejanja, dogodka kake predstave, pripomoček: igralec je postavil rekvizit nazaj v kot odra ; skladišče rekvizitov ; meči, pepelniki, ponarejeno sadje in drugi rekviziti / gledališki rekviziti
gled. osebni ki je del igralčeve osebne opreme , scenski rekvizit ki je del scene ; rad. zvočni rekviziti priprave, s katerimi se povzročajo zvoki v kaki oddaji, igri
b) navadno s prilastkom pri določenem delu, dejavnosti sploh: igralni, planinski, vrtnarski rekviziti ; smuči, rokavice in drugi športni rekviziti / tehnični rekviziti
// nav. ekspr. kar se ponavadi uporablja za doseganje določenega razpoloženja, namena sploh: slavčkovo petje v mesečini je zastarel pesniški rekvizit / solze so nevaren ženski rekvizit

rekvizitárna -e ž ( ȃ )
gled. skladišče rekvizitov: gledališka rekvizitarna

rekvizíten -tna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na rekvizit: rekvizitno skladišče / njegove besede so skoraj rekvizitne

rekvizitêr -ja m ( ȇ )
gled. delavec, ki skrbi, da so rekviziti za določen prizor pripravljeni, ustrezno razmeščeni: zaposliti se kot rekviziter / filmski, gledališki rekviziter

rekvizitêrka -e ž ( ȇ )
gled. delavka, ki skrbi, da so rekviziti za določen prizor pripravljeni, ustrezno razmeščeni: rekviziterka in garderoberka

rekvizítor -ja m ( ȋ )
kdor rekvirira: patrulja je presenetila rekvizitorje

relácija -e ž ( á )
1. odnos , zveza : ugotavljati relacije med stvarmi ; ti pojavi so v časovni, vzročni relaciji / relacije med ljudmi so se spremenile
2. razdalja : za krajšo relacijo je cena prevoza sorazmerno višja / polagati plinovod na relaciji Maribor–Nova Gorica / na vmesnih postajah te relacije nekateri avtobusi ne ustavljajo proge, linije
publ. ocenjevati delo na daljše časovne relacije na daljša razdobja ; publ. odnosi na relaciji Vzhod–Zahod med Vzhodom in Zahodom
mat. odnos med elementi množice

relácijski in relacíjski -a -o prid. ( á; ȋ )
nanašajoč se na relacijo: relacijska vprašanja sodobnega sveta / relacijska tarifa

relaksácija -e ž ( á )
sprostitev : relaksacija mišic / duševna relaksacija
knjiž. relaksacija zahtev omilitev, zmanjšanje
fiz. relaksacija pojav, da telo z zakasnitvijo reagira na zunanji vpliv ; psih. progresivna relaksacija postopno sistematično sproščanje mišic ob istočasnem duševnem sproščanju

relaksacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na relaksacijo: relaksacijski čas / relaksacijska vaja

relaksírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. narediti, povzročiti, da postane tkivo, organ manj napet, nategnjen; sprostiti : relaksirati mišice
2. narediti, povzročiti, da postane kdo čustveno, duševno manj napet, nenapet: delo, zabava ga relaksira ; duševno se relaksirati

relát -a m ( ȃ )
knjiž. kar je v relaciji s čim: relati in njihove relacije

rélativen in relatíven -vna -o prid. ( ẹ̑; ȋ )
1. odvisen od določenega
a) dejstva, okoliščin: občutek, kaj je mrzlo, je relativen ; cena blaga je relativna, odvisna od materiala, dela
b) merila, pojmovanja: eni film hvalijo, drugim se zdi slab, okusi so relativni ; kaj je lepo, je relativno
2. ki je, se kaže v odnosu do določenega dejstva, s katerim se primerja: relativna majhnost telesa ; relativna zaostalost nekaterih držav / doseči relativen uspeh / relativna izobraženost tega človeka ga je presenetila
3. ki se določa, meri glede na razmerje do določene celote, največje mogoče količine in se navadno izraža v odstotkih: relativni podaljšek kovinske palice pri višjih temperaturah ; relativna teža možganov
4. omejen , delen 2 : te razlike kažejo relativno samostojnost mišljenja ; vsaka svoboda je relativna
// precej velik, precejšen: zavladalo je obdobje relativnega miru ; zagotoviti komu relativno varnost
publ. konec drame je precej relativen dopušča različno razumevanje, razlago ; ekspr. vse je relativno trdne, edino pravilne stvari ni
ekon. relativna mezda razmerje med mezdami delavcev in narodnim dohodkom ; relativna prenaseljenost ; relativna presežna vrednost presežna vrednost, ki nastane zaradi skrajšanja potrebnega delovnega časa ob danem delavniku ; filoz. relativni pojem pojem, določljiv samo z odnosom do drugega pojma ; fiz. relativna napaka količnik med absolutno napako in dejansko količino, izražen navadno v odstotkih ; geogr. relativna višina višina točke na zemeljskem površju glede na višino kake druge točke ; glasb. relativni posluh zmožnost razločevati tone na podlagi njihovih medsebojnih odnosov ; gozd. relativna gozdna tla tla, kjer namesto gozda lahko uspevajo kmetijske kulture ; jezikosl. relativni stavek oziralni stavek ; mat. relativna napaka količnik med absolutno napako in približno vrednostjo ; relativna verjetnost verjetnost, da se kak dogodek zgodi prej kot kak drug ; relativno število število, ki ima predznak

relativírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
knjiž. delati relativno: zgodovina človekove sodbe, vrednote relativira ; vse se relativira

relativíst -a m ( ȋ )
1. kdor misli, trdi, da so vsa spoznanja, resnice, vrednote relativne: po teh neprijetnih izkušnjah je postal še večji relativist / filozofski, moralni relativist
2. pristaš teorije relativnosti: ta znani fizik ni relativist

relativístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na relativizem: relativistična etika, filozofija / tako gledanje na svet je zelo relativistično
fiz. relativistični delec delec, katerega hitrost v primerjavi s hitrostjo svetlobe ni majhna in ga je treba opisati s (posebno) teorijo relativnosti

relativitéten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. relativnosten : Einsteinova relativitetna teorija

relativizácija -e ž ( á )
glagolnik od relativizirati: relativizacija morale, trditev

relativízem -zma m ( ī )
1. nazor, po katerem so vsa spoznanja, resnice, vrednote relativne: osnova tega leposlovnega dela je relativizem ; zavračati relativizem ; relativizem in subjektivizem / estetski, spoznavni, vrednostni relativizem ; ekspr. sofistika in drugi relativizmi
filoz. spoznavnoteoretična smer, po kateri je človeško znanje odvisno od odnosa med človekom in predmetom spoznavanja
// mišljenje, ravnanje, ki temelji na takem nazoru: tak odnos je dokaz njegovega relativizma / ekspr. pasti v relativizem in skepticizem
2. knjiž. relativnost : zagovarjati tezo o relativizmu vrednot

relativizírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
knjiž. delati relativno: relativizirati merila ; te sodbe so se že relativizirale

rélativnost in relatívnost -i ž ( ẹ̑; ȋ )
lastnost, značilnost relativnega: relativnost občutkov, vrednot / relativnost potresnih napovedi nezanesljivost, približnost
fiz. načelo relativnosti trditev, da so vsi opazovalni sistemi, ki se ne gibljejo pospešeno in niso v bližini velikih teles, za opis naravnih pojavov enakovredni ; (posebna) teorija relativnosti Einsteinova teorija prostora in časa, ki ne vključuje gravitacije ; splošna teorija relativnosti Einsteinova teorija gravitacije
// kar je relativno: tudi lepota je relativnost ; nasprotja in relativnosti

rélativnosten in relatívnosten -tna -o prid. ( ẹ̑; ȋ )
nanašajoč se na relativnost: upoštevati je treba relativnostni vidik / Einsteinova relativnostna teorija

relé -êja m ( ẹ̑ ȇ )
1. elektr. priprava, ki ob spremembi vhodne električne veličine povzroči spremembo izhodne električne veličine: pripravo vklaplja in izklaplja rele ; elektromagnetni rele / frekvenčni rele katerega vzbujevalna veličina je frekvenca ; merilni rele ki deluje, ko karakteristična veličina z določeno točnostjo doseže delovno vrednost
2. elektr. žarg. relejna naprava, relejna postaja: rele na Nanosu se je pokvaril ; postavljati nove releje ; uporabiti satelit za rele / televizijski rele
teh. gasilski cevovod z vsaj eno vmesno motorno brizgalno za poganjanje vode na bolj oddaljeno mesto

relêjen -jna -o prid. ( ȇ )
1. elektr. ki za delovanje uporablja rele: relejna telefonska centrala
// ki deluje kot rele: relejna ura
2. elektr. ki ojači in prenese sprejeti radijski signal dalje: relejni satelit ; postavljati po vrhovih hribov relejne postaje / radio Koper je tudi relejna postaja radia Ljubljane
3. voj. nanašajoč se na sprejemanje in posredovanje sporočil: relejna kurirska postaja / relejna mreža

relêjski -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na rele: relejski kontakti / relejska postaja relejna postaja

relevánca -e ž ( ȃ )
relevantnost : relevanca trenutnega dogajanja z vidika družbenega razvoja ; znanstvena odličnost in gospodarska relevanca projekta / upoštevanje pravne relevance v postopku presoje

relevánten -tna -o prid. ( ȃ )
knjiž. pomemben , bistven : relevantni podatki ; to je za presojo položaja relevantno ; pravno relevanten

relevántnost -i ž ( ȃ )
pomembnost , bistvenost : relevantnost tega dejstva je očitna ; načelo estetske, zgodovinske relevantnosti

reli gl. rally

reliéf -a m ( ẹ̑ )
1. navpična oblikovanost zemeljskega površja: zemljevidi kažejo relief z barvami, črticami ; gričevnat, kraški, razgiban relief ; relief doline, pokrajine / podmorski relief relief morskega dna
// model, ki tako oblikovanost ponazarja: šola je kupila relief Slovenije ; mavčni relief
2. kiparsko delo, pri katerem lik, upodobitev izstopa iz osnovne ploskve: delati, klesati relief ; z reliefi okrašena stena ; abstraktni relief / kupiti, obesiti relief / klesati v reliefu
// lik, upodobitev, ki izstopa iz osnovne ploskve: relief na kovancu, tapeti, usnju
3. knjiž. oblikovanost česa glede na tipične, različne sestavine: že s prvim romanom je pokazal relief svojega umetniškega sveta
um. figuralni relief ; ploski relief ; visoki relief pri katerem so nekateri deli likov ločeni od osnovne ploskve

reliéfen -fna -o prid. ( ẹ̑ )
1. nanašajoč se na relief: reliefne značilnosti pokrajine / reliefni lik, portret / reliefne tapete
geogr. reliefna karta karta, na kateri je z barvami, barvnimi odtenki, črtkami prikazan relief ; tisk. reliefni tisk tisk, pri katerem so črke plastične
2. knjiž. plastičen , nazoren : reliefen opis duševnega razpoloženja ; podoba meščanstva je v njegovih romanih zelo reliefna

reliéfnost -i ž ( ẹ̑ )
lastnost reliefnega: barve in sence dajejo likom na sliki reliefnost / knjiž. reliefnost osrednje osebe se proti koncu izgublja plastičnost, nazornost

relígija -e ž ( í )
1. zavest o obstoju boga, nadnaravnih sil; vera , verovanje : religija se kaže v različnih oblikah ; razvoj, zgodovina religije
// s prilastkom sistem naukov, norm, vrednot in dejanj, obredov, v katerih se ta zavest kaže, vera: islamska, krščanska religija ; monoteistične religije / državna religija v nekaterih državah ki jo država z zakonodajo priznava za svojo
2. ekspr., z rodilnikom nazor, prepričanje, ki velja kot najvišja, najpomembnejša vrednota: humanizem je religija našega časa / religija tehnike oboževanje, poveličevanje

relígijski -a -o prid. ( í )
knjiž. verski : religijske vrednote / religijske stavbe

religioso [ relidžózo ] prisl. ( ọ̑ )
glasb., označba za izraz izvajanja pobožno : igrati religioso

religiózen -zna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na religijo, veren: religiozen človek ; biti religiozen ; globoko religiozen / religiozni pojmi / religiozni obredi verski
knjiž. religiozna ljubezen do zemlje velika, zelo spoštljiva
lit. religiozni ep ; sam.: religiozni in ateisti

religióznost -i ž ( ọ̑ )
lastnost, značilnost religioznega, vernost: njegova religioznost se je poglobila / budistična, krščanska religioznost / religioznost te pesmi je očitna

relíka -e ž ( í )
bot. rastlina z rumenimi, rožnatimi ali rdečimi cveti v socvetju in trojnatimi ali enostavnimi listi, Cytisus: relika je odcvetela / razprostrta, rdeča relika

relíkt -a m ( ȋ )
kar ostane, se ohrani od česa večjega, obsežnejšega iz prejšnjih obdobij, ostanek: ta beseda je relikt ; relikti starih verovanj v ljudskem izročilu ; pren., knjiž. glavna oseba v romanu je relikt kapitalizma
knjiž. ta poklic je danes že relikt zelo redek
// biol. rastlinska ali živalska vrsta, ki se ohrani na ozko omejenem območju iz prejšnjih geoloških dob: ta vrsta polžev je relikt
geol. ledenodobni, terciarni relikti

relíkten -tna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na relikt: reliktni pojavi v ljudskem pesništvu / reliktno rastlinstvo, živalstvo

relikviárij -a m ( á )
rel. posoda za hranjenje relikvij: izdelati relikviarij ; zlat relikviarij ; relikviarij v obliki skrinjice

relíkvija -e ž ( í )
1. rel. del telesnih ostankov ali telesni ostanki svetnika, svete osebe, ki se mu izkazuje posebna čast, spoštovanje, sveti ostanki: častiti, hraniti relikvijo / relikvije sv. Cirila
// del predmeta ali predmet, ki je v zvezi s svetnikom, sveto osebo in ki se mu izkazuje posebna čast, spoštovanje: po legendi so to relikvije verig sv. Petra
2. vznes. posmrtni ostanki, truplo zelo cenjenega, spoštovanega človeka: relikvija tega borca za svobodo počiva v domači zemlji
knjiž. obleka umrlega sina je bila za mater relikvija svetinja ; knjiž. vrč iz kitajskega porcelana je hišna relikvija se ohranja, deduje iz roda v rod

rém -a m ( ẹ̑ )
fiz., do 1980 enota za merjenje ekvivalentne doze ionizirajočega sevanja: meriti obsevno dozo v remih

remake in rimêjk -a [ rimêjk ] m ( ȇ )
novejši posnetek, novejša izvedba uspešnega starejšega umetniškega dela, zlasti filmskega, gledališkega, glasbenega: pripravljati, snemati remake ; imeti pravice za remake ; remake uspešnice iz začetka osemdesetih ; scenarij, zamisel za remake

remanénten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
fiz., navadno v zvezi remanentni magnetizem magnetizem, ki ga ohranijo nekatere snovi tudi zunaj magnetnega polja:

remedúra -e ž ( ȗ )
knjiž. izboljšanje , ureditev : remedura razmer / uvesti remedure v poslovanje izboljšave / remedure proti prekupčevanju ukrepi

rémek -- v prid. rabi ( ẹ̑ )
knjiž., v zvezi remek delo umetniško, tehnično dovršeno delo; mojstrovina : filmsko, pripovedno remek delo ; remek delo arhitekture

rémelj -na [ reməlj ] m ( ẹ̑ )
nižje pog. (lesena) letev: zaboj iz remeljnov / polagati strešno opeko na remeljne

rêmen -éna m ( é ẹ́ )
zastar. jermen : zapeti, zategniti remen

remí 1 tudi rémi -ja m ( ȋ; ẹ̑ )
igr. igra z dvema snopoma po dvainpetdeset kart in štirimi ali šestimi jokerji: igrati remi

remí 2 -ja m ( ȋ )
šah. neodločen izid igre: ponuditi, zavrniti remi ; sporazumeti se za remi ; partija se je končala z remijem

remíks tudi remix -a [ remíks ] m ( ȋ )
skladba, oblikovana z združevanjem že izdelane skladbe z novimi zvoki: posneti remiks ; zasloveti z najnovejšim remiksom uspešnic ; album, kompilacija remiksov ; aranžma, vokali za remiks / plesni remiks

remíksanje -a s ( ȋ )
glagolnik od remiksati: remiksanje glasbe, skladb ; mojster remiksanja / licenca, ponudba, razpis za remiksanje

remíksati -am nedov. in dov. ( ȋ )
aranžirati, oblikovati skladbo z združevanjem že izdelane skladbe z novimi zvoki: remiksati glasbo ; remiksati različne skladbe / remiksati album

rèmilitarizácija -e ž ( ȅ-á )
ponovna postavitev, namestitev vojaštva in vojaških naprav na kako ozemlje: remilitarizacija obmejnega pasu / remilitarizacija države

reminiscénca -e ž ( ẹ̑ ) knjiž.
1. nejasen, navadno čustveno obarvan spomin: predajati se sentimentalnim reminiscencam ; vrnitev v domovino mu je vzbudila reminiscence na mladost / v pripoved je vpletal nekake zgodovinske reminiscence
2. sestavina, element umetniškega dela, ki oblikovno, motivno spominja na kako drugo umetniško delo: v romanu so očitne reminiscence iz del znanih pisateljev / nova simfonija vsebuje reminiscence na avtorjeva prejšnja dela

remisíja -e ž ( ȋ )
med. začasno izboljšanje bolezni: za to bolezen so značilne remisije

remix gl. remiks

remíza -e ž ( ȋ )
pokrit prostor za shranjevanje, čiščenje in popravljanje (tirnih) vozil: tramvaj je odpeljal iz remize / remiza za železniške vagone

remizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
šah. končati igro z remijem: veliko partij je remiziral ; remizirati s kom

remónt -a m ( ọ̑ )
teh. redni pregled, popravilo in zamenjava dotrajanih delov strojev, naprav: remont kotla v plinarni ; remont plavža ; skrajšati čas remonta / opravljati remont / ladja je v remontu

remónten -tna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na remont: remontna dela / remontna delavnica ; remontno podjetje

remontírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
teh. opraviti remont: remontirati stroje

remórker -ja m ( ọ̑ )
navt. ladja za vleko, reševanje ladij; vlačilec : z remorkerji so odvlekli poškodovano ladjo ; remorker z navezanimi čolni

remunerácija -e ž ( á )
knjiž. nagrada , plačilo : izplačati, odobriti remuneracijo blagajniku društva

réna 1 -e ž ( ẹ̑ ) pog.
1. pokrovka : pokriti lonec z reno
2. nav. mn. činela : boben in rene

réna 2 -e ž ( ẹ̑ )
metal. žarg. staro, odpadno železo: zbirati reno

renault -a [ renó -ja ] m ( ọ̑ )
osebni avtomobil francoske tovarne Renault: renaulti in citroeni

renčáč -a m ( á )
1. ekspr. pes, ki (zelo) renči: pomiriti renčača
2. slabš. neprijazen, zadirčen človek: ne meni se za tega renčača

renčánje -a s ( ȃ )
glagolnik od renčati: renčanje medveda, psa / ne bom poslušal njegovega renčanja

renčáti -ím nedov. , rênči in rénči; rênčal in rénčal ( á í )
1. oglašati se z zamolklim, grozečim glasom: medved, pes renči ; divje, močno renčati / grozeče renčati
2. slabš. govoriti z nizkim, neprijaznim glasom: slabe volje je, zato renči ; nekaj je godrnjal in renčal predse
// s predlogom neprijazno, zadirčno govoriti s kom: renčati drug na drugega, v drugega

renčàv -áva -o prid. ( ȁ á )
ki (rad) renči: renčav pes / slabš. govoriti z renčavim glasom neprijaznim, zadirčnim

renčelíca -e ž ( í )
nar. zahodno priprava za sekanje, obsekavanje, navadno z ukrivljenim koncem; klestilnik : z renčelico je naklestil kup vej

rendez-vous gl. randevu

renegát -a m ( ȃ )
nav. slabš. odpadnik, navadno narodni: postati renegat / narodni renegat

renegátka -e ž ( ȃ )
nav. slabš. odpadnica, navadno narodna: v tujini je postala renegatka

renegátski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na renegate: renegatsko dejanje / renegatska skupina

renegátstvo -a s ( ȃ )
nav. slabš. odpadništvo, zlasti narodno: očitali so mu renegatstvo / narodno renegatstvo

renesánčen -čna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na renesanso: renesančni slog / renesančne freske ; renesančna literatura / renesančni skladatelji

renesánčnik -a m ( ȃ )
renesančni umetnik: italijanski renesančniki ; dela renesančnikov

renesánsa -e ž ( ȃ )
1. um. evropski umetnostni slog v 15. in 16. stoletju, ki posnema staro grško in rimsko umetnost: proučevati renesanso in barok ; glasbena renesansa ; renesansa v slikarstvu / italijanska renesansa ; karolinška renesansa
// doba tega sloga: razvoj arhitekture v renesansi / pozna renesansa
2. knjiž. prerod : renesansa univerze / renesansa športa v dvajsetem stoletju razcvet

renesánski -a -o prid. ( ȃ )
knjiž. renesančen : renesanski slog / renesanska arhitektura

renéta -e ž ( ẹ̑ )
agr. jesensko ali zimsko jabolko zelene ali rumene barve z rdečimi, oranžnimi progami: jonatan in reneta

rénij -a m ( ẹ́ )
kem. redka, zelo težko taljiva žlahtna kovina bele barve, element Re: pridobivanje renija

reniténca -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. upornost , kljubovalnost : mladostna renitenca

reniténten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. uporen , kljubovalen : renitenten človek

renklóda -e ž ( ọ̑ )
agr. sadno drevo ali njegov rdeči, rumeni, zeleni koščičasti sad: renklode in mirabele / zelena renkloda

renomé -êja m ( ẹ̑ ȇ )
knjiž. ugled , sloves : ohraniti si renome ; paziti na renome ; tovarna si je s svojimi izdelki pridobila svetovni renome / imeti velik renome

renominácija -e ž ( á )
glagolnik od renominirati: renominacija delnic, proračuna

renominírati -am dov. in nedov. ( ȋ ) ekon.
ponovno določiti vrednost česa: renominirati proračun

renomírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
knjiž. hvaliti , slaviti : v govoru je renomiral pokojnikove zasluge
// hvaliti se, postavljati se: nikar spet ne renomiraj ; rad renomira s svojo spretnostjo

renóns 1 -a m ( ọ̑ )
igr. zahteva pri kartanju, da se zaradi kršenja pravil igra razveljavi, konča: zaradi renonsa so nehali igrati

renóns 2 medm. ( ọ̑ )
igr. izraža pri kartanju zahtevo, da se zaradi kršenja pravil igra razveljavi, konča: renons, zmotil si se pri deljenju kart

renónsa -e ž ( ọ̑ )
igr. renons 1 : zaradi renonse je bila igra razveljavljena

renovácija -e ž ( á )
knjiž. obnova , prenova : renovacija gradu, lokala

renovíranje -a s ( ȋ )
knjiž. obnavljanje , prenavljanje : renoviranje stanovanja

renovírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. obnoviti , prenoviti : renovirati grad, ladjo

rénski -a -o prid. ( ẹ̑ )
1. nanašajoč se na Ren: renski breg / renska mesta
2. agr., v zvezi renski rizling trta z grozdi s srednje velikimi rumenkastimi jagodami, po izvoru iz Nemčije: gojiti renski rizling
// kakovostno belo vino iz grozdja te trte z izrazitim vonjem: buteljka renskega rizlinga
num. renski goldinar zlatnik, kovan od konca 14. stoletja v zahodni Nemčiji; rajniš

rénta -e ž ( ẹ̑ )
v nekaterih državah dohodek od lastništva nepremičnin, vplačanega denarja: dobivati, imeti rento ; živeti od rente / podpisati dogovor o dosmrtni renti ; poškodovanec ima pravico do mesečne rente / prodati rento
ekon. zemljiška renta presežni produkt, ki ga dobi zemljiški lastnik, ki da zemljo v zakup, v obliki dela, pridelkov ali denarja

rentabílen -lna -o prid. , rentabílnejši ( ȋ )
ki prinaša dobiček ali pri katerem se dejanski stroški v celoti povrnejo, donosen: rentabilna proizvodnja ; pri teh cenah govedoreja ni rentabilna ; rentabilno poslovanje / rentabilna železniška proga
// ki prinaša dobiček, korist: to delo ni rentabilno / izbral si je rentabilen poklic

rentabilitéta -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. rentabilnost : rentabiliteta proizvodnje / rentabiliteta velikih ladij

rentabilitéten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. rentabilnosten : pri novih investicijah je potrebno upoštevati rentabilitetne faktorje

rentabílnost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost rentabilnega: ugotavljati rentabilnost poslovanja ; rentabilnost proizvodnje / poslovati na meji rentabilnosti komaj še rentabilno / rentabilnost planinskih koč

rentabílnosten -tna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na rentabilnost: rentabilnostne težnje v gospodarstvu
ekon. rentabilnostni račun ugotavljanje razmerja med dobičkom in vloženimi sredstvi

rent-a-car in rent a car -- tudi -a [ rént-a-kár ] m ( ẹ̑-ȃ )
izposojevalnica avtomobilov: podjetje ima rent-a-car
// pog. avtomobil, izposojen v taki izposojevalnici: na letališču je najel rent-a-car ; v prid. rabi: rent-a-car služba

rentáčenje -a s ( á )
glagolnik od rentačiti: ni se zmenil za njegovo rentačenje ; preklinjanje in rentačenje

rentáčiti -im nedov. ( á ȃ ) ekspr.
1. z grobim, zadirčnim govorjenjem izražati jezo, nezadovoljstvo: nič ji ni prav, zmeraj rentači ; rentačiti zaradi slabega vremena / rentačiti na koga, nad kom
// s prislovnim določilom tako izražajoč jezo, nezadovoljstvo iti: rentačiti dalje po cesti
2. grobo, zadirčno govoriti: kaj tako rentačiš, mirno povej / vse so pokvarili, je rentačil

rénten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na rento: rentni upravičenec / rentni dohodek

réntgen -a m ( ẹ̑ )
1. rentgenski aparat: rentgen se je pokvaril ; slikati z rentgenom
// pog. rentgenski pregled: poslati bolnika na rentgen
// pog. rentgenski oddelek: v službi je na rentgenu
2. fiz., do 1980 enota za merjenje obsevne doze ionizirajočega sevanja: meriti moč sevanja v rentgenih

rentgenizíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od rentgenizirati: poslati bolnika na rentgeniziranje ; rentgeniziranje pljuč

rentgenizírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
presvetljevati ali slikati z rentgenskimi žarki, zlasti telesne dele, organe: rentgenizirati prsni koš, pljuča / rentgenizirati bolnika
ekspr. rentgeniziral jih je skozi svoja debela očala ostro, predirljivo gledal
teh. rentgenizirati kovinski ulitek

rentgenográm -a m ( ȃ )
med. rentgenski posnetek: rentgenogram kostnih zlomov
teh. rentgenogram zvarjenih stikov

rentgenológ -a m ( ọ̑ )
strokovnjak za rentgenologijo: kongres rentgenologov / zdravnik rentgenolog

rentgenologíja -e ž ( ȋ )
veda o rentgenskih žarkih in njihovi uporabi zlasti v medicini: razvoj rentgenologije / inštitut za rentgenologijo

rentgenolóški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na rentgenologe ali rentgenologijo: rentgenološke preiskave / rentgenološki inštitut ; rentgenološki oddelek bolnišnice

réntgenski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na uporabo rentgenskih žarkov: rentgensko presvetljevanje ; rentgensko slikanje zob / rentgenski aparat aparat za presvetljevanje ali slikanje telesnih delov, organov z rentgenskimi žarki / rentgenski oddelek v bolnišnici ; rentgenski tehnik
fiz. rentgenski žarki ali rentgenska svetloba elektromagnetno valovanje z majhno valovno dolžino, izvirajoče iz elektronov v atomih ; rentgenska cev priprava za pridobivanje rentgenskih žarkov ; med. rentgenski izvid ; rentgenski posnetek ; rentgenska diagnostika ; teh. rentgenska naprava za odkrivanje razpok v zidu ; rentgenska preiskava ulitka

rentier -a [ rentjé -êja ] m ( ẹ̑ ȇ )
knjiž. rentnik : rentieri in delničarji

rentírati se -am se nedov. in dov. ( ȋ )
knjiž. prinašati korist, dobiček: zgraditi hotel, ki bi se rentiral ; ta investicija se počasi rentira

réntnica -e ž ( ẹ̑ )
v nekaterih državah ženska, ki ima, prejema rento: poročil se je z bogato rentnico

réntnik -a m ( ẹ̑ )
kdor ima, prejema rento: bogat rentnik ; rentniki in podjetniki

rentnína -e ž ( ī )
v nekaterih državah davek od rente: plačevati rentnino

réntniški -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na rentnike: rentniški družbeni sloj / rentniška miselnost

rèokupácija -e ž ( ȅ-á )
knjiž. ponovna zasedba, ponovna osvojitev: avstrijska reokupacija Ilirskih provinc

reorganizácija -e ž ( á )
glagolnik od reorganizirati: opraviti reorganizacijo ; reorganizacija šolstva ; načrt za reorganizacijo

reorganizacíjski -a -o prid. ( ī )
nanašajoč se na reorganizacijo: reorganizacijske spremembe / reorganizacijska dejavnost

reorganizíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od reorganizirati: pospešiti reorganiziranje armade

reorganizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
na novo, drugače organizirati: reorganizirati delo v šoli ; reorganizirati gospodarstvo / reorganizirati društvo ; četa se je morala reorganizirati

reostát -a m ( ȃ )
elektr. spremenljivi upor z dvema priključkoma za uravnavanje električne upornosti: reostat se je pokvaril

rèp rêpa in répa tudi rép -a m ( ȅ é, ẹ́; ẹ́ )
1. gibljiv, različno oblikovan podaljšek zadnjega dela trupa nekaterih živali: pes je dvignil, spodvil rep ; prisekati rep ; ribe krmarijo z repom ; krava je z repom odganjala muhe ; žival z dolgim repom ; košat, kosmat rep ; ploščat bobrov rep ; ima dolg jezik kot krava rep / juha iz govejega repa ; pren. v hlevu ima več repov (živine)
// dlaka, perje, ki ta podaljšek prekriva: pav je razprl rep ; izpuliti pero iz repa ; žima iz konjskega repa ; ptica s pisanim repom
2. navadno s prilastkom repu podoben del česa
a) po mestu: rep letala, vozila
b) po obliki: rep klopotca, kometa / ekspr.: ponev z dolgim repom ; pipa s kratkim repom ustnikom
3. zadnji, končni del skupine ljudi, živali, predmetov: rep kolone, sprevoda ; rep konvoja je zaostal / vagon na repu vlaka / biti, hoditi na repu za skupino
4. ekspr. dolga vrsta: rep pred pultom se je daljšal / čakati, stati v repu
5. pog. v šop speti lasje: narediti si rep / lase je počesala v dva repa
// navadno v zvezi konjski rep visoko nad tilnikom v šop speti lasje: ima, nosi konjski rep / speti lase v konjski rep
ekspr. govoril je nekaj, kar ni imelo ne glave ne repa kar je govoril, je bilo brez logične povezave ; pog., ekspr. izpuliti hudiču rep doseči, napraviti kaj na videz nemogočega; z drznim dejanjem napraviti kaj neškodljivo ; ekspr. stisnil je rep med noge umaknil se je, zbežal je; vdal se je, odnehal je ; ekspr. stopiti komu na rep narediti, da ne more opravljati določene dejavnosti, storiti določenega dejanja ; publ. naše moštvo je na repu lestvice na enem izmed zadnjih mest, na zadnjem mestu ; ekspr. za mišji rep je manjkalo, pa bi me ujeli zelo malo ; ekspr. če mački na rep stopiš, zacvili človek se oglasi, razburi, če kdo prizadene njegove koristi, interese ; preg. izgovor je dober, tudi če ga pes na repu prinese v sili se izkoristi kakršnokoli opravičilo
agr. kozolec na rep dvojni kozolec s podaljškom ; anat. konjski rep šop hrbtenjačnih živcev na koncu hrbtenjače ; rep mišice tanjši del mišice, ki je s kito pripet na kost ; bot. kozji rep rastlina s trikotnimi kopjastimi listi in majhnimi zelenimi cveti v socvetjih; stajska metlika ; lisičji rep trava z jajčastim, ovalnim ali podolgovatim socvetjem, Alopecurus ; mačji rep trava z ozkim, valjastim socvetjem, Phleum ; pasji rep trava, ki raste na vlažnih tleh, Cynosurus ; les. lisičji rep ročna žaga z ročajem na eni strani in listom, ki se proti koncu zožuje ; šport. rep smučke ; teh. spoj na lastovičji rep spoj, pri katerem ima vezni element trapezast prerez ; zool. opice z oprijemalnim repom

répa -e ž ( ẹ́ )
kulturna rastlina z velikimi listi ali njen beli omeseneli podzemeljski del: okopavati, pleti, puliti repo ; sejati repo ; debela, puhla repa / ribati repo / olupiti nekaj rep / skuhati kislo repo
nar. laška repa krmna rastlina z užitnimi, krompirju podobnimi gomolji; topinambur
gastr. bujta repa prekmurska jed iz repe, kaše in svinjskega mesa

repáč -a m ( á )
ekspr. žival z dolgim repom: repač ga je oplazil z repom
metal. repač nekdaj težko kladivo na vodni pogon

répar -ja m ( ẹ̑ )
nekdaj srebrnik za štiri krajcarje: od trgovca si je izposodil šestdeset goldinarjev in pet reparjev
num. srebrnik s podobo repe na eni strani, kovan od začetka 16. stoletja v Salzburgu

reparácija -e ž ( á )
nav. mn. dajatev, ki se določi pripadnikom premagane države, vojna odškodnina: Nemci so morali po drugi svetovni vojni plačati velike reparacije / vojne reparacije

reparacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na reparacijo: reparacijska komisija / reparacijske dajatve

reparatúra -e ž ( ȗ )
knjiž. popravilo , popravljanje : plačati za reparaturo radijskega sprejemnika ; generalna reparatura / reparatura avtomobila je dolgo trajala

reparatúren -rna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na reparaturo: reparaturna dela / reparaturni stroški

reparírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. popraviti : pisalni stroj je treba reparirati

repartícija -e ž ( í )
knjiž. razdelitev , porazdelitev : reparticija stroškov

repasáž -a m ( ȃ )
šport., pri nekaterih tekmovanjih dodatno tekmovanje izločenih tekmovalcev, ki omogoči uvrstitev v nadaljnje tekmovanje: v finale so se uvrstili šele po repasažih / repasaž osmercev

repasírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
tekst. popraviti manjše napake zlasti pri pleteninah:

répast 1 -a -o prid. ( ẹ́ )
podoben repi: jabolka imajo repast okus
ekspr. imeti repaste lase ravne, v pramenih viseče

rêpast 2 in répast -a -o prid. ( é; ẹ́ )
podoben repu: repast podaljšek
// repat : repasta žival

repàt -áta -o prid. ( ȁ ā )
ki ima rep: repata žival
// ki ima velik, košat rep: repata lisica
vrtn. repati ščir okrasna rastlina z rdečimi, dolgo trajajočimi cveti, Amaranthus caudatus ; zool. repate dvoživke

repáti 1 -ám nedov. ( á ȃ )
ekspr. hoditi (tik za kom): kaj pa repaš za menoj / vsak dan je repala v sosednjo vas

repati 2 ipd. gl. rapati ipd.

repatíca -e ž ( í )
plinasto nebesno telo s svetlim jedrom in repu podobnim podaljškom: na nebu se je pojavila repatica ; opazovati repatico / zvezda repatica

repatriácija -e ž ( á )
glagolnik od repatriirati: repatriacija internirancev ; komisija za repatriacijo

repatriacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na repatriacijo: repatriacijski postopek / repatriacijska komisija

repatriíranec -nca m ( ȋ )
knjiž. kdor je repatriiran: pomagati repatriirancem

repatriírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. narediti, omogočiti, da se kdo vrne v domovino: repatriirati vojne ujetnike / repatriirati arhivsko gradivo

rêpček in répček -čka m ( ē; ẹ̄ )
ekspr. repek : pes maha z repčkom ; zajčji repček

repèč -éča -e prid. ( ȅ ẹ́ )
nar. pordel , zaripel : sedel je pri ognju z repečim obrazom ; repeč od sramu

rêpek in répek -pka m ( ē; ẹ̄ )
nav. ekspr. manjšalnica od rep: mačica se igra z repkom ; kratek repek / klobasa z repkom / stati v repku pred trgovino / lase si je spenjala v dva repka

repelènt -ênta tudi -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
sredstvo, ki ščiti pred piki žuželk, klopov: uporabljati repelente proti klopom

répen 1 -pna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na repo: repno listje, perje ; repno seme / repni olupki / repno polje
bot. repna ogrščica repi sorodna rastlina z rumenimi cveti, ki se goji zaradi oljnatega semena, Brassica rapa var. silvestris

rêpen 2 in répen -pna -o prid. ( ȇ; ẹ̑ )
nanašajoč se na rep: repne dlake ; repna peresa
anat. repno vretence ; zool. repna plavut neparna plavut na koncu repa pri ribah, kitih

repénčiti se -im se nedov. ( ẹ́ ẹ̑ ) ekspr.
1. oblastno, prevzetno se vesti, ravnati: doma se repenči, v službi je pa preveč pohleven ; repenčiti se kakor petelin na gnoju
2. jeziti se, razburjati se: repenči se, kadar boš upravičen ; najbolj so se repenčili tisti, ki se jim sploh ne bi bilo treba / dokaži, da nisi reva, se je repenčil

reper ipd. gl. raper ipd.

reperkusíja tudi reperkúsija -e ž ( ȋ; ú )
mn., publ. posledica : spor med državama je imel škodljive reperkusije ; tako ravnanje ne bo brez neprijetnih reperkusij / dviganje cen električne energije bo privedlo do reperkusij na cene izdelkov bo vplivalo

repertoár -ja m ( ā )
1. skupek gledaliških, glasbenih del, ki se izvajajo v eni sezoni: sestavljati repertoar ; uvrstiti dramo, opero v repertoar ; bogat, sodoben repertoar ; repertoar naših gledališč je letos zelo zanimiv / železni repertoar gledališka, glasbena dela, ki se zaradi svoje umetniške vrednosti, priljubljenosti izvajajo več sezon
pog. dati dramo na repertoar izvajati, uprizarjati jo
// vloge, skladbe, ki jih obvlada kak igralec, glasbenik: pevec, pianist z zelo širokim repertoarjem ; značilnosti igralčevega repertoarja
2. knjiž. količina, kakovost stvari iste vrste, v kateri se je mogoče odločiti; izbira : bogat repertoar izraznih sredstev / figure iz beneškega slikovnega repertoarja
3. ekspr., z rodilnikom množina različnih stvari iste vrste: bogat repertoar čustev in razpoloženj ; širok repertoar možnosti

repertoáren -rna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na repertoar: repertoarni načrt / repertoarna politika gledališča

repertórij -a m ( ọ́ )
knjiž. seznam, popis s pregledno urejenimi podatki o določeni tematiki: leksikon je uporaben tudi kot bibliografski repertorij ; repertorij starih zgodovinskih tekstov / repertorij pravnih določil seznam, kazalo
knjiž. protestantski šolski repertorij protestantske šolske knjige

rêpete medm. ( ȇ )
izraža zahtevo po ponovitvi, še (enkrat): ko je pojedel, je rekel: repete ; sam.: prositi za repete

repetènt -ênta tudi -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
pog. učenec, ki ponavlja razred; ponavljavec : v tem razredu je nekaj repetentov

repetêntka tudi repeténtka -e ž ( ē; ẹ̄ )
pog. učenka, ki ponavlja razred; ponavljavka : v razredu je samo ena repetentka

repetícija -e ž ( í )
knjiž. ponovitev , ponavljanje : dijaku je potrebna repeticija nekaterih poglavij
glasb. zaporedno hitro ponavljanje istega tona; znak za ponavljanje skladbe ali dela skladbe; ponavljaj

repetírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. knjiž. ponoviti : predstavo so na željo občinstva še dvakrat repetirali
šol. žarg. repetirati razred ponavljati
2. voj. potegniti zaklep pri nekaterih vrstah ročnega strelnega orožja nazaj in potisniti naboj v cev: repetiral je in ustrelil / repetirati puško, pištolo

repetíren -rna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ročno strelno orožje, pri katerem se z zaklepom potisne vsak naboj posebej iz magazina v cev: repetirni mehanizem / repetirna puška repetirka

repetírka -e ž ( ȋ )
voj. puška, pri kateri se z zaklepom potisne vsak naboj posebej iz magazina v cev: vojaki so bili oboroženi z repetirkami / puška repetirka

repetitíven -vna -o prid. ( ȋ )
knjiž. ponavljajoč se: repetitivni gibi

repetítor -ja m ( ȋ )
šol., nekdaj kdor ponavlja s kom učno snov: preživljal se je kot repetitor

repetitórij -a m ( ọ́ ) šol.
1. ciklus predavanj in vaj, namenjen ponavljanju učne snovi: organizirati repetitorij matematike
2. priročnik za ponavljanje učne snovi: napisati fizikalni repetitorij

repetníca -e ž ( í )
nav. mn., star. perutnica : golob je razprostrl repetnice ; mahati, udarjati z repetnicami

repetníčka -e ž ( í )
nav. mn., star. perutnička : ptič je razprostrl repetničke in odletel

répica 1 -e ž ( ẹ́ )
nav. ekspr. manjšalnica od repa: izpulila je nekaj repic in zelnatih glav / na trgu je kupila kislo repico
agr. oljna repica kulturna rastlina z rumenimi cveti, ki se goji zaradi oljnatega semena

repíca 2 -e ž ( í )
nar. vzhodno zadnji del sore: sedeti na repici

repíca 3 -e ž ( í )
nar. koroško krompir : saditi repico

repìč -íča m ( ȉ í )
repek : ptič s kratkim repičem

répičen -čna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na oljno repico: repično polje / repično olje

repína 1 -e ž ( í )
meso z repa prašiča ali goveda: skuhati repino ; juha iz repine

repína 2 -e ž ( í )
nar. repno listje, repno perje: posušiti repino

repíncelj -clja m ( í )
nar. vzhodno motovilec : nabirati repincelj ; seme repinclja

repínec -nca m ( ȋ )
bot. rastlina z rdečkastimi cveti v koških in kaveljčastimi ovojnimi listi, Arctium: ob poti raste repinec / navadni repinec

repíšče in répišče -a s ( í; ẹ́ )
njiva, na kateri raste repa: s plevelom zaraslo repišče / saditi krompir na repišče

répiti -im tudi rêpiti -im nedov. ( ẹ́ ẹ̑; é ȇ )
ekspr. hoditi (tik za kom): kamor je šla, je repil za njo

répje -a s ( ẹ̑ )
repno listje, repno perje: skuhati, sušiti repje

repkáti -ám tudi répkati -am tudi rêpkati -am nedov. ( á ȃ; ẹ̑; ȇ )
1. ekspr. mahati z repom: pes je prijazno repkal
2. ekspr. hoditi (tik za kom): zmeraj je repkal za njo
3. nar. zahodno paberkovati : otroci so repkali po vinogradu

replicírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. odgovoriti, zlasti kratko, jedrnato, navadno zavrnilno: repliciral je na vsako negativno kritiko ; govornik je repliciral, vztrajajoč pri svoji izjavi

replíka -e ž ( ȋ )
1. knjiž. odgovor, zlasti kratek, jedrnat, navadno zavrnilen: njegovo razpravljanje o srednjem veku je sprožilo več replik ; replika na članek ; replika v razpravi / replike nekaterih razpravljavcev obsegajo več strani
2. gled. del dramskega besedila, ki ga igralec govori, ne da bi ga prekinil drug igralec: režiser je iz besedila črtal nekatere replike ; igralec vadi replike ; duhovite replike ; retorične replike
3. um. izvirnemu kipu ali sliki enaka umetnina istega umetnika: portret je naslikal v več replikah
pravn. odgovor javnega tožilca na obrambo, zagovor obtoženca ali tožnika na toženčev odgovor

replikánt -a m ( ā á )
1. kdor replicira, da repliko: replikant je imel svoj monolog
2. kopija : replikante je težko izslediti / proizvodnja nove generacije robotskih replikantov / ustvariti človeške replikante

repljáti -ám nedov. ( á ȃ )
ekspr. hoditi (tik za kom): kamor je šel, je repljala za njim

répnat -a -o prid. ( ẹ̑ )
podoben repi: sadje repnatega okusa / narisal je srce repnate oblike

répnica -e ž ( ẹ̑ )
1. voda, v kateri se kisa repa: repo v sodu obtežimo, da repnica pokrije pokrov ; duh po repnici
2. nar. zasipnica , podsipnica : napraviti, odpreti repnico ; spravljati repo in korenje v repnico
bot. rastlina s pernato deljenimi ali lirastimi listi in rumenimi cveti, Rapistrum

répnik -a m ( ẹ̑ )
1. njiva, na kateri raste repa: hoditi po repniku ; repnik in zelnik
2. nar. repno listje, repno perje: sušiti repnik
3. nar. vzhodno večji lončen, z žico povezan lonec za kuhanje svinjske krme: postaviti repnik v peč
4. zool. majhna ptica pevka s kostanjevo rjavim hrbtom in sivkasto glavo, Acanthis cannabina: gojiti repnike in kanarčke

répnjak in repnják -a m ( ẹ̑; á )
bot. gola ali dlakava rastlina z belimi, rumenkastimi ali svetlo vijoličastimi cveti v socvetjih, Arabis: repnjak cvete / alpski, bohinjski repnjak

repopulácija -e ž ( á )
ponovno naseljevanje (avtohtonih živali): program, projekt repopulacije soške postrvi ; načrti, ribogojnica za repopulacijo ; vzreja in repopulacija / naravna repopulacija

repopulácijski tudi repopulacíjski -a -o prid. ( á; ȋ )
nanašajoč se na repopulacijo: repopulacijski program / repopulacijska sposobnost vodotokov

reporéznica -e ž ( ẹ̑ )
stroj za rezanje repe: reporeznica se je pokvarila ; prodati reporeznico

reportáža -e ž ( ȃ )
sestavek, radijska, televizijska oddaja, ki opisuje ali prikazuje aktualne dogodke, kraje: napisati, posneti reportažo ; objavljati reportaže / fotografska reportaža fotografski posnetki o čem, navadno s kratkim komentarjem ; radijska, televizijska reportaža ; športna reportaža / pisatelj se v slogu približuje reportaži
// poročanje o kakem aktualnem dogodku, kraju zlasti s kraja dogajanja: poslušati reportažo z nogometnega igrišča ; reportažo je moral nenadoma prekiniti

reportážen -žna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na reportažo: reportažna snov / reportažni opis ; reportažni slog / reportažni članki ; reportažna oddaja
rad. reportažni avtomobil avtomobil z aparaturo za radijsko ali televizijsko snemanje

reportážnost -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost reportažnega: pisatelju očitajo reportažnost ; imeti čut za reportažnost

repórter tudi repôrter -ja m ( ọ̑; ō )
novinar, ki na kraju dogajanja zbira ali posreduje informacije o čem: s svetovnega prvenstva v atletiki je poročalo več domačih reporterjev ; delati kot reporter pri časopisu, radiu / časopisni reporter ; radijski, televizijski reporter

repórterka tudi repôrterka -e ž ( ọ̑; ō )
novinarka, ki na kraju dogajanja zbira ali posreduje informacije o čem: nekaj časa je delala kot reporterka ; športna reporterka

repórterski tudi repôrterski -a -o prid. ( ọ̑; ō )
nanašajoč se na reporterje: reporterski poklic ; reportersko delo / reporterski slog

repoštèv in repoštév -éva m ( ȅ ẹ́; ẹ̑ )
v pravljicah staremu moškemu podobno bitje z dolgo sivo brado, ki živi v goratih predelih: pravljica o repoštevu

repovski gl. rapovski

represálija -e ž ( á )
nav. mn. nasilno dejanje, nasilen ukrep, navadno kot povračilo za kako dejanje: protestirati proti streljanju talcev in drugim represalijam ; groziti z represalijami ; surove represalije ; okupatorjeve represalije nad civilnim prebivalstvom / za represalijo je okupator začel požigati vasi
pravn. protipravno dejanje ene države kot odgovor na protipravno dejanje druge države
// nasilno dejanje, nasilen ukrep sploh: tudi represalije niso preprečile stavke ; represalije proti levičarskim gibanjem

represíja -e ž ( ȋ )
knjiž. uporaba prisilnih ukrepov, sredstev za odpravljanje, onemogočanje kake dejavnosti, kakega stanja: v državi se je povečala represija ; z represijo so skušali preprečiti politično organiziranje delavcev
pravn. kazenska represija kaznovanje ; psih. represija nezavedno odrivanje nagonskih teženj, hotenj, čustev, ki niso sprejemljiva za zavest, v podzavest

represíva -e ž ( ȋ )
knjiž. dejavnost, ki se ukvarja z odpravljanjem ali zmanjševanjem posledic nesreč, požarov: sredstva za represivo ; represiva in preventiva / požarna represiva

represíven 1 -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na represijo: represivna družba ; povečana represivna politika ; represivno delovanje države ; represivno zmanjševanje kriminalitete / z represivnimi sredstvi so skušali povečati pritisk na stavkajoče delavce ; represivne akcije proti pristašem osvobodilnega gibanja nasilne, zastraševalne
ped. represivna vzgoja vzgoja, ki temelji na zastraševanju in omejevanju

represíven 2 -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na represivo: preventivna in represivna požarnovarnostna služba / represivni ukrepi v zavarovalništvu

represívnost -i ž ( ȋ )
knjiž. stanje represivnega 1 : povečanje represivnosti v družbi / uveljavljati načela zakonitosti, humanosti in omejene represivnosti

reprezentácija -e ž ( á )
1. knjiž. predstavljanje , zastopanje : pravica reprezentacije predsednika republike
2. publ. reprezentanca : dodeliti sredstva za reprezentacijo
knjiž. zanimiva gledališka reprezentacija dogodkov prikaz, predstavitev

reprezentacíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na reprezentacijo: reprezentacijski organ / reprezentacijska pravica / reprezentacijski stroški

reprezentánca -e ž ( ȃ )
1. moštvo, ki predstavlja, zastopa kako organizacijo, skupnost na kakem tekmovanju: sestaviti reprezentanco ; reprezentanca mesta ; trener reprezentance / državna reprezentanca ki predstavlja, zastopa državo na mednarodnem tekmovanju ; nogometna, telovadna reprezentanca
2. predstavljanje , zastopanje : reprezentanca podjetij v tujini
ekspr. predsednik je v društvu bolj za reprezentanco njegova dejavnost se malo čuti
// pogostitev ob poslovnih, družabnih stikih: sredstva za reprezentanco so se zmanjšala

reprezentánčen -čna -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na reprezentanco: reprezentančni igralci / reprezentančni dres / reprezentančni sklad ; reprezentančni stroški
2. ki v najvišji meri posreduje lastnosti, značilnosti koga, česa: za razstavo v tujini so sestavili reprezentančen izbor slik ; ti podatki niso dovolj reprezentančni ; reprezentančna številka revije / knjiž. anketirati reprezentančna gospodinjstva vzorčna, tipična / knjiž. reprezentančna stavba veličastna, mogočna

reprezentánčnost -i ž ( ȃ )
lastnost, značilnost reprezentančnega: reprezentančnost podatkov / knjiž. reprezentančnost upravne zgradbe veličastnost, mogočnost

reprezentánt -a m ( ā á )
1. športnik, ki je član reprezentance: reprezentanti se že pripravljajo na tekmovanje ; nogometni, smučarski reprezentant / v telovadni ekipi nastopa nekaj državnih reprezentantov
2. kdor ima pravico, sme opravljati kaj namesto koga ali v imenu koga; predstavnik , zastopnik : reprezentanti slovenske mladine / vladni reprezentant
// kdor v najvišji meri posreduje lastnosti, značilnosti koga, česa: glavni junak romana ni samo reprezentant avtorjevih idej / ta rokopis je reprezentant cele vrste podobnih rokopisov

reprezentántka -e ž ( ā )
športnica, ki je članica reprezentance: reprezentantke bodo jutri odpotovale ; reprezentantka Olimpije ; trening reprezentantk / pri tem klubu igra največ državnih reprezentantk

reprezentatívec -vca m ( ȋ )
publ. reprezentant : reprezentativci so že začeli trenirati ; nastop naših reprezentativcev

reprezentatíven -vna -o prid. ( ȋ )
1. ki v najvišji meri posreduje lastnosti, značilnosti koga, česa: ti podatki so reprezentativni ; za razstavo so izbrali po eno reprezentativno delo znanih slikarjev / knjiž. anketirati reprezentativno skupino prebivalstva vzorčno, tipično / knjiž. reprezentativna knjižna izdaja razkošna ; knjiž. reprezentativna večerna obleka izbrana, boljša ; na tak sestanek bi morali poslati kako bolj reprezentativno osebnost pomembno, ugledno ; reprezentativna stavba veličastna, mogočna
2. ki ima pravico, sme opravljati kaj namesto koga ali v imenu koga; predstavniški , zastopniški : predsednik reprezentativnega odbora ; reprezentativni organ

reprezentatívnost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost reprezentativnega: reprezentativnost izbora slikarskih del / knjiž. reprezentativnost palače veličastnost, mogočnost

reprezentíranje -a s ( ȋ )
knjiž. predstavljanje , zastopanje : prizadevati si moramo za primerno reprezentiranje naše kulture v tujini

reprezentírati -am nedov. ( ȋ )
imeti pravico, smeti opravljati kaj namesto koga ali v imenu koga; predstavljati , zastopati : naloga društva je bila, da je reprezentiralo študentsko mladino ; na posvetovanju je reprezentiral vlado / na tekmovanju nas je dobro reprezentirala
// posredovati v najvišji meri lastnosti, značilnosti koga, česa: glavni junak reprezentira tip takratnega meščana / razprava dobro reprezentira raven takratnega jezikoslovja
knjiž. ta človek zna reprezentirati javno nastopati; delati dober vtis

reprezentováti -újem nedov. ( á ȗ )
zastar. predstavljati , zastopati : na shodu je reprezentoval svojo stranko

reprínt -a m ( ȋ )
zal. natančen fotografsko-tiskarski posnetek in natis starejše tržno redke knjige, ponatis: izdajati reprinte / reprint Pleteršnikovega slovarja

reprivatizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
ponovno spremeniti državna, družbena, zlasti proizvajalna sredstva, podjetja v privatna: reprivatizirati banke ; reprivatizirati podržavljeno premoženje

repríza -e ž ( ȋ )
prva predstava kakega gledališkega dela po premieri: ogledati si reprizo ; na reprizi so bili igralci bolj sproščeni kot na premieri
// ponovitev predstave, izvedbe: drama je imela veliko število repriz ; repriza koncerta / publ. letos je to že dvajseta repriza tekmovanja tekmovanje je že dvajsetič
glasb. zadnji del sonatnega stavka, v katerem se ponovi delno spremenjena ekspozicija

reprízen -zna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na reprizo: reprizna zasedba vlog / reprizna predstava

répro... prvi del zloženk ( ẹ̑ )
nanašajoč se na reprodukcijo
a) s tujko v drugem delu: repromaterial
b) z domačo besedo v drugem delu: reprooddelek in repro oddelek ; reprostroka in repro stroka

reprobírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. odkloniti , zavrniti : reprobirati disertacijo / reprobirati kandidata

reprocesíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od reprocesirati: obrat za proizvodnjo in reprocesiranje goriva ; reprocesiranje plutonija

reprocesírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
ločiti uporabne materiale iz uporabljenega, izrabljenega goriva: reprocesirati jedrske odpadke

reproducíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od reproducirati: dovoliti reproduciranje besedila ; natančno reproduciranje slike / reproduciranje glasbenega dela po radiu

reproducírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. s fotografsko-tiskarskim postopkom delati posnetek slike, besedila: reproducirati fotografijo ; slikar ni dovolil reproducirati svojih slik ; reproducirati stare tiske / reproducirati sliko na znamki, v knjigi
2. s posebnimi napravami povzročati, da postane zvočni ali slikovni zapis zlasti glasbenega ali filmskega dela slišen, viden: reproducirati televizijsko sliko z magnetoskopskega traku ; reproducirati glasbo s plošč / telefon slabo reproducira glas
3. ustvarjati kaj táko, kot že obstaja v stvarnosti: v laboratoriju so reproducirali razmere v vesolju
4. umetniško podajati: dirigent je skladbo prepričljivo reproduciral
5. knjiž. opisovati , ponavljati : v poročilu je reproduciral potek dogodka ; priča ni mogla natančno reproducirati tega, kar je videla / njegovo izjavo so slabo reproducirali
skušal je reproducirati, kar se je naučil obnoviti, povedati

reprodúkcija -e ž ( ú )
1. glagolnik od reproducirati: reprodukcija fotografije / naprave za stereofonsko reprodukcijo ; mehanski način reprodukcije zvoka / razvoj glasbene reprodukcije / biti sposoben za reprodukcijo ; prašiči za rejo in reprodukcijo / reprodukcija prebivalstva obnavljanje prebivalstva glede na rodnost in smrtnost
2. slika, fotografija, narejena s fotografsko-tiskarskim postopkom: obesiti reprodukcijo na steno ; prelistaval je knjigo z reprodukcijami umetniških del
3. ekon. obnavljanje proizvodnje: proces reprodukcije ; teorija reprodukcije / družbena reprodukcija obnavljanje proizvodnje v narodnem gospodarstvu ; navadna reprodukcija obnavljanje proizvodnje v nespremenjenem obsegu ; razširjena reprodukcija obnavljanje proizvodnje v povečanem obsegu

reprodukcíjski tudi reprodúkcijski -a -o prid. ( ȋ; ú )
nanašajoč se na reprodukcijo: reprodukcijske naprave ; reprodukcijska tehnika / reprodukcijski fotograf / reprodukcijski organi ; reprodukcijska sposobnost / reprodukcijski material ; reprodukcijski stroški / reprodukcijska veriga medsebojna odvisnost in skladna povezanost gospodarskih panog, ki omogoča nemoteno reprodukcijo

reproduktívec -vca m ( ȋ )
publ. reproduktivni umetnik, poustvarjalec: koncert mladih reproduktivcev / glasbeni reproduktivec

reproduktíven -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na reprodukcijo: reproduktivni postopki ; reproduktivna tehnika / reproduktivni glasbeniki, umetniki / reproduktivna sposobnost
bot. reproduktivni organ cvet

reproduktívnost -i ž ( ȋ )
lastnost, značilnost reproduktivnega: na nekaterih področjih umetnosti prevladuje reproduktivnost, na drugih pa kreativnost / knjiž. reproduktivnost organizmov

reprogramíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od reprogramiranje: reprogramiranje dolgov, kreditov ; reprogramiranje obveznosti ; vlada je bankam prepovedala reprogramiranje posojil

reprogramírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
ekon. ponovno predvideti, vnaprej določiti program česa: reprogramirati proizvodnjo / reprogramirati državi dolgove

répromateriál -a m ( ẹ̑-ȃ )
ekon. žarg. reprodukcijski material: podražiti, uvažati repromaterial ; pomanjkanje repromateriala

réproveríga in répro veríga -e ž ( ẹ̑-í )
publ. reprodukcijska veriga: negospodarnost v reproverigi

reptíl -a m ( ȋ )
nav. mn., zool. žival s suho, zelo poroženelo povrhnjico; plazilec : reptili in amfibije

repúblika -e ž ( ȗ )
1. državna ureditev, v kateri je na čelu države za določeno dobo izvoljeni predsednik: odpraviti monarhijo in razglasiti republiko / ljudska republika v kateri so produkcijska sredstva last delovnega ljudstva ; socialistična republika
// država s tako ureditvijo: vse sosednje države so priznale novo republiko ; meje republike ; predsednik republike ; gospodarski razvoj republike / parlamentarna republika v kateri sta vlada in predsednik vlade podrejena parlamentu ; Francija je z novo ustavo leta 1958 dobila peto republiko ; dan republike v socializmu praznik razglasitve AVNOJ-a za zakonodajno in izvršno ljudsko predstavniško telo 29. novembra 1943 ; predsednik, predsedstvo republike ; red republike z zlatim vencem v socializmu visoko jugoslovansko odlikovanje za posebne zasluge na področju javnega delovanja / Socialistična federativna republika Jugoslavija [SFRJ]
2. enakopravna, relativno samostojna državna enota v sestavu federativno urejene države: nekdanje jugoslovanske republike in avtonomni pokrajini ; enakopravnost republik ; zadeve iz pristojnosti republike / prva leta po 1945 Ljudska republika Slovenija [LRS] ; Socialistična republika Slovenija [SRS] ; zbor republik in pokrajin
// ozemlje, ki pripada tej enoti: prepotoval je že vso republiko ; v prid. rabi:, slabš. banana republika država, zlasti manjša, za katero so značilni nestabilno gospodarstvo, velika odvisnost od pomoči s strani tujega kapitala, neupoštevanje zakonske ureditve in visoka stopnja korupcije
pravn. predsedniška republika v kateri predsednik, voljen za določen čas, usmerja in vodi vladno politiko ; zgod. beneška republika mestna država od začetka 9. do 18. stoletja s središčem v Benetkah

republikánec -nca m ( ȃ )
v nekaterih državah pristaš republikanizma: bil je navdušen republikanec
// član republikanske stranke: v odboru so demokrati in republikanci

republikanízem -zma m ( ī )
1. v nekaterih državah politično gibanje za republikansko ureditev države: program federalizma in republikanizma
2. knjiž. državna ureditev, v kateri je na čelu države za določeno dobo izvoljeni predsednik; republika : boriti se za republikanizem ; antični republikanizem

republikanizírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
uvajati, uveljavljati republikanska načela, republiko: republikanizirati in demokratizirati državo ; Evropa se je po vojni začela republikanizirati

republikánka -e ž ( ȃ )
v nekaterih državah pristašinja republikanizma: republikanke in republikanci
// članica republikanske stranke: premagal je republikanko

republikánski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na republikance ali republiko: republikanska miselnost ; republikanska načela / republikanska stranka / republikanska država ; republikanska ureditev / republikanska vlada

republikánstvo -a s ( ȃ )
republikanska miselnost: javno je priznaval svoje republikanstvo

repúbliški -a -o prid. ( ú )
nanašajoč se na republika 2: republiške meje ; republiško središče / republiški upravni organ ; republiški proračun ; republiški zakon ; republiška skupščina ; republiška ustava / republiški prvak v kegljanju

repúh -a m ( ū )
bot. rastlina z nazobčanimi listi in belimi ali rdečkastimi cveti v koških, Petasites: ob vodi raste repuh / beli repuh

repúš -a m ( ú )
bot. rastlina z jajčastimi ali suličastimi listi in modrimi, vijoličastimi ali zelenkasto belimi cveti v socvetjih, Phyteuma: repuš že cvete / glavičasti repuš

repúšec -šca m ( ȗ )
bot. v skalnih razpokah rastoča blazinasta alpska rastlina s cveti v glavici podobnem socvetju, Physoplexis: šopasti repušec

reputácija -e ž ( á )
knjiž. ugled , priznanje : doseči, utrditi reputacijo ; alpinist z mednarodno reputacijo / za vselej so ga spravili ob reputacijo dobro ime

rés člen. ( ẹ̑ )
1. navadno v povedni rabi izraža, da je kaj v skladu z resničnostjo: ne morem verjeti, da je res ; tisto, o čemer se dosti govori, je navadno res ; kaj bi tajil, ko pa je res ; vprašanje je, če je res in koliko je res ; to ni res ; ugotovi, kaj je res in kaj ni / ekspr.: kar je res, je res ; to ni nič res / to je res, da je drago, je pa dobro
2. izraža podkrepitev trditve: tu je res dolgčas ; razgled od tu je res lep ; on je res sposoben človek ; res ga je škoda / temu delu on res ne bo kos ; tega denarja je hiša res vredna / iron. ti si pa res pameten / elipt.: nisem jaz kriv, res ne ; tega ne vem, res da ne ; se kaj bojiš? Ne, res ne
// izraža začudenje, presenečenje: ali mi boš res naredil to uslugo ; da je res prišel, kdo bi si mislil / ti si to napisal, ali res ; vse boš sam plačal, kaj res
3. izraža rahlo omejitev, pridržek: strokovnjak res ni, nekaj pa le ve / malo časa imaš, že res, pa bi se vseeno lahko kdaj oglasil
4. izraža soglasje, pritrditev: hudo je, res ; res, to se ne spodobi / ali si se res vse naučil? Res ; tega ne bi smel reči. Res, predaleč je šel
// v zvezi z ne izraža pričakovanje pritrditve: saj se ti je samo zareklo, ne res ; ne res, da boš tudi ti prišel / piše se tudi brez vejice: ne res da prideš ; ne boš povedal očetu, ne res da ne
// navadno okrepljen opozarja na trditev v dostavku: pa res, nisem se spomnil nanj ; saj res, da ne pozabim, pismo si dobil / in res: oženil se je
5. v vezniški rabi, v protivnem priredju za uvajanje trditve, ki ji nasprotuje trditev v drugem stavku: res je bila večerja dobra, pa mi vseeno ni teknila ; res zasluži, vendar mu velikokrat zmanjka denarja / res da ga boli, pa mu kljub temu ne bi bilo treba tako vzdihovati resda
ekspr. naj bom papež, če je to res izraža nezaupanje v trditev ; pog., ekspr. veliko slabega govorijo o njem. Pa še res je marsikaj v teh govoricah je resnično ; ekspr. kar praviš, je res, še preres izraža obžalovanje, sprijaznjenje z danimi dejstvi ; sam.:, knjiž. to je za nas vse veljavni res resnica, resničnost

résa 1 -e ž ( ẹ́ ) nav. mn.
1. okrasna nit ali pramen iz niti na robu kakega tekstilnega izdelka: brezrokavnik je olepšala z resami ; ruta z dolgimi resami / stoli, okrašeni z resami
// kar je temu podobno: omelo z bombažnimi, sintetičnimi resami / lase na čelu si je počesala v rese
2. kratek, oster podaljšek pleve pri klasu: ta trava ima rese ; trde ječmenove rese / moka je bila polna bodečih res
3. trša, daljša dlaka: rese v kožuhu kunca
nav. mn., biol. migetalna resa majhen nitast izrastek na celici, ki omogoča gibanje njej sami ali povzroča gibanje tekočine okoli nje; migetalka ; nav. mn., bot. resa zelo zoženi zgornji del pleve

résa 2 -e ž ( ẹ́ )
grmičasta rastlina z igličastimi listi in navadno rdečimi cveti: resa cvete ; kositi reso za steljo / hoditi po resi
bot. drevesasta resa večji sredozemski grm z bledo rožnatimi cveti, Erica arborea ; spomladanska resa nizka grmičasta rastlina z igličastimi listi in rdečimi cveti v socvetjih, Erica carnea

résast -a -o prid. ( ẹ́ )
1. ki ima rese: resast prt ; resast trak na zavesah ; resasto ogrinjalo / trava z resastimi klasi / resasta pšenica / žito postaja resasto
2. poln res: iztrepati resasto jopico, srajco
3. podoben resam: resasti izrastki / resasti oblaki
4. ki je trši, daljši: resasti brki, lasje ; resasta brada ; krava z resasto dlako / jopica iz resaste volne grobe, bodeče
5. lov. ki ima tršo, daljšo dlako: resasti psi / resasti foksterier ; resasti istrski gonič
6. nar. robat , grob 2 : resast človek ; na pogled je resast, v resnici pa je prijazen / resast pogled ; resast značaj
bot. resasti pasji rep enoletna trava z jajčastim klasom in dolgimi resami, Cynosurus echinantus ; tekst. volnena resasta preja volnena preja z naravnimi ali umetnimi resastimi vlakni ; resasta vlakna kratke, debele trše dlake ; vet. resasta dlaka trša in redkejša dlaka pri nekaterih živalih, ki sega čez nadlanko

resàt -áta -o prid. ( ȁ ā )
resast : resata trava / resati ječmen

résav -a -o prid. ( ẹ́ )
zastar. resast : resava gorska trava

resáva -e ž ( ȃ )
geogr. sorazmerno raven, manj rodoviten svet, porasel zlasti z resjem: brin raste zlasti po resavah

résavec -vca m ( ẹ́ )
žival s tršo, daljšo dlako, navadno pes: gojiti resavce / psi resavci
lov. nemški resavec lovski pes s tršo, daljšo dlako sivo rjave barve s temno rjavimi lisami

résda 1 člen. ( ẹ̑ )
1. izraža podkrepitev trditve; res : ta dolina je resda lepa
2. izraža rahlo omejitev, pridržek: zamisel je resda dobra, samo izvedljiva ni
3. izraža soglasje, pritrditev: hudo je, resda ; resda, tako je rekel

résda 2 tudi rés da člen. ( ẹ̑ )
1. izraža podkrepitev trditve; res : njegova razlaga resda ni razumljiva
2. v vezniški rabi, v protivnem priredju za uvajanje trditve, ki ji nasprotuje trditev v drugem stavku: resda je še mlad, pa je že dovolj pameten ; resda je revež, vendar tako hudo spet ni; prim. res

reséda in rezéda -e ž ( ẹ̑ )
vrtn. nizka rastlina z majhnimi zelenkasto rumenimi dišečimi cveti: šopek resede in nageljnov ; duh po resedi

resédast in rezédast -a -o prid. ( ẹ̑ )
po barvi podoben resedi: resedasta obleka

reséden in rezéden -dna -o prid. ( ẹ̑ )
po barvi podoben resedi: resedna bluza

resékcija -e ž ( ẹ́ )
med. kirurška odstranitev dela kakega organa ali dela telesa: resekcija črevesa ; resekcija kolenskega sklepa

résen -sna -o prid. , résnejši tudi resnêjši ( ẹ́ ẹ̄ )
1. v povedni rabi ki se ne šali, smeje: zakaj si tako resen ; postati resen
// ki ne izraža, kaže veselosti: imeti resen obraz ; resen pogled
2. ki pri svojem ravnanju, odločanju upošteva samo pomembne stvari: resen človek ; življenje ga je naredilo resnega ; za svoja leta je kar preveč resna
// ki izraža, kaže tako ravnanje, odločanje: govoriti z resnim glasom ; resno vedenje
3. ki zavzeto, odgovorno izpolnjuje svoje naloge, dolžnosti: resen delavec, študent / za tako delo je potreben resen človek
// ki zahteva veliko mero zavzetosti, odgovornosti: resen študij ; resno delo
4. ki ne vzbuja smeha, veselega razpoloženja: resna pesem / igra ima resno vsebino
glasb. resna opera v 18. stoletju opera s tragično, junaško vsebino
5. nav. ekspr. umetniško, vsebinsko bolj zahteven: bere samo resno literaturo / resna in zabavna glasba
6. ki se nanaša na zelo pomembne stvari: resen pogovor
// zelo pomemben: to je resno vprašanje / v svojem govoru je navedel nekaj resnih pomislekov
7. ekspr. o katerem se domneva, da bo imel slabe, hude posledice: resen gospodarski položaj ; resna bolezen ; poškodba je precej resna / resna napaka, nevarnost
// hud , velik : zaplesti se v resen prepir ; resna ovira
ekspr. fant ima resne namene hoče, želi se poročiti ; ekspr. nosi same resne obleke preprosto krojene, umirjenih barv

resentimènt -ênta m ( ȅ é )
knjiž. zagrenjenost , užaljenost : predajati se resentimentu ; njegovo pisanje izvira iz socialnega resentimenta ; resentiment ponižanih in razžaljenih

resetírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
ponastaviti napravo, pogosto s ponovnim zagonom: resetirati računalnik ; telefon se je samodejno resetiral
// ekspr. prenoviti, poživiti: resetirati državo, možgane

résica -e ž ( ẹ́ )
1. manjšalnica od resa: narediti resice ; senčnik je okrašen z resicami ; prtiček, ruta z resicami / lase na čelu si je česala v resice
2. nav. mn., anat. prstast ali listast izrastek sluznice, zlasti črevesne: premikanje resic / črevesne resice
nav. mn., biol. migetalna resica majhen nitast izrastek na celici, ki omogoča gibanje njej sami ali povzroča gibanje tekočine okoli nje; migetalka

résičast -a -o prid. ( ẹ́ )
ki ima resice: resičaste svilene rute

residuálen tudi reziduálen -lna -o prid. ( ȃ )
knjiž. ki po kakem procesu od česa še ostane; ostali , preostali : residualna olja pri rafiniranju nafte
med. residualni zrak zrak, ki ostane v dihalih po maksimalnem izdihu

resíduum tudi rezíduum -a tudi -dua m ( ȋ )
knjiž. ostanek , preostanek : odpravljati residuume dogmatizma ; residuum preteklosti / residuum različnih kemičnih sredstev v živilih

resignácija -e ž ( á )
glagolnik od resignirati: njegov beg še ne pomeni resignacije / resignacija nad stvarnostjo
knjiž. resignacija predsednika odstop
// stanje resigniranega človeka: iz njegovega govorjenja je bilo čutiti resignacijo / njegova lirika izraža resignacijo

resignatíven -vna -o prid. ( ȋ )
knjiž. ki izraža, kaže resignacijo: resignativna poezija / resignativno občutje

resigníranec -nca m ( ȋ )
ekspr. resigniran človek: utrujeni resigniranci

resigníranost -i ž ( ȋ )
lastnost resigniranega človeka: moti jih njegova resigniranost

resignírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. prenehati si prizadevati za kaj zaradi prepričanja, da je uspeh nemogoč: ni še popustil in resigniral ; resignirati iz malodušja / resigniral je nad stvarnostjo vsakdanjega življenja
2. knjiž., v zvezi z na odpovedati se, odreči se: resigniral je na mesto upravnika / resignirati na pravice
knjiž. predstojnik je bil prisiljen resignirati odstopiti

resína -e ž ( í )
agr. kratek, oster podaljšek pleve pri klasu; osina : resine pri pšenici / pleve in resine so jima padale na lase

résiti se -im se nedov. ( ẹ́ ẹ̑ )
nav. 3. os., nav. ekspr. delati rese: pšenica se resi

résje -a s ( ẹ̑ )
grmičasta rastlina z igličastimi listi in navadno rdečimi cveti: resje je že cvetelo ; nabirati resje
bot. jesensko resje grmičasta rastlina z luskastimi listi in rožnatimi cveti v socvetjih; jesenska vresa ; spomladansko resje nizka grmičasta rastlina z igličastimi listi in rdečimi cveti v socvetjih; spomladanska resa

rèsk 1 rêska in réska m ( ȅ é, ẹ́ )
kratek, rezek glas: jarem se je prelomil z glasnim reskom ; slišati je bilo resk brzostrelke

rèsk 2 medm. ( ȅ )
posnema glas pri prelomu, pretrgu, trenju: resk, poči veja pod nogo ; vzel je pismo, resk, resk, in vrgel koščke v koš

resketáti -ám in -éčem nedov. ( á ȃ, ẹ́ )
dajati kratke, rezke glasove: strojnice resketajo ; brezoseb. v stroju je resketalo in pokalo

réskniti -em in rêskniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑; é ȇ )
dati kratek, rezek glas: na čelu kolone je resknila brzostrelka ; veriga je resknila in se pretrgala

reskrípt -a m ( ȋ )
zgod. pisni odgovor vladarja ali kakega drugega pomembnega predstavnika oblasti na prošnjo, pritožbo: čakati na reskript / kraljevi reskript

résnat -a -o prid. ( ẹ̑ )
resast : resnata trava / krma je resnata

résnež -a m ( ẹ̑ )
ekspr. resen človek: že po naravi je resnež ; resneži in šaljivci

résnica 1 -e ž ( ẹ̑ )
1. agr. pšenica, ki ima klasje z resami; resasta pšenica : sejati resnico
2. vet. trša in redkejša dlaka pri nekaterih živalih, ki sega čez nadlanko; resasta dlaka : ta vrsta ovc nima skoraj nič resnice v kožuhu

resníca 2 -e ž ( í )
1. kar je v skladu s tem, kar je, obstaja: iskati, spoznavati resnico ; znanost odkriva resnico ; ločevati resnico od neresnice / objektivna, relativna, subjektivna resnica ; zgodovinska, znanstvena resnica ; pozitivistično pojmovanje resnice / boriti se, ekspr. goreti za resnico
2. kar je v skladu, se ujema z določenimi dejstvi: poročilo ne ustreza resnici ; dokazati, preverjati resnico ; govoriti resnico ; nerad sliši resnico ; kar si mi povedal, je samo delna, ekspr. polovična resnica ; ekspr. to je čista, gola resnica ; resnica o zločinu / kar pravi, je resnica ; resnica je, da ne vidimo stvari takih, kot so ; v tem je nekaj, ekspr. košček, zrno resnice / po resnici povedati
3. kar se spozna, ugotovi: ta resnica velja za nas vse ; izrekel je globoko resnico ; prišli so do resnice, da je ves trud zaman ; absolutno veljavne resnice / v govor vpleta pregovore in resnice ; ekspr. bradata resnica že dolgo znana, stara
4. knjiž. resničnost : prepričal se je o resnici njegovih trditev
5. knjiž. bistvene lastnosti, značilnosti: spoznati resnico odnosa med človekom in naravo
6. v prislovni rabi, v zvezi v resnici izraža, da kaj je, se godi in ni rezultat izmišljanja, domišljije: v resnici ni tak ; ne vemo, kako mu je v resnici ime ; kazati kaj, kar v resnici ne obstaja ; opisati stvari, kot so v resnici / prepričan je, da to drži, v resnici pa ne
// ekspr. izraža podkrepitev trditve: za to sem ti v resnici hvaležen ; to me v resnici veseli
resnica v oči bode človek ne mara neprijetne resnice ; resnici na ljubo moram priznati, da ga nisem želel srečati izraža podkrepitev ; smejali smo se, da povem resnico, prav vsi poudarja povedano ; preg. da se resnica prav spozna, je treba čuti dva, oba zvona
filoz. resnica ujemanje med mislijo in predmetom ; absolutna resnica o kateri ni mogoče razumsko dvomiti ; pravn. pričati resnico ; rel. verska resnica temeljni, nespremenljivi verski nauk

resnicoljúb -a m ( ȗ )
knjiž. resnicoljuben človek: preudaren mož je in resnicoljub

resnicoljúben -bna -o prid. ( ú ū )
ki ljubi resnico: resnicoljuben človek ; biti resnicoljuben in pravičen / ekspr. resnicoljubna kritika

resnicoljúbje -a s ( ȗ )
knjiž. ljubezen do resnice: resnicoljubje je zmagalo ; vzbuditi v kom resnicoljubje / znano je njegovo resnicoljubje resnicoljubnost

resnicoljúbnost -i ž ( ú )
lastnost resnicoljubnega človeka: dvomili so o njegovi resnicoljubnosti / opisati kaj z večjo ali manjšo resnicoljubnostjo

resníčen -čna -o prid. , resníčnejši ( ī )
1. ki je, se godi in ni rezultat izmišljanja, domišljije: roman je napisan po resničnem dogodku ; pravljični in resnični svet ; resnična in namišljena bolezen ; resnična nevarnost ; to so resnična dejstva ; spoznati resnično stanje
2. ki je v skladu, se ujema z določenimi dejstvi: resnična izjava, trditev ; ni verjel, da je novica resnična ; resnično poročilo ; to je resnično, ne samo mogoče / njegove besede so resnične
3. ki je v skladu z določenimi normami, predstavami: lažni in resnični humanizem ; resnična pomoč ; resnična moralna vrednota
4. ki ima vse bistvene lastnosti, značilnosti: resnični dokazi ; resnično znanje / razpravljali so o tem, kaj je resnična umetnost
5. nav. ekspr. ki je v resnici tak, kot se kaže: resnični demokrat / pokazal je resnično navdušenje
6. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: nima nobenega resničnega prijatelja ; to ni resnična ljubezen ; v resničnem življenju je to drugače
// izraža podkrepitev trditve: to je resnična katastrofa / resnična škoda, da nisi prišel
ekspr. žalostno, a resnično izraža obžalovanje ob kakem neprijetnem dejstvu

resníčnost -i ž ( ī )
1. kar resnično je, obstaja: dojemati, spoznavati resničnost ; na grotesken način prikazovati resničnost ; ločiti sanjski svet od resničnosti ; umetniško podoživetje resničnosti / izkustvena resničnost ; objektivna, subjektivna resničnost ; zgodovinska resničnost / podatki ne ustrezajo resničnosti
2. lastnost, značilnost resničnega: dokazati resničnost izjave ; potrditi resničnost dogodka ; zanikati resničnost česa / dvomiti o resničnosti njegove veselosti / navidezna resničnost posnemanje stvarnega okolja z računalniškimi napravami
publ. zamisel bo kmalu postala resničnost bo uresničena ; publ. opisoval je resničnost svojega časa razmere

resníčnosten -tna -o prid. ( ī )
nanašajoč se na resničnost: resničnostna problematika / zgodba ni resnična, je pa resničnostna

résniti -im, in resníti in résniti -im nedov. ( ẹ́ ẹ̑; ī ẹ́ ẹ̄ )
knjiž. delati, da kdo postane bolj resen: pomanjkanje jih je resnilo ; bolj ko se je bližala ura odhoda, bolj se je resnila / spoznanje mu je resnilo obraz

resnôba -e ž ( ó )
knjiž. resnost : resnoba ga je minila / resnoba obraza

resnôben -bna -o prid. , resnôbnejši ( ó ō )
knjiž. resen : postal je preveč resnoben / resnoben obraz / resnobno vedenje / knjiga ima precej resnobno vsebino / resnobni opravki

resnôbnež -a m ( ȏ )
knjiž. resen človek: imajo ga za resnobneža

resnôbnost -i ž ( ó )
knjiž. resnost : hvalili so njegovo resnobnost / resnobnost gospodarskega položaja

résnost -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost resnega: hvalili so njeno resnost / resnost glasu / resnost pri študiju / resnost položaja / z veliko resnostjo se je lotil dela

rèsocializácija -e ž ( ȅ-á )
knjiž. ponovna socializacija: resocializacija otroka
soc. usposabljanje storilca kaznivega dejanja za vključitev v družbo po prestani kazni

resolúcija -e ž ( ú )
1. javna izjava o pomembnem vprašanju, položaju, sprejeta na sestanku, zborovanju: resolucija je bila izglasovana na zadnjem kongresu ; izvajati, kršiti, spoštovati resolucijo ; sprejeti resolucijo ; resolucija o obsodbi totalitarnih režimov, preprečevanju korupcije ; uresničevati naloge in priporočila iz resolucije ; glasovanje, razprava o resoluciji / prebrati resolucijo ; osnutek, predlog resolucije ; besedilo, poglavja resolucije
pravn. resolucija izglasovana izjava brez konkretnih predlogov, ki se nanaša na določeno vprašanje splošnega pomena in je navadno naslovljena na javnost ali javno osebo ; resolucija v socializmu pravni akt, s katerim skupščina opozarja na vprašanja splošnega pomena in njihovo reševanje v republiki ; zgod. tivolska resolucija izjava slovenske socialnodemokratske stranke o nacionalnem vprašanju, sprejeta na zborovanju v Ljubljani leta 1909
2. število slikovnih točk, ki jih naprava za predstavitev podatkov prikaže uporabniku; ločljivost : prikazovalnik slike resolucijo avtomatsko prilagodi zaslonu ; fotoaparat, kamera, zaslon z visoko resolucijo
// število slikovnih točk, ki sestavljajo fotografijo, videoposnetek: slika, video v resoluciji, z resolucijo 1600 × 1200 slikovnih točk

resolúten -tna -o prid. ( ȗ )
knjiž. odločen , samozavesten : biti resoluten ; resolutna ženska

resolútnost -i ž ( ȗ )
knjiž. odločnost , samozavestnost : resolutnost se mu je vrnila ; upirati se z vso resolutnostjo / resolutnost izjave

resonánca -e ž ( ȃ )
1. fiz. nihanje nihala z največjo amplitudo, ko se frekvenca vsiljenega nihanja izenači s frekvenco nihala: povzročiti resonanco ; posledice, učinek resonance / priti v resonanco ; biti v resonanci
2. glasb. ojačenje zvoka zaradi hkratnega nihanja zvočila in telesa, ki lahko niha z isto frekvenco, odzvok: uglasiti struno tako, da nastane resonanca / resonanca tona v ustni votlini
3. knjiž. odmev , odziv : njegova poezija nima resonance v današnjem času

resonánčen -čna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na resonanco: resonančna frekvenca ; resonančno nihanje / resonančne lastnosti glasbila / resonančni prostor zvočila ; resonančni trup trup pri klavirju, godalih in nekaterih brenkalih, ki ojačuje zvok ; resonančno dno spodnja plošča resonančnega trupa pri klavirju, godalih in nekaterih brenkalih
les. resonančni les les z ravnimi, gostimi letnicami, ki ojačuje zvok

resonátor -ja m ( ȃ )
fiz. naprava, v kateri se vzdržuje nihanje z lastno frekvenco: analizirati zvok z resonatorji / votlinski resonator za zvok ali elektromagnetno valovanje v obliki votline

resonírati -am nedov. ( ȋ )
knjiž. biti v resonanci: izmeriti frekvenco, pri kateri telo resonira

résoplavútarica -e ž ( ẹ̑-ȗ )
nav. mn., pal. izumrle morske ribe s plavutmi z močno koščeno zasnovo, iz katere so se razvile okončine kopenskih vretenčarjev:

resór -ja in -a m ( ọ̑ )
1. delovno področje ministra: stranke so si razdelile resorje v vladi ; prevzeti resor za pravosodje / ministrski resor ; minister brez resorja minister brez listnice
2. delovno področje, navadno v javni upravi: organizirati delo uprave po resorjih ; gospodarski resor / voditi, upravljati finančni resor odsek, oddelek
njegov resor so zlasti socialna vprašanja ukvarja se zlasti s socialnimi vprašanji ; pog. ta dela ne spadajo v moj resor v mojo pristojnost

resorbírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
knjiž. vpijati , vsrkavati : črevesne resice resorbirajo hranilne snovi ; resorbirati vlago, vodo

resóren -rna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na resor: resorni minister / resorna sestava republiškega izvršnega sveta

resórpcija -e ž ( ọ́ )
knjiž. vpijanje , vsrkavanje : resorpcija hranilnih snovi, vlage
biol. prehajanje tekoče snovi skozi kožo ali sluznico v telesna tkiva, limfo, kri

resorpcíjski tudi resórpcijski -a -o prid. ( ȋ; ọ́ )
nanašajoč se na resorpcijo: resorpcijska zmožnost / resorpcijska površina

resórski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na resor: resorska sestava vlade / resorska organiziranost uprave

resórt -a m ( ọ̑ )
velik hotelski kompleks višje kategorije v turističnem kraju z raznovrstno sprostitveno in rekreacijsko ponudbo: igralniški resort ; uvajanje hotelov in resortov najvišje kategorije

respekt ipd. gl. rešpekt ipd.

respirácija -e ž ( á )
knjiž. dihanje : pospešena, upočasnjena respiracija

respiracíjski -a -o prid. ( ȋ )
knjiž. dihalen : respiracijski organi / respiracijske motnje

respirátor -ja m ( ȃ )
priprava, ki varuje dihalne organe pred trdnimi snovmi in tekočinami, razpršenimi v zraku: nadeti, sneti si respirator ; uporabljati respirator pri varjenju
med. naprava za ritmično prezračevanje pljuč bolniku, ki ne more dihati

respiratóren -rna -o prid. ( ọ̑ )
knjiž. dihalen : respiratorni organi / respiratorni aparat

respíro -a m ( ȋ )
pravn. odlog plačila: dovoliti respiro

respondènt -ênta tudi -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
knjiž. izpraševanec , anketiranec : anketirali so več sto respondentov ; odgovori respondentov

respónder -ja m ( ọ̑ )
šol. naprava, s katero učenci sporočajo učitelju rešitve nalog, odgovore na vprašanja: izdelovati responderje ; uporabljati responderje pri pouku / elektronski responder

responzórij -a m ( ọ́ )
glasb. koralni spev, ki ga izmenoma pojeta solist in zbor: responzorij in antifona
rel. besedilo, ki se moli ali poje pri bogoslužju po berilu

restánt in restànt -ánta m ( ā á; ȁ á )
nižje pog. zapornik , kaznjenec , jetnik : stražiti restanta

restart -a [ ristárt ] m ( ȃ )
ponovni zagon: restart strežnika

restavrácija 1 -e ž ( á )
gostinski obrat, v katerem se pripravlja in servira hrana: restavracija je zaprta ; iti v restavracijo na kosilo ; dobiti delo v restavraciji / hotelska, kolodvorska restavracija ; mlečna restavracija v kateri se streže zlasti z mlečnimi jedmi in nealkoholnimi pijačami ; ribja restavracija v kateri se streže zlasti z ribjimi jedmi ; samopostrežna restavracija ; restavracija s hitro hrano
// prostor tega obrata: sestala sta se v restavraciji

restavrácija 2 -e ž ( á )
glagolnik od restavrirati: restavracija in konzervacija spomenika / poskus restavracije monarhije / restavracija kapitalističnih odnosov
zgod. francoska restavracija obnovitev vladavine Burbonov v Franciji od 1817 do 1830

restavracíjski 1 -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na restavracijo, obnovo: konzervatorska in restavracijska dela / restavracijski režimi ; restavracijske težnje / restavracijska doba

restavracíjski 2 in restavrácijski -a -o prid. ( ȋ; á )
nanašajoč se na restavracijo, gostinski obrat: restavracijski prostori ; restavracijski vrt / restavracijski gostje

restavratêr -ja m ( ȇ )
lastnik restavracije, gostinskega obrata: poročila se je z bogatim restavraterjem

restavrátor -ja m ( ȃ )
kdor restavrira, obnavljavec: restavrator srednjeveških fresk ; posvetovanje restavratorjev

restavrátorka -e ž ( ȃ )
ženska, ki restavrira: restavratorka kovin ; restavratorka v muzeju ; kiparka, slikarka in restavratorka / akademska restavratorka

restavrátorski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na restavratorje ali restavriranje: restavratorska dela so že končana / restavratorska delavnica / buržoazne restavratorske težnje

restavrátorstvo -a s ( ȃ )
dejavnost restavratorjev: posvetil se je restavratorstvu ; šola za restavratorstvo

restavríranje -a s ( ȋ )
glagolnik od restavrirati: restavriranje starih knjig, slik ; restavriranje kulturnih spomenikov / restavriranje starih družbenih odnosov

restavrírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. narediti, da kaj poškodovanega ali s predelovanjem spremenjenega spet dobi prvotno obliko, obnoviti: restavrirati kip, sliko ; restavrirati cerkveno pročelje / restavrirati stari del mesta
2. knjiž. narediti, povzročiti, da se kaj znova pojavi, začne; obnoviti : restavrirati stare družbene odnose / restavrirati republiko
knjiž. počitek in dobra hrana sta ga restavrirala ozdravila, okrepila

restitúcija -e ž ( ú )
knjiž. vrnitev , povrnitev : zahtevati restitucijo arhivskega gradiva

restitucíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na restitucijo: restitucijske zahteve / restitucijski rok

restituírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. vrniti , povrniti : restituirati premoženje, odneseno med vojno / restituirati spomeniku njegovo prejšnjo podobo / v svojem delu je restituiral prvotno idejo humanizma obnovil, obudil

restorán -a m ( ȃ )
knjiž. restavracija, gostinski obrat: kosil je v dragem restoranu / sedeti v restoranu

restríkcija -e ž ( í )
knjiž. omejitev , omejevanje : restrikcija izdatkov ; restrikcija porabe / restrikcije kreditov ; restrikcije pri uvozu opreme

restrikcíjski tudi restríkcijski -a -o prid. ( ȋ; í )
knjiž. omejitven , omejevalen : restrikcijski ukrepi / restrikcijska kreditna politika

restriktíven -vna -o prid. ( ȋ )
knjiž. omejitven , omejevalen : restriktivni ukrepi v uvozu / restriktivna kreditna politika
pravn. restriktivna razlaga predpisa, zakona razlaga, ki daje predpisu, zakonu ožji pomen

restrukturíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od restrukturirati: restrukturiranje gospodarstva ; restrukturiranje podjetij ; restrukturiranje bančnega in zavarovalniškega sektorja ; sanacija in restrukturiranje / restrukturiranje dolgov, obveznosti, terjatev

restrukturírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
ponovno strukturirati: banko so temeljito restrukturirali ; restrukturirati del dejavnosti ; restrukturirati oddelek, organizacijo, podjetje / restrukturirati dolg, finančne obveznosti ; restrukturirati portfelj

resumé ipd. gl. rezime ipd.

resúrs -a m ( ȗ )
nav. mn., publ. vir 1 , zaloga , sredstvo : finančni resursi ; rudni resursi / resursi delovne sile

rešeljíčje -a s ( ȋ )
drevje, grmovje rešeljik: pobočje, poraslo z rešeljičjem
// veje rešeljik: nalomiti rešeljičja

rešeljíka -e ž ( í )
bot. grm ali drevo z belimi cveti v grozdih in črnimi plodovi, Prunnus mahaleb: rešeljika cvete ; grmi brinja, ruja in rešeljike; prim. rašeljika

réšen -šna -o prid. ( ẹ́ )
star. rešilen : najti rešni izhod / rešna misel

réšenec -nca m ( ẹ́ )
kdor je rešen: rešenec se je prebudil iz nezavesti ; rešenec s potopljene ladje

rešeníca -e ž ( í )
star. rešiteljica : razglasil jo je za svojo rešenico / smrt rešenica

rešeník -a m ( í )
star. rešitelj : zahvalil se je svojemu rešeniku

réšenje tudi rešênje -a s ( ẹ́; é )
glagolnik od rešiti: rešenje iz ječe / rešenje problemov
rel. rešênje sveta odrešenje

réšenka -e ž ( ẹ́ )
ženska, ki je rešena: rešenko so odpeljali v bolnišnico

rešetálo -a s ( á )
mont. naprava, ki razvršča, razporeja kose, delce premoga ali rude po velikosti in obliki: uporabljati rešetalo pri separaciji rud

rešetánje -a s ( ȃ )
glagolnik od rešetati: rešetanje žita / rešetanje vzgojnih vprašanj

rešetár tudi rešêtar tudi rešétar -ja m ( á; ȇ; ẹ̑ )
izdelovalec rešet: ribniški rešetarji in lončarji

rešetárstvo -a s ( ȃ )
obrt za izdelovanje rešet: izumiranje rešetarstva

rešêtast -a -o prid. ( é )
1. ekspr. luknjičast , preluknjan : rešetasta ponjava / rešetasta tkanina zelo redka
ekspr. imeti rešetast spomin slab
2. knjiž. rešetkast : rešetasta ograja ; rešetasta vrata

rešetáti -ám nedov. ( á ȃ )
1. agr. odstranjevati pleve, smeti s sunkovitim premikanjem rešeta: rešetati žito, da pridejo pleve na vrh
2. ekspr. vsestransko proučevati, obravnavati, navadno zaradi ocenjevanja, odločitve; pretresati : rešetati načrt, predlog / rešetali so svoje nasprotnike / rešetali so novice zadnjih dni pogovarjali so se o njih
3. ekspr. premišljevati : rešetal je sam pri sebi, kaj naj stori
ekspr. letala so s strojnicami rešetala naše položaje obstreljevala

rešêtce -a s ( ē )
manjšalnica od rešeto: dati žito na rešetce

rešêtčast -a -o prid. ( ē )
knjiž. rešetkast : rešetčasta okna

rešêtka -e ž ( ē )
1. priprava iz vzporednih ali prekrižanih navadno železnih palic: prostor je predeljen z rešetko ; jarek so prekrili z jekleno rešetko ; sadike so zavarovali z rešetko iz letvic ; rešetka za odtočne kanale ; okvir rešetke / peči meso na rešetki
// taka priprava v spodnjem delu kurišča: očistiti, pretresti rešetko ; položiti papir in trske na rešetko ; premog gori na rešetki / rešetka za peč
// taka priprava v okenski odprtini: gledati skozi rešetke / okenska rešetka
2. zastar. kletka : zapreti žival v rešetko
ekspr. tat je že za rešetkami v zaporu, ječi
čeb. matična rešetka pregrada, ki loči plodišče od medišča ; min. kristalna rešetka ponavljajoča se razporeditev atomov, ionov ali molekul v trdni snovi ali njen grafični prikaz; prostorska mreža

rešêtkast -a -o prid. ( ē )
1. ki je narejen iz vzporednih ali prekrižanih navadno železnih palic: rešetkast pod v hlevu ; rešetkasta ograja / rešetkasta pločevina
2. ki ima rešetko: rešetkasta odprtina
knjiž. hlače iz rešetkastega blaga karirastega
agr. rešetkasti izkopalnik izkopalnik z nihajočo rešetko

rešêto -a s , mn. tudi rešéta ( é )
priprava iz lesenega okroglega ogrodja z mrežo, zlasti za čiščenje žita, zrnja: delati škafe in rešeta ; dati žito na rešeto ; rešeto iz viter ; obod rešeta ; biti preluknjan kot rešeto / v pravljicah dali so mi iz naprstnika jesti, iz rešeta piti / pleve so ostale na rešetu
publ. dati na rešeto gospodarjenje v občini razčleniti, oceniti ; ekspr. načrt, predlog bo spet na rešetu čez dober mesec se bo obravnaval, pretresal ; ekspr. na rešetu sta imeli dogodke zadnjih dni pogovarjali sta se o njih ; njen spomin je kot rešeto slab

reševálec -lca [ reševau̯ca tudi reševalca ] m ( ȃ )
1. kdor rešuje: takoj po potresu so se zbrali številni reševalci ; posebej usposobljeni reševalci v rudniku / izžrebati reševalce nagradne križanke ; reševalci ugank / gorski reševalec kdor je usposobljen za reševanje ponesrečencev v gorah ; prostovoljni reševalci
2. delavec reševalne postaje, usposobljen za prevoz poškodovane ali obolele osebe in dajanje prve medicinske pomoči: reševalca sta položila ponesrečenca na nosila ; poklicati reševalce

reševálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na reševanje: reševalna akcija / reševalna ekipa ; reševalna služba v rudniku / reševalna oprema / reševalni avtomobil rešilni avtomobil ; reševalni prt cevasta ali žlebasta priprava iz močnega platna za reševanje ljudi iz višjih nadstropij ; reševalna postaja ; gorska reševalna služba organizacija za pomoč ponesrečencem v gorah
alp. reševalni drog drog, na katerega se pritrdi platnena vreča pri spuščanju ponesrečenca s stene

reševálka -e [ reševau̯ka tudi reševalka ] ž ( ȃ )
1. ženska, ki rešuje: prvi reševalci in reševalke so se zbrali takoj po potresu / reševalka križanke / gorska reševalka ženska, ki je usposobljena za reševanje ponesrečencev v gorah ; reševalka iz vode
2. delavka reševalne postaje, usposobljena za prevoz poškodovane ali obolele osebe in dajanje prve medicinske pomoči: reševalec in reševalka

reševánje -a s ( ȃ )
glagolnik od reševati: reševanje brodolomcev ; reševanje ponesrečencev izpod plazov / reševanje živine / reševanje in gašenje gorečega letala / reševanje izumirajočih živalskih vrst / reševanje politične krize ; reševanje ekonomskih težav / reševanje prošenj / reševanje ugank

reševáti -újem nedov. ( á ȗ )
1. delati, da kdo preneha biti na življenjsko nevarnem kraju: reševati ponesrečence izpod ruševin / reševati pohištvo iz goreče hiše
2. delati, da kdo preneha biti v neprijetnem, nezaželenem položaju: reševati talce, ujetnike
3. delati, da kdo preneha biti deležen kakega neprijetnega, nezaželenega stanja: reševati koga zadrege ; reševati se tesnobe / pred obupom se rešuje v delo, z delom
4. delati, da kaj ogroženega
a) ne preneha obstajati: reševati izumirajoče živalske vrste / reševati svoj ponos
b) ostane v lasti osebka: reševati hišo s posojili
5. delati, da kaj preneha biti neznano, nejasno, zapleteno: reševati znanstvene in strokovne probleme / rada rešuje uganke ; reševati rebuse iz risb stvari, črk, znakov ugotavljati ustrezno besedo, stavek
// delati, da kaj preneha obstajati: reševati nacionalno vprašanje / reševati spore
6. sprejemati, izrekati o čem končno sodbo, mnenje, sklep: reševati akt ; reševati prošnje za lokacijsko dovoljenje / reševati dopise odgovarjati nanje
šah. reševati problem z vnaprej določenim številom potez prizadevati si doseči mat pri določeni umetno narejeni poziciji

rešílec -lca [ tudi rešiu̯ca ] m ( ȋ )
pog. rešilni avtomobil: odpeljati bolnika z rešilcem ; voznik rešilca / poklicali so rešilca
star. zahvalil se je svojemu rešilcu rešitelju

rešílen -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na rešitev: rešilni izhod ; skok iz goreče hiše je bil za otroka rešilen / obšla ga je rešilna misel / rešilni avtomobil avtomobil za prevoz ponesrečenca, bolnika ; rešilni jopič jopič iz nepremočljive tkanine, z vložki iz plute, ki drži človeka nad vodo
knjiž. pričakoval je rešilno besedo odrešilno ; ekspr. ta ponudba je zanj rešilna bilka izhod iz težav, rešitev
navt. rešilni obroč, pas priprava za reševanje v morju, reki ; sam.:, pog. odpeljali so ga z rešilnim z rešilnim avtomobilom

rešítelj -a m ( ȋ )
kdor koga ali kaj reši: ponesrečenec se je zahvalil rešiteljem / interniranci so čakali na rešitelje / ekspr. rešitelj domovine

rešíteljica -e ž ( ȋ )
ženska, ki koga reši: zahvalil se je svoji rešiteljici
// kar koga ali kaj reši: vlada ni edina rešiteljica problemov / ekspr. smrt rešiteljica

rešítev -tve ž ( ȋ )
1. glagolnik od rešiti: čakati na rešitev / rešitev iz ječe je nemogoča / rešitev iz zadrege / rešitev pohištva iz goreče hiše / politična rešitev spora med državama / rešitev prošnje
2. kar (lahko) reši kak problem, vprašanje: odkloniti neustrezno rešitev ; predlagati več rešitev / razpravljali so o idejnih rešitvah projekta ; predstaviti več oblikovnih rešitev spomenika ; uveljavljati nove tehnične rešitve
// kar reši kako uganko, nalogo, zlasti beseda, število: povedati rešitev ; vpisati rešitve v križanko ; uganka ima več rešitev / rešitve pošljite na uredništvo časopisa ; žrebati rešitve
3. navadno v povedni rabi kar (lahko) koga reši: edino beg je rešitev ; skok v morje je rešitev / rešitev je, da se učiš tuje jezike / ekspr. lasten avtomobil je rešitev
mat. celoštevilska, enolična rešitev ; rešitev enačbe število, ki zadošča enačbi ; šah. rešitev problema po številu vnaprej določene poteze, s katerimi se pri določeni umetno narejeni poziciji doseže mat

rešíti in réšiti -im dov. ( ī ẹ́ )
1. narediti, da kdo, ki je v življenjski nevarnosti, ostane živ: bolnika so komaj rešili ; rešiti z umetnim dihanjem / zdravila so ga rešila
2. narediti, da kdo preneha biti na življenjsko nevarnem kraju: rešiti otroka, ki se utaplja ; živino so rešili iz gorečega hleva ; rešiti se s potapljajoče se ladje / rešiti na suho ; rešiti se na varno / kot vzklik reši se, kdor se more
// narediti, da kdo preneha biti v neprijetnem, nezaželenem položaju: rešiti koga iz ječe ; komaj so se rešili iz sovražnega obroča / rešiti roko iz njegovega prijema
3. narediti, da kdo preneha biti deležen kakega neprijetnega, nezaželenega stanja: rešiti koga bolečin, skrbi / ekspr. smrt ga je rešila trpljenja / rešiti kraljično prekletstva v pravljicah izpod oblasti nadnaravnih sil
// narediti, da kdo ne postane deležen česa neprijetnega, nezaželenega: hoteli so ga pretepsti, a ga je prijatelj rešil ; z izgovorom ga je rešil kazni / naključje nas je rešilo propada / slabo je znal, a ga je rešil zvonec
4. ekspr. narediti, da kdo preneha imeti v svoji okolici neprijetno, nezaželeno osebo: reši me tega človeka ; nepovabljenega obiskovalca se je komaj rešila
5. narediti, da kaj ogroženega
a) ne preneha obstajati: rešili so le tista podjetja, ki niso bila preveč zadolžena / rešiti prijateljstvo, zakonsko zvezo / rešiti svojo čast / rešiti komu življenje
b) ostane v lasti osebka: rešiti svoje imetje / z operacijo so mu rešili roko / rešiti predmete iz zastavljalnice odkupiti
6. narediti, da kaj preneha biti neznano, nejasno, zapleteno: kdo bo rešil to uganko ; kar ga je že dolgo mučilo, se je rešilo samo od sebe, samo po sebi / rešiti križanko vpisati ustrezne besede v navpične in vodoravne vrste ; rešiti rebus iz risb stvari, črk, znakov ugotoviti ustrezno besedo, stavek
// narediti, da kaj preneha obstajati: rešiti problem brezposelnosti ; rešiti socialna vprašanja / rešiti spor
7. sprejeti, izreči o čem končno sodbo, mnenje, sklep: rešiti pritožbo ; ugodno rešiti prošnjo
šport. žarg. domače moštvo je rešilo le polovičen izkupiček igralo neodločeno ; publ. vratar je rešil mrežo preprečil gol ; nar. rešiti vozel razvozlati
mat. rešiti enačbo izračunati rešitev enačbe ; šol. rešiti nalogo izračunati, vstaviti, kar zahtevajo podatki in računski znaki, navodila

rešljív -a -o prid. ( ī í )
ki se da rešiti: rešljiva uganka / lahko rešljiv problem

rešljívost -i ž ( í )
lastnost, značilnost rešljivega: rešljivost naloge, uganke

rešníca -e ž ( í )
star. rešiteljica : zahvalil se je svoji rešnici

rešník -a m ( í )
star. rešitelj : želel se je oddolžiti svojemu rešniku

réšnji -a -e prid. ( ẹ́ )
1. star. rešilen : iskati rešnji izhod
2. rel., v zvezi sveto rešnje telo tretji od sedmih zakramentov Katoliške cerkve: pridiga o svetem rešnjem telesu
// posvečena hostija, ki se deli navadno med mašo: prejeti sveto rešnje telo
rel. (sveto) rešnje telo praznik na drugi četrtek po binkoštih

rešó -ja m ( ọ̑ )
pog. kuhalnik : vključiti rešo ; kuhati na rešoju / električni, plinski rešo

rešpékt tudi respékt -a m ( ẹ̑ )
pog. spoštovanje : med gojenci uživa velik rešpekt ; vzbujati rešpekt pri ljudeh ; z rešpektom gledati koga / čutiti, imeti rešpekt pred kom iz spoštovanja izvirajoč strah

rešpektírati -am in respektírati -am nedov. ( ȋ )
pog. spoštovati : videl je, da ga rešpektirajo / rešpektirati tuje običaje / rešpektirati zakone

rešpetlín -a m ( ȋ )
nižje pog. daljnogled : gledati, opazovati z rešpetlinom

réšta -e ž ( ẹ̑ )
1. nar. niz plodov, sadežev na žici, vrvici: delati rešte / zunaj so se sušile rešte čebule ; rešta fig / rešta ključev šop
2. pog., z rodilnikom velika količina, množina: imata celo rešto otrok ; odgovarjati je moral na celo rešto vprašanj

réta -e ž ( ẹ̑ )
veliko rešeto z redko mrežo: metati zrnje v reto ; presejati z reto ; kot reta velik in širok klobuk / loviti ptiče na reto tako, da je vaba pod reto, podprto s paličico, ki se spodmakne
star. reta na nebu se je skrila za oblak polna luna ; star. na glavi ima reto velik slamnik s širokimi krajci

retardácija -e ž ( á )
knjiž. zaostajanje , nazadovanje : retardacija rasti pri otroku / ta literarna smer pomeni retardacijo v razvoju naše literature
lit. retardacija upočasnitev dogajanja, odložitev razpleta v pripovednem, dramskem delu, zaviranje ; med. mentalna retardacija duševna nerazvitost

retardírati -am nedov. in dov. ( ȋ ) knjiž.
1. zaostajati , nazadovati : otrokova rast retardira ; ta znanstvena panoga je v tistih letih retardirala
2. preh. upočasnjevati , zavirati 1 : retardirati ritem branja

reténcija -e ž ( ẹ́ )
pravn. pridržanje, zadržanje tuje stvari zaradi zavarovanja stroškov ali odškodnine: retencija dolžnikovih stvari
fin. retencija pravica do plačevanja v tujino, določena na podlagi z izvozom ustvarjenih deviz ; med. retencija urina zastoj, zastajanje urina ; psih. retencija ohranjanje predstav, misli, podatkov v zavesti, spominu, pomnjenje

retencíjski tudi reténcijski -a -o prid. ( ȋ; ẹ́ )
nanašajoč se na retencijo: retencijska pravica
fin. retencijska kvota del z izvozom ustvarjenih deviz, namenjen za plačevanje v tujino

réteš -a m ( ẹ̑ )
nar. prekmursko pecivo iz vlečenega testa z različnimi nadevi: makov reteš

retikulín -a m ( ȋ )
biol., kem. kolagenu podobna beljakovina, ki sestavlja nekatera vezivna tkiva: elastin, kolagen in retikulin

retína in rétina -e ž ( ī; ẹ̑ )
anat. notranja, za svetlobo občutljiva plast zrkla; mrežnica : žilnica in retina
med. odstop retine

retirírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
knjiž. umikati se: po dolini so retirirali bataljoni / znal je braniti svoja načela, pa tudi v pravem trenutku retirirati

rétje -a s ( ẹ̄ )
nar. močen kraški izvir: presušena retja

rétor -ja m ( ẹ̑ )
knjiž. govornik : na govorniškem odru se je zvrstilo nekaj mlajših retorjev
knjiž. govorništva se je učil pri znanem grškem retorju učitelju govorništva

retóričen -čna -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na retoriko: retorična pravila / retorični slog / retorično pretiravanje / to ni retorična izjava, ampak naša resnična želja
lit. retorične figure ; retorično vprašanje vprašanje, na katero se odgovor ne pričakuje

retóričnost -i ž ( ọ́ )
lastnost, značilnost retoričnega: retoričnost njegovega izražanja me moti / igralec je podal vlogo s potrebno retoričnostjo / v njegovih spisih je preveč retoričnosti

retórik -a m ( ọ́ )
knjiž. govornik : bil je nadarjen retorik ; grški, rimski retoriki

retórika -e ž ( ọ́ )
1. spretnost, znanje govorjenja, zlasti v javnosti, govorništvo: prevzela jih je njegova bleščeča retorika ; vaditi se v retoriki / študirati retoriko ; pravila retorike
2. knjiž. lepo, izbrano, a navadno vsebinsko prazno govorjenje, izražanje; leporečje : za njegove spise sta značilni gostobesednost in retorika ; govornik je zašel v patos in retoriko
// govorjenje, izražanje sploh: taka retorika je bolj primerna za pravnika kot za pisatelja
3. do 1848 zadnji razred šestletne gimnazije: končati retoriko

rétorománski -a -o prid. ( ẹ̑-ȃ )
nanašajoč se na Retoromane: retoromanska književnost / retoromanski jeziki / furlanski jezik spada v retoromansko jezikovno skupino

rétorománščina -e ž ( ẹ̑-ȃ )
retoromanski jezik: proučevati retoromanščino

rétorski -a -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. govorniški : retorska nadarjenost / retorski slog

retórta -e ž ( ọ̑ )
1. kem. kovinska ali steklena hruškasta posoda z dolgim, upognjenim vratom: olje po kapljicah teče iz retorte ; destilirati v retorti
2. metal. podolgovata zaprta destilacijska posoda iz grafita, šamota: destilacija cinka v retortah

retórten -tna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na retorto: retortno segrevanje
metal. retortni grafit grafit, ki se izloči v retortnih pečeh pri suhi destilaciji premoga ; retortna peč peč z retorto

rètransfêr -ja m ( ȅ-ȇ )
fin. prenos deviznih sredstev na račun osebe iz druge države, ki je ta sredstva zaslužila ali vložila: opraviti retransfer / retransfer deviz

rétro -- prid. ( ẹ̑ )
ki obnavlja kaj starejšega, v preteklosti modernega, popularnega: retro pridih ; retro slog ; retro videz / to, kar igramo, je malce retro

retro... ali rétro... predpona v sestavljenkah ( ẹ̑ )
za izražanje usmerjenosti, gibanja nazaj ali položaja pred čim drugim v času in prostoru: retroaktiven, retrograden ; retroraketa ; retrodatirati

retroaktíven -vna -o prid. ( ȋ )
knjiž. ki učinkuje, deluje nazaj: predpis je retroaktiven ; retroaktivna moč določbe / retroaktivno delovanje dohodkov na oblikovanje cen

retrogardízem -zma m ( ī )
programska umetnostna usmeritev, ki oživlja pretekle sloge, vključuje obnavljanje česa starejšega, v preteklosti modernega, popularnega: estetska načela retrogardizma / retrogardizem kot del avtorjevega sloga

retrográden -dna -o prid. ( ȃ ) knjiž.
1. ki je usmerjen nazaj, proti izhodišču, povraten: retrogradno gibanje / retrogradno prikazovanje dogodkov / retrogradna smer
astron. retrogradno gibanje planetov navidezno gibanje planetov glede na zvezdno nebo od vzhoda proti zahodu ; jezikosl. retrogradni slovar odzadnji slovar ; med. retrogradna amnezija amnezija, ki se nanaša na dogodke pred poškodbo možganov, boleznijo
2. nazadnjaški , konservativen : retrogradna miselnost / retrogradno stališče

rétrorakéta -e ž ( ẹ̑-ẹ̑ )
teh. raketa za zaviranje, spreminjanje smeri zlasti vesoljske ladje, zaviralna raketa: vključiti retrorakete pred pristajanjem

retrospékcija -e ž ( ẹ́ )
knjiž. retrospektiva : retrospekcija pomembnih dogodkov / poslušal je njegove retrospekcije / v zgodbi je preveč retrospekcij
psih. spominsko obnavljanje lastnih čustev, hotenj ali misli

retrospektíva -e ž ( ȋ )
1. knjiž. spominsko obnavljanje česa preteklega: retrospektiva pomembnejših dogodkov iz življenja
// kar je rezultat takega obnavljanja: članek vsebuje nekaj zanimivih retrospektiv
2. lit. podajanje tega, kar se je zgodilo pred tem, o čemer se pripoveduje, kar se prikazuje: avtor v pripovedi pogosto zaide v retrospektivo / tehnika retrospektive
// del literarnega, dramskega dela, v katerem se to podaja: dolge retrospektive motijo potek osrednje zgodbe
3. knjiž., s prilastkom prikaz, predstavitev pomembnejših zlasti likovnih, filmskih del iz daljšega preteklega obdobja: pripraviti retrospektivo slovenskega slikarstva ; retrospektiva otroških filmov / retrospektiva impresionizma ; retrospektiva znanega slikarja / zadnja knjiga je nekaka retrospektiva njegovega ustvarjanja
publ. podati retrospektivo razvoja našega šolstva pregled ; publ. iz retrospektive je bila odločitev napačna gledano nazaj

retrospektíven -vna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na retrospektivo: retrospektivno presojanje življenja / retrospektivna tehnika drame, romana / prirediti retrospektivno razstavo

retrospektívnost -i ž ( ȋ )
knjiž. lastnost, značilnost retrospektivnega: za njegovo pisanje je značilna retrospektivnost

rétrovírus -a m ( ẹ̑-ȋ ) med.
virus z ribonukleinsko kislino, ki se v gostiteljski celici prepiše v deoksiribonukleinsko kislino: prisotnost retrovirusa v človekovem telesu

return -a [ ritə̀rən in ritə̀rn ] m ( ə̏ )
tipka na računalniški tipkovnici za potrditev operacije, ukaza z oznako return ali enter, vnašalka: pritisniti tipko return

retúša -e ž ( ȗ )
1. glagolnik od retuširati: z retušo odstraniti lise s fotografije / čopič za retušo / delati dobre retuše
2. fot. kar izboljšuje fotografske posnetke, zlasti z odpravljanjem madežev, poškodb na negativu ali pozitivu: obraz je olepšal z rahlimi retušami
3. knjiž. sprememba , olepšava : načrt novega avtomobila je doživel še nekaj retuš

retušêr -ja m ( ȇ )
fot. kdor se poklicno ukvarja z retuširanjem: zaposliti retušerja
tisk. retušer klišejev

retušíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od retuširati: delati napake pri retuširanju / barve za retuširanje ; nož za retuširanje / retuširanje resničnosti

retušírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. fot. izboljšati fotografske posnetke, zlasti z odpravljanjem madežev, poškodb na negativu ali pozitivu: retuširati negativ, pozitiv ; retuširati s svinčnikom, z barvo
tisk. retuširati kliše
2. knjiž. spremeniti , olepšati : v poročilu je retuširal nekatera dejstva / zgodbo je pred objavo nekoliko retuširal

réva -e ž ( ẹ̑ )
1. ekspr. sočutja, pomilovanja vredna ženska: reva je v življenju veliko pretrpela ; pomislil je na mater, kako mora reva delati / pogovarjale so se, kakšne reve so gospodinje
2. ekspr. slaboten, bolehen, šibek človek: ta reva vreče še premakniti ne more ; bila je taka reva, da se niti obleči ni mogla sama
3. slabš. neodločen, bojazljiv človek: na odru je junak, v življenju pa reva ; dokazati moraš, da nisi reva ; prava reva je, nič si ne upa / kot psovka ali se bojiš, reva
4. knjiž. revež : borili so se, da delavec ne bi bil več izkoriščana reva / brez upanja je človek velika reva
5. star. trpljenje , težava , skrb : s pitjem je skušal pozabiti svoje reve ; pripovedoval mu je o svoji revi in težavi
// revščina , beda : reva jih je prisilila, da so se odselili ; v mestu je vladala velika reva ; ni poznal reve in pomanjkanja

rèvakcinácija -e ž ( ȅ-á )
med. ponovno cepljenje: revakcinacija proti kozam

revalorizácija -e ž ( á )
glagolnik od revalorizirati: revalorizacija pokojnin ; revalorizacija osnovnih sredstev / revalorizacija strokovnega dela

revalorizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. ekon. na novo določiti vrednost, zlasti zaradi uskladitve z višjimi tržnimi cenami: revalorizirati stanarine
2. knjiž. na novo ovrednotiti, oceniti: pri študiju je moral revalorizirati dotedanje mnenje o problemu

revalvácija -e ž ( á )
fin. zvišanje v zlatu ali tuji valuti izražene vrednosti domače valute: revalvacija nekaterih valut ; revalvacija in devalvacija / izvesti revalvacijo

revalvírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
fin. izvesti revalvacijo: revalvirati valuto

revánša -e ž ( ȃ )
1. knjiž. povračilo , oddolžitev : pri dragem darilu je treba misliti na revanšo / opustil je misel na revanšo maščevanje / dati komu revanšo
2. šport. žarg. povratna tekma: dobiti, izgubiti revanšo

revánšen -šna -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na revanšo: revanšni ukrepi / revanšna igra, tekma
2. knjiž. revanšističen : revanšno gibanje

revanšírati se -am se tudi revanžírati se -am se dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. povrniti, oddolžiti se: revanširati se za uslugo ; ne vem, s čim bi se vam revanširal / za žalitev se ti bom že še revanširal maščeval / kot vljudnostna fraza kako naj se vam revanširam
knjiž. v povratni tekmi se je moštvo revanširalo za poraz je zmagalo

revanšíst -a m ( ȋ )
kdor si prizadeva za ponovno, zlasti nasilno pridobitev v vojni izgubljenih ozemelj in privilegijev: revanšisti se pripravljajo na novo vojno

revanšístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na revanšiste ali revanšizem: revanšistične zahteve / revanšistična politika

revanšízem -zma m ( ī )
prizadevanje za ponovno, zlasti nasilno pridobitev v vojni izgubljenih ozemelj in privilegijev: v državi se širi revanšizem ; preprečevati revanšizem ; nemški revanšizem po prvi svetovni vojni ; revanšizem in militarizem

révče -ta s ( ẹ̄ )
knjiž. sočutja, pomilovanja vreden človek, navadno otrok; revše : revče se je vsem zasmililo ; zibala je malo revče in mu pela

révček -čka m ( ẹ̑ )
1. ekspr. manjšalnica od revež: revčki so, še za kruh nimajo ; vaški revčki / ta revček je že dolgo bolan / kot nagovor revček, kje te boli
2. slabš. neodločen, bojazljiv človek: od tega revčka res ne moreš pričakovati, da bi se komu uprl / kot psovka kaj boš ti, revček

réven -vna -o prid. , révnejši ( ẹ́ ẹ̄ )
1. ki ima malo materialnih dobrin: reven človek ; postati, biti reven ; revna družina ; revno prebivalstvo ; reven kot cerkvena miš zelo / revnejši deli mesta ; revne vasi
2. ki ima malo določene stvari: reven pašnik ; revna in suha zemlja ; revna nahajališča rude / star. na rudah revna država z rudami ; izrazno reven jezik ; pren. ker sem ostal doma, sem za nekaj doživetij revnejši
3. po vrednosti, količini zelo majhen: reven pridelek ; revna pokojnina ; revno plačilo / revna pomoč ; revno čustvo, upanje
4. nav. ekspr. ki je slabe kakovosti: poslal ji je šopek revnih rož ; pokrajina z revno travo / igra je precej revna
// ki ima nepomembno vsebino: reven izgovor ; revna misel / revno pismo
5. nav. ekspr. nerazkošen; skromen : revna hiša ; revna obleka ; revna oprema ; revno kosilo
6. ekspr. vreden sočutja, pomilovanja: revna, zapuščena mati ; vsa revna je obstala na pragu
7. star. slaboten , onemogel : klicala ga je z revnim glasom ; bil je ves reven in shujšan ; sram ga je bilo, ker ga je videla tako revnega

revêr -ja m ( ȇ )
sprednji, zavihani del ovratnika pri plašču, suknjiču: imeti madež na reverju ; ozki, široki reverji ; rever suknjiča ; jopica z reverji

reverénca -e ž ( ẹ̑ )
knjiž. spoštovanje , čaščenje : sprejeti koga z reverenco ; klanjati se v znak reverence
// v dvorskem, plemiškem okolju poklon z upogibom kolena: narediti reverenco pred kraljico

reverènd -ênda in -énda in reverénd -a m ( ȅ é, ẹ́; ẹ̑ )
pristavek k imenu duhovnika častiti gospod: hiša reverenda Simona

revêrz -a m ( ȇ )
1. knjiž. zadnja, hrbtna stran, zlasti kovanca, bankovca ali medalje, hrbet: reverz kaže državni grb ; napis na reverzu plakete
2. pravn. potrdilo o prevzemu stvari: za prevzete dokumente so mu izdali reverz ; napisati, podpisati reverz

revêrzen -zna -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na reverz: reverzna stran kovanca, medalje / reverzno potrdilo

reverzibílen -lna -o prid. ( ȋ )
knjiž. obrnljiv , povračljiv : reverzibilen pojav ; čas, ki je povezan z življenjskimi procesi, ni reverzibilen
fiz. reverzibilna sprememba sprememba, katere časovni potek se da obrniti brez opravljanja dodatnega dela ; kem. reverzibilna reakcija reakcija, ki lahko poteka v obe smeri

reverzírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
strojn. spremeniti smer vrtenja pogonskega stroja v nasprotno smer od normalne: počasi reverzirati
knjiž. avtomobil reverzira zapelje vzvratno

révež -a m ( ẹ̑ )
1. reven človek: bili so taki reveži, da še za kruh niso imeli ; revežem je razdelil nekaj obleke ; vaški reveži / občinski revež nekdaj človek brez dohodkov, za katerega skrbi občina ; pren. kulturni reveži
2. ekspr. sočutja, pomilovanja vreden človek: revež je bolan že tretje leto ; reveže so spet pretepli / kot nagovor ti revež ti, kaj si moral prestati
ekspr. duševni revež človek majhnih umskih, miselnih sposobnosti ; preg. če bi bil človek vedež, ne bi bil revež

revialen ipd. gl. revijalen ipd.

révica -e ž ( ẹ̑ )
ekspr. sočutja, pomilovanja vredna ženska: revica je po dolgi bolezni umrla ; od vsega hudega se je revici zmešalo

revidènt -ênta tudi -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
1. knjiž. pregledovalec , nadzornik : rudarski revident ; poročilo revidenta / imenovati odgovornega revidenta
2. pravn. stranka, ki vloži zahtevek za revizijo: navedbe revidenta ; pritožba, ugovor revidenta

revidêntka tudi revidéntka -e ž ( ē; ẹ̄ )
knjiž. nadzornica : stališče, ugovor revidentke

revidíranec -nca m ( ȋ )
pravna oseba, pri kateri se zaradi ugotavljanja skladnosti s predpisi, zakoni pregledujejo poslovanje, dokumenti: revidiranec se je pritožil na sodišče zoper odločbo ; obravnavati poslovanje revidiranca

revidíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od revidirati: postopek revidiranja ; poročilo o notranjem revidiranju / revidiranje zgodovine

revidírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. pregledati poslovanje, dokumente zaradi ugotavljanja skladnosti s predpisi, zakoni: revidirati poslovanje ; revidirati račune
2. pregledati kak dokument, besedilo, da se ugotovi pravilnost, ustreznost: revidirati volilni imenik ; revidirati učne načrte / revidirati šolski sistem
// spremeniti kak dokument, besedilo glede na določene zahteve, potrebe: revidirati pogodbo / revidirati mnenje, sodbo o čem spremeniti

revíja -e ž ( ȋ )
1. periodično izhajajoča publikacija s specializirano vsebino: prelistavati revijo ; naročiti se na revijo / ilustrirana revija ; literarna, modna, strokovna revija
2. odrsko glasbeno delo z govorjenimi dialogi, pevskimi in plesnimi točkami ter razkošno sceno, kostumi: ogledati si revijo ; nastopati v reviji / glasbena revija ; plesna revija na ledu
3. s prilastkom prireditev, ki omogoča pregled dosežkov navadno na določenem kulturnem področju: prirediti revijo amaterskih gledaliških skupin ; revija pevskih zborov / revija naših najboljših drsalcev
obl. modna revija prireditev, na kateri kažejo manekeni modele oblačil

revijálen tudi reviálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na revija 1: revijalni urednik / revijalna književna kritika ; revijalna objava / revijalni tisk

revijalístika tudi revialístika -e ž ( í )
revialni tisk, revialne objave: avtor je objavil več prispevkov v strokovni revialistiki in zbornikih / književna revialistika

revíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na revijo: revijska objava / revijski režiser ; revijska plesalka / revijski slog uprizoritve / revijski film
obl. revijska brv podolžen oder za modne revije, po katerem hodijo manekeni

revindikácija -e ž ( á )
knjiž. zahteva po vrnitvi česa: utemeljiti svoje revindikacije / revindikacija ozemlja

revír -ja m ( ī )
1. navadno s prilastkom manjši del ozemlja, na katerem je, se opravlja določena dejavnost; območje : določiti lovski družini njen revir / gozdni, lovski revir / ekspr.: to je moj revir, ne išči tu gob ; ta lisica ima velik revir / publ.: privlačen izletniški revir ; začenja se trgatev v enem naših najlepših vinogradniških revirjev ; pren., ekspr. pusti dekle pri miru, to je moj revir
// območje, kraj, kjer se pridobiva premog: delati, živeti v revirju ; proučevati delavsko gibanje v revirjih / premogovni revir ; rudarski revir
črni revirji rudarski kraji Trbovlje, Zagorje, Hrastnik
2. pog., med drugo svetovno vojno oddelek za bolnike v koncentracijskem taborišču: bolnike so odnesli v revir

revírec -rca m ( ȋ )
prebivalec rudarskega revirja: delavsko gibanje med revirci ; zborovanje revircev

revíren -rna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na revir: revirne meje / revirni lovski čuvaj ; revirni gozdar / revirni rudarji

revírski -a -o prid. ( ī )
nanašajoč se na revir: revirski gozdar / revirski prebivalci ; revirski rudarji / revirske občine / revirski zdravnik

révišče -a s ( ẹ̑ )
star. revše : revišče se je komaj skobacalo s stola / kot nagovor s čim boš pa plačalo, revišče

revitalizácija -e ž ( á )
glagolnik od revitalizirati: revitalizacija starega mestnega jedra

revitalizátor -ja m ( ȃ )
1. kdor povzroči, organizira, da kaj ponovno zaživi, se obnovi: kulturni revitalizator ; revitalizator opuščenih mestnih središč
2. naprava s prečiščevalnim sistemom, ki izboljša kakovost in poveča energijsko moč česa: revitalizator vode

revitalizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. narediti, da kaj ponovno zaživi, se obnovi; oživiti , obnoviti : revitalizirati stara mestna središča

revival tudi rivájvl -a [ rivájvəl ] m ( ȃ )
ponovitev, oživitev, ponovni razmah česa: pankovski revival ; nostalgičen revival stare vokalne glasbe

revizíja tudi revízija -e ž ( ȋ; í )
1. pregled poslovanja, dokumentov zaradi ugotavljanja skladnosti s predpisi, zakoni: opraviti revizijo ; zahtevati revizijo ; revizija knjigovodstva ; revizija finančnega poslovanja ; revizija računov
2. pregled kakega dokumenta, besedila, da se ugotovi pravilnost, ustreznost: zaradi kritičnih pripomb bo potrebna ponovna revizija ; revizija načrta
// sprememba kakega dokumenta, besedila glede na določene zahteve, potrebe: revizija mednarodne pogodbe ; začeti postopek za revizijo ustave / revizija ustaljenih sodb, mnenj sprememba
pravn. pisno izraženo nesoglasje s pravnomočno sodbo, sklepom sodišča druge stopnje o civilnih zadevah

revizíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na revizijo: revizijska komisija / revizijski zapisnik ; revizijsko poročilo / revizijski postopek
teh. revizijski jašek jašek za dostop h kaki napeljavi ; revizijska jama v tla narejen prostor za pregledovanje spodnjega dela vozila

revizioníst -a m ( ȋ )
pristaš revizionizma: revizionisti in reformisti / med psihoanalitiki velja za revizionista

revizionístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na revizioniste ali revizionizem: revizionistični nazori / revizionistična prizadevanja / revizionistično gibanje

revizionízem -zma m ( ī )
1. zavzemanje, prizadevanje za spremembo česa: revizionizem v psihologiji
2. polit. zavzemanje, prizadevanje za spremembo nekaterih filozofskih, ekonomskih, političnih osnov marksizma: kritizirati revizionizem / revizionizem v delavskem gibanju ; nasprotnik, utemeljitelj revizionizma

revízor -ja m ( ȋ )
kdor (poklicno) pregleduje poslovanje, dokumente zaradi ugotavljanja skladnosti s predpisi, zakoni; pregledovalec , nadzornik : revizor je pregledal vse račune ; poročilo revizorja

revízorka -e ž ( ȋ )
ženska, ki (poklicno) pregleduje poslovanje, dokumente zaradi ugotavljanja skladnosti s predpisi, zakoni; pregledovalka , nadzornica : državna, pooblaščena revizorka ; revizorka v občinski upravi ; mnenje, ugotovitve revizorja / finančna revizorka ; notranja, zunanja revizorka

revízorski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na revizorje: revizorsko poročilo / revizorska služba

révkniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
slabš. zadirčno reči: ne ustavljajte se, je revknil vojak / jezno, ošabno revkniti

révma -e ž ( ẹ̑ )
pog. revmatizem : imeti, zdraviti revmo / sklepna revma

revmátičen -čna -o prid. ( á )
nanašajoč se na revmatizem: revmatične bolečine / revmatični bolnik ; revmatični sklepi ; biti revmatičen / revmatično vnetje

revmátik -a m ( á )
kdor ima revmatizem: biti revmatik ; zdraviti revmatike / za revmatike neprimerno podnebje

revmatízem -zma m ( ī )
bolezen zlasti gibalnega sistema zaradi vnetja, degeneracije, presnovnih motenj: imeti revmatizem ; zdraviti revmatizem ; kronične oblike revmatizma / mišični revmatizem ; sklepni revmatizem
med. akutni revmatizem

revmatoíden -dna -o prid. ( ȋ )
med. ki je podoben revmatizmu: revmatoidni artritis

revmatológ -a m ( ọ̑ )
zdravnik specialist za revmatične bolezni: iti k revmatologu ; kongres revmatologov

revmátski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na revmatizem; revmatičen : vnetne revmatske bolezni ; revmatsko obolenje

révnost -i ž ( ẹ́ )
značilnost, lastnost revnega: revnost nekaterih slojev prebivalstva / revnost kulturnega življenja / revnost opreme

revólt -a m ( ọ̑ )
knjiž. upor , odpor : zatreti revolt prebivalstva ; politični revolt / revolt proti starim normam

revólta -e ž ( ọ̑ )
knjiž. upor , odpor : zatreti revolto / mladostna revolta proti lažnemu moraliziranju

revoltíranje -a s ( ȋ )
knjiž. upiranje , nasprotovanje : njihovo revoltiranje je bilo zaman / revoltiranje proti socialnim krivicam

revoltírati -am nedov. in dov. ( ȋ ) knjiž.
1. vzbujati v kom odpor, nasprotovanje: agrarna kriza je kmete revoltirala ; velike razlike v dohodkih ljudi revoltirajo ; take stvari me revoltirajo
2. upirati se: v teh krajih so pred vojno delavci pogosto revoltirali ; mladina rada revoltira ; včasih (se) revoltira, sicer pa se prilagodi večini

revolúcija -e ž ( ú )
1. radikalna sprememba družbenih, ekonomskih, političnih odnosov: pripravljati revolucijo ; povzročiti, sprožiti revolucijo ; boriti se za revolucijo / ljudska, proletarska revolucija ; buržoazna, meščanska revolucija ; socialistična revolucija ; socialna revolucija / žametna revolucija mirna, nenasilna politična revolucija, ki povzroči spremembo družbenega sistema / krvava revolucija ; pridobitve revolucije ; žrtve revolucije
// gibanje za tako spremembo: revolucija se je razširila po vsej državi ; organizirati revolucijo ; začeti revolucijo ; pristaš revolucije
2. navadno s prilastkom velika, hitra sprememba na kakem področju človekovega delovanja: digitalna, informacijska revolucija ; kulturna revolucija ; tehnološka, znanstvena revolucija ; revolucija v slikarstvu / genetska ali genska revolucija na področju raziskovanja genetike, uporabe genske tehnologije ; zelena revolucija v državah v razvoju izrazito povečanje pridelka, zlasti visokodonosnih vrst pšenice, koruze, riža, doseženo z visoko uporabo gnojil, pesticidov in drugih sredstev; gibanje za spremembo odnosa in ravnanja družbe, politike, gospodarstva do okolja / duhovna, miselna revolucija ; seksualna revolucija obdobje spremenjenega gledanja družbe na spolnost
astron. revolucija gibanje planeta okoli Sonca ; ekon. agrarna revolucija hitra kvalitativna sprememba načina proizvodnje v poljedelstvu zaradi uporabe obdelovalnih strojev in kemičnih sredstev ; (prva) industrijska revolucija hitra sprememba ročne proizvodnje v proizvodnjo z uporabo strojev ; tretja industrijska revolucija hitra kvalitativna sprememba delovnih sredstev z avtomatizacijo proizvodnje, z uporabo jedrske energije, umetnih mas ; soc. demografska revolucija skokovito naraščanje prebivalstva na določenem območju ; zgod. februarska revolucija revolucija februarja 1848 v Franciji; revolucija z zahtevo po uvedbi parlamenta februarja 1917 v carski Rusiji ; francoska revolucija revolucija z zahtevo po uvedbi parlamenta leta 1789 v Franciji ; julijska revolucija revolucija julija 1830 v Franciji ; madžarska revolucija socialistična revolucija leta 1919 na Madžarskem ; marčna revolucija revolucija z zahtevo po ustavi, volilni pravici in narodnih pravicah nenemških narodov marca 1848 v stari Avstriji ; oktobrska revolucija socialistična revolucija z razpustom parlamenta in uvedbo diktature proletariata leta 1917 v Rusiji ; žametna revolucija mirna, nenasilna revolucija od 17. novembra do 29. decembra 1989 na Češkoslovaškem, ki je povzročila prehod iz komunističnega v demokratični družbeni sistem

revolucíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na revolucijo: revolucijsko vodstvo / revolucijski čas

revolución -a m ( ọ̑ )
zastar. revolucija : pripravljati revolucion

revolucionár -ja m ( á )
1. kdor si prizadeva za revolucijo ali sodeluje v njej: biti, postati revolucionar ; naši predvojni revolucionarji ; junaštvo revolucionarjev
2. nav. ekspr. kdor si prizadeva za veliko, hitro spremembo na kakem področju človekovega delovanja: revolucionarji v slikarstvu / v svojem ustvarjanju je premalo revolucionar je premalo revolucionaren

revolucionárec -rca m ( ȃ )
zastar. revolucionar : podpirati revolucionarce / revolucionarec v glasbi

revolucionáren -rna -o prid. , revolucionárnejši ( ā )
nanašajoč se na revolucionarje ali revolucijo: obsodili so ga zaradi revolucionarne dejavnosti / revolucionarni boj ; revolucionarni cilji ; ekspr. revolucionarno vrenje / revolucionarno gibanje / revolucionarna literatura / revolucionarni heroizem ; zavedal se je svojega revolucionarnega poslanstva / revolucionarna oblast revolucijska
// ekspr. ki ima velik pomen za nadaljnji potek, razvoj česa: revolucionarne novosti v glasbi ; revolucionarne spremembe / to je revolucionarno odkritje ; nekatera spoznanja so res revolucionarna
zgod. revolucionarni etatizem začetna stopnja v razvoju socialistične državnosti, ko država usmerja gospodarsko in drugo družbeno dogajanje

revolucionárka -e ž ( á )
1. ženska, ki si prizadeva za revolucijo ali sodeluje v njej: postala je revolucionarka
2. nav. ekspr. ženska, ki si prizadeva za veliko, hitro spremembo na kakem področju človekovega delovanja: modna revolucionarka

revolucionárnost -i ž ( ā )
revolucionarni nazori, revolucionarna miselnost: zaradi revolucionarnosti je bil večkrat zaprt ; revolucionarnost delavstva
// nav. ekspr. lastnost, značilnost revolucionarnega: revolucionarnost idej, stališč / revolucionarnost odkritja penicilina

revolucionárstvo -a s ( ȃ )
revolucionarnost : revolucionarstvo delavstva ; lažno revolucionarstvo / revolucionarstvo njegovih zamisli

revolucioníranje -a s ( ȋ )
glagolnik od revolucionirati: revolucioniranje družbe / revolucioniranje tehnoloških postopkov

revolucionírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
1. knjiž. delati kaj revolucionarno: revolucionirati delavstvo / revolucionirati družbeno zavest
2. knjiž. povzročati velike, hitre spremembe na kakem področju človekovega delovanja: revolucionirati ekonomijo, gradbeništvo ; revolucionirati kmetijstvo z uporabo strojev ; revolucionirati umetnost
3. zastar. upirati se: vojaki so revolucionirali / revolucionirati proti krivični družbeni ureditvi

revólver -ja m ( ọ́ )
lahko ročno orožje s kratko cevjo: potegniti revolver iz toka ; ustreliti z revolverjem ; kavboj z revolverjem za pasom / damski revolver
teh. vrtljiva naprava pri mikroskopu z več objektivi

revolveráš -a m ( á )
zlasti v ameriškem okolju z revolverjem oborožen nasilen človek: revolveraši so se spopadli s policijo ; tolpa revolverašev
// junak pustolovskih filmov, povesti o Divjem zahodu, ki zlasti dobro strelja z revolverjem: v filmih je nastopal kot revolveraš

revólverski -a -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na revolver: revolverski naboji ; revolverska cev / revolverski strel
slabš. revolverski časopis časopis, v katerem ima večina člankov senzacionalno, malo vredno, plehko vsebino
teh. revolverska stružnica stružnica, pri kateri so obdelovalna orodja nameščena v glavi, ki se da hitro zasukati

révsati -am nedov. ( ẹ̑ )
revskati : pes revsa / oče je spet revsal nanjo

révsk -a tudi rèvsk rêvska m ( ẹ̑; ȅ ē )
posamezen glas pri revskanju: slišati revsk
// revskanje : pasji revsk je utihnil

révskanje tudi rêvskanje -a s ( ẹ̑; ȇ )
glagolnik od revskati: divje revskanje psov / naveličal se je njenega revskanja

révskati -am tudi rêvskati -am nedov. ( ẹ̑; ȇ )
1. oglašati se s kratkim, rezkim glasom: pes je revskal in se zaganjal vanj ; pren. topovi so revskali
2. slabš. zadirčno govoriti s kom: prišel sem po nasvet, vi pa revskate name / dovolj vas imam, je revskal

révskniti -em tudi rêvskniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑; é ȇ )
1. oglasiti se s kratkim, rezkim glasom: pes je revsknil ; pren. top je nekajkrat revsknil
2. slabš. zadirčno reči: izgini, je revsknil / ženska je nekaj jezno revsknila proti nam

révsniti -em dov. ( ẹ́ ẹ̑ )
revskniti : pes je revsnil in se zagnal vanj / ne ganite se, je revsnil poročnik

révščina -e ž ( ẹ́ )
1. stanje, za katero je značilno veliko pomanjkanje materialnih dobrin: v deželi je bila revščina ; upad trgovine je povečal revščino ; skrivali so svojo revščino / živeti v revščini
2. ekspr., s prilastkom stanje, za katero je značilno pomanjkanje bistvenih značilnosti tega, kar izraža prilastek: duhovna, izrazna, miselna revščina ; duševna revščina pomanjkanje smisla za kulturne vrednote, nerazgledanost ; za takratne razmere je bila značilna kulturna revščina
3. ekspr. majhno premoženje: pobral je svojo revščino in odpotoval ; prodala je njegovo revščino
4. ekspr. revni ljudje: v barake se je naselila mestna revščina
ekspr. ta članek je velika revščina slab, nekvaliteten

revšè -éta s ( ȅ ẹ́ )
1. ekspr. sočutja, pomilovanja vreden človek, navadno otrok: revše ima komaj tri mesece ; revše je že zgodaj ostalo brez staršev / kot nagovor ti ubogo revše
2. slabš. neodločen, bojazljiv človek: kaj nam pa more tako revše ; to revše si nič ne upa
// nepomemben človek: takole revše se ne more primerjati z nami

réz 1 -a m ( ẹ̑ )
1. pritisk, poteg z ostrim predmetom, rezilom: z enim rezom je odrezal palico / napraviti rez na trebuhu živali
// kar s takim pritiskom, potegom nastane: rez pri debelejšem blagu obšijemo ; premazati rez ; odstranjevati žaganje iz reza ; iz reza je pritekla kri ; globok, plitev, raven rez / operacijski rez je še zmeraj boleč / steblo je na rezu rjavo ; pren., ekspr. rez med preteklostjo in sedanjostjo
2. les. ploskev, ki nastane z rezanjem: na rezu so dobro vidni jedro in kolobarji / čelni rez nastal z rezanjem pravokotno na vzdolžno os debla
3. biol. košček tkiva, pripravljen za mikroskopiranje; rezina : obarvati, pripravljati reze
4. agr. rez 2 : rez drevja / opravljati rez v vinogradu / dolžina reza
star. preizkusiti ostrino reza rezila
film. ostri rez zaporedje dveh različnih posnetkov brez vmesne slikovne povezave ; geom. zlati rez daljice točka na daljici, ki deli daljico na dva dela tako, da je razmerje med daljico in večjim delom enako razmerju med večjim in manjšim delom ; med. carski ali cesarski rez operacija, pri kateri otroka izrežejo iz maternice ; um. zlati rez sorazmerje med dvema količinama, pri katerem je razmerje med večjo in manjšo količino enako razmerju med večjo količino in celoto

réz 2 ž , daj., mest. ed. rézi ( ẹ̑ )
1. agr. odstranjevanje delov rastlin z rezanjem zaradi redčenja, oblike, rodnosti: rez sadnega drevja, vinske trte ; vpliv rezi na rast / poletna rez / opraviti rez v vinogradu
// mesto na rastlini, kjer je kaj odrezano: premazati rez
2. nar. zahodno pokošena trava v vrsti, kakršna nastaja ob košenju; red 2 : raztrositi rezi
3. alp. del, kjer se v ostrem kotu stikata dve skalni površini: hoditi po rezi / grebenska rez del, kjer se stikata boka grebena
zastar. konju pokladati rez rezanico ; star. vzel je sekiro in jo pogladil po rezi rezilu

réza -e ž ( ẹ́ )
zareza , črta : reze v kamnu, lesu

rezáč -a m ( á )
1. kdor reže: rezač si je nabrusil nož
papir. delavec, ki na rezalnem stroju reže papir, lepenko
2. nar. vzhodno obrezovalec (vinske) trte: rezači so začeli z delom ; najeti rezače in kopače

rezáča -e ž ( á )
lopata s koničastim ali ravnim listom za rezanje in obračanje zemlje: z rezačo obdelati zemljo / lopata rezača

rezáj -a m ( ȃ )
1. rezina , kos 1 : odrezali so mu tanek rezaj kruha
2. jezikosl. pokončna črtica, ki se v jezikoslovnih analizah in priročnikih uporablja za označevanje meje znotraj besede: raba rezaja je v slovenskih slovarjih redkost
pazil je, da ne bi naredil napačnega rezaja reza

rezálec -lca [ rezau̯ca in rezalca ] m ( ȃ )
delavec, ki reže: rezalec starega železa ; vodja rezalcev / rezalec stekla
teh. plamenski rezalec

rezálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na rezanje: rezalno orodje / rezalni stroj za furnir, papir
strojn. rezalna hitrost hitrost gibanja rezila glede na obdelovanec ; rezalno olje olje za hlajenje, mazanje pri obdelovanju kovin

rezalíšče -a s ( í )
navt. kraj, prostor za rezanje železnih, jeklenih delov ladje: ladjo bodo demontirali v rezališču / rezališče starih ladij

rezálnica -e ž ( ȃ )
1. obrat za rezanje: dogradili so rezalnico stekla ; rezalnica in šivalnica
2. stroj za rezanje slame, sena; slamoreznica : stiskalnica, mlatilnica in rezalnica
agr. del pluga, ki navpično reže brazde; črtalo

rezálnik -a m ( ȃ )
stroj, priprava za rezanje: rezati zelje na rezalniku ; rezalnik mesa ; rezalnik v knjigoveznici
obrt. sodarski rezalnik sodarski rezilnik ; teh. plamenski rezalnik naprava za rezanje kovin s plamenom

rezálo -a s ( á )
priprava za rezanje: z rezalom obrezovati, vrezovati ; rezalo za steklo
zastar. nož ima različna rezala rezila

rézančen -čna -o prid. ( ẹ̑ )
v zvezi rezančno testo nekvašeno testo iz moke in jajc: delati rezančno testo ; krpice iz rezančnega testa

rézanec -nca m ( ẹ̑ )
1. nav. mn. izdelek za zakuho iz rezančnega testa v obliki krajših trakov: delati rezance ; zakuhati rezance ; juha z rezanci / domači rezanci
// navadno v zvezi s širok izdelek iz rezančnega testa v obliki širokih trakov, navadno kot priloga: jesti golaž s širokimi rezanci ; rezanci z orehi, s sirom
// košček, kos snovi, živila v taki obliki: zrezati papriko na rezance / pesni rezanci
2. vet. skopljen samec: žrebci in rezanci

rézanica -e ž ( ẹ̑ )
zrezana slama, seno: pripravljati rezanico ; konje so krmili z ovsom in rezanico / zrezati slamo v rezanico

rézanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od rezati: pri rezanju moramo blago pravilno obračati ; z rezanjem kaj skrajšati ; rezanje kruha ; rezanje pločevine ; strojček za rezanje mesa / rezanje cvetja, poganjkov / rezanje figur ; rezanje v baker / rezanje žrebcev / plamensko rezanje

rézanka -e ž ( ẹ̑ )
vet. skopljena samica, navadno svinja: rezanke za pitanje

rezár -ja m ( á )
kdor se ukvarja s skapljanjem živali: peljati merjasca k rezarju

rezátev -tve tudi rezátva -e ž ( ȃ )
nar. vzhodno obrezovanje (vinske) trte: v vinogradu se je začela rezatev

rézati réžem nedov. ( ẹ́ ẹ̑ )
1. s pritiskanjem, potegovanjem z ostrim predmetom, rezilom
a) delati kose, dele: rezati blago ; rezati kovino ; rezati kruh, meso ; rezati z nožem, s škarjami ; ročno, strojno rezati / rezati na krhlje, rezine ; rezati počez, po dolgem / plug reže in obrača zemljo / nepreh. kosa dobro reže ; nož reže na obe strani / ekspr. ladja reže valove ; lastovica s krili reže zrak
b) odstranjevati: rezati poganjke, veje ; hujšal je, kot bi meso rezal z njega zelo, hitro / rezati dlake, nohte
c) oblikovati, delati: rezati kvadrate iz pločevine ; rezati podobe v les, linolej / rezati zobotrebce ; začela je rezati obleko krojiti
2. odstranjevati spolne žleze; skapljati 1 : rezati bika ; prašiča bo treba dati rezat
3. ekspr. boleče se zajedati v kaj, pritiskati ob kaj: naramnice nahrbtnika me režejo ; verige so ga rezale v zapestja ; očala režejo za ušesi
// povzročati neprijeten, pekoč občutek zaradi nizke temperature: voda je kar rezala / mraz reže do kosti zelo, hudo je mraz ; brezoseb. noč je bila mrzla, da je rezalo v lica
// povzročati neugodje, bolečino: njegove besede so nam rezale srce ; stokanje ranjencev nam je rezalo živce / v prsih me nekaj reže
4. ekspr. prekinjati določeno stanje: kriki režejo tišino / avtomobilski žarometi so rezali temo
5. ekspr. biti speljan, voditi čez kaj: železniška proga reže pobočje ; potok je po dolgem rezal dolino
6. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo hitro iti, premikati se: rezala sta jo proti morju ; parnik jo je rezal z vso hitrostjo ; rezati jo peš
7. ekspr. peti, igrati (na glasbilo): godba je rezala koračnice ; pevci so rezali same vesele pesmi
ekspr. vino reže je rezno, rezkega okusa ; ekspr. ničesar ne bi izdal, čeprav bi mu jermene rezali s hrbta z ničimer ga ne bi prisilili, da bi izdal ; pog., ekspr. jutri jo bodo rezali operirali ; ekspr. še vedno mu oče reže kruh daje sredstva za življenje ; pog. z avtom rezati ovinek prevoziti ga v skoraj ravni črti ; publ. rezati proračun omejevati, zmanjševati ; igr. žarg. rezati z adutom, s tarokom prevzemati vzemke z adutom, s tarokom ; nar. vzhodno oče ga je rezal s palico tepel, pretepal ; pog. zmeraj ga ven reže rešuje iz neprijetnega, zapletenega položaja
agr. rezati krompir za seme tako, da ima vsak del eno ali več očes ; rezati vino mešati ga z vinom druge kakovosti ali sorte zaradi poenotenja kakovosti ; rezati na čep ; teh. rezati s plamenom

rézba -e ž ( ẹ̑ )
star. rezbarija : z rezbami okrašen okvir

rezbár -ja m ( á )
kdor se ukvarja z rezbarstvom: strop je okrasil rezbar ; okvir je dal izdelat rezbarju ; rezbar in pozlatar

rezbaríja -e ž ( ȋ )
nav. ekspr. delo, izdelek, zlasti iz lesa, namenjen olepšavi, okrasitvi: z rezbarijo okrasiti strop, vrata ; tehnično dobro izdelana rezbarija ; rezbarija iz slonove kosti

rezbáriti -im nedov. ( á ȃ )
z rezilom izdelovati, oblikovati okrasne predmete, figure, zlasti iz lesa: že v mladosti je rad rezbaril in kiparil / rezbariti pipo rezljati

rezbárjenje -a s ( á )
glagolnik od rezbariti: ukvarjati se z rezbarjenjem ; orodje za rezbarjenje

rezbárski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na rezbarje ali rezbarstvo: rezbarski izdelki ; rezbarska delavnica ; rezbarsko orodje / rezbarska obrt izdelovanje, oblikovanje okrasnih predmetov, figur, zlasti iz lesa

rezbárstvo -a s ( ȃ )
rezbarska obrt: učiti se rezbarstva ; rezbarstvo in pozlatarstvo

rézec -zca m ( ẹ̑ )
knjiž. kdor vrezuje okraske, podobe v kaj: umetniško nadarjen rezec / rezec linorezov

rezeda ipd. gl. reseda ipd.

rézek -zka -o prid. , rézkejši ( ẹ́ )
1. močen, visok, neprijetno zveneč: rezek glas, pok ; rezek smeh, žvižg ; rezek žvenket stekla
2. nav. ekspr. ki se pojavlja
a) v visoki stopnji, močni obliki: rezek okus, vonj ; rezka barva ; rezka bolečina / rezek mraz hud ; rezek zrak ki vzbuja občutek hudega mraza
b) v zelo izraziti obliki: rezka sprememba ; rezko nasprotje
3. ki kaže nenaklonjen, nedobrohoten odnos zlasti z govorjenjem: po značaju je odkrit in včasih rezek ; postati rezek / biti rezek v govorjenju
// ki izraža nenaklonjenost, nedobrohotnost: rezek humor ; rezek odgovor

rézen 1 -zna -o prid. ( ẹ̄ )
nanašajoč se na rez ali rezanje: rezna globina ; rezno orodje / rezna ploskev ploskev, ki nastane z rezanjem, prerezanjem česa

rézen 2 stil. rezán rézna -o tudi -ó, stil. rezèn -znà -ò prid. , réznejši tudi reznêjši ( ẹ́ ȃ ẹ́; ə̏ ȁ )
1. ki je prijetno ostrega, nekoliko pekočega okusa: mošt je sladek in rezen ; rezna pijača ; rezno vino
2. knjiž. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki; oster : rezen vonj ; rezna svetloba / rezen mraz hud ; rezen veter, zrak ki vzbuja občutek hudega mraza
3. star. rezek , jedek : rezen človek

rezêrva -e ž ( ȇ )
1. kar se hrani za posebne namene, potrebe: načeti, porabiti rezervo ; denarne rezerve ; materialne rezerve ; imeti rezerve goriva, živil / za rezervo si je kupil več svinčnikov ; imeti kaj v rezervi
2. nav. mn. kar je kje ali ostane kje po izkoriščanju: izrabljati rezerve rud ; odkrivati nove rezerve surovin ; svetovne rezerve bakra ; pren. pošle so mu še zadnje rezerve moči
// publ. možnost, sredstvo za razvoj kake dejavnosti, ki še ni bilo izrabljeno, izkoriščeno: odkrivanje rezerv v gospodarstvu / inovatorstvo je velika rezerva za povečanje produktivnosti
3. voj. skupina vojakov, vojaških enot za bojno črto, ki se ob potrebi udeleži boja: obnoviti rezerve ; poslali so ga s fronte v rezervo ; bataljonska rezerva / četa je ostala v rezervi
4. šport. igralec, tekmovalec, ki se po potrebi udeleži igre, tekmovanja: v šahovski ekipi so štirje igralci in dve rezervi
5. knjiž. pomislek , pridržek : imeti, izraziti rezerve ob čem, pri čem / brez rezerve kaj podpirati, potrditi ; sprejeti kaj z rezervo
6. knjiž. zadržanost , nedostopnost : znebil se je svoje rezerve in odšel na izlet
knjiž. te podatke je treba jemati z rezervo ne upoštevati jih, ne zaupati jim popolnoma ; železna rezerva kar je namenjeno za uporabo v izrednih okoliščinah
ekon. notranje rezerve neizkoriščene organizacijske, tehnične, ekonomske možnosti za zmanjšanje stroškov, povečanje prihodkov ; obvezna rezerva z zakonom določena količina finančnih sredstev za kritje večjih nepredvidenih obveznosti ; skrite rezerve v naslednje obdobje zavestno prenesen dobiček, nastal zaradi previsoko izkazanih stroškov ali prenizko izkazanih prihodkov

rezervácija -e ž ( á )
1. glagolnik od rezervirati: za večje skupine turistov priporočajo rezervacijo sob / rezervacije sprejema turistični urad
// listek, potrdilo, s katerim se kaj rezervira: rezervacija je na naše ime ; kupiti rezervacijo za avtobus
2. knjiž. rezervat : ustanovili so rezervacije za nekatere vrste kitov / lovska rezervacija
pravn. mentalna rezervacija neizrečeni pridržek, omejitev ob kaki izjavi, pogodbi

rezervát -a m ( ȃ )
1. območje, ki je zavarovano zlasti zaradi prvotne narave ali pomembnih primerkov žive ali nežive narave: to področje je rezervat ; ustanoviti rezervat ; razglasiti za rezervat ; meje rezervata / botanični rezervat območje, ki je zavarovano zaradi redkih ali ogroženih pomembnih rastlinskih vrst ; gozdni rezervat ; naravni rezervat
lov. lovski rezervat del lovišča, v katerem se ne lovi, namenjen za nemoteno razmnoževanje divjadi
2. v nekaterih državah območje, določeno za prebivanje pripadnikov določene etnične skupine: živeti v rezervatu ; rezervati za Indijance v Ameriki
3. s prilastkom območje, rezervirano za kaj: gradbeni rezervat ; rezervat za bodočo avtomobilsko cesto

rezerváten -tna -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na rezervat: rezervatno območje / rezervatna naselja
2. zastar. tajen , zaupen : rezervatni spisi ; rezervatno pismo

rezêrven -vna -o prid. ( ȇ )
1. nanašajoč se na rezervo: dati si delati rezervne ključe ; s seboj je vzel nekaj rezervne obleke in perila ; rezervno gorivo / v sobi so namestili še rezervno ležišče dodatno / rezervni bataljon ; rezervne transportne enote / rezervni igralec
2. ki je namenjen za zamenjavo česa izrabljenega, pokvarjenega, nadomesten: rezervni deli ; rezervno kolo ; rezervno sidro ladje
bot. rezervni škrob škrob, ki se nabira v semenih, plodovih, gomoljih ; ekon. rezervni sklad del dohodka delovne organizacije za poravnavo mogočih izgub ; tekst. rezervni tisk tekstilni tisk, pri katerem se s tiskanjem mehanskih ali kemičnih sredstev prepreči obarvanje blaga na določenih mestih ; voj. rezervni častnik častnik, ki ni več v aktivni vojaški službi ; rezervni sestav vojaški obvezniki po odsluženju vojaškega roka, po prenehanju aktivne vojaške službe

rezervíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od rezervirati: rezerviranje sedežev / rezerviranje in prodaja vstopnic

rezervíranost -i ž ( ȋ )
knjiž. zadržanost , nedostopnost : njegova rezerviranost je kmalu minila / poslušal me je s hladno rezerviranostjo

rezervírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
(uradno) zagotoviti možnost, pravico, da se kaj navadno v določenem času
a) uporablja: rezervirati mizo v restavraciji ; rezerviral mu je sedež ; rezervirati si sobo v hotelu / rezervirati določeno območje za stanovanjsko gradnjo
b) ima, dobi: rezerviral je nekaj knjig v antikvariatu ; rezervirati si vstopnico za koncert
pravn. rezervirati del zapuščine za nujne dediče

rezervíst -a m ( ȋ )
voj. vojaški obveznik iz rezervne sestave: vpoklicati rezerviste ; četa rezervistov / vojaški rezervist

rezervoár tudi rezervár -ja m ( ȃ )
zaprt prostor ali posoda za shranjevanje navadno večjih količin plina, tekočine; zbiralnik , hranilnik : polniti rezervoar ; zgraditi rezervoar ; bencinski, naftni rezervoar ; rezervoar za gorivo ; pren. rezervoar moči
ekspr. ta ribnik je pravi rezervoar rib v njem je veliko rib ; publ. rezervoar delovne sile vir

rèzg rêzga in rézga tudi rèzg -a [ druga oblika rəzg- ] m ( ȅ ē, ẹ́; ə̏ ə̄ )
1. posamezen glas pri rezgetanju: slišal je le nekaj rezgov
2. rezgetanje : rezg konja

rezgèt -éta [ tudi rəzget ] m ( ȅ ẹ́ )
1. posamezen glas pri rezgetanju: slišal je le nekaj dolgih, žalostnih rezgetov
2. rezgetanje : rezget konj / rezget strojnice

rezgetánje -a [ tudi rəzgetanje ] s ( ȃ )
glagolnik od rezgetati: rezgetanje konja, žrebca / njeno rezgetanje se je razlegalo po celi hiši / rezgetanje strojnic

rezgetáti -ám tudi -éčem [ tudi rəzgetati ] nedov. ( á ȃ, ẹ́ )
1. oglašati se z visokimi, tresočimi se glasovi: konji rezgetajo
// ekspr. dajati rezgetanju podobne glasove: v dolini so rezgetale brzostrelke
2. slabš. govoriti z glasom, podobnim rezgetanju: nehaj rezgetati, kdo te bo poslušal

rezgetàv -áva -o [ tudi rəzgetav- ] prid. ( ȁ á )
ki (rad) rezgeta: rezgetav žrebec
ekspr. rezgetav smeh visok, rezek

rezgetéla -e [ tudi rəzgetela ] ž ( ẹ̑ )
ekspr. ženska, ki se (rada) smeje: še zmeraj hodi s tisto rezgetelo

rêzgniti -em in rézgniti -em tudi rèzgniti -em [ tretja oblika rəzgniti ] dov. ( é ȇ; ẹ́ ẹ̑; ə̀ ə̏ )
zarezgetati : v hlevu je rezgnil konj / v dolini je rezgnila brzostrelka

rezianológ -a m ( ọ̑ )
strokovnjak za rezijansko narečje in kulturo: objavili so razpravo priznanega rezianologa

rezianologíja -e ž ( ȋ )
veda o rezijanskem narečju in kulturi: rezianologija je vključena v študijski program fakultete

rezidénca -e ž ( ẹ̑ )
uradno prebivališče državnega voditelja ali visokega državnega funkcionarja: sezidati razkošno rezidenco ; kraljeva rezidenca ; rezidenca predsednika republike / poletna, zimska rezidenca
ekspr. v četrtem nadstropju imam svojo rezidenco stanujem ; zastar. rezidenca pokrajine glavno mesto

rezidenciálen -lna -o prid. ( ȃ )
knjiž. namenjen za bivanje, stanovanje; bivalen , stanovanjski : izdelati načrt za rezidencialne dele mesta ; rezidencialno območje

rezidénčen -čna -o prid. ( ẹ̑ )
1. nanašajoč se na rezidenco: rezidenčno pročelje / rezidenčna palača / rezidenčni veleposlanik veleposlanik v državi, v kateri biva
2. nanašajoč se na rezidenta: rezidenčni bančni račun ; rezidenčni uporabnik telefonskih storitev ; rezidenčni status / rezidenčni umetnik gostujoči
3. knjiž. namenjen za bivanje, stanovanje; bivalen , stanovanjski : rezidenčna četrt
pravn. rezidenčna dolžnost nekdaj dolžnost določenih delavcev, da trajno prebivajo v kraju službovanja

rezidènt -ênta tudi -énta m ( ȅ é, ẹ́ )
1. fizična ali pravna oseba, ki ima stalno prebivališče oziroma sedež v državi, v kateri trenutno biva, posluje: slovenski rezidenti z dohodki iz Avstrije ; status rezidenta ; dohodnina, olajšave za rezidente ; rezidenti in nerezidenti / davčni rezidenti ; obdavčitev rezidentov
2. nekdaj diplomatski predstavnik, za stopnjo nižji od poslanika: odpoklicati rezidenta ; opravljati posle rezidenta

rezidírati -am nedov. ( ȋ )
knjiž., s prislovnim določilom imeti rezidenco, sedež: guverner je rezidiral v glavnem mestu

reziduum ipd. gl. residuum ipd.

rezijánka -e ž ( ȃ )
etn. ljudski ples iz Rezije, pri katerem plesalca plešeta z nasprotnih si mest drug mimo drugega: plesati rezijanko

rezijánski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Rezijane ali Rezijo: rezijansko narečje / rezijanska zemlja
etn. rezijanski ples ljudski ples iz Rezije v dvočetrtinskem ali menjavajočem se tričetrtinskem in dvočetrtinskem taktu

rezijánščina -e ž ( ȃ )
rezijansko narečje: govoriti rezijanščino

rezílce -a s ( ī )
manjšalnica od rezilo: žepni nož ima več rezilc ; z rezilcem je zarezal v les

rezílen -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na rezanje, obdelovanje: rezilni stroj ; rezilni sveder ; rezilna priprava ; rezilno orodje
grad., strojn. fazonsko rezilno orodje orodje, katerega rezilo je oblikovano po profilu, ki naj ga ima izdelek ; obrt. rezilni stol priprava iz stolčka in glave za vpenjanje lesa pri obdelavi ; teh. rezilni kot kot med čelno ploskvijo rezila in smerjo rezanja ; rezilna glava stružnice

rezílnica -e ž ( ȋ )
knjiž. naprava za rezanje slame, sena; slamoreznica : iz skednja je bilo slišati rezilnico

rezílnik -a [ tudi reziu̯nik ] m ( ȋ )
1. stroj, priprava za rezanje: rezati z rezilnikom ; rezilnik za jabolka, krompir
2. obrt. orodje z rezilom in dvema ročajema za obdelovanje lesa: z rezilnikom gladiti toporišče ; obrezovati z rezilnikom / sodarski rezilnik
strojn. orodje za rezanje navojev na cevi

rezílo -a s ( í )
1. kovinski del priprave, orodja, s katerim se reže: brusiti rezilo ; izdelovati rezila ; sablja z dolgim, zakrivljenim rezilom ; rezilo kose, sekire, srpa ; prodajati rezila za obliče
// oster, nabrušen rob tega dela: rezilo se je skrhalo ; rezilo in hrbet noža ; ostro, topo rezilo
2. priprava, orodje za rezanje, obdelovanje: z ostrimi rezili lupiti šibje ; prazgodovinska kamnita rezila ; usnjarsko rezilo ; rezilo za britje
med. elektrodno rezilo elektroda, ki se uporablja kot rezilo ; strojn. navojno rezilo orodje za vrezovanje zunanjih navojev ; teh. diamantno rezilo priprava za rezanje stekla z diamantno konico

rezimé -êja tudi resumé -ja [ rezimé -êja ] m ( ẹ̑ ȇ )
knjiž. povzetek : razpravi je dodan kratek rezime ; objaviti rezime predsednikovega govora ; rezime v angleškem jeziku

rezimírati -am tudi resumirati -am [ rezimírati ] dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. povzeti : rezimirati vsebino referata / rezimirati osnovne značilnosti delitve dohodka

rezína -e ž ( í )
1. navadno s prilastkom odrezan kos, košček snovi, živila v ploščati obliki: pojedel je tri rezine slanine ; debela, tanka rezina telečjega mesa / ocvrte kruhove rezine / kremna rezina slaščica iz maslenega testa in kreme / narezati na rezine
2. biol. košček tkiva, pripravljen za mikroskopiranje: obarvati, pripravljati rezine
3. ed., nar. deli rozg, odrezani pri obrezovanju; rožje : pobirati rezino / trtna rezina

rezisténca -e ž ( ẹ̑ )
1. dejavnost, s katero se kdo upira, brani, nasprotuje; odpor : protifašistična rezistenca / pasivna rezistenca / vdati se brez rezistence
// odporniško gibanje: pripadnik francoske rezistence
2. odpornost : povečati rezistenco proti boleznim

rezisténčen -čna -o prid. ( ẹ̑ )
1. nanašajoč se na odpornike; odporniški : ohranjena so pričevanja o rezistenčni moči umetnosti
2. nanašajoč se na odpornost; odpornosten : rezistenčni gen iz divjega sorodnika krompirja ; rezistenčne strategije pri bakterijah / rezistenčni trening trening za odpornost

rezisténten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
knjiž. odporen 1 : postati rezistenten proti infekciji / ti bacili so zelo rezistentni

rezíšče -a s ( í )
agr. rezna ploskev (na cepiču, poganjku): premazati rezišče ; poševno rezišče cepiča

rezívka -e ž ( ȋ )
vrtn. zgodnja solata, ki ne dela glav: gojiti rezivko / posejati rezivko

rézje -a tudi rezjè -à s ( ẹ̑; ȅ ȁ )
nar. deli rozg, odrezani pri obrezovanju; rožje : sušiti in sežigati rezje ; butara rezja

rezkálec -lca [ reskau̯ca tudi reskalca ] m ( ȃ )
delavec, ki dela pri rezkalnem stroju: dela kot rezkalec

rezkálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na rezkanje: rezkalno orodje / rezkalni stroj ; rezkalna glava orodje z zamenljivimi rezili, ki se vstavi v rezkalnik

rezkálnik -a m ( ȃ )
strojn. stroj z rezkarji ali rezkalnimi glavami za obdelovanje kovin ali lesa: obdelati razpoko, robove z rezkalnikom ; električni rezkalnik ; ohišje rezkalnika / mirujoči, potujoči rezkalnik / snežni rezkalnik snežna freza ; rezkalnik asfalta, za asfalt ; rezkalnik papirja priprava za uničevanje listov papirja, zlasti dokumentov

rezkálo -a s ( á )
strojn. orodje z nezamenljivimi rezili, ki se vstavi v rezkalnik: rezkala za različne obdelave

rézkanje -a s ( ẹ̑ )
glagolnik od rezkati: primernost kovin za rezkanje / rezkanje navojev

rézkar 1 -ja m ( ẹ̑ )
strojn. orodje z nezamenljivimi rezili, ki se vstavi v rezkalnik: rezkarji za različne obdelave / čelni rezkar za rezkanje čelnih ploskev

rezkár 2 -ja m ( á )
delavec, ki dela pri rezkalnem stroju: rezkarji in strugarji

rézkati -am nedov. ( ẹ̑ )
strojn. z rezkarjem obdelovati kovino ali les: rezkati kovinske, lesene plošče / rezkati navoje, zobnike

rézkost -i ž ( ẹ́ )
lastnost, značilnost rezkega: rezkost glasu / vojaška rezkost ; rezkost značaja / njegov obraz izraža rezkost, odločnost

rezljáč -a m ( á )
kdor rezlja: spreten rezljač

rezljáča -e ž ( á )
les. ročna žaga s tankim listom za rezljanje, izrezovanje intarzij, okraskov: z rezljačo izrezljati igračo ; lok rezljače

rezljáj -a m ( ȃ )
količina snovi, živila, ki se naenkrat odreže: majhen rezljaj ; rezljaj kruha

rezljánje -a s ( ȃ )
glagolnik od rezljati: rezljanje okraskov / žagica za rezljanje

rezljaríja -e ž ( ȋ )
nav. ekspr. delo, izdelek, zlasti iz lesa, navadno namenjen olepšavi, okrasitvi: svetloba je padala na lepo rezljarijo

rezljáti -ám nedov. ( á ȃ )
z rezilom delati, oblikovati: rezljati različne figure, igrače ; rezljati žlice ; rezljal si je pipo

rezníca -e ž ( í )
zastar. del rastline za razmnoževanje; potaknjenec : reznica se še ni ukoreninila ; trtne reznice

rezník -a m ( í ) agr.
1. nož z zakrivljenim rezilom, zlasti za obrezovanje trt: obrezovati trte z reznikom
2. po obrezovanju preostali del mladike, navadno z dvema do pet očesi: reznik na trsu / kratki reznik z dvema do tremi očesi / odrezati trto na reznik

réznost 1 -i ž ( ẹ̄ )
lastnost, značilnost reznega: reznost kose, orodja

réznost 2 -i ž ( ẹ́ )
1. prijetno oster, nekoliko pekoč okus: reznost vina
2. star. rezkost , jedkost : njegova reznost me moti

rezón -a m ( ọ̑ )
knjiž. smisel , upravičenost , razlog : to pripovedništvo je našlo svoj rezon v iskanju nove moralne podobe človeka; prim. raison d'être

rezonêr -ja m ( ȇ )
1. lit. oseba, ki izraža avtorjeve poglede: glavni junak nas ne prepriča, učinkuje kot nekakšen rezoner
2. knjiž. kdor razmišlja, razglablja: bil je rezoner, poln idealov ; suhoparen rezoner

rezonêrski -a -o prid. ( ȇ )
knjiž. razmišljajoč , razglabljajoč : rezonerski človek / rezonerska književnost

rezoníranje -a s ( ȋ )
knjiž. razmišljanje , razglabljanje : imeti veselje do rezoniranja in razpravljanja

rezonírati -am nedov. ( ȋ )
knjiž. razmišljati , razglabljati : rezonirati o življenju ; trezno rezonirati / glavni junak v drami ves čas rezonira in deklamira modruje ; začel je rezonirati z utrujenim glasom razpravljati

rezultánta -e ž ( ȃ )
fiz. vektor, ki se dobi kot vsota dveh ali več vektorjev: določiti rezultanto ; rezultanta hitrosti, sil ; pren., knjiž. narodnost je rezultanta različnih komponent ; cena je rezultanta povpraševanja in ponudbe

rezultát -a m ( ȃ )
1. navadno s prilastkom kar se ugotovi s kakim dejanjem: preveriti rezultate anketiranja, meritev / razglasiti rezultate glasovanja, volitev izid
// kar se doseže s kakim delom, prizadevanjem: objaviti rezultate raziskovanja ; pregled rezultatov gospodarjenja, poslovanja / knjiga je rezultat večletnega dela za knjigo je bilo potrebno večletno delo ; zmaga je bila rezultat skrbnih priprav zmagali so zaradi skrbnih priprav ; pomembni rezultati na področju glasbe dosežki / publ.: pogovori med državnikoma so dali dobre rezultate so bili uspešni ; njihova prizadevanja so ostala brez rezultata so bila neuspešna
// kar nastane pri kakem dogajanju: ta snov je rezultat kemičnega procesa / pregledati rezultate družbenega razvoja
2. kar se dobi z računsko operacijo, računskimi operacijami: rezultat ni pravilen ; preveriti rezultat ; rezultat množenja, seštevanja
3. s številom izražen športni dosežek: razglasiti rezultate teka na sto metrov ; tekmovalec je dosegel najboljši, rekordni rezultat ; rezultati zadnjega kola nogometnega prvenstva / rezultat je dva proti nič za domače moštvo domače moštvo je doseglo dve točki
publ. njegov uspeh je bil rezultat naključja je bil naključen ; publ. delavci naj odločajo o rezultatih dela o ustvarjenem dohodku
šport. neodločeni rezultat pri katerem sta dosegla nasprotna igralca, nasprotni moštvi enako število točk, isti čas ; uradni rezultat rezultat, ki ga ugotovi in objavi pristojni sodnik ali druga uradna oseba

rezultírati -am nedov. ( ȋ ) knjiž.
1. izvirati , izhajati : bolnikove duševne težave rezultirajo iz vojnih doživetij / sodba o umetniški vrednosti dela rezultira iz natančne analize je nastala na podlagi natančne analize
2. kazati , izražati : podatki ne rezultirajo dejanskega stanja

rézus -a m ( ẹ̑ )
zool. manjša opica z zelenkasto dlako in rdečo zadnjico, ki živi v Aziji, Macaca mulatta: krdelo rezusov

réž ž , daj., mest. ed. réži ( ẹ̑ )
zastar. reža : zadelati reži

réža -e ž ( ẹ́ )
ozka odprtina, ki nastane, če se kaj s čim ne stika: les se suši, zato se reže večajo ; zadelati reže v podu ; reže med opekami ; reža pod vrati
// ozka odprtina sploh: vreči kovanec v režo glasbenega avtomata ; reža poštnega nabiralnika ; reža na glasovalni skrinjici / skozi režo v vratih je gledala na cesto razpoko, špranjo
alp. reža podolžna razpoka v skalovju ; bot. listne reže odprtine v povrhnjici, ki uravnavajo izhlapevanje vode in izmenjavo plinov ; grad. reža presledek med dvema gradbenima elementoma; fuga ; zool. škržna reža vsaka od petih odprtin pred prsnimi plavutmi, skozi katere odteka voda, ki obliva škrge

režáj -a m ( ȃ )
ekspr. izraz obraza, navadno močno raztegnjene ustnice, ki kaže
a) veselje, radost: njegov režaj bi vsakogar spravil v dobro voljo / ustnice so se mu razširile v vesel režaj
b) negativen, odklonilen odnos: nesramen, porogljiv režaj / brezzoba usta so se raztegnila v hudoben režaj

režánec -nca m ( á )
nar. zahodno podboj : kamnit režanec / nasloniti se na režanec

režánje -a s ( ȃ )
glagolnik od režati: pasje režanje / iz gostilne se je slišalo veselo režanje

réžast -a -o prid. ( ẹ́ )
poln rež: stenska obloga je iz slabega lesa in režasta / režast nastavek za sesalnik / ekspr. režaste oči priprte

režáti -ím nedov. , rêži in réži; rêžal in réžal ( á í )
1. imeti režo, reže: čevlji so režali, ker so popustili šivi ; škafi režijo / zemlja reži od suše je razpokana
// navadno s prislovnim določilom biti ozko odprt: odprtina čedalje bolj reži ; rana zelo reži
2. kazaje zobe oglašati se z zamolklim, grozečim glasom: pes, zver reži / volk je režal na žrtev ; pren. iz jame je režala v nas človeška lobanja
3. slabš. govoriti z odsekanim, zadirčnim glasom: z njim se ni mogoče pogovarjati, samo reži ; če se je razburila, je še bolj režala kot sicer
// s predlogom odsekano, zadirčno govoriti s kom: režal je na mater ; ves dan je režala vanjo ; režati nad kom
4. ekspr. biti z odprtino obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: v nas so režala prazna okna hiše ; pred nami reži prepad

režàv -áva -o prid. ( ȁ á )
slabš. zadirčen : dober, čeprav režav človek

rêželj in réželj -žlja m ( é; ẹ́ ) knjiž., navadno s prilastkom
1. rezina , kos 1 : tanek reželj slanine / rezati na režlje
2. krhelj : okrasiti narezek z režlji paradižnika

réžen -žna -o ( ẹ̑ )
pridevnik od reža: režna odprtina

réženj -žnja m ( ẹ́ ) navadno s prilastkom
1. knjiž. rezina , kos 1 : popeči režnje kruha ; debel, tanek reženj / razrezati na režnje
2. nar. krhelj : pojesti reženj pomaranče / v cekar mu je nasula suhe režnje
3. med. del organa, ki ga zareza loči od celote: pljučno krilo se deli v režnje ; jetrni, možganski režnji

réžica -e ž ( ẹ́ )
manjšalnica od reža: zamašil je vse razpoke in režice

režíja -e ž ( ȋ )
1. umetniško oblikovanje izvedbe dramskega, filmskega dela, radijske, televizijske oddaje: pripravljati režijo ; dobiti nagrado za režijo ; pomagati pri režiji ; dobra, slaba režija ; režija nove slovenske drame / filmska, gledališka režija ; asistent režije pomočnik glavnega režiserja filma ; tajnica režije / režija proslave / delo bodo uprizorili v režiji znanega režiserja
2. rad. žarg. prostor v radijskem, televizijskem centru z napravami za radijsko, televizijsko režijo; režijski prostor : iz režije so dali znak za začetek snemanja
3. ekon. žarg. stroški poslovanja delovne organizacije, ki niso neposredno povezani s proizvodnjo; splošni stroški : zmanjšati režijo ; imeti nizko, visoko režijo / družbena režija stroški za zadovoljevanje splošnih družbenih in skupnih potreb
// delo, ki ni neposredno povezano s proizvodnjo: razmerje med režijo in normiranim delom
4. pog. upravno, pisarniško poslovanje: režija mora postati bolj učinkovita / delavci v režiji
ekspr. zidati hišo v lastni režiji z lastnimi sredstvi in delavci

režíjec -jca m ( ȋ )
pog. režijski delavec: delo režijcev

režíjski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na režijo: sodobna režijska zasnova predstave ; režijska navodila / režijski stroški splošni stroški / pog. režijski delavci
adm. režijska vozovnica vozovnica z znižano ceno za določene uporabnike ; gled. režijska knjiga knjiga z dramskim besedilom, v katero si režiser zapisuje svoje zamisli, opombe v zvezi z uprizoritvijo ; rad. režijski prostor prostor v radijskem, televizijskem centru z napravami za radijsko, televizijsko režijo ; režijska miza miza z vgrajenimi napravami za združevanje, sestavljanje posnetih zvokov, slik v skladno, smiselno celoto

režím -a m ( ȋ )
1. način vodenja, upravljanja kake organizirane skupnosti, zlasti države: nasilno spremeniti režim ; s cenzuro in policijskim režimom onemogočati napredek / absolutistični, totalitarni režim ; demokratični režim / odpraviti diktaturo kot obliko političnega režima ; države z različnimi režimi
// nav. slabš. oblast, organi oblasti: režim ga preganja ; govoriti proti režimu ; režimi predvojne Jugoslavije vlade
2. navadno s prilastkom s predpisi, pravili določen način življenja, ravnanja: poostriti režim ; za politične zapornike so vpeljali poseben režim ; bolnišnični, jetniški režim
// s predpisi, pravili določen način potekanja česa, navadno kake dejavnosti: prometni, študijski režim ; spremenili so režim parkiranja ; režim vzgoje ; pogodba o režimu plovbe po Donavi
ekon. devizni režim s predpisi določen način zunanjetrgovinskega poslovanja ; geogr. padavinski režim povprečen razpored količine in oblike padavin med letom ; rečni režim povprečno spreminjanje višine vodne gladine reke med letom

režímec -mca m ( ȋ )
režimovec : totalitarnim režimcem so prepovedali politično delovanje ; fanatičen režimec

režímovec -vca m ( ȋ )
slabš. kdor pretirano podpira režim, oblast: zaradi kariere je postal režimovec

režímski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na režim, oblast: režimska stranka / režimski pesnik

režírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
umetniško oblikovati izvedbo dramskega, filmskega dela, radijske, televizijske oddaje: režirati dramo, film ; režirati operno predstavo / režirati televizijsko oddajo

režisêr -ja m ( ȇ )
kdor se (poklicno) ukvarja z režiranjem: režiser je črtal dele dialoga ; dober, domiseln režiser / filmski, gledališki, radijski režiser ; režiser v ljubljanski Drami

režisêrjev -a -o ( ȇ )
pridevnik od režiser: režiserjeva zamisel ; režiserjevo delo z igralci

režisêrka -e ž ( ȇ )
ženska, ki se (poklicno) ukvarja z režiranjem: režiserka lutkovne predstave

režisêrski -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na režiserje ali režiranje: režiserski napotki ; režiserske opombe / režiserski poklic

réžka -e ž ( ẹ́ )
nar. vzhodno reža : s cunjami je zamašila režke

réžnja -e ž ( ẹ̄ ) star.
1. rezanje : režnja krompirja, lesa
2. obrezovanje (vinske) trte: jesenska režnja / režnja vinske trte

Rh -- [ èrhá ] v prid. rabi ( ȅ-ā )
med., okrajš., v zvezi Rh faktor Rhesus faktor: ugotavljati Rh faktor ; negativni, pozitivni Rh faktor

Rhesus -- [ rézus ] v prid. rabi ( ẹ̑ )
med., v zvezi Rhesus faktor in rhesus faktor lastnost človeških eritrocitov, da lahko povzročijo v krvi, ki te lastnosti nima, tvorjenje proti sebi delujočih protiteles: imeti pozitiven Rhesus faktor [Rh-faktor]

riál -a m ( ȃ )
denarna enota Irana in nekaterih arabskih držav: to stane dva riala

ríba -e ž ( í )
1. vodna žival, ki diha s škrgami in se premika s plavutmi: v potoku plavajo ribe ; riba se je ujela na trnek ; loviti ribe ; ploščata, rdečkasta, spolzka riba ; gojenje, pogin, predelava rib ; jate, vlaki rib ; molči, plava kot riba ; to potrebujem kot riba vodo zelo ; premetaval se je kot riba na suhem, v mreži ; gladek, nem, zdrav kot riba / čistiti, otrebiti ribe ; peči ribe ; konzervirane, sveže, užitne ribe / jesti ribe ; pog. iti v gostilno na ribe / akvarijske, morske, rečne, sladkovodne ribe ; leteče ribe z zelo povečanimi prsnimi plavutmi, ki se lahko premikajo, letajo nad vodno gladino / kit je največja morska riba morski sesalec
2. ekspr., navadno s prilastkom oseba, ki ima v kaki organizaciji, dejavnosti, zlasti negativni, pomen, vlogo, kot jo določa prilastek: pri kontroli so ujeli nekaj mednarodnih rib ; velike ribe se obdavčenju izognejo
3. meso z zunanjega dela govejega plečeta brez kosti: razrezati ribo v zrezke / plečna riba
// meso s svinjskega hrbta brez kosti: pripraviti ribo kot pečenko
4. kdor je rojen v astrološkem znamenju rib: ribe so intuitivne in optimistične ; samske, vezane ribe
rojen je v znamenju ribe v času od 19. februarja do 20. marca ; ekspr. vse njegovo prizadevanje je šlo rakom žvižgat in ribam gost je bilo zaman, brez uspeha ; ekspr. kmalu bi bili šli vsi rakom žvižgat in ribam gost bi umrli, se ubili ; ekspr. to je mrzlokrvna riba (spolno) hladna ženska ; ekspr. kakšna računarska riba si hladen, brezčustven človek ; počutiti se kot riba na suhem neugodno, slabo , v vodi ugodno, prijetno ; riba mora plavati (trikrat: v vodi, v olju in v vinu) kadar se jedo ribe, se pije vino ; velike ribe male žro močnejši zatirajo slabotnejše ; preg. riba pri glavi smrdi če je kaka skupnost, družba slaba, je treba krivdo iskati med vodilnimi, odgovornimi ljudmi
astron. Ribi dvanajsto ozvezdje živalskega kroga ; etn. riba faronika po ljudskem verovanju bitje v obliki ribe, ki nosi na hrbtu svet ; gastr. bela riba morska riba boljše vrste ; plava riba morska riba navadno slabše vrste ; rib. ribe prijemajo ; tisk. riba znak, črka neustreznega tipa v stavku ; zool. električne ribe ribe, ki v telesu ustvarjajo električno napetost ; riba selivka riba, ki se ob drsti seli

ríbanje -a s ( ȋ )
glagolnik od ribati: ribanje repe, zelja ; porabiti ostanke sira za ribanje / ribanje poda ; ribanje in pometanje / krtača za ribanje

ribár -ja m ( á )
prodajalec rib: kupiti ribe pri ribarju
// star. ribič : ogoreli ribarji

ríbarica -e ž ( ȋ )
krtača za ribanje: drgniti, ribati z ribarico ; metle in ribarice

ribaríja -e ž ( ȋ )
pog. nasprotja, prepiri zaradi napredovanja v službi, zaradi časti, koristi: med vodilnimi so že spet ribarije ; govoril je o ribarijah med arhitekti / imajo ribarije zaradi razdelitve dobička

ribáriti -im nedov. ( á ȃ )
loviti ribe: ribiči ribarijo ; ribariti ob obali, v morju ; čolnariti in ribariti / ribariti s trnkom / ladja ribari ob otoku
ekspr. v kalnem ribariti izrabljati neurejene razmere za dosego cilja

ribárjenje -a s ( á )
1. glagolnik od ribariti: ribarjenje ga veseli ; pravica do ribarjenja ; priprava za ribarjenje / divje ribarjenje ; ribarjenje s trnkom
ekspr. ribarjenje v kalnem izrabljanje neurejenih razmer za dosego cilja
2. nezakonito pridobivanje spletnih gesel in osebnih podatkov, ki se doseže navadno s preusmeritvijo uporabnikov na ponarejene spletne strani: zaščita pred ribarjenjem / spletno ribarjenje ; ribarjenje preko ponarejenih spletnih strani ; ribarjenje za gesli, podatki

ribárnica -e ž ( ȃ )
prodajalna rib: kupiti ribe v ribarnici
rib. lesena posoda z režami za začasno shranjevanje ulovljenih rib; poltar

ribárski -a -o prid. ( á )
star. ribiški : ribarska vas / ribarske mreže
knjiž. delo v ribarskih in oceanografskih ustanovah riboslovnih

ribárstvo -a s ( ȃ )
star. ribištvo : ukvarjati se z ribarstvom

ribàt -áta -o prid. ( ȁ ā )
zastar. ribovit : ribato morje

ríbati -am nedov. ( ȋ )
1. s premikanjem po ribežnu delati iz živila majhne kose, dele: ribati repo, zelje ; ribati sir / ribati na lističe
2. čistiti z drgnjenjem s trdo krtačo po površini, navadno mokri: ves dan je ribala in pospravljala ; ribati pod, stopnice / ribati kuhinjo / ribati na suho
3. ekspr. drgniti : desnico je ribal ob hlače ; ribati ozeble roke s snegom ; z obema rokama si je ribal obraz / dekle si je ribalo zaspane oči melo

ríben -bna -o prid. ( ȋ )
ribji : ribna tržnica

ríbez -a m ( ȋ )
grmičasta rastlina z užitnimi črnimi, rdečimi jagodami: okopavati ribez ; nasad ribeza ; kosmulja in ribez / osmukati, trgati ribez / črni, rdeči ribez
// pog. ribezov sok: steklenica ribeza

ríbezelj -zlja m ( ȋ )
ribez : gojiti ribezelj / kompot iz ribezlja

ríbezljev -a -o prid. ( ȋ )
ribezov : ribezljev grm / ribezljevo vino

ríbezljevec -vca m ( ȋ )
1. ribezov sok: ribezljevec in malinovec
2. ribezovo vino: piti ribezljevec

ríbezov -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ribez: ribezovi nasadi / ribezov sok ; ribezovo vino
agr. ribezova rja glivična bolezen na ribezovih listih, ki se kaže v obliki prašnatih kupčkov, dlakaste prevleke

ríbež -a m ( ȋ )
ribežen : ribati repo na ribež

ríbežen -žna m ( ȋ )
priprava z ravnimi, polkrožnimi rezili ali ostrimi izboklinami: ribati na ribežen krompir, sir, suh kruh / ribežen za repo, zelje

ríbica -e ž ( í )
manjšalnica od riba: hraniti ribice ; hitre, živahne ribice / akvarijske ribice ; okrasne ribice ; zlate ribice akvarijske ribe zlasti zlato rumene barve / ekspr. kupiti pol kilograma goveje ribice
obrt. ribice klekljana čipka, katere vzorec ima ribam podobno obliko ; zool. človeška ribica repata dvoživka, ki živi v podzemeljskih jamah Krasa, Proteus anguinus ; srebrna ribica z lesketajočimi se luskinicami pokrita žuželka, ki živi v stanovanjih, Lepisma saccharina

ríbič -a m ( ȋ )
kdor se ukvarja z ribolovom: ribič lovi ribe ; ribič je nastavil mreže ; strasten ribič ; ribič na tune ; lovci in ribiči / divji ribič ki se ukvarja z ribolovom brez predpisanega dovoljenja ; podvodni ribič ; poklicni, športni ribič

ríbičevka -e ž ( ȋ )
star. ribičeva žena: stara ribičevka je zbolela

ribičíja -e ž ( ȋ )
nar. vzhodno ribolov : ukvarjati se z ribičijo ; ribičija v rokavih Mure

ríbička -e ž ( ȋ )
ženska, ki se ukvarja z ribolovom: spretna ribička

ribíšče -a s ( í )
predel, območje za ribolov: bogato ribišče
// nekdaj predel, območje za ribolov, ki ga ima kdo v zakupu ali v lasti:

ríbiški -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ribiče ali ribištvo: ribiška vas / ribiški čoln ; ribiški čuvaj čuvaj, ki skrbi za čuvanje in gojitev rib, navadno poklicno ; ribiški pribor ; ribiški škornji nepremočljivi škornji, ki segajo čez koleno, do pasu ; ribiški turizem ; ribiška družina ; ribiška ladja, mreža ; ribiška palica palica z vrvico in kolescem
ekspr. nasmehnila se mu je ribiška sreča ulovil je veliko rib
navt. ribiška košara signalna naprava na manjši ribiški ladji, ki opozarja, da ladja lovi ribe ; rib. ribiški vozli vozli, ki se uporabljajo pri vezavah vrvice ; (ribiška) vrvica ; (ribiško) kolesce na ribiško palico pritrjena priprava za odvijanje in navijanje vrvice ; sam.:, ekspr. ta je pa ribiška to je zelo pretirano povedano; to je izmišljeno

ríbištvo -a s ( ȋ )
športna in gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z lovljenjem in gojitvijo rib: živeti od ribištva ; ukvarjati se z ribištvom ; lovstvo in ribištvo / morsko, sladkovodno ribištvo

ríbiti -im nedov. ( í ȋ )
nar. vzhodno loviti ribe: ribič ribi ; otroci so ribili v potoku

ribjeók -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
knjiž. ki ima hladne, brezizrazne oči: ribjeok moški

ríbji -a -e prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ribe: ribji rep ; ribja koščica se mu je zataknila v grlu ; ribja luska, plavut ; nebo je čisto kot ribje oko / ribji samec ; ribja jajčeca ikre ; ribje meso / ribje jate / ribje jedi ; ribja juha ; ribja konzerva ; ribje olje olje iz svežih jeter ribe trske / ribja hrana hrana za ribe / ribja restavracija restavracija, kjer se streže zlasti z ribjimi jedmi ; ribja tržnica / papigi so dali ribjo kost apnenčasto ploščico, ki tvori ogrodje sipe ; steznik z ribjimi kostmi z opornicami iz vosov vosatih kitov
ekspr. ima ribjo kri se sploh ne razburi ; ekspr. strmel je vanjo s svojimi ribjimi očmi hladnimi, brezizraznimi
agr. ribji hrbet ali ribja kost oblikovanost trte, pri kateri se šparoni vežejo vodoravno na eno ali na obe strani žične opore ; ribja moka krmilo iz posušenih zmletih rib in ribjih odpadkov ; fot. ribje oko širokokotni objektiv, ki zajema slikovni kot 180° ; gastr. ribji ragu ; ribja marinada z marinado polita riba ; med. ribja koža kožna bolezen s čezmernim luščenjem povrhnjice ; metal. ribje oko okrogla, krhka, svetla lisa s poro ali delcem žlindre v zvaru kot varilska napaka ; obl. vzorec ribja kost vzorec z diagonalno lomljenimi črtami ; obrt. ribja kost okrasni vbod, s katerim se sestavita dva kosa tkanine ; rib. ribji drobiž majhne, gospodarsko nepomembne vrste rib ; ribji vložek v ribolovno vodo spuščene ribe za povečanje količine rib v njej ; ribja steza umetno narejen prehod za ribe čez visoke vodne pregrade ; ribje naselje večja skupina morskih rib iste vrste ali različnih vrst, ki živi na istem prostoru, kraju ; um. ribji mehur okras v obliki ribjega mehurja, zlasti kot sestavni del gotskega krogovičja ; vet. ribji hrbet nenormalno izbočena hrbtenica pri prašičih ; zool. ribji mehur organ, s katerim riba uravnava dviganje ali spuščanje v vodi ; ribji orel orel, ki se hrani z ribami, Pandion haliaëtus ; ribja pijavka pijavka, ki se prisesa na škrge, kožo rib, Piscicola geometra ; ribja trakulja široka trakulja ; ribja uš

ríbnat -a -o prid. ( ȋ )
ribovit : ribnat potok

ríbnica -e ž ( ȋ )
star. ribiška palica: loviti z ribnico

ríbničan -a m ( ȋ )
agr. nizki fižol boljše sorte s srednje debelimi zrni:

ríbnik -a m ( ȋ )
večja, umetno narejena kotanja z zajezeno vodo, zlasti za gojenje rib: čistiti ribnik ; voziti se s čolnom po ribniku ; kopati se v ribniku ; loviti ribe v ribniku ; blaten ribnik / gojitveni ribnik

ríbnikar -ja m ( ȋ )
nekdaj oskrbnik ribnika: ribnikar je gojil ribe

ríbniški 1 -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na Ribničane ali Ribnico: pojoča ribniška govorica / nekdaj ribniški krošnjarji ; ribniški lončarji, rešetarji / ribniška krošnja nekdaj krošnja za prenašanje suhe robe / ribniške zgodbe šaljive, hudomušne zgodbe o Ribničanih
tur. ribniški pušeljc šop suhorobarskih izdelkov kot spominek

ríbniški 2 -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ribnik: ribniška voda / ribniške ribe

ribnjáča -e ž ( á )
rib. lesena posoda z režami za začasno shranjevanje ulovljenih rib; poltar

ríbnjak -a m ( ȋ )
star. ribnik : labodi na ribnjaku

riboflavín -a m ( ȋ )
farm. vitamin B 2 : spremembe na koži zaradi pomanjkanja riboflavina

ribogójec -jca m ( ọ̑ )
kdor se ukvarja z gojenjem rib: izkušen ribogojec
// kdor se poklicno ukvarja z oskrbovanjem rib: ribogojec krmi ribe ; delo ribogojcev

ribogójen -jna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na ribogojstvo: ribogojni problemi / ribogojni obrat ribogojnica

ribogójnica -e ž ( ọ̑ )
obrat za gojenje rib: obnoviti ribogojnico / postrvi iz ribogojnice / ribogojnica vlaga v potok postrvje enoletnice

ribogójstvo -a s ( ọ̑ )
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z gojenjem rib: pospeševati ribogojstvo ; ribištvo in ribogojstvo / kupovati sveže ribe v ribogojstvu ribogojnici

ribojéd -a -o prid. ( ẹ̑ ẹ̄ )
ki se hrani z ribami: ribojedi ptiči

ribolòv -ôva m ( ȍ ō )
lovljenje rib: ribolov z mrežo, s trnkom ; lov in ribolov
// športna in gospodarska dejavnost, ki se ukvarja z lovljenjem in gojitvijo rib: pospeševati ribolov / morski, obalni, podvodni, rečni ribolov ; poklicni, športni ribolov
rib. talni ribolov ribolov, pri katerem vaba leži na dnu, navadno obtežena ; ribolov z obale športni ribolov, pri katerem se z obale, brega meče v vodo ribiška vrvica; kasting

ribolôvec -vca m ( ȏ )
knjiž. ribič : počitniški ribolovec

ribolôven -vna -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na ribolov: ribolovno območje / ribolovni predpisi ; ribolovni pribor ; ribolovni turizem ; ribolovna doba doba v letu, ko je ribolov dovoljen ; ribolovna dovolilnica ; ribolovna voda voda, v kateri je dovoljen ribolov
rib. določiti ribolovno mero najmanjšo dolžino, pri kateri se kaka riba še sme ujeti

ribolôvka -e ž ( ȏ )
knjiž. ribiška ladja: ribolovke se že vračajo v pristanišče
knjiž. vidra je dobra ribolovka dobro lovi ribe

ribolôvnica -e ž ( ȏ )
rib. žarg. ribolovna dovolilnica: izdajati ribolovnice / dnevna ribolovnica

ribolôvski -a -o prid. ( ȏ )
riboloven : ribolovsko območje

ribón -a m ( ọ̑ )
zool. ploščata rdečkasta morska riba s temnima lisama nad prsnima plavutma, Pagellus erythrinus:

ribonukleínski -a -o prid. ( ȋ )
biol., kem., v zvezi ribonukleinska kislina nukleinska kislina, ki vsebuje ribozo: vloga ribonukleinske kisline v celici ; ribonukleinska kislina in beljakovine

riboslôvec -vca m ( ȏ )
strokovnjak za riboslovje: pomemben riboslovec

riboslôven -vna -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na riboslovje: riboslovna razprava / riboslovna ustanova

riboslôvje -a s ( ȏ )
veda o ribah: ukvarjati se z riboslovjem

ribosóm -a m ( ọ̑ )
nav. mn., biol. drobno celično zrnce, ki sodeluje pri sintezi beljakovin: odkritje ribosomov

ribovít -a -o prid. ( ȋ )
bogat z ribami: Krka je ribovita ; ribovito jezero

ribóza -e ž ( ọ̑ )
kem. pentoza, ki je sestavni del ribonukleinske kisline: riboza in druge pentoze

richelieu -ja [ riš(ə)ljé -êja ] m ( ẹ̑ ȇ )
obrt. vezenina, pri kateri so oblike obrobljene z zančnimi vbodi, izrezani deli tkanine pa so navadno povezani z mostiči: vesti richelieu

rícinov -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ricinus: ricinovo seme / žlička ricinovega olja ricinusovega olja

rícinus -a m ( ȋ )
1. bot. grm z zelo širokimi listi, iz semen katerega se pridobiva ricinusovo olje, Ricinus communis: gojiti ricinus
2. ricinusovo olje : popiti žličko ricinusa

rícinusov -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ricinus: ricinusovo seme
med. ricinusovo olje olje iz ricinusovih semen, ki se uporablja zlasti kot odvajalno sredstvo

ríčet -a m ( ȋ )
jed iz oluščenih ječmenovih zrn: jesti ričet ; ričet s prekajeno svinjsko kračo
pog. dobiti dve leti ričeta biti obsojen na dve leti zapora ; pog. jesti ričet biti v zaporu ; nižje pog. pojdi v ričet pojdi se solit

ričóta -e ž ( ọ̑ )
jed iz dušenega ješprenja, pripravljena podobno kot rižota: na koncu je v ričoto zamešal maslo in peteršilj

rída -e ž ( ī ) nar.
1. nav. mn. serpentina , vijuga : ride se vijejo proti vrhu ; previdno je vozil po ridah / kačje ride več serpentin zapovrstjo v strmini / cesta pelje v ridah
2. sprednji del voza pod oplenom, ki se pri spreminjanju smeri premika; blazina : voz je imel oje in rido

rídati -am nedov. ( ī )
nar. krmariti , usmerjati : ridati sanke / ridati voz

ríg -a m ( ȋ )
posamezen glas pri riganju: oslovi rigi

rigáč -a m ( á )
ekspr. osel : rigač me je zbudil

ríganje -a s ( ȋ )
glagolnik od rigati: jutranje riganje osla / riganje in kolcanje

rígati -am nedov. ( ȋ )
1. oglašati se z glasom i-a: mula, osel riga
// ekspr. dajati riganju podobne glasove: kašljal, smejal se je, da je kar rigal
2. nizko spahovati se, pehati se: kolcati in rigati ; s smiselnim osebkom v dajalniku: bolniku se je rigalo ; od sitosti se mi riga

rígavec -vca m ( ȋ )
ekspr. osel : trmast rigavec

rígelj -glja m ( í )
1. nižje pog. zapah : zapirati vrata z rigljem
2. nar. prečno nameščen tram pri kozolcu; prečnik : povezovati stebre z riglji

rígeljc -a [ rigəljc ] m ( ȋ )
nar. gorenjsko marjetica : šopek rigeljcev

rigíden -dna -o prid. ( ȋ )
knjiž. neprožen , tog : po bolezni je ostala mišica rigidna / rigidno vedenje

rigídnost -i ž ( ȋ )
1. med. okorelost zaradi povečane napetosti mišic: stranski učinek teh zdravil je mišična rigidnost
2. neprožnost, togost: rigidnost cen, delniških tečajev ; rigidnost sistema ; rigidnost trga

rígniti -em dov. ( í ȋ )
1. oglasiti se z glasom i-a: osel je čudno rignil
// ekspr. dati riganju podoben glas: sirena, top rigne
2. nizko spahniti se: pijanec je rignil ; s smiselnim osebkom v dajalniku po jedi se mu je nekajkrat rignilo
nizko kaj, je hripavo rignil krčevito rekel

rigoláč -a m ( á )
agr. kdor rigola: rigolači so se lotili dela v nasadu ; najeti rigolača

rigólanje -a s ( ọ̑ )
glagolnik od rigolati: rigolanje in priprava zemljišč za nasade ; lopata, stroji za rigolanje / ročno, strojno rigolanje

rigólar -ja m ( ọ̑ )
agr. rigolač : rigolarji so pričeli z delom

rigólati -am nedov. ( ọ̑ )
agr. rahljati zemljo z (zelo) globokim prekopavanjem, oranjem: rigolati njivo ; jeseni so rigolali za vinograd / globoko, plitvo rigolati ; ročno, strojno rigolati

rigólen -lna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na rigolanje: rigolna dela / rigolno oranje se je že precej uveljavilo
agr. rigolni plug plug za globoko oranje hmeljišč, sadovnjakov, vinogradov

rigoléto -a m ( ẹ̑ )
šalj., navadno v zvezi peti rigoleto bruhati : preveč je pil, zdaj pa poje rigoleto

rigólnik -a m ( ọ̑ )
agr. rigolni plug: orati z rigolnikom ; rigolnik in okopalnik

rigoríst -a m ( ȋ )
1. pristaš rigorizma: rigoristi in hedonisti
2. knjiž. zelo strog, nepopustljiv človek: ta profesor je bil znan kot velik rigorist ; moralni rigorist

rigorízem -zma m ( ī )
1. filoz. etični nazor, po katerem je spoštovanje moralno-etičnih norm človekova brezpogojna dolžnost: Kantov rigorizem se kaže v njegovem zakonu o kategoričnem imperativu ; hedonizem in rigorizem
2. knjiž. zelo velika strogost, nepopustljivost: rigorizem v presojanju odgovornosti

rigoróz -a m ( ọ̑ )
nekdaj izpit ob zaključku fakultete, zlasti pravne, s katerim dobi kandidat naslov doktor: pripravljati se na rigoroz / prvi, drugi, tretji rigoroz
šol. žarg., nekdaj ustni izpit kot pogoj za pripustitev k zagovoru doktorske disertacije, ki ga mora opravljati kandidat brez magisterija; ustni doktorski izpit

rigorózen -zna -o prid. , rigoróznejši ( ọ̑ )
knjiž. zelo strog, nepopustljiv: bil je preveč razumevajoč, da bi se strinjal s tem rigoroznim moralistom ; biti rigorozen glede česa, v čem / zagovarjati nujnost rigoroznih ukrepov ; rigorozno upoštevanje predpisov dosledno, natančno / ocenjevalni kriteriji so za to stopnjo preveč rigorozni / pri tem delu je potrebna rigorozna natančnost velika

rigoróznost -i ž ( ọ̑ )
knjiž. zelo velika strogost, nepopustljivost: pritoževati se nad rigoroznostjo nekaterih profesorjev ; očitati komu moralno rigoroznost

ríhta 1 -e ž ( ȋ ) navadno v zvezi krvava rihta
1. zgod., v fevdalizmu sodišče s pravicami krvnega sodstva, zlasti nad podložniki; deželsko sodišče : poklicati koga pred krvavo rihto / krvava rihta ga je obsodila na smrt
2. star. sojenje, sodni proces: razglasiti dan krvave rihte / Nato se je začela pripravljati starodavna rihta, po kateri se je po mogočnih hišah kaznovalo prešuštvo (Prežihov)

ríhta 2 -e ž ( ȋ )
nižje pog. ena ali več jedi, zlasti kuhanih, ki tvorijo samostojen del v okviru enega obroka: za kosilo so bile tri rihte: prežganka, krvavica s kislim zeljem in štruklji / vsako rihto je preveč solila jed
pog., ekspr. ta človek je pokrita rihta ne kaže svojih negativnih lastnosti

ríhtar -ja m ( í )
1. star. sodnik : pripeljati koga pred rihtarja
2. zgod., ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja vaški poglavar, župan: tako je odločil rihtar / vaški rihtar
etn. rihtarja biti družabna igra, pri kateri eden od igralcev ugiba, kdo ga je udaril po zadnjici

ríhtati -am nedov. ( í ) nižje pog.
1. skrbeti za koga, negovati: varovanca kar lepo rihta
2. priskrbovati , oskrbovati : rihtati drva / rihtati komu službo, stanovanje
nižje pog. ta človek mi je zoprn, ker vedno koga rihta daje komu nauke, se vmešava v njegovo ravnanje, vedenje ; nižje pog. ulilo se je, ravno ko je rihtala otroka za v šolo odpravljala otroka v šolo ; nižje pog. mlada dva zdaj rihtata stanovanje urejata

rík -a m ( ȋ )
močen, predirljiv glas: rik se je razlegel daleč naokoli / ekspr. lovčev zmagoslavni rik krik
// rikanje : slišati bikov rik

ríkanje -a s ( ī )
glagolnik od rikati: slišati je bilo rikanje bika ; rikanje slonov

ríkati -am tudi ríčem nedov. ( ī ȋ )
oglašati se z močnimi, predirljivimi glasovi: živina je rikala pred praznimi jaslimi / ekspr. topovi rikajo

rikécija -e ž ( ẹ́ )
nav. mn., biol. mikroorganizem, ki povzroča nekatere nalezljive bolezni ljudi in živali, zlasti pegavico: z rikecijami okužene uši ; rikecije in virusi

ríkniti -em dov. ( í ȋ )
oglasiti se z močnim, predirljivim glasom: razdražen bik je oglušujoče riknil

ríkša -e ž ( ȋ )
v nekaterih azijskih deželah vozilo z dvema kolesoma za prevoz ljudi, ki ga vleče človek: peljati se v rikši, z rikšo / motorna rikša

ríkšar -ja m ( ȋ )
v nekaterih azijskih deželah kdor vleče rikšo: rikšarji v Singapuru

rílčar -ja [ riu̯čar tudi rilčar ] m ( ȋ )
ekspr. žival z rilcem, zlasti prašič: prodati zadnjega rilčarja iz hleva
zool. v tropskih gozdovih Bornea živeča opica, katere samec ima zelo dolg nos, Nasalis narvatus

rílčast -a -o [ riu̯čast ] prid. ( ȋ )
nanašajoč se na rilec: rilčasta glava ; rogate in rilčaste živali / ekspr. rilčast nos
zool. rilčasti gad gad s privihanim gobcem in na spodnji strani ognjeno rdečim repom, Vipera aspis

rílček -čka [ riu̯čək ] m ( ȋ )
manjšalnica od rilec: pomoliti rilček iz zemlje ; ježev rilček / rilček pri čajniku dulec
zool. podaljšani del glave z grizalom na koncu pri nekaterih hroščih; zelo podaljšano sesalo pri metuljih

rílčkar -ja [ riu̯čkar tudi rilčkar ] m ( ȋ ) zool.
1. majhen črn hrošč, ki uničuje zelje, Centorhynchus pleurostigma: uničevati rilčkarje
2. nav. mn. hrošči, ki imajo prednji del glave podaljšan v rilček, Curculionidae:

rílec -lca [ riu̯ca ] m ( ȋ )
1. podaljšani, zoženi prednji del glave z ustno odprtino pri nekaterih sesalcih: prašiči brodijo z rilci po blatu ; ježev rilec / odpreti rilec
// ta del brez spodnje čeljusti: rilec in spodnja čeljust / skuhati rilec v ješprenju
2. v dolg mišičnat organ zrasla nos in zgornja ustna pri slonu: slon je z rilcem ovil deblo
3. ekspr. prednji, rilcu podoben del česa: rilec topa / rilec ladje kljun ; rilec pri čajniku dulec
4. nizko obraz : udari ga na rilec ; z odurnim rilcem se je obrnil k njemu
// usta : dvignil je pijačo k rilcu
nizko ne vtikaj svojega rilca v vsako reč ne vmešavaj se ; nizko kuhati rilec kujati se ; ekspr. prodati zadnji rilec iz svinjaka prašiča

rilóga -e ž ( ọ̑ )
obrt. tirnica, drsni tir (pri karnisi):

Rím -a m ( í )
v zvezah: ekspr. iti v Rim roditi ; preg. vse poti vodijo v Rim isti cilj, namen se lahko doseže na različne načine

ríma -e ž ( ī )
lit. ujemanje samoglasnikov in soglasnikov od naglašenega samoglasnika dalje, polni stik: najti rimo na besedo roka ; pesmi brez rim ; aliteracija, asonanca in rima / čista, nečista rima ; moška, ženska rima ; notranja rima ; oklepajoča, zaporedna rima
ekspr. koval jo je v rime pisal je pesmi o njej ; ekspr. z rimami popisan list z verzi; s pesmimi

rimáč -a m ( á )
1. slabš. pesnik : med rimači je bilo nekaj nadarjenih lirikov ; rimači in posnemovalci
2. ekspr. kdor zna delati rime: nazadnje so ostali v igri le še najspretnejši rimači

rímanje -a s ( ȋ )
glagolnik od rimati: moderni pesniki opuščajo rimanje
slabš. ukvarjati se z rimanjem s pisanjem pesmi

rímar -ja m ( ȋ )
ekspr. pesnik : moderni rimarji

rimárij -a m ( á )
slovar rim: izdati rimarij

rimaríja -e ž ( ȋ )
slabš. pisanje pesmi: ukvarjati se z rimarijo / kdo bo bral to dolgočasno rimarijo pesmi

rímati -am nedov. in dov. ( ȋ )
uporabljati besede, ki delajo, tvorijo rimo: rimati glagol z glagolom ; te besede se ne rimajo / ta pesem se rima sredi vrstice ima rimo

rimejk gl. remake

rimésa -e ž ( ẹ̑ )
fin. vrednostni papir, zlasti menica, s katerim se poravna dolg: poslati rimeso

rimlján -a m ( ȃ )
zelo velik golob, ki je slab letalec: gojiti rimljane

rimljánski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na (stare) Rimljane: rimljanski okus / rimljanska arhitektura rimska

rímokatoličàn in rímokatoličán -ána m ( ī-ȁ á; ī-ȃ )
pripadnik rimskokatoliške vere: stiki med protestanti in rimokatoličani

rímokatoličánka ž ( ī-ȃ )
pripadnica rimskokatoliške vere: vzgojena je bila kot rimokatoličanka

rímokatólik -a m ( ī-ọ̑ )
pripadnik rinskokatoliške vere: v vasi živijo rimokatoliki in grkokatoliki

rímokatóliški -a -o prid. ( ī-ọ̑ )
rimskokatoliški : rimokatoliški duhovnik / Rimokatoliška cerkev

rímski -a -o prid. ( í )
1. nanašajoč se na (stare) Rimljane ali Rim: rimski časopisi ; rimske znamenitosti / rimski cesar ; v starem veku rimski imperij ; rimska kultura / rimski nos nos z izbočenim vrhnjim delom ; rimski pozdrav v fašistični Italiji pozdrav z dvigom iztegnjene desne roke v skoraj navpično lego
rimska volkulja podoba volkulje kot simbol rimskega imperija
2. rimskokatoliški : rimska in pravoslavna cerkev
arheol. rimske naselbine v naših krajih ; astron. Rimska cesta medlo se svetlikajoči pas na nebu, ki ga sestavljajo številne, zelo oddaljene zvezde ; mat. rimske številke številke tipa I, V, X ; pravn. rimsko pravo civilno pravo rimske sužnjelastniške družbe ; rel. (rimska) kongregacija najvišji upravni organ za določeno področje v Katoliški cerkvi ; rimski misal misal, ki se uporablja v Katoliški cerkvi zahodnega obreda ; šport. rokoborba v grško-rimskem slogu rokoborba, pri kateri so dovoljeni prijemi od pasu navzgor ; zgod. rimski limes nekdaj limes po Donavi in Renu ter med njima ; Rimsko cesarstvo nemške narodnosti od 15. stoletja do 1806 naslov za nemško cesarstvo ; rimsko število v srednjeveških listinah število, ki označuje vrstni red določenega leta v petnajstletnem ciklusu

rímskokatóliški -a -o prid. ( ī-ọ̑ )
nanašajoč se na katoličane ali katolištvo zahodnega obreda: rimskokatoliška vera / Rimskokatoliška cerkev

rímskopráven -vna -o prid. ( ī-ā )
nanašajoč se na rimsko pravo: rimskopravna načela

rímstvo -a s ( ī )
miselnost, kultura starih Rimljanov: vpliv rimstva
knjiž. omahovati med rimstvom in protestantsko vero katolištvom

rinascimento -a [ rinašiménto ] m ( ẹ̑ )
knjiž. (italijanska) renesansa: umetnost rinascimenta

rínčica -e ž ( ȋ )
nižje pog. obroček : potegniti trak skozi rinčice / deklica z zlatimi rinčicami v ušesih / na sejmu si je ogledovala rinčice prstančke
etn. rinčice talati otroška igra, pri kateri en igralec ugiba, komu od igralcev je drugi spustil v roke prstan ali kak manjši predmet sploh

rínež -a m ( ȋ )
knjiž. buldožer : izkopati z rinežem

rinfúzen -zna -o prid. ( ȗ )
teh. nanašajoč se na nepakirano, drobno, sipko blago; razsut : rinfuzni tovor / blago v rinfuznem stanju

ríng -a m ( ȋ )
ograjen prostor, kjer nastopajo boksarji: nasprotnika sta stopila v ring / boksarski ring
publ. njegovi uspehi v ringu boksu
arheol. utrjena naselbina na ravnini s krožnimi nasipi in jarki, zlasti pri Avarih

ringarája -a tudi -e m ( ȃ )
1. otroška igra, pri kateri udeleženci, držeč se za roke, plešejo v krogu: otroci so se prijeli za roke in zaplesali ringaraja / igrati se, iti se ringaraja
2. ekspr. lahkomiselno življenje, veseljačenje: vsenaokrog je en sam ringaraja ; naš ringaraja pretekle noči

ringarájati -am nedov. ( ȃ )
ekspr. igrati se ringaraja: ob popoldnevih so otroci na dvorišču veselo ringarajali

ríngelšpíl -a [ ringəlšpil ] m ( í-ȋ )
nižje pog. vrtiljak : voziti se na ringelšpilu ; ringelšpili in gugalnice

ringló -ja m ( ọ̑ )
sadno drevo ali njegov rdeči, rumeni, zeleni koščičasti sad, agr. renkloda : ringlo že cvete ; kompot iz ringloja / utrgati nekaj ringlojev

ríniti -em nedov. ( í ȋ )
1. s silo, sunki (od zadaj) povzročati premikanje, hitrejše premikanje: deček je voziček vlekel, ženska pa rinila ; pomagati riniti ; riniti kolo navkreber / vsi so rinili, pa se avtomobil ni premaknil
2. s prislovnim določilom s silo, sunki (od zadaj) spravljati
a) na drugo mesto, v drug položaj: riniti koga k vratom, proti mizi ; riniti zaboj čez prag ; tisti za hrbtom so me rinili naprej
b) z določenega mesta, položaja: riniti koga od sebe, s klopi / buldožer rine sneg pred seboj / kot opozorilo na vratih rini
c) kam sploh: riniti polena pod kotel ; riniti ključ v ključavnico ; dojenček si rine pest v usta / riniti z roko v žep
// ekspr., navadno v zvezi z v spravljati koga v določen položaj, stanje, navadno brez njegove privolitve: riniti sina v medicino ; riniti koga v zakon
3. ekspr., s prislovnim določilom prodirati iz česa ali v kaj: lopate rinejo v zemljo / bilke, gobe rinejo iz tal ; zob že rine iz čeljusti
4. ekspr. vsiljivo, sovražno približevati se komu: zgrabil je palico in rinil k meni ; odganjala je otroke, ki so rinili vanjo ; rinil je vanj s pištolo ; umikala se je, on pa je rinil za njo
5. nav. slabš., v zvezi z za zelo, vsiljivo si prizadevati pridobiti ljubezensko naklonjenost koga: kaj rineš za menoj ; tudi on je rinil za mojo sestro
6. ekspr., v zvezi z v vztrajno, vsiljivo spraševati, prositi, prigovarjati: kadar se kuja, nočem riniti vanjo ; neprestano rine vame, kaj mi je ; rinili so vanj, naj jim pove / riniti v koga z vprašanji
// vsiljivo, zelo prijazno se vesti do koga: preveč je rinila v svoje sošolke
7. ekspr., navadno v zvezi z v nepremišljeno, trmasto se bližati čemu slabemu: ne vidi, da rine proti pogubi ; riniti v nesrečo, nevarnost
// z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža udeleženost pri nastopu dejanja: za to stvar ne bom rinil v boj ; ne rini v dolga pojasnjevanja ; za vsako malenkost rine v prepir se začne prepirati
8. ekspr. hoditi , iti : spraševal sem se, zakaj rine vsak dan v kino ; kam rineš v takem vremenu ; pomagati ne moreš, ne rini tja / poleti vse rine na morje / mladi ljudje rinejo v mesto
9. ekspr., navadno s prislovnim določilom težko živeti, prebijati se: kako je? Rinem ; za silo, nekako še rinemo ; stroški so tako veliki, da komaj rinemo
ekspr. zmeraj rine svojo hoče uveljaviti svojo voljo ; ekspr. otroci so silili k njemu, on pa jih je rinil od sebe odrival ; pog., ekspr. rine jo že proti osemdesetim kmalu bo star osemdeset let ; ekspr. riniti z glavo skozi zid hoteti izsiliti, doseči nemogoče ; ekspr. kamnite hiše rinejo v breg stojijo v bregu ; ekspr. gore rinejo v nebo so zelo visoke ; pog. zmeraj (se) rine v ospredje, naprej hoče biti prvi, upoštevan ; ekspr. ta človek rine v najbolj zasebne stvari se vtika, se vmešava ; pog. riniti z zadostnim uspehom izdelovati ; pog., ekspr. riniti koga naprej zelo si prizadevati, da bi uspel ; pog. v prvih dveh letih je še nekako rinil izdeloval

rínka -e ž ( ȋ ) nižje pog.
1. obroč : v strop so vzidane železne rinke / rinka za bika, medveda
2. prstan : natakniti si rinko

rinóceros -a m ( ọ̑ )
knjiž. nosorog : povodni konj in rinoceros

rinologíja -e ž ( ȋ )
veda o nosu in njegovih boleznih:

ripèč -éča -e prid. ( ȅ ẹ́ )
nar. pordel , zaripel : zaradi neprespanosti ripeče oči ; ripeč od jeze
bot. ripeča zlatica travniška rastlina z dlanastimi listi in zlato rumenimi cveti, Ranunculus acris

rípiti se -im se nedov. ( í ȋ )
nar. rdeti : češnje se že ripijo / ripiti se od jeze

ríps 1 -a m ( ȋ )
gosta tkanina z rebri, navadno prečnimi: bombažni, volneni rips ; bluza iz ripsa
tekst. pohištveni rips ki se uporablja pri blazinjenju pohištva ; v prid. rabi:, tekst. rips vezava vezava, pri kateri se veže ena podolžna ali prečna nit z dvema ali več prečnimi ali podolžnimi nitmi

ríps 2 -a m ( ȋ )
nar. oljna repica: sejati rips

rípsast -a -o prid. ( ȋ )
ki je iz ripsa, tkanine: ripsasta obleka
// podoben ripsu, tkanini: ripsasta tkanina

rís 1 -a m ( ȋ )
1. znamenje v obliki črte: žagati poleg risa ; z risom zaznamovati širino
2. črta : potegniti ris s kredo / risi na lakiranem pohištvu raze
3. po ljudskem verovanju na križpotju na tla narisan krog, ki ima nenavadno, skrivnostno moč: napraviti okoli sebe ris ; hudiča klicati v ris ; stopiti v ris / zarotilni ris ; pren., ekspr. z lepoto ga je začarala v svoj ris
geom. ris slika točke, premice, lika na projekcijski ploskvi ; stranski ris pravokotna projekcija tvorbe na pomožno projekcijsko ravnino, pravokotno na risalni ravnini ; voj. ris spiralast žleb v puškini ali topovski cevi

rís 2 -a m ( ȋ )
manjša zver s šopom daljših dlak na koncu ušes: naseliti rise ; ris in risa ; gledati kakor ris jezno, srepo ; planil je nanj kakor ris
ekspr. on je ris zelo zdrav; gibčen, spreten
astron. Ris ozvezdje severne nebesne poloble, ki ga tvorijo manj svetle zvezde ; zool. puščavski ris z velikimi uhlji, ki živi v stepah in puščavah Afrike in Azije, Lynx caracal

rís 3 -a m ( ȋ )
trg. mera za papir, 1000 pol: bala in dva risa papirja
papir. približno 10 kg težek paket papirja

rísa -e ž ( ȋ )
samica risa: risa je skotila ; planila je kakor risa

risálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na risanje: risalni pribor ; risalne potrebščine / risalne vaje / risalni blok sešitek risalnih listov ali kartonasta mapa zanje ; risalni list list risalnega papirja določenega formata ; risalni papir bel, dobro klejen papir za risanje, slikanje ; risalni žebljiček kratek žebljiček s široko glavo zlasti za pritrjevanje papirja na les ; risalna deska deska, na katero se pritrjuje, daje papir pri risanju ; risalno pero pero za risanje zelo tankih črt s tušem
geom. risalna ravnina ravnina, na katero se rišejo projekcije danih tvorb ; obrt., tisk. risalna igla orodje v obliki paličice z zelo trdo konico za delanje raz v kovino ; teh. risalna miza miza za tehnično risanje, pri kateri se da spreminjati naklonski kot risalne ploskve

risálnica -e ž ( ȃ )
prostor za risanje: opremiti risalnico ; risalnice v projektivnem biroju

risálnik -a m ( ȃ )
rač., nekdaj del računalnika, ki zapisuje rezultate s krivuljami: narisati spremenljivke z risalnikom / risalnik krivulj

risálo -a s ( á )
priprava za risanje: barvno risalo ; jekleno risalo ; risalo in čopič
um. srebrno risalo nekdaj risalo s srebrno konico

rísanica -e ž ( ȋ )
puška s cevjo, ki ima znotraj spiralaste žlebove: nabiti risanico / puška risanica

rísanje -a s ( ȋ )
1. glagolnik od risati: risanje portretov ; risanje s kredo ; risanje črt z ravnilom in trikotnikom / učiti se risanja ; ukvarjati se z risanjem / prostoročno risanje / pisateljevo risanje značajev
geom. geometrijsko risanje grafično prikazovanje geometrijskih likov z uporabo risalnega orodja ; šol. risanje nekdaj učni predmet, pri katerem se poučujejo osnove risanja, slikanja in oblikovanja ; teh. tehnično risanje grafično prikazovanje tehničnih objektov po dogovorjenih pravilih
2. zastar. risba : ogledoval si je otrokova risanja

rísanka -e ž ( ȋ )
1. zvezek za risanje: list iz risanke
2. film iz posnetkov risb ali slik, ki ob predvajanju delajo vtis dogajanja: rad gleda risanke ; risanke in dokumentarni filmi / barvna risanka / ed. ustvarjalci slovenske risanke risanega filma / filmska risanka
3. zastar. risanica : pomeriti z risanko

rísar -ja m ( ȋ )
1. kdor se poklicno ukvarja z risanjem česa: biti risar v konstrukcijskem oddelku ; risar kostumov / tehnični risar risar tehničnih risb
geogr. kartografski risar risar kart, zemljevidov
2. kdor upodablja zlasti s črtami: nadarjen risar ; risar karikatur / učenec je dober risar
knjiž. biti dober risar značajev opisovalec, prikazovalec

risaríja -e ž ( ȋ )
ekspr. risba : krasiti začetne črke z risarijami ; nespodobna risarija na steni / na tehniških šolah je veliko risarije risanja

risáriti -im nedov. ( á ȃ )
ekspr. risati : risariti za razvedrilo / že njegovi starši so risarili slikali

rísarka -e ž ( ȋ )
1. ženska, ki se poklicno ukvarja z risanjem česa: risarka krojev / modna risarka ki izdeluje risbe modelov
2. ženska, ki upodablja zlasti s črtami: nadarjena risarka / ta učenka je dobra risarka

rísarski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na risarje ali risanje: risarska spretnost / risarski tečaj
um. risarski slog

rísast -a -o prid. ( ȋ )
ekspr. podoben risu: risasta mačka
// tak kot pri risu: človek z risastim pogledom

rísati ríšem nedov. ( ȋ )
1. s črtami upodabljati: zna risati in slikati ; risati hišo, obraz, pokrajino ; risati na papir, v glino ; risati s svinčnikom / dov. večkrat je risal Tita narisal / pog. rad riše otroke slika, upodablja / risati po fotografiji, po naravi
um. risati s kredo
// s črtami delati: risati diagram, zemljevid ; risati razpredelnice z ravnilom ; risati na zemljevidu smer poti / s prstom risati po pesku delati črte / risati s prosto roko
2. ekspr. povzročati, delati, da kaj nastane na podlagi: letala rišejo bele črte na nebo ; sonce riše na steno svetle proge ; drevesa so risala dolge sence ; kri riše po tlaku krvavo sled / skrb mu riše gube na mlado čelo
3. knjiž. opisovati , prikazovati : risati zgodovinsko obdobje ; prepričljivo riše ženske like / domišljija mu je risala lepšo prihodnost
ekspr. jastreb je risal kroge letal v krogih ; nar. gorenjsko skupaj sva (jo) risala tja šla, hodila

rísba -e ž ( ȋ )
1. upodobitev česa s črtami: končati risbo ; proučevati otroške risbe ; zbrisati risbo na tabli ; stene so pokrite z risbami ; barvna, črno-bela, vrezana risba ; prostoročna risba / shematična risba ; risba v določenem merilu ; pog. rad ima risbe tega slikarja slike, podobe
// kar je temu podobno: zaradi vlage so na stropu nastajale čudne risbe / po golitvi se risba pri mačkah spremeni oblika in razporeditev različno obarvanih mest
// list, na katerem je kaj narisano: oddati risbo učitelju ; raztrgati risbo ; rob risbe
2. um. likovna tehnika, pri kateri se upodablja zlasti z enobarvnimi črtami: uspešen je v risbi in akvarelu
// delo, izdelek v tej tehniki: razstavljene risbe in bakrorezi ; risba s svinčnikom, ogljem ; risba v kredi / črtna risba ki je iz črt brez vmesnih tonov ; lavirana risba ; tonska risba ki je iz črt z vmesnimi toni
strojn. delavniška risba ki prikazuje potek izdelave predmeta v delavnici ; teh. tehnična risba grafični prikaz tehničnega objekta po dogovorjenih pravilih ; glava risbe najvažnejši podatki o tehnični risbi na risbi sami

rísbica -e ž ( ȋ )
nav. ekspr. manjšalnica od risba: risbice cicibanov

rísinja -e ž ( ȋ )
samica risa: risinja je poginila ; risinja z mladičkom

rísji -a -e prid. ( ȋ )
nanašajoč se na rise: risja koža / risji par / ekspr. risje oko detektiva ki vse hitro opazi

riskánten -tna -o prid. ( ȃ )
pog. tvegan : njihov načrt je riskanten ; taka kupčija bi bila lahko riskantna

riskírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
pog. tvegati : pri kupčijah nikoli ne riskira ; riskirati pobeg iz taborišča
pog. za odpravo so riskirali veliko denarja dali ; pog. pri reševanju je riskiral življenje se je izpostavil smrtni nevarnosti ; preg. kdor riskira, profitira kdor tvega, ima lahko dobiček, korist

rísniti -em dov. ( í ȋ )
nar. gorenjsko planiti , skočiti : maček je prestrašen risnil k vratom / risniti kvišku
nar. gorenjsko risnil je konja, da je poskočil udaril

risorgimento -a [ risordžiménto ] m ( ẹ̑ )
zgod. politično gibanje za osvoboditev in združitev Italije v 19. stoletju: začetek risorgimenta

risovína -e ž ( í )
1. risje krzno: plašč iz risovine
2. risje meso: pečena risovina

rístanc -a m ( ȋ )
etn. otroška igra, pri kateri se mečejo ali skakaje brcajo ploščati kamenčki v polja na tla narisanega lika: igrati se ristanc ; ristanc in frnikolanje
// lik za to igro: narisati na dvorišču ristanc

rìt ríti ž ( ȉ ȋ )
1. vulg. zadnjica : imel je strgane hlače, da se mu je videla rit ; voda mu je segala do riti ; položiti si blazino pod rit ; udariti po riti ; vedno sta bila (skupaj) kot rit in srajca / po riti se je spustil po stopnicah
2. vulg. neznačajen, bojazljiv človek: ta rit je vse izdal ; kaj se dogovarjaš z njim, ki je čisto navadna rit / kot psovka: molči, ti rit ; ti rit domišljava ; prekleta rit
3. nar. ritina : nakladati snope na voz z ritmi navzven
vulg. s tem potrdilom si lahko rit obrišeš je brez vrednosti, pomena ; vulg. vzdigni že rit vstani ; vulg. vse mu mora prinesti k riti zelo mu mora streči ; vulg. na rit ga bo vrglo, ko bo to izvedel zelo bo presenečen ; vulg. brcniti koga v rit odpustiti, odsloviti ; vulg. pojdi (hudiču, vragu) v rit izraža veliko omalovaževanje ; vulg. lesti komu v rit izkazovati komu pretirano vdanost, prijaznost z namenom pridobiti si naklonjenost ; vulg. piši me v rit izraža veliko omalovaževanje, brezbrižnost ; vulg. bati se za svojo rit zase, za svoj položaj ; vulg. dobiti jih po riti biti tepen ; vulg. za to bi ga bilo treba po riti natepsti, kaznovati ; vulg. kar naprej so nam bili za ritjo so nas zasledovali; so nas nadzorovali ; vulg. nima drugega kot golo rit je brez premoženja ; vulg. namesto da bi povedali svoje mnenje, so pa tiho kot riti ga ne povejo ; vulg. tvoja obleka je, kot bi jo kravi iz riti potegnil zelo zmečkana ; vulg. sveta Neža kuram rit odveže v kmečkem okolju po 21. januarju začnejo kokoši bolj nesti

ríta -e ž ( ȋ )
pog., ekspr. zadnjica : obrisati otroku rito ; gola rita

rítanje -a s ( ī )
glagolnik od ritati: konj se je branil z ritanjem in topotanjem / jezi me njeno nenehno ritanje

ritardándo prisl. ( ȃ )
glasb., označba za spremembo hitrosti izvajanja zadržujoče : igrati ritardando ; sam.: ritardando na koncu skladbe

rítast -a -o prid. ( í )
1. ki (rad) rita: bati se ritastega konja
2. vulg. ki ima debelo, veliko zadnjico: ritaste in prsate ženske

rítati -am nedov. ( ī )
suvati z zadnjima nogama nazaj: žrebec se je postavljal na prednje noge in rital ; vznemirjene živali so ritale in brcale / ta kobila rita rada napada z nogami
nizko spet je začel ritati grobo nasprotovati, ugovarjati

rítem -tma m ( í )
1. enakomerno, urejeno pojavljanje značilnih elementov v delovanju, poteku česa: motiti ritem ; biološki ritem pri človeku, v naravi ; srčni ritem ; ritem dihanja, hoje, plesa, valovanja ; čut za ritem / ritem rok pri delu ; utrujajoči ritem strojev / ritem letnih časov ; ritem poskokov / držati ritem ; priti v ritem / skakati, veslati v ritmu ; noč in dan si sledita v stalnem ritmu
// potek, dogajanje česa glede na pogostnost, način pojavljanja teh elementov: deklamacija je prešla v hitrejši ritem ; počasen, poskočen ritem ; ritem stavka / ritem današnjega življenja se mu zdi prehiter
// hitrost poteka, dogajanja česa: ritem dela, rasti, razvoja / živahen južnjaški ritem mesta / publ.: narkomanija se širi z ritmom, ki zahteva odločno ukrepanje ; z oslabljenim pomenom potekati v hitrem ritmu hitro
2. publ. enakomerno pojavljanje vidnih elementov česa: ritem oblik ; ritem okenskih odprtin na pročelju
3. glasb. glasbena prvina, ki temelji na odnosih tonov glede na trajanje in poudarek: na koncu skladbe se ritem spremeni ; melodija, harmonija in ritem / plesni ritem ; sinkopirani ritem / udarjati ritem
// skupina tonov, sestavljena glede na trajanje in poudarek: ritmi črnske glasbe / dvodelni, trodelni ritem ; jazzovski ritem ; ritem sambe, tanga, valčka / napisati skladbo v ritmu polke
publ. ljubitelji modernih ritmov skladb zabavne glasbe z izrazitim ritmom
4. lit. urejeno pojavljanje poudarjenih in nepoudarjenih ali dolgih in kratkih zlogov glede na pomensko vrednost besed v stavku: verzni ritem ; ritem pesmi ; ritem in metrum / jambski ritem ; rastoči ritem pri katerem so poudarki na koncu govorne enote ; svobodni ritem pri katerem ni stalnih poudarkov ; vezani ritem pri katerem so poudarki stalni

ríten -tna -o prid. ( ȋ )
vulg. zadnjičen : ritno mišičje

rítenski -a -o [ ritənski ] prid. ( í )
pog. s hrbtom obrnjen v smeri gibanja; zadenjski : ritenska hoja / ritenska vožnja vzvratna vožnja

ritenúto prisl. ( ȗ )
glasb., označba za spremembo hitrosti izvajanja zadržano : igrati ritenuto ; sam.: upoštevaj ritenuto

ríti ríjem nedov. , ríl in rìl ( í ȋ )
1. delati rove, jarke, jame z rilcem, gobcem: krt rije ; prašiči rijejo po blatu
// delati rove, jarke, jame s čim sploh: otroci rijejo po pesku ; z rokami so rili po zemlji in iskali krompir / bagra rijeta po močvirju / ekspr.: s prstom je ril po nosu ; rije si po laseh in razmišlja
2. ekspr. s težavo premikati se skozi kaj ozkega, ovirajočega: vso noč so rili skozi visok sneg ; riti med grmovjem ; riti se skozi množico / kaj se pa riješ gneteš, prerivaš / zvončki že rijejo iz zemlje
3. ekspr. prizadevno iskati, stikati za čim: kar rijte po cunjah, saj ne boste ničesar našli ; ril je po statistikah, da bi poiskal potrebne podatke ; pren. kar naprej rije po spominih
4. ekspr., navadno s prislovnim določilom težko živeti, prebijati se: komaj rijemo, tako visoke so cene ; težko so rili s tako plačo
5. nar. zahodno puliti , ruvati : ženske so rile korenje, repo
ekspr. velika skrb rije po njem ga vznemirja, muči ; ekspr. vse življenje rije po knjigah študira ; ekspr. pet let je ril pod zemljo in kopal premog bil rudar

rítina -e ž ( ī )
1. les. odebeljeni del debla nad panjem: sedel je na ritino podrtega drevesa in počival
2. agr. debelejši spodnji del snopa: snope so zlagali v krog z ritinami navzven

rítje -a s ( í )
glagolnik od riti: opazoval je prašičevo ritje po dvorišču ; krt uporablja za ritje sprednje noge / obsojal je izpraševalčevo ritje po preteklosti
agr. obdelovanje zemlje, pri katerem se zemlja ne obrača

rítka -e ž ( ȋ )
ekspr. zadnjica : udaril je otroka po ritki ; gola ritka / meriti temperaturo v ritki v zadnjični odprtini
ekspr. kdo bo pa otrokom ritke brisal, če nje ne bo jih negoval ; ekspr. boji se za svojo ritko zase, za svoj položaj ; ekspr. če ne boš priden, jih boš dobil po ritki boš tepen

rítmičarka -e ž ( í )
športnica, ki se ukvarja z ritmično gimnastiko: velik uspeh naših ritmičark ; ritmičarka in telovadka / nastop mladih ritmičark

rítmičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na ritem: ritmične zakonitosti / ritmični poskoki, poudarki, zamahi ; ritmično gibanje ; ritmično nihanje, valovanje ; ritmično pozvanjanje / ritmični čut / ta skladba je zelo ritmična ima izrazit ritem / ritmična vaja
elektr. ritmična luč ; lit. ritmična proza ritmizirana proza ; šport. ritmična gimnastika gimnastika s posebnim poudarkom na ritmu, lahkotnosti

rítmičnost -i ž ( í )
lastnost, značilnost ritmičnega: ritmičnost gibov ; ritmičnost pozvanjanja / ritmičnost besedila / pri merjenju utripa paziti na ritmičnost

rítmika -e ž ( í )
1. glasb. ritmične značilnosti v skladbi: poudarjati ritmiko pri pouku petja ; ritmika in melodika / latinskoameriška ritmika
2. knjiž., s prilastkom ritmične značilnosti česa sploh: ritmika dela ; ritmika dneva in noči ; ritmika plavanja / stavčna ritmika
3. šport. gimnastika s posebnim poudarkom na ritmu, lahkotnosti: trenirati ritmiko / hoditi k ritmiki

ritmizácija -e ž ( á )
glagolnik od ritmizirati: ritmizacija napeva / ritmizacija dela

ritmizíranje -a s ( ȋ )
glagolnik od ritmizirati: ritmiziranje napeva / ritmiziranje gibov

ritmizírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
knjiž. delati, da kaj poteka v ritmu: ritmizirati melodijo / ritmizirati gibanje

rítmójster -tra m ( ȋ-ọ́ )
nekdaj stotnik (pri konjenici): enoti je poveljeval ritmojster / napredovati v ritmojstra

ritmotvóren -rna -o prid. ( ọ̄ )
knjiž. ki tvori, ustvarja ritem: ritmotvorne prvine

rítnica -e ž ( ȋ )
nav. mn., vulg. polovica zadnjice: udaril jo je po ritnici ; mesnate, močne ritnice

rítnik -a m ( ȋ )
1. anat. končni del črevesa: vnetje ritnika
2. les. hlod iz spodnjega, najdebelejšega dela debla; koreničnik : obdelati ritnik
3. nar. debelejši spodnji del snopa; ritina : snope so zložili z ritniki navzven

rítniti -em dov. ( í ȋ )
suniti z zadnjima nogama nazaj: mula je ritnila in skoraj bi ga bila zadela / žrebec ga je ritnil v prsi

ritolízec -zca m ( ȋ )
vulg. kdor si ponižujoče prizadeva za naklonjenost, zlasti nadrejenih: izogibati se ritolizcev

ritolíznik -a m ( ȋ )
vulg. kdor si ponižujoče prizadeva za naklonjenost, zlasti nadrejenih: ritolizniki so se mu klanjali in mu stiskali roko v pozdrav ; bil je velik ritoliznik

ritopášen -šna -o prid. ( ā )
zastar. uživaški : to je len in ritopašen človek

ritornél -a m ( ẹ̑ ) glasb.
1. v 17. in 18. stoletju kratek instrumentalni odlomek v vokalno-instrumentalnih delih: zaigrati ritornel pred arijo
2. živahen zaključni del kitice pri madrigalu, ki se ponavlja pri vseh kiticah:

rítosnica -e ž ( ī )
nar. polovica zadnjice: Ta ga je sunil z roko, oni z nogo, pa spet ga je pahnila v stran ženska z ritosnico (F. Godina)

rítovina -e ž ( í )
nar. prekmursko snop urejene slame za pokrivanje streh; škopnik : delati ritovine

rítovje -a s ( í )
nar. več ritin, ritine: snope so zložili v kopo z ritovjem navzven

ritoznójčan -a m ( ọ̑ )
kakovostno belo vino iz okolice Ritoznoja pri Slovenski Bistrici: steklenica ritoznojčana

rituál -a m ( ȃ ) knjiž.
1. obred : poročni ritual ; ritual inavguracije / religiozni rituali
2. ed. verski obredi, bogoslužje: veličasten ritual / indijski kultni ritual ; pren. življenjski ritual kmečkega človeka
3. dejanje , opravilo : kopel je njegov vsakdanji ritual
rel. izdati nov ritual obrednik

rituálen -lna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ritual: ritualni predpisi / ritualni plesi ; afriška ritualna glasba / ritualni umor v nekaterih religijah umor za pridobitev skrivnostnih božanskih moči ; ritualni zakol v judovski religiji zakol ob določenih praznikih, opravljen po verskih predpisih

ritualízem -zma m ( ī )
rel. gibanje v Anglikanski cerkvi, ki se skuša zlasti v obredih približati Katoliški cerkvi: pristaš ritualizma

rítus -a m ( ȋ )
knjiž. obred : pogrebni ritus

ríva -e ž ( ī )
knjiž. obrežje, obala, zlasti urejena: šla sta po rivi mimo starih bark

rivajvl gl. revival

rivál -a m ( ȃ )
tekmec : že v šoli sta bila rivala / tekmo med rivaloma bo prenašala tudi televizija

riválinja -e ž ( ȃ )
knjiž. tekmica : v lepoti ji je bila nevarna rivalinja

rivalitéta -e ž ( ẹ̑ )
rivalstvo : do spora je prišlo zaradi rivalitete
publ. politika rivalitete med velikimi državami tekmovanja

rivalizírati -am nedov. ( ȋ )
publ. tekmovati, kosati se: rivalizirajo med seboj, kdo bo boljši

riválka -e ž ( ȃ )
tekmica : premagale so svoje rivalke ; bili sta večni rivalki

riválski -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na rivale ali rivalstvo: nasprotje med rivalskima skupinama / rivalska zavist

riválstvo -a s ( ȃ )
dejstvo, da je kdo tekmec koga: zaradi rivalstva sta se prepirala ; ljubezensko rivalstvo med bratoma ; rivalstvo v šoli ju je odtujilo / rivalstvo med mesti

rívati -am nedov. ( í )
star. riniti , porivati : rahlo ga je rival naprej

riviera -e [ rivijêra in rivjêra ] ž ( ȇ )
knjiž. morska obala s kopališči, hoteli: kvarnerska riviera
ogledati si francosko in italijansko Riviero obalo med Toulonom in La Spezio

rivierski -a -o [ rivijêrski in rivjêrski ] prid. ( ȇ )
nanašajoč se na Riviero ali riviero: rivierski hoteli, parki

rizalít -a m ( ȋ )
arhit. po vsej višini naprej pomaknjeni del zunanje stene stavbe: pročelje gradu je na obeh straneh zaključeno z rizalitoma

rizi-bizi gl. riži-biži

rízičen -čna -o prid. ( í )
tvegan , nevaren 2 : taka odločitev, specializacija je rizična / zvišan krvni pritisk spada med rizične faktorje faktorje, ki ogrožajo zdravje ; rizični kapitalist kdor je pripravljen vložiti lastniški kapital v začetne razvojne faze podjetja ; nav. mn. rizični odpadek odpadek, ki je nevaren za zdravje ali okolje in ga je zato treba varno deponirati
ekon. rizični sklad sklad, ki v podjetjih omogoča kritje izgub, nastalih zaradi škode ; pravn. rizična skupnost skupnost zavarovancev, ki so zavarovani za enake ali podobne nevarnosti

rízik -a m ( ȋ )
pog. riziko : sprejeti rizik / zmanjšati rizik v proizvodnji

ríziko -a m ( ȋ )
1. tveganje , nevarnost 2 : sprejeti riziko ; spodbujal jih je k drznemu dejanju in zamolčal riziko / uprizoritev tega dela za gledališče ni velik riziko / sodelovali so na svoj riziko odgovornost
ekspr. vzeti nase ves riziko sprejeti (vse) posledice svojega ali tujega dejanja, ravnanja
2. ekon. možnost, da pride do škode, izgube v poslovanju: veliki krediti so riziko za banko ; zmanjšati riziko v proizvodnji / sklad rizika sklad, ki v podjetjih omogoča kritje izgub, nastalih zaradi škode
// pravn. možnost, da se zavarovana oseba ponesreči, zavarovani predmet poškoduje, uniči: zavarovati blago proti vsem rizikom ; zavarovati za riziko smrti

rízling -a m ( ȋ )
kakovostno belo vino iz grozdja laškega ali renskega rizlinga: piti rizling ; kozarec rizlinga
agr. laški rizling trta z grozdi z drobnimi belimi jagodami, po izvoru iz Francije; kakovostno belo kiselkasto vino iz grozdja te trte ; renski rizling trta z grozdi s srednje velikimi, rumenkastimi jagodami, po izvoru iz Nemčije; kakovostno belo vino iz grozdja te trte z izrazitim vonjem

rízma -e ž ( ȋ )
trg. mera za papir, 1000 pol: bala in dve rizmi papirja
papir. približno 10 kg težek paket papirja

rízvanec in rizvánec -nca m ( ȋ; ȃ )
agr. trta s srednje velikimi belimi grozdi, ki se goji zlasti v severovzhodni Sloveniji: rizvanec je bogato rodil
// manj kakovostno belo vino iz grozdja te trte:

ríž -a m ( ȋ )
kulturna rastlina toplih krajev, ki raste na tleh, pokritih z vodo, ali njeno seme: odcediti, oprati riž ; sejati in saditi riž ; žeti riž ; makedonski riž ; luščilnica riža ; goveja juha z rižem ; kakor riž beli, drobni zobje / glazirani riž ki ima posebno gladko in svetlečo se površino / dušeni riž ; mlečni riž kuhan na mleku
gastr. jetrni riž rižu podobna jušna zakuha iz jeter, jajc in moke ; testeni riž rižu podoben izdelek iz rezančnega testa

ríža -e ž ( ī )
1. teh. umetno narejen nepremičen ali premičen žleb za spuščanje ali spravljanje materiala: spuščati hlode po rižah ; lesena riža / suha, vodna riža
2. nar. proga , črta : blago s širokimi rižami / delati z brano riže po njivi brazde, jarke ; riža gozda pas ; dolga riža ljudi vrsta
nar. pot so nadaljevali kar po rižah drčah

rižárna -e ž ( ȃ )
podjetje, obrat za luščenje, obdelavo riža: delavec v rižarni

rížast 1 -a -o prid. ( ȋ )
podoben rižu: rižasta oblika / ekspr. rižasti zobje

rížast 2 -a -o prid. ( ī )
nar. progast , črtast : rižasta srajca

rížek -žka m ( ȋ )
ekspr. manjšalnica od riž: juha z rižkom

rížen -žna -o prid. ( ȋ )
rižev : rižno zrno / rižno polje

rížev -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na riž: riževa slama ; riževo zrno / riževa moka ; riževo mleko ; v japonskem okolju riževo vino, žganje / riževo polje
gastr. rižev narastek

ríževka -e ž ( ȋ )
bot. trava s klaski v latu in golimi ali dlakavimi krovnimi plevami, Oryzopsis: zelenkasta riževka

ríži-bíži in rízi-bízi -ja m ( ȋ-ȋ )
gastr. jed iz dušenega riža in graha: goveji zrezek v omaki z riži-bižijem

rižíšče -a s ( í )
njiva, na kateri raste riž: namakati rižišče / preorati rižišče

rižólica in rižolíca -e ž ( ọ̑; í )
bot., navadno v zvezi navadna rižolica trava s klaski v latu in dolgimi plazečimi se stebli, Leersia oryzoides:

rižóta -e ž ( ọ̑ )
jed iz dušenih kosov mesa, riža in začimb: dati rižoto na krožnik / piščančja, telečja rižota / gobova rižota

ŕja ŕje in rjà rjè ž ( ŕ; ȁ ȅ )
1. rjavkasta prevleka na železnih predmetih, ki nastane zlasti zaradi delovanja vlage, zraka: ostrgati rjo / rja je načela drog ; od rje razjedena pločevina ; zavarovati avtomobil pred rjo rjavenjem ; pren. rja časa je načela njegovo slavo
2. glivična bolezen, ki se kaže v obliki temnih peg na rastlinah, sadežih: rja na endiviji, fižolu, nageljnih ; škropljenje proti rji
agr. fižolova, grahova rja glivična bolezen na fižolovih, grahovih listih in strokih, ki se kaže v obliki temnih, rjavih prašnatih kupčkov ; ribezova rja ; žitna rja
// bot. glivica, ki povzroča to bolezen: raziskovati rjo

ŕjast -a -o prid. ( ŕ )
nanašajoč se na rjo: rjasta železna ograja ; pločevina je rjasta / rjasti madeži na prtu / obleka rjaste barve / rjasto žito
bot. rjasti sleč alpska grmičasta rastlina z rdečimi cveti in usnjatimi, spodaj rjasto rdečimi listi, Rhododendron ferrugineum

ŕjav 1 -a -o in rjàv rjáva -o prid. ( ŕ; ȁ á )
nanašajoč se na rjo: rjava ograja / listi so postali rjavi

rjàv 2 rjáva -o prid. ( ȁ á )
1. ki je take barve kot čokolada ali kostanj: rjav kožuh ; rjavi lasje ; rjav suknjič ; oči ima rjave ; rjavo deblo ; čokoladno, kostanjevo, opečnato, rjasto rjav ; rdeče rjav ; temno rjav ; rjavo-rumen hrošč / rjavi kopalci zagoreli ; od sonca rjav obraz / rjava barva
publ. po naftovodih teče rjava kri nafta
2. slabš. nacionalsocialističen : rjavi režim / rjave srajce nacionalsocialisti
bot. rjave alge ; gastr. rjava omaka omaka, ki nastane pri praženju kosti in pečenju mesa ; gozd. rjava gniloba glivična bolezen, pri kateri se les rjavo obarva ; petr. rjavi premog premog z nižjo stopnjo pooglenitve ; teh. rjavo steklo steklo rjave barve za izdelavo steklenic ; vet. rjava pasma goveda pasma sivo rjavega goveda, ki se goji zaradi mleka in mesa ; rjava štajerka kokoš rjave barve, ki se goji zaradi jajc ; rjavo govedo govedo rjave pasme ; zool. rjavi hrošč hrošč rjave barve, s pahljačastimi tipalnicami, ki se v velikih množinah pojavlja vsako četrto leto, Melolontha vulgaris ; rjavi lunj lunj z rjavim in sivim perjem, Circus aeroginosus ; rjavi medved medved, ki se hrani pretežno z rastlinsko hrano in ima rjav kožuh, Ursus arctos ; rjavi srakoper

rjávček -čka m ( ȃ )
manjšalnica od rjavec: rjavček je glasno zahrzal ; zajahati rjavčka
zool. dnevni metulj z rdeče rjavimi lisami in pasovi na temno rjavih krilih, Erebia

rjávec -vca m ( ȃ )
1. rjava žival, navadno konj, vol: voz sta vlekla krepka rjavca ; jahati na rjavcu ; rjavec s črno grivo ; rjavec in sivec
2. ekspr. človek rjave, temne polti: vsi v družini so belopolti, le jaz sem rjavec

rjavênje -a s ( é )
glagolnik od rjaveti: rjavenje kože / zavarovati orodje pred rjavenjem ; rjavenje karoserije / rjavenje listov in slaba rast
agr. rjavenje glivična ali bakterijska bolezen, pri kateri deli rastlin porjavijo ; rjavenje vina spreminjanje barve in okusa vina zaradi nepravilne predelave grozdja; oksidacija vina ; les. rjavenje lesa spreminjanje naravne barve lesa zaradi delovanja svetlobe

rjavéti -ím nedov. ( ẹ́ í )
1. postajati rjav: gozd rjavi in listje odpada ; pokošeni laz rjavi od suše / obraz ji na soncu hitro rjavi
// knjiž. rjavo se odražati, kazati: med grmovjem je rjavela zapuščena pot
2. postajati rjav, rjast: stroji so na dežju rjaveli
ekspr. plug že dolgo rjavi na dvorišču nihče ga ne uporablja ; ekspr. ni se hotela poročiti z njim, rajši je vse življenje rjavela kot dekle ostala neporočena

rjavíca -e ž ( í )
geogr. prst rjave barve zlasti v listnatih gozdovih zmerno toplega pasu:

rjavína -e ž ( í )
1. lastnost rjavega, rjava barva: svetla rjavina lesa ; rjavina krzna, oči, prsti ; odtenek rjavine
2. kar je rjavo: izrezati, odrezati rjavino
ostrgati rjavino rjo

rjavíti -ím nedov. ( ī í )
delati kaj rjavo: sonce je rjavilo njeno kožo

rjávka -e ž ( ȃ )
1. rjava žival, navadno kobila, krava: rjavka daje veliko mleka ; rjavka dobro nese ; napreči rjavko ; sivka in rjavka
2. mehkolistna solata zeleno-rjave barve, ki ne dela glav: rjavka ima velike rozete z rjavo-zelenimi nagubanimi listi ; berivka in rjavka / ameriška rjavka ; zimska rjavka / solata rjavka
3. ekspr. ženska, ki ima rjave lase, temno polt: vitka rjavka ; rjavka in plavolaska
4. agr. hruška z rjavo hrapavo lupino, ki dozori pozno poleti ali zgodaj jeseni: za ovsenkami dozorijo rjavke

rjávkast -a -o prid. ( ȃ )
ki ni popolnoma rjav: rjavkast kožuh ; rjavkasti madeži ; krilo je rjavkasto / zagorelo rjavkast obraz / riba rjavkaste barve
zool. rjavkasti striček žuželka iz družine murnov, ki živi po starih hišah, Acheta domestica

rjavo... 1 prvi del zloženk
nanašajoč se na rjàv: rjavobrad, rjavolas, rjavook

rjavo... 2 prvi del zloženk, kakor rjavolisast, rjavopikčast, rjavosiv, ipd., gl. rjav 2

rjavokóžec -žca m ( ọ̑ )
knjiž. človek rjave, temne polti: rjavokožci in rdečekožci

rjavolás in rjavolàs -ása -o prid. ( ȃ; ȁ á )
ki ima rjave lase: rjavolas fant

rjavolásec -sca m ( ȃ )
kdor ima rjave lase: visok rjavolasec

rjavoláska -e ž ( ȃ )
ženska, ki ima rjave lase: kodrasta rjavolaska

rjavoók -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ki ima rjave oči: rjavooka deklica

rjavopôlt -a -o [ ərjavopou̯t ] prid. ( ȏ ō )
ki je rjave, temne polti: bila je črnolasa in rjavopolta

rjavosrájčnik -a m ( ȃ )
slabš. nacionalsocialist : divjanje rjavosrajčnikov

ŕjavost 1 in rjávost -i ž ( ŕ; á )
lastnost, značilnost rjavega, rjastega: rjavost ograje

rjávost 2 -i ž ( á )
lastnost rjavega, rjava barva: rjavost debel ; rjavost obraza in belina zob

rjovênje -a s ( é )
glagolnik od rjoveti: rjovenje ga je prestrašilo ; levje, tigrovo rjovenje / rjovenje topov in žvižganje granat / to ni petje, ampak rjovenje ; vpitje je prešlo v rjovenje / rjovenje viharja

rjovéti -ím nedov. ( ẹ́ í ) navadno kot nedoločnik in deležnik na -l
1. oglašati se z močnim, nizkim, zateglim glasom: leopard je grozeče rjovel ; rjovel je kot lev
// ekspr. dajati rjovenju podobne glasove: motor je rjovel / letala so rjovela nad mestom zelo hrupno letela
2. slabš. zelo kričati: rjovel je in divjal po sobi / rjoveti na vse grlo / vse vas bom nagnal, je rjovel
3. ekspr. nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo; divjati : na morju je rjovel vihar / v deželi je rjovela vojna prim. rjuti

rjúha -e ž ( ú )
1. del posteljnega perila pravokotne oblike za pokrivanje ležišča, odevanje: podvihati rjuho ; pogrniti posteljo s svežo rjuho ; bele rjuhe ; flanelaste, platnene rjuhe ; rjuha in prevleka ; ekspr. imel je tolikšen vrt, da bi ga lahko z rjuho pokril zelo majhen / napenjalna rjuha rjuha z elastiko ob robovih, ki se napne, razpne čez vzmetnico
// ekspr., navadno s prilastkom kar je temu podobno: bele rjuhe snega
2. ekspr., z rodilnikom manjši kos česa: tožiti se za vsako rjuho zemlje
3. nar. večji kos platnenega, vrečevinastega blaga za nošenje sena, stelje: naložiti seno na rjuho / rjuha listja / nosilna rjuha ; rjuha nosilnica

rjúhica -e ž ( ú )
manjšalnica od rjuha: zamenjati otroku rjuhico

rjúti rjôvem in rjújem nedov. , tudi rjovíte ( ú ó, ú )
1. oglašati se z močnim, nizkim, zateglim glasom: bik, lev rjove / ekspr. ranjenec rjove od bolečine
// ekspr. dajati rjovenju podobne glasove: narasla reka rjove ; tanki rjovejo in drvijo proti okopom / bombniki rjovejo proti mestu zelo hrupno letijo
2. slabš. zelo kričati: kaj rjovete, saj vas slišimo / kaj rjoveš nad njim se jeziš, razburjaš
3. ekspr. nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo; divjati : vihar rjove / na zahodu rjove fronta; prim. rjoveti

rjútje -a s ( ú )
rjovenje : rjutje ranjene zveri

ŕkelj ŕklja tudi rkèlj rkljà m ( ŕ; ə̏ ȁ )
nar. hlod (za predelavo na žagi): voziti rklje na žago ; hrastovi rklji

rmán -a m ( ȃ )
zdravilna rastlina s pernatimi listi in z belimi ali rožnatimi cveti: rman in šentjanževka / nabirati, sušiti rman nadzemne dele rmana
// posušeni nadzemni deli te rastline: skuhati čaj iz rmana / pog. piti rman čaj iz teh delov
bot. planinski rman sivo belo dlakava gorska rastlina s pernato deljenimi listi in cveti v koških; planinski pelin ; vrtn. rumeni vrtni rman vrtna rastlina s pernatimi listi in zlato rumenimi cveti v socvetjih, Achillea filipendulina

rmánec -nca m ( ȃ )
bot. vodna rastlina s pernatimi listi in drobnimi rdečkastimi cveti, stoječimi posamič ali v socvetjih, Myriophyllum: klasasti rmanec

rmánov -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na rman: rmanovi cveti / rmanov čaj

roaming -a [ rôu̯ming- ] m ( ȏ )
uporaba mobilnega telefona zunaj območja dosega domačega operaterja, navadno v tujini; (mobilno) gostovanje : visoke cene roaminga v tujini

roast beef gl. rostbif

rób 1 -a m , mn. robôvi stil. róbi; mest. mn. stil. robéh; im., tož. dv. stil. robá ( ọ̑ )
1. skrajni zunanji del česa: rob tkanine se cefra ; obrezati, utrditi, zgladiti rob ; zakriti rob obloge z letvico ; pola papirja z nazobčanim robom ; robovi deske / označiti desni in levi rob cestišča ; robovi travnika / ostro začrtani robovi oblaka ; poudariti robove ustnic / postaviti kozarec preblizu roba mize ; razdalja od središča do roba ; ob robu hiše ob koncu, kraju ; zasaditi drevesa ob robu parcele
// površina, prostor ob tem delu: sesti na rob klopi ; zapeljati na desni rob cestišča ; zapisovati pripombe na rob lista ; nositi plevel na rob njive ; ustaviti se na robu planote ; iti po robu pločnika ; z gozdom porasli robovi doline / vas na robu gozda blizu, zraven ; živeti na robu mesta v predmestju ; pren., knjiž. rob družbe, zavesti
// skrajni zgornji del ob odprtini: okrušiti rob skodelice ; naliti kozarec do roba ; vaza z brušenim robom / nagniti se čez rob vodnjaka ; voda je pljuskala čez rob čolna / stati na robu brezna ; rob jame, kotanje ; jarek je do roba poln vode / rob krožnika kjer se konča globoki del krožnika
2. ozek pas ob skrajnem zunanjem delu ploskve, površine: slike brez roba ; pismo s črnim robom kot znamenje žalovanja / narediti na gredici rob iz cvetja / oblaki so imeli zlat rob / puščati rob na začetku lista nepopisani del / hlače brez roba zaviha ; plašč s krznenim robom obrobo
// zavihani, upognjeni, odebeljeni del, ki skrajni zunanji del zaključuje, utrjuje: rob se odrobi ; pustiti v robu dovolj blaga ; širok rob pri krilu ; lonci brez roba ; lončena skleda z robom
3. kar nastane na zunanji strani ob stiku dveh ploskev: posneti robove z obličem ; udariti se ob rob ; zaobljeni robovi pohištva ; robovi opeke, škatle, trama ; ogli in robovi
// temu podobna vzboklina, vzboklinica: robovi na kamnu se v vodi obrusijo ; robovi v čevljih ga žulijo ; žlebičaste vdolbine in robovi / hlače z robom z zalikanim pregibom po vsej dolžini hlačnice spredaj in zadaj ; pren. življenje mu je obrusilo robove
4. mesto, kjer se spremeni nagib nagnjenega sveta: razgledovati se z roba ; steza vodi čez rob ; povzpeti se po strmini na rob ; vas leži na robu ; svet sten in robov / spustiti se po robu strmini
// nav. mn., nar. razčlenjen strm svet: robovi in stene so zapirali globeli ; pašniki po sončnih robovih ; lisica se skriva v robovih
5. s prilastkom velika bližina, možnost nastopa ali prenehanja zlasti določenega stanja: pripeljati podjetje na rob krize ; priti na rob propada ; biti na robu živčnega zloma / poslovati na robu rentabilnosti komaj še rentabilno ; dežela živi na robu lakote v velikem pomanjkanju
ekspr. mera njegovega potrpljenja je polna do roba ne more več ostati neprizadet ; publ. traktor je konja izrinil na rob poljedelstva namesto konj se vse bolj uporabljajo traktorji ; pripeljati kaj na rob prepada spraviti v veliko nevarnost za obstoj ; ekspr. biti, stati na robu obupa biti zelo obupan, potrt ; biti na robu prepada v veliki nevarnosti za obstoj ; publ. živeti na robu zgodovinskega dogajanja ne udeleževati se ga ; publ. ob robu se bo razprava dotaknila še nekaterih novosti mimogrede ; publ. opombe ob robu dogodkov manj pomembne, obrobne ; ekspr. postaviti se komu po robu upreti se mu
bot. listni rob ; fiz. lomni rob rob optične prizme, od katerega se pri prehodu skozi njo lomi svetloba ; geom. rob črta, v kateri se stikata dve ploskvi telesa ; jezikosl. jezični rob sprednji in obstranski del jezika ; šah. rob šahovnice vsaka od štirih končnih vrst polj na šahovnici ; teh. centrirni rob ki omogoča natančno prileganje enega okroglega dela k drugemu

rób 2 -a m ( ọ̑ )
zastar. suženj : ujeti pobeglega roba

róba -e ž ( ọ́ )
1. pog. izdelek ali pridelek, namenjen tržišču; blago : prodajalka hvali svojo robo ; cenena roba / obleka je iz dobre robe tkanine, blaga / galanterijska roba
// izdelek, pridelek sploh: te robe smo dosti pridelali ; njegovi čevlji so inozemska roba
2. pog. predmeti , stvari : razdeliti obleko, obutev in drugo robo ; nakradeno robo je skril na podstrešje
3. obrt., v zvezi suha roba leseni izdelki domače obrti: izdelovati, prodajati suho robo ; koš suhe robe / ribniška suha roba

robáč -a m ( á )
jesensko jabolko rdeče barve z izrazitimi robovi od muhe do sredine sadeža:

róbača tudi robáča -e ž ( ọ̄; á )
1. nar. široka srajca iz domačega platna: nositi robačo
// srajca sploh: kupiti robačo
2. nar. belokranjsko žensko oblačilo, ki pokriva spodnji del telesa; krilo 2 : dolga, široka robača
3. knjiž. rubaška : znan je bil po tem, da je nosil robačo / ruska robača

robàn tudi robán -ána m ( ȁ á; ȃ )
star. robat človek: kdo bi se pogovarjal s tem robanom

robantè -éta m ( ȅ ẹ́ )
ekspr. kdor (rad) robanti: malo grob, a dobrosrčen robante

robántenje -a s ( á )
glagolnik od robantiti: zaslišati robantenje ; po dolgem robantenju se je le pomiril / robantenje, da je narejeno zanič, je krivično

robántiti -im nedov. ( á ȃ )
ekspr. izražati jezo, nejevoljo z glasnim govorjenjem, preklinjanjem: kar naprej robanti ; robantiti, ker delo ni opravljeno / robantiti na koga / vrag naj jih vzame, je robantil

robàt -áta -o prid. ( ȁ ā )
1. ki ima rob, robove: robati in okrogli klini ; robato kamenje / robata sol
2. ki ni lepo, nežno oblikovan: robat obraz ; robate roke / robat stol
ekspr. robat glas hripav
// ekspr. neroden 2 , okoren : robate kretnje / robati verzi
3. ki v odnosu do ljudi ne kaže rahločutnosti, obzirnosti, zlasti v govorjenju: robat, a dober človek ; nekoliko robata ženska / robate besede ; robate šale ; robato govorjenje / robat humor / pripovedoval jim je robate zgodbe nespodobne, nedostojne

robátež -a m ( ȃ )
ekspr. robat človek: kar všeč mi je ta robatež

robátost -i ž ( á )
lastnost, značilnost robatega: robatost predmeta / robatost njegovega jezika / moška robatost / ekspr. pripovedovati robatosti robate šale

robávs -a m ( ȃ ) slabš.
1. robat človek: pri tem robavsu s prijaznostjo nič ne opraviš
2. neroden, neuglajen človek: po njegovem vedenju se vidi, da je robavs
3. velik, zelo močen človek: ta robavs dvigne za tri može

robávsast -a -o prid. ( ȃ ) slabš.
1. robat , grob 2 : robavsast, a dober sosed
2. neroden 2 , neuglajen : robavsast hribovec
ekspr. robavsast in plečat moški velik, zelo močen

róbček -čka m ( ọ́ )
1. manjšalnica od robec: brisati si nos, oči z robčkom ; bel, pisan robček / čipkast(i) robček obrobljen s čipkami ; osvežilni robček vlažen, nadišavljen papirnati robček ; papirnati robček
2. manjšalnica od rob 1 : robček se trga
3. obl. prešita guba za okras: narediti robčke na bluzi

róbec -bca m ( ọ́ )
1. manjši kos blaga kvadratne oblike zlasti za brisanje nosu: potegniti robec iz žepa ; usekniti se v robec ; brisati se z robcem ; batisten, bombažen robec ; bel, pisan robec / moški, ženski robci ; papirnati robci / okrasni robec / žepni robec
2. nar. ruta 1 : dati robec na glavo ; svilen robec / ogrnila se je z volnenim robcem ogrinjalko / naglavni robec
zool. veliki robec v plitvem morju živeča ploščata riba z očmi na levi strani telesa, Scophthalmus maximus

róbek -bka m ( ọ̑ )
manjšalnica od rob 1 : obleka z belim robkom na ovratniku

róbelj -blja m ( ọ́ )
num. skupna teža jedra in primesi novca; surova teža

róben -bna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na rob 1 : robna dolžina / robni okraski ; pravilno prišita robna čipka
knjiž. robne stroke manj pomembne ; knjiž. robna mera česa skrajna
adm. robni pas nepopisani del lista na začetku in na koncu vrstice ; alp. robna zev zev med snegom in skalovjem ob straneh snežišča ; geogr. robna morena nasutina ob straneh ledenika ; geom. robna točka točka na robu ; obrt. robni vbod vbod, s katerim se obšije rob, da se prepreči cefranje; ometica

róber -ja in -bra m ( ọ́ )
pri bridgeu in whistu določeno število partij: odigrati dva roberja

robévnica -e ž ( ẹ̑ )
nar. gorenjsko sekira z majhnim rezilom in dolgim toporiščem: opirati se na robevnico ; pastirji so se branili pred volkovi z robevnico

robíca -e ž ( í )
nav. mn., knjiž. okrasna nit ali pramen iz niti na robu kakega tekstilnega izdelka; resa 1 : ruta z dolgimi robicami

robícelj -clja tudi -na [ robicəlj ] m ( í )
nar. robič , izboklina : doseči robicelj v skalnati steni / travniki so bili neravni, polni robicljev
// grič , vzpetina : na vsak robicelj se je povzpel

robìč -íča m ( ȉ í )
manjšalnica od rob 1 : iskati zajedo ali robič za oporo / stati na robiču nad globino

robíček -čka m ( ȋ )
manjšalnica od rob 1 : žival je smuknila čez robiček

robída -e ž ( í )
trnata grmičasta rastlina z užitnimi črnimi jagodami, ki raste na posekah in v gozdovih: cveti robide ; poganjki na robidi
bot. skalna robida pri kateri imajo pokončni poganjki rdeče plodove, Rubus saxatilis
// robidovje : iztrebiti robido ; z robido in grmovjem poraščena jasa

robíden -dna -o prid. ( ȋ )
robidov : robidno listje

robídje -a s ( ȋ )
robidovo grmičevje: z robidjem poraslo pobočje

robídji -a -e prid. ( ȋ )
zastar. robidov : robidji trn

robídnica -e ž ( ȋ )
jagoda robide: nabirati robidnice ; bonbon v obliki robidnice ; sok iz robidnic
// robida : zelo polne robidnice / z robidnicami obraščena stena z robidovjem
les. dvoročna žaga s trikotnimi zobmi

robídničen -čna -o ( ȋ )
pridevnik od robidnica: robidnični sok

robídov -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na robido ali robidnico: robidovo grmičevje / robidov čaj / robidov sok

robídovec -vca m ( í )
robidov sok: piti robidovec

robídovje -a s ( í )
robidovo grmičevje: na poseki raste robidovje ; bodeče robidovje ; malinje in robidovje / hoditi po robidovju po svetu, poraslem z robidovjem

róbija -e ž ( ọ́ )
pravn., v stari Jugoslaviji najhujša prostostna kazen: obsoditi na robijo zaradi revolucionarne dejavnosti ; šestletna robija / odpeljati na robijo ; biti na robiji
knjiž. večji del življenja je preživel po robijah zaporih, ječah

robijáš -a m ( á )
1. v stari Jugoslaviji kdor prestaja najhujšo prostostno kazen: med robijaši je bilo veliko komunistov
2. knjiž. zapornik , kaznjenec : roman o robijaših iz zloglasnega zapora

robílen -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na robljenje: robilne priprave
les. robilna žaga robilnik ; teh. robilni stroj

robílnica -e ž ( ȋ )
gozd. težka sekira za podiranje drevja: robilnica in plankača

robílnik -a m ( ȋ )
les. krožna žaga za robljenje lesa: robilnik in čelilnik
teh. stroj ali priprava za robljenje pločevine

robínija -e ž ( í )
bot. trnato drevo ali grm z dišečimi belimi cveti v grozdastem socvetju, Robinia pseudoacacia: robinija že cvete ; grmi robinije in rešeljike

robínijev -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na robinijo: robinijevo cvetje / robinijev gozd

róbinja -e ž ( ọ̑ )
zastar. sužnja : kupiti robinjo
zastar. sin hlapca in robinje služkinje, dekle

robinzonáda -e ž ( ȃ )
literarno delo iz življenja daleč od civilizacije živečih ljudi, zlasti brodolomcev: brati robinzonade
ekspr. pripovedoval je o svoji robinzonadi svojem življenju daleč od civilizacije ; publ. utopičnost robinzonade izoliranega individualnega gospodarjenja

róbinzonski -a -o prid. ( ọ̑ )
ekspr. tak kot pri Defoejevem Robinzonu: njihovo robinzonsko življenje

róbinzonstvo -a s ( ọ̑ )
ekspr. življenje daleč od civilizacije: minilo je več tednov njihovega robinzonstva

robíti in róbiti -im nedov. ( ī ọ́ )
1. delati rob: robiti krilo ; robiti prte, zavese ; robiti na šivalnem stroju ; robiti s čipkami
2. knjiž. obdajati , obkrožati : cesto je robilo gosto grmovje ; obraz mu robi brada / jutranja zarja je robila vrhove / smehljaj ji robi ustnice
3. šport. pritiskati na robove smuči: kaj pa tako robiš ; robiti z notranjimi robniki
4. ekspr. govoriti , pripovedovati : robiti debele, kosmate ; take je robil, da jim je šlo na smeh
pog., ekspr. ta mu jih pa robi ga ošteva; mu ostro odgovarja ; zastar. robiti drevje podirati, sekati ; knjiž. robiti glave sovražnikom sekati
les. robiti les delati, da imajo kosi lesa ostre robove med ploskvami ; teh. robiti pločevino

robkáč -a m ( á )
agr. robkalnik : izdelovati robkače

robkálnik -a m ( ȃ )
agr. stroj ali priprava za robkanje: robkalnik za koruzo / stresti grozdje v robkalnik

róbkanje -a s ( ọ̑ )
glagolnik od robkati: robkanje koruze / robkanje grozdja

róbkati -am nedov. ( ọ̑ )
1. odstranjevati zrna s storža: robkati koruzo / ptice so robkale suhe sončnice
nar. robkati kamenčke iz zidu luščiti ; nar. robkati z nožem po mizi dolbsti, vrezovati
2. agr. pecljati : robkati grozdje

róbljenje -a s ( ọ́ )
glagolnik od robiti: ročno robljenje ; robljenje kril / šivalni stroj za robljenje / zavirati z robljenjem / robljenje pločevine

robníca -e ž ( í )
1. les. lesena letev, ki utrjuje, zaključuje rob ploskve; zaključna letev : robnica zidne obloge
navt. lesena letev, ki utrjuje, povišuje ali zaključuje vrh boka pri čolnu
2. teh. zobčasta letev pri pisalnem stroju, na kateri sta nameščena robnika:

robníčiti -im nedov. ( í ȋ )
šport. pritrjevati robnike (pri smučeh): robničiti smuči

robník -a m ( í )
1. podolgovat kos materiala, s katerim se zaključi rob česa: zavarovati pločnik z robniki ; betonski, kovinski, lesen robnik ; krivi, ravni robniki ; robnik ob cvetlični gredi ; s kamnitim robnikom obrobljen grob
// šport. pas, navadno kovinski, na robu drsne ploskve smuči: smuči z robniki / spodnji, zgornji robniki / kovinski robniki
2. teh. priprava na pisalnem stroju, s katero se določa dolžina vrstice: naravnati robnike / končni s katerim se določi desni , začetni robnik s katerim se določi levi rob na listu
gled. sprednji rob gledališkega odra, navadno z napravami za osvetljevanje prizorišča; rampa ; obrt. priprava za zaznamovanje dolžine obleke pri pomerjanju

robót -a m ( ọ̑ )
1. elektronsko vodena naprava, ki enakomerno opravlja vnaprej programirana, pogosto človekovemu zdravju škodljiva dela: konstruirati robota ; uporaba robotov v avtomobilski industriji ; robot v podobi človeka ; dela, ravna kot robot / industrijski robot
2. slabš. kdor ravna, dela po navodilih drugega brez sodelovanja volje, zavesti: biti misleč človek, ne robot ; uniformirani roboti fašizma ; človek robot

robóta -e ž ( ọ̑ ) star.
1. tlaka : opravljati roboto ; iti na roboto, v roboto
občinska robota nekdaj obvezno neplačano delo, zlasti pri delanju, popravljanju cest, poti
2. težko delo, garanje: robota v rudniku jih je izčrpala

robótati -am nedov. ( ọ̑ ) star.
1. opravljati tlako: robotati so morali tri dni v tednu
2. težko delati, garati: vse dni robota na polju ; robota kot (črna) živina
star. predniki so stoletja robotali tujcem jim bili podrejeni, bili od njih odvisni

robóten -tna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na roboto: robotni dnevi
zgod. robotni patent v fevdalizmu zakon, s katerim je bila leta 1778 za Štajersko in Koroško, leta 1782 pa za Kranjsko določena največja dovoljena tlaka glede na velikost posestva

robótik -a m ( ọ́ )
strokovnjak za robotiko: državno tekmovanje robotikov ; elektrotehnik, računalničar in robotik / Društvo robotikov Slovenije

robótika -e ž ( ọ́ )
veda o robotih in njihovi uporabi: razvoj robotike / zakoni robotike

robotizácija -e ž ( á )
1. uvedba, uvajanje robotov, opremljanje z roboti: robotizacija proizvodnje ; z robotizacijo lakiranja zmanjšati porabo lakov ; avtomatizacija in robotizacija
2. ekspr. navajanje na ravnanje, delanje po navodilih drugega brez sodelovanja volje, zavesti: robotizacija človeka

robotizíran -a -o prid. ( ȋ )
ki deluje s pomočjo vgrajenega robota: robotizirani menjalnik ; robotizirana naprava, sonda ; robotizirano vozilo

robotizírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
1. uvesti robote, opremiti z roboti: robotizirati proizvodnjo avtomobilov
2. slabš. narediti, da kdo ravna, dela po navodilih drugega brez sodelovanja volje, zavesti: robotizirati človeka

robótnik -a m ( ọ̑ )
star. tlačan : izkoriščani robotniki

robótski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na robote: robotski mehanizem ; robotsko ohišje / brati robotske zgodbe / to ni človeško, ampak robotsko ravnanje

robováti -újem nedov. ( á ȗ )
zastar. biti suženj: roboval je, dokler ga niso osvobodili / svobodni ljudje nočejo robovati ; robovati tujcem služiti

robôvje -a s ( ȏ )
star. več robov, robovi: robovje pohištva / kositi travo po robovju / robovje prostranega gozda obrobje

róbski -a -o prid. ( ọ̑ )
zastar. suženjski : robsko življenje

róbstvo -a s ( ọ̑ )
zastar. suženjstvo : odprava robstva / imeti narode v robstvu

robústen -tna -o prid. , robústnejši ( ȗ )
1. ki zaradi izredne telesne razvitosti deluje nerodno, okorno: robusten moški ; z leti je postal robustnejši / samice so manj robustne od samcev / robustno telo
// ki zaradi velikosti, nesorazmernih oblik ne deluje estetsko: robusten fotelj ; robustno ogrodje ; robustna vozila / izdelava je preveč robustna
2. ki v odnosu do ljudi ne kaže rahločutnosti, obzirnosti: bil je nekoliko robusten ; robustno dekle / biti robustne narave
// ki ne vsebuje, izraža rahločutnosti, obzirnosti: robustno ravnanje / robusten glas / na sebi ima nekaj zdravega, robustnega

robústnež -a m ( ȗ )
ekspr. robusten človek: ta robustnež zaleže za deset mož

robústnost -i ž ( ȗ )
lastnost, značilnost robustnega: kljub robustnosti je lokomotiva zelo hitra / njegove robustnosti so že vajeni

rock in rók -a [ rók ] m ( ọ̑ )
1. zabavna glasba v drugi polovici 20. stoletja s poudarkom na ritmu: poslušati rock ; stili rocka
2. pog. rock and roll: plesati rock ; rock in twist ; v prid. rabi: rock glasba, plošča ; rock skupina skupina, ki igra rock glasbo

rockabilly -ja [ rokabíli ] m ( ȋ )
zgodnja oblika rock and rolla z močnim vplivom country glasbe, z začetkom v 50. letih 20. stoletja: ni bilo v navadi, da bi se v rockabillyju pojavljal klavir
// kdor izvaja tako glasbo: nastop divjih rockabillyjev
// kdor se navdušuje za tako glasbo: pod odrom se razvnelo nekaj rockabillyjev ; v prid. rabi: rockabilly koncert, večer ; rockabilly glasba ; rockabilly pričeska, frizura ; rockabilly skupina, zasedba

rockabillyjevski -a -o [ rokabílijeu̯ski ] prid. ( ȋ )
nanašajoč se na rockabilly: rockabillyjevska glasba

rock and roll rock and rolla [ rókən(d)ról ] m ( ọ̑, ọ̑ )
živahen ples v štiričetrtinskem taktu, po izvoru iz Severne Amerike: plesati rock and roll ; rock and roll in bugivugi
// skladba za ta ples: zaigrati rock and roll

rocker ipd. gl. roker ipd.

rockovski gl. rokovski

ròč rôča m ( ȍ ó )
1. del priprave, zlasti posode, namenjen za držanje z rokami: prijeti jerbas za roč ; roč skodelice / nasaditi metlo na dolg roč držaj
2. nar. gorenjsko obroč (iz zvitih vej): pritrditi late v plotu z roči ; smrekovi roči
nar. gorenjsko roč klobas venec

róča tudi rôča -e ž ( ọ́; ó )
nar. ročaj , roč : prijeti vrč za ročo / roča sablje

ročáj -a m ( ȃ )
1. del priprave, zlasti posode, namenjen za držanje z rokami: prijeti za ročaj ; bakeliten, kovinski, lesen ročaj ; ročaj lonca, skodelice ; ročaj noža ; ročaj pri kovčku, torbici ; svečnik z ročajem / lopata se je snela z ročaja držaja / zabosti nož v kaj do ročaja
2. manjša priprava za držanje, oprijemanje: potniki so se držali za ročaje / brv brez ročajev držajev
udoben naslanjač z ročaji z naslonjalom za roke
šport. konj z ročaji telovadno orodje z ročaji za gimnastične vaje, preskoke

rôček -čka m ( ō )
manjšalnica od roč: skodelica z oškrbljenim ročkom

róčen 1 tudi rôčen -čna -o prid. , róčnejši tudi rôčnejši ( ọ̄; ō )
star. spreten , pripraven 1 : fant je ročen ; ženska je ročna za šivanje, v šivanju
// hiter , uren 2 : ročna veverica

rôčen 2 -čna -o prid. ( ō )
nanašajoč se na roko: ročne in nožne mišice ; ročna spretnost / invalidski voziček na ročni pogon ; ročno in strojno izdelovanje / ročni delavec ; ročna prtljaga ; ročna torbica ; ročne in stenske ure ; potegniti ročno zavoro ; ženska ročna dela ročno izdelane vezenine ali pletenine ; ročno orožje / ročna lekarna
gled. ročna lutka lutka, ki se natakne na prste roke ; teh. ročne komande ; tisk. ročni stavek

ročíca -e ž ( í )
1. manjšalnica od roka: otroci so od veselja krilili z ročicami / ekspr. še dolgo je videl njeno ročico, ki mu je mahala v pozdrav
2. podolgovat, na enem koncu pritrjen del priprave, stroja, s katerim se sproži, uravnava delovanje te priprave, stroja: premaknil je ročico in vrata so se odprla ; pritisniti na ročico izplakovalne priprave ; ročica krmila / stikalna ročica
// tak del, s katerim se kaj poganja, vrti: natakniti, odviti ročico pri mlinčku ; hitro vrteti ročico ; ročica lajne, mesoreznice / pogonska ročica
// podolgovata priprava na gramofonu, ki omogoča drsenje gramofonske igle po gramofonski plošči: premakniti ročico na ploščo / gramofonska ročica
3. nav. mn. vsak od dveh podolgovatih delov, nastavkov naprave za držanje, prijemanje: prijel je za ročice samokolnice in odpeljal ; opirati se na ročice pri plugu
4. agr. vsak od štirih količev, ki se vtaknejo v oplen, za oporo ob straneh voza: tesati ročice ; nasaditi lojtrnice na ročice ; zadnji ročici sta se zlomili
knjiž. ročica kovčka ga je rezala v roko ročaj, roč ; z ročico kaj dvigniti z vzvodom ; ročica naslanjača naslonjalo za roke
avt. menjalna ali prestavna ročica za spreminjanje položaja zobnikov v menjalniku ; fiz. ročica (sile) razdalja med osjo telesa in premico sile, ki deluje nanj ; grad. ročica krajši poševni tram, navadno v ostrešju, ki, uprt v pokončni tram, podpira vodoravnega ; strojn. ročica del batnega stroja, ki veže ojnico z gredjo ; teh. naravnalna, natična ročica ; vrtn. listi in ročice rastline vitice

ročíčen -čna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ročico: ročični držaj / ročični pogon / ročična gred gred, na kateri je ročica
teh. ročični mehanizem mehanizem, katerega glavna sestavna dela sta ročica in ojnica ; ročična stiskalnica stiskalnica z ročičnim mehanizmom

ročín -a m ( ȋ )
zgod., v stari Avstriji zbirka listin s privilegiji deželnega plemstva: vsebina ročina / deželni ročin

rôčka 1 -e ž ( ȏ )
1. posoda z ročajem, dulcem, pokrovčkom, zlasti za nalivanje, kuhanje: odstaviti ročko na rob štedilnika ; točiti čaj iz ročke v skodelice ; emajlirana, keramična, porcelanasta ročka ; trebušasti ročki s kavo in mlekom / čajna, kavna ročka
// vrču podobna posoda: prinesti umivalnik in ročko s toplo vodo ; natočiti pivo v ročko v vrček / spili so ročko jabolčnika
2. ploščata, zaprta posoda za tekočine: naliti kurilno olje v ročko
šport. telovadno orodje, sestavljeno iz droga in dveh težkih, navadno kovinskih plošč na koncih

rôčka 2 -e ž ( ó )
zastar. ročica , rokica : držati otroka za ročko / njene mehke ročke
ročka lajne ročica
teh. dolg vzvod pri pisalnem stroju za obračanje valja in premikanje voza na desno

róčka 3 in rôčka -e ž ( ọ́; ó )
majhen ročaj, roč: ročka vrča ga je rezala v roko / predali s kovinskimi ročkami

rôčkanje -a s ( ȏ )
šport. premikanje na telovadnem orodju s preprijemanjem: ročkanje na bradlji, drogu ; kolebanje in ročkanje

rôčkica -e ž ( ȏ )
ekspr. manjšalnica od ročka, posoda: naliti žganje v ročkico

ročník -a m ( í )
nar. držaj , ročaj : ročnik se je zlomil ; kladivo se je snelo z ročnika ; ročnik lopate, sekire ; ročnik meča, noža
knjiž. položila je roke na ročnik naslanjača na naslonjalo za roke ; star. vtakniti pero v ročnik v držalo
teh. okrogel kovinski nastavek na koncu gasilne cevi, s katerim se uravnava iztok gasilnih sredstev

róčnost tudi rôčnost -i ž ( ọ̄; ō )
star. spretnost , pripravnost : občudovati ročnost koga ; pokazati ročnost v krojenju ; skrbeti za razvijanje otrokove ročnosti / vsako delo opravi z veliko ročnostjo zelo spretno / z veliko ročnostjo je skočil čez ograjo

ród 1 tudi -a m , daj., mest. ed. rôdu tudi ródu; mn. rodôvi ( ọ̑ )
1. skupnost ljudi, potomcev istega prednika: nadaljevati rod ; tam živi zdaj drug rod ; to je zdrav rod ; začetnik rodu / z njim je rod izumrl on je bil zadnji član rodu
2. navadno s prilastkom stopnja sorodstva: potomci do petega rodu / rod po materini strani
// ljudje določene stopnje sorodstva: posledice so se pokazale že pri drugem rodu
3. značilnost glede na prednike
a) s sorodstvenega stališča: biti ponosen na svoj rod / pri vzreji živali je pomemben tudi rod
b) s socialnega stališča: pri ženitvi se ni oziral na dekletovo bogastvo in rod ; materin kmečki rod / biti plemiškega rodu ; biti po rodu kmet
c) s prilastkom z narodnostnega, krajevnega stališča: njegov dolenjski rod ; biti ponosen na svoj slovenski rod / biti francoskega rodu / po rodu je Celjan, Slovenka, s Štajerskega
4. navadno s prilastkom ljudje približno iste starosti, ki živijo v istem času in imajo podobne interese ali nazore: mladi rod bo nadomestil prejšnjega ; igralec starejšega rodu ; mlajši rod pesnikov / novi gledališki, literarni rod / ti otroci so že četrti rod izseljencev ; trije rodovi zdravnikov v rodbini
// ljudje istega časa: sedanji rod teh stvari ne pozna ; rod, ki je doživel vojno
// čas, doba približno tridesetih let: razmere so se spremenile šele čez dva rodova / pog. to je bilo za en rod nazaj v prejšnjem rodu
5. vznes. narod : ljubiti svoj rod ; bojevati se za dom in rod
6. nav. ekspr., s prilastkom ljudje : mlajši rod rad pleše ; tam prebiva srečen rod
// z oslabljenim pomenom izraža celoto bitij, kot jo določa prilastek: človeški rod ; ves gadji rod pika ; ptičji rod se vrača z juga
7. voj. del armade glede na svojo oboroženost, opremo, dejavnost: v spopadih so sodelovali vsi rodovi ; v kateri rod bo novinec dodeljen / rod vojske
8. biol. sistematska kategorija rastlinstva ali živalstva, nižja od družine: imenik rastlinskih rodov na slovenskem ozemlju ; znaki rodu
ekspr. rod za rodom hodi tja že dolgo hodijo ljudje tja ; zastar. ti žarki so istega rodu kot oni iste vrste ; star. trta že odganja in če ne bo toče, bo nekaj roda pridelka ; star. še žival brani svoj rod mladiča, mladiče ; ekspr. kip že dolge rodove stoji v veži zelo dolgo ; iz roda v rod ekspr. kmet je bil iz roda v rod navezan na zemljo vedno ; ljudske pesmi so se širile iz roda v rod starejši so te pesmi naučili mlajše ; ekspr. obrt je prehajala v hiši od rodu do rodu od staršev so jo prevzemali otroci ; ta bolezen je pri njih v rodu se pri potomcih pogosto pojavlja ; star. biti (si) v rodu v sorodu ; star. štajerski rod je rad vesel Štajerci ; star. ženskega rodu ni maral žensk
agr. rezati mladiko na rod tako, da se doseže zaželena rodnost ; biol. nespolni nespolno se plodeča generacija pri rastlinah in živalih s prerodom , spolni rod spolno se plodeča generacija pri rastlinah in živalih s prerodom ; meteor. rod oblakov oblaki podobne oblike na isti višini ; rel. otroci Abrahamovega rodu Judje ; zgod. rod skupnost ljudi v rodovno-plemenski družbi, ki so v krvnem sorodstvu; prim. rodom

ród 2 -a -o prid. ( ọ̑ ọ́ ) nar.
1. nemasten , pust 2 : rodo meso / rodi žganci nezabeljeni
2. nerodoviten , slab : roda zemlja
nar. kruh je bil preveč rod suh, trd ; star. roda koža na rokah hrapava, raskava

rodbína -e ž ( í )
1. skupina ljudi, ki jih vežejo sorodstvene vezi: njihova rodbina je že stara ; ta bolezen je pogosta v njeni rodbini ; zadnji potomec plemenite rodbine ; član rodbine / obiskal je vso rodbino
2. zastar. družina : v ta kraj se je preselilo nekaj tujih rodbin / vzdrževati rodbino

rodbínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na rodbino: rodbinsko premoženje / rodbinska grobnica / rodbinski grb ; rodbinsko ime priimek / rodbinski oče
pravn. rodbinsko pravo pravo, ki ureja pravna razmerja med družinskimi člani

rodbínskopráven -vna -o prid. ( ȋ-ā )
nanašajoč se na rodbinsko pravo: rodbinskopravno razmerje

róden 1 -dna -o prid. ( ọ̄ )
1. ekspr. domač , rojsten : zapustiti rodni kraj ; opisovati rodno mesto / rodna dežela
2. ki ima bistvene lastnosti, značilnosti glede na krvno sorodnost; pravi : nima rodne sestre ; skrbel je zanj kot rodni oče / rodnega brata je izdal lastnega ; niti rodni otroci bi ji ne mogli tako streči
vznes. zapustiti rodno grudo domači kraj, domovino ; ekspr. spremenil se je, da ga rodna mati ne bi spoznala zelo se je spremenil

rôden 2 -dna -o prid. ( ó )
1. ki rodi, daje plodove, sadeže: rodni grmi črnega ribeza ; nekateri trsi so še rodni ; nega mladega rodnega drevja
2. ki ima pogoje za (dobro) uspevanje rastlin; rodoviten : kultivirati svet in ga delati rodnega ; povečati rodne površine
// ki dobro obrodi: rodne sorte jablan
3. knjiž. sposoben (o)ploditve; ploden 1 : rodna ženska ; upajo, da jih bo zdravilo naredilo rodne / rodne sposobnosti
nar. rodna letina bogata, obilna
agr. rodni les poganjek ali vejica s cvetnimi brsti ; rodna mladika ; rodno leto leto, v katerem sadno drevje normalno ali bogato obrodi ; anat. rodne žleze spolne žleze ; med. rodna doba ženske

ródeo tudi rodéo -a m ( ọ̑; ẹ̑ )
v ameriškem okolju javna prireditev, pri kateri jahači kažejo zlasti spretnost pri obvladovanju divjih konj, bikov: prirediti rodeo ; v prid. rabi: rodeo tekmovanje

ródij -a m ( ọ́ )
kem. redka, trda žlahtna kovina bele barve, element Rh: uporaba rodija v elektrotehniki ; rodij in platina

rodílen -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na roditev, rojevanje: porodnišnica kot rodilna ustanova / ekspr. zemlji se je vrnila njena rodilna moč rodovitnost

rodílnik -a m ( ȋ )
jezikosl. drugi sklon: postaviti samostalnik v rodilnik ; predmet v rodilniku / delni rodilnik ki izraža del česa ; kakovostni, svojilni rodilnik

rodílniški -a -o ( ȋ )
pridevnik od rodilnik: rodilniška končnica

rodílo -a s ( í )
nav. mn., biol. spolni organ, ki je udeležen pri razvoju plodu in porodu: vnetje rodil ; rodila in plodila

ródina -e ž ( ọ̑ )
knjiž. domača zemlja, domačija: Golobje nad hišo gorečo omamljeni krožijo, moje misli nad rodino pusto osamljene tožijo (O. Župančič)

rodíšče -a s ( í ) zastar.
1. rojstni kraj: rad se vrača v svoje rodišče
2. vir 1 , izvor : odprta gnojišča so rodišča nalezljivih bolezni

rodítelj -a m ( ȋ )
1. mn. in dv., knjiž. starši : biti hvaležen svojim roditeljem ; umrla sta mu oba roditelja / nagrajeni pes je prevzel dobre lastnosti roditeljev
2. knjiž. moški v odnosu do svojega otroka; oče : sin ni poznal svojega roditelja ; nezaupanje do roditelja
3. biol. moški ali ženski osebek začetne generacije pri križanju: vzgojiti križance s pozitivnimi lastnostmi roditeljev

rodíteljica -e ž ( ȋ )
ženska, ki rodi, rojeva otroke: v taki družbi je ženska pomenila le roditeljico
knjiž. spoštoval je svojo roditeljico mater
// (živalska) samica, ki rodi mladiče: krave roditeljice

rodíteljski -a -o prid. ( ȋ )
knjiž. starševski : roditeljske pravice, skrbi
biol. roditeljski par moški in ženski osebek začetne generacije pri križanju ; roditeljska generacija začetna generacija pri križanju ; šol. roditeljski sestanek sestanek staršev z učiteljem, navadno razrednikom

rodítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od roditi: naloga žene je bila roditev / z obrezovanjem pripraviti veje za roditev

rodíti -ím dov. in nedov. ( ī í )
1. spraviti iz rodil otroka: urediti prostor, v katerem matere rodijo ; roditi v porodnišnici ; prezgodaj roditi ; z lahkoto, težko roditi / pog. iti rodit / rodila je zdravega otroka
// dati, posredovati življenje komu kot mati: rodila je dosti otrok / ženske, ki ne morejo roditi, lahko otroka posvojijo ki ne morejo spočeti, zanositi / rodila mu je sina in hčer
// spraviti iz rodil mladiče, mladiča: samica rodi večkrat na leto / opice rodijo navadno po enega mladiča
2. dati sadeže, plodove: nekatere jablane rodijo vsako leto ; odrezati mladike, ki ne bodo rodile / krompir v teh krajih dobro rodi / njihovo polje ne rodi dovolj ; dobro obdelana zemlja rada rodi / drevje je rodilo le redke sadeže
3. ekspr. povzročiti nastanek česa: plameni so rodili dim ; vihar rodi valove / ti dogodki so rodili zaskrbljenost / bolečina je rodila pesem navdihnila ; duhovni premiki, ki jih je rodil moderni čas ; pregovore rodi izkušnja nastanejo iz izkušenj
// dati , prinesti : tako gospodarjenje ne rodi uspehov ; prizadevanja so rodila velike koristi, dobre rezultate
publ. buržoazija je rodila kapitalizem je bila začetnica kapitalizma ; star. poslovil se je od nje, ki ga je rodila na svet, v življenje od matere ; ekspr. rodila ga je slovenska mati je Slovenec ; ekspr. rodil ga je naš narod je član našega naroda ; ekspr. prizadevanja niso rodila sadu niso bila uspešna ; pog. v eni uri je moral roditi članek napisati ; bil je tak, kot ga je rodila mati nag, gol ; preg. kar mačka rodi, miši lovi otroci so navadno taki kakor starši

rodníca -e ž ( í )
knjiž. roditeljica : posvečati več skrbi ženski kot rodnici / srečna rodnica z otrokom mati

rodník -a m ( í )
knjiž. oče , roditelj : zdrav rodnik

rôdnja -e ž ( ó )
knjiž. roditev , rojevanje : namen zakona ni le rodnja otrok

rôdnost -i ž ( ó )
1. sposobnost, da kaj rodi, daje plodove, sadeže: povečati rodnost trte ; začetek rodnosti nasada
agr. izmenična rodnost vsako drugo, tretje leto
// rodovitnost , plodnost : rodnost njiv
2. število, ki pove, koliko (živih) otrok se rodi v letu na tisoč prebivalcev; nataliteta : rodnost narašča, pada ; rodnost in smrtnost

ródnosten -tna -o prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na rodnost: spreminjanje rodnostnih vzorcev ; rodnostna raziskava ; rodnostno obnašanje, vedenje / rodnostna suša nizka rodnost

rododéndron -a m ( ẹ̑ )
alpska grmičasta rastlina z rdečimi cveti: z rododendronom poraščeno pobočje ; cvet, vejica rododendrona
vrtn. okrasni grm z raznobarvnimi cveti v socvetju, Rhododendron

rododéndronov -a -o ( ẹ̑ )
pridevnik od rododendron: rododendronov cvet

rodoljúb -a m ( ȗ )
kdor ljubi (svoj) narod, domovino: okupator je preganjal rodoljube ; biti iskren rodoljub ; to društvo so ustanovili slovenski rodoljubi ; rodoljubi na Koroškem
šalj. vidi se mu, da je rodoljub z dežele podeželan

rodoljúbar -ja m ( ȗ )
slabš. rodoljub, zlasti navidezni: on ni bil rodoljubar ali cenen demagog

rodoljúbarski -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na rodoljubarje ali rodoljubarstvo: rodoljubarsko govoričenje, samozadovoljstvo / rodoljubarsko ozračje v društvu

rodoljúbarstvo -a s ( ȗ )
nav. slabš. rodoljubje, zlasti navidezno: satira na rodoljubarstvo ; rodoljubarstvo in frazerstvo

rodoljúben -bna -o prid. ( ú ū )
nanašajoč se na rodoljube ali rodoljubje: klub je ustanovila skupina rodoljubnih izobražencev / to je tvoja rodoljubna dolžnost ; rodoljubne fraze v govoru
lit. rodoljubna budnica

rodoljúbje -a s ( ȗ )
ljubezen do (svojega) naroda, domovine: tako ravnanje izvira iz njegovega rodoljubja / vzgajati mladino v rodoljubju

rodoljúbka -e ž ( ȗ )
ženska, ki ljubi (svoj) narod, domovino: slovenske rodoljubke

rodoljúbnost -i ž ( ú )
rodoljubje : prava rodoljubnost

ródom prisl. ( ọ̑ )
zastar. po rodu: njen mož je rodom Čeh

rodomòr -ôra m ( ȍ ó )
knjiž. načrtno uničevanje narodnostnih, rasnih ali verskih skupin; genocid : upreti se rodomoru / narod je bil obsojen na rodomor

rodopís -a m ( ȋ )
zastar. rodovnik : rodopis vladarske rodbine

rodoskrúnstvo -a s ( ȗ )
knjiž. zakon med osebo zlasti iz vladarske družine in osebo bistveno neenakega socialnega izvora: upirati se rodoskrunstvu ; obsojati rodoskrunstvo

rodoslôvec -vca m ( ȏ )
genealog : zgodovinarji in rodoslovci

rodoslôven -vna -o prid. ( ȏ )
genealoški : rodoslovni izsledki / rodoslovno deblo ; rodoslovno drevo

rodoslôvje -a s ( ȏ )
izvor, razvoj rodu; genealogija : raziskovati rodoslovje koga
// veda o tem: dognanja rodoslovja

rodôven -vna -o prid. ( ō )
nanašajoč se na rod: rodovne značilnosti njegovega obraza / rodovno posestvo / rodovno ime pri starih Rimljanih del imena, ki označuje rod / vzbujati v ljudeh zavest rodovne skupnosti / rodovno ime rastline, živali / rodovni poglavar ; rodovna skupnost ; razpad rodovne ureditve ; rodovno-plemenska družba
agr. rodovna knjiga rodovniška knjiga ; filoz. rodovni pojem pojem, ki obsega določene vrstne pojme ; zgod. rodovno plemstvo v pozni rodovno-plemenski družbi plemstvo na začetni razvojni stopnji, ko je položaj vojaških starešin postal deden

rodovína -e ž ( í ) star.
1. rodbina : to je stara rodovina ; biti začetnik rodovine / vsa rodovina mu brani
zastar. bil je samski, brez rodovine družine
2. rod 1 : pozabila je svojo grofovsko rodovino in se poročila s trgovcem ; biti plemiške rodovine / ta bolezen je pri njih v rodovini

rodovínski -a -o prid. ( ȋ )
star. rodbinski : rodovinsko posestvo / rodovinsko ime priimek

rodovít -a -o prid. ( ȋ )
zastar. rodoviten : rodovito polje

rodovíten -tna -o prid. , rodovítnejši ( ī )
1. ki ima pogoje za (dobro) uspevanje rastlin: rodovitna prst v gredi ; rodovitna zemlja / rodovitno polje
agr. rodovitna prst prst s humusom in živimi organizmi
2. ki dobro obrodi: rodovitne sorte pšenice ; zelo rodovitno drevo / ekspr. rodovitno leto leto, v katerem vse dobro obrodi
3. sposoben imeti veliko potomcev: rodovitna matica ; rodovitna ženska / ekspr. rodoviten zakon
ekspr. rodoviten pisatelj plodovit ; star. rodovitne in jalove samice plodne ; bibl. seme je padlo na rodovitna tla nauk, nasvet je imel zaželen uspeh

rodovítnost -i ž ( ī )
lastnost, značilnost rodovitnega: rodovitnost zemlje / rodovitnost vinske trte / star. velika rodovitnost rib plodnost / v mnogoboštvu boginja rodovitnosti

rodôvnik -a m ( ȏ )
1. (grafični) prikaz razvoja kake rodbine in rodbinskih zvez: sestaviti rodovnik / proučevati rodovnik vladarske družine
knjiž., ekspr. zanimati se za nevestin rodovnik rod
2. zapis podatkov o plemenskih živalih glede na lastnosti, prednike in potomce: zadruga ima rodovnik plemenske živine ; rodovnik dirkalnih konj / ta krava ima rodovnik ; čistokrven pes z rodovnikom
// dokument s temi podatki: izdati, predložiti rodovnik
3. biol. grafični prikaz v obliki drevesa, ki ponazarja razvoj živalstva, rastlinstva: rodovnik primatov, rastlinskih vrst

rodôvniški -a -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na rodovnik: rodovniški podatki / rodovniško ime kobile, krave / rodovniški psi
agr. rodovniška knjiga knjiga, v katero se vpisujejo plemenske živali s podatki o lastnostih, prednikih in potomcih

róg -a stil. m , daj., mest. ed. rôgu in rógu; mn. rogôvi stil. rógi, tož. mn. rogôve stil. rogé stil. róge, mest. mn. tudi rogéh, or. mn. tudi rogmí; im., tož. dv. rogôva tudi rogá stil. róga; tož. mn. v prislovni predložni zvezi tudi róge ( ọ̑ )
1. roževinast ali koščen izrastek na glavi nekaterih živali: žival ima, odvrže rogove ; kozel je nastavljal rogove in se pripravljal na trk ; krava ga je sunila z rogom ; gamsov, volovski rog ; poln, votel rog ; raven, zavit rog ; konica roga ; čevlji so trdi kakor rog ; bila je tema kakor v rogu zelo ; fant je zvit kot kozji, ovnov rog zelo / bik ga je nabodel, nasadil na rogove
// ta izrastek ali temu podobna priprava kot posoda: napolniti rog z medico / pivski rog ; rog za smodnik ; kip boginje z rogom izobilja s sadjem in cvetjem napolnjenim rogom kot simbolom izobilja, bogastva
// temu podobna zvočna signalna priprava: rog doni, ekspr. poje ; trobiti na rog, v rog ; zamolkel glas roga / pastir si je naredil rog iz lubja / slišati rog glas roga / bojni rog ; lovski rog ; poštni rog nekdaj priprava, s katero voznik poštne kočije naznani prihod pošte
// kar je temu podobno sploh: rogova polmeseca / zastar. peči rogove rogljiče ; ekspr. himalajski rogovi zelo koničasti vrhovi ; ekspr. peljati kolo za rogove za balanco
2. glasb. trobilo s srednje ležečim tonskim obsegom: igrati rog / angleški rog ; krilni rog krilovka ; lovski rog nekdaj kovinski glasbeni instrument s krožno zavito cevjo brez ventilov
ekspr. na čelu ima rog od udarca buško ; ekspr. že spet kaže roge se upira; se napihuje, postavlja ; ekspr. žena mu je nasadila, nataknila roge imela je spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi ; ekspr. on nosi roge njegova žena ima spolna razmerja, spolne odnose z drugimi moškimi ; slabš. odbiti roge komu doseči, da je bolj miren, manj zahteven ; ekspr. polž pokaže roge tipalnice ; ekspr. v isti rog trobiti s kom mu v vsem pritrjevati ; ekspr. ugnal ga je v kozji rog premagal, bil boljši kot on ; zgrabiti bika za roge odločno se lotiti težkega, zahtevnega dela ; publ. afriški rog Somalija in del Etiopije ; nar. koruzni rogi storži ; rog kopita roževina
anat. rog sivine vsak od štirih podaljšanih delov sivine ; navt. rog za meglo priprava, s katero daje jadrnica v megli zvočne signale

rogáč -a m ( á )
1. hrošč, katerega samec ima čeljusti razvite v velike klešče: rogač leze po listju ; dražiti rogača s slamico
2. ekspr. žival z velikimi rogovi, navadno srnjak: ustrelil je triletnega rogača
3. evfem. hudič : sam rogač ji pomaga ; črn kot rogač / tristo rogačev / za moža ima pravega rogača / naj me rogač vzame, če ni res ; vse je šlo k rogaču
4. nar. po obrezovanju preostali del mladike z dvema do tremi očesi; kratki reznik : poganjki iz rogača / obrezati trto na rogač
slabš. pomilovati rogača prevaranega (zakonskega) moža

rogáča -e ž ( á )
ekspr. žival z rogovi, navadno koza: pasti rogačo

rogáčast -a -o prid. ( á )
ekspr. rogat : rogačasta žival / kot vzklik hudič rogačasti

rogáček -čka m ( á )
manjšalnica od rogač: rogaček ga je uščipnil / na jasi se pase rogaček / sam rogaček mu pomaga

rogáčka -e ž ( ȃ )
ekspr. žival z rogovi, navadno koza: deček je sam skrbel za rogačko

rogačkáti -ám nedov. ( á ȃ )
nar. dolenjsko koracati , capljati : otrok rogačka za materjo

róganje -a s ( ọ̄ )
glagolnik od rogati se: s tem dejanjem se je izpostavil brezsrčnemu roganju / v njenem glasu je bilo roganje / tako ravnanje je roganje samemu sebi

rógar -ja m ( ọ̑ )
nav. mn., zool. sesalci, ki imajo dva zakrnela in dva razvita prsta ter votle rogove; govedo

rogáški -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na Rogatec ali Rogaško Slatino: rogaški grad / rogaški vrelci / rogaška slatina ; sam.:, pog. prosim dva deci rogaške dva decilitra rogaške slatine

rogàt -áta -o prid. ( ȁ ā )
ki ima rogove: rogate živali / čreda rogate živine goved / kot vzklik tristo rogatih hudičev
// ki ima velike rogove: rogat vol
knjiž. rogati mož prevarani (zakonski) mož ; ekspr. rogata gora gora z zelo koničastimi vrhovi ; preg. nevesta bogata je rada rogata bogata nevesta je navadno oblastna, prevzetna
bot. rogata vijolica samorasla ali vrtna rastlina z velikimi cveti, ki imajo spodnji list podaljšan v ostrogo, Viola cornuta ; sam.:, evfem. zapisal se je rogatemu hudiču / kot vzklik tristo rogatih

rogátec -tca m ( ȃ )
1. ekspr. žival z rogovi: lov na rogatca ; hlev je premajhen za dvajset rogatcev
2. evfem. hudič : mislil je, da mu je rogatec za petami ; hudoben je kot sam rogatec / peklenski rogatec

rogatín -a m ( ȋ ) knjiž.
1. oblasten, prevzeten človek: poročila se je z vaškim rogatinom / bogatin rogatin
2. prevarani (zakonski) mož: tolažiti rogatina

rógati se -am se nedov. ( ọ̄ )
zelo očitno, grobo izražati negativen, odklonilen odnos do koga, navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami: rogata se drug drugemu ; ti si pa res junak, se mu je rogal ; zaničljivo se rogati ; ekspr. rogati se komu v brk, v obraz predrzno, nesramno / rogala se je njegovemu vprašanju
// ekspr. imeti negativen, odklonilen odnos do česa: zdaj se rogam graji in hvali ; s takim ravnanjem se roga svojim obljubam
knjiž. to dejanje se roga zdravemu razumu ni premišljeno, razsodno

rôgelj -glja m ( ó )
1. vsak od delov vil ali vilam podobne priprave, s katerim se nabada: vile imajo en rogelj odlomljen ; roglji kopače ; vilice s štirimi roglji
// nav. ekspr. vsak od štrlečih delov česa: oblak je zakril rogelj luninega srpa ; ovratnik s trdimi roglji / zvezda s petimi roglji kraki
2. rog, zlasti gamsov, srnjakov: gams z lepimi roglji / nož, nasajen na srnjakov rogelj
3. nar. ogel (tekstilnega izdelka): rogelj plenice / imeti denar zavezan v roglju rute
nar. koroško kazati roglje kazati osle ; ekspr. gorski roglji zelo koničasti vrhovi ; star. klobuk na tri roglje trirogeljnik
bot. rogelj del pernato deljenega lista ; glasb. roglja glasbenih vilic ; navt. rogelj del jadra, kjer se stikata dva njegova robova ; teh. rogelj vsak od delov veznega elementa

rogín -a m ( ȋ )
knjiž. žival z velikimi rogovi, navadno vol: napreči rogina / ustreliti lepega rogina jelena, srnjaka

róglja in rôglja -e ž ( ọ̑; ō )
1. zastar. rogelj : odlomiti rogljo pri vilah
2. nar. vrh tanjšega debla z vejama, prisekanima v obliki črke V, ki se uporablja za sušenje krme: sušiti deteljo na rogljah
3. mn., nar. belokranjsko senene vile: nakladati seno z rogljami

rogljáč -a m ( á )
nar. vzhodno orodje z rogljema za obdelovanje vinograda: kopati z rogljačem

rôgljast -a -o prid. ( ó )
1. ki ima roglje: rogljasto orodje / ekspr. rogljasta gora
2. podoben roglju: rogljast izrastek

rogljàt -áta -o prid. ( ȁ ā )
ki ima roglje: rastlina z rogljatimi plodovi / rogljato pokrivalo / ekspr. vrhovi gor so bili ostri, rogljati
zastar. peljati se po rogljati poti kamniti, grudasti

rogljìč -íča m ( ȉ í )
1. pecivo iz kvašenega testa, podkvaste oblike: jesti rogljič ; žemlje in rogljiči / mlečni rogljič
// pecivo podkvaste oblike, navadno iz piškotnega testa in z nadevom: peči rogljiče / orehovi, smetanovi rogljiči
pesn. zlati rogljič na nebu lunin srp
2. manjšalnica od rogelj: rogljiči vilic

rogljíčar -ja m ( ȋ )
agr. boljši krompir domačih in tujih sort z belim ali rumenim mesom ter rogljičasto obliko gomoljev; kifeljčar : kopati, saditi rogljičar

rogljíčast -a -o prid. ( í )
podoben rogljiču: rogljičasti gomolji / rogljičasta oblika

rogljíček -čka m ( ȋ )
manjšalnica od rogljič: oblikovati rogljičke ; žemlje in rogljički / orehovi, sirovi rogljički ; francoski rogljiček iz kvašenega maslenega listnatega testa / rogljički pri vilicah / ekspr. znamki ne sme manjkati noben rogljiček zobec
knjiž. v roki sta držala vsak svoj rogljiček sladoleda kornet
obrt. koničasta prvina navadno ob robu klekljane, kvačkane čipke

rogljíčenje -a s ( ī )
glagolnik od rogljičiti: stroj za rogljičenje / rogljičenje delov predala

rogljíčiti -im nedov. ( í ȋ )
teh. izrezovati roglje pri veznem elementu: rogljičiti deske
// vezati z roglji: rogljičiti predal

rogobóren -rna -o prid. ( ọ̄ )
zastar. bojevit , napadalen : rogoboren človek / rogoboren spis

rogolíčnik -a m ( ȋ )
petr. roženec : skladi rogoličnika

rogolíst -a m ( ȋ )
bot. vodna rastlina z vilastimi listi v vretencih in posameznimi moškimi in ženskimi cveti, Ceratophyllum: mehki, navadni rogolist

rogonósec -sca m ( ọ̑ )
ekspr. prevarani (zakonski) mož: biti rogonosec ; pomilovati rogonosce / namišljeni rogonosec

rogonôsen -sna -o prid. ( ó ō )
ekspr. prevaran : rogonosen mož

rogováča -e ž ( á )
min. rudnina nitasti silikat s hidroksilno skupino, glinico, alkalnimi snovmi: zrna rogovače

rogováčnik -a m ( ȃ )
petr. temno zelena kamnina, ki jo sestavljajo zrna amfibolov in plagioklazov; amfibolit

rogovíla -e ž ( í )
1. v dva ali več krakov razraslo deblo, veja: odžagati rogovilo ; hrastova rogovila / sedeti v rogovili bukve / podpreti z rogovilo / debelna rogovila v dva ali več krakov razraslo drevo
// nav. ekspr. kar je temu podobno: kost se razcepi v rogovilo / delal je čirečare in rogovile po papirju / rogovila ceste razcep
2. nar. mesto med nogami; korak : stati do rogovile v snegu
3. ekspr. zelo velik in okoren človek: kaj ste mi poslali to rogovilo / kot psovka umakni se, rogovila rogovilasta

rogovílar -ja m ( ȋ )
ekspr. jelen : ustrelil je samotnega rogovilarja
vrtn. parkovno drevo z rogovilastimi vejami in velikimi pernatimi listi, Gymnocladus dioecus

rogovílast -a -o prid. ( í )
1. ki ima rogovilo, rogovile: rogovilasto deblo / rogovilast hrast / rogovilasta opora
2. ekspr. zelo velik in okoren: rogovilast človek / rogovilaste roke / kot psovka umakni se, rogovila rogovilasta
3. ekspr. razgrajaški , uporen : rogovilast in zadirčen fant

rogovílček -čka m ( ȋ )
bot., navadno v zvezi drobnocvetni rogovilček rastlina z vejasto razraslim steblom in drobnimi bledo rumenimi cveti, Galinsoga parviflora:

rogovílež -a m ( ȋ )
ekspr. kdor povzroča hrup, nemir zlasti z vedenjem: odpeljati pijane rogovileže ; vaški rogovileži / krotiti rogovileže v razredu
ekspr. pred trgovino sta stala dva rogovileža dva zelo velika in okorna človeka

rogovílica -e ž ( í )
manjšalnica od rogovila: odrezati rogovilico za fračo / podpreti z rogovilico
nar. dolenjsko pokazati komu rogovilice iztegniti roko z razprtim kazalcem in sredincem proti komu v znamenje izzivanja

rogovíliti -im nedov. ( í ȋ ) ekspr.
1. delati nerodne gibe: stoj pri miru, kaj rogoviliš / rogoviliti s palico po vodi
2. povzročati hrup, nemir
a) s hojo, premikanjem: rogoviliti okoli hiše ; že navsezgodaj rogovili / v umazanih čevljih mu niso dovolili rogoviliti po stanovanju hoditi ; dva dni je rogovilil po mestu
b) zlasti z vedenjem: pijanci so rogovilili pozno v noč ; če so otroci preveč rogovilili, jih je ded oštel
// upirati se, nasprotovati: na sejah rogovilijo ; rogoviliti proti vladi / uporniki so spet začeli rogoviliti
// jeziti se, razburjati se: to bo oče rogovilil, ko bo izvedel / ne ljubi se ji več rogoviliti, ker ni uspeha
ekspr. pri hiši rogovili že pet otrok je ; ekspr. kaj spet rogoviliš s tem vprašanjem ga načenjaš, obravnavaš ; ekspr. mati že rogovili po peči kuri v peči

rogovílje -a s ( ȋ )
več rogovil, rogovile: rogovilje štrli ; golo rogovilje / rogovilje vej

rogovíljenje -a s ( ī )
glagolnik od rogoviliti: rogoviljenje z rokami / poslušati rogoviljenje strank po stopnišču / rogoviljenje mladine po vasi ; vpitje in rogoviljenje / odgovoriti na rogoviljenje študentov

rogovílo -a s ( í )
ekspr. zelo velik in okoren človek: kaj bi s takim rogovilom

rogovína -e ž ( í )
roževina : obrezati rogovino na parkljih / okviri očal iz rogovine

rogôvje -a s ( ȏ )
koščena, zlasti razčlenjena izrastka na glavi nekaterih živali: jelenu odpade rogovje ; najlepša rogovja so pritrdili na steno ; jelenovo, srnjakovo rogovje ; lopatasto rogovje losa / kup odpadlega rogovja rogov
lov. jelen guli rogovje z drgnjenjem odstranjuje kosmato povrhnjico

rôgoz tudi rogóz -óza m ( ó ọ́; ọ̑ )
močvirska ali vodna rastlina z dolgimi, ozkimi listi in rjavim, valju podobnim socvetjem: listi rogoza / z rogozom poraščeno močvirje / izdelki iz rogoza rogozovine

rogóza -e ž ( ọ́ )
nar. rogoz : rogoza ob ribniku

rogózast -a -o prid. ( ọ̄ )
ki je iz rogozovine: rogozasta preproga

rogózen -zna -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na rogoz: rogozna slama / rogozna streha nad parkiriščem

rogozína -e ž ( í )
zastar. rogozovina : predpražnik iz rogozine

rogóznica -e ž ( ọ̑ )
1. preproga, zavesa, spletena iz rogozovine: ležati na rogoznici ; z rogoznico predeljen prostor
// temu podobna preproga, zavesa: slamnata rogoznica ; rogoznica iz ličkanja, kokosovih vlaken
2. rogozovina : uporaba rogoznice za pletenje

rogozovína -e ž ( í )
rogozna slama: izdelki iz rogozovine

rogóža -e ž ( ọ́ )
knjiž. rogoznica : pogrniti rogožo po tleh

rogožína -e ž ( í )
knjiž. rogoznica : ležati na rogožini / plesti predpražnike iz rogožine rogozovine

rohnè -éta m ( ȅ ẹ́ )
knjiž. kdor (rad) rohni: le kaj hoče tisti rohne

rohnênje -a s ( é )
glagolnik od rohneti: očetovo rohnenje nad sinom / rohnenje motorjev

rohnéti -ím nedov. ( ẹ́ í )
1. hrupno izražati jezo, nezadovoljstvo: rohnel je in razbijal vse okoli sebe ; rohnel je nad ženo / zaman se upirate, je rohnel / ekspr. rohneti proti novim ukrepom
2. ekspr. dajati močne, zamolkle, med seboj pomešane glasove; hrumeti : motor rohni ; na gradbišču so rohneli stroji
ekspr. v dolini so rohneli hudi boji divjali
// hrumeč se hitro premikati: avtobus rohni po strmi cesti ; vlak je rohnel mimo njih

ròj rôja m ( ȍ ó )
1. skupina čebel, ki z matico zapusti panj: roj sede na vejo, visi na veji ; postaviti panj pod roj ; število rojev
// rojenje 2 : čebele se pripravljajo na roj ; šumeli so kot čebele pred rojem
2. večja skupina letečih živali iste vrste, zlasti žuželk: komarji so se zbirali v roje ; roj kobilic, metuljev, os / muhe so v rojih sedale na kruh / ekspr. roj ptic jata
// ekspr. večja skupina česa sploh: roj isker, zvezd ; roj otrok / po morju je raztresen roj otokov ; pren. pogovor je vzbudil roj misli
čeb. ogrebsti roj spraviti (čebelji) roj v panj ; prestreči roj ; vsaditi roj dati roj v panj ; čebelariti na roje pospeševati rojenje čebel ; naravni roj ; narejeni ali umetni roj prenos dela čebel z matico ali matičnjakom v nov panj

rója -e ž ( ọ́ ) nar.
1. plitva, ozka struga, po kateri včasih teče voda: sneg je pokrival grmovje in roje
2. leseno korito, umetna struga, po kateri je speljana voda na mlinsko kolo, do žage: narediti dolgo leseno rojo od izvira do kovačnice / voda pada iz roje na kolo

roják -a m ( á )
kdor je po izvoru v razmerju do drugega iz istega kraja, pokrajine, države: izkazalo se je, da sta rojaka, celo iz sosednjih vasi ; srečati rojaka v tujini ; olimpijski tekmovalec je presegel rekord svojega rojaka / on je štajerski rojak Štajerec
// kdor je v razmerju do drugega iste narodnosti: prevajalec je rojakom odkrival bogastvo ruske književnosti / kot nagovor dragi rojaki na tujem

rojákinja -e ž ( á )
ženska, ki je po izvoru v razmerju do drugega iz istega kraja, pokrajine, države: v finalu je premagala rojakinjo / njegova dolenjska rojakinja Dolenjka
// ženska, ki je v razmerju do drugega iste narodnosti: izšla je knjiga naše rojakinje iz Kanade / kot nagovor drage rojakinje, dragi rojaki

rojalíst -a m ( ȋ )
v nekaterih državah pristaš rojalizma: nasprotje med rojalisti in republikanci

rojalístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na rojaliste ali rojalizem: rojalistični nasprotniki francoske revolucije / rojalistična miselnost

rojalízem -zma m ( ī )
gibanje za kraljevino: kriza rojalizma

rojáštvo -a s ( ȃ )
dejstvo, da je kdo po izvoru v razmerju do drugega iz istega kraja, pokrajine, države: rojaštvo ju je zbližalo
// knjiž. izvor : slikarju teh fresk še ne moremo določiti rojaštva / pri kipu ni izključeno istrsko rojaštvo / ločiti ljudi po rojaštvu, poklicu

rojbos gl. rooibos

rôjema prisl. ( ȏ )
knjiž. v rojih: muhe so rojema sedale na kruh ; pren. zmedene misli so ga rojema obletavale

rójen tudi rôjen -jna -o prid. ( ọ̄; ō )
nanašajoč se na roj: rojno brenčanje / rojne čebele roječe
zastar. razvili so rojno vrsto strelsko črto

rojênček -čka m ( é )
knjiž. novorojenček : razvoj rojenčkov v prvem tednu

rojênec -nca m ( é )
knjiž. novorojenček : pokazati rojenca materi / to je njen zadnji rojenec otrok

rojeníca -e ž ( í )
nav. mn., mitol. vsako od treh bajeslovnih bitij, ki otroku ob rojstvu napovedujejo usodo: ob njegovi postelji so stale rojenice ; rojenice in sojenice

rojênje 1 -a s ( é )
zastar. roditev , rojstvo : rojenje otroka / petdesetletnica rojenja

rojênje 2 stil. rójenje -a s ( é; ọ́ )
glagolnik od rojiti: preprečiti rojenje ; rojenje čebel ; čas rojenja

rojévanje -a s ( ẹ́ )
glagolnik od rojevati: rojevanje otrok / rojevanje protislovij

rojévati -am nedov. ( ẹ́ )
1. spravljati iz rodil otroka: rojevati brez zdravniške pomoči ; z lahkoto rojevati
// dajati, posredovati življenje komu kot mati: v tej starosti ženske še rojevajo ; rojevale so dosti otrok
2. ekspr. povzročati nastanek česa: take razprave rojevajo nasprotja / gorata, skalnata pokrajina rojeva svojevrstne značaje / dvom, sum, ki ga rojeva strah

rójica -e ž ( ọ́ )
manjšalnica od roja: voda dela rojico / napeljati vodo iz rojice

rojílen -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na rojenje (čebel): rojilna doba / rojilni nagon pri čebelah

rojíti -ím stil. rójim nedov. ( ī í, ọ́ )
1. v zvezi s čebele z matico zapuščati panj, zbirajoč se okrog nje v skupino: čebele rojijo
2. živahno letati v velikem številu: nad travnikom rojijo komarji in mušice ; muhe so rojile okoli živine / ekspr.: ljudje so rojili iz hiše v velikem številu prihajali ; vojaki rojijo po taborišču
3. ekspr. glasno se jeziti, razburjati: niti besedice mu ni rekel, pa že roji ; oče bo rojil, ko bo to izvedel
knjiž. Kranjska čbelica je spet rojila izšla ; ekspr. njej že fantje rojijo po glavi se že zanima zanje ; ekspr. to mi že dolgo roji po glavi o tem že dolgo premišljam; velikokrat se mi vsiljuje misel na to

rojív -a -o prid. ( ī í )
čeb. ki rad, večkrat roji: rojive čebele / rojivo leto leto, v katerem je veliko rojev

rojívka -e ž ( ȋ )
nav. mn., čeb. rojiva čebela: opuščati rojivke

rojívost -i ž ( í )
čeb. lastnost rojivega: zmanjševati rojivost čebel

rôjsten -tna -o prid. ( ó )
nanašajoč se na rojstvo: navesti rojstni datum / rojstni dan ; rojstni kraj ; rojstni list izpisek iz rojstne matične knjige ; rojstni podatki dan, mesec, leto, kraj rojstva ; rojstna hiša hiša, v kateri se kdo rodi in živi kot otrok ; rojstna matična knjiga matična knjiga s podatki o rojstvu prebivalcev ; izpisek iz rojstne matične knjige dokument s podatki o rojstvu kake osebe ; (rojstno) ime ime, ki se da komu ob rojstvu
zastar. tega človek še rojstni materi ne pove lastni

rôjstnost -i ž ( ó )
knjiž. nataliteta , rodnost : rojstnost narašča, pada

rôjstven -a -o prid. ( ō )
zastar. rojsten : rojstveni dan ; rojstvena hiša / zapustiti rojstveno vas domačo

rôjstvo -a s ( ó )
1. prihod iz rodil: opisati rojstvo otroka ; stehtati otroka takoj po rojstvu ; spočetje in rojstvo otroka / odločati o rojstvu otroka spočetju, donositvi ; prepogosta rojstva so jo izčrpala prepogosti porodi ; publ. padanje rojstev števila novorojenih otrok ; število rojstev na tisoč prebivalcev novorojenih otrok
// začetek prebivanja na svetu po prihodu iz rodil: navesti datum in kraj rojstva ; rojstvo in smrt / od rojstva je slaboten ; to napako ima že od rojstva ta napaka mu je prirojena
2. v prislovni rabi, v zvezi po rojstvu izraža, da ima kdo določen položaj glede na starše, prednike: biti po rojstvu slovenski državljan ; plemič po rojstvu
3. ekspr. nastanek , začetek : rojstvo nove države ; rojstvo otoka ob vulkanskem izbruhu / opozoriti na rojstvo nove pesniške zbirke izid
ekspr. trpel je od rojstva do groba vse življenje ; ekspr. doživeti drugo, novo rojstvo veliko duševno spremembo ; pesn. vsako jutro je občudoval rojstvo sonca sončni vzhod ; šalj. položiti kosti svojega rojstva na stol sesti
med. načrtovanje rojstev vnaprejšnje določanje števila rojstev otrok

rók 1 in ròk róka m ( ọ̑; ȍ ọ́ )
natančno omejeno trajanje, dogovorjeno ali določeno za kaj: rok za javno razpravo je, traja dva meseca ; po njegovem mnenju je rok za dokončanje načrta prekratek ; držati se rokov ; določiti, skrajšati rok ; podaljšati rok do septembra, za mesec dni ; upoštevati, ekspr. spoštovati roke ; računati, šteti v rok ; plačati, pritožiti se ob roku, v roku ; zadnji dan roka / z oslabljenim pomenom: nedelje se ne štejejo v rok dopusta v dopust ; obljubil je, da bo članek napisal v roku štirinajstih dni v štirinajstih dneh / odplačevanje posojila na dolg, kratek rok / dobavni, odpovedni, plačilni, prijavni rok ; izredni, redni rok za vpis na fakulteto ; zamuditi rok za prijavo / kot opozorilo na živilskih izdelkih rok trajanja ali rok uporabnosti
šalj. vse gre, spada v rok službe delovni čas teče, mineva, ne glede na koristnost, smiselnost dela, ki ga kdo opravlja
// zadnja, končna točka tega trajanja: oddati zaključni račun do roka ; nalogo je napisal že tri dni pred rokom ; določiti skrajni rok za oddajo rokopisa
med. izračunati rok (poroda) določiti datum poroda, upoštevajoč naravno trajanje nosečnosti ; pravn. čakalni rok čas, pred potekom katerega se določena pravica ne more uveljaviti ; šol. izpitni rok za opravljanje izpitov ; šport. prestopni rok v katerem je mogoče prestopiti iz enega športnega kluba v drugega ; voj. kadrovski ali vojaški rok čas obveznega bivanja (vojaškega obveznika) v vojski

rok 2 gl. rock

rôka -e in ž , tož. ed. in mn. v prislovni predložni zvezi tudi róko róke ( ó )
1. okončina človeka, ki se uporablja za prijemanje, delo: dvigniti, skrčiti roko ; iztegovati roke proti materi ; prekrižati roke na prsih ; zlomiti si obe roki ; dolge, mišičaste roke ; roka v komolcu, zapestju ; čez roko obešena torbica ; roke in noge / peljati dekle pod roko spremljati, voditi jo, držeč svojo roko pod njeno, navadno v višini komolca ; desna, leva roka ; braniti se z golimi rokami brez pripomočkov ; človek s suho roko ; imeti umetno roko protezo, ki nadomešča to okončino ; glasovati z dviganjem rok / kot poziv oborožene osebe k neupiranju, vdaji roke kvišku / klesati roko / roka opice
// del te okončine od zapestja do konca prstov: držati, imeti roke v žepu ; stisniti roko v pest ; pred jedjo si umiti roke ; zebe me v roke ; držati se za roke ; mehke, negovane, tople roke ; hrbet roke / na roki nosi prstan na prstu, navadno prstancu ; jesti z rokami z rokami prijemati jed in jo dajati v usta ; risati s prosto roko / pri pozdravu dati, stisniti, stresti komu roko ; seči komu v roko / kot podkrepitev trditve, obljube ná roko, da bom držal besedo / z oslabljenim pomenom ponuditi, sprejeti roko sprave spravo
// notranja stran tega dela: imeti raskave, žuljave roke / od presenečenja ji je padlo pismo iz rok ; nastaviti dlan in piti iz roke ; podajati si kaj iz rok v roke ; pljunil je v roke in prijel za lopato ; držati, imeti kaj v rokah / ekspr. tak je, da bi iz roke jedel zelo je krotek, ubogljiv / kot označba na pošiljki v roke XY
2. nav. ekspr. ta okončina glede na dejanje, delo, ki ga opravlja: prepustiti se rokam bolničarja / pazi se, ker me že srbijo roke ker bi te najraje udaril ; dvigniti roko proti komu, nad koga udariti, (pre)tepsti ga ; nisem še položil roke nanj nisem ga še udaril ; umreti od sovražne roke / denar mu gre nerad iz rok skop je ; delo mu gre od rok hitro dela ; gledati komu pod roke nezaupljivo nadzorovati koga pri kakem delu, opravku ; to sem prislužil z rokami s fizičnim delom
// nav. ed., s prilastkom ta okončina glede na način opravljanja dejanja: imeti lahko, mirno, zanesljivo roko ; voditi vse niti dogajanja z izkušeno, spretno roko / ta pa ima roko je zelo spreten ; radi jo imajo zaradi njenih pridnih, spretnih rok zaradi pridnosti, spretnosti ; narediti na hitro roko na hitro
3. ekspr., s prilastkom človek, kot ga določa prilastek: potrebovati delavne, pridne roke / pri njih manjka odločna, ženska roka / po tem ozemlju je segala pohlepna tuja roka tujci
4. v prislovni rabi, v zvezi na roko, na roke izraža, da se delo opravlja z rokami ali z določenim orodjem, ki se drži v rokah, ne pa s strojem: delati čevlje na roko ; okopavati, žeti na roke ; na roko tkani prti ročno
5. ekspr., s predlogom, v zvezi z dati, imeti, vzeti izraža ročno opravljanje določenega dela ali konec, začetek takega opravljanja: cel dan ima kramp, metlo v rokah ; rada vzame pletenje v roke / daj že enkrat knjigo iz rok nehaj brati ; dati vajeti iz rok nehati opravljati vodilno delo ; umreti s puško v roki v boju
6. ekspr., s predlogom, v zvezi z biti, dobiti, imeti izraža, da kdo ima, razpolaga s čim, kar se prime, drži v rokah: zdaj imam vsa potrdila v rokah / te besede so ji izbile orožje iz rok povzročile, da njeni razlogi, dokazi niso bili več učinkoviti ; dobiti dober dokaz v roke
// izraža osebo, ki razpolaga s čim, ima kaj v lasti: posestvo je v drugih, tujih rokah ; gostilne so v zasebnih rokah / zemlje ni dal iz rok do smrti je ni prepustil, izročil ; hiša prehaja iz rok v roke lastniki se pogosto menjajo ; premogovniki so prešli v roke tujega kapitala / pog. blago ima iz druge roke od preprodajalca, prvega uporabnika ; novica je iz prve roke iz neposrednega vira
7. ekspr., s predlogom, v zvezi z biti, imeti, vzeti izraža, da kdo vodi kaj, odloča o čem: izlet ima v rokah tajnik ; vzgoja je v njihovih rokah ; oblast je v rokah ljudstva / predsednik je sam vzel stvar v roke ; vzeti usodo v svoje roke / odločitev je v vaših rokah ; zadeva je že v rokah sodišča ; imeti škarje in platno v rokah imeti moč, oblast odločati o čem
// v zvezi z določenimi glagoli izraža vpliv, nadzorstvo, oblast koga nad kom ali čim: komaj se je rešil iz njihovih rok ; prevzeti oblast iz rok ljudstva ; mesto je v rokah vojske / iztrgati koga iz rok smrti rešiti ga smrti ; ne dam se jim v roke ne pustim, da bi me ujeli, da bi o meni odločali ; otrok je v dobrih rokah
8. ekspr., s prilastkom moč koga ali česa, ki se uveljavlja po kom drugem: roka oblasti, pravice, sodišča ga ni dosegla / njegova roka je dolga njegova moč, oblast sega daleč ; publ. biti podaljšana roka organizacije pomagati pri uresničevanju njenih namenov, nalog
9. ekspr., v zvezi biti, imeti pri roki izraža, da je komu kaj glede na dejanje, pri katerem se uporablja tudi roka, blizu, na primernem mestu: orodje ima urejeno, da je takoj pri roki ; nobenega zemljevida ni pri roki / izgovor ima zmeraj pri roki / jest hodi v gostilno, ki je najbolj pri roki
10. pog., v zvezi biti od rok izraža, da je komu kaj glede na določeno dejanje daleč, na neprimernem mestu: trgovina je precej od rok
ekspr. s tem si ne bom mazal rok ne bom storil tega nečastnega, negativnega dejanja ; ekspr. zanj dam roko v ogenj prepričan sem, da je pošten, sposoben ; pog. če le more, drži roke v žepu, križem lenari, ne dela ; ekspr. držati, imeti roko nad kom biti mu zaščitnik, varovati ga ; že po prvih težavah so mnogi dvignili roke izgubili upanje na uspeh; opustili delo ; ekspr. trgovci so si meli roke so bili zadovoljni, veseli ; ekspr. poletje podaja roko jeseni prehaja v jesen ; ekspr. zadnji čas je, da si podasta roke se pobotata ; ekspr. lahko si kar roko podasta oba sta enaka, slaba ; knjiž. sodišče je položilo roko na knjigo je prepovedalo razširjanje, prodajo te knjige ; pog. položiti roko nase narediti samomor ; ekspr. (položi) roko na srce in priznaj bodi odkritosrčen ; ekspr. ponuditi komu roko biti pripravljen, želeti komu pomagati; izraziti željo se s kom poročiti ; umiti si roke (kot Pilat) ne sprejeti odgovornosti za negativno dejanje, ki ga je kdo storil ne popolnoma prostovoljno ; ekspr. izpustiti zmago iz rok ne zmagati kljub ugodnemu položaju ; ekspr. živeti iz rok v usta sproti porabiti zasluženo ; pog. biti si na roke, na roko pomagati drug drugemu; biti v prijateljskih, dobrih odnosih ; pog. na roke, na roko jim gre dela zanje tako, kot želijo; pomaga jim ; pog. denar na roko ali pa nič plačati takoj in v gotovini ; ekspr. ukrade, kar mu pride pod roko kar more ; ekspr. skozi njegove roke je šlo že dosti učencev poučeval je že dosti učencev ; dati komu posestvo v roke prepustiti mu ga v upravljanje ; ekspr. padel je policiji v roke policija ga je odkrila, ujela ; ekspr. treba bo pljuniti v roke treba bo z vnemo, prizadevnostjo (začeti) delati ; ekspr. po dolgem pogajanju sta si udarila v roke sta sklenila dogovor, kupčijo ; ekspr. oče ga je vzel v roke ostro opomnil, oštel ; ekspr. (vzemi) pamet v roke izraža opozorilo, opomin, ohrabritev ; ekspr. (za)prosil je za njeno roko zasnubil jo je ; ekspr. zmeraj so ga na rokah nosili zelo negovali, razvajali; zelo obzirni, pozorni so bili do njega ; star. izid bolezni je še v božjih rokah neznan, nejasen ; pog. kupiti, prodati pod roko nezakonito, skrivaj ; ekspr. to podpišem z obema rokama s tem se v celoti strinjam ; grad. žarg. z roko podprt tram z ročico ; evfem. nima čistih rok je kriv ; črna roka teroristična skupina na Slovenskem, ki je na skrivaj pobijala pripadnike Osvobodilne fronte ; ekspr. on je njegova desna roka nepogrešljiv, najožji sodelavec ; pog. biti dobrih rok radodaren ; leva roka star. kmetija leži na levo roko od ceste na levi strani ; pog. to bo naredil z levo roko z lahkoto, brez težav; ne temeljito, površno ; ekspr. imeti dve levi (roki) biti len, neroden pri delu ; publ. v državi se je uveljavila politika močne roke zahteva po doslednem izpolnjevanju predpisov, zakonov ; goste so sprejeli z odprtimi rokami gostoljubno, z veseljem ; ekspr. imeti polne roke dela biti zelo zaposlen ; ekspr. ostal je praznih rok ni dobil pričakovanega; njegova pričakovanja se niso uresničila ; ekspr. odtegniti komu prijateljsko roko prijateljstvo, pomoč ; dati komu proste roke dovoliti mu, da ravna po svojem preudarku ; ekspr. delati na svojo roko brez upoštevanja soglasja, vednosti, mnenja drugih ; pog. začeti (obrt) na svojo roko postati samostojen obrtnik ; knjiž. živi od dela svojih rok sam se preživlja ; ekspr. imeti zvezane roke ne moči storiti kaj odločilnega ; ekspr. vladati z železno roko odločno, s silo, nasiljem ; ekspr. zdi se mu, da je dolina na dosegu roke zelo blizu ; ekspr. ima prijateljev, da jih na prste ene roke prešteješ zelo malo ; ekspr. saj nimam deset rok ne morem opraviti toliko dela, kot se pričakuje, zahteva od mene ; roka roko umije človek povrne zlasti v neprijetnem, nedovoljenem položaju dobljeno pomoč s podobno pomočjo ; če mu prst ponudiš, pa roko z(a)grabi če pokažeš pripravljenost storiti majhno uslugo, zahteva veliko ; preg. boljši je vrabec v roki kakor golob na strehi koristneje je imeti malo, a zares, kakor pa veliko pričakovati, a ne dobiti
elektr. pravilo desne roke s katerim se določa smer inducirane napetosti ; film., fot. fotografirati, snemati iz roke tako, da se drži kamera, fotografski aparat v roki ; igr. igrati iz roke brez talona ; rel. polaganje rok bistveni del obreda pri birmi, mašniškem posvečenju ; teh. mehanična roka priprava, ki opravlja podobna dela kot roka ; robotska roka naprava z vgrajenim robotom, ki samostojno prilagaja svoje gibe

rokáča -e ž ( á )
slabš. debela, velika roka: s svojo umazano rokačo je zamahnil proti njej

rokáda -e ž ( ȃ )
1. šah. poteza, pri kateri se kralj in trdnjava s preskokom prestavita iz začetne pozicije drug poleg drugega: narediti, preprečiti rokado ; cilj rokade / dolga ali velika na damino stran , kratka ali mala rokada na kraljevo stran
2. publ. menjava , zamenjava : v tem nogometnem moštvu so rokade pogoste ; politične rokade

rokáden -dna -o prid. ( ȃ )
šah., v zvezah: rokadni napad napad na rokadno pozicijo ; rokadna pozicija pozicija kralja in trdnjave po rokadi

rokáv -a m ( á )
1. del oblačila, ki obdaja posamezno roko: zašiti, zavihati rokav ; obrisati si čelo ob rokav, v rokav, z rokavom ; vtakniti roko v rokav ; potegnila, pog. pocukala ga je za rokav in mu pomežiknila ; levi rokav ; prekratki rokavi ; rokav je na komolcu raztrgan ; rokavi obleke, pri obleki ; dolžina rokava / dolgi ki segajo do zapestja , kratki ki segajo približno do polovice nadlakti , tričetrtinski rokavi ki segajo do komolcev ali približno do polovice podlakti ; kimono rokavi široki, krojeni skupaj z zgornjim delom v obliki črke T
ekspr. zasukati, zavihati (si) rokave z vnemo, prizadevnostjo (začeti) delati ; ekspr. letnice je kar iz rokava stresal znal jih je povedati, našteti zelo hitro, brez premišljanja ; govori, kakor bi iz rokava stresal hitro, gladko
2. stranska struga (reke): reka ima več rokavov ; rokavi Mure / glavni, stranski rokav / mestece ob rečnem rokavu
geogr. morski rokav ; mrtvi rokav

rokávček -čka m ( á )
1. manjšalnica od rokav: otroku je sešila bluzico z dolgimi rokavčki / ekspr. zavihala si je rokavčke, da so se videle bele lakti
2. nav. mn. plastična napihljiva okrogla blazinica za neplavalce, ki se natakne na roko: plavati z rokavčki ; rokavčki za otroke ; napihljivi obroči in rokavčki / napihljivi plavalni rokavčki ; rokavčki za plavanje

rokávec -vca m ( á )
1. knjiž. rokavček : oblekla mu je srajčko s kratkimi rokavci / zavihati si rokavce rokave
2. mn., nekdaj ženska bluza z rokavi, navadno platnena: oblečena je bila v široko krilo in bele rokavce ; dekleta v vezenih rokavcih

rokáven -vna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na rokav: rokavna dolžina / rokavni izrez ali rokavna odprtina z izrezanjem nastala odprtina za roko pri oblačilu
obrt. rokavna obla ali rokavna okroglina zgornji, zaobljeni del rokava, ki se vstavi v rokavni izrez

rokavíca -e ž ( í )
nav. mn. oblačilo za na roko: natakniti, sneti rokavice ; plesti rokavice ; gumijaste, usnjene, volnene rokavice ; rokavica za na desno roko / boksarske rokavice usnjene rokavice, podložene z žimo ; brezpalčne ki so brez prstov , enoprstne ali palčne rokavice z enim prstom ; dolge rokavice ki segajo nad zapestje ; smučarske rokavice / umivalna rokavica
ekspr. pobrati rokavico odgovoriti na izzivanje ; vreči komu rokavico nekdaj pozvati ga na dvoboj ; ekspr. s tem stavkom mu je vrgel rokavico (v obraz) ga je izzval ; ekspr. ravnati s kom v rokavicah, z rokavicami obzirno, previdno
elektr. izolirne rokavice za delo pri napravah, ki so pod napetostjo ; teh. varilske rokavice za zaščito rok pri varjenju ; voj. železna rokavica nekdaj kovinska rokavica kot del oklepa

rokavíčar -ja m ( ȋ )
izdelovalec ali prodajalec rokavic: klobučarji in rokavičarji

rokavíčarka -e ž ( ȋ )
izdelovalka ali prodajalka rokavic: rokavičarke in šivilje

rokavíčarski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na rokavičarje ali rokavičarstvo: rokavičarska obrt / rokavičarski stroj
usnj. rokavičarsko usnje raztegljivo, mehko usnje, navadno iz kož drobnice

rokavíčarstvo -a s ( ȋ )
rokavičarska obrt: nogavičarstvo in rokavičarstvo

rokavíčast -a -o prid. ( í )
podoben rokavici: krpe rokavičaste oblike

rokavíčka -e ž ( í )
manjšalnica od rokavica: deklica z belimi rokavičkami

rokavína -e ž ( í )
obrt. podloga za rokave suknjičev in telovnike, zlasti iz črtastega blaga: kupiti osemdeset centimetrov rokavine

rokávnik -a m ( ȃ )
1. nekdaj moški suknjič, ki lahko sega največ do kolen: ogrniti si rokavnik ; telovnik in rokavnik
2. knjiž. muf , rokovnik 2 : vtakniti roke v rokavnik
obrt. podolgovata, z blagom prevlečena priprava za likanje rokavov, navadno kot nastavek pri likalni deski

róker in rocker -ja [ róker ] m ( ọ̄ )
rokovski glasbenik: glasba znanega rokerja
// kdor se navdušuje za rock: rokerji so izzvali pretep

rókerica in rockerica -e [ rókerica ] ž ( ọ̄ )
rokovska glasbenica: rokerica z raskavim glasom ; nastop razvpite ameriške rokerice ; rokerji in rokerice
// ženska, ki se navdušuje za rock: po duši je rokerica, sicer pa rada posluša tudi druge zvrsti ; zaprisežena rokerica ; rokerice in pankerice

rókerski in rockerski -a -o [ rókerski ] prid. ( ọ̄ )
nanašajoč se na rokerje ali rock: rokerska koncert ; rokerska zvezdnik ; rokerska skupina, zasedba

rokét -a m ( ẹ̑ )
rel. kratko belo liturgično oblačilo katoliških duhovnikov: obleči si roket ; duhovnik v talarju in roketu

rókfor in roquefort -a [ rókfor ] m ( ọ̑ )
gastr. rokfortski sir: gorgonzola in rokfor

rókfortski -a -o prid. ( ọ̑ )
1. gastr., v zvezi rokfortski sir mehki sir iz ovčjega mleka v obliki hlebčka z glivicami plesni: postreči z rokfortskim sirom
2. agr., v zvezi rokfortska plesen žlahtna čopičasta plesen, ki se uporablja pri izdelovanju rokfortskega sira:

rôkica -e ž ( ó )
manjšalnica od roka: otrokove drobne rokice / otr. jej s ta lepo rokico z desno roko / ekspr.: izpod širokih rokavov so se videle njene bele rokice ; še po cesti se držita za rokice

rokírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
šah. narediti rokado: beli ni mogel več rokirati

roko... prvi del zloženk
nanašajoč se na roko: rokoborba, rokopis, rokospretnost

rokobórba -e ž ( ọ̑ )
šport, pri katerem skušata tekmovalca z določenimi prijemi drug drugega spraviti v položaj, da se s pleči dotakne tal: tekmovati v rokoborbi ; rokoborba in boks
šport. rokoborba v grško-rimskem slogu pri kateri so dovoljeni prijemi od pasu navzgor

rokobórec -rca m ( ọ̑ )
športnik, ki se ukvarja z rokoborbo: svetovno prvenstvo rokoborcev

rokobórski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na rokoborce ali rokoborbo: rokoborsko tekmovanje / rokoborsko društvo

rokobrán -a m ( ȃ )
šport., voj. del ročaja pri meču, ki ščiti roko pred udarci: meč z velikim rokobranom

rokodélčič -a m ( ẹ̑ )
nekdaj rokodelski pomočnik, rokodelski vajenec: srečati popotnega rokodelčiča ; družba rokodelčičev

rokodélčiti -im nedov. ( ẹ́ ẹ̑ )
knjiž. s preprostim orodjem izdelovati, popravljati: v prostem času rad rokodelči

rokodélec -lca m ( ẹ̑ )
nekdaj obrtnik, ki s preprostim orodjem kaj izdeluje, popravlja: biti rokodelec / naročiti orodje pri rokodelcu
slabš. ta pesnik ni umetnik, ampak le rokodelec obvlada le formalno, tehnično stran svojega dela

rokodélnica -e ž ( ẹ̑ )
zastar. rokodelska delavnica: čevljarska rokodelnica
zastar. razvoj industrijskih podjetij iz rokodelnic iz manufaktur

rokodélski -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na rokodelce ali rokodelstvo: rokodelska delavnica ; rokodelsko orodje / rokodelski mojster, pomočnik / Kmetijske in rokodelske novice
slabš. obvladati rokodelsko stran pisateljevanja formalno, tehnično

rokodélstvo -a s ( ẹ̑ )
1. nekdaj obrt, pri kateri se s preprostim orodjem kaj izdeluje, popravlja: preživljati se z rokodelstvom ; rokodelstvo v srednjem veku
star. krvavo rokodelstvo morjenje, ubijanje
2. slabš. formalno, mehanično opravljanje kakega dela, zlasti na umetniškem področju: ta kipar dobro opravlja svoje rokodelstvo ; literarno rokodelstvo

rokohítrc -a m ( ȋ )
kdor zna z izredno spretnostjo kak predmet skriti in ga spet pokazati: čarovnije rokohitrca ; rokohitrc in žongler ; pren. ideološki rokohitrci

rokohítrski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na rokohitrce ali rokohitrstvo: rokohitrske zvijače / rokohitrska predstava / ekspr. pri tem delu je potrebna skoraj rokohitrska spretnost zelo velika

rokohítrstvo -a s ( ȋ )
rokohitrska spretnost: dobro obvladati rokohitrstvo
// dejanje, ki vsebuje, izraža tako spretnost: zabavati ljudi z rokohitrstvi / ekspr. kuharjevo rokohitrstvo

rokokó -ja m ( ọ̑ )
um. evropski umetnostni slog v 18. stoletju kot zadnja stopnja baroka: rokoko v glasbi, literaturi ; značilnosti rokokoja / ekspr. razstavljena mizica je pravi rokoko rokokojsko delo
// doba tega sloga: kipci iz rokokoja ; v prid. rabi: rokoko stol

rokokójevski -a -o prid. ( ọ̑ )
rokokojski : rokokojevsko okrasje

rokokójski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na rokoko: rokokojski slog / ogledalo z rokokojskim okvirom ; rokokojska oprema / rokokojsko slikarstvo / rokokojska okrašenost
knjiž. rokokojski poklon nenaraven, izumetničen
obrt. rokokojska čipka čipka z značilnim cvetličnim vzorcem, delana v dobi rokokoja

rokomávh -a m ( ȃ ) slabš.
1. rokovnjač : preganjati rokomavhe
2. malovreden, ničvreden človek: kaj se družiš s temi potepuhi in rokomavhi / rokomavhe so zalotili pri kraji tatove

rokomávhar -ja m ( ȃ )
slabš. rokovnjač : preganjati rokomavharje

rokomávharski -a -o prid. ( ȃ )
slabš. rokovnjaški : rokomavharski jezik / človek rokomavharske zunanjosti

rokomèt -éta m ( ȅ ẹ́ )
športna igra, pri kateri igralci z metanjem spravljajo žogo v gol: igrati rokomet ; prvenstvo v rokometu
šport. mali pri katerem je na igrišču sedem igralcev , veliki rokomet pri katerem je na igrišču enajst igralcev

rokometáš -a m ( á )
športnik, ki se ukvarja z rokometom: izkušen rokometaš

rokometášica -e ž ( á )
športnica, ki se ukvarja z rokometom: zmaga domačih rokometašic

rokométen -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na rokometaše ali rokomet: rokometni klub / rokometna tekma / rokometna žoga ; rokometno igrišče

rokomívček -čka m ( ȋ )
nekdaj manjša lesena umivalna posoda: umivati se v rokomivčku

rokopís -a m ( ȋ )
1. z roko napisano besedilo: pretipkati rokopis ; rokopis Prešernove pesmi ; rokopis in tipkopis / po pisateljevi smrti so njegove rokopise dali v knjižnico osnutke, zapise njegovih del
njegovo novelo sem bral še v rokopisu še pred natisom ; knjiga je ostala v rokopisu ni bila izdana, objavljena
// besedilo, zlasti leposlovno, znanstveno, ki se predloži za objavo, tiskanje: popraviti, pregledati rokopis ; tipkani rokopis poslati v tiskarno / kot pojasnilo, opozorilo v časopisu, reviji rokopisov ne vračamo
2. z roko napisano besedilo iz dobe pred iznajdbo tiska: slikarsko okrasiti rokopis ; prepisovanje rokopisov / srednjeveški rokopisi
3. način pisanja znakov za pisno sporazumevanje pri posamezniku; pisava : imeti čitljiv, grd, lep, razločen rokopis ; spoznal je prijateljev rokopis / publ. likovni rokopis tehnične značilnosti slikarja, kiparja
lit. rateški, stiški rokopis ; zal. izdano kot rokopis pojasnilo, opozorilo v knjigi, da obdelava snovi ni dokončna

rokopísen -sna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na rokopis: uporabljati tiskano in rokopisno gradivo / rokopisne knjige ; rokopisno slovstvo / srednjeveške rokopisne delavnice / rokopisni oddelek knjižnice oddelek knjižnice, kjer se hranijo rokopisni spomeniki, rokopisi in pisma pomembnih oseb
knjiž. knjiga ima avtorjevo rokopisno posvetilo lastnoročno

rokoválec -lca [ rokovalca in rokovau̯ca ] m ( ȃ )
zastar. delavec, zaposlen pri manipulaciji; manipulant : rokovalec materiala

rokovánje -a s ( ȃ )
glagolnik od rokovati se: pozdravljanje in rokovanje / demonstrirati rokovanje z gasilnim aparatom ; rokovanje z orožjem ; navodila za rokovanje

rokovát -i ž ( ȃ )
nar. vzhodno šop , pest : rokovat sveže trave / zagrabiti rokovat orehov

rokováti se -újem se nedov. ( á ȗ )
dajati komu roko: rokoval se je z vsakim delavcem posebej ; pred odhodom so se še rokovali ; prijateljsko se rokovati

rokôven -vna -o ( ō )
pridevnik od rok: rokovne določbe

rokôvnik 1 -a m ( ȏ )
koledar v obliki knjige, v katerem je ob datumu večji prostor za vpisovanje obveznosti, dolžnosti: zapisati v rokovnik ; namizni koledarji in rokovniki
adm. sestaviti rokovnik po datumih, urah urejen seznam obveznosti

rokôvnik 2 -a m ( ȏ )
knjiž. valjast predmet za gretje rok, navadno iz krzna; muf : vtakniti roke v rokovnik ; kožuhovinast rokovnik

rokovnjáč -a m ( á )
1. v prvi polovici 19. stoletja pripadnik med seboj povezanih, organiziranih skupin, ki se ukvarjajo z ropanjem zlasti premožnih ljudi: preganjati rokovnjače
2. slabš. malovreden, ničvreden človek: s temi potepuhi in rokovnjači se ne boš družil / kot psovka vrni mi denar, ti rokovnjač

rokovnjáčiti -im nedov. ( á ȃ )
v prvi polovici 19. stoletja delovati, živeti kot rokovnjač: rokovnjačili so po gozdovih in cestah
knjiž. sovražnikovi vojaki so rokovnjačili po deželi ropali, plenili

rokovnjáščina -e ž ( ā )
1. v prvi polovici 19. stoletja posebna, drugim ljudem nerazumljiva tipična govorica rokovnjačev: pogovarjali so se v rokovnjaščini
2. ekspr. jezikovno mešana, nerazumljiva govorica: spakoval se je v mešanici narečja in rokovnjaščine

rokovnjáški -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na rokovnjače: rokovnjaški jezik / rokovnjaška družba / fantovo rokovnjaško vedenje
tur. rokovnjaški tabor folklorna prireditev s prikazovanjem življenja rokovnjačev

rokovnjáštvo -a s ( ȃ )
1. v prvi polovici 19. stoletja obstajanje rokovnjačev: sociološko zanimiv pojav rokovnjaštva ; zgodovina rokovnjaštva
2. ekspr. malovredno, ničvredno dejanje: bil je kaznovan za rokovnjaštvo

rókovski in rockovski -a -o [ rókou̯ski ] prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na rock: rokovski pevec ; rokovska skupina / rokovska glasba

róla 1 -e ž ( ọ̑ )
pog. kar je zvito v obliki valja; zvitek : tapetna rola ; rola toaletnega papirja / zviti plakate v rolo ; ta papir se prodaja v rolah
film. (filmska) rola filmski trak, dolg navadno 300 m, za enkratno vložitev v projektor; zvitek ; šport. rola pri veslanju na divjih vodah tok vode, ki se zaradi ovire v strugi vrtinči nazaj

róla 2 -e ž ( ọ̑ )
zastar. vloga (v dramskem delu): dobiti glavno rolo / zdaj sva roli zamenjala

roláda -e ž ( ȃ )
pog. rulada : postreči z rolado

rólanje -a s ( ọ̑ )
šport, pri katerem se vozi z rolerji: hitrostno rolanje ; šola, tečaj rolanja

rólar -ja m ( ọ́ )
kdor rola: park za rolarje

rólarka -e ž ( ọ́ )
1. ženska, ki rola: navdušena rolarka ; tekačice in rolarke
2. obuvalo z nizom koleščkov na podplatih za rolanje; roler : vožnja z rolarkami / igrati hokej na rolarkah

rólati -am nedov. ( ọ̑ )
1. voziti se z rolerji: rolati po cesti, pločniku
2. pog. zvijati cigarete: rolati v javnosti
3. pog. predvajati, reproducirati glasbo, posnetke: rolati filme ; v klubih rolajo glasbo znanih izvajalcev

rólba -e ž ( ọ̑ )
teh. žarg. stroj za čiščenje in glajenje ledu: očistiti drsališče z rolbo

róler -ja m ( ọ́ )
1. motorno kolo z majhnimi kolesi: vespa in drugi rolerji
2. obuvalo z nizom koleščkov na podplatih za rolanje: obuti rolerje ; vožnja z rolerji ; kolo, kotalke, rolka in rolerji / moški, otroški rolerji / hokej na rolerjih
3. masažni aparat, sestavljen iz majhnih valjčkov: uporaba balzamičnega rolerja pri vnetjih dihal ; masažne kroglice, blazinice in rolerji
4. kroglično pisalo s tekočim črnilom, podobno kemičnemu svinčniku: bila je brez pisala, zato ji je kolegica ponudila svoj roler

roléta -e ž ( ẹ̑ )
priprava na zunanji strani okna, narejena iz dolgih, med seboj povezanih deščic, ploščic: dvigniti, spustiti rolete ; lesene, plastične rolete
// rolo : trgovina z železno roleto na vratih

rolétar -ja m ( ẹ̑ )
kdor se poklicno ukvarja z izdelovanjem in nameščanjem rolet: roletar in parketar

rolétarski -a -o ( ẹ̑ )
pridevnik od roletar: roletarska stroka

rolétarstvo -a s ( ẹ̑ )
obrt za izdelovanje in nameščanje rolet: parketarstvo in roletarstvo

roléten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na roleto: roletne deščice / roletna omara rolo omara

rólka -e ž ( ọ̑ )
podolgovata deščica s koleščki, na kateri se stoji in z eno nogo poganja: voziti se z rolko
nav. mn., šport. smučem podobna priprava s koleščki za vadbo smučarskega teka na suhem

rólkanje -a s ( ọ̑ )
glagolnik od rolkati: z rolkanjem krepiti nožne mišice in občutek za ravnotežje ; hitrostno rolkanje ; ljubitelj rolkanja ; poligon, steza za rolkanje

rólkar -ja m ( ọ̑ )
kdor se vozi z rolko: v parku je bilo veliko rolkarjev in kotalkarjev

rólkarski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na rolkarje ali rolkanje: rolkarski navdušenec ; rolkarska proga, steza ; rolkarska tekma / rolkarski park namenski prostor za rolkanje, opremljen z zidki za drsenje, skakalnicami in klančinami

rólkati -am nedov. ( ọ̑ )
voziti se z rolko: celo uro rolkati / že več let rolka

rolls-royce -ea [ róls-rójs ] m ( ọ̑-ọ̑ )
osebni avtomobil angleške tovarne Rolls-Royce: odpeljal se je z rolls-royceom

roló -ja m ( ọ̑ )
1. priprava navadno iz rebraste pločevine za zavarovanje, zapiranje vratne, izložbene odprtine, rebrača: dvigniti rolo ; spustiti in zakleniti roloje na izložbenih oknih ; ropot rolojev
// priprava iz med seboj povezanih deščic, ploščic za zapiranje omar: omara z rolojem
2. roleta : v sobi je bilo mračno, ker so bili roloji spuščeni ; v prid. rabi: rolo omara

RÓM in RÔM -a m ( ọ̑; ȏ ) rač., krat.
neizbrisljiv bralni pomnilnik: procesor in ROM / pomnilnik ROM ; prvi del zloženk: ROM-pogon ; ROM-pomnilnik ; ROM-enota

ròm rôma m ( ȍ ó )
nižje pog. priprava iz lesa ali drugega materiala, ki obdaja sliko ali druge predmete; okvir : izdelovati rome ; dati sliko v rom
pog. ta je pa za v rom zelo je lepa

romadúr -ja m ( ū )
gastr. mehki sir v obliki manjšega kvadra, ostrega okusa in vonja: limburški sir in romadur

román -a m ( ȃ )
daljše pripovedno delo, navadno z izrazito zgodbo in večjim številom oseb, zlasti v prozi: napisati, prebrati, prevesti roman ; dolg, zanimiv roman ; roman v dveh delih ; ideja, poglavje, zgodba romana ; osebe v romanu / biografski, družbenokritični, kriminalni, ljubezenski roman / roman se dogaja v 19. stoletju / kot označba za naslovom Josip Jurčič, Deseti brat. Roman
ekspr. o tem dogodku so pripovedovali cele romane zelo obširno ; ekspr. povedati komu roman svojega življenja svojo življenjsko zgodbo ; ekspr. tudi on je doživel svoj roman je bil nesrečno, srečno zaljubljen, imel ljubezensko razmerje
lit. eksperimentalni roman ; kolektivni roman ki opisuje dogajanje v širši skupnosti, navadno brez osrednje osebe ; realistični, viteški, zgodovinski roman ; roman v pismih

románca -e ž ( ȃ )
lit. lirsko-epska pesem navadno z vedro ljubezensko vsebino: pisati romance / ruska, španska romanca
ekspr. z njim je doživela nepozabno romanco imela lepo ljubezensko razmerje
glasb. skladba liričnega značaja

romancier -a [ romansjé -êja ] m ( ẹ̑ ȇ )
knjiž. romanopisec : najboljši romancier svojega časa

románček -čka m ( ȃ )
ekspr. manjšalnica od roman: ocene njegovih romančkov in povestic / izmisliti si romanček
ekspr. doživeti, imeti romanček s kom ljubezensko razmerje

románčen -čna -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na romanco: romančna snov / romančne in baladne pesmi

romanesco gl. romanesko

romanésken -kna -o prid. ( ẹ̑ )
lit. nanašajoč se na roman: moderno pojmovanje romaneskne tehnike / romaneskni elementi v Pregljevi povesti / liki v drami se razlikujejo od svoje romaneskne podobe

romanésko in romanesco -a [ romanésko ] m ( ẹ̑ )
zgodnja cvetača koničaste oblike: narezati, oprati romanesko

románika -e ž ( á )
um. evropski umetnostni slog od 11. do srede 13. stoletja: elementi romanike v arhitekturi
// doba tega sloga: stavba iz romanike

romaníst -a m ( ȋ )
strokovnjak za romanistiko: naš znani romanist / seminar za profesorje romaniste / pog. ekskurzija romanistov iz četrtega letnika slušateljev oddelka za romanistiko

romanístičen -čna -o ( í )
pridevnik od romanistika: romanistična izobrazba

romanístika -e ž ( í )
veda o romanskih jezikih in književnostih: naloge moderne romanistike / diplomirati iz romanistike in germanistike

romanístka -e ž ( ȋ )
strokovnjakinja za romanistiko: romanistka in germanistka / diplomirana romanistka

romanizácija -e ž ( á )
glagolnik od romanizirati: romanizacija Keltov in Ilirov ; odpor proti romanizaciji

romanízem -zma m ( ī )
jezikosl. element kakega romanskega jezika v drugem jeziku: romanizmi in germanizmi

romanizírati 1 -am nedov. in dov. ( ȋ )
delati kaj romansko: romanizirati obmejne predele ; prebivalstvo se je hitro romaniziralo

romanizírati 2 -am dov. in nedov. ( ȋ )
opisati v obliki romana: romanizirati pesnikov življenjepis / romanizirati zgodovinski dogodek

rómanje -a s ( ọ̑ )
glagolnik od romati: udeležiti se romanja / iti na romanje / romanje na pesnikov grob / pripraviti se za romanje na Triglav

romanopísec -sca m ( ȋ )
kdor piše romane: romani znanega romanopisca ; romanopisci in novelisti

romanopísen -sna -o ( ȋ )
pridevnik od romanopisje: romanopisna dela

romanopísje -a s ( ȋ )
lit. literarno ustvarjanje, katerega izrazna oblika je roman: ukvarjati se z romanopisjem
// romanopisna dela, romani: značilnosti slovenskega romanopisja

romanopíska -e ž ( ȋ )
ženska, ki piše romane: slavna romanopiska

romansírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
opisati v obliki romana: romansirati kroniko / romansirati upor v Judenburgu

románski 1 -a -o prid. ( ȃ )
1. nanašajoč se na romaniko: romanski portal cerkve / romanski slog
2. nanašajoč se na Romane: romanski jeziki ; romanske pesniške oblike / romansko prebivalstvo v Emoni ob prihodu Slovanov

románski 2 -a -o ( ȃ )
pridevnik od roman: romanska snov, zgradba

romanticízem -zma m ( ī ) knjiž.
1. odnos do sveta, v katerem prevladujejo čustva, domišljija, nestvarnost; romantizem : omenjenima literarnima smerema je skupen romanticizem
2. evropska umetnostna smer v prvi polovici 19. stoletja, ki poudarja zlasti subjektivnost, čustva, domišljijo; romantika : predhodniki romanticizma

romántičen -čna -o prid. ( á )
1. nanašajoč se na romantika 1: romantični pesniki / romantični nazori o poeziji ; obnavljati nekatere romantične prvine v literaturi / romantična glasba / romantični zanos
2. pri katerem prevladujejo čustva, domišljija, nerazumsko doživljanje sveta: bil je mlad in romantičen ; romantično dekle / ekspr. on je romantična narava
// ki vsebuje, izraža čustva, domišljijo, nerazumsko doživljanje sveta: obhajale so ga romantične misli ; romantično sanjarjenje
// ki pri mišljenju, ravnanju ne upošteva dejstev, uresničljivih možnosti: romantični uporniki / ekspr. to so romantični načrti
3. nav. ekspr. ki vzbuja čustva, domišljijo, hrepenenje: romantičen zvok rogov ; romantična pokrajina, slika ; pot skozi zasnežen gozd je bila zelo romantična / romantičen prizor / romantična lepota
// privlačen, zanimiv, poln skrivnosti: romantična dogodivščina, zgodba / romantično potepuško življenje / človek romantične zunanjosti
ekspr. romantična ljubezen nežna, zelo čustvena ; romantična obleka obleka z naborki, volani, čipkami
lit. romantični realizem realistična književnost, ki vsebuje romantične elemente, značilnosti ; romantična ironija besedna figura, s katero avtor v zgodbi nagovori bralca, izrazi svoje mnenje

romántičnost -i ž ( á )
lastnost, značilnost romantičnega: njena romantičnost ga privlači / ta človek je nagnjen k romantičnosti / romantičnost vožnje s sanmi / romantičnost pripovedi

romántik -a m ( á )
1. človek, pri katerem prevladujejo čustva, domišljija, nerazumsko doživljanje sveta: biti idealist in romantik ; v njem je precej romantika
2. predstavnik romantike: poudarjanje čustva in fantazije pri romantikih ; pesnik romantik

romántika -e ž ( á )
1. evropska umetnostna smer v prvi polovici 19. stoletja, ki poudarja zlasti subjektivnost, čustva, domišljijo: proučevati romantiko pri posameznih narodih ; romantika v glasbi, literaturi ; predstavniki romantike / češka, nemška romantika ; Prešernova romantika
// obdobje te umetnostne smeri: pesnitev z začetka romantike
lit. nova romantika neoromantika
2. nav. ekspr. čustveno poudarjena idealizacija stvarnosti: njen mož nima smisla za romantiko ; solzava romantika filma, romana
// navadno s prilastkom preprostost, naravnost zaradi odmaknjenosti od civilizacije: uživati planinsko romantiko ; vaška romantika ; romantika stare kuhinje / iz sodobnega življenja je izginila vsa romantika
// navadno s prilastkom privlačnost , zanimivost , skrivnostnost : omamila jo je romantika njegove osebe / romantika potepanja / nekaj tednov po poroki je vsa romantika minila
ekspr. ta načrt je gola romantika je neživljenjski, nestvaren

romantízem -zma m ( ī )
1. odnos do sveta, v katerem prevladujejo čustva, domišljija, nestvarnost: očitati komu romantizem ; ti dogodki so omajali njegov romantizem
2. knjiž. evropska umetnostna smer v prvi polovici 19. stoletja, ki poudarja zlasti subjektivnost, čustva, domišljijo; romantika : opredelitev romantizma
3. knjiž. romantični element, romantična značilnost: romantizmi v povesti

romantizírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
delati, prikazovati kaj romantično: romantizirati preteklost / dekleta rada romantizirajo

rómar -ja m ( ọ̑ )
1. rel. vernik, ki gre k romarski cerkvi, v sveti kraj: romarji so prišli od daleč ; skupina romarjev / gostišče za romarje
2. ekspr. kdor kam gre, potuje: število romarjev na Triglav je vsako leto večje
vznes. romar za idealom čiste človečnosti kdor si vztrajno prizadeva doseči tak ideal

rómarica -e ž ( ọ̑ )
rel. vernica, ki gre k romarski cerkvi, v sveti kraj: praznično oblečene romarice ; iz cerkve se je slišalo petje romaric

rómarski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na romarje ali romanje: romarski shod / romarska cerkev cerkev, v katero hodijo zlasti verniki iz oddaljenih krajev ; romarska palica nekdaj dolga palica z ukrivljenim zgornjim delom ; peti stare romarske pesmi

rómarstvo -a s ( ọ̑ )
1. rel. hoja vernikov k romarskim cerkvam, v svete kraje: zgodovina romarstva
2. ekspr. življenje človeka, ki ga nemir žene po svetu: po letih brezdomstva in romarstva se je naselil v domačem kraju

rómati -am nedov. in dov. ( ọ̑ )
1. rel. iti k romarski cerkvi, v sveti kraj: romati na Brezje, v Sveto deželo ; romati z avtobusom, peš ; pren., ekspr. ljudje še vedno množično romajo na pesnikov grob
2. ekspr. potovati , hoditi : romati po svetu / vsa vas je romala na semenj šla / njegov pogled je romal po domači dolini / pismo je romalo več tednov / pripovedka je romala po vsej deželi se je širila
publ. druga nagrada za režijo je romala v Ljubljano je bila podeljena režiserju iz Ljubljane ; ekspr. knjiga je romala iz rok v roke menjavala uporabnike, lastnike ; ekspr. na mizo so romale steklenice izvrstnega vina so drugo za drugo prinašali ; ekspr. prošnja je romala v koš bila je odbita, neugodno rešena; niso je upoštevali ; ekspr. marsikatera knjiga je romala v ogenj je bila sežgana ; evfem. marsikaj je že romalo z njim je ukradel

rómb -a m ( ọ̑ )
1. geom. četverokotnik z enakimi stranicami in enakima nasprotnima kotoma: narisati romb ; ploskev ima obliko romba
2. kar je po obliki podobno temu liku: stekleni rombi

rómbast -a -o prid. ( ọ̑ )
ki ima obliko romba: rombast izrez / rombasta posoda
bot. rombasti list

rómben -bna -o prid. ( ọ̑ )
geom. rombski : rombna ploskev

rómbičen -čna -o prid. ( ọ́ )
nanašajoč se na romb: rombična osnovna ploskev / rombična oblika
min. rombični sistem sistem, v katerem so vse tri osi med seboj pravokotne in različno dolge

romboéder -dra m ( ẹ́ )
geom. telo, ki ga omejuje šest rombov: izračunati prostornino romboedra

romboíd -a m ( ȋ )
1. geom. četverokotnik z enakima nasprotnima stranicama in enakima nasprotnima kotoma: izračunati ploščino romboida
2. kar je po obliki podobno temu liku: na romboide prešita odeja

romboíden -dna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na romboid: romboidno ogledalo / romboidna oblika

rómbski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na romb: rombska ploskev / rombska oblika
min. rombski sistem sistem, v katerem so vse tri osi med seboj pravokotne in različno dolge

rómeovski -a -o prid. ( ọ̑ )
tak kot pri Shakespearovem Romeu: romeovski zanos

romológ -a m ( ọ̑ )
strokovnjak za romski jezik in kulturo: gost omizja bo romolog

romologíja -e ž ( ȋ )
veda o romskem jeziku in kulturi: študiral je romologijo ; začetnik romologije / magisterij iz romologije / oddelek za romologijo

rómovski -a -o prid. ( ọ̑ )
zastar. romski : romovska miselnost

rómp -a in ròmp rômpa m ( ọ̑; ȍ ó )
ekspr., navadno v zvezi romp in pomp živahno, vznemirljivo, razburljivo dogajanje: tam je bil velik romp in pomp / prekop so odprli z rompom in pompom

rompljáti -ám nedov. ( á ȃ )
nar. dolenjsko ropotati : nekaj romplja v veži / nekdo romplja po vratih

rompompòm 1 -ôma m ( ȍ ó )
ekspr. živahno, vznemirljivo, razburljivo dogajanje: rompompom ob prihodu gostov / reklamni rompompom
ekspr. če ne bom izdelal, bo doma rompompom me bodo zelo oštevali, kaznovali ; ekspr. njegov besedni rompompom vzneseno, a vsebinsko prazno govorjenje

ròmpompòm 2 tudi ròm pom pòm medm. ( ȍ-ȍ )
1. posnema glas bobna ali glas pri udarjanju, trkanju: boben se oglaša: rompompom ; rompompom, se je slišalo od vežnih vrat
2. izraža
a) grožnjo: le čakaj, rompompom
b) nejevoljo: rompompom, res sem huda

rómski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na Rome: romski jezik / romsko vprašanje

rómščina -e ž ( ọ̑ )
romski jezik: prevesti v romščino

romúnski -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na Romune ali Romunijo: romunski jezik / romunska meja

romúnščina -e ž ( ȗ )
romunski jezik: prevajati iz romunščine

rondél -a m ( ẹ̑ )
1. vrtn. okrogla cvetlična greda, okrog katere je pot: klopi ob rondelu z vodometom
2. lit. pesem iz štirinajstih verzov v treh kiticah, pri kateri se prva dva verza ponovita na koncu druge in tretje kitice: rondel in triolet
arhit. arhitektonsko poudarjen okrogel obrambni stolp gradu, trdnjave

rondéla -e ž ( ẹ̑ )
teh. okrogla ploščica kot polizdelek pri štancanju: rondele za izdelavo podložk

rondó -ja m ( ọ̑ )
1. križišče v obliki kroga z več uvozi in izvozi; krožišče : preurediti nevarno križišče v rondo ; (iz)gradnja, širitev rondoja ; uvoz, vstop v rondo / rondo s semaforji / rondo s fontano
2. glasb. instrumentalna skladba, pri kateri se glavna tema menjava s stranskimi: napisati rondo / sonatni rondo
3. vrtn. okrogla cvetlična greda, okrog katere je pot: park z velikimi rondoji
lit. pesem iz dvanajstih do petnajstih verzov, pri kateri se začetne besede prvega verza ponovijo na sredi in na koncu pesmi in niso del verza

rondójski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na rondo: rondojsko križanje cest ; rondojsko križišče / rondojsko krožišče / rondojska sonata ; plesno zasnovana rondojska tema

rónek -nka m ( ọ̑ )
nar. zahodno strmina , breg : spuščati se po ronku v dolino

rooibos -a [ rôjbos ] m ( ȏ )
zeliščni čaj iz posušenih listov grma Aspalathus linearis: piti rooibos ; rooibos z brusnicami, vanilijo ; skodelica aromatiziranega rooibosa / čaj rooibos
// tak grm, ki raste predvsem v Južni Afriki: rooibos zraste do višine 1,5 metra / grm rooibos

róp -a m ( ọ̑ )
1. nasilen odvzem materialnih dobrin s prisvojitvenim namenom: obtožili so ga ropa ; preprečiti rop / živeti od ropa od ropanja / bančni, cestni rop ; ekspr. rop stoletja zelo velik
2. zastar. plen : žival preži na rop
rel. božji rop oskrumba, onečaščenje česa svetega ali posvečenega

rópanje -a s ( ọ̑ )
glagolnik od ropati: preprečiti ropanje trgovin / okupatorjevo ropanje in požiganje

rópar -ja m ( ọ̑ )
1. kdor ropa: roparji so čakali na samotne popotnike ; izslediti roparje ; tatovi, roparji in razbojniki / bančni, cestni, morski ropar
2. plenilec : krokodili so nevarni roparji

róparica -e ž ( ọ̑ )
1. rabi se samostojno ali kot prilastek žival, ki za hrano lovi in ubija druge živali: postati (lahek) plen roparic ; ptice roparice ; ribe roparice ribojede ribe / nevarne, požrešne, velike roparice
2. roparka : izdati ime roparice banke
čeb. čebele roparice čebele, ki odnašajo med iz tujih panjev

róparka -e ž ( ọ̑ )
ženska, ki ropa: prijeli so predrzno roparko / bančna roparka

róparski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na roparje ali ropanje: roparski poglavar ; roparska tolpa / roparski napad, pohod / roparska ladja ; slabš. roparsko gnezdo
knjiž. roparska izdaja teksta izdaja teksta brez vednosti avtorja ali nosilca avtorskih pravic ; roparska žival ki za hrano lovi, ubija druge živali
agr. roparsko gospodarjenje gospodarjenje, pri katerem se zemlja samo izkorišča in se ne gnoji ; pravn. roparski umor umor iz koristoljubja ; roparska tatvina tatvina, pri kateri zasačeni tat uporabi silo ali ogroža življenje koga, da bi obdržal ukradeno stvar

róparstvo -a s ( ọ̑ )
dejavnost roparjev: obsojen je zaradi roparstva

rópati -am nedov. ( ọ̑ )
1. nasilno jemati materialne dobrine: obtožili so ga, da je ropal ; ropati denar in dragocenosti ; ropati in moriti / ropati karavane, samotne popotnike / ropati banke, trgovine / ekspr. čebele ropajo tuje panje
// množično nasilno jemati materialne dobrine: sovražna vojska je ropala po mestu
2. ekspr. izrabljati , izkoriščati : oblastniki so neusmiljeno ropali prebivalstvo / ropati gozdove negospodarno jih izkoriščati

ropažêljen -jna -o prid. ( é ē )
željen ropati: ropaželjno pleme / ropaželjna zver

ropažêljnost -i ž ( é )
lastnost ropaželjnega človeka: ropaželjnost nekaterih plemen / grabežljivost in ropaželjnost volkov

rópen -pna -o prid. ( ọ̑ )
zastar. roparski : ropna ladja

ropòt -ôta m ( ȍ ó )
glagolnik od ropotati: ropot strojev / ropot stolov ob vstajanju / ropot s posodo / ropot voza po kamnitem tlaku
// močen, kratek glas, močni, kratki glasovi zlasti pri udarjanju, zadevanju ob kaj: povzročati, preprečevati ropot ; s ceste se je slišal oglušujoč ropot ; hrup in ropot / z ropotom pasti, se prevrniti
pog. prirediti ropot nekdaj študentsko zabavo, ki traja pozno v noč in na kateri se zlasti veliko pije

ropotáč -a m ( á )
slabš. kdor (rad) veliko in glasno govori: težko poslušam tega ropotača

ropotáča -e ž ( á )
raglja : otroci z ropotačami v rokah
star. pik ropotače klopotače

ropotálo -a s ( á ) slabš.
1. kar ropota, navadno motorno vozilo: kam se pelješ s tem ropotalom
glasb. žarg. raglje in druga ropotala v sodobni glasbi tolkala
2. kdor (rad) veliko in glasno govori: kdo bo poslušal to ropotalo

ropotánje -a s ( ȃ )
glagolnik od ropotati: ropotanje strojev / ropotanje s krožniki / ropotanje vlaka, voza / ropotanje in prepir

ropotárna -e ž ( ȃ )
ropotarnica : mračna ropotarna

ropotárnica -e ž ( ȃ )
shramba za stare, nerabne stvari: dati kolo v ropotarnico ; zaprašena podstrešna ropotarnica ; razstavna soba je bila kot ropotarnica ; pren. te ideje so za v ropotarnico

ropotárniški -a -o prid. ( ȃ )
nanašajoč se na ropotarnico: ropotarniška navlaka
ekspr. uporabljati ropotarniške domislice nezanimive, nesodobne

ropotáti -ám tudi -óčem nedov. ( á ȃ, ọ́ )
1. dajati močne, kratke glasove
a) pri delovanju: klopotec ropota v vinogradu ; stroji ropotajo ; nekateri aparati preveč ropotajo / ekspr.: navil je budilko, da bi ropotala zvonila ; strojnice so vso noč ropotale
ekspr. pri sosedovih že ropota traktor ga že imajo
b) zlasti pri udarjanju, zadevanju ob kaj: ko so gledalci vstajali, so stoli ropotali ; brezoseb. na podstrešju je ropotalo / toča ropota po strehi
// povzročati močne, kratke glasove: mati ropota po kuhinji ; ropotati s coklami, posodo / ropotal je (po vratih), da bi mu odprli udarjal, tolkel ; ekspr. celo uro je ropotal po bobnu
etn. ropotati komu za god povzročati mu hrupni glasbi podoben ropot na večer pred njegovim godom
2. ekspr. ropotajoč se premikati: vlak ropota skozi predor ; voz je počasi ropotal dalje / kamenje ropota po skalah ropotajoč pada
3. slabš. glasno izražati svojo nejevoljo: kaj ropotaš nad njim ; zmeraj kaj najde, da lahko ropota ; spet ropota zaradi otrokove neubogljivosti / ropotati zoper davke pritoževati se
// veliko in glasno govoriti: kar naprej je ropotal ; ropota kot klopotec / nehaj že ropotati o tem govoriti, pripovedovati

ropotàv -áva -o prid. ( ȁ á )
ki ropota: ropotav vlak, voz

ropôtec -tca m ( ó )
1. raglja : vrteti ropotce
// klopotec : ropotci v vinogradu
2. ekspr. kdor (rad) veliko in glasno govori: ta ropotec kar naprej pripoveduje neumnosti

ropôten -tna -o prid. ( ō )
nanašajoč se na ropot: ropotna jakost

ropotíja -e ž ( ȋ )
1. nav. ekspr. nekoristne, odvečne stvari: odpeljati ropotijo na odpad ; polomljeno pohištvo in druga ropotija ; soba je polna stare ropotije ; pren. pozabil sem že vso učenjaško ropotijo
2. nav. slabš. malo vredni drobni predmeti: pobral je svojo ropotijo v nahrbtnik in odšel ; stojnice s pisano ropotijo ; zložila je šolsko ropotijo iz torbe
// predmeti sploh: njena bahava ropotija v stanovanju

ropôtoma prisl. ( ȏ )
knjiž. z ropotom, ropotaje: voz je ropotoma zapeljal na dvorišče

ropotúlja -e ž ( ú )
1. ropotuljica : kupiti otroku ropotuljo ; igrati se z ropotuljo
glasb. ropotulje v latinskoameriški glasbi
// raglja : vrteti ropotuljo
2. slabš. kar ropota, navadno motorno vozilo: pripeljal se je s staro ropotuljo
3. slabš. kdor (rad) veliko in glasno govori: spet me je zadrževala ta ropotulja

ropotúljica -e ž ( ú )
igrača, ki pri tresenju ropota, rožlja: dojenček se igra z ropotuljico

roquefort ipd. gl. rokfor ipd.

RO-RÓ -- v prid. rabi ( ọ̑ )
navt., v zvezi RO-RO ladja ladja za prevoz natovorjenih motornih vozil: prepeljati tovor z RO-RO ladjo

rôsa -e stil. ž ( ó )
drobne vodne kaplje, vlaga, ki se naredi ponoči zaradi ohladitve zraka, zlasti na rastlinah: rosa je, se blešči, se posuši ; ekspr. sonce je popilo roso ; hladna rosa ; jutranja, večerna rosa ; rosa na travi ; biti moker od rose ; mlad kakor rosa / pospraviti seno, preden pade rosa / hoditi po rosi po rosni travi; v času, ko je rosa / mn., pesn. na rosah zelenih gora lepoto to si [Soča] pila (S. Gregorčič)
// drobne vodne kaplje, vlaga na čem sploh: rosa na steklu / star. na čelu se mu je nabirala rosa pot, znoj / ekspr. rosa v njenih očeh solze
nar. močnata rosa glivična bolezen, ki se kaže kot sivkasta prevleka na zelenih delih rastline; pepelasta plesen ; nar. strupena rosa bolezen, pri kateri se oboleli deli rastline posušijo ali odmrejo; ožig; glivična bolezen, ki se kaže v obliki peg na listih in plodovih zlasti vinske trte, hmelja, kapusnic; peronospora ; kakor v rosi umit obraz mladosten, svež
čeb. medena rosa sladek sok nekaterih rastlin, ki so ga predelale ušice; mana

rose -ja [ rozé -êja ] m ( ẹ̑ ȇ )
agr. vino rdečkaste barve, narejeno iz rdečih vinskih sort po tehnologiji za bela vina: piti rose ; v prid. rabi: rose vino

rôsen stil. rosán -sna -o stil. prid. ( ó ȃ ó )
1. nanašajoč se na roso: rosna trava ; rosno grmovje / rosen travnik ; čevlje je imel rosne / rosno jutro ; pesn. rosni hlad / rosna kaplja / rosno okno / rosne oči solzne ; rosno čelo potno, znojno
agr. rosne korenine korenine, ki poženejo iz žlahtnega dela cepljene rastline, zlasti vinske trte
2. ekspr. mlad , neizkušen : rosen mladenič ; rosna deklica / rosna mladost ; šestnajst let, to so rosna leta zgodnja mladost ; rosno navdušenje mladostno

rosênje -a s ( é )
glagolnik od rositi: rosenje je prešlo v dež / rosenje lončnic / preprečiti rosenje šip

rôsica 1 in rosíca -e ž ( ó; í )
ekspr. manjšalnica od rosa: rosica na travi

rosíca 2 -e ž ( í )
zool. mravlja rdeče barve, ki ima želo, Myrmica rubra: rosica ga je pičila

rosíka -e ž ( í )
bot. mesojeda močvirska rastlina z žlezastimi listi in belimi cveti v socvetjih, Drosera: z rosiko poraščeno barje / okroglolistna rosika

rosílka -e [ tudi rosiu̯ka ] ž ( ȋ )
vrtn. priprava za razprševanje tekočine po lončnih rastlinah: vlažiti liste fikusa z rosilko

rosinánt -a m ( ā )
knjiž., ekspr. konj, zlasti suh: zajahal je svojega rosinanta

rosinánta -e ž ( ȃ )
knjiž., ekspr. kobila, zlasti suha: prijezdil je na svoji rosinanti

rosíšče -a s ( í )
fiz. temperatura, pri kateri se iz vlažnega zraka začne izločati voda kot megla ali rosa: ohladitev zraka do rosišča

rosíti -ím nedov. , rošèn in rosèn ( ī í )
1. brezoseb. padati iz oblakov v obliki drobnih vodnih kapelj: zunaj rosi / iz megle je rosilo / v osebni rabi dež rosi / preh., ekspr. oblaki rosijo dež ; pren., knjiž. zvoki rosijo v srce
2. z rošenjem močiti, vlažiti: pot mu rosi čelo, obraz ; solze so ji rosile lica
// nekoliko močiti, vlažiti: rositi lončnice s pršilcem ; rositi rastlino po listih
3. vznes., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: rositi blagoslov, tolažbo ; rositi mir okoli sebe
agr. rositi lan goditi ga na rosni travi

rosljáti -ám nedov. ( á ȃ )
rositi : dež je rosljal

rôsnat -a -o prid. ( ō )
ekspr. rosen : rosnata trava / rosnata mladost

rôsnica tudi rosníca -e ž ( ȏ; í )
1. bot., navadno v zvezi navadna rosnica zdravilna rastlina s pernatimi listi in škrlatno rdečimi cveti v grozdih, Fumaria officinalis: čaj iz navadne rosnice
2. zool. rdečkasto rjava žaba, ki ima zelo dolge zadnje noge, Rana dalmatina:

rosnoók -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
knjiž. ki ima jasne, bleščeče se oči: občudovati rosnooka dekletca

rosomáh -a m ( ȃ )
zool. v severnih polarnih pokrajinah živeča roparska žival s košatim repom in svetlejšo progo vzdolž bokov, Gulo gulo: kožuh rosomaha

róstbif tudi roast beef -a [ rózdbif ] m ( ọ̑ )
gastr. meso zlasti z govejega hrbta: kupiti, odrezati rostbif / rostbif z zelenjavno oblogo

róstra -e ž ( ọ̑ )
pri starih Rimljanih govorniški oder na forumu, okrašen s kljuni zajetih ladij: govoriti z rostre

rošáda -e ž ( ȃ )
1. šah. rokada : narediti rošado
2. publ. menjava , zamenjava : rošade vodilnega osebja

rošênje -a s ( é )
glagolnik od rositi: rošenje iz megle / rošenje rastlin

rošírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
šah. rokirati : roširati in fianketirati

róški -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na Rog: roški gozdovi
zgod. roška ofenziva ofenziva italijanskih oboroženih sil na Dolenjskem od 16. julija do 4. novembra 1942, v kateri je sodelovala tudi bela garda

róštanje 1 -a s ( ọ̑ )
nar. prežganje : mati je pripravljala roštanje

roštánje 2 tudi róštanje -a s ( ȃ; ọ̑ )
glagolnik od roštati: roštanje posode v kuhinji

roštáti -ám tudi róštati -am nedov. ( á ȃ; ọ̑ )
nar. ropotati : voz poskakuje in rošta / kdo rošta na podstrešju / kamenje rošta po skalah ropotajoč pada

róštilj -a m ( ọ̑ ) pog.
1. pog. priprava z rešetko, ploščo za pečenje navadno nad žerjavico; žar : zakuriti pod roštiljem ; oglje za roštilj ; jedi z roštilja / plinski roštilj
2. priprava s palico, na katero se natakne žival, za pečenje navadno nad žerjavico; raženj : odojek na rošitlju

róta -e ž ( ọ̑ )
rel. cerkveno sodišče najvišje stopnje, ki odloča o sodbah nižjih sodišč zlasti glede zakonske zveze: sklep rote / rimska rota
zgod. staroslovanska, predkrščanska prisega

rotácija 1 -e ž ( á )
1. knjiž. gibanje okoli osi; vrtenje : os rotacije
2. publ. menjava, zamenjava nosilcev samoupravnih, javnih in drugih družbenih funkcij: rotacija urednikov ; uveljavljati sistem rotacije / rotacija delavcev pri tekočem traku menjava
agr. rotacija ustaljeno zaporedje, po katerem se menjujejo kmetijske rastline na določenem zemljišču; kolobar ; astron. rotacija Zemlje

rotácija 2 tudi rotacíja -e ž ( á; ȋ )
tisk. žarg. rotacijski stroj: tiskarna je kupila novo rotacijo ; tiskati časopis na rotaciji
// prostor, v katerem je ta stroj: delati v rotaciji

rotacíjski 1 -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na rotacijo, vrtenje: rotacijska os ; rotacijsko gibanje / sejam so predsedovali voditelji delegacij po rotacijskem sistemu
avt. rotacijska luč vrtljiva utripajoča luč na vozilu ; geom. rotacijski elipsoid ; rotacijski paraboloid ; rotacijsko telo telo, ki nastane, če se ploskev zavrti okoli določene osi ; strojn. rotacijska črpalka črpalka z vrtečimi se deli ; rotacijska peč peč cevaste oblike za redukcijo rud, za sušenje, žganje, ki se med delovanjem vrti

rotacíjski 2 -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na rotacijo, stroj: rotacijski deli
papir. rotacijski papir tanjši papir v zvitkih z veliko lesovine za tiskanje zlasti časopisov v visokih nakladah ; tisk. rotacijski stroj tiskarski stroj za hitro tiskanje v visokih nakladah ; rotacijski tisk

rotacízem -zma m ( ī )
1. jezikosl. sprememba nekaterih soglasnikov v glas r: može je po rotacizmu prešlo v more
2. med. govorna motnja, pri kateri je glas r izpuščen, zamenjan z drugim glasom ali izgovorjen nepravilno: rotacizem in jecljanje

rótaprínt -a m ( ọ̑-ȋ )
tisk. ofsetni stroj za razmnoževanje odtisov manjših formatov v manjših nakladah: razmnožiti na rotaprintu

rotarijánec -nca m ( ȃ )
član mednarodne organizacije Rotary international, ki skrbi za dobrodelne človekoljubne dejavnosti in se zavzema za etična načela: rotarijanci so zbirali denar za pomoč bolnim

rotárijec -jca m ( á )
član rotarijskega kluba: zborovanje rotarijcev

rotárijski -a -o prid. ( á )
v zvezi rotarijski klub klub, ki združuje zlasti poslovne ljudi raznih poklicev: milanski rotarijski klub

rótavírus -a m ( ọ̑-ȋ ) med.
virus, ki povzroča okužbo prebavil, zlasti pri otrocih: rotavirus ji je povzročil hude trebušne bolečine ; okužba z rotavirusom

rotênje -a s ( é )
glagolnik od rotiti: njeno rotenje ga ni ganilo ; jok in rotenje / knjiž. zaradi neprestanih rotenj se mu je začela oglašati vest prošenj / z rotenjem obvladati zle duhove

rotílec -lca [ rotilca in rotiu̯ca ] m ( ȋ )
po ljudskem verovanju kdor roti: rotilec je iz strahu opustil svoje početje
knjiž., ekspr. rotilec lastne pogube kdor pripravlja lastno pogubo

rotílen -lna -o prid. ( ȋ )
po ljudskem verovanju s katerim se roti: rotilne besede / rotilni obrazci zarotitveni obrazci

rotírati -am nedov. ( ȋ )
1. delati, da se zlasti kak del telesa giblje okoli svoje osi; vrteti : pri vajah medenice ne rotirajte ; rotirati stopalo, zapestje ; rotirati koleno navzven
// gibati se okoli svoje osi; vrteti se : luč na strehi vozila rotira ; rotirati in krožiti
astron. galaksija, Sonce, Zemlja rotira se vrti
2. dov. in nedov. , publ. menjati, zamenjati koga, zlasti pri igri: rotirati (vse) igralce / rotirati vodilne kadre

rotítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od rotiti: ni maral poslušati njihovih rotitev / rotitev hude ure / mrmrati skrivnostne rotitve zarotitvene obrazce

rotíti -ím nedov. ( ī í )
1. nav. ekspr. zelo, vztrajno prositi: začel ga je rotiti, naj odide ; rotil ga je za pomoč / pri najinem prijateljstvu te rotim, pusti ga / rotimo in prosimo vas, pomagajte nam
2. po ljudskem verovanju izgovarjati določene besede, delati določene kretnje, da se kaj hudega odvrne, da kaj izgubi moč: rotiti hudo uro
star. rotiti duhove klicati ; zastar. rotiti sovražnike preklinjati, zmerjati

roto... ali róto... prvi del zloženk ( ọ̑ )
nanašajoč se na rotacijo
a) s tujko v drugem delu: rotognom
b) z domačo besedo v drugem delu: rotopapir in roto papir, rotostrojnik in roto strojnik

rotónda -e ž ( ọ̑ )
knjiž. rotunda : tloris rotonde

rótopapír in róto papír -ja m ( ọ̑-ȋ )
papir. rotacijski papir: povečati izvoz rotopapirja ; tovarna rotopapirja

rótor -ja m ( ọ̑ )
strojn. osnovni del pogonskega ali delovnega stroja, ki se med delovanjem vrti: uravnotežiti rotor ; gred, lopate rotorja / turbinski rotor ; rotor generatorja

rótorjev -a -o ( ọ̑ )
pridevnik od rotor: rotorjeva oblika

rótorka -e ž ( ọ̑ )
pog., med narodnoosvobodilnim bojem ciklostil : razmnožiti na rotorki

rótorski -a -o prid. ( ọ̑ )
nanašajoč se na rotor: rotorske lopatice
elektr. rotorsko navitje

rótotísk in róto tísk -a m ( ọ̑-ȋ )
tisk. žarg. rotacijski tisk: tiskati v rototisku

rótovški -a -o ( ọ̑ )
pridevnik od rotovž: rotovško dvorišče

rótovž -a m ( ọ̑ )
nekdaj mestna hiša, magistrat: trg pred rotovžem / mariborski rotovž

rótring -a m ( ọ̑ )
pisalo znamke Rotring z ozko jekleno cevko namesto običajnega peresa: risati z rotringom

rotúnda -e ž ( ȗ )
arhit. okrogla stavba, navadno pokrita s kupolo: krstilnica v obliki rotunde

rotúnden -dna -o ( ȗ )
pridevnik od rotunda: rotundna oblika

rótvajler -ja m ( ọ̑ )
velik, močen pes črne barve z rdeče rjavimi ožigi in zelo kratko dlako: zelo aktiven rotvajler

rousseaujevski -a -o [ rusójeu̯ski ] prid. ( ọ̑ )
tak kot pri Rousseauju: rousseaujevski vzgojni nazori ; rousseaujevska sentimentalnost

rousseaujevstvo -a [ rusójeu̯stvo ] s ( ọ̑ )
Rousseaujevi filozofski nazori o družbi in vzgoji ali na njih temelječa miselnost: vpliv rousseaujevstva na romantiko / moderno rousseaujevstvo

ròv 1 rôva m ( ȍ ó )
1. daljši, navadno vodoraven cevast prostor pod zemeljskim površjem: rov se je podsul ; kopati, vrtati rov ; skriti se v rov ; ozek, temen, vlažen rov ; poševen rov ; dolžina rova / jamski, podzemski rovi
// tak prostor, ki vodi v notranjost rudnika: odpreti, zapreti rov ; glavni, stranski rovi ; jaški in rovi so med seboj povezani
// tak prostor sploh: v prerezani zeljnati glavi so se videli rovi in iztrebki gosenic ; krtovi rovi ; žuželčji rovi v drevesnem lubju
2. v zemljo narejena ožja, podolgovata vdolbina za oviro ali obrambo; jarek 1 : streljati iz rovov ; strelski rov ; rovi in nasipi

rôv 2 ž ( ȏ )
nar. odkrušena skala: kršje in rovi

rováča -e ž ( á )
rovnica : nasaditi rovačo ; kopati z rovačo

rovánje -a s ( ȃ ) star.
1. ritje : rovanje krtov
2. rovarjenje : rovanje nasprotnikov
nar. rovanje in kričanje dečkov ruvanje

rovár -ja m ( á )
kdor rovari: rovarji in spletkarji

rováriti -im nedov. ( á ȃ )
ekspr. s prikritim, zahrbtnim delovanjem zmanjševati čemu pomen ali ogrožati obstoj česa: začeli so rovariti in spletkariti ; rovariti proti državi ; rovariti zoper koga

rovárjenje -a s ( á )
glagolnik od rovariti: obsoditi rovarjenje proti oblasti ; spletkarjenje in rovarjenje

rovárski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na rovarje: rovarsko delovanje / rovarski časopis

rovárstvo -a s ( ȃ )
ekspr. dejavnost rovarjev: socialno gibanje je enačil z rovarstvom / politično rovarstvo

rováš -a m ( á )
1. nekdaj po dolgem preklana palica, na katero se z zarezami označuje količina česa, navadno pri menjavi blaga, posojilu: z nožičem je zarezoval na rovaš merice mleka ; črtice in križci na rovašu / volitev župana z rovašem
2. ekspr., v zvezi na rovaš na račun: smejali so se na njen rovaš ; uganjati norčije na rovaš sosedov / bogastvo si je pridobil na rovaš revežev / pomota na rovaš naglice
star. pri njem ima še nekaj na rovašu nekaj mu je dolžen ; star. nekaj imata na rovašu zaradi otrok sta sprta

rováti rújem nedov. , rovál ( á ú ) star.
1. riti : rovati po zemlji
2. rovariti : vedno so kaj rovali proti oblasti

rôvček -čka m ( ȏ )
manjšalnica od rov: delati rovčke v zemljo / v lubju je bilo veliko rovčkov

rôven -vna -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na rov: rovna odprtina / krtov rovni sistem
mont. rovni premog premog, preden je očiščen jalovine

rôver -ja m ( ȏ )
osebni avtomobil angleške tovarne Rover: odpeljati se z roverjem

rovíšče -a s ( í )
več med seboj povezanih rovov, ki jih naredi žival za svoje bivališče: krtovo rovišče
zastar. obcestno rovišče obcestni jarek

rôvka -e ž ( ȏ )
miši podoben sesalec z zelo ostrimi zobmi: krti in rovke
zool. mala rovka majhen močvirski sesalec z dolgim rilčkom in čopastim repom, Sorex minutus

rôvnica -e ž ( ȏ )
orodje s ploskim, spodaj ravnim rezilom za kopanje: kopati z rovnico ; rovnica, kramp in motika

rovokopáč -a m ( á )
grad. stroj za kopanje jarkov in nakladanje izkopanega materiala: kopati z rovokopačem

rôvski -a -o prid. ( ȏ )
nanašajoč se na rov: rovska odprtina / rovske podgane

rovštáti -ám tudi rôvštati -am nedov. ( á ȃ; ȏ )
nar. ropotati : mati rovšta s posodo

rôvt -a m ( ȏ )
nar. gorenjsko s travo poraslo nekdaj izkrčeno zemljišče v hribovitem, gorskem svetu: sušiti seno v rovtu

rôvtar -ja m ( ȏ )
1. ekspr. kdor živi v rovtah ali je doma iz rovt: rovtarji in dolinci
2. slabš. neroden, neuglajen človek: takle rovtar me ne bo učil olike

rôvtarski -a -o prid. ( ȏ )
1. nanašajoč se na rovtarje ali rovte: rovtarska in dolinska dekleta / imeti rovtarske navade
2. nanašajoč se na pokrajino med Škofjo Loko, Logatcem in Tolminom: raztreseni rovtarski kraji / rovtarska narečna skupina

rôvtarstvo -a s ( ȏ )
slabš. nerodnost , neuglajenost : očitati komu rovtarstvo / boriti se proti rovtarstvu nekulturnosti

rôvtarščina -e ž ( ȏ )
1. rovtarsko narečje: rovtarščina in gorenjščina
2. slabš. nerodno, neuglajeno govorjenje, pisanje: kdo bo poslušal to rovtarščino / slogovna rovtarščina

rôvte rôvt ž mn. ( ȏ )
ekspr. samoten, odmaknjen kraj, zlasti v hribovitem svetu: premestili so ga v rovte

róza -- prid. ( ọ̑ )
pog. bledo rdeč, rožnat: cvet je roza ; kupila si je roza obleko / roza barva

rozárij -a m ( á )
vrtn. nasad vrtnic zlasti za študijske namene: urediti rozarij ; ogled rozarija

rózast -a -o prid. ( ọ̑ )
pog. bledo rdeč, rožnat: rozast cvet

rozéta -e ž ( ẹ̑ )
1. um. okras v obliki stiliziranega cveta: sklepnik je okrašen z rozeto ; izrezljana, pozlačena rozeta / peterolistna rozeta z reliefno podobo cveta s petimi cvetnimi listi ; stropna rozeta reliefna podoba stiliziranega cveta na stropu
// okroglo okno s krogovičjem v gotski arhitekturi: rozeta nad portalom ; fasada z rozeto / gotska rozeta
2. kar je temu podobno: stekleni drobci v kalejdoskopu se zbirajo v rozete ; rozete iz zastav ; kamni v prstanu so razvrščeni v obliki rozete
3. znak, trak v obliki rožice kot okras, znamenje pripadnosti, odlikovanja: rdeča rozeta častne legije ; v gumbnici je imel rozeto z zlatimi resicami
bot. (listna) rozeta pritlični listi na zelo skrajšanih stebelnih členkih, (listna) rožica ; teh. rozeta pokrov, navadno okrogel, za prekrivanje stika med cevjo in zidom

rozéten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na rozeto: rozetni sklepnik ; rozetno okno / barvno rozetno steklo

rózga -e ž ( ọ̑ )
agr. olesenela mladika trte: porezati rozge ; privezati rozgo ; grozdi na rozgah
// knjiž. trta : hoditi med rozgami / vinska rozga
bot. navadna zlata rozga gozdna rastlina z rumenimi cveti v koških, Solidago virgaurea

rozína -e ž ( ȋ )
nav. mn. posušena grozdna jagoda nekaterih trt, ki se uporablja zlasti za nadev: potresti razvaljano testo z rozinami

rozínov -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na rozine: rozinova potica
gastr. rozinov nadev

rozólija -e ž ( ọ́ )
nekdaj liker zlasti iz cvetov pomaranč, vrtnic: sladka rozolija

róža -e ž ( ọ̑ )
1. rastlina z izrazitim cvetom: roža cvete, ovene, raste ; izpuliti rožo ; cvetoče rože ; greda, polna rož ; cvetela je kot roža / planinske, poljske, vrtne rože / roža diši ; nabirati, trgati rože ; jesenske, pomladanske, pozne, prve rože ; pisane, rdeče rože ; šopek rož ; vaza z rožami ; lepa, rdeča je kot roža ; tak si kot roža imaš, kažeš zdrav, lep videz / papirnate, umetne rože / ledene rože cvetlicam podobne tvorbe iz ledu na šipah / vzorec z rožami ; pren., vznes. čudovita roža ljubezni
// rastlina, ki se goji za okras: rože ji lepo uspevajo ; gojiti, presajati, zalivati rože ; rože na oknih ; stojalo za rože / sobne rože
2. knjiž. vrtnica : rože bodejo ; rezati rože ; bele, rumene rože ; dišeče rože / pritlikave rože
3. rdeč nazobčan kožni izrastek na vrhu petelinove glave; greben : petelin je stresal rožo ; rdeč kot petelinja roža zelo / kokoš ima lepo rožo
knjiž. na licih ji cvetejo rože je mlada in lepega obraza ; star. čaj iz rož iz zdravilnih zelišč ; ekspr. njegova življenjska pot ni bila posuta z rožami njegovo življenje ni bilo lahko, prijetno ; nar. ivanjska roža ivanjščica ; nar. primorsko kačja roža (divja) potonika ; star. kraljeva roža Blagajev volčin ; ekspr. po bitki so na snegu cvetele krvave rože so bile kaplje, lise krvi ; nar. mrtvaška roža krizantema ; ekspr. na licih so ji zacvetele rdeče rože zardela je ; star. sončna roža sončnica ; roža mogota po ljudskem verovanju zdravilna rastlina, ki ima nenavadno, skrivnostno moč ; ekspr. roža deklet najlepša med dekleti ; ekspr. dejal ji je, da je roža rož zelo lepa, najlepša
bot. divja roža šipek ; šentjanževa roža zdravilna rastlina s prosojno pikastimi listi in rumenimi cveti v socvetju, Hypericum perforatum ; triglavska roža blazinasta visokogorska rastlina z deljenimi dlakavimi listi in navadno rožnatimi cveti, Potentilla nitida ; etn. roža velika vezenina na oglu peče, zlasti v obliki šopka ; lov. roža spodnji, kolobarčasti del roga pri jelenu, srnjaku; rdeča obrv zlasti pri divjem petelinu, ruševcu ; meteor. vetrovna roža grafični prikaz povprečne hitrosti in relativne pogostosti smeri vetra v kakem kraju v določenem časovnem obdobju ; navt. magnetna roža okrogla plošča pri (magnetnem) kompasu z označenimi stopinjami in glavnimi smermi neba ; obrt. roža na golenico segajoči zoženi del prednjika pri škornju ; pravn. roža nekdaj pravica pašnih upravičencev do paše in drugih služnosti na skupni planini ; um. križna roža okras gotske arhitekture v obliki stiliziranega štiridelnega rastlinskega motiva ; vrtn. suha roža cvetlica z nevenljivimi cveti, socvetji ; (kitajska) zlata roža do dva in pol metra visok okrasni grm z bodičastimi vejami, pernatimi listi in rumenimi cveti, Rosa hugonis ; roža mahovka vrtnica, ki ima cvetno čašo in pecelj obrasla z dlačicami, Rosa centifolia var. muscosa ; zgod. boji med rdečo in belo rožo boji od 1455 do 1485 med dvema angleškima kraljevskima rodbinama, od katerih je imela ena za simbol rdečo, druga pa belo vrtnico

rožánec -nca m ( á )
nar. podboj : kamnit rožanec / nasloniti se na rožanec ; prijel se je za rožance in zagradil pot

rožánski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na Rožance ali Rož: rožanske vasi / rožansko narečje

róžarica -e ž ( ọ̑ )
knjiž. ženska, ki prodaja rože na stojnici: rožarice s polnimi vozički rož
// zeliščarica : zdravilne čaje kupuje pri znani rožarici

róžast -a -o prid. ( ọ̑ )
1. ki ima v vzorcu cvete, rože: rožasto blago / rožasta obleka, ruta / rožast vzorec
// ki je iz rož: obleka, okrašena z rožastimi obšivi
2. star. rožnat : rožasto nebo
zool. rožasti škorec ptica selivka z rožnatim in temnim perjem ter črnim čopom na glavi, živeča v zahodnih azijskih stepah, Pastor roseus

róžen 1 -žna -o prid. ( ọ̑ )
1. nanašajoč se na rože: rožne čebulice ; otroci so pletli rožne kite / rožni vrt / rožni grm ; rožni trni / rožno olje eterično olje iz cvetov vrtnic / star. v rožnem maju cvetočem
star. rožni cvet junij ; ekspr. rožna mladost lepa, srečna ; knjiž. rožno jutro lepo, jasno
2. knjiž. rožnat : rožna svetloba / rožna lica
bot. rožni koren rastlina s suličastimi, nazobčanimi listi in navadno zelenkasto rumenimi cveti v socvetjih, Sedum rosea ; rel. rožni venec molitev iz zdravamarij, očenašev in razmišljanja o dogodkih iz življenja Jezusa Kristusa; priprava iz kroglic, nabranih na vrvico ali verižico, za molitev rožnega venca ; zool. rožni škržat majhna zajedavska žuželka, ki sesa rastlinske sokove in je posebno škodljiva vrtnicam, Typhlocyba rosae

rožén 2 -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na rog ali roževino: rožen oklep pri želvi ; rožena luska, tvorba / rožen glavnik ; očala z roženim okvirom / roženi opilki / rožen oselnik
agr. rožena moka gnojilo iz zmletih rogov, parkljev in kopit ; vet. roženi obrobek odebeljena vrhnja plast ob zgornjem robu kopita ; zool. roženi svitek v stoječih vodah živeči polž s ploščato hišico, Planorbarius corneus

rožénast -a -o prid. ( ẹ̑ )
roževinast , rožen 2 : roženast ročaj

rožénec -nca m ( ẹ̄ )
petr. kamnina, sestavljena iz drobnih, različno obarvanih zrn kremena: plasti roženca v apnencu

roženéti -ím nedov. ( ẹ́ í )
spreminjati se v roževino: gornja plast kože roženi

roženíca 1 -e ž ( í )
1. anat. sprednja, prozorna, nekoliko izbočena plast zrkla: vnetje roženice ; roženica in beločnica / očesna roženica
2. nekdaj posoda iz roga, navadno za sol ali tekočino: napolniti roženice s pijačo

roženíca 2 -e ž ( í )
nar. vzhodno škarnik , špirovec : stesati roženice

roženíčen -čna -o ( ȋ )
pridevnik od roženica 1 : roženična napaka

roženína -e ž ( í )
trdo tkivo, ki sestavlja rogove, nohte, lase; roževina : kopitna roženina / porezati volu roženino na parkljih
// snov iz tega tkiva: okviri očal iz roženine / prodajati roženino izdelke iz te snovi
gozd. gostejši in temnejši les na zakrivljenem delu debla ali na spodnji strani vej pri iglavcih

roženínast -a -o prid. ( í )
zastar. roževinast , rožen 2 : očala z roženinastimi okviri

róženkranc in róženkránc -a [ rožənkranc ] m ( ọ̑; ọ̑-ȃ )
star. rožni venec: moliti roženkranc / imeti v rokah roženkranc

róženkravt -a [ rožənkrau̯t ] m ( ọ̑ )
lončna rastlina z dišečimi dlakavimi listi in drobnimi vijoličastimi cveti: vejica roženkravta ; nageljni, roženkravt in rožmarin

roženvênski -a -o [ rožənvenski ] prid. ( ē )
rel. rožnovenski : roženvenska nedelja

róževec -vca m ( ọ̑ )
min. poldrag kamen rožnate barve: mizica iz roževca

roževína -e ž ( í )
trdo tkivo, ki sestavlja rogove, nohte, lase: roževina na parkljih se obrablja ; obrezati kopitno roževino ; plast roževine ; počasna rast roževine
// snov iz tega tkiva: glavnik iz roževine / umetna roževina

roževínast -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na roževino: roževinast oklep pri raku ; roževinasta luska, tvorba / roževinast glavnik ; roževinasti gumbi ; očala z roževinastimi okviri

róžica -e ž ( ọ̑ )
1. manjšalnica od roža: rožice cvetejo ; saditi rožice ; cvetela je kot rožica / gorske, gozdne rožice ; zdravilne rožice / rožice dišijo ; nabirati rožice ; otrok je trgal rožice za mater ; drobne, pisane rožice ; tak si kot rožica
2. ekspr. mlada, ljubka ženska: toliko rožic skupaj še ni videl / kot nagovor pridi, rožica moja
ekspr. njemu pa res rožice cvetejo se mu zelo dobro godi ; ekspr. rožice njenih lic so se osule lepota njenega obraza je minila, prešla ; knjiž. kot poznavalec vin je pohvalil rožico vonj vina; cvetico ; pog. povedati resnico skozi rožice v omiljeni obliki ; ekspr. biti v rožicah (nekoliko) pijan, vinjen ; ekspr. v mladosti mu ni bilo z rožicami postlano živel je v pomanjkanju; imel je velike skrbi, težave ; pesn. rožice s Parnasa pesmi ; govori, kakor bi rožice sadil vzneseno, lepo; priliznjeno, sladko
bot. listna rožica pritlični listi na zelo skrajšanih stebelnih členkih

rôžič 1 tudi rožìč -íča m ( ó í; ȉ í )
1. sad rožičevca: jesti rožiče ; fige in rožiči / pot pelje med oljkami in rožiči rožičevci
2. agr. zaradi rožičavosti spremenjen slivov sadež: rožiči kmalu odpadejo

rožìč 2 -íča m ( ȉ í )
1. manjšalnica od rog: rožiči telička / pastir piska na rožič / piti iz rožiča ; rožič s smodnikom
2. nav. mn., med., nekdaj hruškasta, navadno steklena priprava za puščanje krvi: staviti rožiče ; z rožiči puščati kri

róžičast -a -o prid. ( ọ̑ )
ki ima v vzorcu drobne cvete, rožice: rožičasto blago / rožičast predpasnik

rožíčavost -i ž ( í )
agr. glivična bolezen sliv, pri kateri se razvijejo dolgi, ukrivljeni sadeži: zatirati kodravost in rožičavost

rožíček -čka m ( ȋ )
1. manjšalnica od rog: srnjak izgubi rožičke ; rožički kozlička / lunini rožički / napolniti rožiček s tobakom ; rožiček s smodnikom
2. nav. mn., med., nekdaj hruškasta, navadno steklena priprava za puščanje krvi: staviti rožičke
ekspr. že spet kaže rožičke se upira; se napihuje, postavlja ; na fotografiji je stal za njo in ji naredil rožičke iz hudomušnosti ji je prislonil nad glavo kazalec in sredinec v obliki črke V ; ekspr. žena mu je nasadila rožičke imela je spolni odnos, spolne odnose z drugimi moškimi ; ekspr. on nosi rožičke njegova žena ima spolna razmerja, spolne odnose z drugimi moškimi ; ekspr. polž pokaže rožičke tipalnice ; rožiček na modrasovi glavi kožni izrastek
bot. rženi rožiček glivica zajedavka na rži in nekaterih travah; temna tvorba te glivice na klasih rži ; zool. navadni rožiček morski polž z rožičku podobno hišico, Gourmya vulgata

rožíčev -a -o prid. ( í )
nanašajoč se na rožič ali rožičevec: rožičevo drevo / rožičeva moka / rožičeva potica

rožíčevec -vca m ( í )
južno drevo z rjavimi užitnimi sadovi v obliki stroka: med oljkami so rastli tudi rožičevci

rožíčiti se -im se nedov. ( í ȋ )
agr., v zvezi s sliva dobivati dolge, ukrivljene sadeže: slive se rožičijo

rožíčkast -a -o prid. ( ȋ )
ki ima rožiček, rožičke: rožičkasta glava modrasa ; rožičkasta površina

róžje -a s ( ọ̑ )
agr. deli rozg, odrezani pri obrezovanju: pobirati, sežigati rožje ; butara rožja
// več rozg, rozge: zavarovati rožje proti pozebi

róžka -e ž ( ọ̑ )
bot. plod pri košaricah: regratova rožka

rožlín -a m ( ȋ )
bot. visoka vrtna rastlina z belimi, rdečimi, rumenimi cveti, Althaea rosea: rožlin že cveti

rožljánje -a s ( ȃ )
glagolnik od rožljati: rožljanje ključev, verige / rožljanje grušča po pobočju / rožljanje z jedilnim priborom

rožljáti -ám nedov. ( á ȃ )
dajati nizke, zveneče glasove: ključi rožljajo ; veriga rožlja / ekspr. dež, toča rožlja po strehi rožljaje udarja ; kamenje rožlja po skalnatem žlebu rožljaje pada
// povzročati nizke, zveneče glasove: rožljati z denarjem v žepu ; rožljati s ključi, z jedilnim priborom ; rožljati s sabljo / ekspr. veter rožlja s suhimi stebli
slabš. rožljati z besedami vsebinsko prazno govoriti ; ekspr. rožljati z orožjem groziti z vojno

róžmanica -e ž ( ọ̑ )
nar. ženska, ki prodaja rože na stojnici: Hotel je videti, kakšne rože je neki prodajala ona rožmanica na vogalu (A. Rebula)

róžmarin in rožmarín -a m ( ọ̑; ȋ )
sredozemska grmičasta rastlina z ozkimi močno dišečimi listi in drobnimi modrikastimi cveti: rožmarin diši, se posuši / pripeti fantu rožmarin vejico rožmarina ; dodati golažu rožmarin vršiček rožmarina
bot. divji rožmarin navadna rožmarinka ; nemški rožmarin okrasna rastlina z rumenimi koški na dolgih pecljih, Santolina chamaecyparissus

rožmarínček -čka m ( ȋ )
1. ekspr. manjšalnica od rožmarin: rožmarinček se je posušil
2. agr. drobnejše kiselkasto jabolko rožnato rumene barve: zreli rožmarinčki

rožmarínka -e ž ( ȋ )
bot., navadno v zvezi navadna rožmarinka močvirska grmičasta rastlina s suličastimi listi in visečimi rdečkastimi cveti, Andromeda polifolia:

róžmarinov in rožmarínov -a -o prid. ( ọ̑; ȋ )
nanašajoč se na rožmarin: rožmarinov cvet ; rožmarinova vejica / rožmarinovo olje

róžnat -a -o prid. ( ọ̑ )
1. podoben barvi mareličnega cveta, bledo rdeč: rožnat papir ; rožnata svetloba ; rožnate vrtnice ; rožnato nebo ; bledo, temno rožnat / dekle rožnatega obraza ; rožnati dojenčkovi prsti / rožnata barva / od zadrege je postala rožnata je lahno zardela
2. ekspr. za človeka zelo ugoden, prijeten: takrat nismo bili v rožnatem položaju ; to so rožnati upi ; razmere niso rožnate / pesn. rožnate sanje
// olepšan , optimističen : rožnato gledanje na kaj ; sestavljati rožnata poročila
ekspr. gledati kaj v rožnati luči, skozi rožnata očala lepše, kot je v resnici ; ekspr. biti rožnate volje veselo razpoložen ; dekle v rožnatem krilu rožastem

róžnica 1 -e ž ( ọ̑ )
1. knjiž. (cvetlični) lonec: pelargonije v rožnicah
2. nar. zahodno praznik Marijinega vnebovzetja 15. avgusta; veliki šmaren 1 : to je bilo že po rožnici
bot. rožnice lesnate in zelnate rastline z navadno dvojnim cvetnim odevalom in suhimi ali omesenelimi plodovi, Rosaceae

róžnica 2 tudi rožníca -e ž ( ọ̑; í )
zool. koščen izrastek na glavi, iz katerega zraste rog: rog in rožnica goveda

róžnik -a m ( ọ̑ )
1. star. junij : bilo je sredi rožnika / (meseca) rožnika vse cvete
2. agr. boljši krompir domače sorte z rožnato lupino in belim ali rožnatim mesom: saditi rožnik / pozni, zgodnji rožnik

rožnína -e ž ( ī )
zastar. roževina , roženina : odrezati odvečno rožnino na kopitu

rožnobárven -vna -o prid. ( ȃ )
knjiž. rožnat : rožnobarvni oblaki

rožnolíčen -čna -o prid. ( ī ȋ )
knjiž. ki ima rožnata lica: rožnolična deklica

rožnopŕst -a -o prid. ( ȓ r̄ )
knjiž., v zvezi z zarja rožnat : opevati rožnoprsto zarjo

rožnopŕsten -tna -o prid. ( ȓ )
knjiž., v zvezi z zarja rožnat : verzi o rožnoprstni zarji

rožnovênski -a -o prid. ( ē )
rel., v zvezah: rožnovenska nedelja prva nedelja v oktobru ; rožnovenska pobožnost pobožnost, pri kateri se moli rožni venec, zlasti meseca oktobra

ŕrr medm. ( ȓ )
1. posnema ropot, drdranje: rrr, je podrsal z avtomobilčkom
2. posnema renčanje: izpod mize se je oglašalo: rrr, rrr, hov, hov

ŕsk [ tudi rə̀sk ] medm. ( ȓ; ə̏ )
1. posnema glas pri prelomu, pretrgu, trenju: potegnil ga je za rokav, in rsk ; rsk, rsk, škriplje pod nogami
2. posnema glas rezila: pograbila je škarje: rsk, rsk in težka kita ji je ostala v roki

ŕt -a m ( ȓ ŕ )
skrajni, navadno ozki, skalnati del polotoka, otoka: objadrati rt ; rti, kleči in čeri / Rt dobre nade
star. rt kopja konica

ŕtast -a -o prid. ( ŕ )
podoben rtu: rtasta njiva sredi travnikov
knjiž. rtasta brada koničasta, štrleča
arheol. rtasta fibula zaponka z lokom, na katerem so navadno tri izboklinice

rtìč rtíča m ( ȉ í )
manjšalnica od rt: objadrati rtič / Debeli rtič

rtíči -ev m mn. ( í ī )
nar. gorenjsko kratke sani za spravljanje lesa, sena v dolino: navoziti hlode z rtiči

rtína -e ž ( í )
nar. odebeljeni del debla nad panjem; ritina : rtina podrtega drevesa

RTV 1 in rtv -ja [ ertẹvé -êja ] m ( ẹ̑ ȇ )
krat. radiotelevizija: razvoj RTV-ja / delati na RTV-ju ; prvi del zloženk: RTV-prispevek ; RTV-servis ; RTV-naročnina ; RTV-postaja

RTV 2 in rtv -- [ ertẹvé ] ž ( ẹ̑ )
krat. radiotelevizija: razvoj RTV / stavba RTV / RTV Ljubljana

rubáška -e ž ( ȃ )
v ruskem okolju široka srajca z ozkim stoječim ovratnikom: nositi rubaško ; temno modra rubaška ; platnena rubaška / ruska rubaška

rúbelj -blja m ( ú )
denarna enota Rusije in nekaterih drugih držav: cena v rubljih / ruski rubelj
// bankovec ali kovanec v vrednosti te enote: menjati rublje
num. srebrni rubelj ruski srebrnik, kovan v 18. in 19. stoletju

rúbež 1 -a m ( ȗ )
popis dolžnikovih premičnin, s prodajo katerih se poplača njegov dolg: opraviti rubež ; predlagati, preprečiti rubež
// odvzem tako popisanih premičnin: odložiti rubež ; rubež denarnih sredstev, nepremičnin, premičnin, živine ; obvestilo, sklep, zapisnik o rubežu / izterjati z rubežem
pravn. priključni rubež rubež že zarubljenih stvari v korist istega ali drugega upnika ; rubež terjatve prepoved, s katero se dolžnikovemu dolžniku prepove poravnava terjatve, dolžniku pa razpolaganje s to terjatvijo

rúbež 2 -i ž ( ȗ )
star. rubež 1 : ni mogel preprečiti rubeži

rúbežen 1 -žni ž ( ȗ )
star. rubež 1 : rubežen živine / izterjevati z rubežnijo

rúbežen 2 -žna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na rubež: rubežni postopek ; rubežni zapisnik / rubežni popis

rúbežnik -a m ( ȗ )
uradna oseba, ki opravi rubež: rubežniki so podjetju zaplenili službene avtomobile ; poslati k dolžniku rubežnike ; pričakovati rubežnike ; rubežniki v spremstvu policije / rubežniki so odgnali kravo ; spopad med rubežniki in vaščani

rubídij -a m ( í )
kem. mehka lahka kovina, ki se na zraku vžge, element Rb: rubidij in cezij

rúbikon -a in -óna m ( ȗ; ȗ ọ̑ )
publ. meja , mejnik : prekoračiti rubikon / vesoljci so leteli čez vse časovne rubikone

Rúbikon -a in -óna m ( ȗ; ȗ ọ̑ )
reka, ki je rimski vojskovodje ob vrnitvi s pohodov niso smeli prekoračiti z vojsko: Cezar je kljub prepovedi šel z vojsko čez Rubikon
knjiž., ekspr. treba je prekoračiti Rubikon storiti odločilno dejanje

Rúbikov -a -o prid. ( ȗ )
navadno v zvezi Rubikova kocka in rubikova kocka kocka, sestavljena iz manjših vrtljivih kock v šestih barvah, ki omogočajo zelo veliko kombinacij: podariti otroku Rubikovo kocko / sestaviti Rubikovo kocko

rubín -a m ( ȋ )
drag kamen rdeče barve: prstan z rubinom ; njene ustnice so bile kakor rubin

rubínast -a -o prid. ( ȋ )
1. ki je iz rubinov, z rubini: rubinast prstan ; rubinasta ogrlica
2. po barvi podoben rubinu: natočila mu je kozarec rubinastega vina / rubinasta barva

rubínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na rubin: rubinsko nahajališče / rubinski nakit
teh. rubinsko steklo steklo, ki je zaradi dodatka kovine po barvi podobno rubinu

rubíti in rúbiti -im nedov. ( ī ú )
opravljati rubež: prišli so rubit ; rubiti pri kom
tedanji oblastniki so rubili kmete jim odvzemali premičnine, premoženje

rubricírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. razvrstiti, razporediti v rubrike: rubricirati podatke
knjiž., ekspr. tega umetnika ni mogoče rubricirati zaradi individualnih značilnosti ga ni mogoče uvrstiti v kako skupino

rubríka -e ž ( ȋ )
1. navadno s črtami omejen prostor v obrazcih, poslovnih knjigah za vpisovanje podatkov; razpredelek , stolpec : izpolniti vse rubrike ; razdeliti polo na rubrike ; vpisati v rubriko ; rubrika formularja ; rubrike v knjigovodski knjigi
2. stalni oddelek, stran s specializirano vsebino v časopisu, reviji; razpredelek , razdelek : odpreti novo rubriko ; urednik rubrike / gospodarska, kulturna, lokalna, športna rubrika / časopisna rubrika
// stalna radijska oddaja s specializirano vsebino: zabavna rubrika se je poslušalcem kmalu priljubila
ekspr. igralka že nekaj let polni rubrike časopisov veliko pišejo o njej
pravn. marginalna rubrika kratka označba vsebine nad posamezno določbo zakona ; rel. rubrika navodilo v liturgičnih knjigah, kako naj se obred, molitev opravlja

rúča -e ž ( ú )
nav. mn., nar. štajersko naramnica : ruče hlač / vtaknil je roke v ruče nahrbtnika

ručáti -ím nedov. ( á í )
močno, zamolklo se oglašati: močvirske ptice so ručale

rúd -a -o prid. ( ȗ ū )
knjiž. rdeč, rjavkasto rdeč: ruda prst

rúda -e ž ( ú )
zmes snovi, iz katere se pridobivajo zlasti kovine: iskati, kopati, predelovati rudo ; v tej rudi sta tudi kobalt in krom ; bogate, revne rude ; nahajališče rud / bakrova, manganova, srebrova, zlata, železova ruda ; plemenite rude
metal. pražiti rudo ; obogatena, oplemenitena ruda ; min. oksidna ruda v kateri je kovina v rudnini vezana na kisik ; voj. strateške rude ki so nujno potrebne ali zelo pomembne za proizvodnjo orožja in drugih stvari za vojaške namene

rudár -ja m ( á )
delavec, ki koplje premog, rudo: rudarji so nakopali tisoč ton premoga ; rudarje je zasulo ; rudarji in železarji / ekspr. črni rudarji / trboveljski rudarji
publ. beli rudarji delavci na naftnih poljih

rudáriti -im nedov. ( á ȃ )
ukvarjati se z iskanjem, pridobivanjem rud, premoga: v prejšnjem stoletju so začeli rudariti v Hrastniku / šel je rudarit na tuje delat kot rudar, rudniški delavec

rudárjenje -a s ( á )
glagolnik od rudariti: začetni časi rudarjenja / zaradi rudarjenja ogrožena poslopja

rudárski -a -o prid. ( á )
nanašajoč se na rudarje ali rudarstvo: težko rudarsko delo / rudarska čelada ; rudarska svetilka jamska svetilka / rudarski inženir, tehnik / rudarsko naselje / rudarska šola / pozdraviti z rudarskim pozdravom: srečno
pravn. rudarsko pravo pravo, ki ureja pravna razmerja v rudarstvu

rudárstvo -a s ( ȃ )
gospodarska dejavnost, ki se ukvarja s pridobivanjem rud, premoga: razvoj rudarstva
// veda o tem: študirati rudarstvo / inženir rudarstva / profesor za tehnično rudarstvo

rudbékija -e ž ( ẹ́ )
bot. rastlina s celimi ali deljenimi listi in rumenimi ali rjavkasto oranžnimi cveti v koških, Rudbeckia: gojiti rudbekije

rúden -dna -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na rudo: rudna zrna / rudna žila ; rudno nahajališče / rudna bogastva

rudimènt -ênta m ( ȅ é )
1. knjiž. ostanek : stebrišče je le še rudiment nekdanje stavbe / rudimenti stare miselnosti
// zametek , zasnova : te zgodbe so rudimenti romana
2. biol. zakrneli organ: oko pri človeški ribici je primer rudimenta / rudimenti okončin pri kačah

rudimentáren -rna -o prid. ( ȃ )
1. knjiž. nepopoln , neizoblikovan : rudimentarni stebri / neandertalci so uporabljali rudimentaren jezik / roman v svoji rudimentarni obliki začetni, prvotni
2. biol. zakrnel : rudimentarne oči krta, človeške ribice

rudíst -a m ( ȋ )
pal. v kredi izumrla morska školjka, prirasla na podlago, z rogu podobno lupino: rudisti v plitvem morju / v plasteh so našli ostanke rudistov lupin te školjke

rudíšče -a s ( í )
mont. nahajališče rude: odkriti novo rudišče ; bogato rudišče ; rudišče uranove, železove rude ; izkoriščanje rudišč

rúdnat -a -o prid. ( ȗ )
ki vsebuje rudo: rudnata kamnina

rúdnica -e ž ( ȗ )
zastar. mineralna voda: izvir rudnice

rúdnik -a m ( ȗ )
prostor, navadno pod zemeljskim površjem, kjer se koplje, pridobiva ruda, premog: izkoriščati, odpreti, opustiti rudnik ; spustiti se v rudnik ; bogat rudnik ; eksplozija v rudniku / rudnik premoga, soli, urana, zlata / idrijski rudnik / pog. dobiti delo pri rudniku v delovni organizaciji, ki se ukvarja s pridobivanjem rude, premoga
// ekspr., s prilastkom kraj, prostor, kjer je česa zelo veliko: novo najdišče je pravi arheološki rudnik / ta knjiga je rudnik informacij

rudnína -e ž ( ī )
plinasta, tekoča ali trdna snov, nastala v naravi: raziskovati rudnine ; lastnosti, nastanek rudnin ; sijaj rudnin / čiste in nečiste rudnine
min. debelozrnata, drobnozrnata rudnina ; luskasta rudnina ki se da klati v luske ; mont. separacija rudnin ; petr. glavna rudnina ki nastopa v kamnini v največji množini

rudnínka -e ž ( ȋ )
trg. rudninske snovi kot dodatek, primes krmi: dajati živini rudninko

rudninoslôvje -a s ( ȏ )
mineralogija : razvoj rudninoslovja

rudnínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na rudnino: rudninska sestava kamnine / velikost rudninskih zrnc / rudninske snovi anorganske snovi, ki so potrebne za pravilno rast organizmov ; rudninsko gnojilo, krmilo

rúdniški -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na rudnik: rudniške naprave / rudniška lokomotiva
zastar. rudniško zlato samorodno zlato, ki se dobi v rudniku

rúdo -a s ( ú )
nar. oje 1 : rudo je zadelo ob drevo in voz se je ustavil
navt. ročica krmila pri manjšem vodnem vozilu

rudo... prvi del zloženk
nanašajoč se na rudo: rudonosen, rudosledec, rudoslovje

rudogórje -a s ( ọ̑ )
geogr. gorovje, bogato z rudami: ravnino obdaja poraslo rudogorje / Češko rudogorje

rudokòp -ópa m ( ȍ ọ́ ) zastar.
1. rudnik : delati v rudokopu / rudokop soli
2. rudar : ponesrečeni rudokopi

rudonôsen -sna -o prid. ( ó ō )
knjiž. rudnat : rudonosne zemeljske plasti

rudosléd -a m ( ẹ̑ )
pravn., nekdaj prostor, na katerem je dovoljeno raziskovanje in izkoriščanje rudnine: določiti rudosled

rudoslédec -dca m ( ẹ̑ )
nekdaj kdor išče rudo, premog: rudosledci so tam iskali zlato / bil je delavec, rudar in rudosledec

rudosléden -dna -o prid. ( ẹ̄ )
nanašajoč se na rudosled: rudosledna dela / rudosledna pravica pravica do raziskovanja in izkoriščanja rudnine

rufiján -a m ( ȃ )
knjiž. zvodnik : rufijani in vlačugarji

rugby ipd. gl. ragbi ipd.

ruína -e ž ( ī )
knjiž. razvalina : ogledati si ruine nekdanje prestolnice
knjiž. žalostno ga je pogledati, taka ruina je tako je duševno in telesno propadel

ruinírati -am dov. in nedov. ( ȋ )
knjiž. poškodovati , uničiti : pri selitvi so pohištvo precej ruinirali
// uničiti , ugonobiti : očetovo pitje je ruiniralo družino ; neuspeh ga je popolnoma ruiniral

rúj -a m ( ȗ )
grm z majhnimi cveti v latih in listi, ki jeseni pordečijo: kraške gmajne z brinjem in rujem

rújen -jna -o prid. ( ū ) ekspr.
1. v zvezi z vino dober , plemenit : kozarec rujnega vina
2. knjiž. zlato rumen: rujna zarja
knjiž. dekle z rujnimi lici rdečimi

rújev -a -o ( ȗ )
pridevnik od ruj: rujevo listje

rujevína -e ž ( í )
bot. sredozemsko drevo ali grm s pernatimi listi in koščičastimi plodovi, Pistacia: tam rastejo oljke in rujevina

rúk -a m ( ȗ )
glagolnik od rukati 2 : zaslišal se je jelenov ruk
lov. (jelenji) ruk gonjenje jelenov; čas gonjenja jelenov

rukáč -a m ( á )
lov. jelen, ki se goni: rukač je napadel tekmeca

rukalíšče -a s ( í )
lov. kraj, prostor, kjer jelen ruka: ko se zdani, se jelen umakne z rukališča

rúkanje -a s ( ū )
glagolnik od rukati 2 : rukanje jelenov

rúkati 1 -am nedov. ( ū ȗ )
nižje pog. suvati : kar naprej ruka sošolca
nižje pog. avtomobil, voz na taki cesti zelo ruka zaradi jam, kamenja na cesti sunkovito stresa, premetava

rúkati 2 -am nedov. ( ū )
lov. oglašati se z močnim, donečim glasom: jelen ruka
// s trobljenjem na rog vabiti jelena: lovec je spretno rukal

rúkati 3 -am in rúčem nedov. ( ū )
nar. dolenjsko mukati : krava zateglo ruka

rúkniti -em dov. ( ú ȗ )
1. nižje pog. suniti : rukniti koga s komolcem / ruknil je (v) parkirani avto zadel
2. pog., ekspr. popiti (malo alkoholne pijače): ruknil je kozarček slivovke / že zjutraj ga rad rukne

rúkola -e ž ( ȗ )
enoletna, regratu podobna rastlina z nazobčanimi listi, močnega, ostrega, nekoliko grenkega okusa, primerna za solate, kot dodatek različnim jedem: očistiti, oprati rukolo ; šopek sveže rukole ; karpačo, sir, školjke na rukoli ; solata, rižota, testenine z rukolo ; špinača, redkvica in rukola

rúkvica -e ž ( ȗ )
enoletna, regratu podobna rastlina z nazobčanimi listi, močnega, ostrega, nekoliko grenkega okusa, primerna za solate, kot dodatek različnim jedem; rukola : gojiti, posejati rukvico ; rižota, testenine z rukvico ; blitva in rukvica

ruláda -e ž ( ȃ )
1. pecivo iz zvitega biskvitnega testa z različnimi nadevi, zvitek: preliti rulado s čokoladno glazuro
2. gastr. jed iz zvite tanke plasti zlasti mesa, navadno z različnimi nadevi: pripraviti rulado iz telečjega mesa / zviti v rulado

rulándec -dca m ( ȃ )
kakovostno belo vino, po izvoru iz Francije: piti rulandec ; nazdraviti z rulandcem

ruléta -e ž ( ẹ̑ )
hazardna igra, pri kateri odloča o dobitku kroglica, ki se ustavi v vdolbinici na enem od oštevilčenih rdečih ali črnih polj na vrteči se plošči: ruleta je postala njegova strast ; igrati, izgubiti na ruleti ; pri ruleti ima srečo / ruska ruleta samomorilna igra z revolverjem, v katerega bobenčku je en naboj ; pren., ekspr. ruleta usod
// okrogla plošča za to igro: ruleta se ustavi ; kroglica se je zakotalila po ruleti

ruléten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na ruleto: ruletne igralnice / ruletni igralec / ruletna mizica

rulétka -e ž ( ẹ̑ )
v ruskem okolju ruleta : izgubljati pri ruletki

rúliti -im nedov. ( ú )
knjiž. tuliti , rjoveti : lačna živina ruli v hlevu / ranjenec je rulil od bolečine / pred hišo rulijo kompresorji

rúljenje -a s ( ú )
glagolnik od ruliti: oponašati ruljenje

rulótka -e ž ( ọ̑ )
v tržaškem in beneškoslovenskem okolju stanovanjska prikolica: počitnice preživlja pod šotorom ali v rulotki

rúm -a m ( ȗ )
alkoholna pijača, ki se pridobiva iz sladkornega trsa ali iz alkohola z dodatkom arome: piti rum ; kozarček ruma / čaj z rumom
gastr. jamajka rum ; kubanski rum

rúmba -e ž ( ȗ )
počasen ples v štiričetrtinskem taktu s poudarkom na drugi četrtinki, po izvoru s Kube: plesati rumbo ; rumba in samba
// skladba za ta ples:

rúmel -mla m ( ú )
nižje pog. hrup , trušč : iz šole je bilo slišati rumel

rumén 1 -i ž ( ẹ̑ )
knjiž. rumenina : rumen jesenskega listja

rumèn 2 -êna -o prid. ( ȅ é )
ki je take barve kot rumenjak ali limona: rumen cvet ; rumena bluza ; šopek belih in rumenih narcis ; rumeno klasje, listje ; bledo, rjavo, svetlo, zelenkasto rumen ; slamnato, zlato rumen ; rumen kot kanarček, vosek ; rumeno-črna zastava / rumena barva / rumeni zlatniki ; pesn.: rumena zarja ; rumeno sonce / koncert za rumeni abonma abonma z vstopnicami rumene barve ; na semaforju se prižge rumena luč svetlobni prometni znak, ki pomeni skorajšnjo spremembo glede prepovedi ali dovolitve prometa v določeni smeri ; utripajoča rumena luč (na semaforju)
// ki je temu podobne svetle barve: rumeni lasje ; papir je bil od starosti rumen ; rumena svetloba ; krompir z rumenim mesom ; ekspr. piti rumeno vino / bolnik je bil rumen v obraz ; rumen od strahu bled ; voščeno rumene roke / Rumeno morje
// ki ima plodove ali gomolje take barve: rumeni krompir ; rumeni muškat ; rumena koleraba
star. rumen denar zlat denar ; publ. rumeni kontinent Azija ; rumeni pas vozni pas za avtobuse, taksije in vozila s prednostjo, ločen z rumeno, navadno neprekinjeno črto ; nar. ti si pa res rumen neumen, nespameten ; ekspr. rumena nevarnost naraščanje političnega, gospodarskega vpliva pripadnikov rumene rase ; zastar. rumeno lice rdeče ; slabš. črno-rumena monarhija Avstro-Ogrska
agr. rumena pritlikavost virusna bolezen krompirja, čebule, pri kateri postane rastlina rumenkasta in zaostane v rasti ; anat. rumena pega za svetlobo najbolj občutljivo mesto mrežnice ; rumeno telesce skupek celic v jajčniku, ki izloča hormone ; antr. rumena rasa ; bot. rumeni lan rastlina z ostrorobim steblom in rumenimi cveti v socvetju, Linum flavum ; rumena griva užitna, grmičasto razrasla goba z mesnatim betom, Clavaria flava ; fot. rumeni filter rumenica ; les. rumena pegavost začetna faza razkroja lesa, zlasti hrastovine in lesa iglavcev ; med. rumena mrzlica tropska virusna bolezen z zlatenico in visoko temperaturo ; šport. rumena majica majica rumene barve, ki jo nosi vodilni športnik v skupnem seštevku tekem, etap ; voj. rumeni našitki našitki, ki označujejo podoficirske čine ; zool. rumeni strnad

rumênček in ruménček -čka m ( é; ẹ̄ )
ekspr. rumenkasta žival: rumenček in belček

rumênec in ruménec -nca m ( é; ẹ̄ )
1. človek rumene rase: črnci in rumenci
2. rumenkasta žival, navadno vol: vpreči rumenca

rumenênje -a s ( é )
glagolnik od rumeneti: rumenenje listja jeseni

rumenéti -ím nedov. ( ẹ́ í )
1. postajati rumen: listje rumeni in odpada / žito že rumeni začenja zoreti / zaradi deževja je koruza začela rumeneti ; od bolezni ji obraz rumeni
2. knjiž. rumeno se odražati, kazati: v daljavi so rumenela žitna polja

rumeníca -e ž ( í )
1. zlatenica : zboleti za rumenico
2. nar. prekmursko pobarvano, poslikano jajce, pripravljeno za veliko noč; pirh : barvati rumenice
knjiž. izrazita rumenica je izdajala bolezen na jetrih rumena barva (polti)
fot. filter, ki dobro prepušča zlasti žarke rumene barve

rumeník -a m ( í )
bot., v zvezi barvilni rumenik vrtna začimbna rastlina z bodečimi listi in sprva rdeče, pozneje rdečkasto rumenimi cveti v socvetju, Carthamus tinctorius: seme barvilnega rumenika / olje barvilnega rumenika

rumenílo -a s ( í )
1. rumeno barvilo: barvati z rumenilom / listno rumenilo
kem. kromovo rumenilo rumen prah iz svinčevega kromata in svinčevega sulfata za oljnato rumeno barvo
2. lastnost rumenega, rumena barva: po rumenilu kože se mu vidi, da je bolan / rumenilo cvetja, žita / ekspr. rumenilo zahajajočega sonca

rumenína -e ž ( í )
lastnost rumenega, rumena barva: rumenina jesenskega listja ; rumenina trobentic / ekspr.: pokrajina se je svetila v rumenini v rumenkasti svetlobi ; bleda rumenina sveč
knjiž. rumenine na sliki so izginile rumene lise

rumeníti -ím nedov. ( ī í )
delati kaj rumeno: rumeniti zid / sonce je rumenilo listje dreves, zoreče sadje

rumenják -a m ( á )
1. rumena snov v jajcu: ločiti rumenjak od beljaka ; zmešati rumenjake s sladkorjem ; jajce z dvojnim rumenjakom / jajčni rumenjak
2. star. zlat kovanec, zlatnik: polna mošnja rumenjakov / cel dan iz pravd koval bom rumenjake (F. Prešeren)

rumenjákov -a -o ( á )
pridevnik od rumenjak: rumenjakova barva

rumênka in ruménka -e ž ( é; ẹ̄ )
1. rumenkasta žival, navadno krava: pasel je sivko in rumenko
2. ženska rumene rase: belka in rumenka
3. nar. zgodnja hruška rumene barve: rumenke in tepke

ruménkast in rumênkast -a -o prid. ( ẹ̑; ȇ )
ki ni popolnoma rumen: rumenkasti lasje ; rumenkasta svetloba ; bledo rumenkasto blago / rumenkasta barva / od bolezni rumenkast obraz ; srajca je postala rumenkasta je porumenela

ruménkljat in rumênkljat -a -o prid. ( ẹ̑; ȇ )
zastar. rumenkast : rumenkljata odeja / rumenkljat obraz

rumeno... 1 prvi del zloženk
nanašajoč se na rumen: rumenokljun, rumenokožec, rumenopolt

rumeno... 2 prvi del zloženk, kakor rumenopikčast, rumenorjav, rumenozelen, ipd., gl. rumen 2

rumenocvéten -tna -o prid. ( ẹ̑ )
ki ima rumen cvet: šopek rumenocvetnih narcis

rumenoglàv in rumenogláv -áva -o prid. ( ȁ á; ȃ )
ki ima rumeno glavo: rumenoglava ptica

rumenokljún -a -o prid. ( ȗ ū )
ki ima rumen kljun: rumenokljun kos
ekspr. rumenokljuni fantje mladi, neizkušeni

rumenokljúnec -nca m ( ȗ ) ekspr.
1. ptič z rumenim kljunom: jata črnih rumenokljuncev
2. mlad, neizkušen človek: tak rumenokljunec me ne bo učil, kaj naj storim

rumenokóžec -žca m ( ọ̑ )
človek rumene rase: belokožci in rumenokožci

rumenokóžen -žna -o prid. ( ọ̄ ọ̑ )
ki je rumene kože: rumenokožni delavci

rumenolás in rumenolàs -ása -o prid. ( ȃ; ȁ á )
ki ima rumenkaste, svetle lase: rumenolaso dekle

rumenoláska -e ž ( ȃ )
ženska, ki ima rumenkaste, svetle lase: rjavolaska in rumenolaska

rumenopôlt -a -o [ rumenopou̯t ] prid. ( ȏ ō )
ki je rumene polti: rumenopolti prebivalci

rumênost -i ž ( é )
lastnost rumenega, rumena barva: rumenost žitnih polj

rumenozób -a -o prid. ( ọ̑ ọ̄ )
ki ima rumene, rumenkaste zobe: rumenozob konj

rúmov -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na rum: rumova esenca / rumov okus

rumpsteak gl. ramstek

rúna -e ž ( ū )
pisni znak najstarejše pisave germanskih plemen: rune so označevale glasove in pojme
// mn. pisava iz teh črk: raziskovati rune

rúnast -a -o prid. ( ū )
ki ima gosto runo, dlako: runasti jagenjčki
knjiž. žival je bila siva, runasta kosmata
// knjiž. podoben runu: gorski vrhovi štrlijo iz runaste megle

rúnda -e ž ( ȗ )
1. šport., pri boksu in rokoborbi časovno omejen del dvoboja, tekmovanja: runda traja tri minute ; začela se je tretja runda ; v drugi rundi je boksal bolje
2. šport. krožna pot, tekmovalna proga, ki jo mora tekmovalec navadno večkrat preteči, prevoziti, krog: rundo je pretekel v eni minuti ; prevoziti petdeset rund / prehitel ga je za eno rundo / že v prvi rundi je zaostal
3. pri igri s kartami skupek toliko partij, da vsak od igralcev enkrat deli karte: končati rundo ; igralci so bili sredi runde ; nehati igrati po drugi rundi ; zmagovalec prve runde / žarg. zaigrajva še eno rundo partijo, igro
4. pog., navadno s prilastkom količina enake (alkoholne) pijače, navadno za več oseb, ki se naenkrat naroči: naročiti, prinesti novo rundo ; drugo rundo plačam jaz ; dala sta vsak za eno rundo / ob naročanju natakar, še eno rundo
5. publ., navadno s prilastkom vsebinsko, tematsko zaključena enota kake celote, krog: prva runda pogovorov ; v drugi rundi volitev je zmagal kandidat socialnodemokratske stranke / to je spet nova runda zahtev skupina
pog. lep večer je, naredimo še eno rundo okoli trga krog ; pog. zvoziti ves pesek v petih rundah v petih prevozih, vožnjah

rúnja -e ž ( ú )
mn., nar. kužna bolezen z gnojnimi mehurčki na koži; koze : Tedaj se je razneslo po ljudeh, da gredo runje po deželi (I. Pregelj)

rúnkelj -na in -klja [ runkəlj ] m ( ú )
nar. štajersko (krmna) pesa: okopavati runkelj ; puliti runkeljne

rúno -a s ( ū )
1. vsa volna ene ovce skupaj, dobljena pri striženju: sortirati runa po barvi ; kup run / ovčje runo
zlato runo v grški mitologiji runo zlatega ovna s čudežnimi lastnostmi ; red zlatega runa nekdaj visoko avstrijsko in špansko viteško odlikovanje za plemiče in državne voditelje
// volna, dobljena pri striženju ovc sploh: nastriči veliko runa
2. volna, dlaka na živali, zlasti na ovci: prijeti ovco za runo ; dolgo runo ; jagenjčki z mehkim runom / mamut je bil poraščen z gostim runom
// knjiž., ekspr. kar je temu podobno: počivati na zelenem runu / runo oblakov se je pretrgalo

rúnski 1 -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na runo, črko: raziskovati runske znake / runska pisava

rúnski 2 -a -o prid. ( ȗ )
tekst., v zvezi runska volna volna s hrbta, pleč, dobljena pri striženju žive ovce:

rúpa -e ž ( ú )
odprtina v kraških tleh, navadno manjša: žival je padla v rupo ; voda se steka v bližnjo rupo ; globoka rupa ; rupa pod vrhom gore
// nar. jama , kotanja : v rupi za hišo se nabira voda ; dolinice in rupe / v rupi skrita hiša v vrtači, globeli
anat. zatilnična rupa odprtina v zatilnici, skozi katero prehaja hrbtenjača v možgane

rúpija -e ž ( ú )
denarna enota Indije in nekaterih drugih držav: za delo mu je plačal le nekaj rupij / indonezijska, pakistanska rupija
// bankovec ali kovanec v vrednosti te enote: porabil je zadnjo rupijo

ruptúra -e ž ( ȗ )
med. pretrganje, raztrganje notranjega organa: ruptura maternice, vranice
// tako nastala poškodba, raztrganina:

rurálen -lna -o prid. ( ȃ )
knjiž. kmečki , podeželski : ruralno prebivalstvo / ruralno naselje
soc. ruralna sociologija sociologija, ki proučuje družbene odnose v kmečkem, podeželskem okolju
// kmetijski , poljedelski : ruralna podoba pokrajine ; ruralno območje

ruralíst -a m ( ȋ )
predstavnik ruralizma: češki ruralisti

ruralístičen -čna -o prid. ( í )
nanašajoč se na ruraliste ali ruralizem: ruralistično pesništvo / pisatelji ruralistične smeri

ruralízem -zma m ( ī )
lit. literarna smer, ki poudarja vrednost kmečkega življenja: predstavniki ruralizma

rús 1 -a m ( ȗ )
nar. ščurku podobna žuželka, ki živi v hišah; švab : v shrambi so se zaredili rusi
bilo jih je kot rusov zelo veliko

rús 2 -a m ( ȗ )
nav. mn., gastr. rusel : jesti ruse

rús 3 -a -o prid. ( ȗ ū )
star. rdeč, rjavkasto rdeč: ruse lise / rus konj ; imeti ruse lase ; rusa brada
zastar. črni in rusi prebivalci rdečepolti ; nar. žeti ruso pšenico rumeno
min. rusi železovec hematit

rúsa 1 -e ž ( ū )
etn. šema, ki predstavlja dvonogo ali četveronogo žival, znana v vzhodni Sloveniji: kurenti, vrači in ruse

rúsa 2 -e ž ( ū )
nav. mn., nar. severovzhodno brk : starčeve viseče ruse / zajčje ruse
nar. severovzhodno skoraj ves obraz so mu pokrivale ruse brada; kocine

rusálka -e ž ( ȃ )
mitol. lepi, mladi ženski podobno bitje, ki živi v vodi: povodni mož in rusalke

rúsast 1 -a -o prid. ( ū )
star. rdečkast, rjavkasto rdeč: rusasti lasje

rúsast 2 -a -o prid. ( ū )
nar. severovzhodno brkat : rusast moški
// kosmat , neobrit : danes si pa rusast

rúsec -sca m ( ȗ )
knjiž. rdečelasec : bil je pegast rusec

rúsel -sla m ( ū )
nav. mn., gastr. marinirana surova majhna morska riba z veliko čebule: jesti rusle

rusíca in rúsica -e ž ( í; ȗ )
nar. mravlja rdeče barve, ki ima želo; rosica 2 : pik rusice

rusificírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
delati kaj rusko: rusificirati prebivalstvo

rusifikácija -e ž ( á )
glagolnik od rusificirati: odpor proti rusifikaciji

rusínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na Rusine: rusinske vasi v Vojvodini / rusinske pesmi

rusínščina -e ž ( ȋ )
rusinski jezik: pisati pesmi v rusinščini

rusíst -a m ( ȋ )
strokovnjak za rusistiko: znan rusist / profesor rusist / pog. predavanje za rusiste prvega letnika slušatelje oddelka za rusistiko

rusístika -e ž ( í )
veda o ruskem jeziku in književnosti: pomemben prispevek k rusistiki / diplomirati iz rusistike

rúsiti -im nedov. ( ū ȗ )
1. vpletati v svoj jezik besede ali značilnosti ruskega jezika: pisatelji so zaradi približevanja drugim Slovanom začeli rusiti in hrvatiti
2. delati kaj rusko: rusiti priseljence

rusízem -zma m ( ī )
jezikosl. element ruščine v kakem drugem jeziku: rusizmi v prevedenih delih

rúska -e ž ( ȗ ) nar.
1. mravlja rdeče barve, ki ima želo; rosica 2 : pik ruske
2. večja sladkovodna riba z majhnimi zlato zelenkastimi luskami in zaokroženimi plavutmi; linj : debele ruske

rúski -a -o prid. ( ȗ )
nanašajoč se na Ruse ali Rusijo: ruski jezik ; ruska književnost / občudovati ruske plese / ruska stepa ; med prvo svetovno vojno je bil v ruskem ujetništvu / ruski čaj čaj iz listov čajevca ; ruska ruleta samomorilna igra z revolverjem, v katerega bobenčku je en naboj ; ruska srajca široka srajca z ozkim stoječim ovratnikom ; ekspr. bila je prava ruska zima zelo mrzla ; rusko kegljišče kegljišče, pri katerem se keglji podirajo s kroglo, obešeno nad njimi
// pog. sovjetski : ruski vojaki ; ruska letala / sodobni ruski film
gastr. ruska solata solata iz mesa, majoneze in malo zelenjave ; lit. ruski formalisti ; obl. ruski ovratnik ozek stoječi ovratnik ; rel. ruski križ križ, ki ima različno dolge prečne krake ; ruska cerkev pravoslavna cerkev Rusov ; zgod. rusko-japonska vojna vojna za Korejo in Mandžurijo v letih 1904–1905 ; zool. ruska vidra kuni podobna, ob vodah živeča žival, ki daje dragoceno krzno; norka

rusobrád in rusobràd -áda -o prid. ( ȃ; ȁ á )
knjiž. rdečebrad : rusobrad moški

rusobrádec -dca m ( ȃ )
knjiž. rdečebradec : plečat rusobradec

rusofíl -a m ( ȋ )
kdor se navdušuje za rusko politiko, kulturo: imeti koga za rusofila

rusofílski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na rusofile ali rusofilstvo: rusofilska družina / rusofilsko predavanje

rusofílstvo -a s ( ȋ )
rusofilska miselnost: zavračati rusofilstvo

rusoglàv in rusogláv -áva -o prid. ( ȁ á; ȃ )
knjiž. rdečelas : rusoglav mornar

rusoglávec -vca m ( ȃ )
knjiž. rdečelasec : čokat rusoglavec

rusolás in rusolàs -ása -o prid. ( ȃ; ȁ á )
knjiž. rdečelas : rusolas fant

rúsovski -a -o prid. ( ȗ )
zastar. ruski : rusovska govorica / prava rusovska zima zelo mrzla

rúsovstvo -a s ( ȗ )
lastnosti, značilnosti Rusov: rusovstvo v delih Turgenjeva / vpliv rusovstva ruske kulture in miselnosti / pravoslavje se je enačilo z rusovstvom s pripadnostjo k ruski državi

rústičen -čna -o prid. ( ú )
rustikalen : rustični stebri / knjiž. ta človek je rustičen robat, grob

rustificírati -am nedov. in dov. ( ȋ )
knjiž. dati čemu preproste, umetniško manj dovršene oblike: rustificirati visoko umetnost

rústika -e ž ( ú )
arhit. zid iz grobo obdelanih kamnitih kvadrov: rustika renesančne palače ; rustika v pritličju
knjiž. ta predalnik je rustika je iz (nekdanje) kmečke hiše

rustikálen -lna -o prid. ( ȃ )
1. preprosto, grobo izdelan: okrasiti stene z rustikalnimi predmeti ; rustikalna hiša / rustikalna izdelava, zidava / rustikalni modeli, vzorci ; rustikalno pohištvo pohištvo, ki v izdelavi, oblikah posnema pohištvo (nekdanje) kmečke hiše
2. knjiž. kmečki , podeželski : rustikalna podoba naselja / opisi rustikalnega življenja / lokal, opremljen v francoskem rustikalnem slogu
3. knjiž. robat , grob 2 : človek rustikalne zunanjosti / rustikalne navade
zgod. rustikalna zemlja zemlja, ki jo podložnik obdeluje in od nje živi

rustikalizácija -e ž ( á )
knjiž. uvajanje rustikalnih, kmečkih elementov v kaj: rustikalizacija pohištva / rustikalizacija slovenske literature

rúša -e ž ( ú )
vrhnja plast zemlje z rastlinjem, zlasti s travo: preden so začeli kopati temelje, so odstranili rušo ; hudournik je raztrgal rušo ; konji kopljejo s kopiti v rušo
vznes. zdaj je legel pod rušo še zadnji prijatelj umrl ; ekspr. bolezen ga je spravila pod rušo umrl je ; ekspr. že dolgo je, počiva pod rušo je mrtev
// kos te plasti: obrezati rušo ; obložiti gredico z rušami
// rastlinje, trava te plasti: ruša je ozelenela, se je zgostila ; popasti rušo ; gosta ruša / mahova, travna ruša

rúšast -a -o prid. ( ú )
rušnat : rušast breg / tam imajo koče rušasto streho

rúščina -e ž ( ȗ )
ruski jezik: učiti se ruščino ; prevajati iz ruščine / jutri bo ruščina pouk tega jezika

rúšen -šna -o ( ȗ )
pridevnik od ruša: delati kompost iz rušnih plasti

rúšenec -nca m ( ú )
lastnik stavbe, ki je z uradno odločbo predvidena za rušenje, zlasti zaradi gradnje novih objektov ali cest: preselitev rušencev ; nadomestna gradnja za rušence

rúšenje -a s ( ū )
glagolnik od rušiti: rušenje poškodovanih hiš, naselja ; prepovedati rušenje stanovanjskih zgradb / rušenje notranjega ravnotežja / rušenje načel enotnosti
publ. rušenje rekordov preseganje ; publ. opozoriti na nevarnost rušenja zidu porušitve, zrušitve
mont. odkopavati premog z rušenjem tako, da se z odstranitvijo podpor povzroči zrušitev, udrtje stropa v jami

rúšev -a -o prid. ( ú )
nanašajoč se na rušje: ruševe veje / rušev grm

rúševčev -a -o ( ú )
pridevnik od ruševec: klobuk z ruševčevimi krivci za trakom

rúševec -vca m ( ú )
večja gorska ptica temne barve z zakrivljenimi bleščečimi se peresi v repu: ruševec je grulil in skakal ; ustreliti ruševca ; krivci ruševca

rúševina 1 -e ž ( ú )
star. ruša : kolesa so se pogrezala v mehko ruševino

ruševína 2 -e ž ( í )
nav. mn. ostanki nasilno podrte stavbe, stavb: po potresu so odstranili ruševine ; kup ruševin / umreti pod ruševinami / ruševine rimskega mesta razvaline ; pren., ekspr. ruševine imperializma ; ruševine življenja
ekspr. dvigniti deželo iz ruševin odpraviti posledice opustošenja, razdejanja ; ekspr. ob koncu vojne je bila država v ruševinah opustošena, razdejana

ruševínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na ruševino, razvalino: odkopavati ruševinske plasti / ruševinski psi psi, izučeni za reševanje izpod ruševin

rúševje -a s ( ú )
1. grmičast bor, ki raste v višjih legah: pobočje je poraslo z ruševjem in macesni
2. drevje, grmovje ruševja: skriti se v ruševju / narezati ruševja vej ruševja

rúševka 1 -e ž ( ú )
samica ruševca: ruševka z mladiči

rúševka 2 -e ž ( ú )
vrtn. rušinka : dodati rastlini ruševko

rúševnat -a -o prid. ( ú )
rušnat : ruševnata tla

rušílec -lca [ tudi rušiu̯ca ] m ( ȋ )
1. kdor ruši: barakarji so hoteli pregnati rušilce / ekspr. rušilci starega družbenega reda / ekspr. rušilec discipline, sloge
2. voj. hitra vojna ladja, oborožena s topovi, torpedi in raketami, zlasti za zaščito konvojev: konvoj je imel na razpolago dva rušilca ; križarke, fregate in rušilci / raketni, torpedni rušilec

rušílen -lna -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na rušenje: rušilna sredstva / sporočilo o močnem, rušilnem potresu ; rušilni učinek ; rušilna moč / rušilna bomba bomba, ki ruši zaradi sproščenih eksplozivnih plinov / rušilna dejavnost vohunskih skupin

rušílnost -i ž ( ȋ )
sposobnost za rušenje: velika rušilnost dinamita

rušína tudi rúšina -e ž ( í; ú )
star. ruša : obložiti stezo z rušinami ; kompost iz gnoja in rušin / sledovi koles na rušini

rušínka -e ž ( ȋ )
vrtn. prst iz preperele ruše: dodati rastlini rušinko in gnojevko

rušítelj -a m ( ȋ )
kdor ruši: rušitelji so začeli podirati hišo / ekspr. rušitelj enotnosti / ekspr. brezobzirni rušitelji tradicije

rušítev -tve ž ( ȋ )
glagolnik od rušiti: rušitev poškodovanih hiš

rúšiti -im, in rušíti in rúšiti -im nedov. ( ú ȗ; ī ú )
1. s silo delati, da zlasti objekt, objekti razpadejo na dele, kose: rušiti staro hišo ; začeli so rušiti barakarsko naselje / potres je rušil poslopja ; narasle reke rušijo jezove, mostove ; valovi rušijo breg izpodjedajo, izpodkopavajo ; pren. rušiti temelje družbenega reda
2. nav. ekspr. delati, povzročati, da zlasti kako stanje preneha: rušiti disciplino, slogo v kolektivu ; rušiti ravnotežje / rušiti nočni mir kaliti ; samo škripanje voza je rušilo tišino motilo
3. ekspr. jemati pomen, veljavo, vrednost: rušiti ideale ; rušiti komu ugled / rušiti načelo enakopravnosti ; rušiti oblast / rušiti patriarhalne odnose odpravljati

rušítven -a -o ( ȋ )
pridevnik od rušitev: predložiti komisiji rušitveni načrt

rúšje -a s ( ū )
1. grmičast bor, ki raste v višjih legah: krivenčasto rušje ; macesen in rušje
2. drevje, grmovje rušja: težko je hodil skozi rušje ; skriti se v rušju

rušljív -a -o prid. ( ī í )
ki se rad (po)ruši, zruši: iz blata zidane hiše so zelo rušljive / zavarovati rušljiva pobočja / rušljive skale krušljive, drobljive / ekspr. rušljivo ravnotežje

rúšnat -a -o prid. ( ȗ )
pokrit z rušo: rušnat nasip ; rušnata tla / tam imajo koče rušnate strehe
bot. rušnata masnica na vlažnih tleh rastoča visoka trava z raskavimi listi in zelenimi klaski v latu, Deschampsia caespitosa ; rušnata zvončnica

rúšnja -e ž ( ȗ )
star. ruša : iz rušnje štrli kamen ; sedeti na rušnji

rút -a m ( ȗ )
nar. severozahodno s travo poraslo nekdaj izkrčeno zemljišče v hribovitem, gorskem svetu: strmi ruti

rúta 1 -e ž ( ú )
1. žensko pokrivalo, navadno kvadratne oblike: dati ruto na glavo ; njena mati nosi ruto ; potegniti si ruto na oči ; zavezati ruto na tilniku, pod brado ; zavezati komu oči z ruto ; pisana, velika ruta ; svilena ruta ; ogel rute ; to ga draži kot rdeča ruta bika zelo / naglavna ruta
// kar je temu podobno: razgrnil je ruto in naložil nanjo jabolka / zaviti se v ogrinjalno ruto ; oporna ruta okoli vratu zavezana ruta za oporo poškodovane ali obolele roke ; ovratna ruta ; pionirska ruta v socializmu rdeča ruta kot znak članstva v Zvezi pionirjev ; taborniška ruta
2. star. robec : potegniti ruto iz žepa / žepna ruta
star. povezati obleko v ruto v culo

rúta 2 -e ž ( ȗ )
1. tur. načrt, popis potovanja: ruta vključuje ogled glavnega mesta / določiti ruto za naslednji dan smer potovanja
2. navt. pas morja, po katerem poteka ladijski promet: ruta med pristanišči

rúta 3 -e ž ( ú )
knjiž., v zvezi vinska ruta vinska rutica:

rúte rút ž mn. ( ȗ )
nar. hribi , planine : Vse rute, planine, niti skalnati podvrh in planote niso mogle zadušiti glasov (D. Druškovič)

rúten -tna -o ( ȗ )
pridevnik od ruta, pokrivalo: rutne rese

ruténij -a m ( ẹ́ )
kem. redka, trda žlahtna kovina sivkasto bele barve, element Ru: paladij in rutenij

ruténski -a -o prid. ( ẹ̑ )
zastar. ukrajinski : rutenska zemlja

rúti rújem nedov. ( ú )
knjiž. ruvati : vihar je rul drevesa / ruti peso, repo puliti

rútica 1 -e ž ( ú )
manjšalnica od ruta, pokrivalo: na glavi je imela rutico / z rutico obvezati roko / potegniti rutico iz žepa robec

rútica 2 -e ž ( ú )
bot., v zvezah: pozidna rutica praprot s pernato deljenimi listi, ki raste po zidnih in skalnih razpokah, Asplenium ruta muraria ; vinska rutica vrtna ali divje rastoča zdravilna rastlina z dišečimi listi in rumenkasto zelenimi cveti, Ruta graveolens

rutíl -a m ( ȋ )
min. rudnina titanov dioksid: rutil v morskem pesku ; kristali rutila

rutína -e ž ( ȋ )
1. izurjenost, izkušenost, pridobljena z delom: imeti veliko rutino v prevajanju ; pridobiti si govorniško rutino / družabna, poklicna rutina
// nav. ekspr. tehnična dovršenost v izvajanju, podajanju brez ustvarjalnosti, osebne zavzetosti: režiser se je upiral rutini ; igralska rutina ; zaiti v preveliko rutino
2. nav. ekspr. strokovno delo, opravilo, potekajoče po že znanem, ustaljenem načinu: poleti v vesolje so postali rutina ; aparati odvzamejo zdravniku velik del vsakdanje rutine

rutinêr -ja m ( ȇ )
kdor je v kaki stvari zelo izurjen, izkušen: postal je rutiner v prevajanju ; šahist rutiner / ekspr. umetnik se je spremenil v rutinerja

rutinêrski -a -o prid. ( ȇ )
nanašajoč se na rutinerje ali rutinerstvo: rutinerski birokrat / rutinerske razvade glasbenikov / rutinerska opravila rutinska

rutinêrstvo -a s ( ȇ )
nav. ekspr. tehnično dovršeno opravljanje dela brez ustvarjalnosti, osebne zavzetosti: očitali so mu rutinerstvo ; boriti se proti rutinerstvu

rutiníran -a -o prid. ( ȋ )
izurjen , izkušen : rutiniran alpinist, govornik, voznik ; rutiniran pevski zbor / rutinirana kretnja

rutiníranost -i ž ( ȋ )
izurjenost , izkušenost : rutiniranost glavne igralke ; rutiniranost naših tekmovalcev / v njegovem delovanju prevladujeta rutiniranost in konservativnost

rutínski -a -o prid. ( ȋ )
nanašajoč se na rutino: rutinsko prevajanje / rutinski članki, filmi ; rutinska risba / režija bi morala biti bolj rutinska tehnično dovršena / rutinski poleti vojaških letal ; rutinski zdravniški pregled ; rutinsko delo / rutinska popravila navadna, vsakdanja

rútka -e ž ( ú )
manjšalnica od ruta, pokrivalo: deklice v rutkah

ruváč -a m ( á )
1. delavec, ki ruje: plačati ruvačem
2. agr. priprava za ruvanje, puljenje okopavin, dreves: ruvač za peso / traktorski ruvač drevja

ruvánje tudi rúvanje -a s ( ȃ; ū )
glagolnik od ruvati: ruvanje dreves z buldožerji / ruvanje korenja, repe / preprečiti ruvanje med pijanci ; ruvanje z napadalcem

ruváti rújem tudi rúvati -am nedov. , ruvál tudi rúval ( á ú; ū )
1. s silo spravljati iz česa, navadno iz zemlje: vihar je ruval drevesa ; buldožer ruje skale / ruvati kamenčke iz zidu ; pren., ekspr. ruvati tuje besede iz jezika ; ruval si je njeno podobo iz srca
2. z vlečenjem, potegovanjem spravljati kaj iz snovi, v kateri tiči; puliti : ruvati korenje, repo ; ruvati si zobe / tolkel se je po prsih in si ruval lase se silovito potegoval zanje
3. knjiž. rovariti : ta človek ruje proti oblasti ; ruvati zoper koga
knjiž. bolečina, strah ruje v njem ga vznemirja, muči ; ekspr. kar lase si je ruvala, ko je to izvedela zelo je bila žalostna, obupana

rúž -a m ( ȗ )
zastar. ličilo rdeče barve, zlasti za ustnice; rdečilo : ruž in puder / ruž za ustnice

rúžica -e ž ( ȗ )
agr. lahko rdeče vino, po izvoru iz Panonske nižine: piti ružico

rúžiti -im nedov. , tudi ružíte; tudi ružíla ( ú ) nar.
1. luščiti : ružiti fižol, kostanj / ružiti koruzo
2. ropotati , rožljati : ružiti po vratih ; ružiti z verigami

rváč -a m ( á )
knjiž. pretepač : največji rvač med fanti

rvánje -a s ( ȃ )
ruvanje : rvanje dreves / rvanje korenja puljenje

rváti rújem nedov. , rvál ( á ú )
ruvati : vihar je rval drevesa / rvati korenje, repo puliti / rajši sta se rvala in boksala, kot pa se učila ; rvati se za žogo / ni se hotel rvati z žensko za to prepirati

ŕž ž ( ȓ )
kulturna rastlina z dolgim steblom in dolgim klasom ali njeno seme: rž zori ; sejati, žeti rž ; gosta, visoka rž ; snop rži / drobnozrnata rž ; jara, ozimna rž

ržén -a -o prid. ( ẹ̑ )
nanašajoč se na rž: rženi klas ; ržena slama ; rženo zrno / rženi kruh ; ržena moka
star. rženi cvet junij
bot. rženi rožiček glivica zajedavka na rži in nekaterih travah; temna tvorba te glivice na klasih rži

ržénec -nca m ( ẹ̄ )
nar. rženi kruh: peči rženec

rženják -a m ( á )
star. rženi kruh: jesti rženjak ; hlebec rženjaka

ržénka -e ž ( ẹ̄ )
agr. zgodnja hruška zlato rumene barve, ob muhi malo rdečkasta: rženke in ječmenke

ržíšče -a s ( í )
njiva, na kateri je rasla rž: preorati ržišče